Utopičnost inovativnih mest Author(s): Aleš VODOPIVEC Source: Urbani Izziv, No. 14, INOVATIVNO MESTO (november 1990), pp. 27-28 Published by: Urbanistični inštitut Republike Slovenije Stable URL: https://www.jstor.org/stable/44179948 Accessed: 13-09-2018 09:24 UTC JSTOR is a not-for-profit service that helps scholars, researchers, and students discover, use, and build upon a wide range of content in a trusted digital archive. We use information technology and tools to increase productivity and facilitate new forms of scholarship. For more information about JSTOR, please contact support@jstor.org. Your use of the JSTOR archive indicates your acceptance of the Terms & Conditions of Use, available at https://about.jstor.org/terms This article is licensed under a Attribution 4.0 International (CC BY 4.0). To view a copy of this license, visit https://creativecommons.org/licenses/by/4.0/. Urbanistični inštitut Republike Slovenije is collaborating with JSTOR to digitize, preserve and extend access to Urbani Izziv This content downloaded from 194.249.154.2 on Thu, 13 Sep 2018 09:24:20 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms URBANI IZZIV CCTIP^ Št. 14/1990 Aleš VODOPIVEC Utopičnost inovativnih mest Smo ob konců 20. stoletja. Za nami je herojsko obdobje modernizma in vsa razočaranja, ki so vodila k po- (st) modernističnim iskanjcm. Ver- jetno je zato danes toliko težje brez- ugovorov sprejeti sintagmo inovativ- no mesto. Mesto je rezultat tisočletnega iskan- ja možné oblike življenja v skupnosti. Mnogo je že bilo zapisanega o tem, da arhitektūra in še bolj način nasel- jevanja utemeljuje člověkově kore- nine v prostoru, da so prav v kraju bivanja tiste nezavedne korenine, ki povezujejo sedanjost z našo pretek- lostjo, skratka, da je mesto kraj t. i. kolektivnega spomina in da prav ta spomin omogoča sožitje skupnosti v prostoru. Prav zaradi tega se mestnost in in- ovativnost v marsičem izključujeta. Lahko bi celo řekli, daje za razvoj ali preobrazbo mesta inovativnost vprašljiva. Ta vprašljivost, ki se mi kaže kot temeljna za usodo mesta, sloni na več prcdpostavkah, o kate- rih sem že pisal ob drugih priložnos- tih. Zato te predposlavke na tem mestu navajam le kot ugotovitve. Prvič, da arhitekture in urbanizma ne gre ločevati na ravni urejanja mesta, kar pomcni, da vsa spoznan- ja, ki veljajo za arhitekturo, lahko prenesemo tudi na področje urejan- ja mesta. In drugič, daje arhitektūra (in s tem ludi mesto) neločljiva od svoje zgodovinske izkušnje, to je tradicije. O zadnjem je le třeba zapisati nekaj več. Predvsem zato, ker prav pomen tradicije kaže na problematičnost in- ovativnosti. Arhitektūra je vsaj na tri povsem različnc náčine usodno ve- zana na svoje zgodovinsko izročilo. Na eni strani verno, daje arhitektur- no izrazje, arhitekturni "jezik" ra- zumljiv le v kontekstu že izgra- jenega.Tako kot govorjeni jezik se tudi arhitekturni "jezik" širi in bogad le postopoma, korak za korakom, s preobrazbo znanega. Po drugi strani je arhitektūra vezana n svojo tradićijo tudi zato, ker se vsako arhitekturno delo s postavit- vijo v prostor vpisuje v obsežnejši "tekst" mesta. Posamezno arhitek- turno delo ni nikdar zaključena iz- poved, temveč vedno le del širše celóte, ki odreja pomen in s tem tudi umetniško vrednost arhitekturnemu delu. In ne nazadnje arhitekturno védenje ali teorija ni samostojna miselno spoznavna aktivnost, ločena ali celo v nasprotju s prakso, temveč je le arti ulacija pravil, načel in metod, ki spremljajo in pojasnjujejo prakso. Je torej le izbor spoznanj, ki izvirajo iz v ega, kar je bilo v preteklosti zgrajeno ali vsaj načrtovano. Arhi- tekturna teorija (tudi teorija izgrad- nje in urejanja mest) je torej le tisto obče, kar veže tisočletni razvoj ali, raje preobrazbo umetnosti gradnje v konsistentno védenje o tej veji člo- veške dejavnosti. K všemu temu je seveda možen ugo- vor, ali je tedaj arhitektūra sploh še umetnost, saj mora vsako umetniško delo že po definiciji presegati ob- stoječe, znano. A prav v tem prese- ganju znanega, ki pa ni njegova negācijā, je umetnost arhitekture. Je umetnost možnega v arhitekturi. Ena od temeljnih premis arhitekture je tedaj prav iskanje ravnovesja med inovativnostjo in tradicijo. Kadar ko- li je to ravnovesje porušeno v prid inovativnosti, govorimo o arhitektu- ri, ki je tuja svojemu okolju, ki torej pomeni neke vršte nesporazum z ob- stoječim. Na ravni širših mestnih zas- nov govorimo o utopičnih projektih. Takšni projekti so nastajali v vseh obdobjih arhitekturne zgodovine. Dějstvo pa je, da so povsem nove, utopične vizije mest značilne in prev ladujoče v obdobju po industrijski revoluciji. To ni presenetljivo, saj so nove produkcijske možnosti odprle povsem nova obzorja reševanju problemov sodobnih mest. Zdelo se 27 This content downloaded from 194.249.154.2 on Thu, 13 Sep 2018 09:24:20 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms Št. 14/1990 je, da bodo nove, drugačne zasnove mest nadomestile tradicionalne oblike življenja v mestih, skratka, da bodo arhitekti (urbanisti) v vlogi de- miurgov oblikovali novo podobo světa in življenja v njem. To je značilno tako za samo rojstvo urbanizma, ki ga oznanja Cerdajev plan Barcelone, kot za Howardovo idejo vrtnih mest in za vse druge revolucióname urbanistične predlo- ge, ki so nastajali predvsem pod vpli- vom Le Corbusierjevih urbanistič- nih projektov. Ildefonso Cerda je bil prepričan, da bo z novo, geometrij- sko pravilno urbanistično matrico Barcelone, ki se v ničemer ne nave- zuje na staro mesto, ponudil ljudem boljše in predvsem enakovrednejše razmere bivanje. Da bo torej s svojim načrtom ustvaril razmere za življenje sociálno pravične skupnosti in da bodo ljudje zaradi tega kasneje sami terjali rušitev starega mesta. Podob- no je tudi Ebenezer Howard verjel, do bo z izgradnjo vrtnih mest po- kazał na neprimernost in manjvred- nost bivanja v tradicionalnih mestih, ki bodo zato sčasoma izginila. Tudi Le Corbusier je s Planom Voisin po- nudil osončeni, zeleni mestni predel kot nadomestilo za del porušenega Pariza. Hotel je dokazati, da so tra- dicionalne ulice, trgi in parki pros- tori, ki ne ustrezajo sodobnemu mestu. Po njegovem mnenju starega Pariza ni vredno ohraniti z izjemo nekaj arhitekturnih spomenikov, ki bi kot skulptuře v muzeju bogatili ambient povsem nove urbane struk- ture. Vsem tem "ideałom", nedvomno in- ovativnim načrtom mest, je skupno prav to, da so ostali na ravni utopij. Ne glede na to, ali so bile posamezne zamisli realizzane, kot npr. Barce- lona, Letchworth in Welwyn ali pa brezštevilni poganjki Le Corbusier- jevega urbanizma širom světa, gre za strukture, ki jih lahko povsod ozna- čimo za utopične. V prid objektivnosti ne smemo prez- reti dějstva, da novejša mesta, skoraj brez izjeme, niso bila nikdar realizi- rana v ceļoti in v skladu s predvide- nim konceptom. Povsod so zgrajeni le fragnemti, le členi širših mestnih struktur, tako da niti ne moremo povsem zanesljivo vedeti, kakšno bi bilo mesto, če bi bile zamisli rea- lizzane v ceļoti. Toda strukture so, kot řečeno uto- pične, če ne drugače, že zaradi tega, ker so vedno realizirane le kot for- me, čeprav so bile zamišljene kot re- ceptura novega, lepšega življenja v skupnosti. Vse te zasnove so torej rezultat mišljenja, ki noče razumeti, da se življenje sicer odvija v okviru možnega (tudi v prostorskem smis- lu), a nikakor kot diktat okolja, daje torej arhitektūra le ozadje, kulisa ali sc nogrāfijā življenja in nikdar nje- gov program. To pa pomeni, da se v strutturi mesta zrcali náčin sožitja neke skupnosti. In nikdar obratno. Po drugi strani pa kaže na utopičnost pret rano inovativncga urbanizma tudi dějstvo, da navedena nova mesta (tudi Barcelona) niso bila (ali niso mogia biti) realizirana v zamiš- lj ni obliki in obsegu. T udi to kaže na u opičnost mišljenja, ki rasti mesta ne razume kot postopno preobrazbo obstoječega, temveč le kot njegovo negacijo. Kar dalje tudi pomeni, da je vsaka širša zaklj učena urbanistič- na zasnova, ki se lahko realizira le v daljšem časovnem obdobju, že ob svojem nastanku obsojena na to, da ne bo nikdar uresničena v skladu s svojo izvirno podobo. Potemtakem lahko razumemo ino- vativnost v urcjanju mesta le kot nad- gradnjo, kot prcoblikovanjc in obo- gatitev obstoječega, kot vizijo, ki upošteva in spoštuje obstoječo strukturo mesta in jo razume kot iz- hodišče iskanja novih prostorskih kvalitet. Aleš Vodopivec, dipl. inž. arh., Ljubljana. 28 This content downloaded from 194.249.154.2 on Thu, 13 Sep 2018 09:24:20 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms