Iz velikih dni boja za naše življenje
Brezpravnost delavstva v predvojni Tobačni tovarni
Potem, ko se je Tobačna tovarna preselila iz stare Cukrarne na Poljanskem nasipu v sedanjo stavbo na Tržaški cesti, se je znatno povečal pritok delavstva. Pričela se je razvijati okolica ob Tržaški cesti in Rožni dolini, kamor so se naseljevali delavci. Tobačna tovarna je bila takrat ena največjih industrij, saj je zaposlovala približno 1000 delavcev. To število pa se je preko leta neprestano spreminjalo, saj so zaposlovali sezonske de-lavke.
Brezpravnost in nemof delavstva predvojne tovarne je bila izrcdno velika. V nekem starem zapisu, ki je nastal leta 1958, torej ob praznovanju 87. obletnice tovarne, njegov avtor pa je V. Ambrož - je nekaj zanimivih podatkov, ki v veliki meri služijo k natančnejšemu pozna-vanju (akratne situacije.
Avtor zapisa je bil brez dvoma uslužbenec tovarne in je zato situacijo takratnega obdobja zelo dobro poznal. V njem navaja podatke iz »zaupnega pisma vodstva tovar-ne«, katerega je poslalo Upravi driavnih monopolov v Beogradu na resolucijo delavstva tovarne.
V pismu sporoča, da je vodstvo tovarae odredilo, da se odpusti iz tovarniške službe 30 nestalnih delavk, odpust pa se nanaša na naredbo, ki je odredila redukcijo progra-ma pri fabrikaciji cigar. Odpoved službe se je v tem primeru odredila popolnoma lojalno, z obvestilom delav-kam, katerega so posredovali le 25 dni popreje. Odpuš-čcne delavke so si morale samc poiskali novo službo, saj je imelo vodstvo tovarne prav v ta namen posebno odred-bo, v kateri je bilo natančno navedeno, da je »upravičeno vsak čas odrediti razvezo delovnega razmerja brez po-prejšnje odpovedi«.
Uprava državnih monopolov je prav tako predpisala vsem tobačnitn tovarnam mesečno izdelavo cigaret, zato so se tudi potrebe po delavstvu na trgu neprestano me€ njavale. Poleg stalnega in nestalnega delavca so si izmisli-
b še sezonskega, torej pravo žrtev brezpravnega kapitali-stičnega gospodarjenja.
Sezonske delavke — v glavnera so bile to prav ženske in dekleta, so vsako leto na novo sprejeli, tudi po nekaj let zapovrstjo. Vsa delovna doba pa se jim ni štela niti v napredovanju in ne v čas za pokojnino. Pri tovrstnem zaposlovanju so izgubili tudi po 5 let delovne dobe.
Že pred letom 1938 je znašala pokojnina od 250-300 din mesečno. S tem denarjem pa se preprosto ni dalo živeti. Delavci so zato še vnaprej ostajali na delu in tako prejemali redni mesečni zaslužek, s katerim so lahko preživeli vsaj sebe in svojo družino. Nekateri so imeli tako že preko 50 let delovne dobe. V tovarni je bilo preko 80 utrujenih in izčrpamh starcev, ki so vse svoje življenje pustili prav v tej tovarni, pa enostavno niso mogli v pokoj. Z velikim upanjem so čakali na nov pravilnik o pokojninah, s katerim jim je vodstvo tovarne obljubljalo veliko spremebo na bolje.
Leta 1938 je obljubljeni pravilnik končno prišel. Prine-sel pa je nov odlok. da morajo vsi, ki delajo že preko 35 let takoj v pokoj. Pokojnina pa naj bi znašala v višini 300 din.
Razočaranje. ki je prevevalo po tovarai je bilo neiz-merno. Za 35 let dela in več, so prejeli le majhno miloščino, ki ni zadošfala niti za preživetje enega sa-mega.
Istočasno s to novo odredbo, pa se je poostrila kontro-la nad delavci, ki so odhajali domov. Če so kogarkoli zalotili, da je nesel domov le nekaj cigaret je sledil obvezen odpust z delovnega mesta. Prav tako je bilo tudi kajenje prepovedano.
Zgodilo se je, da je neki delavec bil zaloten, ko je le nekaj dni pred odhodom v pokojnino odnesel domov 7 in pol cigaret Drava. Direktor se ni dal prepričati, odpustili so ga z delovnega mesta in zaslužene pokojnine ni nikdar užival.
To je le skopa podoba Tobačne tovarne, ki je predstav-ljala resnično kapitalistično izkoriičanje- Zato ni slučaj, da so prav tu kmalu nastajale prve celice KP in v letu 1941 odbori OF ter da iz nje izhaja cela vrsta prekaljenih revolucionarjev, v povojni graditvi domovine pa so se izkazali s pivo postavitvijo delavskega sveta.           .
Po arhivskem gradivu :                                                  pripravila Mojca Černe