Jacques Le Goff
MENTALITETE
Dvoumna zgodovina
“Mentaliteta mi ugaja. Obstajajo take nove besede, ki jih lansiramo”
Marcel Proust
(Iskanje izgubljenega časa. Pri Guermantovih - A la recherche du temps perdu.
Le cote de Guermantes, Bibl. de la Pleiade, t. II, str. 236-7).
Danes je za zgodovinarja mentaliteta nekaj še zmeraj novega in že sprijenega. Veliko se govori o zgodovini mentalitet, le malo pa je prepričljivih zgledov. Ker pa gre še zmeraj za pionirsko fronto, za domeno, ki naj bi jo izkrčili, se sprašujemo, ali izraz pokriva neko znanstveno realnost, ali vsebuje konceptualno koherentnost, ali je epistemološko operativen. Kljub temu, da je postal moden, se zdi, da je že prišel iz mode. Naj pomagamo, da obstane ali da izgine?
Zgodovina-križišče
Prva privlačnost zgodovine mentalitet je v prav v njeni nedoločnosti, v poklicanosti označevati ostaline zgodovinske analize, ne ve se česa zgodovine.
Od leta 1095 naprej je posameznike in množice v zahodnem krščanskem svetu zajel nemir in udeležile so se velike pustolovščine križarskega pohoda. Demografski razmah in začetek prenaseljenosti, trgovski pohlep italijanskih mest, politika papeštva, ki si je želela zoper Nevernika obnoviti enotnost razdeljenega krščanstva, vsi ti vzroki ne pojasnjujejo vsega in morebiti niti najpomembnejšega ne. Potrebni so privlačnost zemeljskega Jeruzalema, dvojnika nebeškega Jeruzalema, impulzi podob iz kolektivnega mentalnega, nakopičenih okrog njega. Le kaj je križarski pohod brez določene religiozne mentalitete?'
Kaj je fevdalnost? Institucije, produkcijski način, družben sistem, tip vojaške organizacije? Georges Duby odgovarja, da je treba iti dlje, “Podaljšati ekonomsko zgodovino z zgodovino mentalitet” Vstaviti v račun; “fevdalno pojmovanje službe”. Fevdalnost? “Fevdalna mentaliteta”2.
Od XVI. stoletja naprej se na Zahodu razvija nova družba: kapitalistična družba. Je produkt novega produkcijskega načina, izloček denarne ekonomije, konstrukcija
' Glej delo Alphanderyja-Dupronta in članek A. Dupronta v Bibliografiji.
2	G. Dubv. “La fčodalitč. une mentalite medievale”, v Annales.E.S.C.. str. 765-771
buržoazije? Nedvomno, je pa tudi rezultat novih drž v odnosu do dela, do denarja -rezultat mentalitete, ki jo po Maxu Webru povezujemo s protestantsko etiko3.
Mentaliteta potemtakem pokriva neki presežek zgodovine, meri na to, da bi zadovoljila radovednost zgodovinarjev, ki so se odločili iti dlje. Predvsem pa srečanje z drugimi humanističnimi vedami.
Marc Bloch je, ko si je prizadeval, da bi orisal “religiozno mentaliteto” srednjega veka, v njej prepoznal “mnoštvo verovanj in praks..., od katerih so nekatere podedovane od tisočletnih magij, druge pa so nastale pozneje v okrilju civilizacije4, katere gibalo je še zmerom bila velika mitska plodnost”. Zgodovinar mentalitet se bo potemtakem približal etnologu in si tako kakor on prizadeval doseči najbolj stabilno, najbolj nepremično raven družb. Če ponovimo besede Ernesta Labroussa; “Za ekonomskim zaostaja družbeno, za družbenim pa mentalno«5. Keith Thomas, ki je tudi sam preučeval religiozno mentaliteto ljudi iz srednjega veka in renesanse, odkrito uporablja etnološko metodo, ki jo navdihuje zlasti Evans-Pritchard6. Etnolog se od proučevanja obredov, ceremonialnih praks, povzpne do verovanj, do sistemov vrednot. Enako zgodovinarji srednjega veka po Marcu Blochu, Percyju Ernstu Schrammu, Ernstu Kantorowiczu, Bernardu Gueneeju7 prek kronanj, čudežnih ozdravljenj, insignij oblasti, kraljevskih vstopov odkrijejo monarhično mistiko, politično mentaliteto in tako prenovijo politično zgodovino srednjega veka. Stare specialiste za hagiografije so zanimali svetniki, moderni se ukvarjajo s svetostjo, s tem, s čimer se utemeljujejo duhovi vernikov, s psihologijo lahkovernežev, s hagiografovo mentaliteto.x Tako je religiozna antropologija povzročila, daje religiozna zgodovina radikalno spremenila pogled.'*
Zgodovinar mentalitet, ki je tako blizu etnologu, mora postati tudi sociolog. Njegov predmet je nenadoma kolektivno. Mentaliteta nekega zgodovinskega
3 Klasična dela: Max Weber, Die protestantische Ethik und der Geist des Kapitalismus, 1904-1905; Slovenski prevod: Protestantska etika in duh kapitalizma, Studia Humanitatis, Ljubljana. 1988; Francoski prevod: L 'Ethique protestante et I esprit du capitalisme, 1964; R. Tawney, La religion et I 'essor du capitalisme, 1926, franc. prev. 1951; H. Luthy, La Banque protestante en France de la revocation de I 'Edit de Nantes ä la Revolution, 2 vol., Pariz, 1959-1960. Cf. J. Delumeau, Naissance et affirmation de la Reforme, 2. izdaja, Pariz, 1968; Capitalisme et mentalite capitaliste, str, 301 sqq.
4 M. Bloch, La societejeodale, nova izdaja, Pariz, 1968, str. 129.
5 E. Labrousse, predgovor v knjigi G. Dupeuxa, Aspects de I 'histoire sociale et politique du Loir-et-Cher; 1848-1914, Pariz, 1962, str. XL
6 K. Thomas, Religion and the Decline of Magic, London, 1971: E. E. Evans-Pritchard, Anthropology and History, Cambridge, 1961.
7 P.E. Schramm, Herrschaftszeichen und Staatssymbolik, 3 vol., Stuttgart, 1954; E. Kantorowicz, The King ’s two Bodies. A Study in Medieval Political Thought, Princcton, 1957; B. Guenee in F. Lehoux, Les Entrees royales franqaises de 1328 a 1515. Pariz, 1968.
8 H. Delahaye, Sanctus. Essai sur le culte des saints dans I’Antiquite, Bruselj, 1927; B. de Gaiffer, “Mentalite de l’hagiographe medievale d’apres quelques travaux rčccnts”, v Analecta Bollandiana, 1968, str, 391-399; A. Vauchez, “Saintete laique au Xllle siecle; la vic du bienheureux Facion de Cremone”, v Melanges de I 'ecolefranqaise de Rome, 1972, str. 13-53.
1	Cf. D. Julia v Faire de I ’liistoire in v Recherches de science religieuse, t. LVI11, 1970, str. 575 sqq., in A. Dupront v Faire de I 'liistoire in “Vic et creation religieuse dans la France moderne (XI Ve-XVlIle)”, v La France et les Franqais, cd. M. Frangois, “Encyclopedic de la Pleiadc”, Pariz, Gallimard, 1972, str. 491-577.
posameznika, četudi je bil pomemben človek, je prav tisto, kar ima skupnega z drugimi ljudmi svojega časa. Poglejte Franca I. francoskega. Vsi zgodovinarji ga hvalijo zaradi smisla za ekonomijo in za upravo. Je kralj modrec, bralec Aristotela, ki je obnovil finance kraljestva, bojeval z Angleži vojno izčrpavanja, ki je stregla njegovim koristim, kije kar se da pravilno računal. Leta 1380 je na smrtni postelji odpravil del davkov, les fouages (davek na ognjišče). Zgodovinarji pa se sprašujejo, iščejo za motečo kraljevo gesto bodisi kako politično misel, ki jo je težko razpoznati, ali trenutek blodnje človeka z že odsotnim duhom. Zakaj pa ne tisto, kar so verjeli, kar so verovali v XIV. stoletju, kralja, ki seje bal smrti in se ni hotel ob sodbi prikazati obremenjen s sovraštvom podložnikov? Kralja, ki je v zadnjem hipu dovolil, daje njegova mentaliteta prevladala nad njegovo politiko, da je skupno verovanje prevladalo nad osebno politično ideologijo?
Zgodovinar mentalitet se še prav na poseben način srečuje s socialnim psihologom. Pojma vedenja ali zadržanja sta za oba bistvena. Sicer pa se socialna psihologija toliko, kolikor socialni psihologi, kakor C. Kluckhohn10, vztrajajo pri vlogi kulturnega nadzora v bioloških vedenjih, nagiba k etnologiji in prek nje k zgodovini. V dveh domenah se kaže ta vzajemna privlačnost med zgodovino mentalitet in socialno psihologijo; v razvoju proučevanj kriminalitete, marginalcev, deviantnežev v preteklih dobah in v vzporednih sondažah mnenja in zgodovinskih analizah volilnega vedenja.
Po tej poti se razodene ena izmed koristi zgodovine mentalitet; možnosti, ki jih ponuja zgodovinski psihologiji, da se poveže z nekim drugim velikim tokom današnjega zgodovinskega raziskovanja; s kvantitativno zgodovino. Zgodovina mentalitet, ki je navidez znanost o gibljivem in niansiranem, lahko v nasprotju s tem z nekaterimi prilagoditvami uporablja kvantitativne metode, ki so jih izdelali socialni psihologi. Metodo zadržanjskih lestvic (echelles d’attitude), ki - kakor poudarja Abraham A. Moles11- omogoča, da izhajamo iz “gmote dejstev, mnenj ali verbalnih izrazov, ki so na začetku povsem nekoherentni”, in na koncu analize odkrijemo hkrati “merilo”, kije primerno veliko za skupek obravnavanih dejstev, s tem pa bo “opredelitev” teh dejstev na podlagi njihove lestvice morebiti prinesla zadovoljivo opredelitev dvoumne besede mentaliteta po zgledu slovitega Binetovega obrazca; “Inteligenca je tisto, kar meri moj test.”
Enako kakor bodo povezave z etnologijo zgodovini mentalitet omogočile dostop do nekega drugega velikega arsenala sedanjih humanističnih znanosti; do strukturalističnih metod. Ali ni tudi sama mentaliteta struktura?
Toda privlačnost zgodovine mentalitet izhaja - še bolj kakor iz ugodnosti razmerij z drugimi humanističnimi znanostmi, ki jih je priskrbela - predvsem iz spremembe navad, ki jo ponuja zasvojencem z ekonomsko in socialno zgodovino, zlasti pa z vulgarnim marksizmom.
Ekonomska in socialna zgodovina, iztrgana dei ex machina stare zgodovine -previdnosti in velikim osebnostim, revnima konceptoma pozitivistične zgodovine;
'° C. Kluckhohn, “Culture and Behavior”, v G. Lindzey, edit., Handbook of Social Psychology, Cambridge, Mass., 1954.
11	Predgovor k V. Alexandre, Les echelles d'altitude, Pariz, 1971.
dogodku ali naključju - navdihnjena ali ne od marksizma, je dala zgodovinski eksplikaciji trdne temelje. Izkazala pa seje za nezmožno udejanjiti program, ki ga je Michelet namenil zgodovini v predgovoru iz leta 1869; “Zgodovina /.../ se mi zdi še zmeraj šibka v obeh svojih metodah; premalo materialna /.../, premalo duhovna, ko govori o zakonih, o političnih dejanjih, ne pa o idejah, šegah Znotraj samega marksizma se zgodovinarjem, ki se nanj sklicujejo, ni posrečilo prepričljivo preiti od infrastruktur k superstrukturam. V ogledalu, ki ga ekonomija drži družbam, vidimo le bled odsev abstraktnih shem, ne pa obrazov, ne pa obujenih živih ljudi. Človek ne živi samo od kruha, zgodovina pa ni imela niti kruha, hranila se je zgolj z okostji, gibajočimi se v mrtvaškem plesu avtomatov. Te mehanizme brez mesa je bilo treba odtehtati z nečim drugim. Zgodovini je bilo treba najti neki drugje. To drugo, to drugje so bile mentalitete.
Toda zgodovine mentalitet ne opredeljujejo zgolj stiki z drugimi humanističnimi znanostmi in razkritje domene, ki jo je potlačila tradicionalna zgodovina. Je tudi kraj, kjer se srečujejo nasprotujoče si zahteve, ki jih dinamika, ki je lastna sedanjemu zgodovinskemu raziskovanju, prisiljuje k dialogu. Postavljena je na stičišče individualnega in kolektivnega, dolgega časa in vsakdanjika, strukturnega in konjunkturnega, marginalnega in občega.
Raven zgodovine mentalitet je raven vsakdanjega in samodejnega, je tisto, kar se izmika individualnim subjektom zgodovine, ker razkriva neosebno vsebino njihovega mišljenja, tisto, kar imajo skupnega Cezar in zadnji vojak njegovih legij, Ludvik Sveti in kmet iz njegovih gospoščin, Krištof Kolumb in mornar z njegovih karavel. Zgodovina mentalitet je za zgodovino idej to, kar je zgodovina materialne kulture za ekonomsko zgodovino. Reagiranje ljudi XIV. stoletja vpričo kuge, božje kazni, se je hranilo s sekularnim in nezavednim naukom krščanskih mislecev od svetega Avguština do svetega Tomaža Akvinskega, pojasniti ga je mogoče s sistemom enačenja bolezen = greh, ki so ga izdelali kleriki zgodnjega srednjega veka, vendar pušča vnemar vse logične povezave, vse subtilnosti razmišljanja, ohranja le grobi kalup ideje. Tako vsakdanji pripomoček, oblačilo reveža, izhaja iz prestižnih zgledov, ki so jih ustvarila površinska gibanja ekonomije, mode in okusa. Tukaj je mogoče dojeti stil kake dobe v globinah vsakdanjika. Ko Huizinga imenuje Johna iz Salisburyja “predgotski duh”, mu sicer s predpono prizna superiornost anticipiranja zgodovinskega razvoja, vendar ga z izrazom, v katerem duh (mind) evocira mentaliteto, naredi za kolektivno pričo dobe, kakor je to storil Lucien Febvre z Rabelaisom, ki gaje iztrgal anahronizmu eruditov idej in ga vrnil v konkretno zgodovinskost zgodovinarjev mentalitet.
Diskurz ljudi, ne glede na to, v kakšnem tonu je bil izgovorjen, v tonu prepričanja, čustvenosti, emfaze, so največkrat zgolj skupaj zmetane že izdelane ideje, obča mesta, intelektualna stara šara, odlagališče razbitin kultur in mentalitet različnega izvora in iz različnih časov.
Od tod metoda, ki jo zgodovina mentalitet vsiljuje zgodovinarju; najprej arheološko raziskovanje plasti in kosov arheopsihologije - v pomenu, v katerem Andre Varagnac govori o arheocivilizaciji - toda te razbitine so bile kljub temu zbrane v mentalne, če že ne logične koherence; nato pa dešifriranje psihičnih sistemov,
podobnih intelektualnemu brkljanju, po katerem Levi-Strauss prepoznava divjo misel.
Papež Gregor Veliki v četrti knjigi Dialogov, napisanih med letoma 690 in 600, pripoveduje zgodbo o enem izmed menihov iz samostana v Rimu, katerega opatje bil, ki je na smrtni postelji priznal svojemu bratu, daje bil skril tri zlate solde, kar so strogo prepovedovala pravila, ki so prisiljevala brate, da so vse izročali skupnosti. Gregor, ki so ga obvestili, je ukazal, naj pustijo umirajočega izdihniti v samoti, brez sleherne tolažilne besede, da bi se poln groze očistil svojega greha in da bi njegova smrt v tesnobi bila zgled za druge menihe. Zakaj ta opat, ki je bil kultiviran in izobražen, kolikor je pač tedaj lahko bil, ni stopil k postelji umirajočega grešnika, da mu odpre nebeška vrata z izpovedjo in kesanjem? Gregorju seje vsilila misel, daje treba greh plačati z zunanjimi znaki; s sramotno smrtjo in pokopom (truplo so vrgli na gnojišče). Barbarska navada (ki sojo prinesli Goti ali pa je prišla na dan iz starega psihičnega fonda?) telesne kazni je prevladala nad pravili. Mentaliteta je porazila doktrino.
Tako tisto, kar se zdi brez korenin, kar nastane z improvizacijo ali z refleksom, makinalne geste, nepremišljene besede, prihaja od daleč in priča o dolgem odmevanju mišljenjskih sistemov.
Zgodovina mentalitet obvezuje zgodovinarja k temu, da se bolj od blizu zanima za nekatere najpomembnejše pojave na svojem področju: za dedovanja, proučevanje katerih nas poučuje o kontinuiteti, izgubah, prelomih (od kod, od koga prihajajo ta mentalna guba, ta izraz, ta gesta?); za tradicijo, to se pravi, za način, kako se mentalno reproducirajo družbe, razmiki, ki nastanejo zaradi zaostajanja duhov pri prilagajanju spremembam, in zaradi neenake hitrosti razvoja različnih sektorjev zgodovine. Privilegirano torišče analize za kritiko linearnih koncepcij zgodovinske službe. Inercija, glavna zgodovinska sila, ki bolj pripada duhovom kakor materiji, ker je ta velikokrat veliko bolj hitra kakor oni. Ljudje uporabljajo stroje, ki jih izumljajo, obenem pa obdržijo mentalitete izpred teh strojev. Avtomobilisti imajo besednjak jezdecev, delavci v tovarnah XIX. stoletja imajo mentaliteto kmetov, kar so bili njihovi očetje in stari očetje. Mentaliteta je tisto, kar se spreminja najbolj počasi. Zgodovina mentalitet je zgodovina počasnosti v zgodovini.
Kažipoti za zgodovino geneze zgodovine mentalitet
Od kod prihaja zgodovina mentalitet12?
Od pridevnika mental, ki se nanaša na duha in prihaja od latinskega mens, vendar latinski vzdevek mentalis, ki ga klasična latinščina ne pozna, sodi v besednjak srednjeveške sholastike in pet stoletij, ki ločujejo nastop besede mentalno (sreda XIV. stoletja) od nastopa besede mentaliteta (sreda XIX. stoletja),
l: Rad bi sc iskreno zahvalil G. Jeanu Vietu. direktorju Službe za izmenjavo znanstvenih informacij Maison des Scicnccs de 1’Homme (Pariz), in g. Philippu Bcsnardu, kije na svojo pobudo zbral dosje o “besedi in konceptu mentalitete”, iz katerega sem veliko črpal.
kaže, da samostalnik ustreza drugim potrebam, da sodi v drugo konjunkturo kakor pridevnik.
Francoščina ne izpeljuje naravno mentalite iz mental. Sposodila si jo je iz angleščine, ki je že v XVII. stoletju mentality izpeljala iz mentalnega. Mentaliteta je hči angleške filozofije XVII. stoletja. Označuje kolektivno obarvanost psihizma, poseben način mišljenja in občutenja “kakega ljudstva, določene skupine oseb itn.”. Vendar ostaja izraz v angleščini omejen na tehnično govorico13 filozofije, medtem ko v francoščini kmalu preide v običajno rabo. Zdi se, daje pojem, ki seje iztekel v koncept in v besedo mentaliteta, nastal v XVIII. stoletju v znanstveni domeni, bolj natančno, na področju novega pojmovanja zgodovine. Voltairu je dal navdih za knjigo Essai sur les moeurs et l'esprit des nations (1754), kjer začutimo zametek podaljška angleškega mind. Ko je, po slovarju Robert, beseda nastopila leta 1842, je imela pomen, podoben mentality, “lastnosti tistega, kar je mentalno”. Toda Littre jo leta 1877 ilustrira s stavkom, sposojenim iz pozitivistične filozofije H. Stupuya, kjer ima beseda že razširjen, vendar še “učen” pomen “oblike duha”, ker gre pri njem za - naključje ali hotena referenca na čas razsvetljenstva? -“spremembo mentalitete, ki so jo inavgurirali enciklopedisti”. Nato, okrog 1900, Proust poudarja novost izraza, ki ustreza njegovemu psihološkemu iskanju - beseda dobi sedanji pomen. Je ljudski nadomestek za nemško Weltanschauung, svetovni nazor vsakogar, stereotipno in hkrati kaotično mentalno vesolje.
Zlasti pa je sprevržena vizija sveta, prepuščanje drsenju v slabe psihične nagone.
V	izrazu je nekakšna pejorativna usodnost. Govorica jo poudarja tako, izraz spremlja odkrito - neposredno ali prek antifraze - pejorativen vzdevek: ”kme-tavzarska mentaliteta” ali “krasna mentaliteta!” ali v absolutni rabi: “kakšna mentaliteta!” Angleščina pa je obdržala to tendenco besede pri pridevniku: mental (s podmeno deficient) dobi pomen zaostal ali “butast”.
Ta obarvanost običajne govorice je hranila dva znanstvena toka oziroma se je hranila z njima.
Prvi je etnologija. Mentaliteta na koncu XIX. in na začetku XX. stoletja označuje psihizem “primitivcev”, ki se opazovalcu prikazuje kot kolektiven fenomen (v okrilju katerega individualnega pojava ni mogoče razločiti), ki je lasten posameznikom, katerih psihično življenje je sestavljeno iz refleksov, avtomatizmov, ter se zvede na kolektivno mentalno, ki praktično izključuje osebnost. Lucien Levy-Bruhl je leta 1922 objavil La Mentalite primitive.
Drugi tok je psihologija otroka. V njej so sicer prenehali otroka obravnavati preprosto kot majhnega odraslega, so pa ga naredili mentalno nedoraslega. Medtem ko francoski tehnični besednjaki filozofije, psihologije in psihoanalize ne poznajo besede mentaliteta, najnovejši besednjak Psychopedagogie et psychiatric de
13	V primerjavi z mentalite ima mentality veliko bolj kognitivno, intelektualno konotacijo. Mejen primer najdemo v naslovu knjige W. Kohlerja The Mentality of Apes (1925), kar je angleški prevod nemškega naslova Intelligenzpnifingen an Menschenaffen (1921). Narobe pa so krepke afektivne konotacije v francoski mentalite, kakor lahko na nekoliko paradoksen način vidimo v članku E. Rignana “Les diverses mentalites logiques”, v Scientia, 1917, str. 95-125, ki proučuje »temeljno prevlado afektivnih elementov nad intelektivnimi« v dveh velikih kategorijah mentalitet, kiju ločuje avtor: v sintetiki in v analitiki.
I'enfant (1970) opredeljuje otroško mentaliteto. Henri Wallon je že leta 1928 vzpostavil vez, ko je posvetil članek Mentalite primitive et celle de I’enfant (to primerjavo je, kakor vemo, odločno obsodil Claude Levi-Strauss na slavnih straneh Structures elementaires de la parente).
Preden se odpravimo dlje v analize zgodovine mentalitet, je pomembno, da odpravimo dve poprejšnji hipoteki.
Prvo pomeni dvom, ki bi utegnil nastati zaradi ugotovitve, da mentaliteta ne igra praktično nobene vloge v psihologiji, da ni del tehničnega besednjaka psihologije. Raziskava o pogostosti izraza mentaliteta v indeksih psiholoških bibliografij, ki jo je izvedel Philippe Besnard, je pokazala, da je bila beseda v Psychological Abstracts med letoma 1927 in 1943 redka14, da pa je danes v psihologiji opuščena15. Kako bi lahko psihološka zgodovina (ali še bolj zgodovina kolektivne psihologije) s pridom uporabljala termin in za besedo pojem, ki ju je psihologija zavrgla?
V	zgodovini znanosti je veliko zgledov za prenose pojmov in konceptov. Neka beseda, neki koncept, ki se je pojavil v nekem polju, kjer je kmalu zbledel, je, presajen v sosednjo domeno, tam rasel in se razbohotil. Zakaj mentaliteta v zgodovini ne bi doživela uspeha, ki jo je v psihologiji obšel? In, ali ni psihologija, kije prek lingvistike in strukturalizma doživela, da seje razmahnila Gestah, pozno odkrila uporabnost mentalitete? V vsakem primeru je jasno, da je v domeni znanosti prav zgodovina mentalitet rešila besedo in njena raba v francoščini je znova uvedla besedo v angleščini ter jo prenesla v nemščino, španščino, italijanščino (mentality, Mentalität, mendalidad, mentalita). Tukaj je blišč nove francoske zgodovinske šole - kar je izjemno - zagotovil uspešnost besede, izraza in zvrsti (trije “teoretiki” zgodovine mentalitet so Lucien Febvre, 1938, Georges Duby, 1961, in Robert Mandrou, 1968).
Druga hipoteka je tista, zaradi katere bi utegnila obremenjevati zgodovino mentalitet pejorativna tendenca izraza. Seveda je, denimo, Levy-Bruhl trdil, da se mentaliteta primitivcev in mentaliteta članov razvitih družb ne razlikujeta po naravi. Vendar je že na začetku ustvaril slabo vzdušje za mentalitete, ko je že 1911. napisal Les fonctions mentales dans les societes injerieures. In res je, da zgodovinar mentalitet besede sicer ne zapira v pekel kolektivnega spomina, jo pa prežene v nemirne vode marginalnosti, nenormalnosti, družbene patologije. Zdi se, da se mentaliteta najraje razodene na območju iracionalnega in ekstravagantnega. Od tod množica študij - med njimi so nekatere pomembne - o čarovništvu, hereziji, o milenarizmu. Od tod tedaj, ko zgodovinar mentalitet usmeri pozornost k skupnim občutjem ali integriranim družbenim skupinam, njegova hotena odločitev za mejne
14 Opozarjamo na bolj ali manj pejorativne konotacije najdenih izrazov: arabska, hindujska mentaliteta, mentaliteta danskega kriminalca, zapornika, German mentality leta 1943. Zanimiv izraz:
“Levels of mentality
15 Mentaliteta ni nič bolj navajana v novejših antropoloških bibliografijah (s šibko uporabo “primitivne mentalitete” ali “domorodske mentalitete”) in v socioloških bibliografijah (izmed sedmih referenc v Bibliographie internationale de Sociologie med letoma 1956 in 1961 jih tri napotujejo k nizu člankov R. Lenoira, ki so izšli v španščini v Rivista mexicana Je sociologia med letoma 1956 in 1961. obravnavali pa so različne primitivne ali civilizirane mentalidades).
teme (zadržanje vpričo čudeža ali smrti) ali za kategorije, ki začenjajo (trgovci v fevdalni družbi). V sorodni perspektivi si je psihosociolog, kakršen je Ralph H. Turner (“Collective Behavior” v R.L. Faris, Handbook of Modem Sociology, Chicago, 1964) za proučevanje vedenja množice izbral opazovanje dezastra, ki generira paniko, in uporabil podatke, ki jih je zbral Disaster Research Group.
Praksa zgodovine mentalitet in njene pasti
Zgodovinar, ki je strokovnjak, najprej poišče materiale. Kje so materiali zgodovine mentalitet?
Delati zgodovino mentalitet najprej pomeni opraviti določeno branje kateregakoli dokumenta. Vse je vir za zgodovinarja mentalitet. Denimo dokument administrativne ali fiskalne narave, register kraljevskih dohodkov v XIII. ali v XIV. stoletju. Katere rubrike ima, kakšno vizijo oblasti in administracije odsevajo, kakšno stališče do števila razkrivajo postopki naštevanja? Ali pa oprema groba iz VII. stoletja: nakit (igla, prstan, pasna zaponka), srebrni kovanci, eden izmed njih je bil položen v mrtvečeva usta, ko so ga pokopali, orožje (sekira, meč, sulica, velik nož), zbirka orodij (kladivo, klešče, žlebasta dleta, pile, škarje itn.)'6. Ti pogrebni obredi nas poučijo o verovanjih (poganski obred obola za Harona, prevoznika v onostranstvo), o stališču merovinške družbe do rokodelca, obdanega z malone svetim prestižem: do kovača-zlatarja (ki je tudi vojščak), ki kuje meče in rokuje z njimi.
To branje dokumentov se bo navezalo zlasti na tradicionalne, skoraj samodejne dele besedil in spomenikov: na obrazce in preambule listin, ki govore o motivacijah - resničnih ali navideznih na topoi, ki so ogrodje mentalitet. Ernst Robert Curtius sicer ni prispel do zgodovine mentalitet, je pa začutil pomembnost tega temelja ne le literature, kakor je mislil, ampak mentalitete neke dobe: “Če retorika na modernega človeka učinkuje kot spačena prikazen, kako naj bi ga potem zainteresirali za topiko, katere ime je komajda znano celo strokovnjaku za literaturo, ki se hote izogiba podzemljem - žal tudi temeljem - evropske literature'7?” Žal seje temu bleščečemu ljubitelju kvalitete, ki se ni odločil za to, da bi se ukvarjal s kulturnim kvantitativnim, izmaknila divjad zgodovine mentalitet. Ta obvezni in makinalni diskurz, kjer se navidez govori, da se ne bi ničesar povedalo, kjer se v nekaterih obdobjih podolgem in počez kliče Boga in hudiča, v drugih pa dež in lepo vreme, je globoka pesem mentalitet, konjunktivno tkivo duha družb, najdragocenejša hrana zgodovine, ki jo bolj zanima trajajoči bas kakor pretanjena beseda glasbe iz preteklosti.
I(’ J. Decaens, “Un nouveau cimetiere du Haut Moycn Age cn Normandie, Hierouvillette (Calvados)”, v Archäologie medievale. I, 1971, str. 83 sqq.
17	Evropska literatura in latinski srednji vek; Europäische Literatur und lateinisches Mittelalter, Francke Verlag, Bern und Münchcn, 3. izd., 1961; franc, prev., 1956, str. 99.
Vendar ima zgodovina mentalitet tudi privilegirane vire, tiste, ki bolj in bolje kakor drugi uvajajo v kolektivno psihologijo družb. Njihov inventarje ena izmed prvih nalog zgodovinarja mentalitet.
Predvsem obstajajo dokumenti, ki pričajo o tistih občutjih, tistih skrajnih ali marginalnih vedenjih, ki s svojim odmikom osvetljujejo temeljne mentalne strukture: prežemanje med čutnim in nadnaravnim svetom, naravno identičnost telesnega in psihičnega - od tod možnost čudeža in, bolj na splošno, pravljičnega. Korolarij svetnikove marginalnosti - ki razkriva podstat stvari - je zgledna marginalnost tudi diabolikov: obsedencev, heretikov, kriminalcev. Zato ima značaj privilegiranega dokumenta vse, kar omogoča dostop do teh prič: izpovedi heretikov in inkvizicijski procesi, odpuščalna pisma (remissio), odobrena kriminalcem, ki so podrobno opisali svoje hudodelstvo, pravni dokumenti in bolj na splošno spomeniki represije.
Drugo kategorijo privilegiranih virov za zgodovino mentalitet tvorijo literarni ali umetniški dokumenti. Zgodovina - ne “objektivnih” pojavov, ampak - reprezen-tacij teh pojavov, zgodovina mentalitet, se naravno hrani z dokumenti imaginarija. Huizinga je v svoji slavni Jeseni srednjega veka pokazal, da lahko uporaba literarnih besedil (to je moč in šibkost te knjige) prispeva k poznavanju senzibilnosti in mentalitete neke dobe. Toda literatura in umetnost nosita forme in teme, ki prihajajo iz preteklosti, ki ni nujno preteklost kolektivne zavesti. Ekscesi tradicionalnih zgodovinarjev idej in form, po katerih nastajajo z nekakšno partengenezo, ki ne pozna neliterarnega ali neumetnostnega konteksta njihovega nastanka, nam ne smejo skriti tega, da se literarna in umetniško dela ravnajo po kodih, ki so bolj ali manj neodvisni od njihovega posvetnega okolja. Za slikarstvo Quattrocenta se nam zdi, da priča o novem stališču do prostora, arhitekturnega dekora, do človekovega mesta v vesolju. Zdi se, da je do predkapitalistične mentalitete prišlo po tej poti. Toda Pierre Francastel, kije najbolje opazil pikturalni sistem Quattrocenta kot del širšega skupka, nas opozarja tudi na »specifičnost slikarstva, izraznega in komunikacijskega načina našega duha, ki ga ni mogoče zvesti na nobenega drugega«.Is
Pomembno je, da ne ločimo analize mentalitet od proučevanja krajev in sredstev produkcije. Lucien Febvre, veliki predhodnik v teh rečeh, je dal zgled inventarjev tega, kar je imenoval mentalno orodje', besednjak, sintaksa, obča mesta, koncepcije prostora in časa, logični okviri. Filologi so opazili, da so koordinacijski vezniki med destrukturiranjem klasične latinščine v srednjem veku doživeli vznemirljivo evolucijo. Vendar zato, ker so se logične artikulacije govorjenega ali pisanega diskurza radikalno spremenile. Autem, ergo, igitur in drugi vezniki so vstopili v nov mišljenjski sistem z drugačnimi razvrstitvami.
Nekateri delni sistemi igrajo v mentalitetah še posebej pomembno vlogo. Ti “modeli” so dolgo v veljavi kot privlačnostni poli mentalitet: samostanski model se izdela v zgodnjem srednjem veku in se uredi okrog pojmov samote in asketizma, nato se pojavijo aristokratski modeli in so centrirani okrog konceptov široko-srčnosti (largesse), drznosti, lepote in zvestobe. Eden izmed njih je prepotoval stoletja do nas: dvorjenje (kurtoazija).
18	La Figure el le lieu: 1'ordre vistiel cin Quattrocento, Pariz, Gallimard, 1967, str. 172.
Čeprav sta si ti mentaliteti sposojali pri zelo starih tradicijah, ju ni mogoče pojasniti ne s temo mračnih časov ne z misteriji kolektivnega psihizma. Njuno genezo in difuzijo dojamemo na podlagi središč izdelave v ustvarjalnih in vulgarizatorskih okoljih, na podlagi vmesnih skupin in poklicev. Palača, samostan, graščina, šole, dvori so skozi srednji vek središča, kjer se kujejo mentalitete. Ljudski sloji izdelujejo ali sprejemajo svoje modele v svojih žariščih, ki so zmožna modeliranja mentalitet: v mlinu, v kovačiji, v gostilni. Mass media so privilegirani nosilci in matrice mentalitet: pridiga, naslikana ali skulpturna podoba so pred Gutenbergovo galaksijo meglenice, od koder so se kristalizirale mentalitete.
Mentalitete vzdržujejo z družbenimi strukturami kompleksne odnose, niso pa od njih ločene. Ali obstaja v sleherni družbi, v vsaki izmed dob, ki jih zgodovina razloči v njihovi evoluciji, dominantna mentaliteta ali več mentalitet? Človeka srednjega veka ali renesanse je Lucien Febvre razkril kot abstrakcijo brez zgodovinske realnosti. Še jecljajoča zgodovina mentalitet se obeša na komaj kaj bolj konkretne abstrakcije - zvezane s kulturnimi dediščinami, z družbeno stratifikacijo, s periodizacijo. Kot delovno hipotezo, še zmerom v zvezi s srednjim vekom, bomo, denimo, uporabili pojme barbarska, dvorjanska, romanska, gotska, sholastična mentaliteta. Okrog teh etiket lahko pride do sugestivnih razvrščanj. Erwin Panofsky je gotsko umetnost in sholastično znanost primerjal, kakor da sta udeleženi v istih mentalnih strukturah. Robert Marshal je na to pripel tedanjo pisavo: »Gotsko pisavo lahko imamo za gotski izraz določene dialektike. Analogije, ki jih lahko ugotovimo med njo in arhitekturo, niso - ali so zgolj naključno - vizualne, so pa intelektualne; so rezultat apliciranja nekega načina razmišljanja, ki ga najdemo v vseh produkcijah duha, na pisavo«.19 Soobstajanje več mentalitet v isti dobi in v istem duhu je ena izmed delikatnih, vendar bistvenih danosti zgodovine mentalitet. Ludvik XL, ki je v politiki dokaz za moderno mentaliteto, v religiji kaže zelo tradicionalno praznoverno mentaliteto.
Enako delikatno je dojemanje preobražanja mentalitet. Kdaj se razkroji mentaliteta, kdaj iz nje nastane druga? Inoviranja v tej domeni trajnosti in odporov ni lahko dojeti. Prav tukaj mora proučevanje lopoi dati odločilen prispevek. Kdaj se neko obče mesto pojavi ali izgine in - kar je težje ugotoviti, a ni nič manj pomembno - kdaj ni več kakor prežitek, živi mrtvec? To oponašanje (psittacisme) pri mentalitetah je treba opazovati od blizu, da lahko zgodovinar lahko zazna, kdaj se kako obče mesto odpne od realnosti, postane neoperabilno. Pa obstaja čisti flatus vocisl
Zgodovina mentalitet, ki je v velikem delu izšla iz reakcije na imperializem ekonomske zgodovine, ne sme biti ne renesansa nekega preseženega spiritualizma - ki bi se skrival, denimo, za meglenimi videzi neke neopredeljive kolektivne psyche -ne prizadevanje za preživetje nekega vulgarnega marksizma, ki bi v njej iskal poceni opredelitev superstruktur, mehanično nastalih iz družbeno-ekonomskih infrastruktur. Mentaliteta ni odsev.
19	“L'ecriture latine et la civilisation occidentale du Ier au XVT siecle”, v L 'ecriture et la psychologic despeuples, XXllc semainc de synthese, Pariz, 1963, str. 243; E. Panofsky, Architecturegothique et pensee scholastique, 1957, franc. prev. 1967.
Zgodovina mentalitet se mora ločiti od zgodovine idej, zoper katero je tudi deloma nastala. Duhov od XVIII. stoletja naprej niso vodile ideje svetega Tomaža Akvinskega ali svetega Bonaventure, ampak mentalne meglenice, v katerih so določeno vlogo igrali popačeni odmevi njunih doktrin, osiromašeni koščki, nasedle besede brez konteksta. Vendar je treba iti dlje od tega zaznavanja navzočnosti izrojenih idej znotraj mentalitet. Zgodovina mentalitet ni mogoča, ne da bi bila tesno zvezana z zgodovino kulturnih sistemov, sistemov verovanj, vrednot, intelektualne opreme, znotraj katere so se izdelale, živele in evoluirale. Sicer pa utegnejo pri tem biti učinkoviti nauki, kijih etnologija prispeva zgodovini.
Ta vez z zgodovino kulture mora zgodovini mentalitet omogočiti, da se izogne drugim epistemološkim pastem.
Zgodovine mentalitet, zvezane z gestami, vedenji, držami20 - s čimer se pripenja na psihologijo, na mejo, na kateri se bodo morali zgodovinarji in psihologi nekega dne srečati in sodelovati - kljub temu ne sme začopatiti behaviorizem, ki bi jo zvedel na avtomatizme brez reference na mišljenske sisteme - in ki bi odstranili enega izmed najpomembnejših aspektov njene problematike: deleža in intenzivnosti zavestnega in ozavedenja v tej zgodovini.
Zdi se, da se mentaliteta, čeprav je eminentno kolektivna, izmika negotovostim družbenih bojev. Kljub temu bi bila groba napaka, če bi jo ločili od družbenih struktur in družbene dinamike. Prav narobe, je poglaviten element družbenih napetosti in bojev. V socialni zgodovini je vse polno mitov, v katerih se razkriva delež mentalitet v zgodovini, ki ni ne enodušna ne nepremična: modri nohti, beli ovratniki, dvesto družin... Ob skupnih mentalitetah obstajajo razredne mentalitete. Njihovo delovanje je še treba preučiti.
Zgodovina mentalitet, ki je zgodovina počasnosti zgodovine, naposled zato ni nič manj zgodovina preobrazb, in to kar najbolj odločilna. Neki pojav vznemirja srednjeveški Zahod od XI. do XIII. stoletja: polet mest. Iz njega izide nova družba, obdarjena z novo mentaliteto, narejeno iz nagnjenosti k varnosti, menjave, ekonomije, oprta na nove oblike sociabilnosti in solidarnosti, na ozko družino, na korporacijo, na bratovščino, na tovarištvo, na četrt... Kakšno mesto imajo znotraj totalne zgodovine mentalitete v teh mutacijah?
Navkljub svojemu nejasnemu značaju ali bolje zaradi njega je zgodovina mentalitet na tem, da se namesti v torišču zgodovinske problematike. Če se izognemo temu, da bi bila pokrov za vse, smetanova torta, alibi za epistemološko lenobo, če ji damo njena orodja in metode, mora danes igrati vlogo drugačne zgodovine, ki si v prizadevanju za razlago upa na drugo stran ogledala.
Jacques Le Goff
Prevod: Drago B. Rotar
20	C/, zlasti M. Jahoda in N. Warren, edit., Attitudes, Harmonsworth, 1966.
Bibliografija
BOUTHOUL (G.): Les Mentalites, Paris, P.U.F. (coll.« Que sais-je?«, 1952 (5c ed., 1971). BURSZTYN: Schizophrenie et mentaliteprimitive, Paris, Jouve, 1935 (these doctorat de medicine). Carnets de Lucien Levy-Bruhl, Paris, P.U.F., 1949.
CAZENEUVE (J.): La Mentalite archai'que, Paris, Colin, 1961.
DUBY (G.): «L'histoire des mentalites«, pp. 937-966, in L'Histoire et ses methodes, Paris, »Encyclopedic de la Pleiade«, Gallimard, 1961.
DUBY (G.): » Histoire sociale et histoire de mentalites«(entretien avec A. Casanova), Nouvelle Critique, 34, mai 1970, pp. 11-19.
DUMAS (G.): «Mentalite paranoide et mentalite primitive«, Annates medico-psychologiques, mai 1934.
DUPRONT (A.): »Problemes et methodes d'une histoire de la Psychologie collective«, Annales 16 (1), janvier-fevrier 1961, pp. 3-11.
DUFRENNE (M.): La PersonnaUte de base; m concept sociologique, Paris, P.U.F., 1966 (Ire edition 1953).
FABERMAN (H.A.):«Manheim, Cooley and Mead; toward a social theory of mentality« Sociological Quarterly, 11(1), hiver 1970, pp. 3-13.
FEBVRE (L.):« Histoire et psychologie«, in Encyclopedic frangaise, t. VIII, 1938, repris in Combats pour I'Histoire, Paris, 1953, pp. 207-220.
-»Comment reconstituer la vie affective d'autrefois? La sensibilite et l'histoire«, in Annales d'histoire sociale. 111, 1941, repris in Combats pour I'Histoire, pp. 221-231.
-»Sorcellerie, sottise ou revolution mentale?« in Annales E.S.C.. 1948, pp. 9-15.
- »Histoire des sentiments. La terreur«, in Annales E S.C., 1951. pp. 520-523.
-»Pour l'histoire d'un sentiment: le besoin de securite«, in Annales E S.C., 1956, pp. 244-247.
GEREMEK (B.):«Umyslo\vošč i psychologia zbiorowa w historii« (Mentalite et psychologie collective en histoire), in Przeglad Historyczny, LI1I, 1962, pp. 629-643, et note in Annales E.S.C., 1963, pp. 1221-1222.
HERZLICH (C.): »La Representation sociale«, pp. 303-325, in Moscovici (S.): Introduction ä la psychologie sociale, I, Paris, Larousse, 1972.
LEVY-BRUHL (L.): L'ämeprimitive, Paris, Alcan, 1927.
LEVY- BRUHL (L.): La Mentalite primitive. Paris, Alcan, 1922.
LEVY-BRUHL (L.): Le Surnnaturel et la nature dans la mentalite primitive, Paris, Alcan, 1931.
LEVY-BRUHL (L.): Les Fonctions mentales dans les societes injerieures, Paris, Alcan, 1910.
MANDROU (R.): »L'histoire des mentalites«, in article »Histoire«, 5, Encyclopaedia universalis, vol. VIII, pp. 436-438.
PIAGET (J.): La Representation du monde chez I'enfant. Paris, Alcan, 1926.
SOROKIN (P.A.): Social and Cultural Dynamics, New York, Bedminster Press, 4 vol., 1937-1941. RUSCHEMEYER (D.): »Mentalität und Ideologie«, in Soziologie, ed. R. König, 1967, trad, franchise in Sociologie, 1972.
SPRAN DEL (R.): Mentalitäten und Systeme Neue Zugänge zur Mittelalterlichen Geschichte, Stuttgart, 1972.
TRENARD (Louis): «Histoire des mentalites collectives: les livres, bilans et perspectives«, in Revue d'histoire moderne et contemporaine, 1968, pp. 691-703.
VIOLET-CONIL (M.) et CAN1VET (N.): L'Exploration de la mentalite infantile, Paris, P.U.F., 1946.
WALLON (H.): «La mentalite primitive et celle de l'enfant«, Revue philosophique, juillet-decembre 1928.
WALLON (H.): »La mentalite primitive et la raison«, Revue philosophique, 4, octobre-decembre 1957, pp. 461-467 (sur Levy-Bruhl).
WALLON (H.): Les Origines de la pensee chez l'enfant, Paris, P.U.F., 1945.
Zgledi iz zgodovine mentalitet
ALPI1ANDERY (P.) et DUPRONT (A.): La Chretiente et 1'Idee de Croisade, 2 vol., Paris, 1954-1959.
BAYET (J.):«Le suicide mutuel dans la mentalite des Romains«, in L'Annee sociotogique, 3e serie (1951), 1953, pp. 35-89.
BLOCH (M.): Les Rois thaumaturges. Etude sur le caractere surnaturel attribue a la puissance royale..., Strasbourg, 1924, reed. 1960.
-La SocieteJeodale, Paris, 1939, reed. 1968 (1 re partie, liv. 11: Les Conditions de vie et /'atmosphere mentale).
BRANDT (W.J.): The Shape of Medieval History. Studies in Modes of Perception, New Haven et Londres, 1966.
DHONDT (J.): «Une mentalite du douziemc siecle: Galbert de Bruges«, in Revue du Nord, 1957, W 101-109.
FEBVRE (L.): Le Probleme de l'incroyance au XVIe siecle. La religion de Rabelais, Paris, 1952, reed. 1968.
HUIZINGA (J.): Le Declin du Moyen Age, Haarlem, 1919, trad, fran^aise 1932, reed. Paris, 1967. FIOUGHTON (W.E.): The Victorian Frame of Mind, New Haven, 1957, 7e ed. 1968.
LEFEBVRE (G.): La Grande Peur de 1789, Paris, 1932.
MANDROL) (R.): Introduction ä la France moderne. Essai de psychologic historique, 1500-1640, Paris, 1961.
-Magistrats et sorciers en France au XVlle siecle. Une analyse de psychologie historique, Paris, 1968.
-»Le baroque europeen: mentalite pathetique et revolution sociale«, in Annales E.S.C., 1960, pp. 898-914.
MORGAN (J.S.): «Le temps et 1'intemporel dans le decor de deux eglises romanes: facteurs de coordination entre la mentalite religieuse romane et les oeuvres sculptees et peintes ä Saint-Paulles-Dax et ä Saint-Chef cn Dauphine«, in Melanges Rene Crozet, t. 1. Poitiers, 1966, pp. 531-548.
PASTOR DE TOGNERI (R.): «Diego Gelmirez: une mentalite ä la page. A propos du role de certaines elites de pouvoir», in Melanges Rene Crozet, I. pp. 597-608.
ROUSSET (P.): »La croyance en la justice immanente ä l'epoque feodale«, in Le Moyen Age, LIV, 1948, pp. 225-248.
TENENTI (A.): // senso della morte e I'amore della vita net Rinascimento, Turin, 1957.