MONITORISH XXIII/2 • 2021 Revija za humanisticne in družbene vede Journal for the Humanities and Social Sciences Izdaja: Alma Mater Europaea – Institutum Studiorum Humanitatis, Fakulteta za humanisticni študij, Ljubljana Published by: Alma Mater Europaea – Institutum Studiorum Humanitatis, Ljubljana School of the Humanities Monitor ISH Revija za humanisticne in družbene vede / Journal for the Humanities and Social Sciences ISSN 1580-688X, e-ISSN 1580-7118, številka vpisa v razvid medijev: 272 Glavni uredniki / Editor-in-Chief Lenart Škof, Barbara Gornik in Luka Trebežnik Uredniški odbor / Editorial Board Nadja Furlan Štante, Matej Hriberšek, Petra Kleindienst, Eva Klemencic Mirazchiyski, Sebastjan Kristovic, Aleš Maver, Svebor Secak, Tone Smolej, Rok Svetlic, Verica Trstenjak Mednarodni svetovalni svet / International Advisory Board Rosi Braidotti (University Utrecht), Maria-Cecilia D'Ercole (Université de Paris I – Sorbonne, Pariz), Marie-Élizabeth Ducroux (EHESS, Pariz), Daša Duhacek (Centar za ženske studije, FPN, Beograd), François Lissarrague (EHESS, Centre Louis Gernet, Pariz), Lisa Parks(UC Santa Barbara), Miodrag Šuvakovic (Fakultet za medije i komunikaciju, Univerzitet Singidunum, Beograd). Revija je vkljucena v bazo dLib.si – Digitalna knjižnica Slovenije. Revija je vkljucena v mednarodno bazo / Abstracting and indexing IBZ - Internationale Bibliographie der Zeitschriftenliteratur Lektor za slovenšcino / Reader for Slovene Grega Rihtar Lektorica za anglešcino / Reader for English Nada Grošelj Oblikovanje in stavek / Design and Typeset Tjaša Pogorevc Tisk / Printed byNonparel d.o.o., Škofja Loka Naslov uredništva / Editorial Office Address MONITOR ISH, Kardeljeva plošcad 1, 1000 Ljubljana, Tel.: + 386 5 933 30 70 Založnik / Publisher Alma Mater Europaea – Institutum Studiorum Humanitatis, Fakulteta za humanisticni študij, Ljubljana / Alma Mater Europaea – Institutum Studiorum Humanitatis, Ljubljana School of the Humanities Za založbo / For publisher Jurij Toplak Korespondenco, rokopise in recenzentske izvode knjig pošiljajte na naslov uredništva. / Editorial correspondence, enquiries and books for review should be addressed to Editorial Office. Revija izhaja dvakrat letno. / The journal is published twice annually. Narocanje / Ordering AMEU-ISH, Kardeljeva plošcad 1, 1000 Ljubljana, tel. 059333070 E-naslov / E-mail: maja.suncic@gmail.com Cena posamezne številke / Single issue price 6,30 EUR Letna narocnina / Annual Subscription 12,50 EUR Naklada /Print run 100 http://www.ish.si/?page_id=3610 © Alma Mater Europaea – Institutum Studiorum Humanitatis, Fakulteta za humanisticni študij, Ljubljana Revija je izšla s financno pomocjo Javne agencije za raziskovalno dejavnost RS. Kazalo / Contents (POST)COVIDNA DRUŽBA: SPREMEMBE, POSLEDICE IN IZZIVI / (POST)COVID SOCIETY: CHANGES, IMPLICATIONS AND CHALLENGES Eduardo Mendieta 7-29 Pandemic Glossaries: On Lexical Contagions / Pandemicni besednjak: o leksikalnih okužbah Jože Ruparcic 30-49 Pravica do javnega zdravja in cepljenje prebivalstva / The Right to Public Health and the Vaccination of the Population Veronika Bajt 50-77 Virus strahu: nacionalizem in pandemicna družba / The Virus of Fear: Nationalism and Pandemic Society Vesna Mikolic 78-112 Medijski diskurz v Sloveniji in Italiji ter slovensko­italijanskem cezmejnem prostoru v casu covid-19 / Media Discourse in Slovenia, Italy and in the Slovenian-Italian Cross-Border Area During the Covid-19 Pandemic Klaus-Gerd Giesen 113-126 Post/Trans/Hyper? The Case for Humanism / Post/Trans/Hyper? Primer humanizma RAZLICNI CLANKI / VARIOUS ARTICLES Grega Rojc 131-149 Vzgoja za odgovornost in avtonomijo kot sidrišce smisla, ki ga ucitelji lahko najdejo v svojem delu / Education for Responsibility and Autonomy as an Anchor of the Meaning that the Teachers Find in Their Work Igor Ivaškovic 150-176 Samoocene znanja in percepcije koristnosti tujih jezikov pri študentih in diplomantih na podrocju poslovnih in ekonomskih ved / Self-assessments of Knowledge and Perceptions of Usefulness of Foreign Languages among Students and Graduates in the Field of Business and Economics (POST)COVIDNA DRUŽBA: SPREMEMBE, POSLEDICE IN IZZIVI / (POST)COVID SOCIETY: CHANGES, IMPLICATIONS AND CHALLENGES Monitor ISH (2021), XXIII/2, 7–29 Izvirni znanstveni clanek Original scientific article Eduardo Mendieta1 Pandemic Glossaries: On Lexical Contagions2 Abstract: Less a philologist’s notebook of the covid-19 pandemic, this essay is a “linguistic investigation” of the pandemic glos­saries that emerged and then ossified into etymological fossils. The aim is to attempt to “inoculate” our public language to what Orwell called “slovenliness of our language” and its “corrup­tion” of our thinking. Every language is both a form of life and a world-view, and thus, the goal is to unmask what world-view is concealed in the seeming innocuousness of the words we use to refer to not only the virus that caused the pandemic, but also to the measures that we have either implemented or failed to im­plement in the face of this global health crisis. The essay engag­es words such as: social distancing, relief, stimulus, homeoffice, 1 Dr. Eduardo Mendieta is a Professor of Philosophy at Penn State Uni­versity, and acting director of the Rock Ethics Institute / Dr. Eduardo Mendieta je profesor filozofije na univerzi Penn State in vršilec dolžnosti direktorja na Rock Ethics Institute. E-pošta: ezm5325@psu.edu 2 This essay uses parts of a much shorter and early essay, but which I have revised and expanded: “Lexicon of a Pandemic: Language as a Virus” in Solstice Literary Magazine, April, 2020: available on line at: https://solsticelitmag.org/blog/lexicon-of-a-pandemic-language-as-a-virus/. This text grew over the last year and a half in part because the dynamics of the pandemic continued to unfold, and because I changed my mind or because I came to see something I had not before be­cause of conversations with friends over this period of time. I want to thank Martin Woessner, Ramón del Castillo, Santiago Zabala, Thomas Schmidt, and colleagues in Germany and Italy with whom I had infor­mal conversations about how people were talking about the pandemic in their respective countries and languages. 7 Eduardo mendieta vaccine, anti-vaxxer, economic and financial time, vector, foreign, deep state, and other words that have become as ubiquitous but also mystifying and masking. Keywords: pandemic, language, virus, inoculation, linguistic in­vestigation, social distance, homeoffice Pandemicni besednjak: o leksikalnih okužbah Povzetek:Ceprav ne ravno filologov zvezek o pandemiji Covid-19, je pricujoci esej vendarle »jezikovna raziskava« pandemicnega be-sednjaka, ki se je pojavil in nato okostenel v etimološke fosile. Cilj eseja je poskusiti »cepiti« naš javni jezik proti temu, kar je Orwell imenoval »zaspanost našega jezika« in »pokvarjenost« našega miš­ljenja. Vsak jezik je hkrati oblika življenja in pogled na svet, zato je cilj besedila razkriti, kakšni svetovni nazori se skrivajo v navidezni neškodljivosti besed, ki jih uporabljamo za oznacevanje ne le vi-rusa, ki je povzrocil pandemijo, temvec tudi za ukrepe, ki smo jih v tem svetovni zdravstveni krizi izvedli ali jih nismo izvedli. Esej vsebuje besede, kot so: socialno distanciranje, pomoc, spodbuda, domaca pisarna, cepivo, proti-cepilec, ekonomski in financni cas, vektor, tuje, globoka država in druge besede, ki so postale tako vseprisotne, a tudi skrivnostne in prikrivajoce. Kljucne besede: pandemija, jezik, virus, cepljenje, jezikovna razi­skava , socialna distanca, domaca pisarna Introduction We will look back upon the glossary produced by the covid-19 Pandemic as fossils that bear witness to the massive shifts, frac­tures and fissures, but also follies, inanities, and inattentions in our social consciousness and the terrain of our sociality. Words such as ‘shutdown,’ ‘social distance,’ ‘hybrid mode,’ ‘maskup,’ ‘home office,’ but also ‘green pass’ (used in Italy to show that you were Pandemic glossaries: on lexical contagions either vaccinated or recently received a negative covid-19 test), ‘passe sanitaire’ (used France to proved you have been vaccinat­ed), ‘querdenken’ (used in Germany to refer to conspiracies the­ories and pandemic deniers), and ‘anti-vaxxers’ (used in the U.S. to refers to those who oppose the covid-19 vaccines and espouse conspiracy theories about their origins, purposes and efficacy), to mention only some, are part of a public and private lexicons that conceal as it reveal the ways in which the pandemic has challenge the ways we talk about what has happened, what is happening, how we failed or succeed at addressing it. Language has its un­conscious and words are the symptoms of repressions, traumas, and healing processes. Languages, as ordinary language philoso­phy, hermeneutics, and the theory of communicative of language allow us to establish a tri-fold relation: to the objective, social, and subjective worlds. Languages thus have syntax, semantics, and pragmatics: how we put together statements about either states of affair or subjective states; how we refer to “things in the world,” and in what context something acquires meaning or sense. As we now recognize thanks to the work of Wittgenstein, Husserl, Heide­gger, Gadamer, Apel, Habermas, Austin, Rorty, de Beauvoir, Iriga-ray, and many others, every language is simultaneous a “life world” and a Weltanschaung, a “world-view.” Every word is thus a window into a world. In the following I will try to offer a psychoanalysis of our pan­demic language. The following is not quite a philologists diary, in the tradition of Victor Klemperer, whose The Language of the Third Reich: LTI Lingua Tertii Imperii: A Philologist’s Notebook was certainly an inspiration, nor is it quite a celebration of lan­guage, in the tradition of Elias Canetti, whose The Conscience of Words, was also a source (Klemperer 1979). Instead, I aim to follow in the trails trudged by George Orwell, Susan Sontag, and Judith Eduardo mendieta Butler, who have also engage in the analysis of language with a view to their impact on our political will, or how it obfuscates of our common goals and insinuates subordination to either strong­man or technocrats. In this famous essay Politics and the English Language from 1946, Orwell wrote: “It [The English Language] becomes ugly and inaccurate because our thought are foolish, but the slovenliness of our language make it easier for us to have foolish thoughts,” and “But if thought corrupts language, language can also corrupt thought.” (Orwell 2021). I would paraphrase this last sentence for our pandemic: ‘If politics corrupts language, lan­guage can also corrupt politics.’ This in fact did happened. What follows is an attempt to discern how the words in our pandemic glossaries corrupted our global health politics. In earlier iterations of this “linguistic investigations” I used the words lexicon and dic­tionary, as nouns to name a distinct linguistic species. I come to realize that we already have a “pandemic” language that is made up of its unique semantics and syntax. This language is infectious. It has contributed to the corruption of our public discourse and has given rise to what Orwell calls the “slovenliness of our language.” Thus, I like to think of these “linguistic investigations” as means toward a “linguistic inoculation.” Before I begin, I need to signal another source for this project. In the Nicomachean Ethics, Aristotle provided us one of the most important definitions of what it means to be human, namely that we are “zoon politikon”—that we are political animals. Aristotle added some nuance to this definition when, in his Politics,he said that humans, in addition to being political animals, are also “zoon echon logon”—animals possessing language. To be a political an­imal means also to be an animal of language, one that possesses and is possessed by language. For Aristotle, language not only al­lows us to express what is pleasant or painful, but also, and most Pandemic glossaries: on lexical contagions importantly, what is advantageous or harmful, and thus, by exten­sion, what is either just or unjust (Politics, Book 1, chapter 2, 1253a). Language is the very condition of the possibility of naming justice. It is the core of political existence. By the same token, language may be the very condition for concealing, masking, and imposing injustice. Language may itself become a form of tyranny, or the way to sanction a tyrannical po­litical system at least. This is what Orwell had in mind when he brought 1984 to a conclusion with an appendix: “The Principles of Newspeak,” one of the most powerful reflections on the political uses of language ever written. This may have been what William Burroughs also had in mind when wrote—or cut and pasted, in The Ticket that Exploded— “language is a virus from outer space.”3 A virus is a biological entity, but language itself can be infect­ed by the virus of double speak, misinformation, and obfusca­tion. Language itself can become the vector of other viruses. Still, though language may be a virus that infects the mind and our pub­lic existence, it may also be a source of healing, of clarity, good air, articulation, and inoculation for our public mind, something that makes us civically resilient. In a relatively recent essay in the New Yorker, Paul Elie (2020), recalling Susan Sontag’s essay Illness as Metaphor, writes the following: “Rather than applying societal metaphors to illness, we’ve applied illness metaphors to society, stripping them of their malign associations in the process. It may be that our fondness for virus as a metaphor has made it difficult for us to see viruses as potentially dangerous, even lethal, biologi­ 3 This line from Burroughs became the title of one of Laurie Anderson’s performances: “Language is a virus.” I saw one such performance in which Burroughs is himself on the stage speaking the lines in his in­imitable raspy voice. For a performance, see a video here: https://www. youtube.com/watch?v=KvOoR8m0oms Eduardo mendieta cal phenomena. In turn, our disinclination to see viruses as literal may have kept us from insisting on and observing the standards and practices that would prevent their spread.” (Elie 2020) I disa­gree with the first sentence, for when we use the language of virus, or social sickness, in general, to talk about a social “pathology” we are precisely underscoring, not metaphorizing, its urgency and potential lethality. But I think that the sentences following are on point. It is for this reason that, in a pandemic, we have to be espe­cially attentive to the language we use to talk about who dies, as a result of what causes. We must know what we are asked to do, or not to do. We thus need a glossary for this pandemic, so we can become reflexive of the ways we conceal, obfuscate, disguise, and mask the basic issues of justice, fairness, urgency, and collective sacrifice that a crisis of this magnitude is hurtling into our midst. These “linguistic investigations” are perhaps ways to begin to in­oculate our language, make it “bullshit” resistant. In the following, I will reflect on some of the key terms that are be­ing circulated in the public sphere right now as part of the collective attempt to describe, decipher, and discuss the “global health crisis.” Social Distancing At first blush this may seen like an innocent and apropos way to talk about what we must do to “flatten the curve.” Yet, as we are discover­ing, this is also the biggest misnomer of what we are actually doing. We all have reached out to loved ones, whether distant or close. We have fired texts, emails, postcards, tweets, epistles; reaching out to friends, lovers, parents, sons, and daughters. We are in fact “socially de-distancing.” Though we are apart from each other, we have fall­en back into the thickness, closeness, warmth, and proximity of our social existence. We are not “socially distancing,” but rather “physi­cal distancing.” But the expression “social distancing” may be more Pandemic glossaries: on lexical contagions insidious and viral than we suspect: for what is the “social” exactly? Hospitals, public transportation, libraries, schools, unemployment benefits—everything that we call “social services.” When we use the expression “social distancing” we are already getting ready to accept that “social services,” may have to be suspended, abridged, re-directed to those more deserving or entitled to them. What does it mean to social distance if not to put a greater distance between everything that constitutes “social services” and the most marginal­ized communities who depend on them? In California, for example, the agricultural cornucopia of the United States, the migrant labor force is made up almost exclusively of “Latinos”—many of whom over the last several years have been criminalized, demeaned, and vilified. They are the ones picking the food that must be picked, the food on which we are all relying to stay healthy. Yet they are social-ly-distanced out of the political community: they are ineligible for any social services or financial aid. On top of this, they already do not use our public medical facilities. Relief, Stimulus, Stabilization These are terms that have been used to refer to the two trillion dollar package that Congress passed in order to deal with the “eco­nomic” effects of the pandemic. Stimulus and stabilization are per­haps the most egregious and even cynical ways to refer to what is turning into an economic depression worse than the 2008 financial collapse, and close to the depression that followed the 1929 Wall Street Crash. The unemployment rate has already reached propor­tions beyond anything we saw in 2008. You cannot “stimulate” or “stabilize” an economy that is essentially grinding to a halt. At the most, the “package” voted by Congress in the last week of March is a relief package. We should thus talk about “rescue” Instead. The money that will go to tax-filing Americans is a form of “relief” that Eduardo mendieta may allow them to get by during what seems like it will be many months of economic stasis. But what we really need is a “rescue package” that will provide, in addition to immediate relief, long­term support that will allow citizens and workers to re-store and re-start their lives at the other end of this pandemic. We will need another Marshall Plan to re-structure and revive our economy. Economic and Financial Time Economists and economic journalists have been taking about the uncoupling of economic time from financial time as a way to high­light the challenges of dealing with the economic consequences of this pandemic. The former refers to the time in which we are mak­ing, earning, saving money. The latter refers to the timelines of our debts or financial burdens: school loans, car payments, mortgages, small business loans, etc. We already knew that one of largest debts in our economy is the “school” debt that students have had to ac­crue over the last decades, as the costs of higher education have skyrocket. This is one of the reasons why Democratic presidential candidates, like Bernie Sanders and Elizabeth Warren, made the “forgiving” or “canceling” of student debts a central plank of their campaigns. Here, too, the pandemic is making it all too evident, all too clear, why we need to address the school debt issue. It is crip­pling this generation of young adults and it will cripple the next one, too. But this is perhaps only one of the most striking discon­nect between not having a job, for many months, and not being able to keep up with one’s debts. As useful and important as the cou­pling or uncoupling of these two terms—economic time and finan­cial time—may be for helping us get a handle on the extent of the economic crises, something falls out of view when use them. Before there is economic or financial time, there is the time of life, what the Germans call Lebenzeit, or life-time. Our economic time is only Pandemic glossaries: on lexical contagions one part of our living time or the time of living: we don’t live to work; we work to live, as the saying goes. There must always be life after work. For many—for children, for young adults, for parents, for all in fact—this pandemic also means that life has been put on hold. 2020 may turn out to be the year that life came to a stand-still. Many will talk about it as the “lost year.” Some universities, thinking ahead to the disruption this is causing for their faculty and students, have “stopped the tenure clock” for faculty who would have been going up for tenure in the near future. But that’s just one example. The pandemic has “stopped the clock” on just about every aspect of liv­ing time. There is yet another way to think of Lebenzeit, for which we have created an appropriate expression: life expectancy. Life is not a given. It is at most a horizon of expectability, of what we can count on, and how long we think we may be able to live, all things being equal. It is revealing that one of the indicators of the justice of a society is measured in numbers by its “life expectancy” rates: the more just the society, the higher its statistical life expectancy; the less just, the lower the life expectancy. Life-time is in fact life expec­tancy; it is the living expression of the justice of a polity. Home/Office/Homeoffice Home is the realm of privacy, intimacy, the family, of love and care; where we relax, rest, and replenish; where our attention is directed to our spouse, our children, our pets, our plants, our hob­bies, and where we turn our minds to other things than work. The office is its anti-thesis; it is public, formal, full of rituals, chains of command, hierarchies, comic or tragic plots; it is impersonal and depersonalized (even when we are allowed to have pictures of our families on our desk); it has its own rhythms and demands all of our attention. In the office we attend to tasks that we don’t fully grasp, which will be revised before we have fully comprehend or Eduardo mendieta memorized, or recognize as fleeting and soon futile. Home and of­fice belong to two different spaces in the social geography of our modern lives. In fact, the geography of our modern technological lives was configured by the gerrymandering and zoning of our lives in terms of a topological division of labor: work, consump­tion, entertainment, transportation, and homes were relegated to different zones in space. The extreme of this gerrymandering of social geography is the suburb with its publically finance high­way, the driveway, the two car garage, the white picket fence, and the strictly enforced racial zoning. This was not always so, and one can say that these topological division of social space is rela­tively recent, at most 150 years. It is with the rise of the high-rise building, the invention of elevators, the invention and introduc­tion of the telephone and typewriter into work that the technifi-cation and severe separation of home and office achieved new heights. Not all work was office work, but all work was regulated from an office, with its bureaucracy (which incidentally, means the “rule of the bureau or desk”). Like all social geographies, how­ever, the division between office and home is predicated on a po­litical economy that plays tricks on our perceptions of what is private, public, or owned by large corporations. Corporate head­quarters belong to a corporation, with its CEO, boards of inves­tors and stockholders. The offices, and all in those offices, belong to the corporation: the typewriters, telephones, copiers, desks, faxes, etc. Our homes belong to us, at least nominally, insofar as we pay mortgages. Everything in our homes belongs to us. The car in the driveway belongs to us, and we pay for its insurance, upkeep, the tolls, and the gas we use to get to the office. When we don’t drive to work, we pay for the use of public transporta­tion. We spend hours getting to work, and then hours to return home. The person who takes a job that requires such a commute Pandemic glossaries: on lexical contagions incurs the costs of the “commute”. The uncoupling and severing of work and home commits us to a political economy that shifts the costs of maintaining such a zoned and gerrymandered topol­ogy to ‘private’ persons and citizens. The extreme example of this shift of costs is the daily care of our families, which is shouldered predominantly, if not exclusively, by women. Just as the introduction of the skyscraper, the typewriter, and the telephone revolutionized work, the introduction of high-speed internet, the portable computer, and the cell phone have catalyzed another revolution in work, with its own topological consequences on the social geography of work and home, and the implementa­tion of another political economy. We can describe this new social geography as one in which the office colonized home, work has invaded our entire life, the boundaries between private and the public have blurred and eroded. The office is a panoptical space. The productivity of the office worker demanded their quasi-anon­ymous surveillance. Max Weber argued that modern work, with its protestant ethic, made each one of us a “monk” Today, speak­ing along with Michel Foucault, we can say that the modern office made each one of us a ‘warden.’ The relatively inexpensive laptop, cell phone, and widespread availability of the Internet mean that we can work 24/7 (Crary 2013). We can check emails on the cell phone, reply to some before we get to the office. We can do a lot of our work seating on the train, or if we car pool, in the backseat. Wherever we go, we have our cell phone, and thus the office has become a mobile panopticon. The blue light of cell phone screens radiates their vigilance, and the relentless beeping and vibrating of their tireless wakefulness have replaced the soothing beaconing of church bells. We have turned into insomniacs of work. We have become hostages to its surveillance. And we never leave work, and work never leaves us. Eduardo mendieta We now speak of the way the pandemic revealed deep fis­sures in our social fabric, along the lines of class, race, gender, school attainment. In light of what I have called here the social geography of economic-social-political existence, we can also say that the pandemic has made legible and unmasked the hid­den cartographies of our political economies. As we went into lockdown (a term that has all kinds of nefarious connotations), and most public venues were shutdown, we were consigned and relegate to stay home. Some were lucky to be able to continue to work from home. Others, the so-called front-line and indis­pensable workers, whose work can’t be performed in an office, had to continue to show up to work and expose themselves to the hazards of the virus. There are jobs and work that can nei­ther be outsourced nor done from a portable office, such as mak­ing food, stacking the shelves of supermarkets, processing the poultry and meat, tending to the ill and those who have medical urgencies. Yet, what had been taking place slowly but inelucta­bly now became a fait accompli. Home and office that had been converging because of the colonization of private life by work suddenly became the home-office. We had to stop commuting, spending money on gas, tolls, parking, lunches at work; some even stop having to pay for dry cleaning, and the buying of our expensive office cloths. But at the same time, the costs of the in-ternet, the computer, the camera, the headphones, the cell phone bill, etc, were shifted to our home budget. Whereas our employer gave us an office, with all of its accoutrements, now we provided our employer an office free of charge. We don’t need to clock in, as now there is neither temporal nor spatial makers separating work from private life, office from home. The virus has provided us with a revealing radiography of our new panoptical topogra­phies and their segregated and extractive political economies. Pandemic glossaries: on lexical contagions Vaccine/Antivaxxer The expression that is most striking during our pandemic times is anti-vaxxer. Why resist, oppose and refuse vaccines? Why make a political and social movement through the resistance to a med­ical device that has proven to be one of the greatest discoveries and inventions in the history of humankind? A painful part of hu­man history was and remains, the history of our struggle against viruses, pathogens, bacteria, plagues, and so on. Human history is epidemiological history. We have discovered and invented vac­cines to treat Smallpox, Yellow Fever, Measles, Poliomyelitis, the seasonal Flu, Tetanus, Rabbies, etc. Yet, we still face many other unconquered or undomesticated viruses and maladies; for in­stance, Ebola, Spongiform Encephalopathies (otherwise known as Mad Cow Disease), and of course, HIV, and Cancer. We used to think that plagues and pandemics were punishments or curses from God. Vaccines allowed us to steal that thunder from the Gods and domesticate their necrological power. But, what is a vaccine? First and foremost, vaccines are both a discovery and an invention. We learned that being exposed to a mild form of a virus teaches our body to generate antibodies against that virus. Vaccines are a virological pedagogy of the body. They are also invented, because some of them use the latest biochemical and genetic technique to develop artificial substance that neutralize or attack viruses. Thus, vaccines are facts of science and technological devices. They are reliable and well tested as the planes, trains, and cars in which we ride. Vaccines are also expression of our political will. This means they are a political fact. Whether we decide to invest in the science that develops them, whether we mass-produce them, how, where, at what costs, and to whom are they delivered is a large part of what good government decides. Furthermore, because we live in a globalized world, health is no longer national, but global, and thus Eduardo mendieta vaccines have taken on this global character. One nation, one state, one city, one county cannot be inoculated alone because viruses do not discriminate. This has been made patently clear by this pandemic. Most importantly, vaccines are also ethical imperatives, both in a social and individual sense. Public health is part of the ethical face of a society. Whether we have access to potable wa­ter, whether our air is polluted, whether we allow children to drink and smoke, whether we label our foods, whether we allow smoking in crowded public spaces, and so many different ways our public health is watched over and secured, are all ethical dimensions of our expectation that our government will attend to our collective health. Today, we measure the public health of a society in terms of life expectancy. The justice of a society is also gauged in terms of the distribution of health, access to affordable health care, and healthy foods. Our outrage and disbelief when our government betrays these expectations is evidence of their fundamental char­acter. Vaccines protect and secure our public health. But, they are key elements of distribute justice. Vaccines protect not only the healthy, but most importantly, the most vulnerable among us, the very young and the elderly. Most vaccines are given to children, and for a reason. The Polio vaccine, for instance, allowed us to erad­icate a decease that disfigured, maimed and irrevocably marked the life of children. Vaccines also allow us to minimize taxing our health care system, thus allowing it to attend to those with urgent healthcare crisis. An ICU bed not taken by a Covid-19 patient is one that can be occupied by the patient with urgent medical needs. Vaccines are thus part of our individual ethical profiles. As ethi­cal persons, we have duties towards others and towards ourselves. I have duties of beneficence, non-malignancy, equity and justice towards others. But I also have the duties of self-regard and self-re­spect towards myself. This is why the anti-vaxxer is both socially Pandemic glossaries: on lexical contagions perplexing and ethically disorienting. Does it mean they are an-ti-science, anti-medicine, anti-public health, and most insidiously, anti-ethics? Vaccines are part of our public ethical and justice pro­file. To refused and attack them is to besmirch that face. Virus The Oxford English Dictionary provides us with the following et­ymology of the term: “classical Latin virus poisonous secretion, venom, virulent or malignant quality (of disposition or speech), acrid juice or element in something (as affecting its taste or smell), secretion having medicinal or magical property, animal semen, in post-classical Latin also human semen (early 3rd cent. in Ter­tullian) < the same Indo-European base as Sanskrit visa poison, Avestan viša poison, ancient Greek ... poison. Compare Middle French, French virus (1478) in sense ‘substance which conceals an infectious agent’” This is a very revealing etymology: first, because in its most ancient uses the term refers to both a poisonous sub­stance and a “disposition or speech,” i.e. a certain poisonous form or type of language and speech; second, because it refers to a se­cretion, whether vegetable or animal; and third, because it refers to semen, which, from another perspective, is the carrier of life. What is interesting is that in all these senses, virus indicates that we are the carrier and projector of viruses, not only because of our bodily effluvia, but also because of our rhetorical venom. Once again, as Burroughs reminded us, words are a form of poisonous effluvia. Vector This is the word we are using to track the spread of the corona virus. The Oxford English Dictionary, again, provides us with an il­luminating etymology: “Latin vector, agent-noun < vehere to carry. So (in sense 1) Spanish vector.” Vector means, then, what carries. Eduardo mendieta In an epidemic, the vector carries the virus, and the virus has its vector. In mechanics, a vector became the visual representation of a line of force, movement, momentum, velocity, or acceleration, which is the reason why in astronomy we talk about the “radius vector.” This is the line of movement of an astronomical object, the description of a parabolic arc around a gravitational pivot. A vector traces the trajectory of displacement around a curvature in space, as Einstein showed. More precisely, a vector is a representa­tion of force. Seen from this perspective, a virus is then a line of force with its own trajectory of propagation: a force of biology as well as physics. This returns us to the original meaning: to carry. We are the carriers—the line of force—of the virus. We project it. We are its line of propagation. Insofar as we are “zoon politikon,” we cannot but give more force to the virus. The virus traces the radial vector of our global social existence and, of course, our bio­logical interdependence. Foreign This word has become key in the lexicon of authoritarian populism, at least since the first half of the Twentieth Century. In his amaz­ing The Language of the Third Reich: LTILingua Tertii Imperii: A Philologist’s Notebook the philologist Victor Klemperer notes that: “artfremd [foreign, literally, “of strange genus or type”] was a per­vasive, recurring, and signaling term of the language of the Nazis. Foreign was everything that ailed, sickened, depleted, or weighed down the German people. This was why the Jewish people were described as rats or vermin, as an infestation. As a virus. Racial nationalisms, xenophobic nativism, and anti-immigrant populism utilize similar rhetorical strategy today: everything that is deemed and labeled foreign is unhealthy, impure, virulent and ultimately. It is revolting and polluting. But as American historian William Pandemic glossaries: on lexical contagions Appleman Williams showed in his Empire as a Way of Life, this strategy of making foreign what is autochthonous is a way to sanc­tion the vilification of alleged enemies and to legislate the accept­ance of internal injustices (Williams, 1980). Viruses are not foreign. They are endemic to life. Arguably, the history of humanity is also a virological history, the history of our symbiosis with viruses. To be a living biological entity is to have learned to survive and co-ex­ist with the DNA randomizers that viruses are. The virus that is rightly seen as a vector is also the one that demonstrates there are no foreign viruses. It show that there are no foreign bodies, which, all alone, serve as the carriers of virus. If instead of speaking of a theodicy—of god’s (in)justice as expressed in the form pandemic, which kills indiscriminately—we spoke of anthropodicy, of the jus­tice of the being of the human, we might even say that we humans are the virus that is killing the planet. Such language puts us on the slippery slope of a misanthropic rhetoric, though. It would be better, I think, simply to remember that we are all impure. We are our viruses: our immunological systems of resistance, our learned and acquired immunity. Disappear This is probably one of most irresponsible words to use when re­ferring to a pandemic, a global health crisis. Viruses do not disap­pear; they either mutate, killing the host and thus killing itself, or we develop antibodies or vaccines. Viruses are DNA bandits—they steal DNA, or dissimulate by taking over DNA bits. They use the host’s DNA as a cloaking system. In this sense, viruses are what we can call the “cunning of life,” to alter that wonderful expression of Hegel’s. To this extent, viruses are always with us. Life itself cannot eradicate them, nor can we humans make them disappear. What we can do is learn to manage them, or to use Aesopian language, Eduardo mendieta to co-exist with them. The idea that the virus will just “disappear” is the height of self-denial about the nature of pandemics and what kind of response this one demands. Luck This is possibly the second most irresponsible word to be using these days, or in the context of any global health crisis. Our trust­ed OED again: “The chance occurrence of situations or events either favorable or unfavorable to a person’s interests; the sum of chance events affecting (favorably or unfavorably) a person’s interests or circumstances; a person’s apparent tendency to have good or ill fortune.” We talk about “good” or “bad” luck with “re­spect” to chances, hazards, happenstance; to whatever is not in our control or within our power to determine; to what we cannot foresee. Lurking in the use of the term is a sense that some have better luck than others, because the stars have aligned in their fa­vor, or because some divine being is guarding over their fate, like a guardian spirit or some beneficent angel. Luck thus insinuates some kind of privilege, some sense of invulnerability. It is bound up with the idea of being a chosen one. But a virus does not dis­criminate on the basis of nationality, race, class, gender, of faith. This does not mean that viruses carry the vector of their lethal­ity with the same degree of force and efficacy equally and indis­criminately. Those who have the means to “isolate” themselves, or have access to the right medical services, will be able to cope, to survive, and perhaps even develop resistance to the virus. Sur­viving a pandemic is not like winning the lottery. It is more like having been the beneficiary of a robust, accessible, and afforda­ble public healthcare system. Most importantly, public health, as we have learned from the many epidemics, influenzas, and pan­demics we have lived through, is a matter of social solidarity and Pandemic glossaries: on lexical contagions social justice. We may thus say: public health is the public face of social justice, i.e. public health is health justice. It is not luck. Deep State This is a term that surely belongs in Orwell’s grammar of “New-speak.” The connotation is that there is a hidden, secret, burrowed, illegitimate, undemocratic state that thwarts, undermines, disrupts, and aims to discredit the “open,” “real,” “honest,” “sincere,” “overt,” “public” state. It also has the connotation that what is being chal­lenged, called into question, is the “real state.” Thus, when some­one invokes the dog whistle language of the “deep state,” they are also thundering: “L’etat c’est moi”—The state, that is me. Or, more directly, I am the state. Fortunately, in English at least, we have ways to undue this grammar of deligitimation and usurpation. We have the useful terms government, administration, and govern­ment powers. When the “Founding Fathers” drafted the Constitu­tion, they specifically used the language of “Union,” “Powers,” the “granting” or “delegation” of powers, and “representatives.” It is a constitution of “States,” where each state, meaning a specific mem­ber of the Union, has its own constitution. In the United States Constitution, arguably, the term “state” appears only as something to be deconstructed. The Constitution of the United States con­stituted a government, not a state. States are either inherited or bequeathed, as in the “Right of Kings.” To the “State” belongs an entire political iconology, complete with pageantry and semiologi-cal seducements. But a “government” is not, and cannot be, an icon or an image, because it is an ever shifting, revolving, staggered set of peoples performing and executing different powers. A “govern­ment” speaks with the many voices of reason, science, and, above all, public deliberation. A government has no king, and a president is only one of the powers that must be checked by the other pow­ Eduardo mendieta ers. True democracies have no “state.” What they have are govern­ments and elected “administrations,” that may work hard to use the government for their ideological ends. Towards the end of his “Appendix” to 1984, Orwell, the philologist of Newspeak, explains how Old English had transformed into Newspeak. He quotes the U.S. Declaration of Independence: We hold these truths to be self-evident, that all men are creat­ed equal, that they are endowed by their Creator with certain unalienable Rights, that among these are Life, Liberty and the pursuit of Happiness. That to secure these rights, Governments [note, not a state] are instituted among Men, deriving their just powers from the consent of the governed. That whenever any Form of Government becomes destructive of these ends, it is the Right of the People to alter or to abolish it, and to institute new Government…[in italics, as quoted by Orwell] But to this, our philologist of Newspeak adds: “It would have been quite impossible to render this into Newspeak while keeping to the sense of the original. The nearest one could come along to doing so would be to swallow the whole passage up in the single world crimethink. A full translation could only be an ideological translation, where by Jefferson’s words would be changed into a panegyric on absolute government.” It is exactly this “panegyric” on absolute government that the expression “deep state” invokes, but in reverse, which is why it is so similar to totalitarian language. It is language we should excise from our public deliberations. Solidarity There is a stark contrast between the language public officials in the US and in Europe are using to talk about this pandemic. Among many, many other contrasts, one of the most telling is Pandemic glossaries: on lexical contagions the absence of the language of “solidarity” from the pronounce­ments of US officials. Europeans (Germans in particular) are re­peatedly and emphatically referring to “social solidarity,” and “solidarity” more generally (see Chancellor Markel’s speech from March 18, 2020). Checking our reliable OED, we find the following definition for solidarity: “The fact or quality, on the part of communities, etc., of being perfectly united or at one in some respect, esp. in interests, sympathies, or aspirations; spec. with reference to the aspirations or actions of trade-union members. Also attributive and in other combinations.” Soli­darity is either a “fact” or a “quality.” As a fact, solidarity means that the interests, aspirations—in general, the well being of oth­ers—is a primary interest and concern. As a quality, solidarity is a virtue, i.e. a way in which publics behave towards their mem­bers. A democracy, one might say, represents the extension of solidarity to each and every member of the polity, regardless of race, class, gender, ethnicity, or sexual orientation. Solidar­ity is democratic love. Your interests will be my interests; my interests will be your interests. We shall share burdens and benefits. Where there are undue or mal-distributed burdens, we will make every effort to shoulder them together. In an es­say from the early nineties, titled, most appropriately, Justice and Solidarity: On the Discussion Concerning ‘Stage 6’ Jürgen Habermas set out to show that universalism is not antithetical to social solidarity (Habermas 1990). Both are indispensable, he pointed out, for the pursuit of democratic equality and justice. Blind justice is guided by solidarity: it may not see, but it is im­partially concerned for the well being of each who stands before it to make her or his claims. There is a beautiful sentence in the essay that eloquently describes the entwinement of solidarity and justice: “every requirement of universalization must remain Eduardo mendieta powerless unless there also arises, from membership in an ide­al communication community, a consciousness of irrevocable solidarity, the certainty of intimate relatedness in a shared life context” (my italics). I would interpret this sentence, given our present “shared life context,” in the following way: every justice claim, every claim to fairness, remains silent unless it is giv­en voice—and ears to hear—by the expectation that we are the agents and benefactors of “irrevocable solidarity,” that we share in an “intimate social relatedness.” This pandemic is making all too evident how much we belong to a “community of life,” to use Enrique Dussel’s beautiful expression, in which we have a claim to justice as well as to solidarity. One cannot exist with­out the other. Solidarity and Justice are the highest virtues of a democracy. A pandemic is surely the most extreme challenge to our democratic virtuousness and healthcare institutions. Let us attend not only to what language we speak, but also to what we wittingly or unwittingly say with it. Let us not forget to whom, for whom, and for what public good we are speaking. References CANETTI, ELIAS. 1979. The Conscience of Words. Neugroschel. New York: Seabury Press. CRARY, JONATHAN. 2013. 24/7: Capitalism and the Ends of Sleep. New York: Verso Books. ELIE, PAUL. 2020. (Against) Virus as a Metaphor. New Yorker. Available at: https://www.newyorker.com/news/daily-comment/ against-the-coronavirus-as-metaphor(12 December 2021). HABERMAS, JÜRGEN. 1990. Justice and Solidarity: On the Dis­cussion Concerning ‘Stage 6.’ In: Thomas E. Wren (ed.). The Moral Domain: Essays in the ongoing discussion between Philosophy and the Social Sciences, 224–251. Cambridge, MA: The MIT Press. Pandemic glossaries: on lexical contagions KLEMPERER, VICTOR. 2000. The Language of the Third Reich: LTI Lingua Tertii Imperii. London, New Brunswick, NJ: Atlhone Press. ORWELL, GEORGE. 2021. Politics and the English Language. The Orwell Foundation. Available at: https://www.orwellfoundation. com/the-orwell-foundation/orwell/essays-and-other-works/poli­tics-and-the-english-language/ (12 December 2021). WILLIAMS, WILLIAM CARLOS. 1980. Empire as a Way of Life: An essay on the causes and character of America’s present predic­ament, along with a few thoughts about an alternative. New York: Oxford University Press. Monitor ISH (2021), XXIII/2, 30–49 Izvirni znanstveni clanek Original scientific article Jože Ruparcic1 Pravica do javnega zdravja in cepljenje prebivalstva »Vsaka pravica se konca tam, kjer se zacne pravica drugega.« Povzetek: Doktrina o »pozitivnih« dolžnostih države temelji na premisi, da imajo vsi državni organi dolžnost varovati clovekove pravice ali kratko »varovalno dolžnost« (»Schutzpflicht«). Pozitiv­ne dolžnosti države so nelocljivo povezane s posamezno cloveko­vo pravico, ki jo zagotavlja Ustava. Ustavnost predpostavlja obstoj vrednot in nacel, ki jih naše civilizacijsko okolje šteje za najvišje. In prav na vrhu teh vrednotnih domen se nahajata pravici do živl­jenja in zdravja. Ustavna demokracija je zamišljena kot družbena ureditev, v kateri se formalno zagotavljajo in v praksi spoštujejo temeljne clovekove pravice in svobošcine, temeljna demokraticna nacela, kot so nacelo pravne države, nacelo socialne države, nace-lo ustavnosti, nacelo delitve oblasti. Vsebina teh nacel in vrednot se razvija s casom in z razvojem civilizacijskega okolja. Jedro de­mokraticnosti, pravnosti in ustavnosti predstavljajo prav temeljne clovekove pravice in svobošcine. So nekakšno vrednostno merilo in tista minimalna vsebina, kijo morajo sleherni politicni in pravni sistem ali sleherna oblastna odlocitev spoštovati, ce želijo ohrani-ti vsaj minimalno raven demokraticnosti in pravnosti. Clovekove pravicejepravilomadovoljeno omejiti, ce je to potrebno za zavaro­vanje drugih pravic in svobošcin, oziroma za zašcito drugih javnih interesov, ki so v konkretnem primeru pomembnejši od dolocene 1 Jože Ruparcic je namestnik varuha clovekovih pravic Republike Slove­nije / Jože Ruparcic is Deputy Human Rights Ombudsman of the Repu­blic of Slovenia. E-pošta: joze.ruparcic@gmail.com 30 Pravica do javnega zdravja in cepljenje prebivalstva pravice. Vsak poseg v clovekove pravice mora biti legitimen in tudi sorazmeren. Ukrep države mora biti utemeljen tako, da v naj­manjši možni meri vpliva na pravice in interese z njim prizadetih. Cilj, ki se ga pri cepljenju prebivalstva zasleduje je preprecevanje širjenja nalezljivih bolezni in predstavlja odgovor države na druž­beno potrebo po zašciti zdravja in življenja posameznika, pa tudi javnega zdravja nasploh, saj ucinkovito prispeva k nadaljnjemu pa-danju števila okuženih. Predstavlja legitimni cilj v javnem interesu, ker pomeni zašcito posameznikovega zdravja in zašcito zdravja ce­lotnega prebivalstva. Vprašanje uvedbe obveznega cepljenja ostaja odprto – predstavljeni so strokovni pogledi, ki nakazujejo rešitve. Kljucne besede:varstvo clovekovih pravic, pravici do zdravja in živ­ljenja, ustavna demokracija, nalezljive bolezni, cepljenje prebivalstva The Right to Public Health and the Vaccination of the Population Abstract: The doctrine of the “positive” duties of the state is based on the premise that all state bodies have a positive duty to protect human rights or a short “protective duty” (“Schutzpflicht”). The pos­itive duties of the state are inextricably linked to the individual hu­man right guaranteed by the Constitution. Constitutionality presup­poses the existence of values and principles that our civilizational environment considers the highest. And right at the top of these val­ue domains are the rights to life and health. Constitutional democra­cy is conceived as a social order in which fundamental human rights and freedoms, fundamental democratic principles such as the rule of law, the principle of the welfare state, the principle of constitution­ality, the principle of separation of powers are formally guaranteed and respected in practice. The content of these principles and values evolves over time and with the development of the civilizational en­vironment. The core of democracy, the rule of law and constitution­ Jože ruparcic ality are fundamental human rights and freedoms. They are a kind of value criterion and the minimum content that every political and legal system or every decision of the authorities must respect if they want to maintain at least a minimum level of democracy and justice. As a rule, human rights may be restricted if this is necessary to se­cure other rights and freedoms, or to protect other public interests that are more important than a particular right in a specific case. Any interference with human rights must be legitimate and also propor­tionate. The action of the state must be justified in such a way as to affect as little as possible the rights and interests of those affected by it. The goal of vaccination is to prevent the spread of infectious diseases and represents the state’s response to the social need to pro­tect the health and life of the individual, as well as public health in general, as it effectively contributes to a further decline in the num­ber of infected. It is a legitimate aim in the public interest because it means protecting the health of the individual and protecting the health of the entire population if the medical profession so decides. The issue of introducing compulsory vaccination remains open-ex­pert views are presented, suggesting solutions. Key words:protection of human rights, rights to health and life, consti­tutional democracy, infectious diseases, vaccination of the population 1 Test legitimnosti in sorazmernosti Vsak zakonsko dolocen poseg v clovekovo pravico ali temeljno svobošcino mora biti ustavno dopusten – torej mora prestati tako ustavni test legitimnosti (iz tretjega odst. 15. clena ustave) kot tudi test sorazmernosti (kot enega izmed nacel pravne države, 2. clen ustave) za poseg v to pravico. Pri ugotavljanju upravicenosti/pri­mernosti zadeve vrhovni sodnik Jan Zobec ugotavlja, da si poma­gamo s testom legitimnosti – tako glede vhodne legitimnosti (input legitimacy), kakor tudi glede izhodne legitimnosti (output legitima­ Pravica do javnega zdravja in cepljenje prebivalstva cy). Procesna legitimnost (throughput legitimacy) pa se nanaša na demokraticni postopek (ustavno pravna podlaga) stricto sensu, ki se odvija med inputom in outputom. Le tak nacin zagotavlja neokr­njeno izhodno legitimnost (output legitimacy). Test legitimnosti pomeni, da se presoja ustavno dopustnost ci­lja, ki se s tem posegom zasleduje. Varstvo druge clovekove pra-vice ali temeljne svobošcine vselej pomeni ustavno dopustni cilj. Protiustavnost pa se lahko pojavi s tem, da ni razvidno, kateri cilj zakon zasleduje, tako da ni mogoce ovrednotiti njegove ustavne dopustnosti. Test sorazmernosti pa nadalje pomeni, da je zakon-ski poseg v clovekovo pravico ali temeljno svobošcino za varstvo druge clovekove pravice ali temeljne svobošcine oziroma ustavno dopustnega cilja v javnem interesu nujen, primeren in sorazmeren v ožjem pomenu besede, torej da gre za ustrezno ravnotežje med medsebojno soocenimi vrednotami. Poseg v clovekove pravice lahko torej temelji le na legitimnem, stvarno upravicenem cilju. Po ustaljeni ustavnosodni presoji (U-I-18/02, U-I-219/03, U-I-178/10, U-I-123/11… ) je vselej oceniti še, ali je ta v skladu z naceli pravne države (2. clen Ustave), in sicer s tistim izmed teh nacel, ki prepo­veduje prekomerne posege države tudi v primerih, ko se z njimi zasleduje legitimen cilj (splošno nacelo sorazmernosti). Oceno, ali ne gre morda za prekomeren poseg, opravi ustavno sodišce na podlagi t. i. strogega testa sorazmernosti. Ta test obsega presojo treh vidikov posega: 1. ali je poseg sploh nujen (potreben) v tem smislu, da cilja ni mo­goce doseci brez posega nasploh (kateregakoli) oziroma da ci­lja ni mogoce doseci brez ocenjevanega (konkretnega) posega s kakšnim drugim, ki bi bil po svoji naravi blažji; 2. ali je ocenjevani poseg primeren za dosego zasledovanega cilja v tem smislu, da je zasledovani cilj s posegom dejansko mogoce doseci; ce ga ni mogoce doseci, poseg ni primeren; Jože ruparcic 3. ali je teža posledic ocenjevanega posega v prizadeto clovekovo pravico proporcionalna vrednosti zasledovanega cilja oziroma koristim, ki bodo zaradi posega nastale (nacelo sorazmernosti v ožjem pomenu oziroma nacelo proporcionalnosti). Šele ce poseg prestane vse tri vidike testa, je ustavno dopusten. Pri celostnem tehtanju (»balancing«) med težo posega in med težo nujnosti razlogov, ki poseg upravicujejo, je treba spoštovati mejo domnevne presoje. Kolikor bolj so naslovniki prizadeti v svoji pravici, toliko mocnejši morajo biti interesi varovanja pravic drugih in v tem okviru javne koristi, katerih uresnicevanje naj zagotovi zakonska ureditev. V takih primerih je treba vedno upoštevati splošno nacelo sorazmernosti kot izvedbeno nacelo pravne države. V tem pogledu ga je treba razumeti kot splošno napotilo pri omejitvah clovekovih pravic – namrec kot zapoved tehtanja med pravico posameznika do njegovih svobošcin in te svobošcine omejujoce pravice drugih subjektov. Poseg, to je obseg prizadetosti varovane dobrine, mora biti v (vrednostnem) sorazmerju z vrednostjo zastavljenih zakonodajnih ciljev. Težo legitimnih posegov zakonodajalca je potrebno zmanjšati do mere, ki še zagotavlja doseganje postavljenih ciljev, in tako vzpostaviti razumno ravnovesje med vrednostjo teh ciljev in težo posegov. (Avbelj 2019) 1.1 Presoja ESCP Presoja sorazmernosti oz. proporcionalnosti pride kot koncna, potem ko ESCP opravi predhodne teste. ESCP govori o poštenem ravnovesju (fair balance) med uživanjem pravic in drugimi prav-no varovanimi interesi, ki jih zagotavlja EKCP (36022/97 Hatton in drugi proti Združenemu kraljestvu). Ugotavlja se ali je podana razumno sorazmerna povezava med uporabljenimi sredstvi in že­ Pravica do javnega zdravja in cepljenje prebivalstva lenim ciljem (prim. 13378/05 Burden in Burden proti Združene-mu kraljestvu). Nacelo sorazmernosti je ESCP sicer prvic upora­bilo že leta 1961, vendar ga takrat ni izrecno tako poimenovalo. V zadevi 332/57 Lawless proti Irski in v zadevi 5310/71 Irska proti Združenemu kraljestvu je bila presoja osredotocena na vpraša­nje, ali uporabljeni ukrepi niso šli preko tega, kar so zahtevale okolišcine, oz. z drugimi besedami, ali niso bili nesorazmerni. V obeh primerih ESCP ni ugotovilo, da bi bili ukrepi, ki so jih ter­jale kriticne razmere, prekomerni. Državnim oblastem je dopusti-lo pravico do sorazmerno širokega prostega preudarka, za kar je ESCP skovalo izraz polje proste presoje (margin of appreciation), ki ga odtlej v vseh podobnih primerih standardno uporablja kot korektivno merilo. Sklicevanje na nacelo sorazmernosti je bolj eksplicitno v sod-bah, ki se nanašajo na naslednje clene EKCP: 8. clen (pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja), 9. clen (svobo­da mišljenja, vesti in vere), 10. clen (svoboda izražanja) in 11. clen (svoboda zbiranja in združevanja). V teh clenih so izjemoma do-voljene zakonske omejitve z njimi priznanih pravic, ce so nujne v demokraticni družbi in ce so podani posebni razlogi ali posebne okolišcine, ki so tudi izrecno navedene, npr. varnost države, javna varnost, zašcita zdravja in morale, zavarovanje ugleda, pravic ali svobošcin drugih ljudi. Vendar se presoja, kdaj je neka omejitev nujna, ne more izogniti uporabi nacela sorazmernosti. Prvi korak je ESCP storilo v sodbi 5493/72 Handyside proti Združenemu kraljestvu, kjer je presojo o nujnosti oprlo na sorazmernost. Stan-dardna formulacija ESCP je jasno izražena tudi v zadevi 10465/83 Olsson proti Švedski, ki je obravnavala pravico do družinskega živ­ljenja: »Pojem nujnosti nakazuje, da poseg ustreza preteci socialni potrebi in, še posebej, da je v sorazmerju z legitimnim ciljem, ki mu sledi« (prav tam). Jože ruparcic 1.2 Ustavnosodna presoja Ustavno sodišce se je pri razvoju svoje prakse s podrocja nacela sorazmernosti tesno naslonilo na mednarodno in primerjalno ustavnosodno prakso, še posebej na ESCP. Sistematicen pri­kaz je ustavno sodišce podalo v zadevi U-I-77/93. Kadar pride do zakonodajalcevega posega v ustavno varovana upravicenja posameznikov, je predmet nadaljnjega preizkusa, ali je poseg ustavno dopusten. Na tej tocki ustavnosodne presoje se price­nja test sorazmernosti oziroma prepovedi prekomernih posegov in ustrezno tehtanje, ali so ukrepi, doloceni v zakonu, skladni z njegovim namenom. Ukrep mora biti utemeljen s ciljem, in sicer tako, da v najmanjši možni meri vpliva na pravice in interese prizadetih subjektov. Ukrepi morajo biti, kot smo pokazali zgo-raj, primerni za dosego zakonodajalcevih ciljev, potrebni za nji­hovo implementacijo glede na objektivne interese državljanov ter ne smejo biti izven vsakega razumnega razmerja do druž­bene oziroma politicne vrednosti teh ciljev. Zakonodajalec [je] lahko posegel/poseže tudi v ustavno varovane položaje predla­gateljev in pobudnikov, ce je s tem uresnicil neki drugi ustavno dopusten cilj. Pri tem pa lahko posega v te položaje le, kolikor je to neogibno potrebno za uresnicevanje zakonodajalcevega cilja. Cilji zakonodajalca morajo biti opredeljivi, razumni in ustavno legitimni (prav tam). Ustavno sodišce je t. i. strogi test sorazmernosti opredelilo v zadevi U-I-18/02. Test obsega presojo treh vidikov posega: 1) ali je poseg sploh nujen (potreben) v tem smislu, da cilja ni mogoce doseci brez posega nasploh (kateregakoli) oziroma da cilja ni mo­goce doseci brez ocenjevanega (konkretnega) posega s kakšnim drugim, ki bi bil po svoji naravi blažji; 2) ali je ocenjevani poseg primeren za dosego zasledovanega cilja v tem smislu, da je zasle­dovani cilj s posegom dejansko mogoce doseci; ce ga ni mogoce Pravica do javnega zdravja in cepljenje prebivalstva doseci, poseg ni primeren; 3) ali je teža posledic ocenjevanega posega v prizadeto clovekovo pravico proporcionalna vrednos-ti zasledovanega cilja oziroma koristim, ki bodo zaradi posega nastale (nacelo sorazmernosti v ožjem pomenu oziroma nacelo proporcionalnosti). Šele ce poseg prestane vse tri vidike testa, je ustavno dopusten. To si že imel zgoraj. V zadevi U-I-77/08 je besedilo zgornje premise iz U-I-18/02 nekoliko spremenjeno in skrajšano. Nacelo sorazmernosti kot kriterij pri presoji sodnih odlocb je ustavno sodišce uporabilo prvic ob ustavni pritožbi Up-74/95, ko je razveljavilo sklepa višjega sodišca in okrožnega sodišca v Kopru o priporu. Sodišce bi bilo moralo pri odlocanju o priporu zaradi ponovitvene nevarnosti ob uporabi nacela soraz­mernosti pretehtati, ali je v konkretnem primeru ogrožanje var-nosti ljudi, ki bi ga lahko pomenila izpustitev obdolženca, tako velik oz. težak poseg v njihovo ustavno pravico do varnosti, da odtehta poseg v obdolžencevo pravico do osebne svobode, ob tem, ko mu še ni bilo dokazano, da je ocitano kaznivo dejanje res storil in ko tudi ni mogoce z gotovostjo »napovedovati«, ali bi taka kazniva dejanja v prostosti ponavljal. Spoštovanje nacela sorazmernosti pomeni, da je treba pred od­reditvijo posega v ustavno pravico presoditi: prvic, ali je poseg sploh primeren za dosego zaželenega, ustavno dopustnega cilja (ta standardni prvi korak pri presojanju dopustnosti posegov je pri sodnem odrejanju pripora možno izpustiti, ker je to presojo opra­vil že zakonodajalec); drugic, ali je poseg nujen (»neogibno potre­ben«), tako da zaželenega cilja ni mogoce doseci na noben drug nacin, torej z blažjimi sredstvi (od tistih, ki jih predvideva 192. clen ZKP – ceprav izrecno le »za zagotovitev obdolženceve navzocnos-ti in za uspešno izvedbo kazenskega postopka« –, bi kot milejše sredstvo za preprecevanje ponovitvene nevarnosti najbrž prišla v poštev, vsaj pri dolocenih vrstah kaznivih dejanj, le varšcina); in Jože ruparcic tretjic, ali je poseg v razumnem sorazmerju s ciljem, torej s tisto dobrino, ki naj se s posegom zavaruje, in z razumno pricakovanim ucinkom takega zavarovanja (t. i. sorazmernost v ožjem smislu). V primeru Up-164/95 je ustavno sodišce zavzelo stališce, da bi zato, ker gre za obstoj nevarnosti, ne pa za gotovost pri ravnanju pritožnika, moralo kazensko sodišce v skladu z dolocbo 3. odst. 15. clena in z uporabo nacela sorazmernosti še toliko bolj skrbno tehtati med dvema ustavno zavarovanima dobrinama, to je oseb-no svobodo pritožnika ter življenjem in zdravjem oškodovank. Iz obrazložitve odlocbe kazenskega sodišca je razvidno, da je sodiš-ce to tehtanje opravilo in presodilo, zakaj sodi, da je pripor zoper pritožnika neogibno potreben. Pritožbeno sodišce je, kakor je raz­vidno iz obrazložitve, glede na pritožbene razloge preizkušalo, ali je prvostopno sodišce pravilno ugotovilo obstoj vseh ustavno in zakonsko dolocenih pogojev in v obrazložitvi svoje odlocitve odgovorilo tudi na pritožbene navedbe glede vprašanja, zakaj je pripor zoper pritožnika neogibno potreben. Obe sodišci sta pre­sodili vse, kar je pomembno za odlocitev o ustavno dopustnem posegu v pritožnikovo pravico do osebne svobode, vkljucno z okolišcino, da pritožnik že dalj casa gladovno stavka, zaradi ce-sar naj bi bila ogrožena njegovo zdravje in življenje. Sodišce je presojalo, ali gladovna stavka predstavlja okolišcino, ki bi lahko pretehtala odlocitev o sorazmernosti med posegom v pritožniko­vo ustavno pravico in obstojem nevarnosti posega v clovekove pravice oškodovank. Tudi po mnenju ustavnega sodišca gladov­na stavka ni pravno utemeljen razlog, s katerim bi bilo v prav­ni državi mogoce doseci spremembo odlocitev organov oblasti, sprejetih na zakonit nacin. Zato tudi kršitev pritožnikove pravice do osebne svobode ni podana. Na podlagi navedenega je ustav-no sodišce ugotovilo, da zatrjevane kršitve clovekovih pravic v izpodbijanih aktih niso bile podane. Pravica do javnega zdravja in cepljenje prebivalstva Pogoji in okolišcine te najstrožje presoje, ki jih je ustavno so­dišce opredelilo so: 1. razlogi, motivi, namen in cilji zakonodajal-ca za spremembo ZDen morajo biti stvarno upraviceni in ustav-no legitimni (ne samo opredeljivi); 2. predvideni ukrepi morajo biti v demokraticni družbi neogibni, ker jih narekuje nujna javna potreba in 3. zakonodajalcevi posegi (ukrepi, zakonske rešitve) morajo biti v skladu z nacelom sorazmernosti primerni, neogib-no potrebni za dosego zakonodajalcevega cilja in v sorazmerju z vrednostjo zastavljenih ciljev. Prepoved cezmernih posegov drža­ve oz. nacelo sorazmernosti je z odlocitvami ustavnega sodišca dobilo ustavni rang splošnega ustavnega nacela iz 2. clena, ki zavezuje vse državne organe in druge nosilce javnih pooblastil. Sicer splošno nacelo sorazmernosti ni samostojno merilo za pre­sojo skladnosti z ustavo, temvec je lahko vezano le na ugotovljeni poseg v posamezno clovekovo pravico (U-I-219/03; U-I-178/10; U-I-123/11) (prav tam). 2Javno zdravje in problematika (ne)obveznega cepljenja Ustavnopravni strokovnjak, prof. dr. Andraž Teršek izpostavlja la-tinski rek »Salus populi suprema lex esto« (Cicero, De legibus 3, 3, 8) in ugotavlja, da clovekove pravice in svobošcine niso absolutne. To pomeni, dajih je ne le dovoljeno, temvec celo nujno omejiti, ce je to potrebno za zavarovanje drugih pravic in svobošcin oziroma za zašcito drugih javnih interesov, ki so v konkretnem primeru po­membnejši od dolocene pravice. V takšnih primerih morajo sodiš-ca med nasprotujocimi si pravicami ali interesi vzpostaviti ustavno sprejemljivo in funkcionalno ravnovesje (Teršek 2009). Varovanje javnega zdravja sodi torej na pediestal vrednotnih domen, cemur mora vsaka država nameniti posebno pozornost. Temu cilju so tudi praviloma podrejene ostale pravice, saj ce nismo živi, je vse ostalo brez pomena. Jože ruparcic Kadar pride do zakonodajalcevega posega v ustavno varovana upravicenja posameznikov, je predmet nadaljnjega preizkusa, ali je poseg ustavno dopusten (test legitimnosti). Pri tem je treba upo­števati ustavno predvidene legitimne omejitve ustreznih ustavnih upravicenj, najprej splošno omejenost s pravicami drugih, nadalje zakonitost predpisanega nacina uresnicevanja pravice ter poseb­ne, z ustavo dovoljene omejitve konkretne pravice zaradi družbe­nih ali javnih koristi. Na tej tocki ustavnosodne presoje se pricenja test sorazmernosti oz. prepovedi prekomernih posegov in ustre­zno tehtanje, ali so ukrepi, doloceni v zakonu, skladni z njegovim namenom. Ukrep mora biti utemeljen s ciljem, in sicer tako, da v najmanjši možni meri vpliva na pravice in interese prizadetih su­bjektov. Ukrepi morajo biti primerni za dosego zakonodajalcevih ciljev, potrebni za njihovo implementacijo glede na objektivne in-terese državljanov ter ne smejo biti izven vsakega razumnega raz­merja do družbene oziroma politicne vrednosti teh ciljev. Zakonodajalec je lahko posegel tudi v ustavno varovane polo-žaje predlagateljev in pobudnikov, ce je s tem uresnicil neki drugi ustavno dopusten cilj. Pri tem pa lahko posega v te položaje le, ce je to neogibno potrebno za uresnicevanje zakonodajalcevega cilja. Zakonodajalec mora pri urejanju razmerja med ustavno va­rovanimi dobrinami, ki medsebojno kolidirajo, upoštevati nacelo, da mora biti sredstvo, ki ga je izbral za dosego legitimnega cilja, kot tako pravno dopustno in primerno (ustrezno) za dosego tega cilja. Nadalje mora biti izbrano sredstvo za dosego cilja potrebno, to je táko, da cilja ni mogoce doseci na nacin, ki bi manj posegel v ustavno varovane položaje, in koncno, da mora biti poseg, to je obseg prizadetosti varovane dobrine v (politicno vrednostnem) sorazmerju z vrednostjo zastavljenih zakonodajnih ciljev. Cilji za­konodajalca morajo biti opredeljivi, razumni in ustavno legitimni. V kolikor je zakonodajalec sprejel možne in potrebne zakonodajne Pravica do javnega zdravja in cepljenje prebivalstva ukrepe, s katerimi je težo legitimnih posegov zmanjšal do mere, ki še zagotavlja doseganje postavljenih ciljev, in tako vzpostavil razumno ravnovesje med vrednostjo teh ciljev in težo posegov je s tem zadostil ustavnopravnim kriterijem (Šturm in Avbelj 2019). 2.1 Sodna praksa in (ne)obvezno celjenje Sodnik ESCP, dr. Marko Bošnjak opozarja, da je z vidika clovekovih pravic in svobošcin v povezavi z epidemijo pomemben ne le vidik poseganja v temeljne clovekove pravice in svobošcine posamezni­ka, ampak tudi dolžnost države za varovanje zdravja in življenja vseh prebivalcev (STA 2002). Predstojnik katedre za ustavno pravo na Pravni fakulteti Uni-verze v Ljubljani, dr. Samo Bardutzky, je glede možnosti obveznega cepljenja dejal, da je po svoje zelo dobro, da je to v slovenskem ustavnem pravu že razcišceno vprašanje, odlocba ustavnega so­dišca U-I-127/01 je kakovostna, dobro argumentirana. Vzpostavlja tudi ustavne podlage za to, da se denimo placa odškodnina ljudem, ki so bili cepljeni, ker je bilo to obvezno, pa so potem trpeli težke negativne posledice. Na vso moc poskuša torej vzpostaviti ravno­težje med pravicami posameznika in dobrim, ki pride iz tega, da je družba precepljena in se s tem – kot je to pri nekaterih starejših boleznih – morda celo za vedno znebi neke smrtonosne bolezni. Po drugi strani pa je obžalovanja vredno, da se vcasih zdi, kot da ta odlocba sploh ne obstaja. In se znova spušcamo v te debate, kot da ne bi ustavno sodišce že razložilo, kakšen je pomen tega, da se kolektivno zavarujemo in da je to ustavno legitimen cilj, v imenu katerega se lahko poseže v svobodno odlocanje. Sedaj se pojavljajo argumenti, naj tisti, ki se nocejo cepiti, pac trpijo posledice. Ampak po njegovem laicnem prepricanju cepljenje ne funkcionira tako, in tudi ustavno sodišce poudarja prav idejo precepljenosti. Ne torej, da se družba razdeli na dva razreda, ampak da stopi skupaj in sku­ Jože ruparcic paj zagotovi zdravje in varnost vsem. Posebej pa tistim, ki se želijo cepiti, pa tega iz medicinskih razlogov ne morejo. Dolžnosti ima-mo tudi do njih (Neubauer 2021). U-I-127/01 Ustavno sodišce RS je v svoji odlocitvi U-I-127/01, z dne 12.02.2004 zacrtalo smernice glede obveznega cepljenja. Pomembne ugotovitve iz odlocbe Ustavnega sodišca U-I-127/01 z dne 12.02.2004: • V primeru obveznega cepljenja gre za poseg v nekatere clovekove pravice – v pravico posameznika odlocati o samem sebi, v pravico do varstva njegove telesne integritete (35. clen Ustave) in v pravico do prostovoljnega zdravljenja (tretji odstavek 51. clena Ustave). • Cilj, ki ga je zakonodajalec zasledoval pri dolocitvi obvezne­ga cepljenja, je preprecevanje širjenja nalezljivih bolezni. S tem naj bi se v cim vecji meri zagotovilo varstvo posameznika pred okužbo in preprecil nastanek epidemij, ki so v preteklosti povzrocile okvare zdravja, v nekaterih primerih pa tudi smrt ve­likega števila prebivalcev. • S cepljenjem proti nalezljivim boleznim se vzpostavi imunost posameznika, ki je bil cepljen, z 90-95 % precepljenostjo prebival­stva proti posameznim boleznim pa tudi tako imenovana kolek­tivna imunost prebivalstva. Širjenje nalezljivih bolezni in s tem nastanek epidemij je mogoce prepreciti le z zadostno stopnjo precepljenosti prebivalstva. Glede na to je nujno, da se cepljenju podvržejo vsi tisti, pri katerih niso ugotovljeni utemeljeni razlogi za opustitev cepljenja (t. i. kontraindikacije). Ker že Ustava sama v tretjem odstavku 51. clena dopušca, da se lahko z zakonom dolocijo zdravstveni ukrepi tudi brez privolitve posameznika, je zakonodajalec smel kot sredstvo za dosego cilja, ki ga je zasledo-val, predpisati obvezno cepljenje. Ker se s cepljenjem zagotavlja Pravica do javnega zdravja in cepljenje prebivalstva kolektivno varstvo prebivalstva pred nalezljivimi boleznimi, se posameznik pri uveljavljanju svoje pravice odlocati o samem sebi ne more sklicevati na to, da bodo za varstvo pred širjenjem nalezljivih bolezni (in s tem tudi za varstvo njega samega pred okužbo) poskrbeli drugi, ki se bodo podvrgli cepljenju. • Cepljenje je pomembno prispevalo k zvišanju ravni zdravja pre­bivalstva in je v veliki meri pripomoglo k upadanju števila obole­lih in umrlih za nalezljivimi boleznimi oziroma k temu, da že vec let ni bilo epidemij oziroma celo posameznih primerov nekate­rih nalezljivih bolezni. Obvezno cepljenje je po oceni Ustavnega sodišca primeren ukrep za dosego zasledovanega legitimnega cilja, tj. preprecevanja in obvladovanja nalezljivih bolezni. •Ustavno sodišce tudi ocenjuje, da korist, ki jo prinaša cepljenje za zdravje posameznika in širše skupnosti, presega morebitno škodo, ki utegne nastati posameznikom zaradi stranskih poja­vov tega ukrepa. Po oceni strokovnjakov je za posameznika tve­ganje, da bo utrpel zdravstveno okvaro zaradi cepljenja, bistve-no manjše od tveganja, ki bi ga zanj predstavljala sama bolezen, ki bi lahko povzrocila hujše posledice kot cepljenje. V primerih, ko bi cepljenje pomenilo preveliko tveganje za zdravje posame­znika, pa Zakon omogoca ugotavljanje (trajnih) utemeljenih ra­zlogov za opustitev cepljenja. • Opustitev obveznega cepljenja bi pomenila veliko tveganje, da bi v primeru, ce bi zaradi tega stopnja precepljenosti padla pod kriticno mejo, prišlo do ponovnega pojava nalezljivih bolezni in epidemij. Te posledice bi bile za zdravje oziroma življenje ljudi neprimerljivo vecje, kot je tveganje za nastanek zdravstvenih težav, ki se le izjemo-ma pojavijo po cepljenju. Ustavno sodišce tako ocenjuje, da koristi, ki jih prinaša obvezno cepljenje za zdravje posameznika in clanov širše skupnosti, presegajo težo posledic posega v ustavne pravice posameznika. Zato obvezno cepljenje, ni prekomeren ukrep. Jože ruparcic • Zahtevi glede obveznega cepljenja tudi ni mogoce ocitati neskladnosti s 56. clenom Ustave. Ustava zavezuje državo, da mora zagotoviti posebno varstvo in skrb populaciji. Zakono­dajalec to varstvo zagotavlja s predpisi na družinskopravnem, delovnopravnem, socialnovarstvenem in drugih podrocjih. Po-sebno varstvo in skrb morata biti otrokom zagotovljena tudi na podrocju zdravstvenega varstva. Zakonodajalec je torej z do-locitvijo obveznega cepljenja ravnal v skladu z dolžnostjo, da vsem, posebej pa še otrokom, zagotovi potrebne preventivne in kurativne zdravstvene ukrepe, ki zagotavljajo najvišjo možno stopnjo zdravja. Vavricka in drugi proti Ceški republiki, 47621/13 V sodbi Velikega senata Evropskega sodišca za clovekove pra-vice v zadevi Vavricka in drugi proti Ceški republiki je ESCP z vecino (šestnajst glasov proti enemu), dne 8.4.2021 presodilo, da ni prišlo do kršitve 8. clena (pravica do spoštovanja zasebnega življenja) Evropske konvencije o clovekovih pravicah, ker je Ceš­ka dolocila obvezno cepljenje. Sodišce je poudarilo, da v skladu s sodno prakso obvezno cepljenje kot neprostovoljno zdravstveno posredovanje pomeni poseg v telesno integriteto in s tem zadeva pravico do spoštovanja zasebnega življenja, zašciteno z 8. clenom Konvencije. Obvezno cepljenje predstavlja odgovor državnih or-ganov na družbeno potrebo po zašciti zdravja posameznika in javnega zdravja pred zadevnimi boleznimi ter varuje proti trendu upadanja stopnje cepljenosti. Dr. Andraž Teršek tudi v tem primeru ugotavlja, da gre torej za dva legitimna cilja obveznega cepljenja, ki sta v prevladujocem jav­nem interesu. Prvi cilj je »imunizacija«, oziroma »množicna imu­nost« populacije, drugi in enakovreden cilj pa – po besedah sodi-šca – zašcita vsakega otroka pred hudimi boleznimi, ob »množicni Pravica do javnega zdravja in cepljenje prebivalstva imunosti« kot drugem cilju (Teršek 2021). Sodišce je presodilo, da sta oba cilja komplementarna in v primernem, delujocem (ali funk-cionalnem) medsebojnem ravnovesju. Ceško pravno politiko in za­konodajo glede cepljenja je sodišce oznacilo za najboljšo rešitev, ki je v najvecjo korist vseh otrok. Iz sodbe pri tem izhaja, da mora biti pri vseh odlocitvah, ki zadevajo otroke, doseganje za njih najvecje koristi izjemnega pomena. Kar zadeva imunizacijo, mora biti cilj, da je vsak otrok zašciten pred hudimi boleznimi s cepljenjem ali zaradi credne imunosti. Za ceško zdravstveno politiko bi torej lahko rekli po presoji sodišca, da je v skladu z najvecjimi interesi otrok, ki so v njenem središcu. Sodišce je nato presojalo sorazmernost politike cepljenja. 8. clen Konvencije namrec doloca, da ima vsakdo pravico do spo­štovanja svojega zasebnega in družinskega življenja, svojega doma in dopisovanja. Javna oblast se ne sme vmešavati v izvr­ševanje te pravice, razen ce je to doloceno z zakonom in nujno v demokraticni družbi zaradi državne varnosti, javne varnosti ali ekonomske blaginje države zato, da se prepreci nered ali zlocin, da se zavaruje zdravje ali morala ali da se zavarujejo pravice in svobošcine drugih ljudi. Posledicno sodišce v takih prime-rih vselej presoja sorazmernost posega oziroma ali je doloceno vmešavanje države nujno v demokraticni družbi. Sodišce je ugotovilo, da je ceška politika sledila legitimnim ciljem varovanja zdravja in pravic drugih, pri cemer je opozori-lo, da cepljenje šciti tako tiste, ki ga prejmejo, kot tudi tiste, ki jih iz zdravstvenih razlogov ni mogoce cepiti in ki se zato nasla­njajo na credno imunost za zašcito pred resnimi nalezljivimi bo­leznimi. Presodilo je tudi, da v tem okviru za toženo državo velja široko polje proste presoje. Iz odlocitve sodišca torej lahko skle­pamo, da država z zakonom lahko predpiše obveznost cepljenja. Obvezna cepiva so legitimni cilj v javnem interesu, ker pome­ Jože ruparcic nijo zašcito posameznikovega zdravja in ker pomenijo zašcito zdravja celotnega prebivalstva, ce tako odloci medicinska stro­ka. Ce je utemeljen zdravstveni razlog zakonsko predpisan kot edina dopustna izjema od obveznega cepljenja, to ni v nasprot­ju s Konvencijo. Primarni cilj take pravne ureditve namrec ni kaznovanje, ampak preventiva, ki lahko ucinkovito prispeva k nadaljnjemu padanju števila cepljenih otrok za nevarne bolezni, zato ni v nasprotju s Konvencijo. To pa je družbena potreba in zato so ti ukrepi nujni v demokraticni družbi (Pirc Musar 2021). V odvetniški pisarni Nataše Pirc Musar nadalje ugotavljajo, da še ni jasno, kaj to pomeni za morebitno uvedbo obveznega cepljenja proti covid-19, vsekakor pa se nakazujejo možnosti, da je to mogoce uvesti, ce je obveznost predpisana z zakonom, ce cepljenje in cepivo podpre medicinska stroka, ter ce je to nujno v demokraticni družbi, da se zavaruje zdravje. Temu stališcu pritr­juje dr. Andraž Teršek, saj se Evropa in svet od marca 2020 tako rekoc ukvarjata z eno samo boleznijo, kot najnevarnejšo bolezni­jo, vkljucno z neomejenim številom možnih sevov (Teršek 2021). 3 Conclusio Temeljne clovekove pravice in dolžnosti so v sodobni družbi ma-terialnopravni vir pozitivnega prava in merilo vsebinske pravil­nosti prava ter so postavljene kot izhodišce in merilo pravnosti. Pravilnega in pravicnega prava brez temeljnih clovekovih pravic namrec ni (Mozetic 1998). Pravici do zdravja in življenja sta ba­zicni clovekovi pravici in predstavljata conditio sine qua non pra­viloma vsem ostalim clovekovim pravicam. Družbeno pravicno je tudi zavedanje, da lahko s svojimi (ne)odgovornimi ravnanji glede obvladovanja epidemije vplivamo na zdravje drugih – vsa­ka pravica se namrec konca tam, kjer se zacne pravica drugega. Platon imenuje pravicnost kot prvo temeljno clovekovo vrednoto, Pravica do javnega zdravja in cepljenje prebivalstva ki ima svojo bistveno socialno sestavino: biti pravicen do drugih ljudi. Pravicnost je, tako se zdi, eno izmed temeljnih vodil clove­ka, družbenega bitja v sožitju z drugimi ljudmi in individualne osebe, v odnosu do kozmosa (Novak 2008). Pripadnost clovekovim pravicam je neka posebna, sveta rec, oziroma kot taka vsaj velja v svetu. Je nujni prvi pogoj oziroma porok prava in pravicnosti. Brez kulture, ki bi to pripadnost po­notranjila, ni pravne države (Jaklic 2016). Pravo kot sistem, ki je in ki mora biti razumen, tudi logicen, naj bi bil odraz clovekovih moralnih kvalitet in intelektualnih sposobnosti, tudi kapacitet uma. Pravo bo zato uspešno pri sklicevanju na svojo moralno utemeljenost in racionalno prepricljivost samo v primeru, ce bo vsebinsko in z nacinom njegovega uresnicevanja približano lju­dem.2V postopku prepricevanja ljudi o smiselnosti cepljenja se je zato treba nagovarjati državljane in zagotavljati, da evalvacija sloni na dejavnikih, ki temeljijo na znanstvenih dokazih, in tako le-ta ni pristranska. Znanost je namrec glede nujnosti in potrebnosti cepljenja nedvoumno povedala svoje. Zaupanje v znanost je tudi edino oprijemljivo in predstavlja odlocujoci faktor, ki se ga lahko tudi »empiricno dotaknemo«. Zato je treba zagotoviti pravocasno in-formacijo o smiselnosti ter potrebnosti cepljenja za naše javno zdravje in življenje ter o vseh vidikih vpliva tega družbenega pro-cesa. Cepljenje nedvomno predstavlja tudi obrambni zid pred to hudo družbeno nadlogo. Gre torej za aktivacijski moment vseh progresivnih družbenih sistemov, saj le to lahko zagotavlja zdrav družbeni razvoj in blaginjo, ki si jo vsi tako zelo želimo. Kakšna je torej cena neprecenljivih vrednot? 2 Teršek, Približati pravo ljudem: Esej o odtenkih slovenske ustavne de­mokracije, Pravna praksa, št. 24-25/2009, priloga. Jože ruparcic 4 Bibliografija AVBELJ, MATEJ. 2019. Komentar ustave republike Slovenije. Nova univerza, Nova Gorica. JAKLIC, KLEMEN. 2016. Doktorand mora biti iz pravega testa. Portal tax-fin-lex. Dostopno na: https://www.tax-fin-lex.si/publika­cije/TflGlasnik/b8e1fe7a-854e-4125-bab5-bd244dbcb07e (12. de­cember 2021) MOZETIC, MIROSLAV. 1998. Temeljne clovekove pravice kot me-rilo pravnosti. Podjetje in delo 6–7: 1063–1069. NEUBAUER, SARAH. 2021. Bi cepljenje proti covidu-19 v Sloveniji lahko postalo obvezno? N1. Dostopno na: https://n1info.si/korona­virus/bi-cepljenje-proti-covidu-v-sloveniji-lahko-postalo-obvezno/ (1. december 2021). NOVAK, MARKO. 2008. Poglavja iz filozofije in teorije prava. Nova Gorica: Evropska pravna fakulteta. PIRC-MUSAR, NATAŠA. 2021. Mnenje odvetniške pisarne Nataše Pirc – Musar. RADBRUCH GUSTAV. 2016. Pet minut filozofije prava, V: Marjan Pavcnik, Miro Cerar in Aleš Novak: Uvod v pravoznanstvo, 13–14. Ljubljana: Uradni list RS. STA. 2020. Okrogla Miza glede COVID-19. Ljubljana: Nova univerza. TERŠEK, ANDRAŽ. 2009. Približati pravo ljudem: Esej o odtenkih slovenske ustavne demokracije. Pravna praksa 28(24/25): ii-viii, priloga. TERŠEK, ANDRAŽ. 2021. ESCP je koncno presodilo in odlocilo v primeru Vavricka in drugi proti Republiki Ceški, Dnevnik. Dosto­pno na: https://www.dnevnik.si/1042952917/mnenja/odprta-stran/ preverite-kaj-o-prelomni-ceski-sodbi-o-cepljenju-meni-dr-andraz--tersek (13. December 2021) Pravica do javnega zdravja in cepljenje prebivalstva Sodne odlocitve ESCP Vavricka in drugi proti Ceški republiki, 47621/13 Hatton in drugi proti Združenemu kraljestvu, 36022/97 Burden in Burden proti Združenemu kraljestvu, 13378/05 Lawless proti Irski, 332/57 Irska proti Združenemu kraljestvu, 5310/71 Handyside proti Združenemu kraljestvu, 5493/72 Olsson proti Švedski, 10465/83 Sodne odlocitve Ustavnega sodišca U-I-127/01 U-I-77/93 U-I-18/02 U-I-77/08 U-I-18/02 Up-74/95 U-I-219/03 U-I-178/10 U-I-123/11 U-I-18/02 U-I-219/03 U-I-178/10 U-I-123/11 Monitor ISH (2021), XXIII/2, 50–77 Izvirni znanstveni clanek Original scientific article Veronika Bajt1 Virus strahu: nacionalizem in pandemicna družba Povzetek: Raziskave potrjujejo svetovni vzpon nacionalizma (Bieber 2020), rasizma (Chan in Montt Strabucchi 2020) in sovražnega go-vora v povezavi z izbruhom covida-19 (Moreno Barraneche 2020). Zunanji sovražniki oziroma nevarni Drugi še zdalec niso koncepti, ki jih povezujemo zgolj z zgodovino, saj opisujejo tudi konstrukci­jo strategij spoprijemanja z izzivi sodobnosti. Prispevek analizira vladne ukrepe, ki so bili sprejeti v obdobju od pojava koronavirus­ne bolezni covid-19 in zadevajo prehajanje meja, ter jih vzporeja z nekaterimi zgodovinskimi primeri naslavljanja nalezljivih bolezni s karantenami in zapiranjem meja. Analiza pokaže krepitev izkl­jucevalnih nacionalizmov, ki najbolj prizadane že tako marginalizi­rane družbene skupine, predvsem migrantsko populacijo oziroma t. i. državljane tretjih držav. Kljucne besede: nacionalizem, covid-19, karantena, meja, migraci­je, Slovenija The Virus of Fear: Nationalism and Pandemic Society Abstract: Research confirms a global rise of nationalism (Bieber 2020), racism (Chan and Montt Strabucchi 2020) and hate speech in connection with the outbreak of covid-19 (Moreno Barraneche 2020). External enemies or dangerous Others are far from con­cepts associated only with history, as they also describe strate­gies for dealing with challenges of modernity. The paper analyzes 1Veronika Bajt je raziskovalka na Mirovnem inštitutu / Veronika Bajt is a researcher at the Peace Institute. E-pošta: veronika.bajt@mirovni-institut.si 50 Virus strahu: nacionalizem in pandemicna družba governmental measures taken in Slovenia in the period since the outbreak of the coronavirus that refer to border crossing, com­paring them with historical examples of addressing infectious diseases by quarantine and border closure. The analysis shows a rise in exclusionary nationalism that mostly affects already mar­ginalized social groups, especially the migrant population, i. e. third country nationals. Keywords: nationalism, covid-19, quarantine, border, migration, Slovenia 1 Uvod V Sloveniji je bila prva okužba z novim koronavirusom SARS­COV-2 oziroma covidom-19 odkrita 4. marca 2020. Ker je t. i. pa-cient nic (patient zero) prišel v Slovenijo preko Italije iz Maroka, je v želji po cim hitrejšem medijskem porocanju prišlo do napake v novici in je bil prvi oboleli najprej oznacen kot »Marocan« (Žerdin 2020, 12), dejansko pa je šlo za slovenskega državljana. Ceprav je bila napaka hitro odpravljena, raziskave potrjujejo, da je vsakršno medijsko etniziranje oziroma rasiziranje oseb lahko uvod v moralno paniko in porast odklonilnih in ksenofobnih sta­lišc do dolocene skupnosti oziroma do tujcev nasploh (Cohen 2002). Ob bok širjenju globalnega strahu pred neznanim novim »vuhanskim« ali »kitajskim« virusom (He in Chen 2020) je si­cer hitro popravljena napaka sprožila komentarje na družbenih omrežjih, da je za vnos virusa v Slovenijo kriv »migrant«. In ka­dar gre za pripadnika marginalizirane oziroma manjšinske druž­bene skupine lahko prav senzacionalisticna retorika medijev, ki temelji na poudarjanju razlik in obtoževanju Drugega, spodbuja k izražanju naklonjenosti do nasilja nad celotno družbeno skupino (Javed in Miller 2019). S pojavom pandemije covida-19 so tovrst­ni izkljucevalni procesi postali še bolj ocitni, na kar opozarjajo Veronika bajt tako medijski zapisi (Vuksanovic 2020; Smajila 2021; Weiss 2021), kot tudi že obstojece raziskave (Chan in Montt Strabucchi 2020; Moreno Barraneche 2020; Rošker 2021; Vidmar Horvat in Pušnik 2021; Zavratnik in Cukut Krilic 2021). Obstojece analize stanja, ki svetovni vzpon nacionalizma, rasizma in sovražnega govora v povezavi z izbruhom covida-19 vzporejajo s stanjem v Sloveniji, metodološko izhajajo predvsem iz medijskega in politicnega diskurza ter ekspertnih intervjujev (Juric Pahor 2020; Zavratnik in Cukut Krilic 2021). Pricujoci tekst že obstojece raziskave nadgrajuje in empiricni manko zapolnju­je s sociološko analizo procesov institucionalnega izkljucevanja, stigmatizacije in diskriminacije v povezavi z državnimi ukrepi, ki naj bi zamejili epidemijo v Sloveniji. Analiziram vladne ukrepe, ki so bili sprejeti v obdobju leta in pol od pojava koronavirusne bolezni covid-19 spomladi 2020 do konca poletja 2021, še posebej se osredotocam na tiste, ki naslavljajo vprašanje prehajanja meja in jih vzporejam z zgodovinskimi primeri naslavljanja nalezljivih bolezni s karantenami in zapiranjem meja. V clanku si zastavljam nalogo preveriti na primeru Slovenije, kakšen je odgovor na dve raziskovalni vprašanji: 1) kako razume-ti odnos med nacionalizmom in pandemijo covida-19 in 2) ali je covid-19 v Sloveniji okrepil nacionalisticne politike. Obstojeca razmišljanja znanosti na podrocju raziskovanja nacionalizma so namrec diametralno nasprotna in medtem ko se na eni strani ni­zajo argumenti za porast nacionalizma in konflikta med državami (izkljucevalne politike, prisvajanje cepiv, kopicenje zašcitne opre-me, povecana prizadetost manjšin), hkrati tece tudi argumentaci­ja, da je pandemija vzbudila porast mednarodnega povezovanja in skupnega globalnega soocanja z izzivi, ki jih je prinesel covid-19 (nacrtovanje ukrepanja, npr. EU cepilne sheme in ukrepi pomoci, solidarnost, darovanje zašcitne opreme). Virus strahu: nacionalizem in pandemicna družba 2 Metodologija Clanek teoretsko izhaja iz študij nacionalizma, oslanja pa se tudi na vidik nacionalizma oziroma stigmatiziranja nevarnih Drugih v zgodovinskih analizah javnozdravstvenih ukrepov, kot je na primer karantena oziroma izolacija. Osrednji empiricni del predstavlja analiza vladnih ukrepov, kjer z aplikacijo analize politik raziskujem z metodami ovrednotenja politik na ravni programske orientaci­je upravljanja z epidemijo (gl. npr. Clarke idr. 2018; Feldman 1995; Mason 2002). V prvi fazi dela je potekalo iskanje in identifikacija uradnih virov za vse ukrepe in odloke, ki so bili sprejeti od marca 2020 do julija 2021.2 V drugi fazi raziskave, ki je obsegala zbiranje ukrepov in beleženje kratkega vsebinskega pregleda za vsak posamezen odlok oziroma uredbo, so se izrazile pomanjkljivosti Uradnega lista kot edinega zanesljivega vira za zbiranje podatkov. Ceprav je bil pri vecini odlokov spremenjen le manjši del besedila (npr. le številka ali dodana alineja), je bil nov odlok le redko izdan kot »Odlok o spremembah Odloka«, in bolj pogosto kot celoten nov odlok. Tako je bilo iskanje dejanskih sprememb in novosti v odlo­kih oteženo. Na težavnost spremljanja veljavnih odlokov je opo­ 2Na mestu je metodološka zabeležka oteženega dostopa do podatkov. Ceprav so na spletni strani Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) zbrana aktualna priporocila za dolocena podrocja, kronološkega pregle­da vseh ukrepov na uradnih spletnih straneh ni mogoce najti. Dostop do natancnih informacij o odlokih je bil omogocen šele prek spletne strani Uradnega Lista RS, a tudi tam dodatnega razdelka za covid-19 ukrepe ni mogoce najti. Z ukrepi je bilo precej težav, za ilustracijo izpostavljam zgolj dve: decembra 2020 je Ustavno sodišce (US) razveljavilo sklepe vlade o »koronaukrepih«, ki niso bili podaljšani in objavljeni na predpisan nacin, tj. v Uradnem listu.Vlada tudi ni dosledno upoštevala sklepa US, da mora vsaj vsakih sedem dni na temelju mnenja stroke preverjati, ali so uvedeni ukrepi še potrebni za doseganje ciljev, in jih ob upoštevanju strokovnih razlogov podaljšati, spremeniti ali odpraviti, ter o tem obvestiti javnost. Veronika bajt zarjala tudi stroka, v javnosti pa je v povezavi z vladnimi ukrepi prevladal vtis, da gre za zmedo in neusklajenost, celo kontradik­tornost. Šele z januarjem 2021 je bilo tudi prvic zaslediti odlok o spremembah vec odlokov skupaj za podaljšanje trajanja ukrepov; do takrat se je namrec podaljševal vsak odlok posebej.3 V javnosti so bile najvec pozornosti deležne omejitev gibanja na obcine ter omejitve pri prehodu državnih meja, zaprtje šol in fakultet, omejitev gibanja v nocnem casu, zaprtje družabnih pro-storov ter prepoved kulturnih in športnih prireditev (Jontes idr. 2021, 110). Zaradi izjemne številcnosti vladnih odlokov in uredb se analiza osredinja zgolj na eno podrocje in sicer na vsebinsko vprašanje meddržavne mobilnosti oziroma migracij v smislu omo­gocanja stika z družino tujcem.4 Tako so bili v nadaljevalni fazi raziskave izloceni vsi ukrepi in odloki, ki se niso dotikali mejnih prehodov oziroma vstopa v in izstopa iz države. Po vsebinskem pregledu vseh ukrepov sem izpostavila spremembe za prehajanje meje oziroma za karanteno pri tujcih. Pri tem je na primer opazi-ti, da se je kljub enaki vsebini in namenskosti odloka, ki ureja ka­ranteno za državljane in tujce ob vstopu, ta preimenoval v zacetku leta 2021. Tako se je sprva imenoval Odlok o odrejanju in izvajanju ukrepov, povezanih s preprecevanjem širjenja COVID-19, na mejnih prehodih na zunanji meji in na kontrolnih tockah na notranjih me-jah Republike Slovenije, nato pa Odlok o dolocitvi pogojev vstopa v Republiko Slovenijo zaradi zajezitve in obvladovanja nalezlji­ 3 Ko so bili objavljeni Odloki o spremembah (ter se je zapisalo le novosti in dopolnitve prejšnjega odloka), hitre povezave do prejšnjega odloka, ki ga novi spreminja, na spletnih straneh Uradnega lista RS ni bilo najti – sam Odlok o spremembah pa brez izvirnika ni razumljiv. Preglednost bi se bistveno izboljšala, ce bi se ob Odlokih o spremembah priložilo be-sedilo izvirnika. 4 8. clen evropske konvencije o clovekovih pravicah zagotavlja pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja (Svet Evrope 2010). Virus strahu: nacionalizem in pandemicna družba ve bolezni COVID-19. Ker so bili predhodno popisani vsi ukrepi, ta sprememba ni povzrocala težav pri pregledu, a vendar se zdi pomembno zabeležiti, da velika kolicina odlokov z minimalnimi spremembami raziskovalkam_cem vsekakor lahko povroca težave oziroma oteži delo. V casu od marca 2020 do julija 2021 je vlada izdala 476 odlokov in uredb, vec kot 270 samo v letu 2020. V analizo je vkljucen tudi pregled 21 zakonov in 9 z zakoni povezanih sklepov v tem obdobju, ki so relevantni za odnos Republike Slovenije do tujcev, predvsem t. i. državljanov tretjih držav. V podrobnejšo analizo je zajetih 68 odlokov in uredb, ki naslavljajo vprašanje prehajanje meja oziroma dolocitev pogojev vstopa in izstopa iz države. Deskriptivno analizo ukrepov za namen ugotavljanja prenosa uradnega diskurza primer-jam s spremembami politicnega konteksta, ki sem ga spremljala na spletnih straneh vlade in relevantnih ministrstev, ki so v javnih ob-javah ukrepe dodatno razlagali in komentirali.5V pomoc pri analizi je bila tudi Ustava Republike Slovenije, še posebej naslednji cleni: Pravica do gibanja (32. clen) • Vsakdo ima pravico, da se prosto giblje in si izbira prebivališce, da zapusti državo in se vanjo kadarkoli vrne. • Ta pravica se sme omejiti z zakonom, vendar samo, ce je to pot-rebno, da bi se zagotovil potek kazenskega postopka, da bi se preprecilo širjenje nalezljivih bolezni, se zavaroval javni red, ali ce to zahtevajo interesi obrambe države. • Tujcem se na podlagi zakona lahko omeji vstop v državo in cas bivanja v njej. Pravica do zasebnosti (35. clen) • Zagotovljena je nedotakljivost clovekove telesne in duševne celo­vitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic. 5 Gl. npr. www.gov.si. Veronika bajt Svoboda dela (49. clen) • Vsakomur je pod enakimi pogoji dostopno vsako delovno mesto. • Prisilno delo je prepovedano (URS 1991). 3 Teoretski okvir: nacionalizem in karantenakotobram­ba pred nevarnim Drugim Kompleksnost pojava nacionalizma zaobjema tako dimenzijo po­liticne ideologije, nacionalnega gibanja, kot tudi diskurzivne in simbolne prakse vzpostavljanja pripadnosti skupnosti naroda. Problem definiranja Drugega tvori jedro nacionalizma in v vseh pojavnih oblikah je nacionalizem vedno zaposlen z mejami in raz­likovanjem med »nami« in »njimi«. Ta vidik je v ospredju analize clanka, ki se osredinja na institucionalni vidik, torej na nacionali­zem v državnih politikah. Nacionalizem namrec ostaja pomemb­na sila svetovne politike in kljub pogostim napovedim o naspro­tnem ni videti njegovega zatona (Bajt 2016). Grezakljucnipojavin mobilizacijski mehanizem 19. in 20. stoletja, nacionalna država pa ostaja kljub postnacionalnim transformacijam še vedno osrednja struktura zagotavljanja zašcite clovekovih pravic in opredeljevanja clanstva glede na civilno, politicno, socialno in ekonomsko drža­vljanstvo (Janoski 1998). Raziskave nacionalizma zato vkljucujejo interdisciplinarne pristope, ki koncept analizirajo kot sestavni del države (Billig 1995; Hearn 2006; Bajt 2016), saj tudi utrjene demo-kracije rutinizirajo nacionalizem preko vkljucenosti v politicne strukture. Nacionalizem je torej inherentni element državnih poli­tik, vgrajen v družbene procese in strukture. Teoretiki nacionalizma, ki raziskujejo povezavo med nacionaliz-mom in covidom-19, ugotavljajo, da je pandemija (zacasno) zasen-cila protipriseljensko in protimuslimansko politiko in diskurz ter se ob tem sprašujejo, ali gre za stalen ali zgolj zacasen pojav (Tay­lor Woods idr. 2020). V pricujocem clanku na primeru Slovenije Virus strahu: nacionalizem in pandemicna družba sledim teoretizacijam, ki pandemijo mislijo v kontekstu prisotnos-ti oziroma odsotnosti izkljucevalnega nacionalizma (posameznih nacionalnih držav). Akademska revija Nations and Nationalism je že poleti leta 2020 objavila diskusijo o vplivu pandemije covida-19 na razvoj nacionalizma in svetovne politike, v kateri so sodelujoci akademiki skušali s pomocjo znanstvenih teoretskih dognanj od­govoriti na naslednja vprašanja: 1) kako razumeti odnos med na­cionalizmom in pandemijo covida-19, 2) ali bo covid-19 na dolgi rok okrepil ali ošibil moc nacionalne države in 3) ali bo covid-19 podžgal etnicne in nacionalisticne konflikte (Taylor Woods idr. 2020).6 A ker sta spreminjanje in kontinuiteta vedno tesno preple­tena v procesih družbene transformacije, kot pronicljivo ugotavlja Florian Bieber (2020), bo tudi »potem« – ceprav drugacen – vseeno temeljec na »prej« (tj. pred pandemijo). Kako torej teorija vidi »potem«, ki je pravzaprav že »zdaj«? Liah Greenfeld in Cynthia Miller-Idriss trdita, da je v primerjavi s prejšnji-mi pandemijami zdaj nacionalizem kljucna spremenljivka, ki vpliva na odgovore mnogih držav, soocenih s covidom-19 (TaylorWoods idr.2020). Vsi teoretiki v razpravi poudarjajo politizacijo covida-19 v povezavi z nacionalisticnim konfliktom med ZDA in Kitajsko, Greenfeld izpostavi tudi nacionalisticne konflikte znotraj EU, ki jih je na površje izbezala pandemija (prav tam). Zdravstvo se »oboro­žuje« za doseganje nacionalisticnih ciljev (tj. zdravje naroda), pro-tipriseljenska in ksenofobna stališca so se s pojavom koronavirusa v vecini držav okrepila in strokovnjaki opozarjajo na krepitev pre­ganjanja etnicnih manjšin ter z zaskrbljenostjo opazujejo krhke dr­žave t. i. globalnega juga, kjer je tveganje za nacionalisticni in etnic­nikonfliktnajvecje(Taylor Woods idr. 2020). Covid-19 je povzrocil 6 V razpravi so sodelovali teoretiki in teoreticarki iz ZDA, Velike Britanije in Kanade: Eric Taylor Woods, Robert Schertzer, Liah Greenfeld, Chris Hughes in Cynthia Miller-Idriss (Taylor Woods idr. 2020). Veronika bajt globalno povecanje diskriminacije proti migrantskim delavcem, beguncem in prosilcem za azil (Elias idr. 2021). Raziskave so tudi v slovenskem prostoru že pokazale na taktiko iskanja grešnih kozlov v manjšinah, marginaliziranih skupinah in stigmatiziranje begun-cev kot kužnih Drugih (Zavratnik in Cukut Krilic 2021). Ker krizne situacije v ljudeh izzovejo strah, sta med izbruhi nalezljivih bolezni pogosta ksenofobija in rasizem – v casu pojava covida-19, katerega izvor so pripisali kitajskemu mestu Vuhan, je na primer prevlado­vala sinofobija (Rošker 2021) oziroma protiazijski rasizem (Taylor Woods idr. 2020; Elias idr. 2021). Ob tem postane pomemben kon­cept nevarnih Drugih, ki so skonstruirani za promocijo strahu in sovraštva do domnevno drugacnih kultur, religij, civilizacij. Gre za nevaren potencial, ki ga ima lahko nacionalisticna kolektivna para­noja v odnosu do tujcev (oziroma do specificnih kategorij tujcev), še posebej kadar prežema vladne politike in na ta nacin vpliva na izkljucevalne in rasisticne politike neenakosti (Bajt 2016). Lekcije iz zgodovine zapiranja meja ali vzpostavljanja karanten pokažejo, da pri procesih, ki smo jih in jih še doživljamo zaradi pan-demije covida-19, ne gre za nic bistveno novega. Karantena oziro-ma t. i. lockdown je kot spopad s covidom-19 sicer »prinesla trans-formacijo prostorsko-casovne dimenzije vsakdanjega življenja« (Jontes idr. 2021, 110) in zato vsekakor vzbudila obcutek popolne­ga preseka s »prej«. Hkrati pa so tako preprecevanje vstopa tujcem kot mobilizacija represivnih sil, locevanje zdravih od (potencialno) obolelih oziroma »kužnih« in stigmatizacija slednjih procesi, ki jih lahko opazujemo že vsaj od 14. stoletja, ko so se zaceli organizirani institucionalni odzivi na epidemijo kuge (Tognotti 2013). V stolet­jih, ki so sledila, so se sistemi izolacije seveda izboljševali in eden kljucnih trenutkov je nastopil z ustanovitvijo zdravstvenih listin za ladje, ki so z natancnim popisom sanitarnega statusa izvorne luke omogocali pristanišcem, da so se zaprla za ladje, ki so priplule iz Virus strahu: nacionalizem in pandemicna družba podrocij, kjer je razsajala kuga. Postopki, ki so jim bili podvrženi kapitani takih ladij, mocno spominjajo na ukrepe, ki smo jim prica v sedanjosti; kapitana so na colnu z ladje prepeljali v zdravstveno pisarno, kjer je bil ves cas v izolaciji, pogovor pa je potekal na varni distanci preko okenca, brez neposrednega osebnega stika. Kapitan je moral predložiti dokumente o zdravju posadke, potnikov in o izvoru natovorjenega blaga. Ce je obstajal sum na bolezen, so vse ljudi preusmerili v karanteno, ladjo in blago pa razkužili in zadr­žali 40 dni. Zacenši v Benetkah, so ta postopek kasneje vpeljale tudi druge evropske dežele (Tognotti 2013). »Prej« in »potem« sta v sozvocju. Vzporednice s trenutnimi družbenimi procesi najdemo tudi v 19. stoletju, ko je bila kolera poimenovana »aziatska kuga«, njen izbruh pa so spremljali upori proti obveznemu cepljenju, ukre-pom za zajezitev širjenja bolezni in porast moci policije, v 20. sto­letju pa se je v povezavi z ukrepi zajezitve t. i. španske gripe upo­rabljal izraz »socialna distanca« (Tognotti 2013). Zdravje nasploh je postalo osrednjega pomena pri oblikovanju moderne identitete, postalo je nacin predstavljanja in utelešenja in-tegritete in – kar je problematicno – homogenosti ali cistosti »nas«, skupnosti, in zlasti v 20. stoletju, naroda (Bashford 2003, 4). Z izbru­hom gripe v letih 1918-1919 so v mnogih državah ukrepi nesoraz­merno prizadeli etnicne in marginalizirane manjšine, v kolonijah pa staroselsko prebivalstvo, na primer v Novi Kaledoniji (Tognotti 2013). Tudi v vseh kasnejših primerih izbruhov nalezljivih bolezni – od druge pandemije gripe v letih 1957-1958, ki je bila tudi stig­matizirano poimenovana »azijska gripa«, do nedavnih primerov t. i. prašicje in pticje gripe ter SARS-a – so strategije v nekaterih dr­žavah doprinesle k diskriminaciji in stigmatizaciji dolocenih oseb in skupnosti, še posebej etnicnih in marginaliziranih manjšin (To-gnotti 2013). Nalezljive bolezni so skozi zgodovino vladam vedno omogocale pridobitev moci nad državljani in zgodovina pandemij Veronika bajt kaže, da se lahko ukrepi za nadzor gibanja uporabijo za oblikovanje nacionalne identitete, saj ljudje ostanejo zamejeni v svojo družino in zgolj bližnjo okolico. To na eni strani potrjujejo trenutni procesi zamejevanja širjenja covida-19, ko na primer Komunisticna partija Kitajske medicino uporablja kot orožje za izvajanje nadzora nad te­ritoriji, ki jih ima za osrednje v svoji nacionalisticni misiji, na drugi strani pa je epidemija SARS-a v letih 2002-2003 omogocila nacio­nalno identitetno politiko na Tajvanu v mobilizaciji proti »kitajski kugi«, kar se v sodobnosti ponavlja (Taylor Woods idr. 2020, 8). V skladu s teoretizacijami nacionalizma namrec proces kreiranja in krepitve nacionalne identitete tece hkrati navznoter (krepitev last-ne identitete naroda) in navzven (procesi razlocevanja od Drugih), zato je nujna analiza odnosa do tujcev – še posebej tistih kategorij, ki so nacionalisticno skonstruirane kot nevarni Drugi (Bajt 2016). Zgodovinske analize s podrocja javnega zdravja omogocajo, da procese sedanjosti lahko razumemo tudi kot del razvoja družbenih procesov nacionalizacije na eni strani ter represije in stigmatizacije na drugi strani, ki se še dodatno krepijo s pojavom kriminalizacije migracij.7 Ko so države znotraj schengenskega obmocja odpravile notranje meje, so namrec poostrile nadzor na skupni zunanji meji. To pomeni izkljucenost državljanov t. i. tretjih držav, migracijska politika in upravljanje schengenskih meja v Sloveniji pa se je že pred pandemijo premikalo v smeri vse vecje kriminalizacije migra­cij (Bajt 2019). Obstojece analize odzivov javnih politik na pande­mijo covida-19 so pokazale, da se je negotov položaj beguncev in 7 S kriminalizacijo migracij (t. i. krimigracija) mislim na aktualni trend konstrukcije migrantov kot simbolnih kršiteljev zakona. Povecana upo­raba ukrepov kazenskega pregona za obravnavo »problematike migracij« in izvajanje krimigracijskih politik, kot sta npr. povecan nadzor meja in prisilno vracanje, povzrocata diskriminacijske ucinke in nespoštovanje pravic migrantov na ravni Slovenije, EU in globalno. Virus strahu: nacionalizem in pandemicna družba migrantov še povecal, da je bil ljudem na poti v veliki meri omejen dostop do azilnega postopka ter da so migranti in begunci postali del zaznamovanega telesa kužnega Drugega. »Retorike nacionalis­ticnih politik v globalnem oziru in ‚vaške straže‘ na lokalnih nivojih so jih jasno opredelile kot tveganje javnemu zdravju« (Zavratnik in Cukut Krilic 2021, 83). Teoretiki govorijo o specificnih tveganjih, ki se pojavijo, ko se »politika krivde« združi z nacionalizmom. Ta kombinacija prinaša povecano nevarnost za konflikt med posamez­niki in skupnostmi, ki se jih dojema kot Druge; jezik o »umazanih« priseljencih, ki prenašajo bolezni, razcloveci celotne populacije in spremlja prepovedi priseljevanja, zaprtje meja, zavrnitve prošenj za azil, deportacije in podobne ukrepe (Taylor Woods idr. 2020, 3; 11). 4 Empiricni rezultati: mobilnost in virus Izhajajoc iz teoreticnih razprav, ki poskušajo razumeti odnos med pandemijo covida-19 in nacionalizmom, v empiricnem delu poda-jam temeljne ugotovitve raziskave, sledec dvema uvodoma zastav­ljenima vprašanjema. Izhajam iz pregleda 68odlokovinuredb,ki naslavljajo vprašanje prehajanja meja oziroma dolocitev pogojev vstopa v in izstopa iz države, ki jih analiziram skupaj s politicnim kontekstom »upravljanja« migracij, zato so bili v pregled vkljuceni tudi relevantni podrocni zakoni. 4.1 Nacionalisticni odzivi na pandemijo covida-19: zapiranje meja Zacelo se je 11. marca 2020, ko je v veljavo stopila Odredba o doloci­tvi pogojev vstopa v Republiko Slovenijo iz Italijanske republike za­radi preprecevanja širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (covid-19), ki je dolocila pogoje vstopa na obmocje Slovenije iz Italije. Vlada Marjana Šarca, ki je sicer sestopila 27. januarja 2020, je na podlagi 39. clena Zakona o nalezljivih boleznih že februarja pripravila ta ukrep, 12. marca pa je razglasila epidemijo. 13. marca 2020 je Državni zbor Veronika bajt imenoval novo vlado pod vodstvom Janeza Janše. »Besede epidemi­ja koalicijska pogodba sploh ni omenjala« (Žerdin 2020, 37), a je pos­tala središcna tocka delovanja vseh državnih struktur in institucij. Odredba je ukinila vlakovni potniški promet med Italijo in Slo­venijo ter vzpostavila šest kontrolnih tock na mejnem obmocju na cestnih povezavah z Italijo, ki je kmalu po izbruhu pandemije decembra 2019 postala najbolj prizadeta država v Evropi, saj ima Bergamo odlicne letalske povezave s kitajskim Vuhanom. Ponovil se je zgodovinsko že opisan potek širjenja okužbe, ki sledi cloveški mobilnosti, trgovskim potem in pretoku globalnega kapitala, zato ne preseneca odziv nacionalnih držav, ki so se prav tako v skladu s tradicijo skušale zašcititi z zapiranjem meja, izolacijo in uvedbo ka­rantene. V raziskavi mejnega obmocja med Italijo in Slovenijo, kjer lucidno analizira mejo kot metodo, Juric Pahor ugotavlja, da se je v prvem valu pandemije pokazalo, da se le-ta »paradigmaticno vzpo­stavlja in razrašca v obmejnih obmocjih nacionalnih držav« (2020, 57), njena analiza pa pokaže, da gre za nacionalisticno upravljanje s pandemijo. To potrdi tudi naša raziskava, ki v pregledu vladnih od­lokov in uredb, ki so sledile, zaznava trend krepitve nacionalisticne­ga izkljucevanja tujcev. S to oznako so najpogosteje definirani vsi, ki niso državljani, pregled retorike politicnih akterjev, ki so kontek­stualizirali odloke in uredbe pa kaže tudi trend vse bolj etnizirane stigmatizacije državljanov dolocenih držav kot kužnih Drugih (Za­vratnik in Cukut Krilic 2020) oziroma nevarnih Drugih (Bajt 2016). Odloku o prepovedi opravljanja zracnih prevozov (16. marec 2020) je 17. marca namrec sledil Odlok o zacasnem prenehanju ob-ratovanja mejnih prehodov za obmejni promet na meji z Republi­ko Hrvaško. Za razliko od prve odredbe, ki jo je podpisal minister za zdravje Aleš Šabeder, je oba odloka podpisal novi predsednik vlade Janez Janša. Sledila je množica vladnih odlokov; na primer 24. marca Odlok o dolocitvi pogojev vstopa v Republiko Slovenijo iz Virus strahu: nacionalizem in pandemicna družba Republike Avstrije zaradi zajezitve in obvladovanja nalezljive bo­lezni, ki je vzpostavila 13 kontrolnih tock na cestnih povezavah na mejnem obmocju z Avstrijo, ter v aprilu še razširitev na Madžar­sko (Ministrstvo za zdravje 2020). Izpostaviti velja, da so podobne ukrepe seveda sprejemale mnoge države po svetu, saj naj bi bili namenjeni preprecevanju širjenja virusa. A vse vec raziskav ugo­tavlja, da so bili pogosto ukrepi nesorazmerni in izrabljeni za nove oblike dominacije in politizacije (Bieber 2020; Juric Pahor 2020; Zavratnik in Cukut-Krilic 2020). Zacetno zapiranje zahodne in se­verne državne meje je tudi v Sloveniji sledilo porocilom o širjenju virusa, ki je v Evropi najprej in najmocneje prizadel prav sosednjo Italijo in njeno pokrajino Bergamo, kamor se je, poleg Avstrije, v casu zimskih pocitnic na smucanje odpravilo kar nekaj slovenskih državljank in državljanov. Tudi dikcija prvih odredb je izpostavl­jala, da jih izvajajo zdravstveni delavci in Civilna zašcita ob asis­tenci policije, poudarek je bil na merjenju temperature potnikov in javnozdravstvenih zašcitnih ukrepih. Ob tem pa je bila jasna locnica potegnjena med tujci, ki so v državo lahko vstopali zgolj z negativnim testom8 ali brez »jasnih znakov okužbe zgornjih dihal« in državljani in tujci s stalnim prebivališcem, ki so bili v primeru znakov okužbe »seznanjeni z navodili Nacionalnega inštituta za javno zdravje«. Javno življenje se je v prvem valu dejansko ustavi-lo, Slovenija je – tako kot vecina sveta – »ostala doma«. Ceprav je bila epidemija z odlokom predsednika vlade preklicana 14. maja 2020, je vecina ukrepov veljala še do konca maja, hkrati pa so se še vedno izdajali novi odloki o izvajanju ukrepov na mejnih prehodih. Ker so odrejali tudi karanteno oziroma domaco izolacijo, 8 Tj. »dokazilo v slovenskem, angleškem ali italijanskem jeziku, ki ni sta­rejše od treh dni, o opravljenem molekularnem laboratorijskem testu na prisotnost SARS-CoV-2 (COVID-19), s katerim izkaže negativen izvid na SARS-CoV-2 (COVID-19)«. Veronika bajt sprememb pa je bilo v kratkem casovnem razponu veliko, je vladala precejšnja zmeda v javnosti. Od zacetne dolocitve sedmih dni za prestajanje karantene, je kasneje prišlo do spremembe na 14 dni in potem spet skrajšanje na 10 dni. Tudi pogoji prekinitve karantene so se veckrat spremenili, v smislu koliko dni je moralo miniti od zacetka karantene, da je za prekinitev zadostoval negativen bris. Po razglasitvi konca epidemije so se postopno ukinile tudi karantene ob vstopu v državo, a predpisi so se še vedno ves cas spreminjali. Medtem ko so vecinskemu prebivalstvu nejasni in ves cas spremin­jajoci se predpisi povzrocali nelagodje, so se pokazale posledice na­cionalisticnih tendenc odlocevalcev za migrantske delavce. Strah pred virusom se je namrec kmalu preusmeril z zahoda na jugo­vzhod; od Italije k balkanskim državam, iz katerih prihaja vecina migrantske populacije v Sloveniji. Analiza ukrepov in spremljajo-ce politicne retorike kaže na nacionalisticne podtone v odzivih na epidemijo. Ukrepi so ustvarjali locnico med nevarnim Drugim, ki naj bi prihajal od zunaj, ceprav je vse vec podatkov potrjevalo (gl. npr. COVID-19 Sledilnik), da se virus najbolj širi na delovnih me-stih, v skupnem gospodinjstvu, v domovih starejših obcanov in na zasebnih druženjih po vsej Sloveniji. A hkrati je vlada poudarjeno nadzorovala predvsem južno mejo s Hrvaško in omejevala vstop državljanov tretjih držav. 26. maja 2020 je Delavska svetovalnica – društvo za zagovorništvo ranljivih skupin na odlocevalce naslovila javno pismo, v katerem je bila izpostavljena stiska delavk in delav­cev iz Bosne in Hercegovine, Srbije, Severne Makedonije, ki imajo v Sloveniji zacasno ali stalno bivanje: ljudje so si na podlagi informacije o ponedeljkovem odloku, ki je zacel veljati v torek, upali iti v Bosno in Hercegovino, Srbijo, Se-verno Makedonijo ... cakali so na petek, da gredo k domacim. Med njimi je kar nekaj takšnih, ki niso videli svojih bližnjih po nekaj tednov in celo mesecev! Med njimi je kar nekaj takih, ki so se prav Virus strahu: nacionalizem in pandemicna družba na podlagi tega odloka koncno odpravili v domace kraje. Ampak ne – vceraj popoldne se je plošca obrnila, kar naenkrat so vsi ki so (bili) v »tretjih državah«, ocitno »rizicna skupina« (…) imamo vse te ljudi, ki so absolutno zmedeni, ki begajo od ene informacije do druge, imamo mejne policiste, ki skoraj vsak dan dobijo druga navodila, skratka imamo popoln kaos (…) tovrstne stihijske karan­tenske odlocitve zelo koristijo slabim delodajalcem, ki že imajo pripravljene odjave delavcev iz socialnega zavarovanja, ker se delavci – »niso javili na delo« (…) Predstavljajte si ljudi, ki jih bo po koncu karantene pricakal zagovor pred izredno odpovedjo de­lovnega razmerja! (Delavska svetovalnica 2020) Dopis Delavske svetovalnice jasno ilustrira stisko migrantske populacije, ki se je zaradi stigmatizacije t. i. tretjih držav znašla v vlogi nevarnega, kužnega Drugega. Pritisk je sicer zalegel in 29. maja 2020 je vlada sprejela odlocitev, da osebam s stalnim ali za-casnim bivališcem v Sloveniji ob vstopu v Slovenijo iz tretjih držav ne bo treba v karanteno (Racic 2020). Na podobno problematiko so opozarjali tudi državljanke in dr­žavljani v partnerskih zvezah s tujci, ki so izpostavljali, da s tovrst­nim izkljucevanjem državljanov tretjih držav država ne preprecuje okužb, le stigmatizira. Državljani Slovenije so tako pri vstopu iz dru­gih držav EU, ne glede na to, ali so bile na seznamu varnih držav ali ne, lahko vstopali brez omejitev. Pogoji za »tuje« partnerje iz držav, ki niso bile na seznamu epidemiološko varnih, pa so zahtevali od­reditev karantene. Pravila so se pogosto spreminjala; najprej so bili bližnji sorodniki (npr. registrirani na istem naslovu, kar pa izklju-cuje tiste, ki ne živijo skupaj) deležni izjeme, kasneje spet ne. Ljud­je so se soocali s precej težavami, npr. ceprav je šlo za partnersko zvezo oziroma zakonca, za državljane Slovenije karantene ni bilo, za tujca pa, ceprav sta bili obe osebi potencialno prenašalca okuž­ Veronika bajt be glede na epidemiološke ocene. Še vec, slovenskemu državljanu tudi po vecdnevnem poslovnem potovanju v Srbijo ni bilo treba v karanteno. Tudi tujcem, ki so poslovno pripotovali v Slovenijo iz držav EU ali schengenskega obmocja, ne. Za državljane tretjih držav, ki so nameravali poslovno pripotovati v Slovenijo, pa so bila pravila drugacna. Njim karantena ob vstopu v Slovenijo ni bila od­rejena le, ce »predložijo dokazilo ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo, da bi v primeru odreditve karantene prišlo do vecje družbene ali gospodarske škode« (Racic 2020), kar v upravljanju mobilnosti tujcev izpostavlja ekonomski vidik nacionalnega inte­resa, ki je sestavni del moderne države. 4.2 Covid-19 in krepitev nacionalisticnih teženj: nevarne »temnor­dece države« Diskrepanca je bila še posebej ocitna v casu poletnih pocitnic leta 2020, ker je vlada državljanom Slovenije omogocila nemoteno pre­hajanje meje s Hrvaško, da so lahko odšli na morje. Junija je not-ranji minister Aleš Hojs izjavil, da si Slovenija kljub priporocilom Evropske komisije pridržuje pravico, da sama odloca o odpiranju ali zapiranju epidemioloških meja: »sami bomo še naprej urejali tudi, katera država je na rdecem, rumenem ali zelenem seznamu« ter ob tem ponovil, da se »v primeru, da je Hrvaška uvršcena na rumeni seznam, slovenski državljani in tisti s stalnim ali zacasnim prebivališcem v Sloveniji, vrnejo brez odrejene karantene, omenje­na sprememba pa za hrvaške državljane, ki želijo vstopiti v Slo­venijo, pomeni štirinajstdnevno karanteno, ce ne sodijo v katero izmed izjem« (Vlada Republike Slovenije 2020a). Dolocanje ka­rantene zgolj na podlagi državljanstva varovanje javnega zdravja uporablja kot krinko za prizadevanja za zaostritev mejnega režima in tako perpetuira strah pred tujci (prim. Juric Pahor 2020). Sredi julija 2020 je vladni govorec Jelko Kacin porocal, da je Slovenija Virus strahu: nacionalizem in pandemicna družba »uspešno zamejila vnos virusa iz držav Zahodnega Balkana« (Vla-da Republike Slovenije 2020b). Tudi ko so se jeseni 2020 ukrepi malce prilagodili in omo­gocili vstop iz t. i. rdecih držav brez karantene s predložitvijo negativnega testa, je vlada daljše obdobje priznavala le teste z obmocja EU in tako onemogocala enake pogoje za vse tujce. Drugacna obravnava tujcev je bila v vladnih ukrepih ocitna na primer pri navajanju držav, v katerih so lahko izdana potrdila o prebolelosti oziroma o negativnem rezultatu testa, da se ose­ba izogne karanteni. Sprva so bile to samo države EU oziroma Schengna, nato so bile dodane tudi posamezne države, kot npr. Avstralija in Ruska federacija – ne pa države zahodnega Balka­na, npr. Bosna in Hercegovina. Še jasneje se je krepitev nacionalisticne obravnave pokazala s pojavom cepiva, ki je bilo na primer v Srbiji veliko hitreje in lažje dostopno kot v Sloveniji. V zacetku julija 2021 je v veljavo stopil Odlok o spremembah in dopolnitvi Odloka o dolocitvi pogojev vsto-pa, ki je tujcem iz t. i. temnordecih držav – cetudi so bili cepljeni – prepovedal vstop v državo, ceprav je strokovna skupina vladi pre­dlagala ukinitev obvezne karantene za cepljene in prebolevnike ter izenacitev vstopnih pogojev za tujce z rizicnih obmocij. Odzivi jav­nosti so opozarjali, da je »sredi pandemije deliti ljudi na tujce in Slovence« zelo nevarno (Smajila 2021) in situacija se je spremenila šele z uvedbo evropskega digitalnega potrdila in ukinitvijo prepo­gosto arbitrarno dolocenih barvnih seznamov držav.9 V odgovor na izhodišcno vprašanje, izhajajoce iz teoretskih raz­prav o vplivu covida-19 na nacionalizem, analiza vladnih ukrepov pokaže, da je v Sloveniji epidemija zgolj zacasno – ce sploh – zasen­ 9V tujini cepljeni proti covidu-19 v Sloveniji ne morejo pridobiti EU digi­talnega potrdila. Veronika bajt cila protipriseljensko in protimuslimansko politiko in diskurz, saj je bila ponovna zaostritev vladne retorike opazna že vsaj od druge polovice 2020.10 Poleg vladnih odlokov in uredb o pogojih preha­janja meja so v analizo vkljuceni tudi relevantni zakoni in z zakoni povezani sklepi o obravnavi tujcev oziroma »upravljanju« migracij iz analiziranega obdobja (od marca 2020 do julija 2021). Decembra 2020 so na primer v predlogu novele zakona o mednarodni zašci-ti kljub opozorilom pravosodnega ministrstva in nevladnih orga­nizacij ostale sporne dolocbe, ki prosilcem za azil omejujejo ustrez-no sodno varstvo. Vlada je zaostrila pogoje tudi v noveli zakona o tujcih in zakona o zaposlovanju in delu tujcev. Zakon o tujcih, ki je bil brez ustrezne razprave sprejet marca 2021, v uporabi pa je od maja 2021, nacenja množico temeljnih pravic razlicnih skupin pre­bivalcev. V javnosti je odmevala zaostritev pogojev študija za štu­dente iz držav, ki niso clanice EU; poleg njih je ogrozil tudi pravice tujih delavcev in njihovih družin, pravice nastanjenih v centru za tujce in pravice prosilcev za azil, ki so prepušceni arbitrarnim ukre-pom oblasti. Že kmalu po razglasitvi epidemije je vlado skupina aktivisticnih organizacij pozvala k ukrepanju: Vlada Republike Slovenije pandemijo zlorablja za uveljavljanje politik strahu in diskriminacije proti eni izmed najbolj ranljivih skupin v Evropi – proti migrantom in beguncem, ki so ujeti na bal­kanski poti (…) Prisotnost vojske na meji [s Hrvaško] nominalno upravicuje z omejitvijo pandemije, vendar pa bi ojacano delo­vanje vojske na meji dejansko služilo zgolj temu, da bi se ljudem še naprej onemogocalo iskanje zatocišca in mednarodne zašcite znotraj Evropske unije. (InfoKolpa idr. 2020) 10 V tekstu ne analiziram vladne retorike na družbenih medijih, ki bi po­kazala na vecleten trend populisticnega hujskanja proti priseljevanju in stigmatiziranja predvsem državljanov tretjih držav z Balkana in Bližnjega vzhoda s poudarjeno islamofobijo. Virus strahu: nacionalizem in pandemicna družba Kljub suhoparni pravniški dikciji odlokov in odredb je prav nji­hovo javno komentiranje s strani vladnih predstavnikov pogosto razkrilo nacionalisticno ozadje, na katerega opozarjajo tovrstni jav­ni odzivi. Analiza ukrepov pokaže na povezavo med upravljanjem epidemije in mobilnosti. Zgolj iz uredb je težje dokazati, da je šlo za namen izkljucevanja tujcev, je pa bila to dejanska posledica, še posebno za osebe iz balkanskih držav, ki tvorijo jedro migrantske delovne sile v Sloveniji. Odziv nevladnih organizacij, delujocih na podrocju migracij in azila, je vladne ukrepe glede zaostrovanja vstopnih pogojev pri prehajanju meja zato povezal s pravico do svobode gibanja in zasebnega življenja: Kot je na Odmevih TV Slovenija povedal minister Hojs, je bil ukrep prepovedi prehajanja meje sprejet predvsem zato, da bi med prazniki ljudem preprecili obiskovanje družin in sorodnikov v državah na Balkanu. Sprejet je bil torej z namenom, da bi ne­sorazmerno prizadel priseljence, saj jim ne odreka le pravice do svobode gibanja, ampak tudi do zasebnega in družinskega živ­ljenja. (Mirovni inštitut idr. 2021) 5 Diskusija Vlada je prvic razglasila epidemijo 12. marca 2020. Toda virus strahu pred okužbo in virus strahu pred migracijami in tujci je simbolno vstopil v Slovenijo že veliko prej (gl. Kogovšek Šala­mon in Bajt 2016). Ceprav obstojeca zakonodaja kot tujko in tujca definira vsako osebo, ki nima državljanstva Republike Slovenije, je jasno, da obstajajo razlicne kategorije tujcev in da vse niso enako obravnavane ne v zakonih in ukrepih ne v javni percepciji in nacionalisticnem diskurzu. Že januarja 2020 se je na dnevnem redu skupnega zasedanja odbora za zdravstvo ter odbora za notranje zadeve, javno upravo in lokalno samoupravo znašla tocka Veronika bajt »problematika zagotavljanja zdravstvene varnosti policistov in zdravstvenih delavcev ob stikih z ilegalnimi migranti« (Žerdin 2020, 23), ki jo je predlagala poslanska skupina SDS z namenom opozarjanja na to, da »v Evropo in tudi v Slovenijo prihaja vedno vec ilegalnih migrantov, ki pa s seboj prinašajo tudi nevarne infekcijske bolezni, ki so v Evropi že davno izkoreninjene« (SDS 2020). Na seji je poslanka SDS zatrdila, da gre za dejstvo, »da so to bolezni, ki prihajajo v naše kraje … prek ilegalnih migracij« (Žerdin 2020, 25), medtem ko so strankarske objave porocale, da »naj bi se v zadnjih treh letih primeri hepatitisa B povišali za kar 300 odstot­kov, primeri ošpic za 450 odstotkov, število primerov tuberkuloze pa naj bi naraslo za 30 odstotkov« (SDS 2020). Vztrajno in vecletno ustvarjanje strahu pred migranti, ki je bilo še posebej poudarjeno od t. i. dolgega poletja migracij leta 2015, je znacilno za retoriko desnicarskih politicnih akterjev, ki javno podporo gradijo na eno­stavnih populisticnih floskulah izkljucevanja in uperjanja prsta v grešne kozle (Bajt 2019). Spomladi 2020, ko je bilo še mnogo neznank, je vlada najprej reagirala z zaprtjem meja z vsemi sosednjimi državami. To je odražalo reakcijo vecine nacionalnih držav po svetu, zato so se teoretiki nacionalizma spraševali, ali bo pandemija nujno pome­nila porast nacionalisticnih politik. Glede na to, da je z množico zacasnih odlokov vladajoca elita v Sloveniji kmalu prešla na vse bolj vidne poskuse nadzorovanja predvsem južne, tj. schengen­ske meje s Hrvaško, ki omejuje vstop državljanom tretjih držav, analiza pokaže trend vse bolj etnizirane stigmatizacije državlja­nov dolocenih držav kot nevarnih Drugih. Težnja po zaostritvi nadzora schengenske meje, sicer jasna stalnica v procesih krimi­nalizacije migracij, je v casu pandemije dobila nov zagon. Analiza je pokazala na proces stigmatiziranja državljank in državljanov globalnega Juga oziroma jugovzhodne evropske »periferije«, ka­ Virus strahu: nacionalizem in pandemicna družba mor se odriva Balkan.11 Ukrepi za zamejevanje epidemije v Slove­niji so izpostavili že obstojece neenakosti, hierarhije in ranljivosti ter tako zgolj nadaljevali sistemski rasizem in politike naciona­listicnega izkljucevanja. Krepitev nacionalizma in poskusi regu­liranja družbenih odnosov so prizadeli že tako marginalizirane družbene skupine. Raziskave so na primer pokazale izkljucenost begunske populacije (NIEM 2020), migrantski delavci in delavke z zacasnimi dovoljenji za bivanje so bili v precejšnji meri izvzeti iz razlicnih »paketov ukrepov za omilitev posledic epidemije« in kljub placevanju davkov niso bili prejemniki turisticnih bonov ipd. Zapoved »ostani doma« in z njo povezani ukrepi omejevan­ja gibanja na obcino prebivališca in druženja zgolj na družinske clane oziroma clane istega gospodinjstva je pomenila, da so mig­ranti in migrantke po vec mesecev ostali loceni od svojih družin v državah na Balkanu. Ukrepi so ustvarjali locnico med nevarnim Drugim, ki naj bi pri­hajal od zunaj, ceprav se je virus najbolj širil v domovih starejših obcanov, na delovnih mestih, v skupnem gospodinjstvu ter tudi na zasebnih druženjih. Državljani Slovenije so pri vstopu iz drugih dr­žav EU, ne glede na to, ali so na seznamu varnih držav, v vecji meri lahko vstopali brez omejitev. Pogoji za tujce in »tuje« partnerje slo­venskih državljanov iz držav, ki niso bile na seznamu epidemio­loško varnih, pa so zahtevali odreditev karantene. Razlikovanje znotraj kategorije »tujcev« kaže na nacionalisticno kategorizacijo nevarnih Drugih predvsem iz vrst državljanov tretjih držav, Bal­kana, Bližnjega vzhoda, Azije in Afrike. Z drugimi besedami, tujci 11 Morda je tu najti razlago za zanimivo diskrepanco med ukrepi, ki so od­rejali karanteno za hrvaške državljane, a omogocali uživanje pocitnic na Hrvaškem »domacemu prebivalstvu«, ceprav so naceloma locevali med nevarnimi Drugimi in »varnimi« državljani EU, ki so – tako kot državljani Slovenije – lahko prehajali mejo z manj ovirami. Veronika bajt iz držav clanic EU in z Zahoda razen v kratkem zacetnem obdobju, ko je predvsem veljal strah pred prihodi iz Italije, niso predstavljali grešnih kozlov, ki bi v trenutni konstrukciji slovenske nacionalne identitete igrali pomembno vlogo. 6 Zakljucek Ne vedno v skladu z dejanskim narašcanjem števila novih okužb oziroma hospitalizacij in torej ne nujno odražajoc realnost jav­nozdravstvene krize, je bila epidemija v Sloveniji drugic razglaše­na z 19. oktobrom 2020, in sicer za 30 dni. Vlada je epidemijo nato podaljševala, vcasih za 60, drugic za 30 dni, s 15. junijem 2021 pa je bila po skoraj osmih mesecih preklicana, ceprav v veljavi še vedno ostajajo mnogi ukrepi. Konec poletja 2021 je Slovenija stopila v cetrti val. Clanek je izhajal iz dveh raziskovalnih vprašanj: 1) kako razumeti odnos med nacionalizmom in pandemijo in 2) ali je covid-19 v Slo­veniji okrepil nacionalisticne težnje in politike. Obstojece raziskave je nadgradil s sociološko analizo procesov nacionalisticnega izkl­jucevanja in stigmatizacije tujcev v povezavi z javnozdravstvenimi ukrepi, ki naj bi zamejili epidemijo v Sloveniji. Analiziral je vladne ukrepe, ki so bili sprejeti od pojava koronavirusne bolezni covid-19 spomladi 2020 do konca poletja 2021. Primerjava z zgodovinskimi primeri naslavljanja nalezljivih bolezni s karantenami in zapiran­jem meja je pokazala, da gre za procese, ki zrcalijo zgodovinske trende in ne prinašajo fundamentalno novih pristopov. Ukrepi so ustvarjali locnico med nevarnim Drugim, ki naj bi prihajal od zunaj, ceprav se je virus najbolj širil znotraj Slovenije. A vlada je poudarje-no nadzorovala predvsem južno mejo s Hrvaško in omejevala vstop državljanov tretjih držav. Clanek sklene, da gre v primeru Slovenije za nacionalisticno upravljanje z epidemijo, saj je raziskava zaznala trend krepitve nacionalisticnega izkljucevanja tujcev. Virus strahu: nacionalizem in pandemicna družba Ukrepi za upravljanje epidemije primarno sicer niso bili usmer­jeni na tujce, temvec na prehajanje meja, a obstajale so jasne raz-like v ukrepih, ki so se nanašale na dolocena državljanstva. Epide­mija se je namrec pojavila v kontekstu že obstojecega in povsod prisotnega izkljucevalnega nacionalizma, ki se je zato izrazil tudi v odlokih in odredbah za zamejevanje epidemije in v zakonodajnih potezah vlade, ki je epidemijo izkoristila za krepitev nacionalistic­nega upravljanja z migracijskimi in azilnimi politikami. 7 Bibliografija BAJT, VERONIKA. 2016. Nacionalizem kot paranoja. Casopis za kritiko znanosti 44(26): 48–60. BAJT, VERONIKA. 2019. The Schengen Border and the Criminali­zation of Migration in Slovenia. Südosteuropa 67(3): 304–327. BASHFORD, ALISON. 2003. Imperial Hygiene: A Critical History of Colonialism, Nationalism and Public Health. London: Springer. BIEBER, FLORIAN. 2020. Global Nationalism in Times of the CO­VID-19 Pandemic. Nationalities Papers DOI: 10.1017/nps.2020.35 BILLIG, MICHAEL. 1995. Banal Nationalism. London: SAGE Pu­blications. CHAN, CAROL IN MARIA MONTT STRABUCCHI. 2020. Many­-Faced Orientalism: Racism and Xenophobia in a Time of the Novel Coronavirus in Chile. Asian Ethnicity 22(2): 374–394 DOI: 10.1080/14631369.2020.1795618 CLARKE, ADELE E., CARRIE FRIESE IN RACHEL S. WASHBURN. 2018. Situational Analysis: Grounded Theory After the Interpretive Turn. Los Angeles: Sage. COHEN, STANLEY. 2002. Folk Devils and Moral Panics: The Crea­tion of the Mods and Rockers. London: Routledge. COVID-19 SLEDILNIK. B. d. Dostopno na: https://covid-19.sledil­nik.org/sl/stats (2. oktober 2021). Veronika bajt DELAVSKA SVETOVALNICA. 2020. Loterija na prehodu meje?! Dostopno na: https://www.facebook.com/delavskasvetovalnica (2. oktober 2021). ELIAS, AMANUEL, JEHONATHAN BEN, FETHI MANSOURI IN YIN PARADIES. 2021. Racism and Nationalism during and beyond the COVID-19 Pandemic. Ethnic and Racial Studies 44(5): 783–793. https://doi.org/10.1080/01419870.2020.1851382 FELDMAN, MARTHA S. 1995. Strategies for Interpreting Qualita­tive Data. London: Sage Publications. HE, ZHINING IN ZHE CHEN. 2021. The Social Group Distincti­on of Nationalists and Globalists amid COVID-19 Pandemic. Fu­dan Journal of the Humanities and Social Sciences 14: 67–85. DOI: 10.1007/s40647-020-00310-6 HEARN, JONATHAN. 2006. Rethinking Nationalism: A Critical Introduction. Hampshire: Palgrave Macmillan. InfoKolpa, Border Violence Monitoring Network, Radio Študent, Are You Syrious? in Zdravniki za azilante. 2020. Odprto pismo insti­tucijam EU v zvezi z vojaškim odzivom vlade RS na zdravstveno kri­zo. 31. 3. 2020. Dostopno na: https://radiostudent.si/dru%C5%BEba/ krizni-%C5%A1tab-r%C5%A1/odprto-pismo-institucijam-eu-v-zvezi--z-voja%C5%A1kim-odzivom-vlade-rs-na (18. november 2021). JANOSKI, THOMAS. 1998. Citizenship and Civil Society. Cambrid­ge: Cambridge University Press. JURIC PAHOR, MARIJA. 2020. Border as Method: Impact of Co­vid-19 Pandemic on the Border Area between Italy and Slovenia and on the Slovene Minority in Italy. Razprave in gradivo 85: 57–81. KOGOVŠEK ŠALAMON, Neža in Veronika Bajt, ur. 2016. Razor­-wired: Reflections on Migration Movements through Slovenia in 2015. Ljubljana: Peace Institute. MASON, JENNIFER. 2002. Qualitative Researching (2. izdaja). London: Sage. Virus strahu: nacionalizem in pandemicna družba MINISTRSTVO ZA ZDRAVJE. 2020. Odlok o ukrepih na mejnih prehodih ob vstopu v Republiko Slovenijo. Dostopno na: https:// www.gov.si/novice/2020-04-11-jutri-zacne-veljati-odlok-o-ukrepih-na--mejnih-prehodih-ob-vstopu-v-republiko-slovenijo/ (2. oktober 2021). Mirovni inštitut, Pravno-informacijski center nevladnih organizacij – PIC, Zavod za kulturo raznolikosti Open, Danes je nov dan in AM­NESTY INTERNATIONAL SLOVENIJa. 2021. Svoboda gibanja je osnovna clovekova pravica, na kateri temelji pravni red Evropske uni-je in Republike Slovenije. Dostopno na: https://www.mirovni-institut. si/svoboda-gibanja-je-osnovna-clovekova-pravica-na-kateri-temelji--pravni-red-evropske-unije-in-republike-slovenije/ (2. oktober 2021). MORENO BARRANECHE, SEBASTIAN. 2020. Somebody to Bla­me: On the Construction of the Other in the Context of the CO­VID-19 Outbreak. Society Register 4(2):19–32. NIEM (Nacionalni mehanizem za evalvacijo integracije). 2020. In-fografika: Vpliv pandemije Covid-19 in preventivnih ukrepov na življenja beguncev v Sloveniji. Dostopno na: https://www.mirovni--institut.si/infografika-vpliv-pandemije-covid-19-in-preventivnih--ukrepov-na-zivljenja-beguncev-v-sloveniji/ (2. oktober 2021). RACIC, MAJA. 2020. Brez karantene ob vrnitvi iz tretje države, ce imate stalno ali zacasno prebivališce v Sloveniji. Dostopno na: https://www.24ur.com/novice/korona/karantena.html (2. okto­ber 2021). ROŠKER, JANA S. 2021. Porast rasizmov med pandemijo CO­VID-19 in ontologija rase: medkulturna primerjava evropske in ki­tajske tradicije. Ars & Humanitas 15(1): 43–55. SDS. 2020. Ilegalni migranti na naše obmocje prinašajo bolezni, ki so bile že zdavnaj izkoreninjene. Dostopno na: https://www.sds.si/ novica/ilegalni-migranti-na-nase-obmocje-prinasajo-bolezni-ki--so-bile-ze-zdavnaj-izkoreninjene (2. oktober 2021). SVET EVROPE. 2010. Evropska konvencija o varstvu clovekovih pravic. Veronika bajt TAYLOR WOODS, ERIC, ROBERT SCHERTZER, LIAH GREE­NFELD, CHRIS HUGHES IN CYNTHIA MILLER-IDRISS. 2020. COVID-19, Nationalism, and the Politics of Crisis: A Scholarly Exchange. Nations and Nationalism : 26(4): 807–825. DOI: 10.1111/ nana.12644 TOGNOTTI, EUGENIA. 2013. Lessons from the History of Qua­rantine, from Plague to Influenza A. Emerging Infectious Diseases 19(2): 254–259. URS. 1991. Ustava Republike Slovenije. Dostopno na: http://pisrs. si/Pis.web/pregledPredpisa?id=USTA1 (2. oktober 2021). VIDMAR HORVAT, KSENIJA IN MARUŠA PUŠNIK. 2021. Pan-demija COVID-19 in njene družbene posledice. Ars & Humanitas 15(1): 5–12. VLADA REPUBLIKE SLOVENIJE. 2020a. Hrvaška za zdaj osta­ja na seznamu epidemiološko varnih držav. Dostopno na: https:// www.gov.si/novice/2020-06-30-hrvaska-v-tem-trenutku-ostaja-na--seznamu-epidemiolosko-varnih-drzav/ (2. oktober 2021). VLADA REPUBLIKE SLOVENIJE. 2020b. Nov nacin izdajanja karan­tenskih odlocb za boljše obvladovanje širjenja okužb. Dostopno na: https://www.gov.si/novice/2020-07-17-nov-nacin-izdajanja-karan­tenskih-odlocb-za-boljse-obvladovanje-sirjenja-okuzb/ (2. oktober 2021). VIETEN, ULRIKE M. 2020. The ‚New Normal‘ and ‚Pandemic Po­pulism‘: The COVID-19 Crisis and Anti-hygienic Mobilisation of the Far Right. Social Sciences 9(165), DOI: 10.3390/socsci9090165 ZAVRATNIK, SIMONA IN SANJA CUKUT KRILIC. 2021. Migra­cije v casu pandemije covid-19: meje mobilnosti in družbene ne­enakosti. Teorija in praksa 58(1): 72–87. Virus strahu: nacionalizem in pandemicna družba Zahvala Zahvaljujem se Filipu Gavranovicu za pomoc pri zbiranju podatkov. Financiranje Clanek je nastal v okviru raziskovalnega programa Mirovnega inštituta »Enakost in clovekove pravice v dobi globalnega vla­dovanja«, P5-0413, ki ga financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (2020-2023) in v okviru temeljnega raziskovalnega projekta »Sovražni govor v sodobnih konceptua­lizacijah nacionalizma, rasizma, spola in migracij«, J5-3102, ki ga financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slo­venije (2021-2024). Monitor ISH (2021), XXIII/2, 78–112 Izvirni znanstveni clanek Original scientific article Vesna Mikolic1 Medijski diskurz v Sloveniji in Italiji ter slovensko-italijanskem cezmejnem prostoru v casu covid-19 Povzetek: V prispevku predstavljamo rezultate analize medijskega diskurza v zvezi z omejitvenimi ukrepi v casu pandemije covid-19 v Sloveniji, Italiji in ob slovensko-italijanski meji. Na osnovi korpusne metode in analize diskurza smo primerjali diskurzne prakse v tra­dicionalnih in novih medijih in opazovali rabo novih leksemov, po­vezanih s pandemijo. Ob tem smo posebej izpostavili modifikacijo intenzitete jezika in ugotavljali, kako in v katerih kontekstih govorci in pisci krepijo ali šibijo diskurzne pomene. Zanimalo nas je, ali se javni govor zaradi družbenih restrikcij oblikuje s pozicij moci ali pa poskuša vzpostavljati dialog, solidarnost in sodelovanje v skupnosti. Primerjava medijskega diskurza v Sloveniji in Italiji je pokazala, da se italijanski javni diskurz bolj osredotoca na samo vsebino epide­miološkega stanja in ukrepov, pandemija je prikazana kot objektiv-no dejstvo, ob državni politiki je prisotno vec stroke in vec akterjev, tako na nacionalni kot na regionalni ravni. V slovenskem diskurzu pa je komunikacija bolj centralizirana, v veliki meri odvisna od dr­žavne politike in je zanjo znacilna višja stopnja intenzitete jezika. Prav tako sta se pokazala medsebojni vpliv in sodelovanje nekaterih obmejnih medijev, ki so bili še posebej pozorni na primernost javne komunikacije za namene cezmejnega sodelovanja v casu oteženega prehajanja državnih meja in ohranjanja medkulturnih stikov. 1 Vesna Mikolic je znanstvena svetnica na Znanstveno-raziskovalnem središcu Koper/ Vesna Mikolic is Principal Research Associate at the Science and Research Centre Koper. E-pošta: vesna.mikolic@zrs-kp.si 78 Kljucne besede: krizna komunikacija, tradicionalni mediji, novi mediji, medijski diskurz, korpusno jezikoslovje, analiza diskurza, medkulturna pragmatika, obmejni prostor, Slovenija, Italija. Media Discourse in Slovenia, Italy and in the Slovenian-Italian Cross-Border Area During the Covid-19 Pandemic Abstract: This article presents media discourse on health measures during the covid-19 pandemic in Slovenia, Italy and along the Slove­nian-Italian border. Based on the corpus method and discursive anal­ysis, we compared discourse practises in traditional and new media and observed the use of new lexemes in the context of pandemics. At the same time, we have highlighted modifications of language intensity, noting how and in what contexts speakers and writers strengthen or weaken the meanings of discourse. We were interest­ed in whether public speech is shaped by positions of power due to social constraints, or whether it aims to promote dialogue, solidari­ty, and community participation. A comparison of media discourse in Slovenia and Italy showed that public discourse in Italy focuses more on the content of the epidemiological situation and measures, the pandemic is presented as an objective fact, besides the actors of national politics there are different professional groups and other ac­tors, both at national and regional level. In Slovenian discourse, on the other hand, communication is more centralised, largely depend­ent on state policy and characterised by a higher language intensity. The mutual influence and cooperation of some border media were also highlighted, with special attention paid to the adequacy of pub­lic communication for the purposes of cross-border cooperation dur­ing difficult border crossings and maintaining intercultural contacts. Keywords: crisis communication, traditional media, new media, media discourse, corpus linguistics, discourse analysis, intercul­tural pragmatics, border area, Slovenia, Italy. 1 Cilji raziskave V prispevku primerjamo medijski diskurz o omejitvenih ukrepih med drugim valom pandemije covid-19 v Sloveniji z medijskim diskurzom v Italiji. Poudarek je na medijih, ki jih lahko spremlja­jo prebivalci ob slovensko-italijanski meji v Sloveniji in slovenska manjšinska skupnost v Italiji. V obmejnem obmocju je prednosti in slabosti obeh nacionalnih strategij krizne komunikacije v casu pandemije lažje oceniti, ljudje ju lahko primerjajo in si ustvarijo mnenje o njihovi ucinkovitosti. Obenem pa morajo slediti obema, ker obe vplivata na njihovo vsakdanje življenje v smislu prehaja­nja meje, dostopa do trgovin in storitev na obmejnem obmocju itd. Zato je zanimivo opazovati, kako medijsko komuniciranje v obeh državah odraža komunikacijske strategije, ki se izvajajo v dveh so-sednjih državah, Sloveniji in Italiji, s posebnim poudarkom na me-dijih v obmejnem prostoru.2 V okviru te tematike smo oblikovali naslednja raziskovalna vprašanja: kako deluje medijski diskurz v obeh državah v casu pandemije, ali je bolj strokoven ali bolj poljuden in vrednotenj-ski, ali se bolj oblikuje s pozicij moci ali pa poskuša vzpostav­ljati dialog, solidarnost in sodelovanje v skupnosti, in koncno, kako se vse te znacilnosti izražajo v tradicionalnih in novih me-dijih v obeh državah ter v lokalnih medijih v slovenskem jeziku na obeh straneh meje. 2 Raziskava je bila izvedena v okviru raziskovalnega programa Razsežno­sti slovenstva med lokalnim in globalnim v zacetku 3. tisocletja (ARRS, P5-0409, 1.1.2019 - 31.12.2024), v letih 2020 in 2021 prilagojenega na temo covid-19, pod vodstvom dr. Vesne Mikolic pri ZRS Koper in INV v so-delovanju s SLORI Trst. Prispevek je prevedena in dopolnjena razlicica poglavja v angleški monografiji Musolff, A., Breeze, R., Kondo, K., Vilar-L­luch, S. (ur.): Pandemic and Crisis Discourse. Communicating COVID-19 and Public Health Strategy. London: Bloomsbury Publishing (v tisku). Z odgovori na zastavljena raziskovalna vprašanja želimo doseci naslednje raziskovalne cilje: • prepoznati podobnosti in razlike med slovenskimi in italijan­skimi mediji, med lokalnima medijema v slovenskem jeziku na obeh straneh meje ter med tradicionalnimi in novimi mediji (4. in 8. poglavje), • analizirati najpogosteje rabljene besede, povezane s pandemijo, in v tem okviru identificirati strokovne izraze (5. poglavje), • opisati izraze intenzitete jezika in ugotoviti, kako pisci krepijo ali šibijo pomene z vidika spoznavne in custvene naklonskosti (6. poglavje), • analizirati razlicne medijske diskurzne strategije, ki imajo bo­disi namen krepiti pozicije moci ali pa vzpostavljati dialog in sodelovanje (7. poglavje). 2 Teoreticna izhodišca Z omejitvenimi ukrepi v casu pandemije covid-19 je pomen družb­ene interakcije in komunikacije postal še bolj ociten (Oputu 2020). Tudi sicer se komunikacija kaže kot osrednji pojem družbene or-ganizacije v digitalni dobi; prica smo komunikacijski revoluciji, ki vodi od množicne komunikacije k množicnemu samoizražanju (self-communication) (Castells 2009, 54–58). Manovich ugotavlja: »Ce je logika tradicionalnih medijev ustrezala logiki industrijske družbe, se logika novih medijev ujema z logiko postindustrijske družbe, ki daje prednost individualnosti pred skladnostjo. /.../ V postindustrijski družbi lahko vsak državljan oblikuje življenjski slog po lastni meri in »izbere« svojo ideologijo iz velikega (ceprav ne neskoncnega) števila izbir. Namesto da bi iste predmete/infor­macije ponudili množicnemu obcinstvu, se trženje zdaj trudi ciljati na vsakega posameznika posebej.« (Manovich 2001, 41–42). V da­našnji produkciji in potrošnji novic zato postanejo zelo pomemben dejavnik custva (glej Becket in Deuze 2016). Ti procesi tako rede­finirajo klasicen pogled na novinarsko objektivnost. Kljub temu je najpomembnejši dejavnik pri preprecevanju širjenja covid-19 opol­nomocenje ljudi s pravimi informacijami (Reddy in Gupta 2020), zato je zanimivo opazovati razmerje med racionalnimi in emocio­nalnimi, objektivnimi in subjektivnimi elementi v govoru novih medijev v obdobju pandemije. Ti elementi so del modalne funkcije jezika ali naklonskosti. Naklonskost ima veliko izrazov in sestavin, med njimi tudi stopnjevanje spoznavnega in custvenega, objektiv­nega in subjektivnega, kar vse sodi v okvir intenzitete jezika. Po Bowersu je namrec intenziteta jezika lastnost jezika, ki »na­kazuje stopnjo, po kateri se govorcev odnos do ubesedene stvar­nosti razlikuje od nevtralnega odnosa« (Bowers 1963). Sredstva intenzitete jezika ne izražajo le govorcevega odnosa do vsebine besedila, pac pa so tudi sredstvo za izražanje strategij vljudnosti ali nevljudnosti. Brown-Levinsonova teorija vljudnosti poudarja, da šibitev pomenov odpira vec možnosti za poslušalca, da se od­zove in izrazi svoje mnenje (Brown in Levinson 1987). Krepilce in šibilce, ki spreminjajo intenziteto jezika bodisi na ravni episte­micne oz. kognitivne in deonticne oz. emocionalne modalnosti, najdemo na vseh jezikovnih ravneh, pri cemer se najbolj opazni zdijo besedni oznacevalci intenzitete in vsi izrazi na besedoslov­ni ravni (metafore, notranje modificirane besede). Nekatere bese­de so že notranje okrepljene ali ošibljene, druge pa se uporabljajo skupaj z oznacevalci intenzitete, ki krepijo ali šibijo njihov pomen (Mikolic 2020, 54–61). Modifikacija intenzitete se obravnava tudi kot ena od diskur­znih strategij, ki lahko podobno kot še nekatere druge diskurzne strategije lahko izraža strukturne družbene odnose moci in pre­vlade. Ti so v casu epidemije, ko se morajo množice podrediti strogim ukrepom, lahko še ocitnejši. Koncepti moci, ideologije in zgodovine imajo osrednjo vlogo v diskurznih študijih, zlasti v kriticni analizi diskurza (KAD). Cilj KAD je kriticno preuciti družbeno neenakost, kot se izraža in legitimira skozi jezikovno rabo oziroma diskurz. Kriticna analiza diskurza zahteva opis tako družbenih procesov kot sredstev, ki oblikujejo besedilo (Fairclou­gh in Kress v Wodak in Meyer 2001, 2–3). Po KAD jezik nima moci sam po sebi, temvec jo jeziku preko njegove rabe dolocajo ljudje z doloceno družbeno mocjo. Moc ni izražena le s slov-nicnimi sredstvi v besedilu, temvec tudi s stopnjo nadzora nad družbeno situacijo, zajeto v besedilnem žanru. KAD se ukvarja predvsem s petimi vrstami diskurznih strategij, to so: nomina­cija, predikacija, argumentacija, perspektivizacija/uokvirjanje di­skurza, modifikacija intenzitete. Te strategije v veliki meri služijo pozitivni reprezentaciji sebe in negativni reprezentaciji drugih, zato KAD vidi diskurzno konstrukcijo pojmov »mi« in »oni« kot temelj diskurzov o identiteti in razliki. Ti diskurzi pa so sestavni del diskurzov o diskriminaciji in neenakosti (Wodak v Wodak in Meyer 2001, 10–11, 72–73). V prostorih jezikov v stiku so naklonskost in diskurzne stra­tegije še pomembnejše, saj ima vsak jezik svoj specificen nacin izražanja ilokucijske sile in tako tudi drugacno pojmovanje nevtral­nosti in stopnjevanja intenzitete jezika. Raziskave slovenskega in italijanskega konverzacijskega sloga so na primer pokazale, da v italijanšcini prepricevalne strategije pogosto temeljijo na custveni osnovi in da je v jeziku ocitna nagnjenost k hiperboli in antilitoti, medtem ko je slovenski slog bolj litoticen (Wierzbicka 2003; Miko­lic 2012). Te razlike so verjetno še pomembnejše na obmejnih ob-mocjih v casu pandemije. Prekinitev cezmejnih stikov in razlicno soocanje s pandemijo na družbeni ravni ter s tem povezano javno komuniciranje zelo mocno obcutijo manjšinske skupnosti in celot-no prebivalstvo na teh obmocjih. 3 Raziskovalne metode Na podlagi teoreticnih izhodišc in v skladu z raziskovalnimi ci­lji smo v raziskavi uporabili tako korpusno metodo kot analizo diskurza. Kvantitativno in kvalitativno raziskavo smo izvedli v petih korakih. Najprej smo oblikovali nabor clankov, objavljenih med 10. oktobrom in 10. novembrom 2020, ki smo jih pridobili tako, da smo v brskalnik spletnih portalov šestih medijev vnesli sloven-sko besedo »koronavirus« ali italijansko besedo »coronavirus«. To obdobje je bilo izbrano, ker je bil zacetek drugega vala co­vid-19 in sta se obe državi, Slovenija in Italija, pripravljali na strožje ukrepe. Šlo je tudi za obdobje, ko sta oba premiera imela govor, v katerem sta prebivalstvo seznanila z novimi omejitva-mi in novimi ukrepi gospodarske pomoci v casu drugega vala epidemije, slovenski predsednik vlade Janez Janša 3. novembra 2020 in italijanski premier Giuseppe Conte 4. novembra 2020. Izbrali smo spletne portale šestih casopisov, ki odlicno pred­stavljajo nacionalne in lokalne, tradicionalne in nove medije, vecinsko in manjšinsko javno komunikacijo v Sloveniji in Italiji ter ob slovensko-italijanski meji: a) v Sloveniji: Delo (De) je na­cionalni slovenski dnevnik, Slovenske novice (Sn) so eden naj­bolj branih tabloidov in portalov v Sloveniji, Primorske novice (Pn) so lokalni dnevni casopis s sedežem v Kopru, ki se osredo­toca na dogajanje na Primorskem; b) v Italiji: Corriere della Sera (CS) je nacionalni italijanski dnevni casopis, Trieste Cafe (TC) je priljubljen novicarski portal v tržaški regiji, Primorski dnev­nik (Pd) je lokalni dnevni casopis slovenske manjšine v Italiji s sedežem v Trstu. Vsi proucevani mediji so hkrati v tiskani obliki in na spletnem portalu, z izjemo Trieste Cafe, ki deluje le kot portal. Naša raziskava je bila omejena le na besedila na njihovih portalih. V drugem koraku smo iz nabora clankov izdelali šest delovnih korpusov, po enega za vsak casopis, ki so bili lematizirani in ustrez-no oznaceni (z uporabo orodij in metod, ki so jih razvili Erjavec idr. 2005; Vicic idr. 2016).3 Na podlagi tega smo izvedli avtomatsko lušcenje besed in izdelali frekvencne liste za posamezne lekseme (leme), ki so razkrile pestrost besedišca in prisotnost modifika­torjev intenzitete med najpogosteje rabljenimi besedami. Vsake­ga od štirih delovnih korpusov besedil v slovenskem jeziku (De, Sn, Pn, Pd) smo križali tudi s slovenskim referencnim korpusom pisnih besedil Gigafida in vsakega od dveh delovnih korpusov italijanskih besedil (CS, TC) z italijanskim referencnim korpusom itTenTen16 – italijanski korpus spletnih besedil. Na ta nacin smo prišli do statisticne analize najbolj specificnega besedišca v bese­dilih, povezanih s covid-19. Tretjic, izvedli smo analizo naslednjih diskurznih strategij: no-minacije, predikacije in argumentacije, perspektivizacije, modifika­cije intenzitete, metaforizacije, kar predstavlja prilagojen model diskurznih strategij KAD (Wodak in Meyer 2001, 72–73).4Diskur­zne strategije smo opazovali v sedmih prispevkih o govorih obeh predsednikov vlad in o delovanju vlad v vseh šestih obravnavanih 3 Opisi korpusov: a) delovni korpusi: De – 44.970 besed, SN – 20.160 be-sed, PN – 1.142 besed, CS – 20.898 besed, TC – 9.305 besed, PD – 3.186 besed; b) referencni korpusi: Gigafida – 1.134.693.933 besed, itTenTen16 – 4,9 milijarde besed. 4Izhodišcni model KAD smo prilagodili tako, da smo nominacijo raz­delili na dve strategiji, in sicer na nominacijo in metaforizacijo, saj je metaforicno jezikovno rabo mogoce opaziti tudi znotraj drugih dis-kurznih strategij, medtem ko smo strategiji predikacijo in argumen­tacijo združili v eno iz dveh razlogov: a) ker je predikat lahko tudi del argumenta, b) ker smo topose v naši raziskavi analizirali tudi s stati­sticno analizo najbolj specificnega besedišca (za prilagoditev modela glej tudi Mikolic 2018). casopisih.5 Posebna pozornost je bila namenjena primerom najz­nacilnejših jezikovnih sredstev, ki jih novinarji uporabljajo za kre­pitev oz. šibitev pomenov posameznih besed in celotnega besedila. V naslednjem koraku smo opravili dva strukturirana intervjuja z novinarjema lokalnih casopisov na obeh straneh slovensko-ita­lijanske meje, torej Primorskih novic in Primorskega dnevnika, o cezmejnem in medkulturnem sodelovanju v opazovanem obdobju oteženega prehoda meje zaradi pandemije. Na koncu smo povzeli rezultate vseh analiz in izpeljali nekatere primerjave glede na cilje raziskave. 4 Leksika v pandemicnem medijskem diskurzu 4.1 Statisticna analiza Po opisani korpusni metodi smo na osnovi avtomatskega lušcenja besed sestavili frekvencne sezname za posamezne lekseme (leme),6 da bi ugotovili pestrost besedišca v šestih delovnih korpusih. 5 V analiziranih medijih smo poiskali prispevke v obdobju po nastopih obeh predsednikov vlad (Janša 3. 11. 2020, Conte 4. 11. 2020) in našli 5 clankov, ki porocajo o govoru obeh predsednikov vlad: De1 (Delo, 3. 11. 2020), Sn1 (Slovenske novice, 3. 11. 2020), CS1 (Corriere della Sera, 4. 11. 2020), Pd1 in Pd2 (Primorski dnevnik, 4. 11. 2020 ob 15:26 in isti dan ob 20:24). De1 in Sn1 sta porocala o govoru slovenskega premierja, CS1 in Pd1 pa o govoru italijanskega premierja. Primorski dnevnik je na isti dan objavil dva clanka, v drugem clanku (Pd2) je pojasnjena razvrstitev dežele Furlanije Julijske krajine v kategorijo ogroženosti, kar ob prvem prispevku (Pd1) ni bilo jasno. Poleg omenjenih 5 clankov smo v anali­zo vkljucili še 2: na portalu Trieste Cafe smo zasledili krajšo novico o omejitvenih ukrepih, ki jih je napovedal Conte (TC1, Trieste Cafe, 4. novembra 2020), medtem ko na portalu Primorskih novic nismo našli nobenega prispevka o Janševem govoru, nekaj dni kasneje pa so poro-cali o ukrepih gospodarske pomoci, ki so bili napovedani tudi v premi­erjevem govoru (Pn1, Primorske novice, 8. november 2020). 6 Lema je osnovna oblika besede, ki predstavlja vse njene oblikovne razli-cice (razlicne sklonske in spregatvene oblike). Zanimalo nas je, koliko besed, ki sodijo v pomensko polje covid-19 in omejitvenih ukrepov, je mogoce srecati med 100 najpogosteje rabljenimi besedami v posameznih korpusih. Ugotovili smo, da je najvec besed s tega pomenskega polja v Pn (22), sledi CS (18), temu s 17 besedami sledi TC, s po 16 besedami De in Pd, najmanj (14) besed s tega podrocja ima slovenski tabloid Sn (tabela 1). Križanje medijskih korpusov s slovenskim referencnim korpu­som Gigafida in italijanskim referencnim korpusom itTenTen16 pa je pokazalo, koliko je takih besed, ki se v pandemicnih medijskih be-sedilih pojavljajo statisticno bistveno pogosteje kot v besedilih refe­rencnih korpusov. Na teh spiskih najbolj specificnih lem za pande­micni medijski diskurz je bilo po pricakovanju veliko specializiranih terminov s podrocja covid-19 in omejitvenih ukrepov. Najvecje število takih izrazov med prvimi 100 najpogosteje rabljenimi specificnimi lemami je bilo ugotovljeno pri CS (50) in TC (47), sledijo De (32), Pn (28) in Pd (22), najmanj terminov srecamo pri Sn (16) (tabela 1). Tabela 1: Porazdelitev najpogostejših besed (lem) s podrocja pandemije. Mediji Število besed s podrocja pan-demije med 100 najpogostejši-mi besedami (lemami) Število besed s podrocja pande­mije med 100 najpogostejšimi besedami (lemami) po križanju z referencnim korpusom Delo 16 32 Corriere della Sera 18 50 Slovenske novice 14 16 Trieste Cafe 17 47 Primorske novice 22 28 Primorski dnevnik 16 22 4.2 Leksikalna analiza V seznamih slovenskih in italijanskih najbolj specificnih besed, do katerih smo prišli s križanjem z referencnim korpusom, smo nave-dli najprej termine iz korpusa z najvecjim številom terminov, nato pa seznam dopolnili še s termini iz drugih korpusov, ki jih v prvem kor­pusu ni bilo med prvimi 100 specificnimi lemami. Vedno pa so termi­ni razvršceni po pogostosti od najbolj do najmanj pogosto rabljenih. Slovensko besedišce s podrocja pandemije Med 100 najpogosteje rabljenimi podrocno specificnimi besedami, do katerih smo prišli po križanju štirih medijskih korpusov s sloven-skimi besedili De, Sn, Pn, Pd in slovenskega referencnega korpusa Gigafida, so naslednji termini, povezani s podrocja pandemije: • v De, nekateri od njih tudi v Pn, Pd and Sn: pandemija, koronavirus, NIJZ, zajezitev, karantena, epidemiološki, UKC, okužba, hospitali­ziran, epidemija, epidemiolog, covid, samoizolacija, coviden, oku­žen, epidemiolog, sledilnik, cepivo, protikoronski, namestitev, bris, koronavirusni, antigenski, oskrbovalka, potrjen, incidenca, testira­nje, karantenski, novookužen, ECDC (European Centre for Disease Prevention and Control), bolnišnica, razkuževanje, • samo v Pn: imunost, WHO, varstveno-delovni center, PCR test, Lancet, klinika, vatenka, žrelen, rektalen, veterinarski, namestit­ven, okužiti, omejevalni ukrep, epidemiološki, • samo v Pd: druženje, ICGEB (International Centre for Genetic En­gineering and Biotechnology AREA Science Park), Katinara, Asu­gi, metilprednisol, razkužitev, zajezitven, Medrol, distanciranje, • samo v Sn: / . V tej skupini besed gre v glavnem za precej ozko specializira­ne termine s podrocja epidemiologije in zdravstvenih ukrepov, le nekateri so: • deloma determinologizirani, npr. bolnišnica, • z drugih strokovnih podrocij, npr. zajezitev, namestitev, potrjen, sledilnik. Nekaj je tudi neologizmov, npr. vatenka. Nekatere od teh podrocno specificnih besed se pojavljajo tudi med 100 najpogosteje rabljenimi lemami v istih medijih, poleg teh pa najdemo na seznamih najpogosteje rabljenih lem tudi take termine z istega pomenskega polja, ki se ne pojavljajo tako viso­ko na seznamu specificnih besed, kar pomeni, da njihova raba ne odstopa od rabe istih besed v referencnih korpusih. To kaže, da gre za manj specializirane termine ali za splošno leksiko, in sicer so to lahko: • termini vec podrocij: okužiti, odkriti, potrditi, testirati, testira­nje, stik, pozitiven, okužen, namestitev, • terminologizirana splošna leksika: val, širjenje, prisotnost, vr­sta, ukrep, rezultat, primer, maska, • termini, ki prehajajo v splošno leksiko: virus, bolnišnica, bole-zen, bolnik, strokovnjak, • na podrocju pandemije pogosto rabljena splošna leksika: število, odstotek, zagotavljanje, oseba. V besedišcu Pd je nekaj posebnosti, povezanih z dejstvom, da dnevnik deluje v drugacnem kulturnem okolju, tako srecamo enaka krajevna imena in imena italijanskih institucij, povezanih z omejitvenimi ukrepi, kot so tudi v italijanskih medijih, prav tako so na obeh seznamih zelo visoko nekateri drugi podrocni izrazi, ki so v drugih slovenskih korpusih dalec od najpogostejših. Taka sta na primer izraza druženje in distanciranje; glede na to, da se med drugimi najpogostejšimi besedami v tem korpusu ali med najbolj pogosto rabljenimi specificnimi besedami po križanju z referencnim korpusom nahaja kar nekaj besed, povezanih z dru­ženjem, kot so praznovanje, praznik, božicna tržnica, družinski krog, izlet, potovanje, prijatelj, lahko sklepamo, da so v tem dnev­niku vec pozornosti posvetili socialni distanci in omejitvam dru­ženja kot v ostalih slovenskih dnevnikih. Italijansko besedišce s podrocja pandemije Med 100 najpogosteje rabljenimi podrocno specificnimi besedami, do katerih smo prišli med križanjem korpusov italijanskih medijev v Italiji CS in TC in italijanskega referencnega korpusa itTenTen16 (tabela 2), najdemo naslednje termine, povezane s covid-19 in zdra­vstvenimi ukrepi: • v CS, nekateri tudi v TC: Covid, coronavirus, lockdown, tampon (bris), pandemia (pandemija), contagio (okužba), quarantena (karantena), RSA (Residenze Sanitarie Assistenziali – domovi za ostarele), assembramento (zbor), Dpcm (Decreto del Presi­dente del Ministriglio de – Odlok predsednika Sveta ministrov), mascherina (maska), positivitŕ (pozitivnost), caso di positivitŕ (pozitiven primer), tasso di positivitŕ (stopnja pozitivnosti), po­sitivitŕ al coronavirus (pozitivnost na koronavirus), coprifuoco (policijska ura), distanziamento sociale (socialna distanca), asin­tomatico (asimptomatsko), focolaio (izbruh), decesso (smrt), contagiare (okužiti), terapia intensiva (enota za intenzivno nego), epidemia (epidemija), Cts (Comitato Tecnico Scientifico – Scientific Tech odbor), virologo (virolog), Oms (Organizzazione Mondiale della Sanitŕ – Svetovna zdravstvena organizacija SZO), indeks Rt (indeks Rt – indeks prenosljivosti okužbe), ricoverato (hospitalizacija), reinfezione (ponovna okužba), sanitŕ (ozdravi th care), impennata (vzpon), sanificazione (dezinfekcija), siero­logici (serološki), Gimbe (il Gruppo Italiano per la Medicina Ba-sata sulle Evidenze – italijanska skupina za medicino, ki temelji na dokazih), antigenico (antigen), epidemiologo (epidemiolog) , virus, tracciamento ali tracing (sledenje), ricoverare (hospita-lizacija), sierologico (serološko), movida (nocno življenje), on-data (val), ASST (Aziende Socio Sanitarie Territoriali – Lokalna zdravstvena podjetja), pandemico (prilag za pandemijo), Lancet. (mednarodni tedenski splošni medicinski casopis), asintomatico (asimptomatsko), epidemija (prilagoditev epidemiji), restrizione (omejitev), rianimazione (oživljanje), vaccino (cepivo), isolamen-to (izolacija), superširjenje, • samo v TC: numero (število), ASUGI (Azienda Sanitaria Univer­sitaria Giuliano Isontina – Univerzitetno zdravstveno podjetje Giuliano Isontina), clinicamente (klinicna), pediatra (pediater), USCA (Unitŕ Speciali di Continuitŕ Assistenziale – enote za kontinuiteto posebne oskrbe), guarire (zdraviti), Oss (Operator socio-sanitario – izvajalec socialnega zdravstvenega varstva), negativo (negativno), prevenzione (preprecevanje), trasmissibi­litŕ (prenosnost), pandemija (pandemija), positivo (pozitivno), resrittivo (omejevalno), CRO (pogodbena raziskovalna organi­zacija / klinicni Raziskovalna organizacija), pozdrav (zdravje). Vecina teh najpogostejših podrocno specificnih besed je visoko specializiranih terminov, vendar med njimi najdemo tudi besede, ki ne sodijo med ozko specializirane termine, pac pa so to: • terminologizirana splošna leksika, npr. mascherina (maska), • termini, ki prehajajo v splošno leksiko, npr. virus, • pogosto rabljena splošna leksika na podrocju pandemije, npr. numero (število), • publicisticni metaforicni izrazi, npr. impennata (vzpon), movida (nocno življenje), ondata (val), • anglicizmi, npr. tracing (sledenje). Nekatere od teh podrocno specificnih izrazov, ki so bolj ali manj terminološki, najdemo tudi med 100 najpogostejšimi lema-mi v istih italijanskih medijih, vendar pa se v tej skupini besed nahajajo še nekatere pogosto rabljene besede s podrocja pande­mije, ki pa so še bližje splošni leksiki kot zgoraj omenjeni izrazi, in sicer so to lahko: • termini vec podrocij (test, positivo), • terminologizirana splošna leksika (misura), • zdravstveni termini, ki prehajajo v splošno leksiko (paziente, ospedale, terapia, sanitario), • na podrocju pandemije pogosto rabljena splošna leksika (število, odstotek, zagotavljanje, oseba). 4.3 Besedišce v pandemicnem medijskem diskurzu – razprava Analize besedišca v medijskih korpusih slovenskih in italijan­skih besedil so pokazale, da se analizirani korpusi ne razlikujejo bistveno po številu zdravstvenih terminov med najpogosteje rabljenimi besedami, medtem ko se glede na pogostost rabe ožje specializiranih pojmov mediji delijo v dve skupini. V itali­janskem nacionalnem dnevniku Corriere della Sera in na itali­janskem lokalnem portalu Trieste Cafe se pojavlja veliko število zdravstvenih terminov med prvimi sto najpogostejšimi lemami, poleg tega pa v teh medijih srecamo tudi najpogostejšo rabo ožje specializiranih zdravstvenih terminov v primerjavi z dru­gimi mediji. Nekoliko nižje, a še vedno primerljive številke pri obeh kategorijah besed srecamo tudi pri slovenskem nacional­nem dnevniku Delo. To kaže na veliko pozornost, ki jo ti mediji posvecajo covid-19 in z njim povezanim ukrepom, ter na stroko­vnost clankov oziroma njihovo natancnost pri pisanju o teh te­mah. Ce je vecja pogostost pisanja o teh temah in strokovnost v nacionalnih dnevnikih pricakovana, pa je bolj presenetljiva visoka strokovnost lokalnega portala TC. Ocitno je, da si tudi ta medij prizadeva zelo pogosto in natancno informirati bralce o bolezni in omejitvenih ukrepih. Prav tako izstopa najvecje število zdravstvenih terminov med prvimi sto najpogostejšimi lemami pri slovenskem lokalnem dne­vniku Primorske novice in le nekoliko manjše število pri lokalnem dnevniku Slovencev v Italiji Primorski dnevnik, kar kaže na ravno tako veliko pozornost, ki jo obmejna lokalna dnevnika posvecata koronavirusni bolezni in zdravstvenim ukrepom. Pri tem pa je v korpusih teh dveh dnevnikov manj pogosta raba ožje specializira­nih zdravstvenih terminov v primerjavi s prvo skupino korpusov. Najbrž to lahko pojasnimo, prvic, z željo po informiranju bralcev na bolj poljuden, razumljiv nacin in, drugic, z namero po socasnem informiranju o razlicnih družbenih temah, saj se na seznam prvih 100 specificnih terminov, ki izstopajo v primerjavi z referencnima korpusoma, uvršca tudi veliko lastnih imen politikov, organizacij, držav. Gre za poslanstvo teh lokalnih medijev, da novinarsko pokri­vajo vse teme, relevantne za nek lokalni prostor. Najmanjše število podrocno specificnih besed na obeh sezna­mih je znacilno za korpus slovenskega tabloidnega portala Sloven-ske novice, kar je pravzaprav skladno z usmeritvijo slovenskega tabloida, da piše o razlicnih temah, privlacnih za širšo publiko, in da o njih, tudi o koronavirusu, ne piše prevec strokovno. 5 Intenziteta jezika v pandemicnem medijskem diskurzu 5.1 Raba krepilcev in šibilcev Na frekvencnih listah za posamezne lekseme (leme), generiranih na podlagi avtomatskega lušcenja medijskih delovnih korpusov, smo med 100 najpogosteje rabljenimi besedami lahko opazili tudi oznacevalce intenzitete na besedoslovni ravni.7 7 Pri statisticni analizi najpogosteje rabljenih modifikatorjev intenzitete v šestih delovnih korpusih smo opazovali samo modifikatorje intenzitete na besedoslovni ravni, ki vkljucujejo besedne modifikatorje in že modi­ficirane lekseme. Med njimi smo zajeli samo tiste, za katere že iz njiho­vega pomena izhaja, da modificirajo pomen ali so že same modificirane, nismo pa upoštevali besed, ki postanejo modifikatorji ali so modificirane v okviru konteksta. V okviru pragmaticne analize v naslednjem koraku raziskave pa smo opazovali modifikatorje na vseh jezikovnih ravninah in opazovali tudi ucinek na ravni konteksta. Kot je razvidno iz tabele 2, si korpusi glede na število modi­fikatorjev sledijo v naslednjem vrstnem redu: najprej slovenski Sn (17), Pd (13), De (12), Pn (9), za njimi pa italijanska korpusa TC (7) in CS (5). Tabela 2: Porazdelitev krepilcev in šibilcev v šestih medijskih korpusih. Mediji Število kre­pilcev med 100 najpo­gostejšimi lemami Število šibil­cev med 100 najpogostej­šimi lemami Število modi­fikatorjev, ki delujejo kot krepilci ali ši­bilci med 100 najpogostejši-mi lemami Vsota vseh modifikator­jev Delo 9 / 3 12 Corriere della Sera 4 / 1 5 Slovenske novice 13 1 3 17 Trieste Cafe 6 / 1 7 Primorske novice 7 / 2 9 Primorski dnevnik 10 1 2 13 5.2 Leksikalna analiza najpogostejših krepilcev in šibilcev Razlicne vrste modifikatorjev intenzitete med najpogostejšimi 100 besedami v slovenskih in italijanskih medijskih korpusih so prika­zane v tabeli 3. Razvidno je, da je v slovenskih korpusih vec vrst krepilcev, od katerih sta dva specificna le za slovenski casnik v Ita­liji. Tudi v italijanskih korpusih med najpogostejšimi 100 besedami najdemo vec vrst krepilcev, ceprav manj kot v slovenskih korpusih. Šibilci pa so v obeh skupinah korpusov med 100 najpogostejšimi besedami bistveno redkejši, ceprav najdemo v slovenskih korpusih razlicne tipe šibilcev, medtem ko je v italijanskih korpusih le ena vrsta šibilcev na leksikalni ravni. Tabela 3: Krepilci in šibilci v šestih medijskih korpusih. Mediji Modifikatorji intenzitete Modifikatorji v slovenskih medijskih korpusih Modifikatorji v italijanskih medijskih korpusih Krepilci > v Sn, nekaj modifikatorjev tudi v De, Pn in Pd: kazalni zaimek: ta tako tisti • protivni veznik: pa • clenek: tudi še že le • celostni zaimek: ves vsak • naklonski izraz: lahko • prislov: vec zelo vedno • velelnik 3. os.: naj > samo v Pd: • presežniška oblika prislova: najbolj • pomenski presežnik: množicen > v TC, nekaj modifikatorjev tudi v CS: • kazalni zaimek: tale (tak) questo (ta) • primernik prislova: piů (bolj) • clenek: anche (tudi) • celostni zaimek: tutto (ves, vse) • naklonski glagol: potere (moci) • protivni veznik: ma (toda, ampak) Šibilci > v Sn, nekateri tudi v De, Pd in PN: • naklonski izraz: lahko • nedolocni zaimek: nekaj • clenek: sicer > v TC in CS: • naklonski glagol: potere (moci) 5.3Intenziteta jezika v pandemicnem medijskem diskurzu – razprava Hitro lahko opazimo, da imajo korpusi slovenskih besedil vec mo-difikatorjev intenzitete kot italijanski korpusi, in sicer si po številu modifikatorjev korpusi sledijo po naslednjem vrstnem redu: najprej slovenski Slovenske novice, Primorski dnevnik, Delo, Primorske novice, na dnu po številu modifikatorjev pa sta Trieste Cafe in Cor­riere della Sera. Med modifikatorji tako v slovenskih kot italijan­skih korpusih prevladujejo krepilci. Da v vseh medijih prevladujejo krepilci, ne preseneca, saj želijo clanki z mocnimi argumenti prepricati bralce o tako pomembnih temah, kot so Covid-19 in ukrepi, povezani z njim. Prav tako ne pre­seneca, da ima najvišje število modifikatorjev in še posebej krepil­cev, slovenski tabloidni portal Slovenske novice, saj ocitno zaradi svoje uredniške zasnove deluje bolj na custveni ravni in obcasno tudi senzacionalisticno. Presenetljivo pa je majhno število oznacevalcev intenzitete v lo-kalnem portalu Trieste Cafe, za katerega bi pricakovali, da bi kot spletni medij podobno kot Slovenske novice temeljil na hitrem ucinku besedil s pomocjo custvenih ali tudi spoznavnih poudar­kov. Prav tako je glede na izhodišcno spoznanje o vecji custvenosti italijanskega konverzacijskega sloga presenetljivo, da imata oba italijanska korpusa med sto najpogostejšimi besedami manj modi­fikatorjev intenzitete kot slovenska korpusa. Odgovore na ta vpra­šanja glede intenzitete jezika v medijskih tekstih smo iskali s po­mocjo kvalitativne metode, tj. diskurzne analize izbranih clankov. 6Modifikatorji intenzitete in razlicne diskurzne strategije 6.1 Analiza diskurznih strategij Uporaba oznacevalcev intenzitete je povezana z razlicnimi dis-kurznimi strategijami, uporabljenimi v analiziranih besedilih. V analizi diskurza smo po prilagojenem modelu KAD (po Wodak in Meyer 2001: 72–73) analizirali naslednje diskurzne strategije: 1. nominacija: družbeni akterji; 2. predikacija in argumentacija: pozitivna/negativna, stereotipna/ nestereotipna, mocni/šibki argumenti; 3. perspektivizacija: izražanje govorcevega odnosa do vsebine in naslovnika; 4. modifikacija intenzitete: krepitev ali šibitev ilokucijske sile; 5. metaforizacija. Po tem modelu diskurzne analize smo opazovali novinarske clanke De1 (Delo, 3. 11. 2020), Sn1 (Slovenske novice, 3. 11. 2020), CS1 (Corriere della Sera, 4. 11. 2020), Pd1 in Pd2 (Primorski dnev­nik, 4. 11. 2020 ob 15:26 in isti dan ob 20:24), ki so se v vseh šestih analiziranih medijih pojavili po skoraj socasnih govorih slovenske­ga in italijanskega premierja Janeza Janše in Giuseppeja Conteja, v katerih sta napovedala nove, strožje omejitvene ukrepe oziroma popolno zaprtje v casu drugega vala covid-19 (glej opombo 3). 6.2 Modifikatorji intenzitete in razlicne diskurzne strategije – analiza in razprava Nominacija Analiza clankov z vidika razmerja med akterji in predikacijo kaže, da je v dveh slovenskih medijih, osrednjem nacionalnem dnevniku Delo in tabloidu Slovenske novice, prevladujoci subjekt slovenski premier Janša kot avtor govora, o katerem so mediji porocali, in s tem najpogostejši družbeni akter v analiziranem medijskem di­skurzu (De1: je dejal Janša; Sn1: premier je napovedal). V clankih vseh ostalih medijev, tako slovenskih obmejnih me-dijev Primorske novice in Primorski dnevnik kot italijanskega na­cionalnega dnevnika Corriere della Sera in regionalnega portala Trieste Cafe, je v ospredju vsebina ukrepov, vse ostalo (kdo je/bo sprejel ukrepe, govorca Janša in Conte) je v drugem planu. Kot subjekti se pojavljajo državni odloki, posamezni ukrepi, ustanove in podjetja, na katere se ukrepi nanašajo ipd. V teh besedilih so pogosti: • pasivna glagolska struktura v obeh jezikih (Pd1: dovoljena bo dostava na dom; CS1: il piano studiato dal governo e dagli esperti/nacrt, ki so ga preucili vlada in strokovnjaki), • splošni predmet v 3. osebi množine v slovenskih besedilih (Pn1: so sporocili po seji vlade), • elipsa v italijanskih besedilih (TC1: aperti solo negozi/odprte samo trgovine). Te oblike še potrjujejo, da so subjekti ali družbeni akterji manj pomembni od samih dejanj ali ukrepov. Zanimivo je, da je pasivna glagolska struktura pogosta tudi v clankih obeh obmejnih medijev v slovenskem Pn1 in Pd1, ceprav sta pasivna oblika in nominaliza­cija sicer bolj znacilni za italijanšcino kot za slovenšcino (Mikolic Južnic 2017, 120–143). Predikacija in argumentacija Z vidika namena oziroma ilokucije, argumentacije in notranje mo-dalnosti, kar vse se izrazi skozi predikacijo, so vsi clanki namenjeni informiranju o govorih predsednikov vlad, najmanj je to izposta­vljeno v clankih Pn1 in TC1, ki ne sledita vsebini govorov, ampak le predstavljata ukrepe, ki sta jih napovedala premiera, zlasti go-spodarske ukrepe za ublažitev posledic pandemije (Pn1) in omejit­vene ukrepe za zajezitev covid-19 (TC1). S tega vidika so vsi clanki dobro argumentirani in navajajo bodisi izvlecke iz govorov obeh predsednikov bodisi vsebino ukrepov. Predikacija in izbira argumentov v samih govorih pa odkriva ocitno razliko že v nameri govorov obeh predsednikov in njiho­vem odnosu do naslovnikov. V govoru slovenskega premierja sta prevladujoci govorni dejanji poziv k upoštevanju ukrepov in svarilo pred težko situacijo, ki bi sledila neupoštevanju ukre­pov, cemur se obcasno pridružujeta na eni strani pohvala neka­terih poklicnih skupin (npr. zdravstvenih delavcev), na drugi pa obtoževanje drugih skupin naslovnikov (npr. vplivnežev na družbenih omrežjih, ki so kriticni do ukrepov vlade). V govoru italijanskega premierja pa sta v ospredju govorni dejanji predsta­vljanja in razlaganja ukrepov, ki se jima pridružuje spodbujanje prebivalstva k upoštevanju ukrepov z vzbujanjem upanja, s pred­stavljanjem objektivnih razlogov za sprejete ukrepe na osnovi konkretnih številcnih podatkov in s poudarkom, da so vsi naslov­niki na istem, v podobno težki situaciji. Tako je v clankih slovenskih medijev, ki porocajo o govoru slovenskega premierja, tj. De1 in Sn1, predikacija bodisi nevtral­na (De1: je dejal Janša; Sn1: premier je napovedal) bodisi izraža ostrino predsednikovega nagovora (v De1 s pridevnikom v bese­dni zvezi: je bil oster Janša, z uporabo glagolov, ki izražajo ostri-no: opozoriti, pozvati, ogroziti; v Sn1 z elipso: Janša tudi nad vpli­vneže). Informacije so bolj splošne, ne konkretizirane, argumenti za sprejetje omejitvenih ali ukrepov za gospodarsko pomoc niso natancneje utemeljeni z morebitnimi številcnimi dokazi, analiza-mi. Drugace je v Pn1, kjer je zelo natancno predstavljena vsebina zakona za ekonomsko pomoc s konkretno opisanimi glavnimi ukrepi, ceprav kot hipoteticni z glagolom v pogojnem naklonu, saj zakon še ni bil sprejet (Pn1: Poroštvena shema SID banke bi se podaljšala). V clankih vseh treh italijanskih medijev in sloven-skega medija v Italiji pa predikacija predstavi premierjev govor kot nevtralen, pozitiven nagovor, glagoli rekanja in drugi glago­li, ki se navezujejo na premierjev nagovor, so nevtralni in vsi v prihodnjiku povednega naklona, ceprav zakon še ni bil sprejet (v CS1 prevladujeta glagola rekanja spiegare (razložiti) in precisare (natancneje pojasniti), poleg teh najdemo še glagole: aggiungere (dodati), sottolineare (podcrtati), concludere (zakljuciti)). Kon­kretni ukrepi so opisani natancno, zaradi cesar so to vecinoma mocni argumenti. Perspektivizacija Z vidika odnosa novinarja oziroma medija do sporocene vsebine in bralcev lahko ugotovimo, da se pisci vseh clankov osebnemu odnosu do premierjevega govora ali sprejetih ukrepov izogibajo in poskušajo upovedeno temo predstaviti cim bolj objektivno. V De1 pisec v glavnem sledi premierjevemu govoru, osebnemu od­nosu do samega govora se izogiba, zato govorca veckrat dobese­dno navaja. Tako dobesedne navedke srecamo že v naslovu (Caka nas še najmanj mesec dni trdega boja z virusom) in mednaslovu (Pandemija je preizkušnja za celotno cloveštvo), v katerih zasle­dimo številne besedne krepilce (zvezo clenka in prislova ‘še naj­manj’, metaforo s podrocja vojne tematike in pridevniškim pomen-skim presežnikom ‘trd boj’, celostnim zaimkom ‘celoten’). V Sn1 je težnja, da pisec sledi premierjevemu govoru, še bolj izrazita, saj je daljših dobesednih navedkov še vec, prisotni so v vseh odstavkih, z izjemo enega. Že v naslovu je prisoten glagol rekanja, tako da je jasno, komu pisec pripisuje navedene besede (Janša sporoca: Caka nas najmanj mesec dni trdega boja z virusom). Tudi v CS1 se že naslov z dobesednim navedkom sklicuje neposredno na premierja (Dpcm, Conte: »Sono 4 le Regioni nella zona rossa, 2 arancioni e 14 gialle./L’entrata in vigore slitta a venerdě«/Dpcm, Conte: »4 regije so v rdeci coni, 2 sta oranžni in 14 je rumenih. Zacetek veljavnosti odloka prestavljen na petek«). Prav tako tudi v samem besedilu, v katerem avtor clanka kronološko sledi premierjevemu govoru, ne najdemo komentarjev k porocani vsebini, pac pa gre le za povze­manje besed premierja, bodisi v premem ali prenesenem govoru. Podobno so tudi v obeh clankih Pd1 in Pd2 v ospredju ukrepi vlad­ne uredbe, ki so predstavljeni brez komentarja. Kljub temu v naslo­vu prvega clanka zasledimo krepilec ‘še’, ki poudarja nedorecenost vladne informacije glede barvne kategorije dežele FJK (Še neja­sno, ce bo FJK rumena ali oranžna). Tudi v nadaljevanju prispevka avtor izpostavi to negotovost in jo tudi utemelji (Zaenkrat še ni znano, ce bo Furlanija - Julijska krajina rumena ali oranžna, saj je po epidemiološki sliki na meji med dvema razlicnima režimoma ukrepov.). Naslednji clanek pa je ocitno nastal prav z namenom odgovoriti na to nedorecenost prve vladne informacije, saj že v naslovu in podnaslovu informira bralce glede kategorije FJK in o izvoru te nove informacije (FJK med »rumenimi« deželami. To je pravkar sporocil predsednik vlade Giuseppe Conte). Clanka želita torej karseda jedrnato in objektivno predstaviti predvsem vsebi-no ukrepov, le deloma pa tudi nezadovoljstvo zaradi nezadostnih, nejasnih ali nepravocasno posredovanih informacij. Odnos medija do porocane vsebine pa je nekoliko bolj izposta­vljen le v Pn1, in sicer se ta kaže v odlocitvi, da ne porocajo o pre­mierjevem govoru (ta je v besedilu izrecno omenjen samo enkrat), ampak zelo natancno predstavijo samo napovedane ukrepe za ublažitev gospodarske krize, in v TC1, ki o ukrepih, predstavljenih v Contejevem govoru, porocajo samo v obliki novice na kratko in jedrnato. Za vse clanke lahko ugotovimo recemo, da podobnosti in razlike v izbirah naslova in mednaslovov, v rabi dolocene vrste glagolov rekanja, mišljenja ter modifikatorjev intenzitete lahko pripišemo v glavnem bolj vsebini nagovorov obeh premierjev kot odnosu novi­narjev do vsebine, saj slednji v analiziranih besedilih želi biti cim bolj nevtralen. Modifikacija intenzitete Skladna s predstavljeno perspektivizacijo je tudi raba modifika­torjev intenzitete, ki so rabljeni v glavnem v okviru navedb iz go-vorov dveh politikov, o katerih clanki porocajo, in s tem izražajo njun odnos do upovedenega sporocila in naslovnikov, ne pa novi­narjevega odnosa do porocane vsebine in bralcev. Tako v clankih v De1 in Sn1 prevladujejo krepilci, a jih novinarji v glavnem pri­pisujejo avtorju nagovora in se tako na nek nacin distancirajo od zapisanega (npr. v De1 najdemo celostni zaimek ‘vse/vsi’, prislov ‘zelo’, frazem s poljubnostnim zaimkom ‘nima smisla karkoli ole-pševati’: »Pandemija vpliva na vse. Položaj je zelo resen in nima smisla karkoli olepševati.«). Pri tem avtor clanka v Sn1 dobesedno navaja besede premierja, tako da so vsi modifikatorji intenzitete pravzaprav modifikatorji, ki naj bi jih uporabil premier, in sicer so to sami krepilci (šibilcev ni), poleg tega tu avtor dobesedno nave-de še nekatere premierjeve intenzitetno mocne dele govora, ki jih je novinar v De1 izpustil (npr. v Sn1 del z okrepljenimi, ekspresiv­nimi besedami, kot je ‘zavržno’, ‘nicvredno’: »Izkorišcanje global-ne zdravstvene krize za rušenje (vlade – op. a.) je zloraba stiske, je zavržno, nicvredno pocetje.«). V Pn1 se samo krepilci pojavijo v prvem odstavku, kjer je informacija o Janševem govoru, medtem ko v naslednjih odstavkih, kjer je govor o paketu ukrepov, ki bo šele sprejet, prevladujejo šibilci ali pa je raba šibilcev in krepilcev uravnotežena. V Pd1 srecamo le malo modifikatorjev intenzitete, in sicer le nekaj krepilcev, ki želijo poudariti pomen nezadostne informacije (glej zgornje poglavje o perspektivizaciji). V TC1 kre­pilcev ni, srecamo samo glagole v trpniku ali neosebne glagolske oblike, ki jih cutimo kot sredstvo za distanciranje novinarja od vira informacij in odlocevalcev, kar je na prvi pogled lahko šibilec, ker pa istocasno prav zaradi omenjene distance ukrepi v clanku de­lujejo kot neko objektivno dejstvo, pravzaprav to jezikovno sredst­vo argumente krepi (npr. trpnik ‘verrano anticipati’ in nedolocnik »di eseguire consegne« v: Nelle zone arancioni il coprifuoco, e la chiusura dei locali, verranno anticipati alle 18, con la possibilitŕ per i locali di eseguire consegne a domicilio.). Podobno kot v De1 in Sn1 so tudi v CS1 modifikatorji pripisani premierjevemu govoru, pri cemer se tu precej enakomerno izmenjujejo krepilci in šibilci (npr. v CS1 imamo glagolski naklon ‘avrete notato/morda ste opa­zili’ kot šibilec in ponavljanje nikalne oblike ‘non ci sono/ni’ kot krepilec: »Avrete notato che non ci sono regioni comprese in aree verdi. Non ci sono territori che possono sottrarsi alle misure pre­se/«Morda ste opazili, da ni regij, vkljucenih v zelene cone, ni oze­melj, ki bi se lahko izognili sprejetim ukrepom). Metaforizacija Najvec metaforicnega izražanja in retoricnih figur zasledimo v clanku De1, ki prinaša najvec premierjevega govora in pravzaprav so vsa metaforicna in retoricna sredstva tista, ki jih je uporabil pre­mier v svojem govoru. To so metafore s podrocja boja, vojne (npr. trdi boj, bitka za življenje, na prvi boj, bitka za življenje, na frontni crti) in s podrocja podnebnih razmer (nov val, hladni val, dolga zima, hladni val, dolga zima). V glavnem so to konvencionalne me-tafore, ki vsebujejo stalne besedne zveze oz. idiome z omenjenih podrocij ali iz splošnega govora. Med najpogostejšimi retoricnimi figurami so: stopnjevanje, pretiravanje, kopicenje, antiteza. Podobno stanje je tudi v Sn1, le da je metaforicnih in retoricnih sredstev manj, saj clanek prinaša le krajši del Janševega govora, je pa nekaj vec okrepljenih in obenem ekspresivnih besed (velikan-ska, zavržno, nicvredno, trdoživ itd.), tudi tu srecamo konvencional­ne metafore, kot npr. razumemo, kaj je na tehtnici; izbruh virusa). Metaforicno izražanje je prisotno tudi v CS1, kjer so prav tako vse uporabljene metafore v clanku navedene kot Contejeve, le da se poleg konvencionalnih metafor sreca tudi bolj ustvarjalne metafore. Pri konvencionalnih, tudi uradniških ali publicisticnih metaforah, gre za pomenske prenose, ki so že vgrajeni v pomen besed, besednih zvez (npr. pandemia corre ovunque/pandemija se širi povsod). S pravimi, ustvarjalnimi metaforami pa se Con-te trudi na bolj slikovit nacin predstaviti situacijo (npr.: Il piano studiato dal governo e dagli esperti /…/ č la bussola che ci indica dove intervenire e con quali misure./Nacrt, ki so ga preucevali vla­da in strokovnjaki /…/ je kompas, ki nam pokaže, kam posredovati in s kakšnimi ukrepi.). Med retoricnimi figurami pa poleg antitez, ponavljanja in stopnjevanja nekajkrat zasledimo tudi nagovor na­slovnikov. Zanimivo je, da tu ne najdemo metaforicnih sredstev s podrocja boja in vojne, je pa prisotna uporaba barv kot simbolov za razlicne režime ukrepov. Slednje srecamo tudi v prispevkih drugih dveh casopisov v Ita­liji (TC1 in Pd1). V TC1 in Pd1, kot tudi v Pn1 v Sloveniji, pa ne zasledimo drugih metaforicnih in retoricnih sredstev, prisotna je le poosebitev, povezana s pasivno stavcno tvorbo, ki odraža težnjo po objektiviziranem opisu ukrepov (npr. v TC1 misure che divido-no l’Italia in 3 zone/ukrepi, ki delijo Italijo na 3 obmocja; La zona rossa vede le restrizioni piů dure per le attivitŕ/Rdece obmocje bo deleležno najstrožjih omejitev dejavnosti.). 7 Cezmejna perspektiva 7.1 Vprašanja strukturiranega intervjuja Da bi izvedeli, kako se s cezmejne perspektive kaže slovensko-i­talijanska komunikacija o covid-19, smo opravili intervjuja z no-vinarjema lokalnih casopisov z obeh strani slovensko-italijanske meje Primorskimi novicami in Primorskim dnevnikom, odgovor­nima za pokrivanje tematskega podrocja pandemije. Zastavili smo jima naslednja vprašanja: 1. Kateri so bili njihovi viri informacij in kateri so se jim je zdeli najbolj zanesljivi? 2. Katere so bile morebitne težave pri sprejemanju informacij z razlicnih virov in pri posredovanju informacij? 3. Jih je zanimalo stanje v sosednji državi, v cezmejnem prostoru in kateri so bili njihovi viri? 4. Kako so novinarji obcutili in prehajali mejo v casu omejitev gibanja? 5. Koliko so posvecali pozornosti drugim temam? 7.2 Cezmejna perspektiva – analiza in razprava Viri informacij za Primorske novice v Sloveniji so politicni in strokov­ni, redne tiskovne konference organizira Vlada RS, na njej sodelujejo predstavniki razlicnih organizacij. Informacijski viri za Primorski dnevnik v Italiji so številcnejši, saj gre za telesa tako na državni kot regionalni ravni, vec je predvsem strokovnih ustanov. Tako tudi re-dne tiskovne konference organizirajo strokovne ustanove, v prvem valu jih je organizirala Protezione Civile (Civilna zašcita), sedaj pa Istituto Superiore di Sanitŕ ISS (Višji inštitut za zdravstvo). Težave pri pridobivanju in širjenju informacij Primorske novice v Sloveniji vidijo predvsem v razhajanju informacij med razlicnimi viri, iz cesar izhaja nejasnost in kaoticnost informacij glede omejit­venih ukrepov, moteci so nenadne, nepricakovane izjave, tudi prek družabnih medijev, ki vnašajo zmedo. Primorski dnevnik v Italiji vidi dve težavi: prva je v tem, da odlocevalci potrebujejo prevec casa za sprejemanje ukrepov, in posledicnem poznem obvešcanju; še pomembnejša pa je premalo konkretni nivo omejitvenih ukre­pov, ki zato dopušcajo razlicne interpretacije. Oba medija spremljata tudi cezmejno stvarnost, pri tem se na­slanjata predvsem na nacionalni tiskovni agenciji ANSA in STA, na svojega dopisnika (Pd) ali že vzpostavljeno mrežo neposrednih virov na terenu (Pn), zelo dragoceno jima je njuno sodelovanje pri izmenjavi novic in clankov v zvezi s temo covid-19. Primorski dne­vnik še bolj kontinuirano skrbi za pokrivanje tudi drugih tem v Sloveniji kot maticni državi. Ceprav oba medija tudi v obdobjih delnega zaprtja meje na­daljujeta s cezmejno komunikacijo, ta poteka predvsem preko spleta, manj v neposrednem fizicnem stiku. To obcutijo kot motece predvsem na Primorskem dnevniku, kjer zaprtje meje obcutijo ne zgolj na konkretni, fizicni ravni, temvec tudi na simbolni ravni, kot odreznosti od matice. Pri Primorskih novicah je covid-19 vseskozi osrednja tema, tudi novinarji, ki pokrivajo razlicna družbena podrocja, opazujejo, kako se pandemija odraža na teh podrocjih. Pri Primorskem dnevniku pa je bila tema pandemije prevladujoca v prvem valu, medtem ko so kasneje poskušali vec pozornosti posvecati tudi drugim temam. 8 Sklepi V prispevku smo prikazali nekatere rezultate raziskave medijske­ga diskurza o omejitvenih ukrepih med drugim valom pandemije covid-19 v Sloveniji v primerjavi z medijskim diskurzom v tem ob-dobju v Italiji. Zanimali so nas predvsem mediji, ki jih lahko sprem­ljajo prebivalci ob slovensko-italijanski meji v Sloveniji in sloven-ska skupnost v Italiji. Z vidika naših raziskovalnih ciljev se je v korpusni analizi poka­zala zanimiva povezava med rabo specificnih izrazov s podrocja pandemije in rabo oznacevalcev intenzitete, predvsem krepilcev. Ce primerjamo na eni strani dve lestvici slovenskih in italijanskih medijskih korpusov, in sicer lestvico glede na število besed s po­drocja pandemije med 100 najpogostejšimi besedami/lemami (od korpusa z najvecjim številom do korpusa z najmanjšim številom pandemicnih podrocnih izrazov: 1. Pn, 2. CS, 3. TC, 4. De, 5. Pd, 6. Sn) in lestvico glede na število ožjih terminov s podrocja pandemi­je po križanju z referencnim korpusom (1. CS, 2. TC, 3. De, 4. Pn, 5. Pd, 6. Sn) z na drugi strani lestvico slovenskih medijev po številu modifikatorjev intenzitete (1. Sn, 2. Pd, 3. De, 4. Pn, 5. TC, 6. CS), vi-dimo, da gre za skoraj obratno sorazmerje. Medijski diskurz v Slo­veniji vsebuje manj terminov in vec oznacevalcev intenzitete (De, Sn) v primerjavi z medijskim diskurzom v analiziranih medijih v Italiji (CS, TC), ki vsebuje najvecje število terminov in najmanjše število modifikatorjev intenzitete. Analiza diskurza je pokazala, da je v analiziranih prispevkih v dveh slovenskih medijih (De1, Sn1) glavni akter premier Janša kot avtor nagovora državljanov, ki se nanaša na nove ukrepe za javno zdravje in gospodarsko pomoc. Tudi odnos do upovedene teme, oznacevalci intenzitete, med katerimi prevladujejo krepilci, in metaforika so pripisani istemu akterju. Tudi v clankih v itali­janskih medijih so modifikatorji intenzitete, med katerimi se tu iz­menjujejo tako krepilci kot šibilci, ter metafore prav tako vecinoma pripisani glavnim akterjem. Za razliko od slovenskih medijev pa se v italijanskih medijih akterji v clankih bodisi izmenjujejo (premier Conte in drugi akterji v CS1) bodisi gre za akterje, povezane s samo vsebino ukrepov (odlok, trgovine, storitve v TC1). Ugotovimo lahko, da se kvantitativni in kvalitativni del raziska­ve, tj. korpusna analiza in analiza diskurza, dopolnjujeta in med-sebojno potrjujeta. Obe vrsti raziskave kažeta, da je slovenski di­skurz bolj opisen, vrednotenjski, emocionalen, italijanski pa bolj informativen, formalen, strokoven. V obeh diskurzih prevladuje notranja modalnost (diskurzne strategije so odvisne od strategij glavnih akterjev), kar kaže na to, da si mediji ne želijo sami pre­sojati o temah, povezanih s covid-19, pac pa vsa mnenja pripišejo akterjem, o katerih porocajo. Zato sta položaj moci, ki ga zaseda vir informacij, in narava njegovega diskurza kljucnega pomena, glede na to, da vir informacij postane glavni akter pandemicnega diskurza v vseh medijih, slovenskih in italijanskih. Poleg rezulta­tov diskurzne analize, ki je razkrila vecjo raznolikost družbenih akterjev v italijanskem medijskem diskurzu v primerjavi s sloven-skim, so intervjuji z novinarji obeh obmejnih medijev pokazali tudi, da imajo mediji v Italiji možnost slediti številcnejšim virom informacij, predvsem številnim strokovnim ustanovam s podrocja medicine, v primerjavi z mediji v Sloveniji, kjer redne novinarske konference, ki se jih udeležujejo predstavniki razlicnih organizacij, organizira Vlada RS. Kar zadeva raziskovalno vprašanje o diskurzu dveh lokal­nih medijev v slovenšcini na obeh straneh meje, je zanimivo, da se v rezultatih vseh analiz umešcata na vmesne pozicije. Dnevnik Primorske novice, s sedežem v Sloveniji, je sicer po številu besed s podrocja pandemije in po številu oznacevalcev intenzitete bliže italijanskim medijem, po številu bolj speciali­ziranih terminov pa bližje slovenskim, medtem ko je Primorski dnevnik po vseh kriterijih bliže slovenskim medijem. Pri tem je potrebno upoštevati informacijo, pridobljeno iz intervjujev, da so se v Primorskem dnevniku koronavirusu podrobneje in te­meljiteje posvecali v prvem valu, medtem ko se želijo v drugem valu socasno posvecati še drugim temam, pomembnim za slo­vensko skupnost v Italiji, in je tudi zato med najbolj pogostimi besedami manj terminov s podrocja pandemije kot v italijan­skih medijih. Vsekakor pa se pri obeh lokalnih medijih pozna njuno poslanstvo informirati na cim bolj nevtralen nacin cim širšo lokalno publiko razlicnih profilov. Glede na spoznanja o delovanju novih medijev predvsem na custva bralcev lahko recemo, da je v slogu slovenskega tabloidne­ga portala Slovenske novice pricakovana najvišja stopnja intenzi­tete jezika, na kar kaže najvecje število modifikatorjev, predvsem krepilcev, in najmanjše število besed s podrocja pandemije. Prese­netljiv pa je slog portala Trieste Cafe, ki se je pokazal kot izrazito informativen, tudi strokoven medij. Po primerjavi slovenskega in italijanskega medijskega diskur­za lahko torej ugotovimo, da je covid-19 nekako obrnil na glavo pricakovanja glede racionalnega, litoticnega slovenskega in emo-cionalnega, hiperbolicnega italijanskega konverzacijskega sloga, o cemer govorijo raziskave, ki smo jih omenjali v teoretskem po­glavju. Ocitno je, da se italijanski javni diskurz bolj osredotoca na samo vsebino epidemiološkega stanja in ukrepov, pandemija je prikazana kot objektivno dejstvo, ob državni politiki je prisotno vec stroke in vec akterjev, tako na nacionalni kot na regionalni ra­vni. V slovenskem diskurzu pa je komunikacija bolj centralizira­na, v veliki meri odvisna od državne politike in je zanjo znacilna višja stopnja intenzitete jezika. V slovenskem medijskem diskur­zu tako lahko opazimo izrazito pozicijo moci osrednjega vira in-formacij, ki se odraža v vecji emocionalnosti govora in neposre­dnemu pozivanju naslovnikov, italijanski medijski diskurz pa s svojo strokovno vsebino, raznolikimi viri informacij in formalnim slogom dosega vecjo distanco in odpira prostor za razmislek. Na koncu lahko recemo, da imata oba pandemicna komunika­cijska sloga svoje dobre in slabe strani. Nekateri ocitajo italijanski komunikaciji pocasnost in birokratskost, slovenski komunikaci­ji pretirano pokroviteljstvo, obema pa tudi veliko zmede in neja­snosti. Pri tem je zanimivo, da mediji v obmejni regiji ocitno lažje spremljajo pozitivne in negativne strani obeh stilov komuniciranja in zase izbirajo nevtralnejše. Vse to bomo lahko preverjali še v no-vih raziskavah, ki bodo zajele javno komunikacijo v daljšem ob-dobju pandemije. 9 Bibliografija BECKETT, CHARLIE, AND MARK DEUZE. 2016. On the Role of Emotion in the Future of Journalism. Social Media + Society 2(3): 1–6. Dostopno na: https://journals.sagepub.com/doi/full/10.1177/ 2056305116662395. BROWN, PENELOPE, STEPHEN C. LEVINSON, AND STEPHEN C. LEVINSON. 1987. Politeness: Some Universals in Language Use. Cambridge: Cambridge University Press. BOWERS, JOHN WAITE. 1963. Language intensity, social intro­version, and attitude change. Speech Monographs 30: 345–352. BURGERS, CHRISTIAN, AND ANNEKE DE GRAAF. 2013. Lan­guage intensity as a sensationalistic news feature: The influence of style on sensationalism perceptions and effects. Communications 38(2): 167–188. CASTELLS, MANUEL. 2009. Communication Power. Oxford, New York: Oxford University Press. CS1 – MOROSI, S. 2020. Nuovo Dpcm, Conte: »Sono 4 le Regioni nella zona rossa, 2 arancioni e 14 gialle. L’entrata in vigore slitta a venerdě«. Corriere della Sera, 4. 11. 2020. Available from: https:// www.corriere.it/cronache/20_novembre_04/dpcm-conte-quando--parla-conferenza-stampa-discorso-ordinanza-regioni-lockdown--zona-rossa-diretta-b16d7eac-1ec3-11eb-9970-42ca5768e0fd.shtml (22. oktober 2021). DE1 – BE. B. 2020. Caka nas še najmanj mesec dni trdega boja z virusom. Delo, 3. 11. 2020. Available from: https://www.delo.si/no-vice/slovenija/drzavljane-bo-nagovoril-predsednik-vlade/ (12. ok­tober 2021). ERJAVEC, TOMAŽ, CAMELIA IGNAT, BRUNO POULIQUEN AND RALF STEINBERGER. 2005. Massive multi-lingual corpus compilation: Acquis Communautaire and totale. Archives of Con­trol Sciences 15(4): 529–540. HAMILTON, MARK. A. 2015. Language Intensity as an Expressi­on of Power in Political Messages. V: Schulze, Rainer, and Hanna Pishwa (ur.). The Exercise of Power in Communication, 233–265. London:Palgrave Macmillan. MANOVICH, LEV. 2001. The Language of New Media. Cambrid­ge, London: MIT Press. MIKOLIC, VESNA. 2020. Izrazi moci slovenskega jezika. Koper: Annales ZRS, Ljubljana: Slovenska matica. MIKOLIC, VESNA. 2018. National attributes viewed through to­urism discourse: the case of Slovenia. V: Held, Gudrun (ur.). Stra­tegies of adaptation in tourist communication: linguistic insights, 54–72. Leiden, Boston: Brill. MIKOLIC, VESNA. 2012. Teaching Slovenian and Italian commu­nication style. V: Ruiz De Zarobe, L. in Y. Ruiz De Zarobe (ur.). Spe­ech acts and politeness across languages and cultures, 337–366. Bern [etc.]: P. Lang. MIKOLIC JUŽNIC, TAMARA. 2017. Nominalizacija: korpusni pristop h kontrastivnim in prevodoslovnim vprašanjem. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. OPUTU, EDIRIN. 2020. The coronavirus pandemic has made com­munication more important than ever. Dostopno na: https://news. temple.edu/news/2020-09-16/coronavirus-pandemic-has-made­-communication-more-important-ever. (12. oktober 2021) PD1 – SPLETNO UREDNIŠTVO. 2020. Še nejasno, ce bo FJK ru­mena ali oranžna. Primorski dnevnik, 4. 11. 2020 | 15:26. Available from: https://www.primorski.eu/se/se-nejasno-ce-bo-fjk-rumena-a­li-oranzna-FB663052 (14. avgust 2021). PD2 – SPLETNO UREDNIŠTVO. 2020. FJK med »rumenimi« deže­lami. Primorski dnevnik, 4. 11. 2020 | 20:24. Available from: https:// www.primorski.eu/se/fjk-med-rumenimi-dezelami-FB663513 (12. september 2021). PN1 – STA. 2020. Vlada sprejela osnutek šestega protikoronskega zakona. Primorske novice, 8. 11. 2020. Available from: https://www. primorske.si/slovenija/vlada-sprejela-osnutek-sestega-protikoron­skega-zak (1. oktober 2021). REDDY, B. VENKATASHIVA, AND ARTI GUPTA. 2020. Impor­tance of effective communication during COVID-19 infodemic. J Family Med Prim Care9(8): 3793–3796. Dostopno na: https://www. jfmpc.com/text.asp?2020/9/8/3793/293075 (12. oktober 2021). RUTH, WODAK, AND MICHAEL MEYER. UR. 2001. Methods of critical discourse analysis. Los Angeles (etc.), SAGE Publications. SN1 – M.U. 2020. Janša sporoca: Caka nas najmanj mesec dni trde­ga boja z virusom. Slovenske novice, 3. 11. 2020. Available from: https://www.slovenskenovice.si/novice/slovenija/jansa-sporo­ca-caka-nas-najmanj-mesec-dni-boja-z-virusom-video-366840 (12. november 2021). ŠTRKALJ DESPOT, KRISTINA. 2020. Kako koronavirus mijenja jezik kojim govorimo (i mislimo)? Hrvatski jezik: znanstveno-po­pularni casopis za kulturu hrvatskoga jezika 7(2): 1–7. TC1 – REDAZIONE. 2020. Nuovo Dpcm: la ristorazione nelle tre zone di rischio. Trieste Café, 4. 11. 2020. Available from: https:// www.triestecafe.it/it/news/cronaca/nuovo-dpcm-la-ristorazione--nelle-tre-zone-di-rischio-4-novembre-2020.html (19. oktober 2021). VICIC, JERNEJ. 2016. Jezikovni viri za prevajalne sisteme. Anna-les: anali za istrske in mediteranske študije, Series historia et socio-logia 26(4): 751–767. WIERZBICKA, ANNA. 2003. Crosscultural Pragmatics. The Se­mantics of Human Interaction. Berlin: Mouton de Gruyter. Monitor ISH (2021), XXIII/2, 113–126 Izvirni znanstveni clanek Original scientific article Klaus-Gerd Giesen1 Post/Trans/Hyper ? The Case for Humanism Abstract: The essay argues that the covid-19 crisis has caused a humanist leap on a planetary scale. It then examines possible objections from three currents of thought (posthumanism, tran­shumanism, hyperhumanism) which believe, in its own way, that the coronavirus pandemic demonstrates, on the contrary, that it is important to go beyond any humanist interpretation. It concludes that such an outbidding of humanism is not convincing. Keywords: covid-19, humanism, posthumanism, transhumanism, hyperhumanism Post/Trans/Hyper? Primer humanizma Povzetek: Esej zagovarja prepricanje, da je kriza covid-19 povzroci-la humanisticni preskok v globalnem merilu. Nato preucuje možne kontra argumente, izhajajoce iz treh miselnih tokov (posthumani­zem, transhumanizem, hiperhumanizem), ki na svoj nacin postu­lirajo, da pandemija koronavirusa dokazuje nasprotno, in sicer da je pomembno preseci vsako humanisticno interpretacijo. Besedilo zakljucuje, da takšno preseganje humanizma ni prepricljivo. Kljucne besede: covid-19, humanizem, posthumanizem, transhu­manizem, hiperhumanizem 1 Klaus-Gerd Giesen is Professor of Political Science at Université Cler­mont Auvergne / Klaus-Gerd Giesen je profesor politologije na Univerzi Clermont Auvergne. E-pošta: klaus@giesen.fr 113 With more than five million deaths around the world today, the covid-19 pandemic has been, and continues to be, a tremendous challenge for all humans. In the following pages I will outline, in the form of a very short essay—and therefore definitely not as an in-depth research paper—a few thoughts, sometimes deliberatively provocative, which lead me to think firstly that the crisis has caused a humanist leap on a planetary scale. Secondly, I will examine the possible objections to my argument from three currents of thought (posthumanism, transhumanism, hyperhumanism) that believe, each in its own way, that the coronavirus pandemic demonstrates, on the contrary, that it is important to go beyond any humanist interpretation and, consequently, to give a completely different meaning to the coronavirus disruption. Hoping that this may be useful, the main objective is simply to relativize a number of pre­suppositions in the current debate, and, above all, to sketch some possible perspectives for potential future research in philosophy and the social sciences. I. First, the thesis briefly defended here can be summarized as fol­lows: through the covid-19 crisis humanism has perhaps just ce­lebrated its greatest triumph of all times, if we understand (classi­cal) humanism as any effort (moral, cultural, spiritual, educational, scientific, etc.) to make humans “better”, i.e. to morally raise them above their lower gregarious instincts. Indeed, against all utilitari­an calculations based on economic consequences, which are undo­ubtedly extremely harmful in the short and medium term, the who­le planet has mobilized to try to protect, by multiple and prolonged confinements and other spectacular measures (putting bodies at a distance, systematic wearing of masks, invention of vaccines and systematization of vaccination, development of new medical tre­atments, etc.), above all the most vulnerable among us, those who run the greatest risk of dying from covid-19 in times of limited me­dical resources. The relationship not to death, but to inequality in the face of death, has thus been profoundly modified: on a global scale, the functioning of the economy and society has been slowed down considerably in an attempt to defend, albeit very imperfectly, first the most fragile, and then—and only then—all those who so desi­re. Unlike previous epidemics in the history of humanity, almost all the governments of the world have hastily and simultaneously organized what could be called a humanist planetary learning pro­cess (even if it is undoubtedly true that the effects of the efforts that require heavy financial investments have been very unevenly dis­tributed across the globe), and a large majority of the populations willingly participated, not only out of interest but also often out of conviction and genuine concern for others. The scientific race for vaccines and medical treatments as well the sharing of epidemio­logical data on a global scale is part of it. An earthquake, coming from the depths, which magnifies the human being, his capacity to rise beyond its biological condition and to organize itself as huma­nity, and which ultimately magnifies life itself. An immense hope for the future of homo sapiens sapiens. Human life, which by definition has no price (Kant 1785, 434), nevertheless has a cost. The new imperative to preserve it at al­most any economic cost indicates, once again, a sudden reversal of perspective: the primacy of life over the economy; health as a public good; the return to the precautionary principle (stocks of masks, tests, vaccines, hospital beds, respirators, etc.) and the sanc­tuarization of certain health spaces and functions; the astonish­ment of the former colonial and imperialist powers (Europe, USA) at the much more efficient management of the epidemic by many states considered to be “developing” (Vietnam, Taiwan, Vanuatu, etc.), a not inconsiderable cultural shock for any eurocentric atti­tude, even though the situation in the developing world has been, and continues to be, very diverse in this field ; the reinforced role of a certain number of multilateral world organizations, such as the World Health Organization, whose financing and competences could be improved in the future. Never again will it be possible to say that it is not possible to stop, or at least to strongly slow down, the productivist mega-ma­chine of triumphant capitalism. Since the beginning of 2020 this has been done several times, over long weeks, even months. Per­haps this will also be the case, at least partially, for some of the next epidemic waves that will sooner or later appear. If it is true, howev­er, that since the beginning of the year 2021 productivist capital­ism has been partially restored, it seems nevertheless undeniable that in many layers of the world population, and especially in the affluent countries, a profound change of attitude is being felt and could lead to fundamental changes in the longer term. For the time being the consequences have proven to be in part very beneficial, both for the individual and humanity as a whole, as well as for nature: a considerable reduction in pollution of all kinds, simpler and healthier food, less noise, revitalization of some natural areas, a drastic reduction in car or subway journeys to work, replacement of business trips by plane with video conferenc­es, a decrease in superfluous consumption, a renaissance of local leisure and tourism, in short: acceptance of our own vulnerability, deceleration of time lived and return to the essential and to sim-plicity—a true revelation for many citizens in affluent countries. We may have caught a glimpse of tomorrow’s world. In any case, ecological and lifestyle awareness has been singularly strength­ened, with a lasting effect on a planetary scale. Here again, it is important to seize this historic moment to try to change the course of things in favor of an ever-increasing quality of life and the pres­ervation of nature. Starting with our daily behaviors, and by the consequent reduction of the externalization of the environmental costs of production and consumption. Almost overnight, many neoliberal dogmas have collapsed like houses of cards. It even led to a comprehensive crisis of the ne­oliberal era, as stated by Adam Tooze (2021).We are witnessing the great return of the state to the economic game, beyond its tra­ditional role as insurer of last resort. Gone, with a magic sweep, are the policies of austerity, public debt thresholds, limitation of central bank actions, autonomy of the financial sphere from the real economy, privatization of all individual risks. Instead we find gigantic recovery plans of many (affluent) states and the EU, on a scale never seen before and partly in favor of investments in the green economy alone, a state socialization of the losses suffered by businesses and workers during periods of confinement, and an almost unlimited refinancing of private assets in some Western countries, that is to say, everything that was considered until two years ago as real heresies by the dominant economic doctrine. Nat­urally, there is bound to be a reaction from neoliberal forces in the political game. But the shock seems to be severe enough that they may not be able to reach the pre-crisis strength. More generally, the crisis reveals that in affluent countries the search for well-being, rather than just the accumulation of consumer goods and the increase in wealth measured by purely quantitative in­dicators of growth, could become the cornerstone of Western socie­ties (Boyer 2020, 90–94). « Progress » may be changing its definition. Thus, a humanist permutation of values, already begun before the ap­pearance of the coronavirus, seems to accelerate, including through the objective of a controlled growth, or even degrowth. It looks like we have the immense privilege to be projected in a rupture of great amplitude and long term. This is frightening, dest­abilizing, and remains a source of many serious dangers. Such a highly conflictual situation is never easy to live. At the same time, a new world is also being born. A revolutionary humanist moment is taking place, which remains for the moment still a little obscure. As always, a restoration, or even a reactionary movement, is nat­urally also possible. It could also be that the benefits remain es­sentially limited to rich countries, which would be a clear failure. Everything depends on the political struggles that follow.2 II. At least three currents of thought can raise objections to such a radically humanist and rather optimistic interpretation of the Covid crisis. They have in common the view that humanism is no longer sufficient, and propose to grasp the historical moment of the crisis in order to outbid humanism. However, there are also important differences between them. Let’s briefly go over them. The first current is that of posthumanism. As its name indicates it wants to go beyond the classical humanism, paradoxically esti­mating that humanism itself would have gone too far, starting with its anthropocentric obsession. The thinkers attached to it, as for example Peter Sloterdijk (1999; Giesen 2002) and the late Jacques Derrida, question the very concept of human nature, and underline the importance of non-human agents. Often close to the deep ecol­ogy movement, they advocate a radical change of thinking. Vari­ous “collapsologist” thinkers, such as Pablo Servigne, believe that the extreme ecological vulnerability of our consumerist societies, operating at a frantic pace and over vast distances, would have fa­ 2 The previous paragraphs are partially inspired from my French academ­ic blog: Giesen 2020. vored the pandemic crisis, and that this one heralds a far more se­rious collapse. The philosopher Dominique Bourg thinks that “the virus comes from bats, via the pangolin. It is because their habi­tats have been destroyed that bats have moved closer to human dwellings and domestic animals. To this phenomenon is added the disappearance of species. All this leads to zoonoses, diseases that pass from animals to humans”. And he draws from this a liberti­cidal, even authoritarian, instruction for political action: “To repair the living is to refuse that each person can in his corner decide his way of life” (Le Temps, April 22, 2020). The Parisian sociologist Bruno Latour goes further by evoking, in a perfectly posthumanist mode, “the sudden and painful realization that the classical defini­tion of society—humans among themselves—has no meaning. The state of the social depends at every moment on the associations between many actors, most of whom do not have human form. This is true of microbes—we have known this since Pasteur—but also of the Internet, the law, the organization of hospitals, the capacities of the State, as well as the climate” (Latour 2020). In short, in his great impulse of deep ecology, tinged with catastrophism, Latour dissolves society in times of covid-19 pandemic into a great mag­ma of all living beings where humans remain in the minority and must quickly adapt at all costs, under penalty of disappearing in a not too distant future. The main counter-objection that one can formulate to such a posthumanist posture lies in the fact that, paradoxically, it ne­glects the responsibility of the human being with regard to the current state of the world. Indeed, in the course of its evolution it has acquired such a domination over the rest of “nature” that it is simply no longer possible to go back: now the human be­ing must assume its overwhelming superiority and the fact that it has forever fundamentally altered “nature”. As a result, he is and remains entirely responsible for what happens next. Such an overwhelming responsibility therefore still refers to an anthropo­centric and humanist point of view. Minimizing it, by trying to “drown” the figure of mankind in a great magma of all living be­ings, means actually resigning in face of the gravity of the facts. The covid-19 pandemic demonstrates that, thanks to science and culture, humanity is capable of great and rapid mutations, for ex­ample by developing protective vaccines and medical treatments against the virus. Such humanist impulses to surpass oneself can, and must, also be implemented to “renaturalize” the world. As explained above, the covid-19 crisis can be one of the propel­ling movements. The second objection to any humanist interpretation of the pandemic situation comes from transhumanism. As a form of ul­traliberalism it naturally remains very concerned with individual liberties, first of all with the freedom of circulation of information that would allow fighting effectively against the pandemic. And then, transhumanists naturally advocate the absolute freedom of research, including that which no longer differentiates between “repair” and “enhancement” of the human being in order to be biologically better armed against the virus, or to prevent future pandemics. Thus, the avant-gardist Ray Kurzweil pleads for a com­bination of Artificial Intelligence and biotechnologies and writes about it: “We are seeing the beginnings of a profound paradigm shift in health technology” (Kurzweil 2020). This is not surprising: science alone would make it possible to improve the human species in order to protect it from any present and future virological threat, and to raise it biologically to a higher level, in particular through the systematic use of NBIC technolo­gies: the increasingly systematic interconnection of Nanotechnol­ogies, Biotechnologies, Informatics and Cognitive Sciences which leads to a new “Great Convergence” producing the advanced and growing integration between the infinitely small (N), the manu­facturing of the biological (B), the thinking machines (I) and the cognitive study of the human brain (C) (Besnier 2009). Such materialism obviously has little to do with classical hu­manism. It aims at overcoming the latter, not by elevating the hu­man being culturally, educationally and spiritually, but exclusively by technological means. Advocating a real overcoming of the hu­man condition in order to gradually develop—in a “proactive” way and thus in opposition to the precautionary principle (Fuller and Lipinska 2014)—a posthuman creature. Indeed, transhumanism ad­vocates a headlong rush: human beings would be too limited bio­logically to be able to effectively face the challenges of the world’s growing complexity, especially as far as the increasing threat of pandemics is concerned. Therefore, their capacities have to be in­creased by integrating them with all kinds of emerging technolo­gies. Transhumanists such as Oxford philosopher Nick Bostrom consider that the Darwinian evolution is proceeding too slowly and that the biological condition of human beings it has estab­lished remains largely unsatisfactory (Harris 2007). The political objective is therefore clearly stated. It is noth­ing less than the establishment of a new (post)human being and, consequently, an entirely new society, a grand plan that some political ideologies (communism, fascism, etc.) have pursued in the past in other, ultimately less radical. The normative core of transhumanism can thus be summarized around three main pur­poses (Giesen 2018): 1 Human beings in their “natural” state are obsolete and ought to be enhanced by technology, which then becomes a means of artificially extending the hominization process. Thus, tran­ shumanism sweeps human taxonomy into the political arena. An observation by Michel Foucault, written in 1976, comes to mind: “What might be called a society’s ‘threshold of moder­nity’ has been reached when the life of the species is wagered on its own political strategies. [. . .] Modern man is an animal whose politics places his existence as a living being in ques­tion…” (Foucault 1976, 187–188). In other words, transhumanists believe we have a duty to replace the category of human with a new creature, a post-sapiens sapiens. We would potentially find ourselves, in zoological terms, at a moment of speciation: an ex­treme situation when a new species peels off and steps forward to join the animal kingdom. 2 The goal is full hybridization between the posthuman being and the machine, something that goes far beyond the human– machine interface we know today (from interacting with cell phones and computers, for example). The mind-boggling image of a human–machine hybrid suggests a permanent integration, frequently talked up by one of transhumanism’s most promi­nent ideologists, Ray Kurzweil. Kurzweil believes that human beings should become an intrinsic part of the machine, that we should be (re)programmable like software, including to boost its resistance to biological virus. It proposes nothing less than full submission to technical rationality, our human subjectivity suppressed. From this point on, technology, viewed as the new agent of hominization, paradoxically becomes the main instru­ment of dehumanization. Transhumanist machinism turns out to be fundamentally antihumanist—not least because the ma­chine is by definition inhuman. 3 Therefore, it is also necessary to go beyond humanism. While humanism focuses on a possible moral improvement of the individual through education, culture and spiritual activities (“the humanization of the human”), transhumanism proposes a new set of values by stipulating the need for a transition to a post-human creature that must constantly improve itself by in­tegrating new technical artifacts. These are called on to replace the moral, educational and cultural effort. All together, the project of the transhumanist philosophy per­fectly embodies the anti-humanist programme once dissected and denounced by the philosopher Günther Anders: to achieve “the ob­solescence of humankind” (Anders [1956] 2002), and its extinction as a species. Therefore, it should be rejected. The third objection comes from hyperhumanism. It criticizes the posthumanist and transhumanist approaches, but also proposes to go beyond classical humanism. Authors such as Joël de Rosnay and Hervé Fischer propose in particular to outbid the humanist focus on the individual alone, and to aim from the outset at human­ity as such, which would be called upon to rise collectively on the moral, cultural and spiritual levels thanks to augmented collective intelligence. This one could be constituted progressively thanks to the new communication technologies, to lead to the cybionte, a new planetary collective being, nourished of reflections and spirit-ualties (Rosnay 1995). The Covid crisis of 2020/2021 would have demonstrated that “it will be a matter of existing in symbiosis with artificial intelligence [, and that] the future of humanity lies not in the individual, but in the organized community made possible by social networks, blogs and other sharing platforms.” (Le Temps, July 4, 2021) As for Hervé Fischer, he explains: “I speak of hyperhumanism to emphasize that we have today a humanism based on hyperlinks and that, at the same time, it develops this augmented conscious­ness, so more humanism” (Le Devoir, October 5, 2013). According to him, the new communication technologies therefore produce, so to speak automatically, a surplus of humanism. Thus, hyperhu­manism removes from transhumanism most of its machinist as­pects to keep only an excessive belief in digital technologies and its algorithms. If it remains true that virtual communication has singularly increased during the various confinements and that it has undoubtedly contributed to alleviate the loneliness of some, as well as to circulate more quickly the relevant information related to the covid-19 virus, it is even much more relevant that commu­nication technology alone cannot elevate the human being, even in its numerical totality, if each individual human being does not make a personal humanist effort beforehand. Hyperhumanism thus remains well and truly anchored in machinism; it even repre­sents the culmination of the machinist fetishism of the cybernetic movement born after the Second World War, as embodied by Nor­bert Wiener and other mathematicians and philosophers (Wiener 1948; 1959). With the hyperhumanist position we find ourselves not in a hy­perhuman world, but in a hypohuman reality. Because here again, as in the transhumanist stance, the human is called to integrate, at least partially, with the machine, to let itself be led by cybernetic algorithms. An increasingly cold world, a hybridization opposite to the humanist dream of becoming more and more human on the moral, cultural and spiritual levels, including in the acceptance without any hesitation of nature and its nature. The three mentioned objections to a humanist interpretation of the pandemic do not seem to lead to convincing perspectives, since each one finally reduces, in one way or the other, the human part. The Covid crisis 2020-2021 seems to suggest that the out­bidding of humanism is neither the best possible philosophical stance nor what the empirical facts suggest, and that we need, on the contrary, always more humanity, humanism and human vital­ism. Certainly, this is a very broad research perspective that cannot be outlined here. On the other hand, there are surely other possible objections to the cautious humanist optimism developed in the first part of the text. In any case the debate should therefore be broadened and deepened further. This short essay is just designed to rough­ly sketch some possible perspectives for potential research in hu­manities and the social sciences. References ANDERS, GÜNTHER. 2002 [1956]. Die Antiquiertheit des Men-schen. München: Beck. BESNIER, JEAN-MICHEL. 2009. Demain les posthumains. Le fu­tur a-t-il encore besoin de nous ?. Paris: Hachette. BOYER, ROBERT. 2020. Les capitalismes ŕ l’épreuve de la pan-démie. Paris: La Découverte. FOUCAULT, MICHEL. 1976.Histoire de la sexualité, vol. 1: La vo­lonté de savoir. Paris: Gallimard. FULLER, STEVE AND VERONICA LIPINSKA. 2014. The Proaction­ary Imperative: A Foundation for Transhumanism. London: Palgrave. GIESEN, KLAUS-GERD. 2002. Une question d’eugénisme en Alle­magne, L’Observatoire de la génétique. Available at: https://www. multitudes.net/Une-question-d-eugenisme-en/ (24. november 2021). GIESEN, KLAUS-GERD. 2018 : Le transhumanisme comme idéol­ogie dominante de la quatričme révolution industrielle. Journal in­ternational de bioéthique et d’éthique des sciences 29 : 3-4, 189–203. GIESEN, KLAUS-GERD. 2020. Les lignent bougent. Distingous. Available at: https://www.distinguos.info/distinguos/leslignes-bougent/ (24. November 2021). HARRIS, JOHN. 2007. Enhancing Evolution: The Ethical Case for Making Better People. Princeton: Princeton University Press. KANT, IMMANUEL. 1985. Grundlegung zur Metaphysik der Sit-ten, Berlin: Akademie-Ausgabe. KURZWEIL, RAY. 2005. The Singularity is Near: When Humans Transcend Biology. New York: Penguin Books. KURZWEIL, RAY. 2020, AI-Powered biotech can help deploy a vaccine in record time. Wired. Available at: https://www.kur-zweilai.net/wired-ai-powered-biotech-can-help-deploy-a-vac-cine-in-record-time (12 November 2021). LATOUR, BRUNO. 2020. La crise sanitaire incite ŕ se préparer ŕ la mutation climatique. Le Monde. Available at: https://www.lemonde. fr/idees/article/2020/03/25/la-crise-sanitaire-incite-a-se-prepar-er-a-la-mutation-climatique_6034312_3232.html (14 December 2021). ROSNAY, JOËL DE. 1995. L’homme symbiotique. Paris: Seuil. SLOTERDIJK, PETER. 1999. Regeln für den Menschenpark. Frank­furt: Suhrkamp. TOOZE, ADAM. 2021. Shutdown: How Covid Shook the World’s Economy. London: Penguin. WIENER, NORBERT. 1948. Cybernetics: Or Control and Communi­cation in the Animal and the Machine. Paris: Hermann & Cie, and Cambridge: MIT Press. WIENER, NORBERT. 1950. The Human Use of Human Beings. Boston: Houghton Mifflin. RAZLICNI CLANKI / VARIOUS ARTICLES Monitor ISH (2021), XXIII/2, 131–149 Izvirni znanstveni clanek Original scientific article Grega Rojc1 Vzgoja za odgovornost in avtonomijo kot sidrišce smisla, ki ga ucitelji lahko najdejo v svojem delu Povzetek: Viktor Frankl je dokazal, da je smisel kljucnega pomena za cloveka. Ucitelj, ki vidi smisel v svojem delu, se bo lažje prebil skozi težka obdobja svojega profesionalnega življenja. Ucitelj ne sme le poucevati, pac pa mora tudi oblikovati znacaj ucenca. Pri tem mora izhajati iz ljubezni, ki pa ne sme biti posesivna ali takšna, da bi dušila potencial. Z vzgojo lahko ucitelj oz. šola ucvršcuje dob-re in korigira morebitne slabe vedenjske vzorce, ki jih otrok pri­nese iz družine. Udejanjanje vzgoje preko dobrega uciteljevega zgleda je za ucenca kljucnega pomena. Smisel svojega dela lahko ucitelj najde torej v ohranjanju ucenceve eksplicitne singularno­sti in avtonomije. Ucenec, ki je obravnavan kot individuum, ohrani poleg svoje svobode tudi svobodi inherentno odgovornost. Takšen ucenec prav tako lažje prepoznava eksplicitno singularnost ostalih ljudi. Ucitelj pri svojem delu ne bo nikoli dosegel popolnosti, po­membno pa je, da vztraja in se po njej steguje. Kljucne besede: Smisel, ucitelj, ucenec, svoboda, odgovornost, lju­bezen, individualnost Education for Responsibility and Autonomy as an Anchorof the Meaning that the Teachers Find in Their Work Abstract:Viktor Frankl has proven that finding meaning is vital for humans. If a teacher finds meaning in the work that he/she does, 1 Grega Rojc je doktorski študent na Alma Mater Europaea / Grega Rojc is PhD student at Alma Mater Europaea. E-pošta: rojc.grega@gmail.com 131 it will be much easier for her/him to go through the hard patches of professional life. A teacher must not only teach but also has to build pupil’s character. In doing that his/her actions should stem out of love, the kind of love that is not possessive or repressive. Through education (upbringing) a teacher or school can affirm good behav­ioural patterns or correct potential bad behavioural patterns which a child brings from his family. Realisation of upbringing through a good example set by the teacher is paramount for the pupil. A teach­er can find the meaning of his work in an effort to preserve the pu­pil’s explicit singularity and autonomy. A student who is treated as an individual preserves his/her freedom and responsibility which is inherent to freedom. Such pupil easily recognizes explicit singulari­ty of others. A teacher will never attain perfection but he/she should persevere nevertheless and strive towards it. Keywords: Meaning, a teacher, a student, freedom, responsibility, love, individuality V clanku želimo razmišljati o tem, kako poglobljeno razumevanje med ucitelji tako zelo razširjene fraze o svetosti otrok2 lahko poma­ga uciteljem dajati smisel in moc, da vztrajajo, tudi kadar je (zelo) težko. Prav tako pa je ena izmed glavnih namer tega prispevka vpogled v eksplicitno singularnost, neskoncno vrednost in (neube­sedljivo) svetost otroka, ki potencialno lahko osmišlja delo ucite­ljev, še posebej udejanjanje vzgojne komponente, ki je poleg izo­braževalne temeljna clovekova pravica in potreba pa tudi potreba družbe (Rojnik 2006, 209). Vzgojno delovanje ucitelja in šole je obi­cajno posledica skrbnega nacrtovanja (kar potrjujejo vzgojni nacrti sleherne šole), pogosto pa tudi podjem, ki se zgodi ekstemporalno, 2Idejo o svetosti otrok (njihovega spanca) lahko zasledimo v Hölderlino-vi poeziji (Škof 2021). Prav tako nam o posebnem statusu, ki ga uživajo otroci, prica tudi deklaracija o otrokovi pravicah. ko se pojavi potreba ali priložnost za vzgojno delovanje, ki lahko uciteljem dodatno osmišlja njihovo delo. 1 Ljubiti ucenca – l jubiti, ne nujno imeti rad Namenoma ni zapisano, da moramo otroka imeti radi, temvec da ga moramo ljubiti. Mnenja smo namrec, da ne moremo vsakogar imeti radi, lahko pa vsakogar ljubimo, ce se za to odlocimo. Stali-šce, da se lahko zavestno odlocimo za to, da bomo nekoga ljubili, je prisotno že v Svetem pismu. Jezusovo navodilo, naj ljubimo celo svoje sovražnike (Sveto pismo 2000, Mt 5,44), je izjemno radikal-no, a vendar ta izjava ni bila pogosto predmet napada. Kakor da bi ljudje podzavestno vedeli, da je izjavo kljub njeni radikalnosti z nekaj (beri: veliko) napora cloveku moc izpolniti. Morda je za ude­janjanje te zapovedi, še bolj kot napor, kljucna nežnost, ki omogoci premišljevanje in ugledanje izvorne lepote drugega v njegovem srcu, onkraj vidnega in otipljivega (Turnšek 2018, 201). Na to, ali bomo imeli nekoga radi ali ne, torej nimamo vpliva, vendar pa se za to, koga bomo ljubili, lahko odlocimo sami. Idejo, da je ljubezen stvar volje, podpira tudi C. S. Lewis, ki zapiše, da ljubezen ni stanje custev, ampak volje (Lewis 2001). Dejansko gre Lewis celo nekoliko dlje in bralcem svetuje, kako lahko vplivajo na svojo ljubezen ali av-erzijo. Trdi namrec, da bomo cloveka, do katerega se bomo obnaša­li ljubeznivo, scasoma hoceš noceš vzljubili, tako kot bomo cloveka, ki ga ne maramo, crtili še bolj, ce ga bomo prizadeli s kakršnokoli vrsto zla (2001). To, da naša zavestna dejanja dolocajo, kdo oziroma kaj postajamo, trdi tudi Frankl, ki pravi, da clovek postane dober, ce vedno znova dela dobro (2010, 9). To jasno sporoca, da kategorija »imeti rad« lahko niha, ljubezen pa je lahko nespremenljiva kon­stanta, neodvisna od emocij in situacije. Takšna bi morala biti tudi drža dobrega ucitelja, ki želi kariero zakljuciti z lepimi spomini, uspehi in ohranjenim zdravjem. C. S. Lewis o custvih pravi, da so zelo uporabna, kadar so prisotna, vendar pa custva ne morejo biti obicajna hrana clovekovega duha (1952). Ravno zato ucitelj svoje duhovne dimenzije ne bi smel napajati iz naslova emocij, temvec iz naslova smisla, ce želi, da je njegovo profesionalno življenje stabil-no skozi celotno obdobje službovanja. 2 Ljubiti ucenca, ne ucencev Vsak izmed ucencev (seveda tudi odraslih) je unikatni, neponovljivi individuum in dobro je, da ucitelj ucence vedno zaznava kot posa­meznike. Najprej zato, ker se na ta nacin s svojim zgledom postavlja nasproti kolektivizmom, ki so pustošili po svetu v prejšnjem stoletju, in prav tako tudi zato, ker se na ta nacin ne bo nikoli ujel v past ko­lektivnega pripisovanja krivde ucencem ali staršem, kadar nastopijo nesporazumi in težave. In te težave vsekakor morajo nastopiti, saj se v šoli dnevno srecuje na stotine edinstvenih ljudi, ki niso vedno najbolj vešci shajanja z drugimi. Z rojstvom otroka svet pridobi abso­lutno novost – edinstveno živo bitje (Škof 2018, 218; Frankl 2010, 32). Luce Irigaray gre še celo korak dlje in otroka obravnava kot posa­meznika, ki si je želel priti na svet, ne glede na to, kako je bil spocet. Poleg tega trdi, da imamo že v trenutku rojstva voljo do bivanja. Ne glede na to, da je otrok spocet s strani dveh od njega locenih ljudi, in ne glede na to, da je za svoje preživetje dolgo odvisen od drugih, je še vedno on sam (torej otrok) tisti, ki se je odlocil vstopiti v univer­zum živecih (Irigaray 2017; Škof 2018). To pomeni, da otrok že pred rojstvom (morda bi lahko rekli že/še v casu, ko je le, recimo temu, monada – nematerialna enota sveta, težeca k dejavnosti) poseduje sebi lastno avtonomno voljo, ki se bo nekoc srecala z voljo drugih ljudi, tudi uciteljev. In ko se bosta ti dve volji srecali, je tako za ucen-ca kot tudi za ucitelja najbolje, da ucitelj deluje skladno z ljubeznijo, še posebej, ce želi, da otrok ohranja cim vec svoje avtonomije, o ce-mer bomo spregovorili v nadaljevanju. 3 Ljubezen, ki ohranja avtonomijo Ce smo v svoji odlocitvi, ali bomo ljubili ali ne, svobodni, potem se prav gotovo lahko odlocimo, s katero ljubeznijo bomo ljubili. Tukaj ne bo govora o tem, ali naj bi bila ta ljubezen philia, storge, agape ali kaj drugega. Osredotocili se bomo na to, kaj mora ta ljubezen ucencu dati oziroma cesa mu ne sme vzeti, kako mu mora ljubezen omogociti spoznati drugega (kot individuuma) in omogociti, da je tudi sam spoznan v svoji neponovljivi individualnosti. Za zace­tek razmišljanja o tem, kakšna naj bi bila ta ljubezen do ucenca, navajamo zelo kompleksen filozofski pasus iz knjige Antigonine sestre, ki govori o otroku in ljubezni, nato pa to misel podpremo in razložimo z navajanjem nekaterih drugih avtorjev, ki so prav tako razmišljali in pisali o tovrstnih receh. Ce je izvorna ideja otroka povezana z njegovo eksplicitno singu­larnostjo (ta otroku zagotavlja avtonomijo), je hkrati rojstvo tudi pre-hod v drugacen svet prebivanja, ki pa v sebi ohranja spomin na izvor-no prebivanje v drugem … Tako govorimo o dveh izvorih prebivanja, ki pa sta seveda tesno povezana. V razumevanju te povezanosti, se zdi, zdaj leži skrivnost ljubezni. Irigaray se zaveda pasti te stave: dru­žina, v kateri odrašca otrok, je primarni in hkrati najvišji simbol skrbi zanj, a obenem v sebi ne zagotavlja nujno avtonomije in svobode. Da bi to dosegli, je potreben prehod od t. i. duhovne transcendence (ta temelji na nekem heteronomnem viru avtoritete, kot je družina, dr­žava ali neka druga skupnost, pri cemer se v vseh njenih omenjenih okvirih ohranja modus moci) v horizontalno transcendenco ljubezni kot prostora miru, ki edino lahko prepozna drugega v njegovi dru­gosti in hkrati singularnosti. To pa je transcendenca ljubezni, ki se kaže v (vecnem, arhaicnem) hrepenenju/želji po drugem in po med-sebojnem predajanju dveh oseb (Škof 2018, 218). Eksplicitna singularnost je potemtakem nekaj, kar je otroku on-tološko inherentnega, in kot vidimo, bi že družina morala do te av­tonomije in svobode zavzeti cimbolj modro držo. Seveda je jasno, da Irigaray govori o idealu. Toda ce naj bo otrokova individualnost spoštovana v družini, potem vsekakor ne more biti zanemarjena v šoli, ki je tako izjemen socializacijski dejavnik. Irigaray razmišlja o dvojni nalogi, s katero smo dandanes ljudje sooceni. Najprej bi morali na novo utemeljevati singularno identiteto, nato pa na novo utemeljiti in izgraditi skupnost. Irigaray meni, da bi to bilo mogoce le, ce bomo stopili na pot skupnega nastajanja, cesar rezultat bo neizbežna ljubezen (Škof 2012, 274). Ucitelj (seveda tudi starš ali partner) mora biti vedno pozoren, da slucajno v svoji ljubezni ne postane posesiven in omejujoc. Ce otroka ljubimo, mu omogocimo rast in ga ne dušimo v objemih. Ljubezen namrec lahko cveti le na svobodi, kar pomeni, da nikakor ne smemo pretiravati v zašciti, saj je rezultat tovrstne vzgoje mehkužen, nesamostojen in neizkušen otrok. Ljubiti drugega pomeni, da mu dovoljujemo njegovo svobo-do. Brez tega je ljubezen egoisticna, ne brezpogojna (Šcuka 2007, 190). Ce ljubezen zaduši pogum posameznika, potem se lahko zgo­di, da se ta otrok ne bo nikoli niti na dalec približal izpolnitvi svojih potencialov. Irigaray pravi, da se že s samim prihodom v življenje izpostavimo nevarnosti smrti – živeti dejansko pomeni tvegati s smrtjo. Zanjo je življenje proces neprestanega nastajanja, in ce ne »nastajamo«, nazadujemo. Da pa bi lahko nastajali in presegali to, kar že smo, moramo sprejeti veliko mero tveganja, dasiravno pri tem vcasih omahujemo (Irigaray 2017). Ta nevarnost je zdrava in je tudi sestavni del življenja. Odrasli se žal vcasih odlocijo, da bodo igrali vlogo zašcitnika, ker jim navezanost nedoraslega in nezrelega šolarja godi. Ob tem se doživljajo kot zreli in odrasli, pa še skrbni in dobri za povrh. S to vlogo zašcitnika se potrjujejo v socialnem krogu, prav tako pa si krepijo samozavest, ki je bila v preteklosti najbrž poškodovana. Dlje kot igrajo to vlogo, slabše je za šolarja, saj tako pomendrajo njegovo šibko zavest o sebi (Šcuka 2007, 74). Ko Irigaray govori o smrti, nima v mislih le fizicne smrti, pac pa se lahko pojem smrti v kontekstu njene misli razume tudi kot smrt ta­lentov oziroma potencialov, ki jih clovek ne razvije. Tako na drugem mestu Irigaray ocita sodobni šoli, da dandanes otrok ne uci prese­gati samega sebe in da ne upošteva otroka kot celote. Prav tako trdi, da trenutna edukacija redko upošteva avtonomijo posameznika in mu tudi izdatno ne pomaga pri tem, da bi razvil svojo sposobnost za sobivanje z drugimi ljudmi ali ostalimi živimi bitji (2017). Tudi Frankl pravi, da je ljubezen pojav preseganja samega sebe, ki odkri­va edinstvenost ljubljene osebe (Frankl 2016, 69, 77), in ravno to nas lahko vodi v prej omenjeno horizontalno transcendenco ljubezni, ki prepozna drugega v njegovi singularnosti in drugacnosti, saj biti namrec pomeni biti drugacen (Frankl 1994, 22). Merleau-Ponty zapiše, da bi morali vedno delovati s stališca, da otrok poseduje moralno vrednost, ki ne temelji na tem, kaj otrok pocne, marvec jo otrok poseduje le zato, ker je, ker biva. Po nje­govem mnenju se v cloveku nahaja osebnost (personhood) osebe (person), ki je divji duh, logos, princip samo-determiniranja in sa­mo-diferenciranja. To je temelj upora, fundament tistega »ne«, ki je izrecen v prisotnosti krivic (Burke 2001). Tako Irigaray kot Mer-leau-Ponty istocasno poudarjata individualnost cloveka in našo nujno prepletenost. Misel Luce Irigaray nam tako sugerira, da je clovek individuum že pred samim rojstvom, ki pa naj bi v povezavi z drugimi na novo utemeljeval in izgrajeval skupnost. Njena misel dopušca možnost, dasiravno je nikakor ne spodbuja, da clovek os­tane izkljucno v stanju eksplicitne singularnosti in se ne pridruži prej omenjenemu utemeljevanju skupnosti. Nam pa tovrstnega ra­zumevanja clovekove individualnosti ne omogoca Merleau-Ponty, ki pravi, da sva ti in jaz le dva ekstrema reverzibilne divergence iste Biti. Ravno dejstvo, da pripadava isti Biti, nama omogoca, da prepoznavava pravice drug drugega, služiva interesom drugega in odgovorno sodelujeva pri udejanjanju Biti skozi skupnost, kul­turo in zgodovino (Burke 2001). Na ta nacin nas Merleau-Ponty v svoji misli preplete na najbolj temeljnem nivoju, ki mu nihce ne more ubežati. Seveda se lahko odlocimo, da bomo svojo eksistenco manifestirali kot skrajno mejo prej omenjene divergence, ampak dejstvu, da obstaja tocka pred divergenco, po Merleau-Pontyju preprosto ne moremo ubežati in tako ostajamo neizogibno in vec­no povezani z drugimi. 4 Avtonomija ni bivanje v prepovedanem mestu Ameriški pragmatisticni filozof in pionir filozofije vzgoje John Dewey v uvodnem delu svojega eseja The Child and the Curriculum opozori na dve nasprotujoci si, kot ju on imenuje, pedagoški sekti. Ena pravi, da je otrok nezrelo bitje, za katerega je potrebno poskr­beti, da dozori, plitko bitje, ki mu je potrebno dati globino, entite­ta, ki poseduje ozka obzorja, ki jih je potrebno razširiti. Zato lahko preprosto ignoriramo in minimiziramo otrokove individualne po­sebnosti ali kaprice. Druga sekta povsem nasprotno trdi, da je vse ucenje potrebno podrediti otrokovi rasti, saj koncni cilj izobraževa­nja ni znanje in posedovanje informacij, pac pa osebnost, karakter in samouresnicitev. »Disciplina« je slogan tistih, ki poudarjajo struk­turirano ucenje, medtem ko je slogan tistih, ki opevajo otroka, be-seda »interes« (1902). Dewey v nadaljevanju pove, da noben izmed omenjenih ekstremov/skrajnosti ni dober, kot tudi ne bi bil dober ekstrem, v katerem bi ucitelj v svojem prizadevanju za ohranjanje njegove avtonomije ucenca oropal stika z realnostjo. Realnost je na­mrec kljucnega pomena. Ce šola odseva realnost življenja, potem se ucitelju ni potrebno ubadati s tem, kako bi nekaj aritmetike v imenu medpredmetnega povezovanja stlacil v zgodovino. Ce šola odseva realno življenje, se to zgodi samo od sebe. Ne le to. Kadar šola odseva celotno realnost življenja, razlicne cilje, ideale, kulturo, disciplino, in­formacije, le-te niso predmet posameznih ucnih predmetov, ampak je vse skupaj del vecje celote, ki otroka usmerja v razvoju (Dewey 1899), tudi moralnem. Že res, da bi eno izmed uciteljevih prizadevanj moralo biti ohranjanje avtonomije, vendar pa se to ne sme sprevre-ci v cašcenje otroka in tako imenovano zavijanje v vato ali šcitenje pred sleherno neprijetnostjo. Že v prejšnjem poglavju smo se nekoli­ko dotaknili ljubezni, ki lahko duši, v tem pa bomo razmišljali o tem, kako naj bi bila videti zdrava avtonomija ucenca oziroma katerim pastem bi se moral ucitelj, ki si prizadeva svoje ucence pripoznavati in obravnavati kot individuume, na široko izogniti. Avtonomija v prvi vrsti pomeni samostojnost, samostojnosti pa sta inherentni odgovornost in svoboda. Svoboda je kljucna, saj biti clovek pomeni biti svoboden, kar pomeni, da je svoboda glavni ele­ment cloveškosti (Kristovic 2014, 59). (Ce bi zdaj zaceli pisati o tem, da svoboda, še posebej v kontekstu šole, seveda ne pomeni anar­hije/svobodnjaštva3, bi šlo za zastranitev, ki ne bi v nicemer služila namenu tega clanka, zato se bomo temu izognili, saj vsi, ki so bili kdaj koli del šolskega sistema, razumejo, kaj pomeni svoboda v kontekstu šole.) Ce ucitelj želi na zdrav nacin zagotoviti ucencevo avtonomijo oziroma spoštovati in negovati prej omenjeno eksplici­tno singularnost, potem ucenca nikakor ne sme izolirati od okolice in ga zapreti v »prepovedano mesto«. Za ucenca ni dovolj, da se zave svoje unikatnosti, pac pa se mora skozi stike z drugimi ucenci in ucitelji zaceti zavedati dejstva, da je sleherni clovek manifestaci­ja neponovljive singularnosti. Frankl pravi, da je clovek absolutni individuum, ki svoj smisel odkriva v skupnosti, vsaka prava družba pa je po njegovem mnenju usmerjena k harmonicnemu sodelova­nju samoodgovornih in samostojnih posameznikov (Lukas 1993, 3 Svobodnjaštvo = prevrednoteno razumevanje svobode, upravicenost do brezmejnosti (Kristovic, 2014). 134). Ce bi ucenca oropali pristnega stika z drugimi in ga v želji, da ohrani avtonomijo, naredili za kitajskega cesarja, ki prebiva v osami, bi ga dejansko oropali cloveškosti. Ljudje smo namrec del širših procesov, ki tvorijo našo eksistenco, in tako smo, pa ce si to priznamo ali ne, že od samega rojstva nadalje bitja odnosov (Škof 2012, 85). Osebni odnosi so vkljuceni v mrežo strukturnih odnosov, ki sestavljajo družbe in kulture. Svet je skozi in skozi družben (Škof 2012, 85). Šola je vsekakor neke vrste metafora družbe, zato bi bilo dobro, da ucence spodbuja in vodi po poti harmonicnega sobiva­nja in soustvarjanja. Frankl prav tako pravi, da biti clovek pomeni biti v odnosu do necesa ali nekoga drugega (2016, 43), odnosi pa seveda nujno prinašajo nesoglasja, ki zdravemu posamezniku v zdravem okolju predstavljajo novo priložnost za osebnostni razvoj. Feuerbach pravi, da je svet mreža spreminjajocih se individuumov, ki so v medsebojnih stikih in ki soustvarjajo svet, odnose pa poi-menuje za gradnike življenja. V odnosih ljudje rastemo, se razvi­jamo, izkušamo veselje do življenja, prav tako pa smo v odnosih prizadeti in trpimo (Škof 2012, 85). Clovek torej ni nujno svoboden4 od okolišcin, vendar pa je svoboden, da do njih zavzame stališce (Frankl 2016, 45; Frankl 1994, 40). Tega pa je sposoben le clovek, ki je svoboden. Ce pa je clovek vsrkan v množico, ki ne trpi individu­alnosti, ampak vse posameznike sili k podrejanju, potem ta clovek doživi razdrobljenost, prav tako pa se kot marioneta, ki jo množica izkorišca za dosego lastnih ciljev, odpove oziroma izmakne samo­kontroli (Lukas 1993, 134), kar bi moralo biti v šoli sila nezaželeno. Zato je temeljna naloga šolskega sistema oblikovanje osebnosti šolarjev, da bi mislili s svojo glavo in se upirali pranju možganov s strani tistih, ki z denarjem obvladujejo sistem (Šcuka 2012, 43). 4 Frankl pravi, da biti svoboden vedno pomeni biti svoboden (od) cesa, vendar tudi istocasno biti svoboden »za kaj« (Frankl 2020, 57). 5 Avtonomija in odgovornost V prejšnjem poglavju je bilo predstavljeno, zakaj je dobro, da se av-tonomije ne zamenjuje z osamitvijo, izolacijo ali zavijanjem v vato, saj bi to slabo vplivalo na otrokov razvoj. Že res, da so/smo vsi uni-katni, ampak istocasno tudi neizogibno prepleteni, kot to lepo ube­sedi Merleau-Ponty. Vzgojo za ohranjanje lastne in pripoznavanje tuje avtonomije in edinstvenosti šola celo lažje udejanja kot druži­na. V svoji knjigi The School and Society John Dewey opozarja na to, da je šola zasnovana kot organizacija, ki se z otroki ukvarja en masse (1899). To lahko privede do tega, da otroke vidimo oziroma obravnavamo le kot dele celote in ne kot posameznih zakljucenih celot. O neprimernosti takšnega pogleda je bilo dovolj napisanega že v prejšnjih vrsticah. Šola pa ni nujno prostor, kjer bi morala biti otrokova avtonomija neizbežno ogrožena ali celo pozabljena, saj ima šola celo nekatere prednosti pred družino. Da bi otrok lahko ži­vel kar se da bogato in svobodno socialno življenje, bi moral priti v stik z velikim številom odraslih ljudi in drugih otrok (Dewey 1899), to pa se v krogu družine težko zagotovi. Dewey pravi, da lahko šola ponudi takšne medosebne odnose in zaposlitve/dejavnosti, ki slu­žijo otrokovemu razvoju bolje od tistih, ki jih lahko ponudi družina, saj je šola, za razliko od družine, veliko bolj ciljno naravnana na otrokovo življenje (1899). Šola je edini sistem sodobne družbe, ki lahko istocasno vpliva na clovekovo izobrazbo, socialno vedenje in clovecnost ter s svojo dejavnostjo podpira ali spodnaša vzorce, ki jih otrok (pri)dobi v družini – tako dobre, kot tudi slabe (Nuss­baum 2010, 45). Pri tem se moramo zavedati, da znanje, ki ga ot­rok pridobi v šoli, samo po sebi ni nikakršno zagotovilo za razvoj zdrave in pokoncne osebnosti. Velja celo nasprotno – golo znanje brez clovecnosti je lahko celo nevarno (Šcuka 2012, 178) ali pa vsaj nima nikakršne vrednosti, saj vednost brez eticnosti predstavlja le znanje v obliki uporabnih podatkov (Rutar 2002, 3). 6 Odgovornost kot cilj vzgoje Za vse, kar je na svetu cloveškega, je odgovoren edino clovek (Škof 2012, 165). Naša odgovornost je, da mlade vzgajamo tako, da bodo tudi sami nekoc odgovorni, kar lahko dosežemo tako, da jih vselej obravnavamo kot odgovorne posameznike (Nuss­baum 2010, 45). Seveda pa odgovornost s sabo prinaša doloceno mero strahu. V svetu medicine se govori o iatrogenih napakah – poškodbah, ki jih zagreši zdravnik, v pedagoškem svetu ozi­roma svetu vzgoje pa bi se prav tako (morda) lahko govorilo o »magistrogenih napakah«5, ki se seveda lahko pripetijo6, vendar nas Elisabeth Lukas poziva, naj kljub vsemu pogumno stopimo na polje vzgoje in naj si ne dovolimo, da bi nas strah pred napa­kami paraliziral (1993, 72). Še vec. Lukasova odrasle, ki so/smo v vlogi vzgojitelja, pozove, naj položimo usodo bodoce genera-cije z zaupanjem v njihovo odgovornost (prav tam, 72). S tem nam Lukasova na nek nacin sugerira tisto, kar nam je vsem bolj ali manj znano, in to je, da sta odgovornost in usoda neizbežno prepleteni. Lukasova trdi, da je pedagoški zgled edini resnicni instrument za vzpodbujanje osebnosti, ki ga imamo na razpo­lago v procesu vzgoje (prav tam, 58), zato se moramo potruditi, da bo le-ta vreden spoštovanja (prav tam, 72), istocasno pa se moramo zavedati, da se naša odgovornost s tem tudi konca. Uci­telj/vzgojitelj je odgovoren le za zgled, ki ga daje, ne pa tudi za njegovo ucinkovitost (prav tam, 59), ta je namrec odvisna tudi od otroka, zato je prav, da spregovorimo tudi o odgovornosti, ki jo nosi otrok. 5 Magistrum – latinsko ucitelj. 6 Ko govorimo o vzgojnih napakah, ne govorimo o necem postranskem, saj so le-te pomemben predmet raziskovanja znansvene vede psihologije (Lukas 1993, 71). 7 Odgovornost otrok Ce cloveka/otroka odvežemo sleherne odgovornosti, ga s tem naredimo imunega v odnosu do krivde, vendar ga istocasno oropamo dostojanstva, saj je le reakcijski avtomat tisti, ki je lahko oprošcen kakršnekoli odgovornosti oziroma ne more biti nikoli nicesar kriv (Lukas 2013, 34). Naš cilj pa seveda ne more biti vzgoja, ki bi otroke ropala dostojanstva, ampak ravno obratno. Spoštovan­je osebnega dostojanstva nam ukazuje, da v cloveku oziroma otro­ku prepoznamo bitje, ki se je sposobno odlocati in s tem prevze­mati odgovornost in krivdo (2013, 34) pa tudi zasluge in nagrade. Seveda lahko od otrok pricakujemo le omejeno odgovornost, saj njihove dolžnosti niso enake dolžnostim odraslih, vendar tudi otro­ci premorejo mehanizme samoobvladovanja ter morajo biti glede na svojo starost in spoznanje za svoje vedenje do dolocene mere sami odgovorni (Lukas 1993, 59). Frankl pravi, da odigra v vzgoji ravno duhovna komponenta cloveka izredno veliko vlogo, vendar istocasno opozarja, da vzgojitelj nad tem duhovnim vplivom nima moci. Enkratnost in edinstvenost vsakega cloveka se zacne kris­talizirati že v mladosti ter se nato neprestano oblikuje po lastni volji in v uravnavanju z lastnim znacajem (Lukas, 1993). Duhovna komponenta je nekaj neizmerljivega, vendar ravno to neizmerljivo kasneje doloca tisto, kar je izmerljivo (1993). Starši dajo otroku pri spocetju svoje kromosome, ne vdihnejo pa mu duha in tako kro­mosomi dolocajo zgolj psihofizicne lastnosti, ne pa tudi duhovne osebe (Lukas 2019, 116; 1993, 59). Po spocetju je na delu pedagogi­ka, ki vlece in oblikuje, kar odrašca (2019, 117). Ce duha niso mogli vdihniti starši, potem je toliko bolj jasno, da ga ne morejo vdihniti niti ucitelji/vzgojitelji, ki lahko le ucijo, hvalijo, kaznujejo in dajejo dober zgled. Ta misel vsebuje istocasno nekaj zastrašujocega in tolažilnega. Zastrašujoce je to, da nikoli nimamo zagotovila, da se bo vse skupaj dobro koncalo, istocasno pa nas lahko tolaži dejstvo, da naše pedagoško delo ne nosi vse teže odgovornosti za mlado življenje (Lukas 1993, 59). Dober zgled je torej uciteljeva velika od­govornost, vendar pa vsak otrok zase odloca o tem, v kolikšni meri se ga bo ta zgled dotaknil, ga zaznamoval in oblikoval. Slednje je izkljucno odgovornost otroka/ucenca. 8 Vzgoja in poucevanje V svojem eseju Our English Syllabus C. S. Lewis citira Miltona, ki je v svojem traktatu Of Education zapisal, da bi izobraževanje moralo cloveka opremiti za pošteno, vešce in plemenito delovanje v vojni in miru tako v zasebnem kot tudi javnem življenju (Lewis, 1939). Lewis v svojem eseju locuje med vzgojo in golim poucevanjem ucne snovi, pri cemer se bolj osredotoci na poklicno izobraževa­nje (vocational training). Cilj edukacije naj bil »dober clovek«, kar pa nikakor ni mišljeno v kakšnem ozkem eticnem smislu. Dober clovek je po Lewisovem mnenju nekdo, ki ima izurjene cute in pre­ference, nekdo, ki ima interese in je zanimiv, lahko bi rekli celo, da govorimo o srecnem cloveku (1939). Vendar pa zgolj poklicno izobraževanje po mnenju Lewisa cloveka ne pripravlja za življenje, temvec le za opravljanje poklica. Lewis to skoraj nekoliko grobo ubesedi tako, da zapiše, da je edukacija v bistvu namenjena svo­bodnim ljudem, poklicno izobraževanje pa sužnjem (1939). Seveda je jasno, da potrebujemo oboje. Tudi Lewis pravi, da je uravnote­ženost med edukacijo in (poklicnim) izobraževanjem kljucnega pomena. Prostocasne dejavnosti, kot so na primer umetnost, litera­tura, pogovor, so za Lewisa cilj cloveškega obstoja, ohranjanje živ­ljenja pa le sredstvo za dosego tega cilja (1939). Podobno stališce izrazi tudi v svoji knjigi The Four Loves, kjer zapiše, da filozofija za preživetje nima nobenega smisla, vendar daje preživetju smisel (Lewis, 1960). Da bi se lahko torej v šoli poleg poucevanja in ucenja zgodila še edukacija, morajo ucitelji uciteljevanje primarno udeja­njati kot intelektualno in eticno aktivnost in ne le kot rokodelstvo (Rutar 2002, 48), ucenec pa mora biti svoboden, avtonomen indivi­duum, ki v koncni fazi sam odloca in nosi odgovornost za to, ali se bo poleg ucenja zgodila tudi vzgoja, ki se v veliki meri prenaša z zgledom. Ucenca lahko z dobro razlago in ustreznim pedagoškim prijemom naucimo nekaj o angleški slovnici ali zakonitostih ena­kostranicnega trikotnika (to lahko doseže vsakdo, ki poseduje ne­kaj teoreticnega znanja s podrocja obravnavane tematike in nekaj pedagoškega znanja), vendar pa mu le z zgledom lahko pokažemo, da tako njega kot vse njegove sošolke in sošolce dojemamo kot in-dividualne posedovalce telesne, duševne in duhovne komponente ter nosilce nekaterih neodtujljivih pravic, odgovornosti in svobo­de. Vendar pa to še ni koncni cilj, h kateremu naj se ucitelj steguje. Koncni cilj je, da tudi ucenci zacnejo ljudi v svoji okolici zaznavati kot individuume, saj vemo, da se ljudje do tistih (še posebej tistih, nad katerimi imajo moc), ki so dehumanizirani in oropani indivi­dualnosti, zacnejo obnašati na neprimeren nacin (Nussbaum 2010, 44). Ravno šola lahko skozi proces edukacije pri ucencih razvije sposobnost za zaznavanje edinstvenosti socloveka, s tem pa tudi sposobnost za upor proti krivicam (2010). 9 Sidrišce smisla Viktor Frankl je zapisal: »Ne morem si predstavljati, da bi karko­li moglo cloveka bolj usposobiti za prenašanje in premagovanje subjektivnih težav in objektivnih tegob kakor zavest, da ima neko nalogo – neko poslanstvo« (2010, 52). Ravno to poslanstvo oziroma smisel bi ucitelji lahko našli v permanentnem ohranjanju ucence­ve individualnosti. Videti smisel v svojem delu je nekaj, kar je za ucitelja zelo pomembno, še posebej takrat, ko stvari ne tecejo glad-ko. Smiselno delo je lahko vcasih zelo naporno, morda neposredno sploh ne nudi veselja. To je trenutek, ko je ucitelju ponujena mož­nost za preseganje samega sebe. To je tocka, ko lahko svetost otro­ka in daljnosežnost pozitivnih ucinkov pravilne vzgoje (primarno vzgoje z zgledom) osmislita delo pedagoga. Vzgoja je pri uciteljevem delu kljucna. Lewis celo zapiše, da za­mrtje vzgoje pomeni propad civilizacij (1939), na trditev, da šola predvsem poucuje in (pre)malo vzgaja, pa z nekoliko drugacno dikcijo opozarjajo še številni drugi avtorji. Irigaray tako pravi, da šolanje otroka odtrga od njegove naravne identitete (2017, 16). Ru-tar v svoji knjigi Ucitelj kot intelektualec veckrat opozori na to, da šolski sistem ustvarja predvsem konformisticne potrošnike in ne za demokracijo usposobljenih, kriticno razmišljujocih posamezni­kov (2002). Podobno govori tudi Šcuka, ki pravi, da ljudje danda­nes vse prevec trošijo, namesto da bi smotrno uporabljali dobrine (2012, 225). Ocitno torej je, da je vzgoje premalo in ravno v vracanju hu­manisticnih vrednot7 bi ucitelji lahko našli privez oziroma sidrišce svojega smisla. V tem clanku se osredotocamo na ohranjanje sin-gularnosti otroka, saj je le-ta temelj za zdrav razvoj otroka oziroma cloveka in tudi širše, kriticno mislece družbe. Vendar pa namen clanka nikakor ni, da bi kakorkoli sugeriral, da je otroka zaradi nje­gove neponovljive individualnosti potrebno postaviti na piedestal, ga zavijati v vato in obvarovati pred konflikti, težavami, dolžnostmi ali odgovornostjo. Ce bi otroka oropali dolžnosti in odgovornosti, bi mu odvzeli osnovo clovekovega obstoja (Kristovic 2014, 74, 82) in lastno doživljanje sebe kot svobodnega individuuma (71). 7 V knjigi, z naslovom Not for Profit, ki nosi podnaslov Why Democracy Needs the Humanities (Zakaj demokracija potrebuje humanisticne znano­sti), avtorica Martha C. Nussbaum poglobljeno razpravlja o tem, kako so za demokracijo neobhodno potrebne humanisticne znanosti in vrednote. V. Šcuka pa v svoji knjigi Šolar na poti do sebe zapiše: »Dajte šolarjem konjsko dozo humanisticnih vrednot, pa ce to hocejo ali ne« (2007, 134). 10 Zakljucek Odnosi so tako esencialni clovekovemu obstoju, da nas brez njih ne bi bilo (Škof 2012, 85), in tako ucitelj neprestano vstopa v odno­se z ucenci. Ti odnosi so lahko sterilni in služijo zgolj izobraževal­nim namenom, lahko pa skozi pristnost uresnicujejo tudi vzgojno komponento šole. Ohranjanje individualnosti slehernega ucenca bi moral biti temeljni del vzgoje, njeno uresnicevanje pa bi lahko uciteljem osmišljalo delo in jim nudilo zdravo mero tako imenova­ne noodinamike, napetosti, ki cloveka pelje, vlece naprej. Vse sku­paj pa seveda ni izvedljivo brez ljubezni, saj njena odsotnost vodi v neuspeh. Navsezadnje so vse (velike) krize, krize ljubezni – krize ljubezni do socloveka pa tudi do narave, do sveta, do absolutnega in tudi do sebe. Ce se odlocamo za prihodnost, je izbira ljubezen, saj alternative vodijo v sebicnost in sovraštvo, oboje pa v propad (Rojnik 2006, 220). Tovrstna vzgoja nam vsem skupaj zagotavlja varnejši in pravic­nejši svet, saj je podstat za upor cloveka proti krivicam (Nussba-um 2010, 44) ter upor proti pretiranemu potrošništvu (Šcuka 2007, 2012; Rutar 2002), prav tako pa nam tovrstna vzgoja edina omogo-ca razvoj novih generacij svobodnih in odgovornih ljudi. Za ucitelje je pomembno, da se zavedajo, da je vzgoja neskon-cen proces, ki ni nikoli koncan in nikoli v popolnosti dovršen. Rav-no tej pasti, nedolocnosti obsega abstraktne dolžnosti, se morajo k perfekcionizmu nagnjeni ucitelji izogniti – ne smejo se ujeti v unicujoci »nikoli dovolj« (povzeto po Svetlic 2015, 204). Ko ucitelj zadosti substancialnemu, mora nehati iskati »perfektno« odslikavo pojma v realnosti (Svetlic 2015, 205). Ali kot pravi Rorty – ne moreš meriti na to, da boš prišel do konca, in ne moreš doseci maksimal­nosti, lahko pa si prizadevaš za to, da si zaskrbljen za vec ljudi, ozi­roma, v primeru ucitelja, za vec ucencev (Rorty 2002, 175). Ob vsem tem pa seveda ne morem mimo besed Viktorja Frankla, ki je dejal, da je namera sicer res naša, toda ucinek je še vedno božji, in da ko­maj lahko slutimo, do kakšnega ucinka lahko božja previdnost na koncu zavije in ukrivi naše namere. Na nas pac je, da moramo svoje opraviti po najboljši vesti in znanju (Lukas 2019). 11 Bibliografija BURKE, J. PATRICK. 2001. Merleau-Ponty‘s Later Works and Their Practical Implications, New York: Amherst, Humanity Books. DEWEY, JOHN. 1899. The School and Society. Chicago: The Uni­versity of Chicago Press. — 1902. The Child and the Curriculum. Chicago: The University of Chicago Press. FRANKL, VIKTOR. 2020. Clovekovo iskanje najvišjega smisla. Cel­je: Mohorjeva družba. — 2016. Preslišani krik po smislu. Celje: Celjska Mohorjeva družba. — 2010. Biti clovek pomeni najti smisel. Ljubljana: Novi svet. — 1994. Zdravnik in duša: osnove logoterapije in bivanjske analize. Celje: Mohorjeva družba. IRIGARAY, LUCE. 2017. To Be Born. London: Palgrave Macmillian. KRISTOVIC, SEBASTJAN. 2014. Reševanje krize sodobnega clove­ka: osnove logoterapije. Celje: Mohorjeva družba. LEWIS, CLIVE STAPLES 2001. Mere Christianity. New York: HarperCollins Publishers. — 1960. The Four Loves. New York: Harcourt Brace. — 1952. The World‘s Last Night and Other Essays. New York: Har­court, Brace and Company. — 1939. Rehabilitations and Other Essays. Oxford: University Press Oxford. LUKAS, ELISABETH. 2019. Frankl in Bog: psihiatrova spoznanja in uvidi. Ljubljana: Novi svet. — 2013. Priveži svoj voz na kakšno zvezdo: kaj nam v življenju daje moc. Ljubljana: Novi svet. — 1993. Družina in smisel. Celje: Mohorjeva družba. NUSSBAUM, MARTHA C. 2010. Not for Profit. Princeton: Prince­ton University Press. ROJNIK, IVAN. 2006. Teleologija vzgoje in izobraževanja v luci filozofske antropologije Antona Trstenjaka. Bogoslovni vestnik 66(2): 205–221. RORTY, RICHARD. 2002. Izbrani spisi. Ljubljana: Literarno-umet­niško društvo Literatura. RUTAR, DUŠAN. 2002. Ucitelj kot intelektualec. Radovljica: Didakta SVETLIC, ROK. 2015. Prenašanje biti sveta. Ljubljana: Slovenska matica. SVETO PISMO. 2000. Ljubljana: Svetopisemska družba Slovenije. ŠCUKA, VILJEM. 2012. Država v megli: oblikovanja osebnosti šo­larjev. Nova Gorica: Šola osebnosti — 2007. Šolar na poti do sebe. Radovljica: Didakta ŠKOF LENART. 2021. Sveta noc spanca, ideja otroka in respirator-na (po)etika miru. Primerjalna književnost 44(3): 39–58. — 2018. Antigonine sestre: o matrici ljubezni. Ljubljana: Slovenska matica. — 2012. Etika diha in atmosfera politike: od etike k politiki ali poskus o intersubjektivnosti. Ljubljana: Slovenska matica. TURNŠEK, MARJAN. 2018. Nežnost: nekoliko zapostavljena krepost. Bogoslovni vestnik 78(1): 185–208. Monitor ISH (2021), XXIII/2, 150–176 Izvirni znanstveni clanek Original scientific article Igor Ivaškovic1 Samoocene znanja in percepcije ko­ristnosti tujih jezikov pri študentih in diplomantih na podrocju poslovnih in ekonomskih ved Povzetek: Clanek obravnava stanje na podrocju znanja in percepci­je koristnosti tujih jezikov pri diplomantih in študentih poslovnih in ekonomskih ved. Rezultati kažejo, da je med opazovano populacijo najbolj prisotna anglešcina, pri kateri se povprecni anketiranec na­haja med B2 in C1 ravnjo. Anglešcini sledi hrvašcina, pri kateri se povprecni anketiranec opredeli malo nad ravnjo A2. Na tretjem mes-tu je nemšcina s povprecnim znanjem pod ravnjo A2. Podiplomski študentje so se v povprecju pri vecini jezikov ocenili boljše od dodi­plomskih študentov, redno zaposleni pa od zaposlenih prek študent­skih servisov in neaktivnih na trgu dela. Pri oceni koristnosti znanja tujih jezikov je prva anglešcina, nemšcina zaseda drugo, hrvašcina pa tretje mesto. Poleg teh so le še španski, francoski in srbski jezik v povprecju zaznani kot relativno bolj koristni jeziki. Kljucne besede: tuji jeziki, znanje, koristnost, poslovne vede, trg dela Self-assessments of Knowledge and Perceptions of Usefulness of Foreign Languages among Students and Graduates in the field of Business and Economics Abstract: The article explores the situation in the field of knowl­edge and perception of usefulness of foreign language knowledge 1 Igor Ivaškovic je docent na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani / Igor Ivaškovic is assistant professor at the School of Economics and Bu­siness, University of Ljubljana, E-pošta: igor.ivaskovic@ef.uni-lj.si 150 among business and economics graduates and students. The re­sults show that among the observed population English is the most popular, since the average respondent is between B2 and C1 level of knowledge. It is followed by Croatian language with slight­ly above the A2 level of knowledge on average. In third place is German with an average knowledge below the A2 level. On aver­age, postgraduate students rated themselves better in most lan­guages than undergraduate students, while full-time employees rated themselves better than student workers and non-employed. In assessing the usefulness of foreign language knowledge, Eng­lish is in the first place, German second and Croatian in the third. In addition to these, only Spanish, French, and Serbian are, on av­erage, perceived as mostly useful languages. Keywords:foreign language, knowledge, usefulness, business, la­bor market 1 Uvod V zadnjih treh desetletjih je fraza o tem, kako svet postaja vse manj­ši in da globalizacijski, v evropskem kontekstu pa tudi integracij-ski, procesi mocno posegajo v vse družbene sfere (Altbach in Kni­ght 2007; Kohont 2011, 116), že postala kliše, ki le še pešcico ljudi primora k resnicnemu poglobljenemu premisleku o tem, kaj nam sodobni procesi prinašajo v prihodnosti. Ob vseh spremembah v zadnjih treh desetletjih, med katerimi so tudi takšne, ki jih je bilo le stežka mogoce predvideti, lahko ugotovimo, da globalizacija da­nes in pred tremi desetletji nikakor ne morata predstavljati enake­ga skupka procesov. Obenem se ob pojmu globalizacija v zadnjih dveh desetletjih vse bolj pojavlja pojem lokalizacija, ki le navide­zno nasprotuje globalizaciji. Ravno nasprotno, lokalizacija omogo-ca stike z družbami in posamezniki, katerih v preteklosti nismo bili deležni ali pa so ti bili zelo omejeni. Posledica vecje pogostosti teh stikov zaradi globalizacijskih procesov in želja po sobivanju ter sodelovanju z ljudmi iz drugih kulturnih okolij nas namrec sili h komunikaciji, torej k razumevanju in posledicnemu vsaj delnemu prilagajanju tem posameznikom in družbam, s katerimi želimo so-delovati, kar se še posebej mocno odraža pri ekonomskih odnosih (Novak Lukanovic 2011). Posledicno ne cudi, da najbolj vplivne mednarodne organizacije na podrocju ekonomije in poslovanja, enako kot tudi državne organizacije svetovno najkonkurencnejših držav, redno analizirajo raven znanja in (ekonomske) koristnosti posameznih jezikov v svetu oz. v svojem okolju. V Sloveniji tega za enkrat še ni. Namen te raziskave je zato prispevati k identifika­ciji globalizacijskih in lokalizacijskih silnic, ki delujejo na Slovenijo na podrocju poslovnih in ekonomskih ved, in sicer z analizo splo­šnega stanja znanja tujih jezikov pri diplomantih in študentih po­slovnih in ekonomskih ved. V nadaljevanju analiziramo percepcije koristnosti znanja posameznega jezika. Pri tem ugotavljamo razlike med zaznavami študentov in razlicnimi segmenti opazovane popu­lacije glede na razlicne stopnje vkljucenosti v trg dela. 2Pomembnost jezikov na podrocju ekonomije in poslovanja Pogoj za uspešno sporazumevanje je ravno poznavanje jezika okol­ja, s katerim komuniciramo. V tem kontekstu torej, ceprav drži dejstvo, da so nekateri najvecji jeziki, predvsem anglešcina, v so-dobnih procesih »lingua franca« v globaliziranem oz. post-hladno­vojnem okolju, drugi manjši jeziki po vsej verjetnosti vendarle ne bodo izginili. Novejše študije, ki so uspele zajeti vecje število držav, namrec kažejo, da koncni potrošniki, podobno pa tudi predstav­niki podjetij, pri svojih nakupih odlocitvah preferirajo rabo svojega prvega jezika, in sicer še vedno kar 40% ljudi ne bo kupovalo, ce so bistvene sestavine kupoprodajne pogodbe samo v tujem jezi­ku, 30% nikoli ne kupuje na spletnih straneh v angleškem jeziku, dodatnih 30% pa to pocne le redko. Še vec, tri cetrtine populacije si želi opisa izdelka v materinskem jeziku, podobno je tudi z is-kanjem mnenj o izdelkih, ki jih nameravajo kupiti (73% kupcev namrec išce mnenja v materinskem jeziku) (DePalma in O‘Mara 2020, DePalma idr. 2020). Tudi, v kolikor se fokusiramo le na Evro­psko unijo (EU) in vzamemo v zakup, da je znanje anglešcine pri njenih prebivalcih sorazmerno na visoki ravni, raziskave kažejo, da se 44% potrošnikov v EU boji, da bodo spregledali pomembne informacije o nakupu, ce le-te ne bodo v njihovem prvem jeziku (Alexika 2021). Jarc in Zorko (2013) celo menita, da bodo prebi­valci Unije potrebovali znanje vsaj dveh ali treh tujih jezikov, in sicer že zaradi vse številcnejših študijskih izmenjav kot tudi seve­da zaradi potreb trga dela in posledicnega pretoka delovne sile. To tezo so nakazovale tudi ugotovitve empiricnih raziskav, ki so bile v Sloveniji izvedene že dve desetletji nazaj (Novak Lukanovic 2002). Z vec kot 90-odstotnim deležem uporabnikov interneta, ki poleg materinskega uporablja tudi tuji jezik, pa se Slovenija uvršca celo med vodilne države v EU (European Commission 2011, 5). S tega vidika je toliko bolj presenetljivo, da pri nas ni sistematicnega spremljanja pomembnosti posameznih jezikov na podrocjih, kjer želimo biti konkurencni. Da je to smiselno, nam kažejo primerl-jive študije pri mednarodno najbolj vpetih gospodarskih silah, ki posledicno lahko usmerjajo globalizacijske tokove v svojo korist. Na primer, organizacija British Council redno spremlja, kateri tuji jeziki so za britanski kontekst najbolj pomembni.2 Temu se prila­gajajo tako izobraževalne inštitucije kot tudi subjekti na trgu, ki nudijo razlicna jezikovna usposabljanja za delovna mesta v Veliki 2 Po zadnjem porocilu iz leta 2017 je na prvem mestu po pomembnosti španšcina, sledijo mandarinšcna, francošcina, arabšcina, nemšcina, ita­lijanšcina, nizozemšcina, portugalšcina, japonšcina in rušcina (British Council 2017, 4). Britaniji. Podobno tudi najvplivnejše mednarodne ekonomske or-ganizacije razvršcajo jezike po uporabnosti glede na to, v kakšnem deležu poslovni dogodki v dolocenem jeziku vplivajo na svetovni bruto dohodek (BDP). Mednarodni financni sklad tako za leto 2018 ugotavlja, da je na prvem mestu anglešcina (skoraj 21% svetovnega BDP), tesno ji sledi kitajšcina (slabih 20%), nato pa s precej zaostan­ka sledijo španšcina (6%), arabšcina (5%), japonšcina in hindujšci­na (po 4%), francošcina, nemšcina, rušcina in portugalšcina (vsaka po približno 3%) (Alexika 2018). Takšne raziskave nam ob primerja-vi s preteklimi (npr. Sargent 2013) omogocajo lažje identifikacije svetovnih trendov, pri cemer lahko ugotovimo, da na globalni rav­ni izredno hitro raste pomen kitajšcine in arabšcine, upada pa na primer ekonomska pomembnost japonšcine. Iz do sedaj navedenega lahko sklepamo, da položaj tujih jezikov na posameznem podrocju ni konstanten, ceprav v krajšem casov­nem obdobju tega obicajno niti ne zaznamo. Pomislimo lahko, kakš-no je bilo znanje tujih jezikov pri slovenskem prebivalstvu pred ne­kaj desetletji in kakšno je danes. Kdo se komu prilagaja v kontekstu internacionalizacije, je odvisno od številnih predvsem izven-jezikov­nih dejavnikov. V okviru razlicnih oblik poslovne dejavnosti lahko pricakujemo, da bo stopnja prilagajanja in posledicna pripravljenost za ucenje tujih jezikov sledila trenutnim in pricakovanim interesom posameznika. Vecina družboslovnih študijskih programov v EU vkl­jucuje predmete s podrocja tujih strokovnih jezikov, raziskave pa po­trjujejo tezo o tujih jezikih kot viru konkurencne prednosti. Študija kljucnih kompetenc, ki determinirajo uspešnost diplomatov na trgu dela in je ob Litvi, Madžarski, Poljski ter Turciji vkljucevala tudi Slo­venijo, znanje tujih jezikov uvrstila na peto mesto med 13 kljucni-mi kompetencami. Pri tem je bila vec kot polovica anketiranih med institucijami na podrocju visokega šolstva in med delodajalci tudi mnenja, da je znanje tujih jezikov najpomembnejša kompetenco dip­lomanta ne samo za vkljucitev na trg dela, temvec tudi za njegovo splošno vkljucenost v družbo (Akkuyunlu idr. 2009, 15). Slovenski prostor ni izjema pri uvajanju tujih jezikov v visokošol-ski sistem, pri cemer je vsekakor razvidna dominacija angleškega jezika, ki mu sledijo nemšcina, italijanšcina in francošcina. Jarc in Zorko (2013) menita, da je to v skladu s svetovnimi tokovi. Vendar pa se s tem ne moremo povsem strinjati, saj sta na primer španšcina in kitajšcina jezika, ki se na svetovni ravni bolj pogosto ucita kot tuja jezika od italijanšcine (Enux Education 2021, Looney in Lusin 2018). Napacno bi bilo torej poenostavljeno sklepanje, da sloven-ski prostor predstavlja idealno svetovno povprecje, saj bi pri tem ob upoštevanju globalizacijskih procesov zanemarili lokalizacijske. Poleg clanstva v EU v Sloveniji pomembnost znanja vec tujih jezi­kov povecuje tud relativna majhnost slovensko govorece skupnosti, kar implicira vecjo verjetnost slovenskih govorcev za stik z drugi-mi jeziki. Na drugi strani je razumno pricakovati, da bodo prvi in najpogostejši stiki slovenskih govorcev ravno s tistimi tujimi jeziki, ki imajo najvecje podrocje stika med jeziki, ki obkrožajo slovenski govorni prostor. Pri tem se na podrocju tujih strokovnih jezikov opa­ža predvsem porast interesa za poslovne tuje jezike, in sicer v prvi vrsti anglešcine, kar se odraža tudi na porast diskurzivnih in žanr­skih analiz za poslovni svet znacilnih tipov besedil, kot so poslovna korespondenca prek razlicnih medijev in jezik oglaševanja (Kilar 2008; Cepon 2006), obenem pa narašca tudi število ucbenikov za strokovne jezike (Hoolinger 2005; Bhatia 2008; Hutchinson in Wa­ters 1987, 21). Posledicno se tudi v našem visokošolskem prostoru vse pogosteje ponujajo ekonomske in poslovne vsebine v izbranih tujih jezikih, a se pri tem opaža precej neusklajenosti (Jurkovic in Djuric 2008; Horvath idr. 2012), kar je indikator pomanjkanja sis­tematicnega spremljanja potreb oz. pricakovanih koristi od znanja razlicnih jezikov na razlicnih strokovnih podrocjih. Razlogi za omenjeno pomanjkanje so vecplastni, a po vsej ver­jetnosti je eden od bolj pomembnih tudi metodološka dilema, kako meriti znanje jezika. Pri problematiki spremljanja ravni znanja in koristnosti znanja dolocenega jezika lahko namrec v teoriji naleti-mo na razlicne opredelitve, kaj znanje jezika dejansko je. V zadnjih desetletjih se je s tega vidika najbolj uveljavil koncept sporazume­valnih jezikovnih zmožnosti, ki ga med drugim upošteva tudi v tem prispevku obravnavan Skupni evropski jezikovni okvir (CoE 2011), kjer je poleg jezikovnih zmožnosti v ožjem smislu izpostavl­jena tudi pomembnost pragmaticne in sociolingvisticne zmožnos-ti, za kar je v prvi vrsti potrebno poznavanje specificnega okolja (Skela, 2011). Vendar je potrebno opomniti, da v kontekstu samoo­cenjevanja znanja tujega jezika posameznik, ki ni del tega druge­ga kulturnega okolja, težko oceni lastno poznavanje jezika izven jezikovnih zmožnosti v ožjem smislu, zato je samoocena znanja pri posamezniku najpogosteje v najvecji meri odraz njegove lastne percepcije posedovanja ravno leksikalnih, slovnicnih, fonoloških, pravopisnih in pravorecnih kompetenc. To je potrebno vzeti v za­kup pri analizi rezultatov raziskave, pri kateri poskušamo odgovo­riti na naslednja vprašanji: 1. Kakšna je raven samoocenjenega znanja jezikov pri študentih in diplomatih ekonomskih in poslovnih ved v Sloveniji? 2. Kakšna je percepcija uporabnosti/koristnosti znanja jezikov pri študentih in diplomatih ekonomskih in poslovnih ved v Sloveniji? 3. Ali obstajajo kakšne razlike med zaznavami študentov na razlic­nih stopnjah študija? 4. Ali obstajajo kakšne razlike med zaznavami razlicnih segmen­tov opazovane populacije glede na razlicne stopnje vkljucenosti v trg dela? 3 Metodološki okvir Spletna anketa je bila testirana v decembru 2020 na skupini 12 študentov (8 dodiplomskih, 3 podiplomskih 2. stopnje in 1 študent doktorskega študija), da bi preverili, ali so vprašanja razumljiva. Podatke smo zbirali od 4. januarja do 4. aprila 2021. Dodiplomski in podiplomski študenti so prejeli informacije o izvedbi ankete pri predmetih Uvod v poslovanje (obvezen predmet za udeležen­ce vseh programov 1. letnika dodiplomskega študija), Ravnanje s cloveškimi viri (obvezni predmet za vse študente poslovanja v 2. letniku dodiplomskega študija), Strateški management 1 (obvezen predmet za vse študente poslovanja v 3. letniku dodiplomskega študija) in Strateški management 2 (obvezen predmet za vec kot 90% študentov v 1. letniku podiplomskih študijskih programov). Diplomanti so bili vabljeni k izpolnjevanju ankete prek družbenih omrežij in alumni združenj. Na vprašalnik je kliknilo 685 oseb, v celoti pa ga je izpolnilo 272 oseb. V vzorcu je bilo 64,8% žensk in 35,2% moških, povprecna starost anketiranca je bila 23,2 leta. 63,3% je bilo študentov 1. stopnje bolonjskega študija (dodiplomska ra­ven), 24,5% je bilo študentov 2. bolonjske stopnje (magistrski štu­dij), 1,6% je bilo študentov 3. bolonjske stopnje (doktorski študij), 10,6% anketirancev je bilo brez študentskega statusa. Skupno je bilo 21,1% redno zaposlenih, 36,8% jih je delalo prek študentske na­potnice, 42,1% jih v casu izpolnjevanja ankete ni bilo zaposlenih (Razpredelnica 1). Pri dodiplomskih študentih je vec kot polovica neaktivnih na trgu dela (56,8%) oz. so imeli le status študenta, med-tem ko je bilo na podiplomskem magistrskem študiju zaposlenih vec kot tri cetrtine študentov (76,7%), pri cemer je skoraj polovi-ca vseh magistrskih študentov opravljala študentsko delo (48,3%). Med doktorskimi študenti je bila vecina redno zaposlenih (75,0%), v vzorcu anketirancev brez statusa pa je bil delež redno zaposlenih 96,2%. Pri tem je potrebno opozoriti, da se je anketa izvajala v tre­nutku izrednih razmer, nastalih zaradi pandemije covid-19, zaradi cesar se je obseg zaposlenosti v skupini mladih med 15. in 24. le-tom starosti zmanjšala za 10,5% v primerjavi z letom 2019 (Kajzer 2020, 8–9). Razpredelnica 1: Vzorec Anketiranci 1. stopnja 2. stopnja 3. stopnja Brez štu­dentskega statusa Po statusu Moški 58,6 32,9 26,4 38,3 3,4 75,0 11,5 38,5 100 / Ženske 65,8 67,1 23,4 61,7 0,6 25,0 10,1 61,5 99,9 / Po spolu / 100 / 100 / 100 / 100 / / Neaktivni na trgu dela 84,6 56,8 13,5 23,3 1,0 25,0 1,0 3,8 100 / Študentsko delo 67,8 39,4 32,2 48,3 0 0 0 0 100 / Redno zaposleni 11,8 3,9 33,3 28,3 5,9 75,0 49,0 96,2 100 / Po zaposlenosti / 100 / 99,9 / 100 / 100 / / Opomba: V prvem delu celic v stolpcih (oznaceno z belim ozadjem) je prikazan odstotek glede na spremenljivke v vrstici, v drugem delu (ozna-cene z zelenim ozadjem) pa odstotek glede na spremenljivko v stolpcih. V trenutku anketiranja je imel povprecni anketiranec 3,8 leta delovnih izkušenj, pri cemer so se v to obdobje štele tudi vse oblike študentskega dela. Med tistimi, ki so bili zaposleni v trenutku an-ketiranja, je 3,9% delovalo na vodstvenih položajih, 17,1% na položa­jih srednjega managementa, 79,1% pa na operativni ravni. Za 47,4% delovnih mest, na katerih je del tistih anketirancev, ki je opravljal delo v trenutku zbiranja podatkov, je bila potrebna visokošolska izobrazba, za 52,6% pa manj kot visokošolska izobrazba. Med za­poslenimi je 59,4% delovalo v organizacijah, ki poslujejo s tujino, 40,6% v organizacijah, ki poslujejo samo v Sloveniji. Pomembnih razlik med spoloma ni bilo opaziti. Anketiranci so se samoocenjevali glede znanja jezika po CE­FRL lestvici3 s pomocjo Likertove skale, pri kateri je ocena 1 po­menila, da vprašanec ne zna jezika, višje ocene pa so implicirale samoocenjeno znanje na eni izmed ravni CEFRL lestvice (ocena 2 je oznacevala A1 stopnjo znanja, ocena 7 pa najvišjo C2 stopnjo znanja po CEFRL). V kolikor anketiranec ni bil preprican v to, kakšno je njegovo znanje, je bil napoten na brezplacni test, ki pa je predvsem preverjal jezikovne zmožnosti v ožjem smislu (torej leksikalne, slovnicne, fonološke, pravopisne in pravorecne), zato so samoocene znanja v najvecji meri odraz ravno percepcije posedo­vanja teh kompetenc. Tudi percepcijo koristnosti oz. pricakovane koristi od znanja posameznega jezika smo merili s pomocjo 5-stopenjske Likertove lestvice, pri kateri je vrednost 1 pomenila, da je z vidika anketiran-ca znanje dolocenega jezika povsem nekoristno, druga skrajnost (ocena 5) pa je implicirala mnenje, da je doloceno znanje zelo ko­ 3 CEFRL lestvica deli znanje jezika na 6 stopenj, in sicer: 1) A1 oz. pre­živetvena raven, ki vkljucuje kompetentnost za sporazumevanje le v osnovnih vsakodnevnih situacijah, slušno in pisno razumevanje je zelo omejeno, posameznik uporablja najosnovnejše slovnicne strukture; 2) A2 oz. vmesna raven predstavlja kompetentnost za sporazumevanje v prep-rostih vsakodnevnih situacijah, slušno in pisno razumevanje ter izražanje je omejeno, posameznik uporablja osnovne slovnicne strukture; 3) B1 oz. sporazumevalni prag oznacuje sposobnost samostojnega pogovarjanja v vecini situacij, slušno in pisno razumevanje je dobro, posameznik poz­na najpomembnejše slovnicne strukture; 4) B2 oz. višja raven predstavlja tiste, ki se sporazumevajo tekoce in spontano, njihova komunikacija in argumentiranje sta suverena, uporabljajo zahtevnejše slovnicne struktu-re; 5) C1 oz. raven ucinkovitosti oznacuje sposobnost tekocega sporazu­mevanja, ki je naravno v vseh splošnih in profesionalnih situacijah, pisno in ustno razumevanje in izražanje je odlicno, jezik se odlicno prilagaja glede na situacijo in želeni ucinek; 6) C2 ali raven mojstrstva, ki predsta­vlja znanje na ravni izvirnega govorca, pri kateri se posameznik izraža brezhibno (podrobnejši opis v Lingula, 2021). ristno. Tako pridobljene povprecne vrednosti seveda ne odražajo dejansko koristnost znanja dolocenega jezika v slovenskem oko­lju, a odražajo splošne percepcije, ki so ustvarjene tako na podla­gi objektivnih informacij kot subjektivnih interpretacij lastnih in posredovanih izkušenj v okolju, v katerem se anketiranci gibljejo. 4 Rezultati in diskusija 4.1 Samoocenjeno znanje tujih jezikov Rezultati kažejo, da je med tujimi jeziki v slovenskem prostoru dalec najbolj prisotna anglešcina, pri kateri je modus pri B2 ravni znanja, povprecni anketiranec pa se nahaja med B2 in C1 ravnjo. Anglešcini s precej zaostanka sledi hrvašcina, pri kateri je najvecji delež anketirancev po lastni oceni na A1 ravni, povprecni anketi­ranec pa se samoopredeli malo nad ravnjo A2. Na tretjem mestu je nemšcina, ki je v povprecju že pod ravnjo A2 (Razpredelnica 2). Statisticno znacilnih razlik med spoloma ni bilo (p > 0,05), medtem ko sta starost in delovna doba le izjemoma statisticno znacilno so-odnosna s samooceno znanja jezika. S starostjo sicer statisticno znacilno korelirajo znanje angleškega (Spearmanov koeficient r = 0,19; p < 0,01), hrvaškega (Spearmanov koeficient r = 0,15; p < 0,05) in srbskega (Spearmanov koeficient r = 0,16; p < 0,05) jezika. Znanje hrvašcine (Spearmanov koeficient r = 0,23; p < 0,01) in srbšcine (r = 0,19; p < 0,05) pozitivno korelira tudi z delovno dobo. Vse korelacije so izredno nizke, zato težko sprejmemo sklep, ki bi potrjeval sood­visnost preucevanih spremenljivk. Razpredelnica 2: Znanje tujih jezikov (v %) Jezik Znanje 1 2 3 4 5 6 7 Povprecje Ne znam A1 A2 B1 B2 C1 C2 Anglešcina 5,47 0,0 0,4 3,1 9,3 39,0 32,8 15,4 Hrvašcina 3,40 12,3 24,2 20,4 20,4 6,9 8,5 7,3 Nemšcina 2,89 24,6 22,3 17,3 17,7 13,5 2,3 2,3 Srbšcina 2,70 40,3 16,7 16,7 7,0 5,4 6,2 7,8 Španšcina 1,73 66,5 16,7 4,7 5,8 3,1 1,9 1,2 Italijanšcina 1,55 74,2 12,1 5,9 2,7 2,7 2,0 0,4 Rušcina 1,30 85,6 8,2 2,7 1,2 0,8 0,0 1,6 Francošcina 1,26 86,4 6,6 3,5 1,9 1,6 0,0 0,0 Makedonšcina 1,26 90,4 4,8 0,7 1,4 0,0 0,7 2,1 Slovašcina 1,16 93,8 4,1 0,0 0,0 0,0 0,0 2,1 Turšcina 1,07 94,2 5,4 0,0 0,0 0,0 0,4 0,0 Portugalšcina 1,05 96,5 2,7 0,4 0,0 0,4 0,0 0,0 Kitajšcina 1,04 98,0 1,2 0,4 0,0 0,0 0,0 0,4 Poljšcina 1,04 96,5 3,5 0,0 0,0 0,0 0,0 0,0 Albanšcina 1,03 99,2 0,4 0,0 0,0 0,0 0,0 0,4 Bolgaršcina 1,03 98,6 0,7 0,0 0,0 0,7 0,0 0,0 Arabšcina 1,02 98,1 1,9 0,0 0,0 0,0 0,0 0,0 Gršcina 1,02 98,4 1,2 0,0 0,4 0,0 0,0 0,0 Madžaršcina 1,02 98,1 1,6 0,4 0,0 0,0 0,0 0,0 Švedšcina 1,02 98,8 0,8 0,4 0,0 0,0 0,0 0,0 Cešcina 1,01 98,6 1,4 0,0 0,0 0,0 0,0 0,0 Opomba: Odstotki so prikazani glede na vrstico. Razpredelnica 3 primerja povprecne ravni znanja jezikov pri študentih na prvi, drugi in tretji bolonjski stopnji. V kolikor ne­koliko podrobneje analiziramo te rezultate pri znanju anglešci­ne, lahko ugotovimo, da so študentje na drugi bolonjski stopnji v povprecju na nekoliko višji ravni znanja, pri cemer je zanimivo, da se kar 45,0% drugostopenjskih študentov samoocenjuje s C1 ravnjo znanja (33,3% je na B2, 18,3% pa na C2), medtem ko se rela­tivna vecina (46,7%) študentov na prvi bolonjski stopnji nahaja na B2 ravni, na C1 jih je 27,6, na C2 pa 11,2%. Podobno kot pri angleš­cini se tudi pri znanju hrvaškega jezika podiplomski študentje uvršcajo nekoliko višje od dodiplomskih. Kljub temu je modus samoocenjenega znanja pri dodiplomskih študentih pri A2 ravni (24,5%), medtem ko je pri podiplomskih modus le pri A1 ravni znanja (31,0%). Boljše povprecno znanje podiplomskih študentov je predvsem posledica dejstva, da je v tej skupini izredno malo tistih, ki ne znajo hrvaškega jezika (3,4%), medtem ko skoraj vsak sedmi (14,2%) dodiplomski študent tega jezika ne zna dovolj za A1 raven znanja. Na B2 ali višji ravni znanja hrvašcine je 18,8% dodiplomskih in kar 31,1% drugostopenjskih študentov. Tudi pri znanju nemškega jezika so se boljše odrezali drugostopenjski študentje, in sicer so v povprecju malo nad A2, prvostopenjski pa v povprecju malo pod A2 ravnjo. Najvec podiplomskih študentov je sicer na A1 ravni znanja (21,7%), a jih je kar 20,0% na B2, skup-no pa 26,6% na B2 ali višji stopnji. Pri dodiplomskih je situacija nekoliko slabša, saj jih kar 25,5% ne zna nemšcine, na B2 ali višji stopnji pa se nahaja 14,4% tega segmenta študentov. Tudi pri srbšcini, španšcini in italijanšcini so se drugostopenj-ski študenti boljše samoocenili glede znanja jezikov od prvosto­penjskih kolegov. Vendar je za ta tri jezika, za razliko od anglešci­ne, hrvašcine in nemšcine, znacilno, da je modus pri vseh na obeh stopnjah pri oceni »1«, kar pomeni, da vecina ne zna teh jezikov niti za A1 stopnjo. Medtem ko je v primeru srbšcine to le relativna vecina, pa absolutna vecina študentov ne zna španskega in itali­janskega jezika. Na vsaj B2 ravni znanja srbskega jezika je sicer še vedno relativno veliko podiplomskih študentov, in sicer 25,8%, medtem ko je med dodiplomskimi študenti takšnih že bistveno manj, 15,7%. Zanimivo je, da je med mlajšimi kolegi kljub nižjemu povprecnemu znanju vendarle vecji delež tistih, ki so na B2 ali viš­ji ravni znanja. Takšnih je namrec 6,0% dodiplomskih študentov, medtem ko je med podiplomskimi ta odstotek bistveno nižji, in sicer 3,6%. Manjša je razlika pri italijanskem jeziku, ki jo 4,6% dodi­plomskih in 5,4% drugostopenjskih študentov obvlada vsaj na B2 ravni. Za razliko od ostalih jezikov, obravnavanih v Razpredelnica 3, se prvostopenjski študentje lahko pohvalijo z nekoliko boljšim povprecnim poznavanjem ruskega in francoskega jezika, a je pri tem potrebno opomniti, da je razlika nastala na racun nekaj posa­meznikov, ki zelo dobro govori bodisi ruski bodisi francoski jezik, medtem ko velika vecina (nad 85%) študentov teh jezikov ne obvla­da niti za A1 raven znanja. Razpredelnica 3: Znanje na razlicnih stopnjah študija (v %) Znanje jezika Povprecje 1 2 3 4 5 6 7 Ne znam A1 A2 B1 B2 C1 C2 Anglešcina 1. stopnja 5,31 0,0 0,7 3,3 10,5 46,7 27,6 11,2 2. stopnja 5,75 0,0 0,0 3,3 0,0 33,3 45,0 18,3 3. stopnja 5,50 0,0 0,0 0,0 0,0 50,0 50,0 0,0 Hrvašcina 1. stopnja 3,26 14,2 23,2 24,5 19,4 3,9 8,4 6,5 2. stopnja 3,66 3,4 31,0 15,5 19,0 13,8 12,1 5,2 3. stopnja 4,25 0,0 0,0 50,0 25,0 0,0 0,0 25,0 Nemšcina 1. stopnja 2,80 25,5 22,2 18,3 19,6 11,1 1,3 2,0 2. stopnja 3,12 21,7 21,7 16,7 13,3 20,0 3,3 3,3 3. stopnja 3,25 0,0 25,0 50,0 0,0 25,0 0,0 0,0 Srbšcina 1. stopnja 2,54 43,1 17,0 16,3 7,8 5,2 3,3 7,2 2. stopnja 2,90 39,7 13,8 17,2 3,4 3,4 17,2 5,2 3. stopnja 3,42 0,0 50,0 0,0 25,0 0,0 25,0 0,0 Španšcina 1. stopnja 1,69 69,9 13,7 2,6 7,8 3,3 2,0 0,7 2. stopnja 1,72 63,2 19,3 8,8 5,3 0,0 1,8 1,8 3. stopnja 1,75 50,0 25,0 25,0 0,0 0,0 0,0 0,0 Italijanšcina 1. stopnja 1,53 74,5 12,4 5,2 3,3 2,6 2,0 0,0 2. stopnja 1,64 69,6 12,5 10,7 1,8 1,8 3,6 0,0 3. stopnja 1,00 100,0 0,0 0,0 0,0 0,0 0,0 0,0 Rušcina 1. stopnja 1,29 85,6 9,2 2,0 1,3 0,0 0,0 2,0 2. stopnja 1,23 87,7 5,3 5,3 0,0 1,8 0,0 0,0 3. stopnja 1,50 50,0 50,0 0,0 0,0 0,0 0,0 0,0 Francošcina 1. stopnja 1,27 87,0 5,2 3,2 3,2 1,3 0,0 0,0 2. stopnja 1,20 89,3 5,4 3,6 0,0 1,8 0,0 0,0 3. stopnja 1,00 100,0 0,0 0,0 0,0 0,0 0,0 0,0 Opomba: Odstotki so prikazani glede na vrstico. Pri razclenjevanju rezultatov o znanju anglešcine glede na vkl-jucenost v trg dela ne preseneca, da najvišjo stopnjo znanja kažejo redno zaposleni anketiranci, nekoliko nižjo tisti, ki ne delajo, in še nekoliko nižjo segment, ki opravlja študentsko delo (Razpredelnica 4). Ravno tako ne preseneca, da je višja poprecna raven samoocen­jenega znanja anglešcine pri tistih, ki opravljajo delo na delovnih mestih, ki zahtevajo visokošolsko izobrazbo, od tistih, ki ne zahte­vajo te izobrazbe, in v tistih organizacijah, ki poslujejo s tujino, od tistih, ki poslujejo samo v Sloveniji. Nekoliko bolj presenetljivo je, da si najvišjo oceno znanja pripisujejo zaposleni na položaju sred­njega managementa, sledijo jim zaposleni na operativni ravni, naj­nižje pa se v tem pogledu samoocenjujejo zaposleni na vodstvenih položajih. Seveda je te ugotovitve potrebno vzeti z rezervo, saj so vsa povprecja v vseh teh segmentih nad oceno 5,0, ki oznacuje B2 raven znanja. Še vec, razpon med najvišjo povprecno oceno (5,81), ki si jo pripisujejo redno zaposleni, in najnižjo (5,20), s katero se sa­moocenjujejo zaposleni na vodstvenih položajih, je relativno nizek. Razpredelnica 4: Znanje jezikov glede na aktivnost na trgu dela Jezik Angle-ški Hrva­ški Nem­ški Srbski Špan­ski Itali­janski Ruski Fran-coski Neaktivni na trgu dela 5,47 3,26 2,95 2,62 1,61 1,59 1,26 1,30 Študentsko delo 5,37 3,32 2,80 2,49 1,78 1,53 1,34 1,17 Redno zaposleni* 5,81 3,98 2,88 3,36 1,87 1,50 1,35 1,35 Na DM, kjer je potrebna VŠ izobrazba 5,59 3,77 2,95 2,94 2,08 1,59 1,21 1,12 Na DM, kjer ni potrebna VŠ izobrazba 5,34 3,17 2,73 2,39 1,67 1,33 1,34 1,30 DM na vodstve­nem položaju 5,20 4,00 4,80 3,20 3,00 2,80 1,00 1,00 DM na položaju srednjega mana­gementa 5,71 4,24 2,91 3,29 1,62 1,33 1,52 1,24 DM na operativ­ni ravni 5,39 3,23 2,71 2,43 1,78 1,42 1,26 1,25 DM v organiza­ciji, ki posluje s tujino 5,64 3,76 2,92 2,90 1,67 1,53 1,24 1,22 DM v organiza­ciji, ki posluje samo v Sloveniji 5,19 3,08 2,78 2,35 1,96 1,34 1,34 1,23 Opomba: DM – delovno mesto; * – aktivni na trgu dela s podpisano po­godbo o zaposlitvi (vkljucno samozaposleni) ne glede na casovno (ne) dolocenost pogodbe. Znanje hrvašcine narašca z aktivnostjo na trgu dela, saj se redno zaposleni ocenjujejo z višjo oceno glede znanja od tistih, ki opravlja­jo študentska dela, slednji pa dosegajo višjo povprecno oceno zna­nja od neaktivnih. Tudi pri hrvašcini je višja poprecna raven samo­ocenjenega znanja pri tistih, ki opravljajo delo na delovnih mestih, ki zahtevajo visokošolsko izobrazbo, od tistih, ki delajo na drugih delovnih mestih. Ravno tako je višje ocenjeno znanje pri tistih, ki so zaposleni v organizacijah, ki poslujejo s tujino. Zanimivo je, da si tudi v tem primeru najvišjo oceno znanja pripisujejo zaposleni na položaju srednjega managementa, sledijo jim zaposleni na vodstve­nih položajih, najnižje pa je znanje pri zaposlenih na operativni rav­ni. Obenem je potrebno opomniti, da je za razliko od anglešcine pri hrvašcini razpon med najvišjo (4,24) in najnižjo (3,08) oceno nekoli­ko višji. Nad B1 ravnjo so namrec zaposleni na položaju srednjega managementa, medtem ko so zaposleni v organizacijah, ki poslujejo samo v Sloveniji, v povprecju le malo nad A1 ravnjo znanja. Podobno kot pri analizi znanja hrvašcine lahko ugotovimo tudi za znanje srb­skega jezika, le da je samoocenjena raven znanja sorazmerno nižja v vseh segmentih, in sicer v povprecju od 0,5 do 1 tocke, kar pomeni od pol do ene ocene nižjo oceno znanja po CEFRL lestvici. Pri primerjavi samoocenjenega znanja nemšcine lahko ugoto­vimo, da so razlike med skupinami praviloma manjše in vecinoma statisticno neznacilne (p > 0,05). Izstopa le povprecna raven znanja nemšcine pri tistih anketirancih, ki zasedajo vodstvene položaje. Ti se namrec ocenjujejo z bistveno višjo oceno znanja (4,8, kar implicira skoraj C1 raven znanja) od oseb, ki so zaposlene na ravni srednjega managementa ali na operativni ravni. Podobno razmerje ob nižjih vrednostih lahko opazimo tudi pri znanju španskega in italijanskega jezika, kjer so zaposleni na vodstvenih mestih v povprecju pri ravni A2 (španšcina: 3,0; italijanšcina: 2,8), ostali pa pod ravnjo A1. Koncno lahko pri analizi znanja jezikov glede na vkljucenost v trg dela ugotovimo, da si redno zaposleni, razen pri nemšcini in italijan-šcini, pripisujejo višjo oceno znanja jezikov od neaktivnih in tistih, ki so na trg dela vkljuceni prek študentskih oblik dela. Predvsem je to opazno pri anglešcini, hrvašcini in srbšcini. Tisti, ki so na nekoliko bolj zahtevnih delovnih mestih, oz. na tistih delovnih mestih, ki zahtevajo visokošolsko izobrazbo, se naceloma ocenjujejo z višjo oceno znanja jezikov (razen pri rušcini in francošcini) od tistih, ki delajo na delovnih mestih, katera visokošolske izobrazbe ne zahtevajo. Osebe, zaposlene na operativni ravni, si pripisujejo najnižje ocene znanja tujih jezikov, medtem ko je pri vecini analiziranih tujih jezikov najvišja samoocena znanja na ravni srednjega managementa. Lahko domnevamo, da je to zato, ker so ti položaji obicajno v organigramih prepleteni z najvecjim številom razmerij oz. povezav z drugimi položaji in imajo posledicno vecji obseg komunikacije. Ravno tako na srednji management obicaj-no odpade tudi najvec kontaktov s poslovnimi partnerji iz tujine. Rav-no tako je pri vecini jezikov zaznati višjo raven znanja pri zaposlenih v tistih organizacijah, ki poslujejo s tujino. 4.2 Percepcija koristnosti tujih jezikov Rezultati na podrocju percepcije koristnosti kažejo nekoliko drugac­no situacijo kot pri ocenjenem znanju jezikov (Razpredelnica 5). Na prvem mestu sicer ni sprememb, kar potrjuje dominantnost anglešci­ne med tujimi jeziki pri opazovani populaciji. Kar 95,8% anketirancev namrec ocenjuje, da je znanje anglešcine zelo koristno, le 4,2% pa da je vecinoma koristno. Nemšcina zaseda drugo, hrvašcina pa tretje mesto. Nemšcina in hrvašcina sta torej zaznana kot bolj koristna od drugih dveh sosednjih jezikov, in sicer italijanšcine, še bolj pa od madžaršci­ne. Ravno tako je glede zaznane koristnosti sosednji hrvaški jezik pred dvema »velikima« jezikoma, in sicer španšcino ter francošcino. Poleg slednjih je le še srbšcina v povprecju zaznana kot relativno bolj ko­ristna, saj dosega povprecno oceno 3,1, medtem ko sta naslednja dva »velika« svetovna jezika, rušcina in kitajšcina, skupaj z vsemi ostalimi že pod povprecno oceno 3,0, ki predstavlja mejo med vecjo in manjšo koristnostjo. Presenetljivo je, da je toliko jezikov zaznano kot vecino-ma nekoristnih. To spoznanje je še toliko bolj nenavadno ob dejstvu, da današnja tehnologija omogoca komunikacijo s prakticno celim svetom in z govorci razlicnih jezikovnih skupin, anketirana pa je bila populacija študentov in nekdanjih študentov s podrocja ekonomskih in poslovnih ved. Od slednjih bi morda lahko pricakovali nekoliko viš­jo nagnjenost k podjetništvu in iskanju poslovnih priložnosti tudi na tujih trgih, kjer bi znanje tujih jezikov vsekakor bilo koristno. Zazna­ve koristnosti jezikov se vecinoma ne razlikujejo statisticno znacilno med spoloma, percepcija koristnosti pa ravno tako ne korelira statis-ticno znacilno ne s starostjo ne z delovno dobo. Izjema je zaznava ko­ristnosti cešcine, kjer je ugotovljena izredno šibka statisticno znacilna korelacija s starostjo (Spearmanov koeficient r = 0,18; p < 0,05). Razpredelnica 5: Zaznava koristnosti jezika (v %) Jezik Korist 1 2 3 4 5 Povprecje Povsem neko­ristno Vecinoma neko­ristno Ne morem se odlociti, ali je koristno ali ne Vecinoma koristno Zelo koristno Anglešcina 4,96 0,0 0,0 0,0 4,2 95,8 Nemšcina 4,31 1,6 3,9 10,2 30,9 53,5 Hrvašcina 3,74 4,3 13,2 12,8 43,8 26,0 Italijanšcina 3,43 6,6 16,3 23,7 33,9 19,5 Španšcina 3,33 9,0 16,1 25,5 31,4 18,0 Srbšcina 3,11 16,0 17,9 23,0 25,7 17,5 Francošcina 3,09 12,4 21,3 24,4 29,1 12,8 Rušcina 2,95 18,4 21,2 21,2 25,5 13,7 Kitajšcina 2,86 24,5 17,1 20,2 23,7 14,4 Portugalšcina 2,32 26,1 35,8 22,2 12,1 3,9 Švedšcina 2,07 40,2 28,3 18,5 10,2 2,8 Arabšcina 2,06 43,9 25,5 15,3 11,4 3,9 Turšcina 1,98 44,5 27,3 15,6 10,2 2,3 Cešcina 1,93 43,8 30,6 16,0 8,3 1,4 Madžaršcina 1,92 44,3 29,4 18,0 6,3 2,0 Slovašcina 1,90 46,2 29,7 14,5 7,6 2,1 Gršcina 1,88 46,5 28,1 18,0 6,3 1,2 Poljšcina 1,86 46,2 31,0 14,5 6,9 1,4 Makedonšcina 1,86 46,2 31,0 15,9 4,1 2,8 Albanšcina 1,79 52,0 27,3 13,3 5,1 2,3 Bolgaršcina 1,70 52,4 29,7 13,8 3,4 0,7 Opomba: Odstotki so prikazani glede na vrstico. V kolikor razclenimo anketirano študentsko populacijo glede na stopnjo študija, lahko opazimo, da glede percepcije koristnosti anglešcine, italijanšcine, srbšcine in francošcine ni statisticno zna-cilnih razlik med študenti na razlicnih ravneh študija. Nemšcino, hrvašcino, španšcino in rušcino drugostopenjski študentje zazna­vajo kot nekoliko bolj koristne od svojih kolegov na dodiplomski ravni (Razpredelnica 6). Razpredelnica 6: Zaznava koristnosti znanja jezikov glede na raven študija (v %) Koristnost jezika Povprecje 1 2 3 4 5 Povsem nekoristno Vecinoma nekoristno Ne morem se odlo-citi, ali je koristno ali ne Vecinoma koristno Zelo ko­ristno Anglešcina 1. stopnja 4,96 0,0 0,0 0,0 3,9 96,1 2. stopnja 4,97 0,0 0,0 0,0 3,3 96,7 3. stopnja 5,00 0,0 0,0 0,0 0,0 100,0 Nemšcina 1. stopnja 4,27 2,0 2,6 11,9 33,1 50,3 2. stopnja 4,41 1,7 1,7 6,8 33,9 55,9 3. stopnja 5,00 0,0 0,0 0,0 0,0 100,0 Hrvašcina 1. stopnja 3,72 4,5 13,6 13,0 42,9 26,0 2. stopnja 3,95 0,0 10,3 12,1 50,0 27,6 3. stopnja 3,75 0,0 25,0 0,0 50,0 25,0 Italijanšcina 1. stopnja 3,45 7,8 12,3 26,0 35,1 18,8 2. stopnja 3,43 5,2 19,0 22,4 34,5 19,0 3. stopnja 4,00 0,0 0,0 25,0 50,0 25,0 Španšcina 1. stopnja 3,22 11,1 17,0 26,8 29,4 15,7 2. stopnja 3,53 5,3 12,3 28,1 33,3 21,1 3. stopnja 3,75 0,0 0,0 50,0 25,0 25,0 Srbšcina 1. stopnja 3,04 15,6 20,1 25,3 22,7 16,2 2. stopnja 3,10 19,0 13,8 20,7 31,0 15,5 3. stopnja 3,25 0,0 25,0 25,0 50,0 0,0 Francošcina 1. stopnja 3,08 13,7 19,0 25,5 29,4 12,4 2. stopnja 3,05 10,2 23,7 28,8 25,4 11,9 3. stopnja 3,75 0,0 0,0 25,0 75,0 0,0 Rušcina 1. stopnja 2,84 19,7 21,7 24,3 23,7 10,5 2. stopnja 3,12 17,5 17,5 17,5 29,8 17,5 3. stopnja 4,25 0,0 0,0 0,0 75,0 25,0 Opomba: Odstotki so prikazani glede na vrstico. Tisti, ki svoje delo opravljajo v študentkih oblikah dela, nace­loma zaznavajo vecjo koristnost znanja jezikov. Izjemi sta le srb-šcina, ki jo redno zaposleni zaznavajo kot bolj koristno od ostalih dveh segmentov preucevane populacije, in anglešcina, pri katerih pomembnejših razlik med neaktivnimi, zaposlenimi prek študent­skih napotnic in redno zaposlenimi prakticno ni (Razpredelnica 7). Razpredelnica 7: Zaznava koristnosti znanja jezikov glede na aktivnost na trgu dela Jezik Angle-ški Nem­ški Hrva­ški Itali­janski Špan­ski Srbski Fran-coski Ruski Neaktivni na trgu dela 4,97 4,26 3,62 3,31 3,02 2,94 2,96 2,87 Študentsko delo 4,97 4,40 4,01 3,70 3,58 3,16 3,21 3,03 Redno zaposleni* 4,94 4,25 3,73 3,21 3,47 3,42 3,00 2,91 Na DM, kjer je potrebna VŠ izobrazba 4,97 4,34 3,90 3,58 3,59 3,03 3,09 3,06 Na DM, kjer ni potrebna VŠ izobrazba 4,99 4,26 3,94 3,36 3,43 3,39 3,13 2,83 DM na vodstve­nem položaju 5,00 4,40 3,60 3,80 3,40 2,60 2,80 3,00 DM na položaju srednjega mana­gementa 4,95 4,25 3,95 3,76 3,33 3,43 3,45 3,71 DM na operativ­ni ravni 4,97 4,32 3,96 3,41 3,51 3,21 3,08 2,76 DM v organiza­ciji, ki posluje s tujino 4,97 4,27 3,90 3,42 3,40 3,10 3,00 2,97 DM v organiza­ciji, ki posluje samo v Sloveniji 4,98 4,40 4,04 3,56 3,60 3,45 3,31 2,91 Opomba: DM – delovno mesto; * – aktivni na trgu dela s podpisano pogod­bo o zaposlitvi (vkljucno samozaposleni) ne glede na casovno (ne)doloce­nost pogodbe. Med zaposlenimi sicer velikih razlik v percepciji koristnosti po­sameznih jezikov ni, a tisti, ki opravljajo delo na delovnem mestu, kjer je potrebna visokošolska izobrazba, nekoliko bolj od svojih kolegov, zaposlenih na drugih delovnih mestih, vrednotijo zna­nje nemškega, italijanskega, španskega in ruskega jezika. Obrat­na situacija velja pri anglešcini, hrvašcini, srbšcini in francošcini. Zaposleni na vodstvenih položajih bolj kot zaposleni na položa­jih srednjega managementa in na operativni ravni cenijo znanje anglešcine, nemšcine in italijanšcine. Zaposleni na ravni srednje­ga managementa relativno bolj vrednotijo znanje srbskega, fran­coskega in ruskega, zaposleni na operativni ravni pa hrvaškega in španskega jezika. Presenetljivo je, da zaposleni v organizacijah, ki ne poslujejo s tujino, naceloma bolj vrednotijo znanje tujih jezi­kov, oz. to znanje vidijo kot bolj koristno. To je po vsej verjetnosti posledica nekoliko nižje ravni znanja, ki jo je ta skupina pokazala v primerjavi s kolegi, ki so zaposleni v organizacijah, ki poslujejo tudi s tujino. Sicer lahko opazimo, da so zaznave koristnosti rela­tivno stabilne, razlike med posameznimi jeziki pa so zelo podobne v vseh segmentih. 5 Zakljucek Razmerja med prisotnostjo jezika v doloceni družbi narekujejo razlic­ne makro in mikro družbene silnice, pri cemer slovenska družba ni­kakor ni izjema. Relativna majhnost slovenskega govornega podroc­ja implicira vec stikov z drugimi jeziki pri vecjem deležu populacije. Posledicno je vecjemu deležu slovenskega prebivalstva omogoceno ucenje drugih jezikov tudi preko izkušenj v vsakodnevnem življenju, ne da bi to bilo pogojeno z obiskovanjem izobraževalnih inštitucij. Re-zultati raziskave kažejo, da je med tujimi jeziki v slovenskem prostoru med populacijo študentov in diplomantov poslovnih in ekonomskih ved dalec najbolj prisotna anglešcina, tej pa s precej zaostanka sle­di hrvašcina. Na tretjem mestu je nemšcina, ki je v povprecju že pod ravnjo A2, torej pod osnovno ravnjo znanja. Podiplomski študentje so se v povprecju pri vecini jezikov boljše samoocenili od dodiplom­skih študentov, kar je lahko posledica vec priložnosti za ucenje, ki so ga imeli zaradi v povprecju nekoliko višje starosti, a je obenem tudi pomemben indikator za visokošolske institucije, ki imajo z vse vecjo vpetostjo v mednarodni prostor, tudi vse vecji pomen ravno na podro-cju poucevanja tujih jezikov. Dejstvo, da si redno zaposleni pripisujejo višje ocene znanja pri najbolj prisotnih tujih jezikih v slovenskem pro-storu, je indic, da se znanje tujih jezikov ceni na trgu dela. Obenem je nekoliko presenetljiva ugotovitev, da si med zaposlenimi boljše ocene znanja pripisujejo zaposleni na srednji ravni managementa, na katere ocitno odpade tudi najvec kontaktov s poslovnimi partnerji iz tujine. Pri oceni koristnosti znanja tujih jezikov se potrjuje teza o domi­nantnosti anglešcine, nemšcina zaseda drugo, hrvašcina pa tretje mesto. Poleg teh treh so le še španšcina, francošcino in srbšcina v povprecju zaznani kot relativno bolj koristni jeziki, medtem ko so ostali zaznani kot vecinoma nekoristni. To vsekakor preseneca, saj današnja tehnologija omogoca vec možnosti za komunikacijo v tujih jezikih, od anketirane populacije s podrocja poslovnih in eko­nomskih ved pa bi pricakovali nagnjenost k vecjem vrednotenju znanja tujih jezikov. Tudi to je pomemben indikator za visokošolske institucije, ki sili k premisleku o morebitnih modifikacijah študijskih programov v segmentih, ki se nanašajo na poucevanje tujih jezikov. Iz navedenega lahko sklepamo, da ne glede na vkljucenost sloven-ske družbe v globalizacijske procese v Sloveniji vendarle obstajajo mocne lokalizacijske silnice, kar se odraža na razliko v hierarhiji je­zikov po samooceni znanja in po zaznavi uporabnosti v slovenskem prostoru na podrocju ekonomije in poslovanja. Pri nas se namrec glo­balno izredno hitra rast pomembnosti kitajšcine in arabšcine še ne opazi, medtem ko so v slovenski populaciji, vsaj na obravnavanem strokovnem podrocju, primerjalno še vedno nadpovprecno uporabni nemšcina in italijanšcina, med pogojno receno manjšimi jeziki pa je v slovenskem prostoru še vedno zelo koristno tudi znanje hrvašcine. Strinjamo se lahko tudi z nacelno ugotovitvijo drugih strokovnjakov, ki so že desetletje in pol nazaj ugotavljali, da na Slovenskem obstajajo vsa izhodišca, ki potrjujejo ne le potrebnost, temvec tudi nujnost vkljucevanja tujih strokovnih jezikov v visokošolski prostor. Pri tem ne bomo šli tako dalec, kot sta to storili Jurkovic in Djuric (2008, 217) s trditvijo, da je neenakomerno uvajanje poucevanja tujih jezikov v raz­licne študijske programe na tak nacin, da jih v dolocenih programih ni, ponekod pa se izvajajo le kot izbirne vsebine, lahko pot k diskrimi­naciji tistih študentov, ki bodo ostali na nižjih ravneh znanja. S takš-no logiko bi namrec diskriminacija obstajala vse dokler vsi študijski programi ne bi bili popolnoma enaki, kar bi bilo nesmiselno. Vsekakor pa je zaželeno, da se študentom ponudi cim vec razlicnih opcij študija, kar vkljucuje tudi vecjo izbiro pri ucenju tujih jezikov. Nujnost ponud-be slednjih se predvsem nanaša na dodiplomske študijske programe, medtem ko naj bi v sklopu podiplomskega študija bila, kot to opre­deljuje Zavašnik (2006, 243), zaželena vsaj možnost izpopolnjevanja v obliki seminarjev in delavnic. 6 Bibliografija ALEXIKA. 2018. Top Business Languages of the World for Export­ers in the Global Marketplace. Dostopno na: https://alexika.com/ blog/2018/11/29/top-business-languages-of-the-world (11. decem­ber 2021). ALEXIKA. 2021. 40% Will Not Buy In Other Languages – Why Translation Matters. Dostopno na: https://alexika.com/ blog/2020/08/17/why-translation-matters-40-will-not-buy-in­other-languages (11. december 2021). AKKUYUNLU, ARZU, HELENA KOVACIC, IVAN SVETLIK IN SAMO PAVLIN. 2009. Development of competencies in the world of work and education: report on the qualitative analysis of higher education institutions and employers in five countries. HEGESCO: University of Ljubljana, Faculty of Social Sciences. ALTBACH, PHILIP G. IN JANE KNIGHT. 2007. The Internation­alization of higher education: Motivations and realities. Journal of Studies in International Education 11(3-4): 290–305. BHATIA, VIJAY K. 2008. Genre analysis, ESP and professional practice. English for Specific Purposes 27(2): 161–174. BRITISH COUNCIL. 2017. Languages for the Future. The foreign languages the United Kingdom needs to become a truly global na­tion. Dostopno na: https://www.britishcouncil.org/sites/default/ files/languages_for_the_future_2017.pdf (8. december 2021). CEPON, SLAVICA. 2006. English language globalism = Global-nost engleskog jezika. V Jagoda Granic, ur., Jezik i mediji, 155–164. Zagreb, Split: Hrvatsko društvo za primijenjenu lingvistiku. DEPALMA, DONALD IN PAUL DANIEL O‘MARA. 2020. Can‘t Read, Won‘t Buy – B2C. Analyzing Consumer Language Preferences and Behaviors in 29 Countries. Dostopno na: https://insights.csa-re­search.com/reportaction/305013126/Marketing (9.december 2021). DEPALMA, DONALD, PAUL DANIEL O‘MARA, REBECCA RAY IN DR. ARLE LOMMEL. 2020. Can‘t Read, Won‘t Buy – B2B. Ana­lyzing Business User Language Preferences and Behaviors in 24 Countries. Dostopno na: https://insights.csa-research.com/report­action/305013125/Marketing (9. december 2021). ENUX EDUCATION. 2021. The most studied languages. Dosto­pno na: https://www.fluentu.com/blog/most-studied-languages/ (2. marec 2021). EUROPEAN COMMISSION. 2011. User language preferences online. Analytical report. Dostopno na: https://op.europa.eu/ en/publication-detail/-/publication/7e48e109-2809-4616-b0e5­666a4884af11 (8. december 2021). HOLLINGER, ALEXANDER. 2005. Written Communication in Business English: Business and Financial Letter-Writting. Bucures-ti: Editura Universitara. HORVATH, MARGIT, MANICA DANKO, POLONA KOVAC IN JANEZ STARE. 2012. Tujejezikovno izobraževanje – analiza potreb in praks tujejezikovnega izobraževanja v slovenski javni upravi. Uprava 10(1): 71–103. HUTCHINSON, TOM IN ALAN WATERS. 1987. English for Spe­cific Purposes: A Learning-Centred Approach. Cambridge: Cam­bridge University Press. JARC, MOJCA IN VIDA ZORKO. 2013. Razvoj potrebe po ucenju tujih strokovnih jezikov in vloga ucitelja pri oblikovanju tujejezik­ovno kompetentnega diplomanta. Teorija in praksa 50(2): 142–442. JURKOVIC, VIOLETA IN MELITA DJURIC. 2008. Tuji jeziki stroke v slovenskem visokem šolstvu. V Milena Ivšek in Laila Aase, ur., Jeziki v izobraževanju: zbornik prispevkov konference, 215–221. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo. KAJZER, ALENKA. 2020. Vpliv epidemije na trg dela. Ljubljana: UMAR. KILAR, VITA. 2008. Der geschäftsbrief: ein versuch der analyse auf der basis der sprechakttheorie und der konversationsmaximen. V Vahidin Preljevic in Vedad Smailagic, ur., Transformationsräume: Aspekte des Wandels in deutscher Sprache, Literatur und Kultur, 52–65. Sarajevo: Bosansko filološko društvo. KOHONT, ANDREJ. 2011. Vloge in kompetence menedžerjev cloveških virov v kontekstu internacionalizacije. Ljubljana: Fakulte­ta za družbene vede. LINGULA. 2021. Anglešcina, kaj znate po posamezni stopnji? Dost-opno na: https://www.lingula.si/anglescina/stopnje/ (5. junij 2021). LOONEY, DENNIS IN NATALIA LUSIN. 2018. Enrollments in Langu­ages Other Than English in United States Institutions of Higher Edu­cation, Summer 2016 and Fall 2016 Preliminary Report. Dostopno na: https://www.mla.org/content/download/83540/2197676/2016-En­rollments-Short-Report.pdf (2. marec 2021). NOVAK LUKANOVIC, SONJA. 2002. Ekonomski vidik jezika v veckul­turnem okolju / Economic aspect of language in multicultural setting. Razprave in gradivo: revija za narodnostna vprašanja, 40: 98–115. NOVAK LUKANOVIC, SONJA. 2011. Jezik in ekonomija na nar­odno mešanih obmocjih v Sloveniji. Annales, Series historia et so-ciologia 21(2): 327–336. SARGENT, BENJAMIN B. 2013. The Top 30 Online Languages. Dostopno na: https://insights.csa-research.com/reports/5591/ files/131105_Top_30_Online/Page1 (11. december 2021). SKELA, JANEZ. 2011. Opredelitev tujejezikovne sporazumevalne zmožnosti v Skupnem evropskem jezikovnem okviru. Sodobna pedagogika 62(2): 114–133. CoE (Council of Europe). 2011. Skupni evropski jezikovni okvir: ucenje, poucevanje, ocenjevanje. Ljubljana: Ministrstvo RS za šolstvo in šport. ZAVAŠNIK, MIHAELA. 2006. Analiza potreb uciteljev angleškega strokovnega jezika z vidika njihovih specificnih sposobnosti v okviru usposabljanja in izpopolnjevanja. Ljubljana: Filozofska fakulteta.