Nočni potnik.
Svetle zvezdice migljajo                      Ve pa hladne ste ostale,
nad temotno mi zemljo,                     zdelo se mi je vsekdar,
misli gorke trepetajo                          kakor da bi se smejale:
tjahaj k njjim skoz noč hladno.          ,,Kaj nam tvoja beda mar!"
Oj, ve lučce tni nebeške,                    Vendar spet se k vam oziram,
nedosežne večni čas,                          potujoč na juzno stran,
kolikrat že uam človeške                   znojno čelo si otiram
tozil sem nadloge jaz!                       ter vas vprašam: vKdaj bo dan?"
Zoezdice začno bledeti in se skrivajo, rekoč: ,,Zdaj pa solnce naj ti sveti in ti v dušo lije moč!"
Fr. Rojec   .