Joža Mahnič
PEREČI PROBLEMI SLOVSTVENEGA POUKAV VIŠJI
Ce hočemo biti iskreni, si moramo priznati, da je slovstveni pouk po srednjih šolah še marsikje zelo primitiven, da ostaja na površini ob biografskih in bibliografskih podatkih ter šablonskem navajanju »vse-,bin«, da se izgublja v pretiranem historiziranju ali izzveneva v cenenem verbalizmu, zanemarja pa bistveno, namreč ideološko in estetsko -poglobljeno obravnavanje slovstvenega razvoja, osrednjih osebnosti in njihovih del. Ce bi prisostvovali povprečni uri slovstvenega pouka, bi dobili ob koncu pogosto vtis, da smo se gibali med debli samih im.en, naslovov in letnic, ne da bi začutili življenjski sok in utrip celotnega gozda — besedne umetnosti; zazdelo bi se nam dalje, kakor da so si pesniki in pisatelji po svojem življenju in delu kar preveč podobni in nekam slabokrvni, ne pa raznolike, samonikle ali celo enkratne, čeprav hkrati tudi časovno in družbeno pogojene osebnosti; poslušali bi v zvezi z njimi ponavljanje šolsko obrabljen-h. osebno nepreverjenih in intimno nedo-živetih formulacij, bili bi priče prepodrobnemu in suhoparnemu o'^rav-navanju starejših dob in piscev ali, kot nasprotju tega, žongliranju z vsakdanjimi časnikarskimi frazami ob novejših slovstvenih pojavih. Interpretacija tekstov, na kateri bi pravzaprav ves naš slovstveni pouk moral sloneti, je še bolj klavrna in neredko obstoji iz monotonega, dolgočasnega branja ter suhoparne filološke razlage, kolikor nam zanjo sploh preostaja kaj časa. Docela razumljivo je, da s takšnim načinom dela med dijaki ne moremo vzbuditi posebnega zanimanja za svoj predmet, še manj pa trajno ljubezen do slovenskega slovstva in besedne umetnosti sploh, kar naj bi bil cilj in smisel na.šega prizadevanja.
Za takšno stanje slovstvenega pouka po srednjih šolah je iskati krivdo izven nas in v nas samih. Eden glavnih objektivnih vzrokov je ta, da Slovenci kljub dobremu desetletju življenja v mirni in urejeni državi še vedno nimamo kvalitetnih in standardnih učbenikov za svoj jezik in slovstvo. Slovenska berila (SB) za višje razrede srednjih šol so doživela že po nekaj izdaj, toda redka med njimi po izboru tekstov do
152
kraja ustrezajo, v njih idejno politični in oblikovno estetski vidik nista vedno v zdravem ravnovesju, zato mora predavatelj dobre tekste iz SB v izdatni meri dopolnjevati še s tistimi, ki jih sam prinaša v šolo. Nič manj boleča pomanjkljivost, kar se tiče učbenikov, pa je, da dijakom in profesorjem še do danes nismo mogli dati strokovno neoporečne in metodično uporabne literarne zgodovine; zato so predavatelji navezani na osebne zapiske ter šapirografirane in tiskane priročnike zelo različne vrednosti,  so tako glede idejno-estetskega vrednotenja in metodične
0 ravnave slovstvenega razvoja v glavnem prepuščeni sami sebi in hkrati tudi prisiljeni, da dijakom snov bolj ali manj narekujejo, kar pomeni izgubljanje dragocenega časa — tega bi sicer lahko bolj izdatno porabili za študij tekstov z razredom — in zavajanje dijakov k mehaničnemu, pasivnemu sprejemanju. Med najobčutnejše ovire pri delu spada tudi dejstvo, da so naši slavisti, zlasti na deželi, še vedno preveč obremenjeni s šolskim in izvenšolskim delom (opozarjam le na proslave, ki jih je iz leta v leto več in zato nujno zgubljajo kvaliteto in smiselnost), z gmotnimi skrbmi za družine in iskanjem drugotnega zaslužka, da bi mogli nemoteno in poglobljeno opravljati temeljne naloge svojega poklica. Zato večina nima dovolj časa, da bi sproti spremljala domače in tuje knjižne novosti, revialno in gledališko življenje ter razvoj slavistične znanosti in tako dopolnjevala svoje znanje iz najnovejših virov, ampak ostaja po sili razmer navezana na fond znanja z univerze, ki pa ob šolski tlaki z leti tudi močno zvodeni in splahni. In če k tej časovno pogojeni duhovni in strokovni pavperizaciji prištejemo še prav tako časovno pogojen precej hladen odnos mladine, vsaj mestne in meščanske, do leposlovja in kulture, zlasti domače, nacionalne, smo, mislim, navedli vse glavne zunanje momente, ki otežujejo delo in hrome vnemo. Toda, da bo podoba na vse strani enako pravično osvetljena: vzroke za pomanjkljivosti pri delu je treba iskati tudi v nas samih! Nekateri po naravi ležerni in konservativni tovariši prihajajo v šolo nepripravljeni pogosto po lastni malomarnosti ali pa ženo trmasto svojo starokopitno metodo dalje, čeprav bi se ob vsakoletnih počitniških tečajih (Poljče, Ptuj) in poljudno strokovnem tisku (Jezik in slovstvo) lahko naučili že marsičesa novega in porabnega; drugim spet kljub najboljšemu prizadevanju ni dano, da bi s prikupnostjo svojega nastopa in s sugestivnost j o svoje oseb-
1 t: Zlasti pa z idejno pravilno, psihološko prodorno in estetsko pre-finjeno razlago pritegnili mladega človeka, ki ga v našem času pač bolj privlačujejo tehnika, šport, film in jazz in se mu je prav zato pri slovstvenem pouku treba približati z drugačnimi sredstvi kot v časih pred vojno. Zdi se mi tudi, da slovstveni pouk vse premalo ponazarjam.G in poživljamo z demonstriranjem pomembnih knjig in rokopisov, glavnih revij ter literarnih albumov; kraji, kjer so višje gimnazije, učiteljišča in srednje strokovne šole, imajo skoraj vsi tudi študijsko knjižnico, tako da je zadeva precej izvedljiva. Bolj pogosto, zlasti pa bolj .načrtno bo treba prirejati za dijake literarne ekskurzije in naše geslg naj bi bilo: Vsak študent naj ob strokovnem vodstvu obišče in spozna Velike Lašče, Vrbo, Vrhniko in Kotlje! Večini izmed nas bo ta minimalni program v sedanjih razmerah, ko nam niso na voljo ugodna prometna sredstva in zveze, včasih pa tudi ne ustrezni krediti, verjetno nekoliko teže izvesti.
153
Tudi Zavod za šolski in poučni film naj bi čimprej pripravil nekaj najbolj nujnih diafilmov s slovstveno tematiko, zaželeni pa bi bili tudi magnetofonski ali gramofonski posnetki umetniških recitacij in naših narečij.
Ce torej hočemo, da bosta slovstveni pouk in vzgoja v višjih razredih srednjih šol potekala v redu in na sodobni ravni, moramo čimpre} odstraniti vse naštete objektivne in subjektivne ovire, predvsem pa slavista razbremeniti številnih drugotnih in nepotrebnih »obveznosti« (kaj vse spada dandanes pod ta pojem, o tem bi lahko vsakdo med nami napisal obširen članek!) in mu nuditi možnost mirnega in zbranega študija in pripravljanja, poleg tega pa mu dati v roke dobre in stalne učbenike, zlasti SB in slovstveno zgodovino, tako da bo ob njih s celotnim razredom lahko delal sproščeno, neposredno in intenzivno. Na katere stvari pa naj pri slovstvenem pouku in vzgoji v višjih razredih posebno pazi, katere naj bi bile glavne smernice njegovega prizadevanja? Pravilen, odgovor na to vprašanje dobimo, če se zamislimo v duševni ustroj mladega človeka ter upoštevamo izobrazbene in vzgojne cilje naše srednje šole.
1. Vsak dijak višješolec mora poznati osnovno linijo našega slovstvenega razvoja, pri čemer je treba novejšim, idejno in estetsko pomembnejšim obdobjem vsekakor posvečati več pažnje kot pa starejšim pred romantiko. Ker je novi učni načrt vskladil delo slavista in zgodovinarja, kar je s stališča medsebojnega notranjega dopolnjevanja sicer docela pravilno, je obravnava vsega novejšega slovstva od Prešerna preko Cankarja do Prežiha žal časovno utesnjena na bori dve leti, na sedmo in osmo. Slovstveno zgodovino moramo predavati tako, da absolventu višje gimnazije ali srednje strokovne .šole niso prezentne samo posamezne osebnosti ali časovni izseki, ampak da obvlada celotni tok pojavov, in sicer v njihovi organski vzročnosti, odbojnosti in povezanosti. Jasno mu na primer mora biti, v kakšnem medsebojnem dialektičnem razmerju so si dobe srednjeveškega pismenstva in reformacijskega ali celo renesančnega slovstva, katoliškega baroka in razsvetljenstva Linhartovega kova, osebno izpovedne romantike in družbeno pripovednega realizma itd. Vsako dobo mora znati preprosto, a pravilno opredeliti s stališča njenih družbenih razmer, sočasne filozofije in estetike (stila), s stališča socialnega osvobajanja, narodnega osveščanja, splošno kulturnega napredka in rasti estetskih vrednot. Seveda mora biti profesor v oznakah vedno kar najbolj razumljiv in nazoren ter se varovati pretirane abstraktnosti in učenosti, ki dijakom ne imponira, če od nje nimajo nobene koristi.
2. V tvarnem in duhovnem ozračju posamezne dobe, ki smo ga sugestivno poustvarili pred razredom, morajo zaživeti njeni predstavniki, zlasti njene poglavitne osebnosti, in sicer s svojo človeško in umetniško specifičnostjo. Ce bomo življenje določenega umetnika prikazali le v karakterno bistvenih potezah, nam bo verjetno uspelo osvetliti tudi njegovo enkratno umetnost. Biografska faktografija je važna in smiselna samo toliko, kolikor nam posreduje pesnikov (pisateljev) značaj, čustveno potenco in miselno usmerjenost, odnose do ljudi in spopade z družbo, umetnostni nazor in način ustvarjanja. Zato bodo dijaki mimogrede ugotovili, da so besedni umetniki, ki jih družijo razne vnanje biografske podobnosti, kot osebnosti lahko zelo različni: Levstik in Stritar sta bila po rojstvu obadva Laščana, toda prvi je bil elementarno kmečka, drugi
154
pa salonsko uglajena narava; Gregorčiču in Aškercu je bil, vsaj nekaj časa, skupen duhovniški stan, ali prvi je bil čustveno trpnega, drugi pa miselno bojevitega značaja. Ko od obravnave življenja in značaja preidemo k oznaki umetnosti, se moramo spet varovati golih bibliografskih podatkov. Ce navajamo zgolj naslove del z letnico pa morda še njih »vsebino«, to je zgodbo, kar navadno delamo, svojo nalogo kaj slabo opravljamo. Dijakom je treba razložiti tudi pisateljevo (pesnikovo) idejno-emocionalno razmerje do življenja in družbe ter njemu lastna oblikovno izrazna sredstva. Pri vsem tem pa jim je treba predočiti še glavne faze umetnikovega razvoja, od začetništva do zrelosti in viška ter morebitnega propadanja. Pri Cankarju n. pr. imamo najprej fazo tujih vplivov in idejnega iskanja ob naturalizmu, dekadenci in Nietzscheju, nato dunajsko dobo bojevite družbeno kritične umetnosti in končno rožniška leta umirjene dušeslovno izpovedne umetnosti. Posamezna obdobja pa spet ob-delajmo, ne morda po striktni kronologiji, ampak po motivih in problemih, konkretno v Cankarjevi dunajski dobi preglejmo in označimo odnos umetnika do takratne družbe, motiv meščanskega rodoljubja in morale, problem vaških mogotcev in obubožanega ter izseljujočega se ljudstva, tematiko dunajskega predmestnega proletariata in končno pisateljevo kritiko in polemiko, ki sta prav v tej dobi najmočnejši. Zlasti pri tako velikem pisatelju, kakor je Cankar, se moramo v razredu po-muditi tudi ob vprašanjih njegove ustvarjalne tehnike in stila, raztol-mačiti vsaj njegovo svojevrstno razmerje do realizma in simbolizma ter lirsko muzikalni značaj njegovega sloga.
3. Vse to bomo težko storili in dosegli s samimi predavanji. Če hočemio nekoliko globlje prodreti v bistvo določene umetniške osebnosti, zlasti v njen idejni in estetski svet, in če želimo, da bodo dijaki dobili o njej kar najbolj plastično in trajno predstavo ter se nasploh naučili umevati in uživati besedne umetnine, je treba v razredu in z razredom čimveč študirati tekste. To bo, kakor sem že uvodoma omenil, do kraja mogoče šele takrat, ko se profesorju ne bo treba več po nepotrebnem ukvarjati z narekovanjem predavanj in bosta on in dijak imela pri roki soliden literarnozgodovinski učbenik. Takrat šele bo slovenist slovstvenemu pouku, to Je razlagi literarne zgodovine, lahko sproščen in vzra-doščen pridružil še slovstveno vzgojo ter .se z mladino vtapljal v intimno analizo besednih umetnin. Teksti bodo morali biti res premišljeno izbrani, vsebinsko zaokroženi in ne predolgi ter pomembni in značilni za posamezne osebnosti in stilna obdobja; za to bodo morala jamčiti SB, ki danes ustrezajo le v zelo skromni meri.
Tak pretehtano izbran tekst je treba najprej pravorečno pravilno, zlasti pa emocialno doživeto prebrati; to mora storiti seveda profesor sam s tenkočutnim posluhom recitatorja umetnika: že s prvim branjem bo pričaral v razred skrivnosten fluid, v katerem mu bo poslej prav lahko delati. Nato mora dijakom razložiti neznane izraze, manj jasna mesta in stvarno ozadje, okoliščine nastanka ter čas in kraj dogajanja; kakor je z recitacijo ustvaril v razredu potrebno čustveno razpoloženje, tako s komentarjem postavi razumsko bazo za nadaljnjo analizo umetnine. Ta mora potekati ob neposrednem sodelovanju dijakov: v razgovoru z njimi ugotovimo zunanjo zgodbo, nato značaje junakov, njih nagibe in hotenje,
155
njihov čustveni in idejni svet, tako se dokopljemo do notranjega stržena umetnine in avtorja, ko se nam hkrati nudi priložnost za vzgojo dijakov, in sicer naravno, neprisiljeno vzgojo, ki edina more pri mladem človeku roditi uspeh. V Prešernovem Slovesu od mladosti in njegovi Giosi razberemo n. pr. pesnikovo domotožje po mladosti, obsodbo tedanje družbe in poveličanj e umetniškega poklica, v Sonetih nesreče občutimo strahotno pezo pesnikovega trpljenja, ki je iskalo sprostitve v smrti, v arhitektonsko mojstrskem Sonetnem vencu srčno pristnost njegove človeške in domovinske ljubezni, v Uvodu h Krstu njegovo pogumno svobodo-Ijubnost in v Krstu dokončno odpoved osebni sreči. Ves Prešernov čustveni in miselni svet, njegove filozofske in socialne nazore ter značilnosti erotičnega čustvovanja spoznamo ob vsestranski in prodorni analizi že iz njegovih umetnin. In končno nas čaka še ena hvaležna naloga, čeprav se ji mnogi previdno izmikajo ali se je zelo nespretno lotevajo: ugotovimo še posebnosti avtorjevega besednega zaklada, sloga in ritma, ustvarjalne tehnike in kompozicije. Vse te oblikovno izrazne prvine moramo pojmovati seveda le kot funkcijo tematike in ideje v določeni umetnini in kot organski derivat celotne avtorjeve osebnosti, ne pa kot avtonomno vrednoto v formalističnem smislu. Pri interpretaciji tekstov torej poleg zdravega življenjskega in naprednega družbenega nazora vzgajamo in brusimo v mladini tudi čut za resnično lepoto, da zna ločevati umetnino od mode in plaže.
Zdi se mi, da je poleg idejno poglobljenega prikazovanja literarno-zgodovinskega razvoja takšna vsestranska, tematična, idejna in formalna interpretacija izbranih umetnin z dijaki sedaj in v prihodnje naša poglavitna naloga. Le preko nje bodo dobili dovolj plastično predstavo o posameznih pesnikih in pisateljih, smisel za umovanje in občutenje besednih umetnin ter trajno žejo po plemeniti in lepi knjigi. Poleg tega bomo morali bolj kot dd sedaj slovstveni pouk, kakor sem že uvodoma omenil, poživiti z vsemi dosegljivimi sodobnimi ponazorili: z demonstriranjem pomembnih rokopisov, knjig in revij v originalih ali faksimilih, z episkopskim projiciranjem fotografij iz literarnih albumov, s prikazovanjem diafilmov o življenju in delu pomembnih ustvarjalcev, z dobro pripravljenimi in iz leta v leto načrtno razporejenimi literarnimi ekskurzijami in drugim. (Mimogrede: Ali ne bi kazalo ponatisniti, seveda v primerno razširjeni obliki. Album,a slovenskih književnikov in morda tudi Prešernovega albuma?)
Tudi šolske naloge so nam lahko imenitno sredstvo slovstvene in splošne vzgoje, če premišljeno izberemo naslove zanje in če tudi popravo z razredom opravimo tako, kakor je treba. Zgoščen portret kake literarne osebnosti, oznaka specifičnih potez njegove umetnosti ali komponent slovstvene dobe, primerjava dveh slovstvenih sodobnikov (žensko čustvenega in nemirnega Murna z moško miselnim in ustaljenim Kettejem, itd.), oznaka karakterno pomembnih likov ali idejne problematike v šoli predelanega ali doma prebranega dela (duševne podobe Kalanov, zlasti mrkega starega Polikarpa iz Visoške kronike; trdoživ boj baj-tarskih Dihurjev z zemljo v Prežihovi noveli): takšne in podobne teme so lahko izvrstna preskušnja dijakove inteligence in samostojnosti, hkrati pa tudi njegovih pogledov na življenje in družbo; nikakor pa ne bi smeli
156
v višjih razredih dajati tém, ki so zgolj slepa obnova predavanj, ker ob njih dijaki ne morejo razviti aktivnih sposobnosti, ampak le pasivno pridnost. Tudi pri vsakdanjem spraševanju moramo paziti na isto: iz-ogibljimo se stereotipnim in splošnim vprašanjem, bodimo vedno problemski in iznajdljivi ter vsak čas terjajmo miselnega sodelovanja od vsega razreda!
In končno bi bilo treba v okviru slovstveno vzgojnih prizadevanj kar najresneje misliti na obnovo seminarjev, ki so bili odpravljeni zaradi prenatrpanega predmetnika, da bi razbremenili mladino, a smo z njih odpravo trpeli hudo škodo. Samo z obnovljenimi seminarji bo slavist spet mogel priti do potrebnega časa, da bo skupno z dijaki razpravljal o tekočih in perečih kulturnih vprašanjih, o domačih in tujih knjižnih novostih, o gledaliških premierah in zadnjih filmih. Prav to pa so stvari, ki sodobno mladino zanimajo mnogo bolj kot obvezna šolska snov, zlasti starejša slovstvena obdobja. Prepričan sem, da bi prav z obnovljenimi seminarji, ki jih ponekod za silo nadomeščajo dijaški literarni krožki, pri mladini najprej vzbudili večje ali celo splošno zanimanje za slovstvena in estetska vprašanja. Seminarje bo treba za vsako ceno obnoviti tudi zategadelj, da bodo imeli dijaki v njih spet priložnost, vaditi se v samostojnih in uglajenih govornih nastopih, kar bo za njihovo poznejše javno delovanje v družbenem življenju zelo koristno.
Med srednješolskimi predmeti zavzemata slovstveni pouk in vzgoja edinstveno mesto, saj sta hkrati najbolj humanističen in nacionalen predmet. Ukvarjata se s slovstvenim in kulturnim razvojem naših narodov, tolmačita mladim rodovom pomembnejše osebnosti in njih umetnine, jim. tako širita obzorje, hkrati pa jih vsestransko .vzgajata. Noben drug predmet ne nudi tolikšnih možnosti za vzgojo pristne in dejavne človečnosti, ljubezni do domovine ter čuta za lepoto kakor ravno naš. V današnji dobi bleščeče zunanje civilizacije, ko je notranja kultura srca zelo redka in malo cenjena vrednota, čaka zato slaviste vzgojitelje posebno velika reformatorska naloga. Naša skrb pa ne sme zajemati zgolj gimnazijo, ampak tudi raznovrstne strokovne šole, kjer je mladina še neprimerno bolj izpostavljena nevarnosti brezdušne mehanizacije našega časa, ki mu je življenjski idol vse pogosteje — eleganten avtomobil. Zato bi moral naš predmet, ki sedaj zavzema po strokovnih šolah nevažno periferno mesto, tudi tam prevzeti vlogo duhovnega vodnika mladega rodu in bi se mu kot takemu moralo odmeriti tudi večje število tedenskih ur. Slovstvena in splošno umetnostna, torej tudi likovna in glasbena vzgoja naj bi tako postala etično žarišče vseh naših srednjih šol; njeno potrebnost uvideva in priznava tudi uradni predlog za šolsko reformo, ki pa bi jo bil moral uvrstiti v obvezni, ne pa izbirni del pouka. Estetska vzgoja namreč ne more in ne sme biti namenjena samo tistim sorazmerno redkim med gimnazijci, ki imajo že sami po sebi in iz domačega okolja prirojen čut za umetnostne in kulturne vrednote, ampak prav vsem izobražencem, ne glede nai njihovo poklicno usmerjenost. Torej tudi tehnikom raznih panog, komercialistom in zdravstvenim delavcem, če jih nočemo prepustiti duhovni plitvosti, sebičnosti in posurovelosti časa, ki je v vsakdanji praksi pogosto zelo daleč od kulture, humanizma in socializma, ki morajo ostati naši vzori in cilji.
157