REFLEKSIJE OBROBNE OPAZKE K ESTETIKI »MODERNEGA;< Prav tako kakor Boris Ziherl marsikdo ne bo mogel verovati v »absolutno moderno«. Zal Borisu Ziherlu ne morem slediti v izrazu »klasična estetika«. Zmeraj, kadar sem kakor koli natančneje raziskal vsebino tega pojma, sem trčil ob klasicistično estetiko, se pravi ob izrazito meščansko estetiko približno VVinckelmannovega kova. Ta estetika je imela oči uprte v določene stvaritve »zlate dobe« stare grške umetnosti. Iz teh del je abstrahirala neke zakone, ki so se ji zdeli splošno veljavni. Zdelo se ji je, da sme odklanjati vse, kar je drugače usmerjeno kakor pa n. pT. Fidijeva plastika, ki nam je le precej nepopolno znana. Delno je bil pristaš klasicistične estetike tudi veliki Goethe, pa čeprav je bil dovolj širok, da je občudoval tudi katedralo v Strassbourgu. Ne smemo se čuditi, da Goetlie ni imel posebnega čuta za indijsko plastiko — fotografij še ni bilo, podobe tistih dni pa so jo nepopolno reproducirale. In vendar gre ponekod že pri Goetheju za resnično ožino. Za Beethovna ni imel posebnega smisla ... Z drugimi besedami: Klasicistična estetika je bila dovolj ozka in samovoljna, njena merila zelo vprašljiva. Za čudo pa je nekako oficielno priznana v Sovjetski zvezi, pa čeprav je zrasla naravnost iz meščanstva in nima opravka z nobene vrste dialektiko. Brez dvoma — ni »vse relativno«. Med člove-škimii stvaritvami jih je toliko takih, ki so aktualne dolga tisočletja. Zato pa vendarle nikjer ne stoji, da izven Homerja, Praksitelesa in Goetheja ne bi bilo velikih in pomembnih stvaritev. Nič nam ne brani, da ne bi starih Grkov spoštovali z istim navdušenjem, kakor n. pr. Rodin. Zato pa je Rodin občudoval tudi nekatere arhaične grške kipe in vaze (s katerimi klasistična estetika že ni vedela kaj početi). Zelo je cenil umetnost starega Egipta, Indije, Kitajske in Japonske, prav zaljubljen je bil v katedrale svoje domovine Francije (o katerih je napisal svojo edino knjigo). Vsakdo, ki se sklicuje na »klasično« estetiko, mora biti nujno ožji od Rodina ali pa ga k ožini prisili njegovo lastno stališče. 2e za samo evropsko umetnost se izkaže, da je »absolutistično« klasično stališče sposobno — pač tolikih krivic kakor vsak absolutizem. Klasicistično stališče je lahko pravično umetnikom, kakor Donatello, Michelangelo, Raffael ali Tizian, s preozkimi normami dela krivico umetnikom, ki so malo starejši ali malo drugače usmerjeni: Signorelli, Cosimo Tura, Piero della Francesca, Griinewald (Nithart), Bosch, Brueghel itd. Vsak umetnosti zgodoivinar ve, kako je barok na videz »večnostne« renesančne lepotne zakone naravnost postavljal na glavo. Tinto-retto je pogostokrat zavedno in prav bistveno drugače slikal kakor Tizian — v istih Benetkh, delno ob istem času! Seveda vemo, da je v vsem tem neka notranja logika, namreč logika družbe. Kakor se je spreminjala družba, se je spreminjala tudi umetnost. Vse to na pirvi pogled ni zmeraj jasno, vsako kasnejše, v miru in zbranosti opravljeno raziskovanje odkriva tesne vezi med družbo in obliko vsakega umetniškega dela (vsebino vsakega znanstvenega raziskovanja, vsako filozofijo itd.). To stališče, ostro formulirano v marksizmu, je danes na široko priznano v svetu, ki delno o marksizmu noče slišati ničesar! Gotovo je pa 59 Naša sodobnost 929 res, da vez med umetniškim delom in družbo ni zmeraj jasno vidna in lahko razložljiva. Med Prešernovimi pesmimi in revolucijami 1830—1849 so mnoge vezi, vendar jih je treba iskati in zasledovati skoraj prav tako prizadevno kakor med nekimi (na oko popolnoma) pesimističnimi Cankarjevimi novelami in delavskim gibanjem. Prepričan sem, da tudi dandanašnji pogostokrat rastejo pozitivne oblike kritike iz v bistvu neg"ativnih, če ne napredni stvari naravnost sovražno usmerjenih ideologij in nasprotno: namreč da iz v bistvu napredne politične usmerjenosti lahko zraste ožina in puščoba z birokratsko negativnim učinkom. O vsem tem je res tudi že nekaj spregovoril Boris Zilierk Edina estetika, ki pa je naprednim ljudem primerna, je seveda (ne »klasična«, temveč) dialektična estetika, »lepotni« izraz, gledan v razvoju, v medsebojnem vplivanju ideje in instinkta posameznika in družbe. V estetsko presojo moramo z velikim spoštovanjem vključevati tudi nekatere umetnosti, nastale v družbah, ki so nam tuje. n. pr. azteško, umetnost Maya — Indijancev, črncev države Benin in že celo — to se razume — stvaritve velikih azijskih kultur, Indije in Kitajske. Vse to je treba postavljati (ne pod. temveč) oh umetnost stare Grčije in visoke renesanse ter tako dobiti merila, ki so boljša, globlja, bolj dognana kakor vse, kar je mogoče izvajati iz kakršnih koli samo klasičnih norm. Mislim, da je to edino znanstveno, napired-no, človečansko in tudi marksistično v pomenu družbene dialektike. Branko Rudolf 930