Poštnina pavšalinana.
Uredništvo In upravnlštvo v Ljubljani, „Narodni dom".
Rokopisi se ne vračajo. Nefrankirani dopisi se ne sprejemajo. Oglasi po dogovoru.
Štev. 31. Letnik 1.
UNIJA
Izhaja tedensi"*
Naroč"'"
V Ljubljani, dne 31. V

io&
. osamezna številka 1 dinar.
Izigrano delavstvo.
Tri velike delavske pokrete smo doživeli leta 1923. To je leto, ko so na vladi radikalci v tajni zvezi z Nemci, Turki in klerikalci.
Medtem ko so delavska mezdna gibanja v onih letih, ko so tudi demokrati sodelovali na vladi, bila vselej več ali manj uspešna, so letošnji delavski pokreti propadli. V letih 1919./1922. je vlada pod pritiskom JDS običajno ponudila svoje posredovanje in vselej se je našla možnost, ki je za delavstvo pomenila uspeh.
Vse drugače je bilo letos. Prvi štrajk je bil mornarski, drugi je bila železničarska protestna stavka, tretji pa trboveljska stavka.
Mornarski štrajk je trajal skoro pet mesecev in je končal s popolnim porazom delavstva. Komunisti so ga vodili, a prav nerodno. Stotine družin so propadle. Lahi so se polastili enega dela prometa, zlasti pa so pokupili ladje. Škoda je velika.
Železničarska stavka je trajala le en dan. Železničarji niso bili enotni in začeli so jih preganjati.
Trboveljska stavka traja že šesti teden. Izgube na mezdah je že 70 milijonov kron. Stavko so začeli komunisti, a nato so se je polastili klerikalci, ki si nočejo dati odvzeti uspeha. A borba je slabo iztekla. Seveda je to vseeno poslancu Kremžarju od SLS, ki ima 180 dinarjev na dan, mastno plačo povrh in se lahko vozari naokrog. Ni pa vseeno delavcem, ki so v boju izkrvaveli. Ni vseeno onim, ki so odslovljeni iz službe. Ni vseeno delavskim rodbinam, ki so izgubile velik del imetja.
In to samo zaradi nepremišljenih «voditeljev». Seveda kričati «auf biks Orjuna», preganjati lastni narod in psovati svojo državo, pljuvati na svojo domovino, to znajo. A voditi tako gibanje, o tem nima zahujskano boljševištvo nobenega pojma. Vodili so delavce naravnost v prepad, in kdor ne bi hotel, je bil «krumir» in «judež». V resnici pa so judeži tisti, ki so na veliko veselje Trboveljske družbe delavce spravili v zagato, tako da jih ima danes čisto v roki.
Prismojeno hujskanje komunistov proti Orjuni, demokratom, proti državi, nemčur-sko razpoloženje — vse to mora nehati, če hoče pamet nastopiti svojo moč.
Še bolj so obsodbe vredni klerikalci: da jim ne odnese «uspeha» komunizem, so začeli hujskati in tuliti. Lagali so vsak dan, da bo nastopil čudež. Pa ni.
Kdo bo plačal škodo? Ali bo g. poslanec Kremžar plačal delavcem, kar so izgubili? Ali bo preskrbel službo odpuščenim?
Še nikdar se ni velika stavka tako nespametno začela in zanikrno vodila, kakor so jo vodili v Trbovljah komunisti. Še nikdar ni katoliški klerikalizem na en mah toliko
škode storil narodu in dela\~..vi7 fcakor potom svoje hujskarije v teh tednih.
Tri velika gibanja v enem letu na tleh! Trikrat poraženi! Ali nam je tega treba? Ali je bilo pod demokrati tako?
Prav nam je! Ker smo samo čreda za politične agitacije komunistov, klerikalcev; in celo Stefanoviča ne poženemo ven.
Pač pa smo sovražnika iskali tam, kjer ga ni: pri demokratih! Narodnost našo in državo delavci napadajo, namesto da bi v krepki državi in skupaj bili boj za svoje pravice.
Prišlo je, kakor je «Unija» stalno prerokovala. Radovedni smo, ali pride zdaj pamet.
Starostno zavarovanje.
«Delavec je kruhovec», veli star pregovor. Delati pa more človek le, če je mlad in zdrav. Ako zboli in se postara, je za delo nesposoben. Ako nima imetja, je podvržen neizprosni bedi in potisnejo ga iz družbe kakor vrže delavec nerabno orodje med staro šaro. Tak človek je obsojen na hiranje in smrt.
Temu so se ljudje, ki so mislili naprej, skušali izogniti s tem, da so štedili. Govorim tu izključno o delavcih, ki nimajo drugih zakonitih pridobitnih virov kot svoj um in svoje roke. Pa že pred svetovno vojno so bili časi, ko si je človek z delom svojih rok prislužil samo toliko, da je živel «iz rok v usta», kakor se reče. Prihranki so bili malenkostni. Ko je prišla starost, je bil človek prepuščen samemu sebi. Državni uradnik je pričakoval vsaj pokojnine, delavec pa, da ga gospodar, ki mu je žrtvoval svoje življenske sile, vrže na cesto in da se napoti s trebuhom za kruhom.
Položaj so izkoristile tako zvane zavarovalnice ali asikuračne družbe, ki so bila privatna, po dobičku stremeča podjetja. Ljudstvo jim je bilo sprva sovražno in se je vedlo napram njim zelo nezaupljivo. Kmalu pa je spoznalo korist takih ustanov, in družbe za zavarovanje so imele mnogo posla. Hkrati pa je uvidela tudi država pomembnost zavarovalnih institucij. Ker sta zahtevala humani in socijalni čut, da se v moderni državi oskrbi delovni človek, so jele vse države misliti na to, kako dati onemoglemu in oslabelemu delavcu zaščito.
2e pokojna Avstrija je izdala zakon, po katerem so bili vsi podjetniki obvezani svoje delavce in nameščence sploh zavarovati, in sicer je bil delodajalec dolžan plačati dve tretjini obrokov, a nameščenec ostalo tretjino. Kulantnejša podjetja so plačevala ves znesek. V Sloveniji sta poslovala dva zavoda: državni s centralo na Dunaju in podružnico v Trstu ter zasebni, ki je bil v čeških rokah in imel sedež v Pragi.
Po svetovni vojni se je delavska zavest ojačila, delavske organizacije učvrstile. Delavstvo je odločno zahtevalo pravic, ki so mu jih obetali ustava in zakoni. V ta namen so delovni sloji zahtevali zakonite instance, ki naj organizira delo za zboljšanje in zaščito delavskega stanu. V to svrho so se ustanovila ministrstva za socijalno politiko. (Takoj po prevratu so se osnovala pri posameznih deželnih vladah poverjeništva za socijalno skrbstvo, ki so sedaj likvidirana in obstoje namesto njih le še oddelki ministrstva za socijalno politiko.)
V ministrstvu za socijalno politiko v Beogradu se že od početka sem pripravlja zakon za splošno starostno zavarovanje. Ker so se ministri neprestano menjavali, ni prišlo do uspehov in načrti o tem zakonu počivajo po predalih ministrskih pisarnic.
Pred kratkim pa je prišel novi minister socijalne politike do prepričanja, da je končno vendarle še najboljši zakon o starostnem zavarovanju, kakršen je doslej obstojal v Sloveniji in Dalmaciji in ki izvira še izpred svetovne vojne. Ukrenil je, naj se ta zakon razširi na vso kraljevino. Seveda se bo zakon prilagodil razmeram v državi in prikrojil v zmislu potreb našega ljudstva. Oni, ki se jih ta zakon tiče, to so organizirani zasebni nameščenci, so priredili začetkom meseca julija t. 1. zborovanje v Zagrebu, na katerem so sprejeli resolucijo, ki zahteva od pristojne oblasti, da se zakon o starostnem zavarovanju izdela na teh-le smernicah:
Podlaga novemu enotnemu zavarovalnemu zakonu naj bo revidirani zakon o pokojninskem zavarovanju nemeščencev za Slovenijo in Dalmacijo od 12. maja 1922. Zavarovanje naj se centralizira. Upravo vse institucije naj vrše zavarovalni zavodi v posameznih oblastih. Samouprava zavodov naj bo v rokah nameščencev, nadzorstvo pa naj izvršujejo delodajalci. Zavarovanje naj sloni na kapitalnem kritju. Zavarujejo naj se vse kategorije zasebnih nameščencev, t. j. poleg nameščencev v Sloveniji že zavarovanih, tudi vse one vrste delavstva po vsej državi, ki spadajo v Sloveniji pod zakon o trgovskih nameščencih od 16. oktobra 1910. Kako bo formuliran končni zakon o tem splošnem zavarovanju, še ni možno reči. Bati se je, da ne utone v tej preobilici vladnih in parlamentarnih kriz.
Jugoslavija in Rusija.
Sovjetski tisk zelo pazno zasleduje javno mnenje in uravnavanje vladne politike v po-edinih državah napram sovjetski vladi. Razumljivo, da je stališče Jugoslavije v tem oziru še prav posebne važnosti, kajti niti, ki so se spletle med prejšnjo caristično Rusijo in Srbijo, so bile tako močne, da jih boljše-viška revolucija ni mogla pretrgati, in dru-
gič je Jugoslavija postala ena najvažnejših zatočišč ruskih beguncev, ki so vsi caristični privrženci.
V	glavnem organu sovjetske vlade, v «Iz-vestjih», z dne 19. julija najdemo notico o intrigah ruskih belogardistov1, najvnetejših caristov v Jugoslaviji. V tej notici se poroča, da v zvezi z željo jugoslovanskih vladnih krogov za upostavitvijo dobrih odnošajev z boljševiško Rusijo nastopa besna kampanja ruskih caristov v emigraciji, ki želijo povsod' in na vsak način preprečiti prijateljske od-nošaje poedinih držav s sovjetsko vlado. V istem listu z dne 22. julija stoji pod naslo^ vom «Jugoslovanski tisk o obnovitvi zvez s sovjetsko' Rusijo» napisano:
V	jugoslovanskem parlamentu so se vse opozicionalne stranke izjavile za prijateljstvo z Rusijo. Beograjsko časopisje, kateremu vlada daje instrukcije, pa se je šele po porazu jugoslovanske vlade v vprašanju intervencije na Bolgarskem (kjer se je takrat vršil preobrat) izjavilo solidarno z opozicijo'. Šele nato je beograjska «Politika», organ vseh in vsake jugoslovanske vlade, začela govoriti o pozabljeni orijentaciji», ki jo je Jugoslavija doslej opuščala napram Rusiji. — «Izvestja» nadalje še citirajo poedine glasove ostalih jugoslovanskih listov in poudarjajo, da se hrvatski in slovenski listi slejkoprej prijateljsko zadržujejo napram sedanji Rusiji.
V	poročilu z dne 3. avgusta pišejo «Izvestja», da se jugoslovanska vlada s svoje strani vedno vneteje trudi, da obnovi zveze s sovjetsko Rusijo. Toda pri tem zadeva na zapreke Anglije in na mrmranje ruskih belogardistov. Tem se seveda Pašič in Ninčič ne upata na lepem zameriti.
Naši zapiski.
+ Reka. Kaj se godi za kulisami? Ali so Reko že prodali, ali jo šele bodo? Ali je naša suverenost nad Delto in Barošem že priznana in za 99 let oddana, ali — še ne? Tako se moramo vprašati ob vesteh, ki pri-
R. S.:
Kazen.
v.
Sama je sedela Katinka v predelu drugega razreda, ko se je vračala iz Ljubljane domov. Otožno je gledala na prostrano poljano in čudna, mešana čuvstva so polnila njeno dušo. Da jo bo Ivan tako hitro pozabil, tega ni mogla razumeti. Da bo zavrgel svojega lastnega otroka, to ji ni šlo v glavo. In to je storil on, v katerega je verovala kot v Boga. Ali sedaj more sploh še komu na svetu verjeti? Ne, nikomur več, nikomur več!
«Zbogom, Ivan, zbogom za večno! Bodi srečen z drugo, ako nisi upal biti srečen z menoj!» Naslonila je vročo glavo na šipo v oknu in se zagledala v umazano piko na steni. In čim bolj je premišljevala, čim bolj se je izpraševala, tem bolj je bila prepričana, da ga sovražiti ne more, čeprav ji je prizadel toliko gorja. Odločena pa je bila tudi, da hoče živeti za naprej drugačno življenje. Vedela je, da se pričenja za njo nova doba, doba prostosti, uživanja in maščevanja... * * *
hajajo iz tujine. Da bi namreč sploh kaj izvedeli od lastne vlade, na to ni misliti. Zunanja politika je domena radikalcev, ki ne dovolijo niti parlamentarnega odbora niti sploh ne dajejo pojasnil, razen takšnih, ki jih sami hočejo. Iz italijanskega oficioznega vira izvemo, da res obstoji Mussolinijev memorandum oni delegaciji, ki se pogaja, in da je ultimativen. Do nekega termina mora biti vse končano, in sicer tako, da . . . bodo naše pravice vsaj formalno varovane? Ra-pallska pogodba še do danes ni registrirana pri Zvezi narodov, in Reka, Delta, Baroš in vse skupaj pojde pot Trsta in Št. Petra. V reški paritetni komisiji bodo radikali, parlament bo z radikalsko-nemško-turško večino odobril, «ratificiral» reško kupčijo in vse bo v redu in prav. Le kadar bo vse naše izgubljene kraje treba reševati izpod tujega jarma, kdo bo krvavel zanje? Ali ne jugoslovanski proletarijat?
+ Klerikalci in vlada. Klerikalci se pogajajo z radikalci za vstop v vlado. Stojimo pred koalicijo med radikalci in klerikalci, ki ima kot podlago pogodbe naslednjo moralo: «Proste roke meni v Sloveniji, proste roke tebi v Srbiji in kjer hočeš.» Nad vsemi državniškimi neuspehi v tem trenutku se pojavlja nova politična ljubezen: radikalsko-jezuitska. Katoliški shod so klerikalci dobro izbrali, a še bolje menda radikalci. Versko manifestacijo, ki pa je postala strankarska klerikalna prireditev, je porabila vlada za ugodno priložnost, da udari temelj novi parlamentarni koaliciji. Zastopnik predsednika vlade in predsednik narodne skupščine sta prisostvovala temu zborovanju in dala klerikalcem priznanje njihove važnosti in njihovega vpliva. Odšla sta še korak dalje ter sta storila, da je tudi kralj prisostvoval prireditvi. Mislimo, da je naš vladar tudi do sedaj vedno kazal nepristransko in objektivno zadržanje nasproti vsem veram in nobeni ni bil naklonjen, da bi bil s tem drugi nenaklonjen. V tem oziru je to bilo lepo in dobro in tako naj bi ostalo tudi v bodoče. Kraljeva vlada
pa v svojo parlamentarno računico ne bi smela mešati državnih faktorjev, ki morajo ostati enaki za vsakega in izven načrtov ter, kar je najvažnejše, izven vseh strankarsko-političnih tendenc. Kraljeva vlada lahko dela s klerikalci koalicijo v vladi in v parlamentu. To je njena stvar, to je njena politika. Ali ona ne sme delati sporazumov na račun državne celote. Pravimo to zato, ker je program klerikalcev znan, saj oni zahtevajo revizijo ustave. Ako se klerikalci temu odrekajo potem ta posel ne bo škodil celoti. Ali oni se tega ne odrekajo in to pomeni, da je odrekanje na strani vlade. Zakaj se je s tako manifestacijo legalizirala čisto strankarska stvar?
+ Z ovacijami kralju in državi so pristaši SLS na katoliškem shodu dokazali, da ne odobravajo politike svojih voditeljev. Naše kmečko ljudstvo je pokazalo, da smatra «re-publikanstvo» res le za neresno volilno sredstvo klerikalnih vsakovrstnikov. Toda sleparska SLS je navzlic prepričanju, da je slovensko ljudstvo vdano vladarju, s posebno naslado širila protidržavno in protidinastično politiko ter se zvezala s prismojenim republikancem Radičem. Zdaj SO' klerikalci seveda zopet največji monarhisti, ker je tako zapihal veter.
+ Z odnošajem cerkve do države so se tudi ukvarjali na katoliškem shodu in so izjavili, da ima «vsaka oblast svoj izvir v Bogu in nikjer drugod, tudi ne v ljudstvu». Zato absolutne, tudi od božje zapovedi neodvisne suverenitete ni. Ker je med cerkvijo in državo mnogo mešanih zadev, ki po svoji naravi in po zgodovinskem razvoju spadajo v področje obeh oblasti (cerkvene in državne), se morejo one le sporazumno rešiti. S takim sporazumom se državna avtoriteta le podpre, ker se postavi na najmočnejši temelj, na avtoriteto božjo. Nesporazumljenje med cerkvijo in državo povzroča veliko škodo državljanom in državi sami. Ako pa sporazuma ni mogoče doseči, potem pride v poštev vrstni red oblasti, po katerem je cerkev nađ
Vsi so se čudili, da se je Katinka tako izpremenila. Poprej tako tiha in mirna deklica, ki je nisi videl skoro nikoli v moški družbi, je sedaj ljubimkala vsevprek, z vsemi in z vsakim. Hodila je sedaj s tem, sedaj z onim; ljubila je vse — in pa nobenega... Vsakemu, kdor jo je ogovoril, se je ljubeznivo nasmejala in mu prijazno odgovorila. Najrajši pa je še vedno imela študente. Ali zato, ker je bil njen prvi ljubimec študent, ali pa zato, ker se je zaradi Ivana hotela znositi in maščevati nad drugimi.
Nekega dne so našli njenega očeta mrtvega v postelji. Ljudje so govorili različno, nihče pa ni mogel izvedeti, kaj je prav za prav bilo,.
V zadnjem času niso več živeli skupaj. Mož je začel zanemarjati svoj obrt. Vedno bolj se je vdajal pijači in pravili so, da je bil vedno silno žalosten in potrt. O svojih ljudeh ni hotel slišati ničesar. Najljubše mu je bilo, ako so ga pustili popolnoma na miru.
Zena in hči se nista dosti zmenili zanj. Živeli sta sami zase tiho in mirno življenje v mali hišici pri mostu. In ko je umrl, sta ga pokopali brez bleska in hrupa.
Katinka je oblekla žalno obleko, v srcu pa ni preveč žalovala za njim, kakor tudi takrat ni preveč žalovala, ko je izgubila ljubljenega Ivana...
Kmalu po očetovi smrti sta vzeli otroka s kmetov in sta ga imeli od sedaj naprej pri sebi. Mala Katica je bila lepo in prijazno dekletce, ki se je počutilo sedaj pri mamici in stari materi vse drugače kot poprej na kmetih. Imeli pa sta jo tudi obe zelo radi: mati in babica.
Nekega dne so dobili nepričakovan obisk. Gospod Franjo Cie, uradnik pri državni železnici, ki je stanoval pri sosedovih in ki je bil ob prvi snubitvi zavrnjen, je zopet potrkal na vrata. Vedel je za vse in upal, da bo sedaj čas zanj ugodnejši. Bil je še vedno zaljubljen in Katinka mu je bila všeč kot nobena druga deklica v mestu.
Sedaj tudi ni bila več tako nedostopna. Sedaj se je prijazno razgovarjala z njim in ga vabila, naj le še pride, In on si ni dal dvakrat reči. Prihajal je skoro vsak dan in Katinka ga je imela vedno rajši, dasi si je morala na tihem priznati, da ga ne. ljubi. Ljudje so že govorili, da ima novega ženina, da bo laže pozabila prvega; ona pa se ni zmenila za take govorice.
državo in za katoliške državljane ostane le še eno: «Treba je bolj poslušati Boga, kakor ljudi.» S takimi nazori klerikalci ne pridejo daleč, ker eno je jasno: bog ne govori z nami nikdar, ako pa govori po svojih zar stopnikih na zemlji (papežih, škofih, duhovnikih itd.), potem se lahko večkrat zmoti, kakor se je že, oziroma so se zmotili njegovi «zastopniki», ki so govorili v njegovem imenu — neresnico.
+ Tudi proti kancelparagrafu je nastopil ljubljanski katoliški shod, češ, da on nasprotuje ustavno zajamčeni samostojnosti cerkve v njenih notranjih verskih zadevah! Kolikor je nam znano, predvideva kancelparagraf samo določbo, da sme vsakdo tožiti duhovnika, ako ga ta s prižnice obrekuje ali napada in menda tudi, ako zlorablja prižnico in cerkvene prostore sploh za politično agitacijo. To pa nič hudega ni in je samo žalostno, da je katoliška duhovščina s svojim postopanjem zakrivila, da je moral biti sprejet ta paragraf proti zlorabi vere po onih, ki bi morali v prvi vrsti služiti samo veri.
+ A kdo se ni oglasil na katoliškem shodu? Dr. Gosar! On in vsi njegovi krščan-skoboljševiški pristaši so bili potisnjeni v kot in niso smeli niti črhniti o svojih nazorih. Zato je pa kanonik Ušeničnik razpravljal o socializmu, obsodil komuniste v pekel in preklel boljševiške metode. Na katoliškem shodu je bila slovenskemu krščanskemu socializmu iztisnjena zadnja kaplja mlečne krvi. Zmagalo je zopet škofovsko in farovško nazadnjaštvo in s svojim mrakom zagrnilo ves tabor SLS.
+ Značilen drobiž. O ministrskih garažah in avtomobilih je bilo že govora. Interesantno je, da se ministri brez avtomobila ne znajo premakniti ne samo po Beogradu, temveč v večini slučajev potujejo sami ali pa njihovi namestniki ali njihovi delegati ali njihove komisije tudi križem vse države z avtomobili. In to tudi v onih turah, kjer bi neovirano mogli potovati z železnico. Ni treba posebej omenjati, da se jim nikoli tako ne mudi, da bi baš morali drveti z avtom. Vsakdo ve, da potovanje z avtomobilom stane mnogo več kakor z železnico. Toda štedljivi ministri... V nekem beograjskem
Nekoč se je spoznala z osmošolcem Jožkom Finkom, ki je šele pred kratkim prišel v mesto. Poprej je študiral na Nemškem nekje, pa je bil izključen in usoda ga je zanesla v Katinkin rojstni kraj. Imel je sicer nemško ime, pa je bil sin slovenskih roditeljev, ki so bili vedno vrli narodnjaki. Jožko sam pa je kaj rad včasih malo potegnil z Nemci.
Slučaj je hotel, da je dobil stanovaje pri isti gospodinji, pri kateri je stanoval nekoč Ivan Škrjanček. In prav tako je bil slučaj, da je takoj drugi dan svojega bivanja v mestu videl lepo Katinko in se zaljubil vanjo. Sedaj ni miroval, dokler se ni seznanil z njo in dokler mu ni obljubila, da pride na sestanek.
Jožko je bil zavber fant. Lep bil njegov obraz, skoraj bi rekel dekliški in na nosu mu je čepel zlat ščipalnik. S svojo elegantno postavo, s prijaznim nastopom in z lepim, olikanim obnašanjem jo je močno spominjal na njenega Ivana, samo da je bil Jožko še lepši in da je bil videti tudi odločnejši od njega. Dopadel ji je takoj ob prvem srečanju in zato mu je tudi brez pomisleka obljubila, da pride na večerni sestanek.
listu čitamo, da se tudi avtomobil predsedstva narodne skupščine prav često premika po Beogradu, čeprav ne vedno po službenih opravkih. Skupščina je seveda svoj proračun prekoračila za 300.000 dinarjev, toda skupščinskim slugam predsedstvo ni hotelo odobriti dodatka treh dinarjev dnevno!
Vtisi s katoliškega shoda.
Na katoliškem shodu so se zbrali sho-darji iz raznih krajev in raznih slojev. Bila je pisana družba. Človeka, ki rad z ljubeznijo in brez kakih predsodkov opazuje živelj svojega lastnega rodi), so se torej na katoliškem shodu nudile mnoge prilike za to.
V pretežni večini je bil na shodu kmetski živelj. Opazovali smo kmetske možakarje, bili so v Ljubljani taki, kakršni so ob nedeljah pri svojih pomenkih pred domačo cerkvijo. Preprosti, boguvdani in pokorni svojemu dušnemu pastirju, ki jih je pripeljal na shod. Mnogo več kakor moških, nad dve tretjini, je bilo žensk. Prispele so s cekarji in rožnimi venci v žuljevih rokah. Koliko je bilo med njimi izmučenih, strpljenih postav, ki se doma ubijajo dan za dnem in najdejo svojo uteho le v vdanosti v božjo voljo in v poveličevanju cerkvenih obredov. Čim večje je njihovo trpljenje, tem večja je njihova potreba za duševno uteho. In to blažitev srca najdejo pač na deželi v cerkvi in v duhovnikovi besedi. Na shodu smo videli in znova spoznali, da moramo veliko množino slovenskega kmetskega življa šteti čisto enostavno med — proletarijat. In temu proletarijatu, ki premore doma le toliko, da se v potu svojega obraza mora boriti za vsakdanji kruh, nudijo duhovniki edino dušno hrano in fajmo-štri vzglede «krščanske ureditve človeške družbe»! Zato ni čudno, da so moški in ženice, ki so prišli na katoliški shod, vneto prebirali le žalostni del rožnega venca in v svojih cekarjih čuvali borne dobrine svojega težkega in skrbi polnega gospodarstva.
Manj bogaboječi in bolj energični so bili uniformirani kongresisti, tako zvani «Orli», ki so hodili po mestu v bojevitih gručah, grdo gledali in lepo kleli. Na Rimski cesti sem poslušal enega, ki je opetovano dobesedno zatrjeval: «Prmejkrvav kršen duš, ves sem moker. Prmejduš, če bi bil vedel, bi rajš doma ostav...» Pri «Zekserbirtu» je drug «Orel» v polnem ornatu zatrdil: «Porka ma-dona, dež gre!» Seveda bi ne omenjal tega, če bi to bila le osamljena pojava, toda za preklinjevalno zelo visoko potenco uniformiranih katoličanov imamo danes na tisoče prič, ki so jim imenitnosti orlovskih statutov v svežem spominu! Od Kravje doline do Kosez bilo je kletev dosti zares, od Zelene jame do Morosta bilo je kletev več kot dosta!
Tudi sem v soboto videl ta-le pildek: Mlad človek je ponujal razglednice. Ko jih odklonim, se katoliški agent ne da odpraviti, le naprej vsiljuje božjo robo: «Kupite, je Mati božja Dobre ljubezni, košta samo pet kron in še odpustke imate, je tu drukano!» In je bilo res drukano.
O, široko je še polje, kamor bo morala zarezati ideja socialnega napredka in svobode, duševne svobode. Katoliški shod je dokazal, da se njiva vleče preko vse Slovenije. Zato na delo, kdor je pionir bratstva, enakosti in svobode!	Opazovalec.
Razno.
*	Začetki rimske strahovlade. Pod tem
naslovom začnemo v današnji številki priobčevati zgodovinsko-znanstveno razpravo z dokazi, kako je vsa sila, s katero so se tekom stoletij odeli papeži in njih sluge, sezidana na laži in potvarjanju zgodovinskih dejstev. Razpravo je pred leti objavil znameniti francoski učenjak in je vzbudila po vsem civiliziranem svetu veliko pozornost. Ker menimo, da mora vsak človek za okrepitev svoje duševne svobode črpati čisto resnico in neoporečna dognanja, zato smo prepričani, da bomo s to razpravo v veliki meri ustregli svojim čitateljem. Čitajte, razmišljajte in dajte čitati drugim!
*	Štrajk mornarjev končan. Ministrstvo socialne politike objavlja, da se je štrajk mornarjev definitivno končal. Kakor pa se z druge strani doznava, do izmiritve ni prišlo potom sporazuma med lastniki brodovja in štrajkujočimi mornarji, temveč da je slednje beda nagnala k temu, da so kapitulirali. Kakor prepričujejo merodajni krogi, bo vlada podvzel korake, da v čim krajšem času pride do sporazuma med brodolastniki in mornarji v vprašanju ureditve plač. Kako pa je sedanja vlada naklonjena delavskim pokretom, smo napisali v današnjem uvodniku.
*	Zagrebški železničarji nameravajo zgraditi lasten «Železničarski dom». To ne bi bilo samo eno poslopje, temveč cela kolonija s 400 hišicami in pripadajočimi malimi vrtovi. Izvršitev tega lepega načrta (ki je sličen delavskim kolonijam v Nemčiji in Angliji) bi se izvršila na zadružni osnovi. S tem bi bilo rešeno vprašanje stanovanske mizerije med uradniki in nameščenci železnice. Izvršilnemu odboru je le želeti velike uspehe.
*	Zeleno internacionalo nameravajo osnovati srbski zemljoradniki in slovenski samostojni. Prošlo nedeljo se je v Čurugu vršil zemljoradniški kongres; udeležili so se ga tudi delegati raznih slovanskih kmetijskih strank in so o tem sklepali. Glasilo slovenskih samostojnih zdaj že objavlja poziv: Kmetovalci vseh dežel — združite se! Nemara še eksminister Pucelj postane zemljoradniški Marks ali Trockij!
*	Vračanje ruskih beguncev v domovino. Že par mesecev čaka v Varni veliko število ruskih emigrantov na prevoz v domovino. Nahajajo se v zelo bednem položaju in so prosili Zvezo narodov za pomoč. V najkrajšem času bodo sledili transporti na ladjah v Odeso. Iz naše države je zadnje čase odšlo 10.000 beguncev. Ostalo jih je še 30.000.
*	Atentat na komuniste v Tiflisu. V Tif-
lisu, glavnem mestu Gruzije, so neznani zlikovci vrgli bombo v prostore komunistične stranke. Bomba je eksplodirala s strašnim pokom, ubila na mestu pet delavcev, več jih pa težko ranila. Napadalci so pobegnili. Boljševiške oblasti smatrajo, da so atentat izvršili socialni demokrati in so aretirali že celo vrsto osumljencev.
*	Sabotaža na angleških železnicah. Pri Newportu na Angleškem so bile preko proge položene težke železne zavore. Smatra se, da je to bil zakasneli atentat na dvorski vlak, ki se je par ur prej peljal po tej progi in je v njem bila angleška kraljica. Uvedena je seveda obsežna in stroga preiskava.
Začetki rimske strahovlade.
Jezus, nesrečni «kralj Judeje», je visel razpet na križu, na katerega so ga pribili z žeblji, nag, izpostavljen zasramovanju vsega prebivalstva Jeruzalema in okolice, ki je dospelo h križanju, da vidi, ali bo «sin božji» storil čudež ter se z nadnaravnimi silami otel iz rok besne soldateske in krvoločnih židovskih preganjalcev ter s tem dokazal svoje božanstvo, ali pa izdihnil kakor vsak drug obsojenec, kakor ona dva razbojnika, ki sta visela na desni in levi. In zgodilo se je poslednje. Zato je zasmehovanje Jezusa doseglo višek, ko je podivjana množica zah čela kričati: «Ako si sin božji, stopi s križa!» On ni stopil s križa, ni se otel ostrih žebljev, ker tega ne more noben mučen človek.
In razhajala se je množica proti domu, razpravljajoč o tem dogodku. Eni so trdili, da je v križanem res nekaj božanskega, drugi zopet, da je tudi on enak vsem drugim ljudem, obsojencem, ki jih doleti zaslužena kazen.
Prvi, torej oni, ki so verovali vanj in v njegovo božanstvenost, so se zagrizli v idejo, da začnejo širiti njegove nauke, da z njegovo vero osvojijo svet. Znano je, kako se je iz neznatne čredice dvanajsterih apostolov — na mesto izdajalskega Judeža Iškarjota, ki se je obesil, je stopil Pavel — razvila prva krščanska družba v Jeruzalemu in nato vrsta njenih podružnic po Judeji Samariji in drugod vzdolž maloazijske obali, dokler ni krščanstvo dospelo tudi v «večni» Rim, a odtod preko Evrope vse do današnjega dne.
Tedanji svet je bil poganski, spoštoval je vrsto bogov in malikov, zato je bila naravna posledica, da so posebno višji, imo-vitejši, močnejši poedinci izpočetka kot iz nekakega sočutja — izvzemši v Judeji, kjer so Židje takoj opazili pogibelj, ki jo prinaša nova vera — trpeli, da se je vera «sužnjev, služinčadi, sirotinje» razvijala; šele kesneje,
ko je pogibelj pretila tudi njihovim poganskim bogovom, so uprli vse sile, da uničijo «steblo, ki se je ra^rastlo iz gorščičnega semena». Toda bilo je zastonj in prepozno.
Nauki nove vere so prinesli na svet novo, dotlej še neznano naziranje o enakosti vseh ljudi, o dolžnosti odpuščanja in ljubezni do sovražnikov, o svobodi sužnjev itd. Na ta način je morala nova vera povzročiti celo revolucijo v tedanji človeški družbi, v kateri je devet desetin ljudskega rodu na življenje in smrt robovalo eni desetini privilegiranega oblastnega sloja. Nova vera se je ukoreninila v najnižjih plasteh človeške družbe, katerim je prinesla luč novega življenja in svobode; a istotako tudi tako zvanim srednjim slojem, preprostemu meščanstvu, ki je takrat sicer že bilo svobodno, ali je navzlic tej «svobodi» strašno trpelo pod nasiljem patricijev in tiranov.
Ampak največ je pri vsem delovalo dejstvo, da so učitelji in razširjevalci nove vere prav tako kakor Jezus ali morda baš zato odbijali od sebe vsako blagostanje, potovali peš, prebivali in počivali pod vedrim nebom in na trdi zemlji, kakor jim je pač naneslo, a so vsekakor odklanjali vsak užitek in ugodnost. Saj je Jezus sam potožil, da «lisice imajo svoje brloge, sin človeški pa niti toliko', kamor bi položil svojo trudno glavo». Zato že iz spoštovanja njegovega spomina niso hoteli izpremeniti svojih nazorov niti njegovi neposrednji učenci.
Tovariši! Ob vsaki priliki vprašajte delavce, ki so volili klerikalce, kdaj dobimo avtonomijo. Radičevce pa vprašajte, kaj je z republiko.
Iz tajništva SSD Unije.
Službo služkinje kot pomočnica išče naša članica. Ponudbe na upravo «Unije», Narodni dom.
Službo kot sluga v pisarni ali podjetju ali kaj sličnega išče 201etni mladenič. Ponudbe na upravo lista.
Organizacijski vestnik.
Za tiskovni sklad je daroval Ign. Vrbnjak, kurjač v Borečih pri Križovcih 10 Din. Iskrena hvala. Tovariši, posnemajte!
■ p*»*
o
rt e*-
■r* M

3
§ g
rt t/i
S-
rt
rt "Ti >cj g*
rt ^
03
1/2 03 ‘g
>N a
!In(
Krpi
^1
lj
i
/ttOTORJl /KOLESI „ UBSünyEn /AGISGfilRflZa _ 'HEHDElilPDI®!
ŽANA
Manufakturna zaloga
Ivan Gabrič
Maribor, Vetrinjska ulica 2
nudi po najnižjih cenah manufakturno blago, kakor vsakovrstno in najboljše blago za ženske in moške, nadalje vsake vrste platno za perilo, druke, kretone, svilene rute, cefir, hlačevine, sploh vse potrebščine za krojače in šivilje.
OSET ANDR., Mlin
trgovina z deželnimi pridelki Aleksandrova cesta 57. Telefon 88.
Zaloga sena, slame, ovsa, koruze, zdroba, krompirja, opeke, galice, sadja, lesne volne, drv, premoga, cementa itd.
p vi? ■S'" ■5-/S
h g-	^ ca»- ^	.-g». - J». 'gh-	J»,
SLAVENSKA BANKA, d. d, ZAGREB
Podružnica: Ljubljana, Sv. Petra cesta 24.
Del. glavnica Din 50,000000'- in rezerve preko Din 12,500.000'-.
Ekspozitur»!:
Rogaška Slatina (sezonska), Jesenice.
Agenciji:
Buenos Aires, Rosario de Santa Fe.
Izirnšuje vse bančne posle na j kulant n e j e.
•	"5?	"ST ’S? T?r 'C' ^	>1? >?• 'C' 'S/-	-Sr- >?•	>C-	'
Podružnice:
Beograd, Bjelovar, Brod n. S., Celje, Dubrovnik, Gornja Radgona, Kranj, Maribor, Murska Sobota, Novi Sad, Osijek, Sarajevo, Sombor, Sušak, Šibenik, Šabac, Škofja Loka, Vršac, Wien L, Augustinerstrasse 8.
Afilijacije: Slovenska banka, Ljubljana; Jugoslavenska industrijska banka, d. d., Split; Balkan Bank r. t, Budapest, Vaczi utca 35.