Urbani izziv, letnik 21, št. 1, 2010 70 Predstavitve in informacije Mitja DURNIK Pojav protiurbanosti Naslov dela: Protiurbanost kot način življenja Avtorja: Matjaž Uršič in Marjan Hočevar Založba in leto izdaje: Fakulteta za družbene vede, 2007 nih odnosov. V njuni percepciji je ur- banizacija dinamičen proces, ki hkrati zaobjema in združuje demografske, socialnoprostorske, komunikativne in kulturne procese. Obenem se strinjata, da obstaja plejada različnih »parcialnih definicij«, ki nudijo več zornih kotov obravnave pojava urbanizacije. Ne naza- dnje pa je ena pomembnejših začetnih ugotovitev tudi ta, da »lokacija bivanja sama po sebi še ne določa dejanske iden- tifikacije oz. dejavne udeležbe prebival- ca pri aktivnostih, ki sodijo v urbani na- čin življenja« (str. 9). To lahko pomeni, da ni nujno, da fizična oddaljenost od mestnega središča omejuje posamezni- kove udeležbe v kontekstu urbanega načina življenja. Na tem mestu lahko poudarimo, da tudi življenje v ozkih mestnih središčih individuuma morda ne zapelje k izkoriščanju možnosti, ki jih nudi urbanizacija. Dejansko pa je za avtorja pomembno dejstvo, da gre »vse bolj za vprašanje izbire življenjskega sti- la posameznika in vse manj za prisilo po načinu življenja glede na zatečeno lokacijo bivanja« (prav tam). Uvodni del avtorja končata z razlikovanjem med pojmoma »novi lokalizem« in »novi urbanizem« (ko opredeljujeta in rešuje- ta sodobno problematiko v razmerju do individualnosti, lokalnosti in mobilne družbenosti) kot popolnoma naspro- tujočima si konceptoma. Prvi poudarja predvsem odprtost, prehodnost in he- terogenost, drugi pa zaprtost, homo- genost in rigidnost lokalnih skupnosti. Novi urbanizem naj bi bil sporen zaradi ekstenzivnih posegov v prostor, v kate- rem predvideva gradnje naselij z nizko gostote poselitve. Novi lokalizem av- torja determinirata kot vmesno fazo na poti do moderne skupnosti (individu- aliziranih posameznikov) v kontekstu širšega zavedanja povezanosti navznoter (v skupnost) in obenem zavedanja širših družbenih vplivov. V drugem poglavju se pisca sprašujeta in poskušata definirati, kaj je tisti vmesni prostor, ki ni niti podeželje niti mesto. Kje torej nastaja in se razvija? Ali to pomeni antitezo urbanizaciji? Subur- banizacija, kot proces imenujeta av- torja, pomeni decentralizacijo urbanih sistemov in širše deteritorializacijo na- sploh. Proces suburbanizacije obenem pomeni manjšo populacijsko gostoto v velikih centrih mest. Suburbanost, pred- mestnost ne nazadnje zaobjema tudi »utrjevanje specifične prostorske enti- tete z distinktivnim načinom življenja« (str. 13). Obmestni predeli in njihova rast postajajo torej v tem kontekstu vse pomembnejši. Kako pravzaprav definirati pojem ur- banosti? Kako jo meriti? Avtorja v tre- tjem poglavju menita, da je urbanost kot nekakšno antitezo neurbanim načinom (pre)bivanja smiselno opredeliti kot »del vrednotnega sistema posameznika, kot element kolektivne identifikacije, kot individualizacije življenjskega stila in kot dejavnika reprodukcije ali spre- minjanja fizičnega prostora« (str. 17). Ne nazadnje nekateri avtorji opredelju- [ISBN: 978-961-235-310-0] Knjiga Protiurbanost kot način življenja odkriva, zakaj Slovenci še vedno radi živimo na manj gosto naseljenih ob- močjih in obenem ohranjamo nekatere tradicionalne vrednote. Avtorja Matjaž Uršič in Marjan Hočevar v uvodnem poglavju ugotavljata, da lokacija bivanja še ne določa individualne udeležbe pri aktivnostih, ki spadajo v urbani način življenja. Zaradi novih komunikacijskih in transportnih tehnologij lahko ljudje kljub fizični oddaljenosti od mestnih središč živijo urbani način življenja. Nasprotno pa posamezniki, ki živijo v mestnih središčih, velikokrat ne izko- riščajo potenciala, ki ga nudi mesto, ali pa so celo negativno naravnani do mestnega načina življenja. V izhodišču avtorja postavita trditev, da socialnopro- storski procesi urbanizacije še ne pome- nijo nujno vpliva na kulturne procese v kontekstu urbanizacije – pomestenja. Avtorja uvajata razlikovanje med poj- moma pomestenje in urbanizacija, da bi poudarila razliko med procesi, ki opi- sujejo naraščanje urbane populacije, in procesi, ki opisujejo nastanek določenih družbenih povezav. V skladu s tem zago- varjata argument, da le naraščanje/kon- centracija prebivalstva in spremembe v strukturi zaposlitve ne določata celovi- tih okvirov, ki opredeljujejo pojem po- mestenja, ki naj bi pomenil spremembo v načinu življenja in kakovosti družbe- Urbani izziv, letnik 21, št. 1, 2010 71Predstavitve in informacije jejo urbanost kot intenzivnost različnih interakcij (npr. Lefebvre). Ideja o urba- nosti kot načinu življenja je po mnenju avtorjev ena kontroverznejših idej urba- ne sociologije in študij urbanizma. Ob tem poudarjata temeljno dilemo o tako imenovanem dvojnem pomenu prostor- skosti: do kje je prostor definiran kot družbeni produkt, in s tem, v katerih okvirih je lahko definiran kot dejavnik oblikovanja družbe? Urbanost je lah- ko definirana kot neke vrste proces, ki postavlja podstavo za razvoj družbenih procesov, kot nekakšno »prostorjenje družbenega reda«. Kaj je torej antite- za urbanosti? Avtorja v metodološkem smislu argumentirata, da je v »protiur- banem vrednotnem okviru raziskovalno relevantno zlasti problematiziranje me- hanizmov za odpravljanje negativnih posledic nenaravnih ali vsaj nezaželenih načinov integracije ter prostorske orga- niziranosti družbe kot celote« (str. 23). V četrtem poglavju pisca poudarita težnjo, da se v sodobnih evropskih mestih intenzivno zmanjšuje število »trajnih mestnih prebivalcev«. Torej lahko govorimo o neke vrste bivanjski začasnosti – bivanjska segmentacija ter kombinacija primarnega in sekundar- nega bivališča. Moderna mesta vse bolj pomenijo prostor za goste in obisko- valce, ob tem pa vse manj »utrjeni« prostor za trajno prebivanje. Tako je smiselno govoriti o vzpostavljanju no- vih cirkulacijskih vzorcev ali načel in »novih prostorskih agregatov«. V petem poglavju se avtorja sprašujeta o genezi slovenske protiurbanosti. Kot ugotavljata, je za Slovenijo značilno, da proces urbanizacije zaradi neobsto- ja velikega mesta in velike strnjenosti/ zgoščenosti območij – razpršen vzorec poselitve in manjša urbana območja – ni intenziven. Za Slovenijo je bil v socia- lizmu (ob koncu sedemdesetih let 20. stoletja), kot ugotavljata pisca, značilen proces tako imenovane psevdosubur- banizacije, v okviru katere ni potekala klasična oziroma spontana suburba- nizacija, ki je bila značilna za velika mesta v zahodnjaških/kapitalističnih državah. Klasična suburbanizacija (kot posledica prevelike obremenjenosti in koncentracije osrednjih območij) pred- videva širitev mest v zaledje, kar pa se v Sloveniji po mnenju avtorjev ni zgodilo. Obenem pa v tem kontekstu omenja- ta Szelenyijev koncept tako imenova- ne podurbanizacije kot neskladja med hitrostjo naraščanja delovnih mest v industriji in naraščanjem urbanega pre- bivalstva v nekaterih državah Vzhodne in Srednje Evrope v obdobju socializ- ma. S tem »prijemom« lahko do neke mere opredelimo tudi Slovenijo kot pri- mer posebnosti urbanega razvoja neke postsocialistične družbe. Kot na strani 25 poudarjata avtorja, lahko procese suburbanizacije primerjalno med zaho- dnjaškimi kapitalističnimi družbami in socialističnimi družbami opredelimo s to trditvijo: »Če so se procesi subur- banizacije v kapitalističnih družbah od- vijali kot posledica prenasičenosti mest, spreminjanje narave gospodarstva, po- večevanja dostopnosti in posledičnega premika prebivalstva in proizvodnje v obmestja, je za procese suburbanizacije v socialističnih družbah zaradi različnih političnih, kulturnih in družbeno-eko- nomskih razlogov, ki so omejevali ur- banizacijo, značilno ,umanjkanje‘ faze prenasičenosti mest.« Kot ugotavljata pisca, so se v socialističnih družbah po- stopoma oblikovala suburbana obmo- čja brez predhodne stopnje intenzivne urbanizacije. Kot je že bilo omenjeno, je slovenski primer suburbanizacije po- seben razvojni pojav zaradi neobstoja večjega metropoliziranega območja. Če so mestna območja v zahodnjaških dr- žavah med industrializaciji in po drugi svetovni vojni obstajala v treh obdo- bjih – urbanizacija, suburbanizacija in deurbanizacija –, se sedaj približujejo obdobju reurbanizacije (ponovno na- raščanje prebivalstva v mestni regiji). Slovenija se v tem kontekstu približuje šele obdobju deurbanizacije. Končno pa se avtorja v tem poglavju dotakne- ta pojava ideologij kot načina življenja in prostorskega učinka. Kot pojasnju- jeta, je kot ideološki definiran tudi pojem »domačijstva« – nastajajoč ob primanjkljaju nacionalne države in v kontekstu močnejše družbene poveza- nosti. In kako pisca definirata družbe- no konstrukcijo nacionalnega prostora? Splošno sprejet pogled na konstrukcijski proces opredeljujeta kot graditev pro- stora, ki vključuje slovensko domačijo, gore in idilično pokrajino, ob tem pa vpeljeta koncept pastoralizma kot idejo harmoničnega odnosa med človekom in naravo – kot imaginativna raven pri opredelitvi ruralne idile, ki učinkuje predvsem pri urbani populaciji. V šestem poglavju avtorja predstavljajta izsledke študij, ki se nanašajo na speci- fičen odnos Slovencev do življenja v urbanih predelih. Ena od ugotovitev nakazuje že znano dejstvo, da Slovenci niso naklonjeni življenju v mestu, bolj so naklonjeni življenju na redkeje na- seljenih, podeželskih območjih. Hkrati pa izsledki raziskav kažejo, da bi večina anketirancev ohranila način bivanja v obliki razpršenih naselij stanovanjskih hiš, ki so zgledno povezane z infra- strukturo in imajo obenem zagotovljen korekten dostop do storitev. Končno pa anketirance moti tudi bližina infra- strukturnih ali proizvodnih dejavnosti. Ena od klasičnih paradigem, ki so jih pokazale študije, je »idealni bivanjski prostor« kot »hiša z vrtom in hiša na samem«. Študije so pokazale tudi ne- pripravljenost selitve ljudi iz že obsto- ječega bivanjskega okolja. V sedmem poglavju pisca ugotavljata, da je število ekonomskih subjektov in ljudi po letu 1990 na suburbaniziranih območjih v zaledju večjih slovenskih mest naraščalo. Ob tem sta zapisala, da se težnje suburbanizacije v Sloveniji dopolnjujejo z razpršenim poselitve- nim vzorcem – razpršeno gradnjo no- vih stanovanj in s slabo izrabo starih. Ne nazadnje avtorja tudi ugotavljata, da se, na primer, na suburbana obmo- čja v okolici Ljubljane in Maribora preseljujejo večinoma mlade družine s predšolskimi otroki. To pomeni, kar so pokazale tudi nekatere raziskave, da Urbani izziv, letnik 21, št. 1, 2010 72 Predstavitve in informacije se obmestna območja »pomlajujejo«, v mestnih središčih pa se prebivalstvo sta- ra. Kot argumentirata pisca, je sloven- ski pojav suburbanizacije »iz začetne parcialne faze, to je selitev prebivalstva iz mest, prešel v celovito fazo večfak- torske suburbanizacije« (str. 99). Torej vzporedno z bivanjsko suburbanizacijo potekajo procesi gospodarskih dejav- nosti. V tem kontekstu so pomembni tudi dejavniki, ki kar najbolj spodbujajo suburbanizacijo. Nerazvitost trga nepre- mičnin, ki je značilna za Slovenijo, ter razlike v razvoju prometne infrastruk- ture in prevoznih storitev pomembno determinirajo omenjeni proces. Avtorja razpravo zaključujeta z ugo- tovitvijo, da se s procesom suburba- nizacije briše razlika med mestom in podeželjem; v tem kontekstu podeželje postaja vse bolj urbanizirano, mesta pa izgubljajo prvobitno vlogo središčnosti. Obenem pa prej omenjeni razpršeni po- selitveni sistem prinaša dobre in slabe strani: prvič, prednost je v visokem bivanjskem standardu, ekonomskem razvoju podeželja in tudi ohranjanju lokalnih avtonomij, in drugič, negativni vidiki tega pojava so predvsem obreme- nitev naravnega okolja, visoki stroški za širitev infrastrukturnih omrežij in izgi- njanje krajinske »identitete«. Nazadnje lahko sklenemo, da sta avtorja na izviren način raziskala enega od po- javov slovenske družbe v okviru vidika prostora in prostorskosti. Če ne naza- dnje prezrcalimo omenjeno pisanje na druge vidike navad Slovencev, pridobi- mo nekaj pomembnih novih izhodišč za raziskovanje na področju drugih znan- stvenih disciplin. Končno lahko potrdi- mo, da sta pisca celovito zaobjela tisti del vsakdanjika prebivalcev dežele izpod Alp, čemur bi lahko rekli »kakovostna dnevna melanholija na domačem vrtu«. Mitja Durnik Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbe- ne vede, Center za kritično politologijo, Ljubljana, Slovenija E-pošta: mitjadurnik@yahoo.com Barbara ČERNIČ MALI Damjana GANTAR Boštjan KERBLER DEMOCHANGE − Demografske spre- membe v Alpah: prilagoditvene stra- tegije za prostorsko načrtovanje in regionalni razvoj Izhodišča projekta Ena od največjih demografskih spre- memb, s katero se je na začetku 21. sto- letja pričel spopadati zahodni svet, je sta- ranje prebivalstva. V alpskem prostoru je proces staranja še dodatno pospešen iz dveh razlogov: • v odmaknjenih podeželskih obmo- čjih zaradi odseljevanja mladih (ino- vativnih in ekonomsko perspektiv- nih) ljudi v večja mesta, • v atraktivnih, turističnih območjih zaradi priseljevanja starejših ljudi (zlasti iz mest), ki bi radi tretje obdo- bje življenja preživeli v stiku z naravo, odmaknjeni od mestnega okolja. V Evropi in drugod v zahodnem svetu se zavedajo, da se staranja prebivalstva in drugih demografskih sprememb, ki vpli- vajo na to (na primer migracije) oziroma izhajajo iz tega (na primer izobrazbeni in ekonomski potencial prebivalcev regije), kratkoročno ne da preprečiti, lahko pa se procesom in spremembam prilagodimo. Demografske spremembe postajajo zato vse bolj središče prostor- skega načrtovanja in regionalnih razvoj- nih politik, saj vplivajo na spremembe povpraševanja po javnih službah, infra- strukturi, storitvenih dejavnostih, inve- sticijah in naložbah, močno pa vplivajo tudi na finančno zmožnost lokalnih skupnosti. Le pravočasna in hitra prila- goditev tem spremembam lahko prepre- či ali omili njihove negativne posledice v prostoru. Projekt DEMOCHANGE izhaja iz domneve, da so demografske spremem- be gonilna sila prostorskega razvoja v alpskem prostoru. Vendar pa dosedanje raziskave za alpski prostor potrjujejo: • pomanjkanje študij o demografskih spremembah; • pomanjkanje znanj za načrtovanje trenutne in prihodnje dinamike ra- zvoja demografskih sprememb; • nizko stopnjo zavesti o demografskih spremembah in njihovih posledicah; • pomanjkanje razprav o strategijah za prilagajanje demografskim spremem- bam in tudi strategij za prilagajanje tem spremembam; • pomanjkanje zavedanja med načrto- valci prostorskega razvoja o pomenu demografskih sprememb za prostor- ski razvoj in pomanjkanje znanja o tem, kako demografske spremembe vključiti v strategije, programe in načrte prostorskega razvoja; • pomanjkanje konkretnih prostor- skih strategij, programov, načrtov in ukrepov, ki upoštevajo specifične po- trebe regij na področju prostorskega načrtovanja in regionalnega razvoja zaradi preteklih in predvidenih de- mografskih sprememb. Če takšni načrti so, pa pogosto niso ustrezni – problemi, povezani z demograf- skimi spremembami, so namreč zelo kompleksni, zato tudi rešitve niso preproste in enopomenske.