1/2020 letnik CXXII 6 IZ ZNANOSTI IN PRAKSE žine. Leto kasneje so iz istega kraja odposlali dva v led odeta paketa čebel, a so čebele zaradi izčrpanosti in dolgega po- tovanja po nekaj dneh umrle. Končno jim je uspelo šele leta 1857, ko so tri družine črne čebele (Apis mellifera mellifera) uspešno prestale 18 dni dolgo plovbo iz Kalifornije. Za vsa- ko družino so plačali 100 ameriških dolarjev, kar je v tistem času predstavljalo 150 gramov čistega zlata. Z rojenjem se je število družin naglo povečalo, leta 1880 so pripeljali še italijansko čebelo (Apis mellifera ligustica). Proti koncu 19. stoletja se je zanimanje za čebelarjenje izredno pove- čalo. Lastniki rančev so poslovno priložnost videli v reji govedi, zato so otočje naselili s kravami, kar je pripeljalo do večje potrebe po hrani. Za- čeli so gojiti drevesa kiowe (oreh pekan), ki živini nudijo udob- no senco in hranilne plodove. Za večji pri- delek so v neposredno bližino naselili tudi čebele. Omenjena me- dovita rastlina cveti od marca do septem- bra, čebelam pa še danes predstavlja eno boljših paš. V tistem obdobju so se začeli ukvarjati tudi s pride- lavo sladkornega trsa, ki je privabljal malega škržata. Ta se na slad- Havajsko otočje resnično sameva v Pacifiškem oceanu, do zahodne Japonske ga loči kar 6400 km, od Kalifornije na vzhodu pa je oddaljeno 3700 km. Prebivalci mraza ne po- znajo, prav tako ne letnih časov, prek leta se namreč izme- njujeta le poletje in pomlad. Noči, ki so dnevu enako dolge, so tople, temperatura morja se giblje okoli 25 °C. Otočje vulkanskega izvora so Polinezijci poselili med le- toma 300 in 500, leta 1778 so nanj prvič stopili Evropejci, in sicer pod vodstvom angleškega raziskovalca Jamesa Cooka. Ta na novo odkrito zemljo ni prinesel le svinj in koz, temveč tudi spolne bolezni, ki so v manj kot enem stoletju število prebivalcev zdesetkale s 300.000 na zgolj 50.000. Delovne migracije Severnoameričanov in Azijcev v 19. stoletju so po- skrbele za nagel dvig populacije, kljub temu pa ta zvezna država, ki se je kot zadnja priključila ZDA, še vedno ostaja dokaj redko poseljena. Na teh pacifiških otokih, ki so po po- vršini večji od Slovenije, danes namreč živi nekaj manj kot poldrugi milijon ljudi. Medtem ko so naši predniki že izvažali med in vosek, pisali knjige in poučevali o čebelarstvu, ustanavljali čebe- larske šole in združenja, na Havajih še niso niti poznali me- donosne čebele. Te so prvič skušali uvoziti v sredini 19. sto- letja iz Bostona, vendar sta se zaradi previsokih temperatur med in vosek stopila, kar je povzročilo propad čebelje dru- Čebelarjenje na Havajih Erik Luznar cebelarstvo.luznar@gmail.com Ko je v prvi polovici 19. stoletja Mark Twain obi- skal Havaje, je o njih zapisal takole: »Daleč od mestnega vrveža, težav in skrbi je cvetoči dišeči pa- radiž. Tam ležijo božanski otoki /…/ večno obsijani s soncem, večno nasmejani v svetlikajočem se morju.« Prvi čebelnjak na otočju z AŽ-panji Čebela na cvetovih ličija Zaradi prepovedi uvoza voska čebelarji upora- bljajo plastične satnice. Foto: Erik Luznar Foto: Erik Luznar Foto: Erik Luznar 1/2020 letnik CXXII 7 IZ ZNANOSTI IN PRAKSE kornem trsu prehranjuje, izloča pa sladkor, kar s pridom izkoristijo čebele. Za nameček so iz Avstralije uvozili še ma- kadamijo, ki obilno medi ter velja za eno najpomembnejših rastlin za razvoj čebelje družine. Čebelarjenje je pod vplivi omenjenih dejavnikov postaja- lo vse bolj popularno, tehnologija se je izpopolnjevala, svet pa se je manjšal. Če so imeli na začetku čebelarske havajske zgodovine veliko težav s poselitvijo otokov z medonosnimi čebelami, so oblasti že leta 1908 izdale zakon, ki je prepove- doval uvoz kakršnih koli čebel. Poleg omenjenih čebeljih ras danes na Havajih čebelarijo še s kavkaško čebelo in kranjsko sivko, prevladujejo pa hi- bridi različnih pasem. Kdaj je bila naša čebela prepeljana na otočje, ni povsem znano. Danes je na Havajih registriranih približno 350 čebelar- jev, ki oskrbujejo okoli 20.000 čebeljih družin s povprečnim letnim donosom blizu 50 kg na panj. Medtem ko pri nas nekaj več kot 30 registriranih vzreje- valcev v eni čebelarski sezoni vzredi manj kot 40.000 matic, jih sedem havajskih vzredi kar pol milijona. Vzreja matic poteka celo leto, veliko večino pa jih izvozijo na celino v ZDA in Kanado. K odličnim pogojem za čebelarjenje je po- membno prispevala tudi odsotnost varoje, ki se je na otočju pojavila šele pred desetimi leti, ven- dar še danes ne predsta- vlja hudih izgub čebeljih družin. Za zatiranje tega zajedavca uporabljajo oksalno in mravljinčno kislino, timol, amitraz, fluvalinat ter kumafos. Ker so do danes priso- tnost varoje ugotovili na zgolj dveh otokih (Oahu in Big Island), se oblasti močno trudijo, da se ta pršica ne razširi še na druge poseljene otoke. V ta namen še vedno velja popolna prepoved uvoza čebeljih družin ali ma- tic, prepovedana je trgovina z maticami med samimi otoki, dovoljen ni niti transport rabljene čebelarske opreme. Če- belarji se prepovedi držijo, saj so za kršitve predpisane vi- soke denarne kazni, prekrškarje namreč čaka globa v višini do 200.000 ameriških dolarjev. Ugodni vremenski pogoji so leta 2010 omogočili pojav malega panjskega hrošča, ki pa ob ustrezni oskrbi čebeljih družin ne povzroča velike škode. Za zatiranje hrošča še ni uveljavljenega učinkovitega sredstva, zato se z njim spopadajo s tehničnimi ukrepi. Če- bele v panju hrošče preganjajo, zato čebelarji ob stranske sate vstavljajo posebne pasti, kamor hrošči zaidejo in se utopijo v olju. Učinkovit ukrep je tudi polaganje vat na sate. Čebele je v panju ne marajo, zato jo razcefrajo, v vlakna pa se nato hrošči ujamejo in navijejo. Skrbni čebelarji pogo- sto čistijo testne vložke, premazane z vazelinom, kamor se prilepijo ličinke malega panjskega hrošča. Ob neredni kon- troli, nepazljivosti in zanemarjenju čebel pa lahko hrošči pripeljejo tudi do propada čebelje družine. Havajski čebelarji se danes povezujejo v društva, ki or- ganizirajo druženja, izobraževanja ter razna tekmovanja, vsakih nekaj let pa gostijo tudi mednarodno čebelarsko konferenco. Tamkajšnji čebelarji ne vodijo čebelarske- ga dnevnika niti ne javljajo, katera sredstva za zatiranje varoj uporabljajo. Nadobudni čebelarji so se usmerili v čebelarski turizem, razvija se tudi prevozno čebelarstvo. Nekateri čebelarji mesečno zaslužijo od 25 do 75 dolarjev na panj za namene opraševanja. Vzrejevalci se zavedajo selekcije trotov, kar je razlog za vse pogostejše umetno osemenjevanje matic. Za osamljeno otočje sredi Pacifika, ki je medonosno čebelo spoznalo šele pred 160 leti, lahko na podlagi vseh naštetih dejstev trdimo, da prav nič ne zaostaja za Slovenijo, ki velja za deželo z dolgo in bogato čebelarsko tradicijo. Pogoji za medenje so izredni. Pokrov panja s številnimi panjskimi hrošči Ličinke malega panjskega hrošča gomazijo po satju. Foto: Erik Luznar Foto: Erik Luznar Foto: Erik Luznar