76 Ali ima pravilnik ra.vilmk o nošenju orožja povsem zakonito veljavo. 77 toviti, da čl. 1. zakona v nobenem oziru ne predvideva pravilnika ministrstva za notranje posle v tej ali oni obliki, ampak samo čl. 12. zakona pooblašča ministra za notranje posle predpisati pravilnik za izvrševanje zakona. Ta določba zakona je tudi sicer popolnoma v skladu s čl. 94, al. 1. ustave, ki določa, da sme upravno oblastvo izdajati uredbe potrebne za uporabljanje, sc. »izvrševanje« zakonov. Torej strogo iz zakonodajnega stališča ne more biti nobenih pomislekov, kaj naj pravilnik, oziroma uredba vsebuje in v kateri smeri naj se giblje, saj preko okvira zakona vsebinsko in stvarno ne sme iti. V omenjenem formalnem pogledu bi sicer v smislu čl. 94, al. 5 ustave zadostovalo da bi se v pravilniku citiral le »zakon«, toda če se citira obenem tudi člen zakona, ki daje pooblastilo za pTed-pisanje pravilnika, kar brez dvoma po logični interpretaciji izraza »zakon« v čl. 94, al. 5. ustave še bolj ustreza, naj se citira le člen, ki omenjeno zakonito pooblastilo izrecno vsebuje. Vendar ne morem oporekati, da ima tudi to postopanje, namreč da se pravilnik izrecno sklicuje tudi na čl. 1. zakona, svoj važen smoter, saj se zdi, da je namen baš na ta način več ali manj opravičiti vsebino pravilnika in jo na ta način spraviti v sklad z vsebino zakona. Isto, rekel bi skoro oprezno pot ubira pravilnik takoj v svojem čl. 1., ki določa, da »z ozirom na stanje javne varnosti in po čl. 1. zakona o posesti in nošenju orožja« ne sme nihče imeti strelnega orožja brez dovoljenja oblastnega velikega župana (upravnika mesta Beograda). T o je succus materiae in izhajajoč iz te določbe, bom skušal vsaj iz nekaj vidikov osvetliti vprašanje, ali ima pravilnik povsem zakonito veljavo. Zdi se, da je dikcija pravilnika nekako nesigurna, ako je čl. 1. zakona, ko je že uvodoma citiran, takoj v čl. 1. pravilnika zopet citiran. Tedaj se skuša zgraditi pravilnik vsebinsko v prvi vrsti na podstavi čl. 1. zakona in s tem zlasti tudi opravičiti določba pravilnika, da se posest strelnega orožja veže na posebno zadevno dovoljenje oblastnega velikega župana. Cl. 1. zakona pa določa, da »je posest orožja (puške ali revolverja) v hišah prosta, toda poUcijska (politična) oblastva smejo v izjemnih slučajih, če je javna varnost ogrožena, po odobritvi ministrstva za notranje posle prepovedati posest orožja, tako 78 Ali ima pravilnik o nošenjiu orožja povsem zakonito vehjavo. posameznikom kakor tudi celim občinam, srezom, okrožjem in oblastim«. Načelno stališče našega zakonodavca v pogledu vprašanja posesti strelnega orožja je torej, kakor jasno razodeva čl. 1. zakona, da je posest orožja (puške ali revolverja) v hišah prosta. Tega načela, ki je brez dvoma postulat parlamentarne in demokratično urejene pravne države, kjer naj vlada red in mir, ni niti pravilnik izrecno pobil, saj ga naravnost niti ne omenja. Vsebuje ga pa brez dvoma, saj se pravilnik celo dvakrat sklicuje non distinguente na čl. 1. zakona, kjer je baš štatuirana prosta posest orožja, in vidim v tem, da pravilnik v istem členu citira zakonito določbo, ki ustanavlja prosto posest orožja in obenem to zakonito določbo ukinja, ne-odpustljivo nekonsekvenco. Pa ne oziraje se na to, pridemo še do drugih zaključkov, ako stvarno in logično premotrimo drugi del čl. 1. zakona. Jasno je in to moramo brez vseh pomislekov priznati, da je pravilnik imel namen omejiti se pri citiranju člena 1. zakona le na njega drugi del, ki sicer res daje poli-, tičnim oblastvom pravico, da »v izjemnih slučajih, če je javna varnost ogrožena«, prepovejo prosto posest orožja. Smatram, da tiči baš v citiranih besedah rešitev problema. Če zakon govori o izjemnih slučajih in to še specijalno opira na slučaje, če je javna varnost ogrožena, se ne sme upravičeno dvomiti, da je pravica političnih oblastev glede omejevanja proste posesti strelnega orožja v hišah omejena le na specijalne slučaje in da je zakon statuiral tu možnost, da pohtična oblastva od slučaja do slučaja izvršujejo pravico prepovedi proste posesti orožja, tako posameznikom, kakor tudi celim teritorijalno, ad-ministrativno-pravnim omejenim okolišem. Da je temu tako in da tvori ta določba zakona le izjemo od splošnega načela, izhaja zlasti z ozirom na dejstvo, da stoji določba o možnosti prepovedi posesti orožja v istem členu zakona in tik za besedilom, s katerim je uzakonjena prosta posest orožja. Tudi iz formalno-administrativnega stališča se mora pritrditi, da gre tu le za izjemne slučaje prepovedi posesti orožja, ko je namreč določeno, da smejo politična oblastva »po odob-renju ministra za notranje zadeve« prepovedati posest orožja. Iz dejstva torej, da govori zakon o poUtičnih oblastvih, ki imajo v izjemnih slučajih pravico prepovedati posest orožja. Ali ima pravilnik o nošenjiu orožja ipovisem zakonito veljavo. 79 V nmožini (gre tu za nižja politična oblastva, ki nimajo pravice izdajati za celo državo veljavnih norm) in iz dejstva, da mora po zakonu vsak zadevni odlok političnih oblastev odobiriti minister za notranje posle, jasno izhaja, da vrši pri tem postopanju minister za notranje posle le neko nadzorovalno oblast ad hoc, a v nobenetn pogledu ne more izhajati strogo iz besedila zakona niti pravica ministra za notranje posle kot vrhovne notranje-upravne instance izdati s kakšnim upravnim aktom, veljavnim za vse državno ozemlje, splošno prepoved v zakonu osnovane proste posesti orožja, kaj šele s pravilnikom ukiniti temeljne določbe zakona, na čigar podstavi je bil pravilnik baš izdan. Morda bi se smelo ugovarjati, da je to le pedantna razlaga zakona in da pozna zakon možnost prepovedati posest orožja, kar se je faktično z obstoječim piravilnikom tudi zgodilo in morda vobče, da se v zakonu omenjeni »izjemni slučaji« po ekstenzivni razlagi utegnejo posiplošiti, zlasti da so v očigled ogražanja javne varnosti ti slučaji postali več ali manj splošni ter da sc tako s splošno prepovedjo posesti orožja ščiti »salus rei publicae«; v to svrho, da je hotel zakonodavec ukiniti prosto posest orožja. Vendar je treba iz pozitivnega zakonodajnega stališča poudariti, da ni merodajno to, kaj je zakonodajavec hotel ustvariti, ampak le to, kaj je dejansko ustvaril. Da je pravilnik tako v stvarnem kakor tudi v obličnem oziru v skladu z zakonom, bi se morda na splošno navajalo, da se je s pravilnikom pač dala velikim županom, sc. policijskim (političnim) oblastvom pravica prepovedati posest orožja, zadevno, po zakonu zahtevano odobrenje ministra za notranje posle, pa da je itak baš s pravilnikom dano vnaprej za vse slučaje. To menje pa temelji na načelni napaki, moramo ga a limine zavrniti. Omenjeno zakonsko besedilo in njegov smisel ne dopušča dvoma, da je zakon tu imel v mislih le specijalne slučaje in da teh ni moči generalizirati, dokazuje tudi dejstvo, da zakon sam v svojem besedilu možnost prepovedi posesti orožja tako personalno kakor tudi teritorijalno ograničujc. To pa, po mojem mnenju, potrjuje tudi praktično izkustvo, kajti posito, sed non concesso, da je zakon tu statuiral možnost splošne prepovedi posesti orožja, si moremo 80 Ali ima pravilnik o nošenjiu orožja povsem zakonito -veljavo. težko misliti, da bi ministrstvo za notranje posle »izjemne slučaje« utegnilo generalizirati za celo državo in jih splošno točno ugotoviti. Toda pri tem se vsiluje vprašanje, ali morda vendar niso ti izjemni slučaji ogrožanja javne varnosti postali v naši državi tako splošni, da bi morala država ipak, nekako v silobranu zoper napad na njene življenske interese, reagirati z radikalnim sredstvom in splošno prepovedati v vsej državi prosto posest orožja. " Da je uredbodavec polagal odločilno važnost na to stran in da je baš v tej točki iskal zadostne zakonite podlage za pravilnik, se mi zdi z ozirom na dejstvo, da je citiral ne samo čl. 1. zakona, ampak sicer zelo previdno, vendar vsebinsko s členom 1. zakona identično tudi besedilo »z ozirom na stanje javne varnosti«. Previdlio zato, ker ničesar ne govori o »ogrožanju« javne varnosti, vendar iz logičnega smisla vsega teksta člena 1. pravilnika (saj se baš tu ukinja prosta posest orožja!) sledi, da tu misli če ne na ogroženo, pa vsaj na nesigurno stanje javne varnosti v državi. Ako bi se smatralo, da je zakon določil generalno klavzulo, oziroma, ako se smatra, da je danes v naši državi splošno javna varnost ogrožena ali vsaj nesigurna, česar pa menda o vseh pokrajinah, zlasti o zapadnih, absolutno ni moči trditi (implicite izhaja to celo iz zakona samega, saj zakon sam smatra te slučaje le kot izjemne), onda sploh ne bi bilo treba fzdajati posebnega pravilnika, ki kakor rečeno ni niti predviden v čl. 1 zakona, ampak naj bi vsa politična oblastva, (najbolj praktično za svojo oblast vsi veliki župani) v državi, sklicujoč se na drugi del čl. 1. zakona prepovedala prosto posest orožja. Vendar temu ni tako, saj je brez dvoma ratio legis zaščititi državo ter državna oblastva in državljane ter njih imovino pred zlorabo strelnega orožja tako od strani posameznika, ki morda kaže nepoboljšljivo zločinsko naravo ali se nahaja v povratku zaradi večjih hudodelstev, zlasti onih proti telesni varnosti, ali specijalno prestopkov, ki se tičejo orožja, ali pa tudi v teritorijalnem pogledu, od strani vseh občin, sre-zov in oblasti, če bi se v teh ozemljih ogrožalo stanje javne varnosti z vstajami, pobunami in z drugimi delikti mnogote, zlasti onimi po zakonu o zaščiti javne varnosti in reda v drža« vi, pri katerih sta skoro v vseh najsubtilnejših nijansah zvesta lAli ima pravilnik o nošenjiu orožja ipovsem zakonito veljavo. 81 6 tovariša puška in revolver. To mnenje potrjuje posredno tudi zakon sam in sicer z besedico »prepovedati«: smatram, da je v zakonu za izjemne slučaje proglašena prepoved proste posesti orožja poleg več ali manj preventivnega, pretežno represivnega značaja ter, da je logični smisel te določbe, da je posest v konkretnem danem slučaju in z ozirom na okoliščine dane v zakonu, sploh ukinjena, pravilnik pa veže posest strelnega orožja preventivno na dovoljenje oblastnega velikega župana in vidim torej v teh dveh določbah vendar neko načelno diferenco, dasi priznam, da bi v praktičnih rezultatih ti dve določbi cesto več ali manj soglašali. V dokaz, da je pravilnik v omenjenem: pogledu prekoračil zakonito pooblastilo, je moči navesti še nadaljne argumente. Zakon pozna v členih 4. i. n. orožni list kot oblastveno dovoljenje le za nošenje orožja, ne pozna pa načelno zadevnega oblastvenega dovoljenja za posest orožja. Zakon sicer res govori v čl. 8. in 9. tudi o dovoljenju za posest orožja, vendar smatram, da ti dve zakoniti določbi nista bili takoj že ob izdanju zakona točno v skladu z ostalo vsebino zakona. V čl. 4. in 5. namreč, kjer je ex professo govor o orožnem listu, je govor le o oblastvenem dovoljenju za nošenje orožja, a obenem izhaja iz čl. 1. in 2. zakona, da omenjeni zakoniti določbi glede dovoljenja za posest orožja nimata v zakonu relevantne bitnosti, saj določa čl. 1. zakona načelno prosto posest orožja, po čl. 2. zakona pa zadostuje za po zakonu upravičeno posest orožja edino le oblična prijava državnemu oblastvu, kakšno orožje kdo ima. Iz tega torej sledi, da v pravilniku omenjeno dovoljenje oblastnega velikega župana (upravnika mesta Beograda) — orožni list za posest strelnega orožja nima' v zakonu osnovane podlage. Eventualno bi se dala teoretično po zakonu skonstruirati vrsta oblastvenega dovoljenja za posest orožja in sicer v konkretnem slučaju, da bi se posest orožja pod zakonitimi pogoji prepovedala, naknadno pa, ako bi ti zakoniti pogoji odpadli, z oblastvenim ukrepom dovolila. Zakon seveda tega ne določa in mislim, da tudi ne leži v pomenu »prepovedati«, ampak bi bila le izjema od izjeme, kajtere nujni rezultat je le ta, da nas vede k pravilu, k prosti posesti orožja. 82 Ali ima pravilnik o nošenju orožja povsem zakonito veljavo. S pravilnikom se nadalje v čl. 8. sicer ukinja veljava čl. 2. zakona, oziroma se smatra kot nepotrebna v njem štatuirana dolžna prijava strelnega orožja državnemu oblastva od strani posestnika orožja, z enostavno motivacijo, »ker je. treba po čl. 1. pravilnika dovoljenja tudi za posest strelnega orožja«. Raz stališče ideologije uredbodajavca je ta določba brez dvoma dosledno logična, a z ozirom na ugotovljeno dejstvo, da čl. 1. pravilnika in v njem predpisano oblastveno dovoljenje za ix)sest strelnega orožja nima zakonite podlage, smatram, da je čl. 8. pravilnika za dane razmere brez vsakega pomena in da ostane čl. 2. zakona v obsegu vsega svojega besedila v polni meri v veljavi. Pravilnik sam pa kaže tudi sicer ostro nedoslednost, ko določa čl. 9. pravilnika, da je treba kaznovati po čl. 11., ne po čl. 3. zakona tistega, »kdor se pregreši zoper čl. 1. zakona in zoper čl. 1. tega pravilnika«. Iz tega jasno sledi, da je sicer posest orožja po pravilniku brez zadevnega oblastvenega dovoljenja prepovedana in tudi v takem slučaju kazniva, ne smelo bi se pa tako orožje konfiscirati, ker za to postopanje ni nobene zakonite podlage, niti pravilnik sam ne navaja točno, v katerih slučajih in pod kakšnimi pogoji bi se smelo konfiscirati tako orožje, čigar posest ni posebej oblastveno dovoljena. O konfiskaciji strelnega orožja govori namreč le čl. 3. zakona, čigar veljavo pa pravilnik, kakor omenjeno, s svojim členom 9. za kaznovanje kaznivih dejanj zoper čl. 1. zakona in zoper čl. 1. pravilnika izrecno izključuje, ter štatuira za omenjene delikte kaznovanje po čl. 11. zakona, ki pa v nobenem pogledu ne predvideva konfiskacije strelnega orožja. Sicer govori čl. 17. pravilnika, da se »(nevojaško) orožje, odvzeto poedinim osebam, ki niso imele dovoljenja za posest ali nošenje, . . . javno proda«, ali ne oziraje se na to, da tudi v tem členu omenjeno dovoljenje za posest orožja nima v zakonu osnovane podlage, se moramo nujno vprašati, na podlagi katere določbe zakona ali pa bodisi tudi pravilnika, smatra citirani člen pravilnika takorekoč kot samo ob sebi umevno, da se osebam, ki niso imele dovoljenja za posest strelnega orožja, to odvzame t. j. konfiscira. Take določbe ne najdem ne v zakonu (čl. 3. abstrahiran), ne v pravilniku. To stanje bi praiktično Ali ima pravilnik o našenjiu orožja (povsem zakonito veljavo. 83 vodilo do nadaljne nedoslednosti, da bi bil kdo radi posesti istega strelnega orožja brez oblastvenega dovoljenja ponovno kaznovan, dočim bi se to orožje ne moglo konfiscirati. Sicer pa je nedoslednost bila možna tudi že za časa, ko še ni bilo pravilnika. Že tedaj je bilo moči pregrešiti se zoper drugi del čl. 1. zakona. Dejanski stan tega kaznivega dejanja sicer v čl. 1. ni ostro označen, vendar se z ozirom na uvodno besedilo čl. 11. zakona: »Kdor se pregreši zoper odredbe tega zakona« lahko skonstruira dejanski stan kaznivega dejanja zoper ukrep političnega oblastva, ki ima v izjemnih slučajih pravico prepovedati posest orožja. Glede praktičnega pravnega učinka te »prepovedi« se sklicujem na že gori navedeno in mislim, da bi bilo zlasti z ozirom na motive (ogrožanje javne varnositi), zakaj se ta prepoved uvaja v zakon, težko para-lizirati ta pravni učinek z naknadno pridobitvijo oblastvenega dovoljenja za posest orožja, ki ga zakon, kakor omenjeno, načelno sploh ne pozna. Tu pa je baš nedoslednost. Saj se kaznivo dejanje člena 1. zakona kaznuje samo po čl. 11. zakona in se torej strogo de lege lata orožje, čigar posest je v smislu čl. 1. zakona prepovedana in ki je kljub tej prepovedi naprej obdržano v posesti, že po zakonu ne more konfiscirati. Posledice te nedoslednosti nam niti zakon, niti pravilnik sploh ne rešita. Ta nedoslednost bi se dala odpraviti praktično k večjem toliko, ako bi se smatralo, da je že s prepovedjo posesti orožja združena konfiskacija; seveda tega ni v zakonu in bi tudi nasprotovalo to mnenje sicer splošnim pravnim načelom, ko ima vendar vsak državljan pravico, svoje orožje, diasi mn je posest prepovedana, odsvojiti drugim osebam, zlasti onim, ki jim posest orožja po čl. 1. zakona ni prepovedana, oziroma, če se postavimo na stališče pravilnika, skladno z njegovim členom 7. onim osebam, ki izpolnjujejo pogoje čl. 3. pravilnika, oziroma, ki imajo (po pravilniku!) sploh dovoljenje za posest orožja. Pri tej prililci je treba tudi omeniti unicum naše zakonodaje, ki bije takorekoč v obraz vsem načelom pravne države in česar tudi pravilnik s svojim čl. 25. ni preravnal, ko je treba po čl. 11. zakona, ki je, kakor omenjeno, sprejet tudi od pravilnika za kaznovanje delikta iz čl. 1. pravilnika raz- 84 Ali ima pravilnik o nošenj« orožja povsem zakonito veljavo. lično kvalificirati ista kazniva dejanja, storjena v različnih pokrajinah, na podlagi odredbe enotnega zakona, veljavnega za vso državo. Delikti zoper odredbe tega zakona (in sedaj tudi pravilnika!), zagrešeni v območju bivše Srbije in Črne gore, so pregreški, ker znaša v čl. 11. zakona določena kazen zapor do 3 mesecev ali denarna kazen do 4500 Din in so torej ti delikti v smislu § 1. srb. kaz. zakona pregreški. Razen tega pa je v čl. 11. zakona izrecno dekretirana za območje bivše Srbije in Črne gore pristojnost prvostepnih (okrožnih) sodišč za sodstvo omenjenih deliktov. Ta sodišča sodijo v smislu § 2. zakonika o postupku sudskom u krivičnim delima le o hudodelstvih in pregreških. Za ostale pokrajine pa je določeno, da sodijo omenjene delikte okrajna (kotarska) sodišča, in se torej kvalificirajo ti delikti pri nas v Sloveniji in Dalmaciji kot prestopki. Mislim pa, da je ta določba zakona specijalno za območje še veljavnega avstrijskega kazenskega prava popolnoma odveč, ker bi prišli do te kvalifikacije že na podlagi sistema avstrijskega kazenskega prava, kjer se vsi delikti, ki niso izrecno kvaHficirani kot hudodelstvo, pregrešek ali prestopek, kvalificirajo kot prestopki. Uspeh teh vrstic bi bil torej, da je pravilnik v omenjenem pogledu popolnoma predrugačil načelo našega zakona o posesti in nošenju orožja glede posesti orožja in postavil čisto nov dejanski stan kaznivega dejanja, do česar ni bil — kot uredba —, ki nima povsem zakonite podlage, v nobenem oziru upravičen in se torej ruši z uvajanjem kaznivih dejanj, v zakonu neosnovanih, postulat pravne države in zahteva kazen, prava sploh: sine lege nuUum crimen, nuUa poena. S tem pa je v zvezi zelo pereče vprašanje, ah se bodo sodišča postavila na isto staHšče in ne bodo v praksi uporabljala tega zakonu nasprotujočega pravilnika, ki je bil baš izdan v njega »izvrševanje«. Pa tudi narodni skupščini bi bilo moči ppslu-žiti se pravice, dane ji v čl. 94. odst. 4. ustave ter z resolucijo v celoti ali deloma razveljaviti ta pravilnik, v kar bi bila narodna skupščina tem bolj upravičena, ko ima celo pravico razveljaviti uredbe, izdane na podstavi zakonite pooblastitve, česar pri pravilniku za izvrševanje zakona o posesti in nošenju orožja po mojem mnenju ni moči povsem trditi.