KRAJEVNA SAMOUPRAVA IN KOMUNALNI SISTEM V MISLI EDVARDA KARDELJA
Izhodišča in smer
Ustvarjalna stališča in razmišlja-nja Edvarda Kardelja o vseh vi-dikih krajevne samouprave in komunalnega sistema nam daje-jo dovolj trdna izhodišča in smer za dograjevanje zamisli komu-nalnega sistema v taki smeri. Nobena praktična politfčna akci-ja in prizadevanje ne bosta mo-gla biti dovolj učinkovita in ne bosta dala trajnih rezultatov, če se ne bomo v svojem delovanju stalno vračali k jasni Kardeljevi misli kot enemu najbolj živih izvi-rov sodobne marksistične misli s tega področja.
Vse temeljne postavke o samou-pravljanju v občini in v naseljih so v delu Edvarda Kardelja z enako pro-dornostjo razvidne od prvih korakov graditve nove Ijudske oblasti (od nje-govega članka v užiški »Borbi« jeseni 1941) do njegovih brionskih razprav leta 1978. Vendar pa pri tem ni šlo za vztrajanje pri nekem togem modelu, temveč za nenehno, dinamično prila-gajanje oblik in organizacije delovnih ljudi v občini, razvojnim spremem-bam vsakega obdobja v graditvi naše-ga samoupravnega in političnega si-stema.
V zvezi s krajevno skupnostjo je po-sebej aktualno Kardeljevo prizadeva-nje za njen razvoj kot skupnosti, ki ima za cilj vsestranski razvoj tovariš-tva, medsebojne pomoči in resničnega humanega zaupnja občanov, za njeno obrnjenost k vsakdanjim, življeniskim vprašaniem in potrebam delovnih lju-di, za njeno tesnejše povezovanje z združenim delom. Tako samoupravno razvita krajevna skupnost lahko učin-kovito vpliva na sprejemanje družbe-nih odločitev v občini in je pomemben člen njene celotne samoupravne zgradbe.
Edvard Kardelj je bil v svojem celot-nem političnem, znanstvenem in pu-blicističnem delovanju stalno obrnjen h konkretnim, življenjskim potrebam in interesom delovnega človeka in ob-čana v krajevni skupnosti in občini, kjer se mora uveljaviti kot proizvajalec in hkrati kot zavesten, odgovoren član ožje in širše družbene skupnosti.
Njegova velika zasluga je, da se da-nes, kljub mnogim praktičnim težavam in dilemam, že jasno kaže nova po-doba občine kot komune, razvite, od-prte in dinamične skupnosti, v kateri delovni ljudje na najbolj pristen način in po meri svojih interesov začenjajo povezovati neposredno samoupravno sporazumevanje in procese politične-ga odločanja.