Ali je potrebna nova revija?
Stanko Leben
Revija, ki hoče živeti in doprinesti svoj delež h glavnici narodove kulture, mora vznikniti iz stvarnih, dejanskih potreb. Če jo prikličejo v življenje lle osebni nagibi, trenutne volje ali kupcijske skomine, pomeni v narodu, kakršen je naš, lahkomiselno cepljenje sil; osebni nagibi, trenutne volje ali denarne skomine so zanjo tudi že mrtve klice, ki slabe njeno udarno silo, razkrajajo njeno učinkovitost in zastrupljajo že vnaprej v enoto strnjeno dejavnost, ki bi jo revija morala razviti za dosego nekih smotrov; zato je vsaka revija, ki ne požene iz stvarne, resnične potrebe, zapisana klavrnemu hiranju in zgodnji smrti. Enodnevnica se rodi in odmrje brez sledu in koristi za narodovo življenje.
*    *    *
Svobodno usmerjeni slovenski književniki so doslej pisali v »Ljubljanski Zvon", najstarejšo slovensko književno revijo. Pod pritiskom razmer, ki zahtevajo vedno večjo načelnost, doslednost in možatost od vsakogar, ki hoče kakorkoli sodelovati pri gradnji slovenske kulture, je založnica »Ljubljanskega Zvona" izjavila, da je bil „Zvon" vedno literarna in kulturna revija, ki nima nič skupnega z dnevno politiko, marveč bodi reprezentativno torišče vseh svobodoumno usmerjenih Slovencev. Zato T. Z. ne dopušča, da 'bi bil „Zvon" ideološko opredeljena revija z enotnim političnim stališčem, ki bi nasprotovalo političnemu stališču, iz katerega se rekrutirajo vsi zadružniki T. Z. in večina njenih čitateljev. Menim, da so s to izjavo dovolj točno in jasno začrtane meje, v katerih se ideološko in politično sme gibati bodoči sotrudnik »Ljubljanskega Zvona".
Za nas, ki se zavedamo, da se danes bije borba ne le za zgolj literarni, marveč predvsem za politični in socialni slovenski kolektiv, so te meje preozke, za samostojnega, svobodno razmišljujočega in borbenega človeka pretesne, nevzdržne in ponižujoče.
Revija, ki naj bo v današnjih odločilnih časih živa, tvorna sita. v procesu slovenstva, ne more in ne sme biti napram vsemu našemu političnemu in socialnemu življenju neopredeljen, bleidioličen in brezbarven magazin, ki zbira pesmi, povesti, prevode, literarna premišljevanja, a naj iz kulturnega območja izključuje politično in socialno ideologijo. Revija, če naj je živa, mora biti udarna; udarna pa revija ne more biti, če napram osnovnim problemom slovenskega življenja ni enotno usmerjena, če v borbi za enotni slovenski kolektiv ne pozna strnjenega političnega stališča.
1
V svoji postopni rasti, v svojem zorenju mora vsak narod neprestano in z naporom vseh svojih sil pravilno reševati in rešiti najraznejše probleme, ki mu jih zastavlja življenje. Drugače ne živi, marveč životari. Mi smo maloštevilni. Zato se noben misleč človek, ki sta mu mar rast in pro-speh lastnega naroda, ne sme izmikati premišljevanju in delu pri reševanju vseh, danes predvsem političnih in socialnih problemov, pred katere nas postavlja življenje. Pri reševanju teh važnih vprašanj pa more biti mero-dajna le ena smernica: videti v slovenstvu kulturno-duhovno enoto, skušati ustvariti tej kulturno-duhovni enoti take politične in družbene pogoje, da se bo mogla razmahniti in polno zadihati ter si sama določati svojo usodo. Ta osnovna smernica je v očitni opreki z mejami, ki so postavljene „Zvonu". Iz nuje razmer je morala vznikniti nova revija, če naj svobodoumen slovenski književnik, ki po svojem poštenem prepričanju hoče razmišljati o političnih in socialnih vprašanjih, ki mu jih zastavlja današnje slovensko življenje, ne ostane brez glasila in torišča.
Idejno, etično in ekonomsko zmedenost dobe, v kateri nam je sojeno živeti, občutimo v naših razmerah še posebno ostro in mučno, ker se pri nas vsi drugi, idejni, etični in ekonomski problemi, ki so že sami po sebi tako težki in usodepolni, da jim danes nihče ne ve dokončne rešitve, neprestano in povsod prepletajo z našim osnovnim življenjskim vprašanjem, z vprašanjem organiziranja slovenstva v enoto, ki si na vseh življenjskih področjih sama in svobodno kuje svojo usodo. Na vsakogar, ki se danes trudi, da bi presekal naš gordijski vozel, trdno spleten iz narodnostnih, svetovno-nazor-nih, etičnih in socialnih momentov, preži iz zasede dvojna nevarnost, dvoje ekstremov: nacionalizem, šovinistična nacionalna zagrizenost in ozkosrč-nost na eni strani, na drugi pa internacionalizem v tej ali oni obliki, ki je danes modernejši, bolj po svetovni modi in ki v svoji socialno kolektivni obliki upa tudi na mah rešiti vsa za zdrav in poln razvoj naroda važna vprašanja. Pri tej alj oni usmerjenosti pa stoji dejstvo, da preko našega osnovnega narodnostnega vprašanja ni mogoče iti.
Vse ideologije, zlasti pa ideje, ki streme za spremembo političnih ali socialnih razmer, so oblastne tvorbe, ki človeka takoj postavijo pred usodno vprašanje: kdo bo močnejši, kdo bo zmagal, ideja ali človek? Ali slepo za-paldem oblasti ideje, ali jo skušam ovladati. Ideje namreč po svoji naravi, zlasti če streme za političnim ali socialnim prevratom, ne poznajo mere, so slepe, oblastne in nasilne. Če ostanejo brez stalnega nadzora in pravilne usmeritve, sproste kaj kmalu gol in brutalen pohlep po neomejeni sili in oblasti. Če naj ideja res služi življenju, je jasno, da jo je treba brzdati, sicer lahko zapadem v človeka nevreidno primarnost, če pod primarnostjo razumemo zoprno zmes pohlepa po oblasti, afekta in ideje.
*    *    *
2
Ta preprosti premislek o brutalni oblastiželjnosti in življenjski neplodnosti kakršnihkoli neprečiščenih, kritično nepreživetih idej, ki, nepre-čiščene in neprebavljene, življenje le brez haska in koristi nasiljujejo, nam bo v naši reviji vrhovno merilo za presojo vseh problemov in vseh pojavov današnjega slovenskega življenja.
S tem seveda nikakor ni rečeno, da mora ali more človek, ki hoče dejavno posegati v delo za naro>d»vo kulturo, biti brez idej vodnic in smernic. Potrebno se je odločiti za to ali ono idejo, še veliko važnejše in potrebnejše pa je, da zna človek idejo, za katero se je odločil, ovladati in v svoji notranjosti prečistiti. Samo s svobodnim, od afekta ali abstraktne doktrine neskaljenim pogledom, ki si ga zna človek ohraniti napram katerikoli ideji, za katero se je odločil, dokaže, da je v njem nekaj naidfpovprečnega moža, ki ne obožuje nobenih reakcionarnih ali revolucionarnih malikov.
Notranji razvoj slehernega naroda je nezdrav in enostranski, če v njem ne snuje skupina svobodnih ljudi, ki si zna napram kakršnimkoli geslom ohraniti neskaljen pogled in predsodkov ter afektov prosto presojo. V vsakem narodu, ki se hoče intenzivno izživljati, so seveda potrebne stranke in njihovi disciplini podvrženi strankarji in strujarji; nič manj pa niso za zdravo življenje potrebni ljuidlje, ki se ideji ne udinjajo s slepo, hladne presoje nezmožno strastnostjo, ljudje, ki se nočejo podvreči strankarski disciplini z nujno omejenimi pogledi na življenje. Njihovo delo je potrebno in nujno, če naj se življenje ne izrodi v barbarsko trenje nasilnih, oblasti-željnih, sovražnih si idej ali pa v absolutno nadvlado ene same ideje, ki hoče vsakogar prisiliti, da nji na ljubo žrtvuje vso svojo osebnost, svoje prepričanje, svoje življenje, zlasti še, ker marsikatera služi za pretvezo osebnim skominam po moči in oblasti. Svoboden človek bo imel tudi pogum izreči svoj quod non, svoj non serviam. Le na ta način se nam zdi, da je v narodu možno razgibano, prosto, plodno in pravilno usmerjanje sil.
*    *    *
Ker so z izjavo načelstva T. Z. stavljene Zvonovim sotrudnikom meje v izrekanju prostih sodb in kritik v katerokoli smer in so vse ostale naše revije idejno strogo in strankarsko opredeljene, se nam zdi potrebno in za naše življenje ne brezplodno, da s to revijo ustvarjamo torišče vsem svobodnim ljudem, ki hočejo po svojih najboljših močeh delati za uresničenje in za zdrav ter ploden razvoj svobodnega in notranje močnega slovenskega kolektiva.
3
i*