3 KRONIKA 46 1998 časopis za slovensko krajevno zgodovino Meta Matijevič Napad kmetov na francoske vojake v Novem mestu leta 1809 Ob petstoletnici ustanovitve Novega mesta je dala novomeška meščanska garda zapisati spomine dveh najstarejših meščanov in gardistov, Janeza Mahorčiča in Alojza Andree. V pripovedovanje o zgodovini garde sta vpletla tudi zelo živo pripo- ved o napadu kmetov na francoske vojake leta 1809.1 Tako se spominjata: "Zbralo se je nešteto kme- tov iz tega in sosednjih okrajev, oboroženih s puškami, vilami, cepci in podobnim in so se ne- kega zgodnjega jutra bližali mestu. Bil je pone- deljek ob času žetve ajde, to je konec septembra ali začetek oktobra. Ta čas je bila Krka tako visoka, da take ljudje ne pomnijo ne prej ne kasneje. Kmetje so zasedli hiše in razorožili nekaj tam na- stanjenih Francozov, streljali so nanje, tako da je ležalo po mestu mnogo mrtvih in ranjenih. Takrat je bilo v mestu približno 200 francoskih pešakov. Neprestano so zvonovi bili plat zvona. Na trgu sta stala le dva francoska topa, nabita s kartečami. Ker kmetje niso zadelali vžigalnih lukenj, je enemu od Francozov sčasoma uspelo sprožiti strel v smeri proti božjemu grobu. Po tem strelu je Francozom zrastel pogum, zgrabili so orožje in streljali na kmete, tako da je nastalo nepopisno grozno klanje. Francozi so s topom, ki je stal tik pred kresijo, streljali na bežeče kmete. Mesto so v trenutku za- prli francoski piketi in nenehno streljali na kmete, takoj ko so katerega opazili. Kmeta Strojana iz Bršljina, ki je bil plat zvona, so Francozi vrgli s ka- piteljskega zvonika in ga ustrelili. To se je dogajalo približno ob sedmih zjutraj. Ves dan so Francozi še prečesavali mesto in stre- ljali kmete, ki so jih odkrili. Kmetje so se zato, da bi si rešili življenje, skrivali v greznice, kanale, dimnike, kamorkoli so se pač mogli, in so ostali nekaj dni tako skriti. Francoskega guvernerja, ki je bil v Novem mestu, je kanonik Sašek, da bi ga rešil pred kmeti, skril v kapiteljsko klet v sod. Iste- ga dne okoli poldne, ko je morija še trajala, je po- toval nek francoski general v Novo mesto. V Bršljinu je streljal nek kmet na njegov pokriti voz, prestrelil je voz, generala pa ni zadel. V Novem mestu je general odšel takoj h guvernerju, ki je pravkar zlezel iz soda. General je ukazal, da takoj požgejo mesto z okolico v obsegu ene milje. Na prošnje kanonika Saška, ki je rešil življenje fran- coskemu guvernerju, in deputacije meščanov, ki so zagotavljali, da se meščani napada niso udeležili in so nedolžni, je bilo Novemu mestu prizanešeno. Takoj je bilo v mestu z bobnanjem razglašeno, da nihče ne sme skriti kmeta, sicer bo usmrčen. Kljub temu jih je bilo le malo izdanih. Kmetje, ki so jih Francozi našli, so morali po mestu pobrati trupla, jih odnesti h kasarni in jih tam čez zid zmetati v Krko. Tam so nato še njih ustrelili in jih vrgli v vodo. Ponoči je prispel eskadron francoske konjenice pred mesto, nato se je premaknil v Bršljin, kjer so konjeniki prenočili. Naslednje jutro sta dva regimenta Francozov zasedla mesto in okolico. Istega jutra ob 5. uri so goreli Bršljin, Cegelnica, Bučna vas, Muhaber in več sosednjih vasi, tako tudi kapiteljska pristava. Sedem meščanov, namreč Bizjak, Kušer, Wür- stel vulgo Luke(?ž) in Nadl,^ imen ostalih pa se ne spominjata, je bilo zaradi suma udeležbe v uporu ujetih in obsojenih na smrt z ustrelitvijo. Ko so že prejeli zakramente in so jih peljali na morišče, je prišla njihova nedolžnost na dan in so bili izpuščeni." O dogodku govorijo tudi drugi viri, med kate- rimi pa je le eden sočasen, to je poročilo okrož- nega glavarja Hohenwarta deželni vladi z dne 16. oktobra 1809.'^ Vir, ki se novomeških dogodkov dotika le mimogrede in ga je objavil Dimitz leta 1868, je korespondenca francoskega intendanta za Gorenjsko grofa Farguesa.'* Leta 1851 je župnik v Škocjanu Janez Zalokar objavil svoje spomine na dogajanje^, leta 1865 ob petstoletnici mesta pa je Henrik Costa povzel pripovedovanje očividcev, kakor je sam zapisal v podnaslovu svojega pri- 1 Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota za Dolenjsko in Belo krajino Novo meslo (ZAL), Meščanska garda v Novem mestu, NME 21, a.e. 12. ^ Krznar Bizjak, krojač Kušer, pek Würstel in krojač Nadi so bili v tem času skoraj sosedje v Ulici h kasarni in v neposredni bližini kresije. Okrajno sodišče Novo mesto, NME 17, zemljiška knjiga. ^ Arhiv Republike Slovenije (ARS), Gub.a., deželna vlada 1809, fasc. 14. Mittheilungen des historischen Vereins für das Herzog- thum Krain, 1868, sir. 31. ^ Mittheilungen des historischen Vereines für Krain, 1851, Str. 59. 42 6 3 KRONIKA 1998 časopis za slovensko krajevno zgodovino spevka.^ Zadnji vir je kratek zapis v kroniki no- vomeškega frančiškanskega samostana/ Zalokar- jeve spomine je nato Vrhovec zelo izčrpno povzel v svoji Zgodovini Novega mesta,^ kjer pravi, da "blizu tako pripoveduje tudi Costa". Vrhovčeva dvakratna navedba novomeškega mestnega arhiva kot vira je majhna, toda zavajajoča napaka. Po- datek, da so Francozi namestili dva topa pred Fichtenauovo hišo, je pobral pri Costi, tega, da so milost za Smihel izprosili okrožni glavar in neka- tere novomeške gospe, pa pri Zalokarju. V mest- nem arhivu o samem dogajanju 16. oktobra ni sledu in ker je ohranjen delovodni protokol, tudi vemo, da virov o tem sploh ni bilo. Pač pa je Vrhovec prav gotovo poznal Hohenwartovo poro- čilo deželni vladi z dne 16. oktobra 1809, le da ga ni citiral. Tako je z navedbami virov vnesel dvom v pravilnost ostalih podatkov, kjer ni citiral vira. Iz Vrhovca je črpal Josip Mal,^ iz obeh nato Janko Jarc.^'' Ne da bi razjasnil, zakaj so "tik pred sklepom miru v Schönbrunnu nastali v naših krajih veliki nemiri", je Jarc dogodke opisal tako: "V ponedeljek, na tržni dan, 16. oktobra je kakih 400 kmetov iz okolice in iz Soteske, Žužemberka in Trebnjega, ne da bi povzročili kaj več pozor- nosti, prišlo v mesto in napadlo Francoze. Le za silo, bolj z orodjem kot z orožjem oborožene, so vojaki z nekaj streli razpršili in kakih 40 pobili ter jih zmetali v Krko. Zucchi se je vrnil še istega večera in ker je nekdo v Bršljinu streljal nanj, je velel Bršljin in Prečno požgati do tal, v Novem mestu pa je razglasil obsedno stanje." V članku Novo mesto med 1800 in 1850 je Jarc število kme- tov povečal na 600, sicer pa zgodbo pustil nedo- taknjeno.^^ Zanimivo je, kaj lahko izvemo iz primerjave virov in kaj lahko z večjo ali manjšo verjetnostjo trdimo, kaj pa je samo plod domišljije. Glede dneva vpada kmetov v mesto se trije viri (Costa, Zalokar in izprašana meščana leta 1865) strinjajo v enem - bil je ponedeljek. Costa in Zalo- kar pravita tudi, da je bil ta dan tedenski sejem. Costa navaja 14. oktober proti 10. uri dopoldne, Zalokar 13. oktober proti 9. uri, meščana pa konec septembra ali začetek oktobra ob času žetve ajde, ko je bila Krka tako visoka, da take ljudje ne Mitlheilungen des historischen Vereines für das Her- zoglhum Krain, 1865, sir. 44. ^ Chronicon convenlus Neosladiensis, Frančiškanski sa- mostan Novo mesto, fotokopijo hrani Dolenjski muzej Novo mesto. Ivan Vrhovec, Zgodovina Novega mesta, Ljubljana, 1891, str. 177. Dr. Josip Mal: Zgodovina slovenskega naroda, reprint, Celje, 1993. Janko Jarc: Iz preteklih stoletij Novega mesta, v: Novo mesto, kulturnozgodovinski vodnik, Novo mesto, 1976, str. 64. Jarčev zbornik. Novo mesto, 1993, str. 32. pomnijo, ura pa je bila okoli 7. zjutraj. Ponedeljek pa je bil tega leta 16. oktobra. Zalokar posebej omenja, da se je vse dogajalo po pravkar skle- njenem miru s Francozi (14. oktobra v Schön- brunnu). Datum potrjuje mestni delovodni pro- tokol, kjer si sledijo vpisi vsaj vsakih nekaj dni, med 14. oktobrom in 22. oktobrom pa je praznina. Prvi vpis 22. oktobra je poziv okrožnega urada z dne 21. oktobra za zbiranje pomoči za prebivalce pogorelih vasi. Dokončno potrditev dobimo iz Ho- henwartovega poročila, ki je datirano s 16. ok- tobrom in se začenja z: "Danes ob 9. uri do- poldne..." Kaj pravijo viri o upornih kmetih? Costa govori o okoli 1000 kmetih, Zalokar pravi, da se je go- vorilo, da jih je bilo okoli 4000, meščana pa število označita samo z nešteto. Vrhovec je številko 400 vzel iz Hohenwartovega poročila, ne da bi to navedel. Seveda tudi Hohenwart kmetov ni štel. Višje številke so morda pripovedovalcem ostale v spominu kot število kmetov, ki so se zbrali okoli Trebnjega in Šentvida, saj poročilo poštnega mojstra Födransperga iz Huda omenja celo več kot 8000 mož.^^ Tudi grof Fargues omenja v pismu z dne 19. oktobra, da "se je včeraj 2000 brigantov^^ pojavilo v Novem mestu". V frančiškanski kroniki je zapisano, da so bili kmetje večinoma iz okolice Žužemberka in Hinj. Po Costi so kmetje prišli po komercialni cesti, ki vodi iz Ljubljane v Novo mesto, meščana pa se spominjata, da so bili kmetje iz novomeškega in sosednjih okrajev. Zalokar pravi celo tako, da se je prebivalstvo Trebnjega, Žužemberka in okolice (to- rej okolice Žužemberka) najprej dvignilo, se obo- rožilo in odšlo 12. oktobra proti Novemu mestu, kamor so prispeli 13. oktobra v velikem števuu iz Bršljina. Hohenwart je napisal drugače: 400 kme- tov iz okraja Žužemberk in Soteska, ki jih je vodilo nekaj Kočevcev in so vlačili s seboj uradnike iz Žužemberka, Soteske in Trebnjega. Ta stavek je pomemben. Žarišče upora bi tako bila žužem- berška okolica in seveda je mogoče, da se je Žu- žemberčanom pridružil tudi del kmetov iz okolice Trebnjega. Vodili pa so jih Kočevci, kjer je bil upor najhujši. Ampak kmetje niso bili naperjeni samo proti Francozom, temveč tudi proti avstrijskim uradnikom. So kmetje že čutili, da so bili izdani? Najprej so jih oblasti pozivale na črno vojsko proti ^2 ARS, Gub.a., deželna vlada 1809, fasc. 14. Izraz briganti za uporne kmete uporablja Fargues, za- pisan pa je tudi v Zalokarjevih spominih, da so v času boja v Novem mestu tako vpili francoski vojaki. V italijanskem okolju pomeni cestne roparje, razbojnike. V francoski vojski so bili tudi italijanski vojaki, kakor omenja tudi grof Fargues v istem pismu, vendar ni jasno, od kod Josipu Grudnu (Spomini na Francoze v Zborniku Matice Slovenske, 13. zvezek, Ljubljana, 1911, str. 10), da je bil v Novem mestu nastanjen italijanski regiment pod generalom Zucchijem. 43 3 KRONIKA 46 časopis za slovensko krajevno zgodovino 1998 Francozom, Hohenwart je bil celo njen glavni organizator na Dolenjskem. Ko pa popolnoma pi- jani kmetje vdrejo z vseh strani v Novo mesto, vdrejo najprej v stavbo okrožnega urada in za- htevajo, da gre okrožni glavar na čelu svojih uradnikov z njimi, je zapisal sam Hohenwart. Dolgo da so se uradniki upirali, vse dokler ni bil nekdo težko ranjen in s tem je okrožni glavar pridobil čas. Z blagajnikom in kresijskimi sli mu je uspelo zapreti vrata, pri čemer je sam dobil tri ra- ne. Podobno je napisal grof Fargues, namreč da je bil novomeški okrožni komisar ubit^'* in okrožni glavar napaden ter da je ta tedaj dobil več strelnih ran. Kmetje so bili oboroženi z nekaj puškami, sene- nimi in gnojnimi vilami, kosami in podobnim, edino Zalokar pove več o oborožitvi: vsak kmet se je oborožil, kakor je vedel, nekateri s slabimi puš- kami, večina z železnimi konicami in sekirami na zelo dolgih in nerodnih palicah. Zalokar, ki je s to- variši s podstrešnega okna opazoval dogajanje, je videl deset mož s takim nenavadnim orožjem, ki je štrlelo čez strehe malih novomeških hišic. Costa pravi, da so se kmetje hrupno bližali mestu, da so vpili in streljali, preden so pri prvih mestnih hišah naleteli na francoske vojake, ki so se pravkar oskrbovali pri vojaškem skladišču. To bi potrjevala tudi Hohenwartova navedba, da so bili kmetje pijani. Zalokar v nasprotju s tem pravi, da Francozi niso nič sumili, prav tako meščani niso nič vedeli. Zalokar sam je prej slišal o pripravah na deželi za napad na Francoze in prav tako so ljudje, ki so prišli na semenj, morali kaj vedeti, ker so v trenutku, ko so bili kmetje pred mestom, začeli pospravljati svoje stvari, govoreč: "Gredo! gredo!". V trenutku je bil trg prazen. Prvi streli so padli pri kresiji (danes Knjižnica Mirana Jarca). Videti je, da so kmetje Francoze tu presenetili, ker so Zalokar in njegovi tovariši, ki so tekli gledat, kaj se godi, srečali več prepadenih in neoboroženih Francozov, ki so tekli navzdol po ulici. Costa tu doda zanimivost, ki pa ji ne more- mo čisto verjeti: da so kmetje tu zajeli nekaj Fran- cozov, ki so jih odpeljali na Hmeljnik in jih čez nekaj dni izpustili. Po Zalokarju naj bi kmetje tu ujeli šest ali sedem Francozov, ki so jih odpeljali in verjetno pobili. Hohenwartovo poročilo dodaja tu novo smer - namreč da so kmetje hoteli zgrabiti tudi avstrijske uradnike. Costa piše, da se je glav- nina kmetov nato hrumeč zagnala po uličicah na trg, kamor pa so Francozi medtem pred Fichte- nauovo pošto že postavili dva topa, ki sta na pri- hajajoče kmete streljala s kartečami. Zdi se, da Francozi niso streljali s topovi takoj v začetku. 14 V Kočevju je bil 13. oktobra ubit novomeški okrožni komisar von Gasparini; ARS, Gub.a., deželna vlada, fasc. 14. Zalokar pravi, da sta šele po 11. uri začela streljati dva topa, torej šele po dveh urah napada, ker ju Francozi prej verjetno niso mogli uporabiti, saj so bili kmetje razpršeni po mestu. Tak razvoj potrjuje tudi zgodba dveh najstarejših meščanov, da je šele čez čas uspelo francoskemu vojaku sprožiti strel iz enega od dveh topov na trgu. Tudi Zalokar pri vzrokih poraza navaja, da kmetje niso onesposobili topov, kar bi z lahkoto naredili. Hohenwart je za- pisal, da je zato, ker so bili kmetje brez kolovodje, uspelo vojakom oziroma garnizonu, da se je zbral, in čim so začeli streljati topovi, je vse šlo svojo pot in ob 12. uri je bilo vse počiščeno. Del kmetov je že ob začetku napada šel v proštijo, po Zalokarju zato, ker so se tam nadejali blagajne, po Costi zato, ker je bilo tam stanovanje francoskega generala Zucchija, ki pa ni bil v stavbi, ker je šel prejšnji dan nad uporne Kočevce. Kmet- je so oplenili generalovo lastnino in pretepli njego- vega slugo. Za njimi pa so prišli štirje Francozi, med njimi tudi generalov adjutant, kmetje so se poskrili, Francozi pa so jih kmalu našli in na dvo- rišču proštije postrelili. Tudi Zalokar potrjuje vest, da so bili kmetje tu postreljeni. Pripoved obeh meščanov o kmetu Strojanu iz Bršljina, ki je bil plat zvona, potrjuje tudi frančiškanska kronika. Pravi, da je kmet iz Bršljina šel v kapiteljski stolp, da bi zvonil alarm, pa so ga Francozi opazili in vrgli dol. Boj je po Zalokarju trajal nekako do opoldne, torej tri ure. Prav tako poroča tudi Hohenwart. Tedaj naj bi Francozi mesto obkolili in kmetje, ki prej niso ušli, so se poskrili. Francozi so z bob- nanjem objavili in zagrozili s smrtno kaznijo vsa- kemu, ki bi kmeta skril in ga ne naznanil ter začeli s hišnimi preiskavami. Tudi Hohenwart je zapisal, da so bili vsi skrivači na mestu ustreljeni. Zalokar omenja fanta iz Trebnjega, ki so ga skrili v kup gnoja, tudi v samostan so se zatekli trije kmetje, ki so jih frančiškani nato več dni skrivali. Zanimivo bi bilo vedeti, kaj je pomenilo, da je bilo le malo kmetov izdanih, kakor pravita meščana. Vprašanje je, koliko kmetov je izgubilo življe- nje. Zalokar pravi, da okoli 75, Hohenwart je poročal o 35 do 40 mrtvih, ki so jih zmetali v Krko. Vrhovec se je odločil za število 40 in za njim vsi ostali pisci. O padlih Francozih da se ni go- vorilo, je napisal Vrhovec. Le da se je slišalo, da so tri pobili, jih pet ranili in enajst ujeli. V resnici je Vrhovec tudi ta podatek vzel iz Hohenwartovega poročila, le da je Hohenwart zapisal, da se tako zdi in dodal še to, da je bil med ujetimi tudi topničar. Še čez teden in pol so ljudje občutili posledice te morije. Pod stopnicami, ki so vodile do Krke in po katerih so dekle nosile vodo, je ležalo že raz- padajoče truplo. Mož je bil zadet od zadaj v tilnik 44 3 KRONIKA 46 1998 časopis za slovensko krajevno zgodovino in krogla je izstopila pri levem očesu, druga pa ga je zadela zadaj v ramo. Okrožni urad je naročil magistratu, naj da truplo takoj izvleči iz vode in pokopati.^5 Zvečer 16. oktobra je bilo razglašeno obsedno stanje in teden dni ni smel nihče iz mesta ali v mesto brez spremstva vojakov. Ne vemo, kdaj je general Zucchi prispel v mesto. Da je bil general res Zucchi in ne Zuchi, kakor piše Costa, vemo iz dokumenta iz novembra 1809,^^ ko je Zucchi deželni vladi predložil škodo francoskih oficirjev, ki so jo ti utrpeli pri kmečkih nemirih na Dolenj- skem. Pa po francosko ni bil niti Zucchi, temveč Souchy.17 Meščana pravita, da je prispel še istega dne okoli poldne in zanju je to nek general. Costa navaja polnoč 16. oktobra, ampak zanj je to dva dni po napadu in ne istega dne. Vsi trije se pa strinjajo, da je nekdo v Bršljinu streljal nanj in je bil to tudi vzrok za požig okoliških vasi. Vsekakor je gorel Bršljin, v tem so si viri enotni. Le Fich- tenauova hiša v Bršljinu naj bi ostala, ker je bila zidana, kakor zapiše Costa. Pogorela je kapiteljska pristava na kapiteljskem hribu. Costa piše, da so bile požgane in izropane vasi okoli Bršljina. Zalokar ne navaja streljanja na generala kot povod za požig, temveč le, sa sta bila požgana Bršljin in Prečna. Edino meščana se spominjata, da je ge- neral ukazal požgati celo Novo mesto in vse vasi v obsegu ene milje, torej Bršljin, Cegelnico, Bučno vas, Muhaber in več sosednjih vasi in tudi ka- piteljsko pristavo. Zgodbo s sodom in skritim francoskim guver- nerjem pripovedujeta le meščana in ta je videti še najmanj resnična. Kakšnega francoskega uradnika v tem času v mestu sploh ni bilo. Bil pa je grof Franc Josef Hanibal Hohenwart, avstrijski okrožni glavar, čeprav se v literaturi navaja,^^ da je pred prihodom Francozov (6. avgusta) pobegnil in s sabo odnesel celo mestno blagajno. On je bil tisti, ki je podpihoval kmete na črno vojsko proti Fran- cozom.^^ Meščana pravita zelo jasno, da je bila ZAL, Meslna občina Novo mesto, NME 5, št. 12. ARS, Gub.a., deželna vlada, fasc. 14. Mittheilungen des historischen Vereins für das Her- zogthum Krain, 1868, str. 31. Vrhovec, str. 127 in Eva Holz: Državni uradniki na Dolenjskem in v Beli krajini, v: Dolenjski zbornik 1990, str. 145. Kmečki nemiri niso nastali spontano zaradi vojaške kontribucije, ki so jo zahtevali Francozi ali zaradi domo- ljubnega odpora, temveč je Avstrija po vzoru tirolskega upora po svojih uradnikih spodbujala in ščuvala ljudi na odpor, na tako imenovano črno vojsko, potem ko so bile premagane redne armade in ko tudi deželna hramba ni uspela. V frančiškanski kroniki je omenjeno, da je kmete nahujskala posvetna oblast in jih v nekaterih krajih vzpodbujala tudi cerkvena. Predvsem na Dolenjskem in na Kočevskem, torej južno od glavnine francoskih čet, ki so iz Italije prodirale proti Dunaju, so pozivi imeli uspeh, sama dejanja pa so se nesrečno končala. septembra 1809 pod vodstvom okrožnega glavarja Hohenwarta provocirana črna vojska. Tudi Zalokar omenja, da je bil ta čas Hohenwart še v mestu. Piše, da imajo tisti, ki so to krivično in nesmiselno črno vojsko ukazali in neizkušene ljudi pahnili v nesrečo, sami pa niso hoteli iti zraven, na vesti strašno usodo tolikih ljudi in bedo njihovih družin. Po Hohenwartovi smrti je njegova žena napisala njegovo biografijo,^" ki gre nekako tako kot Vrhovčevo pripovedovanje.^^ Hohenwarta naj bi Francozi zaradi organiziranja črne vojske obsodili na smrt z ustrelitvijo, pa je bil k sreči pred izvr- šitvijo obsodbe sklenjen mir. Hohenwart kot "eden najbolj zaslužnih glavarjev" po Vrhovcu, Hohen- wart kot domoljuben in zvest Avstriji, Hohenwart, ustanovitelj deželnega muzeja v Ljubljani leta 1821, je 3. decembra 1809 prisegel zvestobo Napo- leonu^^. Kdo bi se utegnil skriti v sod? Okrožni urad je 21. oktobra poslal poziv^^ vsem nabornim okrajem, dekanatom, gospostvom in župnijam novomeške kresije. Okrožni glavar Hohenwart piše, da nikomur ni neznana žalostna usoda premnogih vasi, katerih prebivalci brez hrane in zatočišča blodijo naokrog. Kresija poziva na zbiranje denarnih prispevkov, s katerimi bi jim zagotovili hrano in streho nad glavo. Sam okrožni glavar bo skrbel za pravično razdelitev. Naborni okraji morajo v 24 urah oceniti škodo, ki je prizadela pogorelce in to naznaniti kresiji. Čimprej je treba poskrbeti, da spet nastopi red, da se ljudje vrnejo v svoje vasi in se oprimejo dela. V Novem mestu je bilo zbiranje pomoči za pogorelce kon- čano 31. oktobra. Zbrali so 627 goldinarjev in 34 krajcarjev, kar je zelo velika vsota za tedaj obi- čajno zbiranje denarja za pomoč pogorelim me- stom ali vasem. Več darovalcev se ni upalo dati zapisati po imenu, večina jih je darovala po nekaj krajcarjev do 10 goldinarjev, sam okrožni glavar Hohenwart, ki je imel najbrž malo težko vest, pa celo 100 goldinarjev. V Skabernetovi gostilni sta se 24. oktobra spo- rekla in stepla dva moža. Prvi je bil Novomeščan, ki se je preživljal z žganjekuho, drugi pa je bil stiski podložnik, ki se je sicer udinjal v trgovini v Ljubljani. Ko je ta prišel v gostilno, je tam že pijani Novomeščan zabavljal čez cesarjeve, češ da ti ne znajo voditi vojne, Bonaparte da ima boljše zemljevide in se bolje razume na vojno. Rekel je, da tudi kmetje niso bili za rabo in se sploh razu- mejo le na beg, da je "Krainerland ein Spitz- bubenland" (Kranjska je dežela lumpov in barab) ^'^ Mittheilungen des historischen Vereines für Krain, 1851, Str. 3. Ivan Vrhovec: Zgodovina Novega mesta, Ljubljana 1891, Str. 126. 22 ARS, Gub.a., deželna vlada, fasc. 8. 23 ZAL, Mestna občina Novo mesto, NME 5, 1809, 466/52, 470/53, 480/25. 45 3 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino S 1998 in da je škoda, da Novo mesto pri zadnjem uporu ni bilo požgano. Stepla sta se, ker je drugi opo- zarjal, da tako res ne more govoriti, nazadnje pa so oba aretirali.^ Okrožni urad je 25. oktobra strogo prepovedal vsak razgovor o teh dogodkih, ker se s tem raz- širjajo le napačne sodbe, ki lahko povzročajo novo ogorčenje, in kršiteljem zagrozil z zaporom.^^ ZUSAMMENFASSUNG Überfall der Bauern auf französische Sol- daten in Novo mesto 1809 In der Zeit der Franzosenkriege im Jahre 1908 stützten sich die österreichischen Behörden nach den Mißerfolgen der regulären Armeen nach dem Vorbild von Tirol auf den Landsturm. Als Kriegs- steuern, Angst vor Requisitionen und das unsichere Schicksal die Bauern zur Verzweiflungstat trieben und ein paar hundert von ihnen die französische Besatzung in Novo mesto (Rudolfswert/Neustadl) überfielen, versteckte sich der Bezirkshauptmann Hohenwart im Kreisamt und ließ zu, daß die nur mit Gabeln, Sensen und alten Büchsen bewaffneten Bauern von den Franzosen massakriert wurden. Später untersagten die österreichischen Behörden jedes Gespräch über dieses Ereignis, könnte das doch Entsetzen und Fehlurteile auslösen. Mit Ausnahme einer einzigen Quelle wurden Zeugnis- aussagen erst nach Jahrzehnten niedergeschrieben und diese unterscheiden sich stark voneinander. Nachdem man eine einseitige Beschreibung mit einer minimalisierten Rolle der österreichischen Behörden in der Literatur veröffentlicht hatte, wurde diese von niemandem mehr überprüft und in dieser Form später mehrmals in verschiedenen historischen Werken exzerpiert. 24 25 ZAL, Mestna obäna Novo mesto, NME 5, 1809, št. 17. Mestna občina Novo meslo, NME 5, delovodni protokol 1809, št. 47L Razen avstrijskega domoljubja ne more nič pojasnili Vrhovčevih navedb (Zgodovina Novega mesta, str. 181), da je bil francoski general Zucchi tisti, ki je prepovedal o uporu celo govoriti, in naslednje, namreč, da so bili Francozi listi, ki so "dali celo za pogorelce nabirati milodare po vsem Dolenjskem". 46