464 ENAJSTA KNJIGA JANEZA TRDINE S kar se da skromnim naslovom — kot osemintridese nov natis, ki pa je bil žal vse preveč okrnjen; tako v našem primeru ne gre le za iprvo izdajo, pripravljeno s kritičnim namenom, temveč tudi za prvi do kraja avtentični natis besedila samega. Med Trdinovimi načrti je bil tudi obširen etnografski opis slovenskega ljudstva na Dolenjskem, v tej »glavni in najčvrstejši koreniki Slovenstva«-Svoje misli žal ni nikoli do kraja oblikoval, iz nabranega gradiva pa je zrasla druga knjiga^ ki je s prej snovano vendarle v rodu: »Sprehod v Belo krajino«. Napisal jo je nekaj let za tem, ko se je razočaran umaknil hrupu velikega sveta. Tisti čas je preživljal kot štiridesetletni upokojenec v bližini «vojih Gorjancev. Obhodil je, kot sam pripoveduje, skoraj vse dolenjske kraje od Višnje gore do Metlike, od Krškega do Ribnice in Kočevja. Potekali so mu dnevi v razgovorih z ljudmi in v opazovanju njihovega delavnika in praznika. To so tista leta, ko je dozorevalo v pisatelju gradivo za mnoge spise in je dal nekaterim že tudi literarno podobo, pa čeprav bi takrat in tudi še veliko pozneje zaman iskali kjerkoli njegovo tiskano besedo. To delo, napisano v pisateljevih zrelih in še krepkih moških letih (okrog 1875), združuje pravzaprav vse značilne elemente njegovega pisanja- Zato bi mu bilo težko poiskati literarno karakteristiko. Mnoge misli so v tej knjigi, ki jih je narekovalo Trdini njegovo lastno življenje, zato je tudi to delo v nekem smislu avtobiografsko ali vsaj memoarsko. Marsikaj nam pojasnjuje življenje tistih in prejšnjih dni doma in tudi zunaj naših meja in to daje knjigi do neke mere značaj zgodovinskega dela, pa čeprav bi kritičen znanstvenik to ali ono Trdinovo ugotovitev zavrnil ali se ji vsaj posmehnil. V svoje lagodno pripovedovanje in opisovanje je vpletel dolgo vrsto veselih in resnih zgodb, povesti in prvih zapisov gorjanskih bajk, tako da je knjiga tudi literarno delo v ožjem smislu besede, pa čeprav pisatelj nekje ravno za te bajke piše, da jih je objavil »prosto- in ob kratkem, brez mika poetične besede in zgovornosti, katerega bi bile vsaj nekatere vredne«. Predvsem pa je ta knjiga lepo in zanimivo narodopisno delo, »najlepše v slovenskem jeziku napisano folkloristično delo«, kot je priznala kritika že ob knjižni izdaji, žal šele več let po^ avtorjevi smrti in štiri desetletja za tem, ko je delo zasnoval — ali, če porabimo besede urednika Zbranega dela, Janeza Logarja, »poljudno narodopisno delo z izrazito Ijudskovzgojno — v bistvu napredno tendenco, kakršna se kaže tudi v vseh drugih Trdinovih spisih sedemdesetih let«. V knjigi zlahka ločimo tri dele, čeprav je pisana zdržema, brez kakršnekoli delitve na poglavja. Samo prvi del je to, kar obeta ime: sprehod v Belo krajino, pot od Novega mesta skozi vasi in mimo gradov, skozi Podgorje in preko Gorjancev. Prehod k drugemu delu je niz bajk o Gorjancih, drugi del pa nas seznanja z Belo krajino samo in predvsem spet — z značajem Belo-kranjcev. S tretjim, najobsežnejšim delom pa je pisatelj — hote ali nehote — krenil s ipoti: vodi nas po nemških deželah, po Češkem in Hrvaškem in tja do Alzacije in Lorene v vzhodni Franciji. Pripovedujejo pa vse te popotne zgodbe krošnjarji, ki jim je tekla zibelka v Beli krajini in le ob malokateri Trdina in njegov »raznoščik« pozabita ob izkušnjah s sveta odgovoriti na vprašanje: kako pa je s to rečjo pri nas doma, na tej in na oni strani Gorjancev* — naše Kukove gore? Tudi te zgodbe, četudi kdaj pa kdaj malo dolgovezne, so po svoje zanimive in v njih je povedal pisatelj, pogosto skozi usta svojih krošnjarjev, marsikatero bridko in grenko resniooi o tistih dneh * Tisti čas kot novi zvezek Trdine je bila dotiskana tretja knjiga s^Enci-klopedije Jugoslavije« — Dip-Hid. Zanimalo me je, kaj ve povedati ta reprezentativna jugoslovanska edicija o čudežni slovenski gori, ki ji je bila dodeljena tako svojevrstna vloga tudi v slovenski književnosti. Kar sem našel, ni bilo posebno vzpodbudno: GORJANCI v. Zumberačka gora. Treba bo torej počakati do zadnjega zvezka, da bomo zvedeli nekaj o tem hrvaškem pogorju. 465 in naših ljudeh. Kljub temu pa daje knjiga videz torza, saj nazadnje skoraj do kraja pozabi na Belo krajino in se sklene z dolgočasnimi moralnimi nauki, ki nam jih deli v štirinajistih poglavjih Pavle Prelešan, iz njih pa nam žuga s prstom ipogosto sam — profesor Trdina, ta »starokopitni šolmašter«, kot ga je pri vsem spoštovanju do njegovega literarnega dela imenoval Ivan Cankar. Res veljajo te besede bolj in predvsem za Trdinove memoarske spise poznejših let, na nekaterih mestih pa kazi ta črta tudi sicer tako lepo delo kot je »Sp^rehod v Beloi krajino«. Veliko več pa je v njem kajpada plemenitejših vrednot, med katerimi gotovo niso najmanj pomembne: odkritosrčnost, vera v človeka, prelep jezik in humor. In v celoti je uspelo Trdini tudi to, kar si je v svojem delu in v tej knjigi še posebej želel uveljaviti in kar je na nekem mestu prav v tej knjigi izpovedal: »Zanima me skoraj edinole ljudski značaj.« D- Moravec 466