Kazimlerz Przerwa*Tetmajer     Pesmi
Poslovenil Tine Debeljak
Angel Gospodov
Angel Gospodov zvonijo zvonovi. A ve Marija, bodi nam zdrava! Hvalijo Jezusa vsi naj veko vi! Angel Gospodov zvonijo zvonovi — glas se izgublja, v nebesa plava...
V mrak večerni, v meglovine
gre čez loke, močevine,
čez trstičja po planoti,
čez pozabljene stranpoti
polj turobnost, žalobolje.
Gre čez polje — žalost seje
kakor beli sren do lune,
lega v vale in tolmune,
v gaju na drevesa speča...
senca temna od nje veje,
a za njo bol koprneča ...
Gre na grobi je, božje polje,
h grobom deklic mladih seda,
od grobov zre v svet vsa bleda —
Angel Gospodov zvonijo zvonovi. Ave Marija, bodi nam zdrava! Hvalijo Jezusa vsi naj veko vi! Angel Gospodov zvonijo zvonovi — glas se izgublja, v nebesa plava...
Sence spijo nad gladino. Vozi oblak se nad sipino. Reka se v temi pretaka, teče dalje, teče, teče, nekaj vzdiha v njej, zastaja,
nekaj toži v njej boleče, teče, teče, da izgine med gore, v temo oblaka. Nikdar več ne vrne val se, ki zdaj žalostno odhaja: vtopi se v morja globine in ne vrne več iz dalj se.
Angel Gospodov zvonijo zvonovi. Ave Marija, bodi nam zdrava! Hvalijo Jezusa vsi naj veko vi! Angel Gospodov zvonijo zvonovi glas se izgublja, v nebesa plava.
Vlečejo se sivi dimi, predejo se kot predivo, nad slemeni slamnatimi ob visi j o negibljivo in gube se v vseprostorju; morda jih kaj v sebi tira, da hite kot reka k morju? Mrak vsebolj se razprostira, vedno širše kroge jemlje, vse gosteje in vse teže gozd zaliva, gore veže, golta vase robe zemlje, mračno se v nebo opira.
Angel Gospodov zvonijo zvonovi. Ave Marija, bodi nam zdrava! Hvalijo Jezusa vsi naj vekovi! Angel Gospodov zvonijo zvonovi glas se izgublja, v nebesa plava.
Tava duša naokoli, tava v svojem zlu in boli, v gozdu, v polju, vsepovsodi v svojem zlu in boli blodi ter izgnanstvo svoje kolne,
157
kolne srd usode blazne, tožbe so obupa polne, ko gre čez te njive prazne. Tava kot privid prekleti, žvižga veter vanjo, bije, kamor hoče se ozreti — pot izgnancev pred očmi je ... Ni miru! Povsod izgnana. Ni počitka, ni pristana.
V polju duša v muki tava. Roke krči bol kričava.
Angel Gospodov zvonijo zvonovi. Ave Marija, bodi nam zdrava! Hvalijo Jezusa vsi naj veko vi!
Pesem o mojem sinu
(Fragment)
Sinko moj mali, tuje glasi
priimek se, ki ga boš nosil.
Vedi, da ded tvoj potočil je kri,
poljsko zemljo z njo porosil;
da ti na čelo je s to krvjo
vtisnil za večno znak,
ko — Nemec z imenom — s sabljo golo
potrdil je, da je Poljak.
Ulansko munduro morda za te,
sinček moj dragi, že šijejo,
morda ostroge ti brusijo že,
kito za čako vijejo?
Kdo ve? ... Kdo ve? ... Morda ... morda ...
poženemo kdaj še ulanske konje,
in naša rodna pesem, he-ja!
poleti čez poljske švadrone:
,Postavni ulani smo, kot vliti, odseva v jeklu sonca soj, nestrpno koplje konj s kopiti, oj pojdeš, konj moj, pojdeš v boj!'
Ko te vzgojim, da boš ulan ves srčen, brez strahu, napak, ne bo napor s teboj zaman, a vedi: dvakrat bolj je vsak od nas dolžan ljubiti dom, ker naš priimek tuj je, in če v topov kdaj pade grom, nam dvakrat tam je huje.
To pomni: tek življenja ti naj bo že tak ali tak, da tu obenem se rodi že človek in Poljak, da to stvari sta čudoviti, silni, apostolski: duh človeški plemeniti v topli duši poljski ...
»Na skalnatem Podhalu«
(Fragment)
Tam... tam nikdar zvezda mojega duha ne bo pala:
napolnila je brezna z mavrico svojega leta,
ostala bo tam za večno kot oni »gazda s Podhala«,
večna senca, s kolovrata dob napleta;
večno živi, kdor s svobodno močjo samo vladne sile
postavlja pokolenjem svojim spomenike na gomile.
159