Železna in zlata veriga.
   (Pripove(ika.) red davnim davnim časom,  ko si je Se čsloveški rod izbiral svoje vla-darje iz svojp srede, dal je dobrotljivi Bog kraljn Vlastislavu v jednoj noči dvojčka,   katera sta si bila takij podobna,  da ju ni bilo mogočp razpoznati.   S6"oiTft^teta,  preiniSljuje kralj,  kafrrcmn gre prvenstvo, in kateri nafbi bi) po njegorej smrti njegov nasiednik na kraijevem pre-stolu.   Kralj rnisli in mUli, ali pravega rcnder ne ugane. nKaj ti je," povpraša ga nekcga due kraljioa,  da hodiš tako lamiSljen po belih dvorih? Ali morda glad tare ubogo Ijudstvo? Ali so pridrli sovrainiki v deželo? Ali je narod nezadovoljen pod tvojim žczlom?"
In kralj jej odgovarja: HNiso pridrli sovmžniki v deželo, niti tare glad ubogega ljudstva in pod mojim žczlora so podložniki moji zadovoljoi, ker je vladam s pravico in resnieo; ali neko drugo, šn hujse zlu, preti nama. Bog je nama dal dvojfka, katera sta si biko podobna. da ju razpoznati oi mogoče. Bolgo vže mislim in mislira. katoremu gre prvenstro, in kateri bi bil moj naslednik na kraljevcm prestolu; ali vse zamim — pravega ne uganem."
nWospoclar moj!" reče kraljica igraje se i ilato verižico, ne dolaj si skrbi v tej zaderi. MJadeniča sta rzrastla iu treba je, da gresta po svetn, da kaj skusita ter se tak6 pripravita za bodoffe življenje.   Olcj, pri nas še ne znamo
90
kovati niti želeža niti zlata. in kovane atvari so pri nas redka prikazen. Pošijiva ju torej po svetu. Kateri izmed njiju se pokaže sposobnejsega za kraljevega nastolnika, kadar se povrnftta, onega voli. Da bodeš pa imol tudi vidno znameuje njiju sposobnosti, reei jiraa pri odbodu, da voliš onega svojim naslednikom, kateri se vrne z daljšo verigo domtfv."
Ta svet je kralju jako po godu. Pokliče kraljeviČa pred-se, poduči ju o bratovskej ljubezni, o kraljevih dolžuostih, o tloveškej sreči ter o zatajevanji samega sebe. Potem vzame tebtnico, položi na skudelici po jednako utež in reče: BZdaj je govoril kralj in fclovek a zdaj govori oče. Poglejta, kakor ste skudelici oa tehtnici v ravnotežji, taku se deli tudi moja Ijubezen. — Dva imam sioova, oba sta si podobna, da ju razpoznati ni mogoče, oba sta dobra, nepokvarjena mladeutca in oba veže gorka bratorska ljubezen. Oee želi od vaju tudi v bodočuosti take prisrčne mejsobojne Ijubezui, a kralj tudi srece svojim podložnikom. Blagor onemu, kateri premaguje aamega sebe. Za kraljevi prestol je treba po urau in sreu najboljšega dloveka. Dolgo vže ugibljem, kateri izmed vaju naj bi bil moj uaslednik, ali zaman, pravega vendcr ne uganem. Kraljice,. vajine raatere, svet me reši iz teh mutnib misli. Ona mi svetuje, naj vaju pošljem po širokem svctu. Hiiogo bodeta videla in izkusila, mnogo se učila. Pri povratku pa mi je treba tudi vidnega znamenja vajine sposobnosti. V dsJjnih dezehh, kjer soloce vzliaja iu zafaaja, veiika so mesta; tam se kuje zlato. želnzo in druge kovine. a pri nas tega ne znamo. Pojdita tedaj po svetu in u6ita se kovati zlato in železo. — Oni, kateri se povrne z daljšo verigo doraov, oni bodi raoj naslednik."
Sinova tiho poslušata kraljevo povelje in se poljubujeta v lice — kdo ve? morda zadnjikrat.
S solzami v očch se poslavljata kraljevifa od belih dvorov in dobrih roditeljev. Proti vzbodu se obrne Krilan, pi"oti zahodu Zoran. Dale^, do raej veJikega kraljestva in se daije ju vodi pot do ralovitega morja na vzliodti i» zahodu. kjer so mesbi velika in široka, v katerih se kuje zlato iu železo.
V prostornej kova6nici kraj morskega obiežja se izdelujejo meci, puščice in kopja za vojao, želozoe verige za jetnike, zapahi za duri, in kijuci v varstvo pohištva. V kovačnico stopi Krilaa in se ponudi gospodarja v nauk in pomoč flV nauk in pomoc le vzprejmcni ua sedem lct, da se ti utrdi dlan in raina,'' re6e mojster. NaŽe železo je trdo iu kladlvo težko; a kdor se boji ognja in kladiva, za kovatuico ni."
K'rilar; vzdigne kJadivo ter ga zavifati s t;tko močjo, da ae nakovalo strese — in železo pod kladivora je test&. BAj, aj! vaše železo ni trdo, kuje se kakor bi bilo samo testo," reče Krilan ter tolčc a kladivora po želczu.
nSin moj dragi! tvoja raraa ima krepke raišiee ia tvoja pest je vredna, da viliii mcč in kopje, a nc kovaškcga kladiva. Nu, ako ti je drago, ostaneš lehko tukaj, in izberi si platilo," ročc mu mojster.
nDa uatrežem žclji svojega očeta, dovoli mi, da si skujera v platilo vsaki dan po tri sklepe za verigo in v sedmili letih orožje, kolikor ga je treba vojniku junaku."
^R&d dovolim v to, kar zahtcvaS za plačilo," reče mu gospodar.
Da» za dnevom se kuje železo ob lnorskom obrezji, najtežje kladivo su^e Kriian, v njegovih kiežčah so največji kosovi železa, iz njegovih rok do-
91
iiajajo najostrejše puščice; kopja in meČi iz najtrjega jekla so njegovo delo, in veriga raste dan za dnevom.
Zorana privede pot po dolgem potovanji v veliko mesto, kjer se koje razven železa tudi blesteče zlato. K zlatarjn 8« gre pouujat kraljevi mladenič v nauk in poraoČ. Mojster ga nnm od nog do glave, kakor bi si hotel tol-mačiti iz njegove vnanjesti njcgovo poštenost. Naposled mu reee: nT?oja lepa in ponosna postava mi ugaja ali tvoja roka se rai ne zdi pripraviia, da bi kovala blestefa zlato. Za umeteljni&ko izdelovanje zlatnin je treba šibkih rok in drobnib prstov. A nič ne deje, za poskušnjo ostani pri meni. Ako se pokažeš spretnega kovaoa zlatenine, ostaaeS pri raeni. dokler ti drago, kajti naSa umeteljnost daje lep dobiček."
Zoran se pridno u<M kovati blesteee zlato in kmahi prekosi gOBpodarja. Najtežja dela izročujc raojster njegovim rokam. Drobne verižice od suh^a zlata, prstani z ukovanimi dragimi kameni in še cel6 kraljeva krona, vse to je Ziorauovo delo. Skoval je mladenič vže muogo zlatih verižic ali za njegovo verigo mu jo ostajalo le malo zlata. Misel, da se mu odpre pot do kraljevega prestola Je s pomočjo dolge zlate verižice, skleae zapustiti svojega mojatra ter potovati dalje proti jugu, kjer se steka bogaatvo treh. delov svet4.
Kraljevi mladeoie so poslovi oii zlatarja ter potuje proti jugu v solnčne dežele, nad katerimi se razpenja vedno jasno nebo in kraljuje večna vzpomlad, kder se kupiči bogastvo Evrope iz gorke Afrike in širne Azije. — Na poti se mu pridruži možiček z rudežo Jepico na glavi. nLopa beseda najde lepo vaesto," pravi prigovor. Možiiek po«ndi mJadoniČu sJuŽbo, ter mu obljubi vsega, Cesar rau poželi sito, ako mu slaJ:i sedeni polnili let. Naposled napra-vita pogodbo: mo&iček, da mu nanusi do polunofi polhen meh zlata, a Zoran, da mu slnži sedem poloili let. Kdor pa izmGd njiju prelomi pogodbo, postanc drugeuiu suzenj vse svoje Hvp dnt. Pogodbo sta napisala s človeško krvjo. Po sklenjenej pogodbi da možicek Zoranu čudodelen prstan, rekoi:: rKadar koli ta prstan zavrtiš. pridem in ti nanosim polhen ineh zlat^." Možiček z rudeČo čepico zgine. Zoran hiti dalje po širokej cesti, ter pride v velik gozd. Tii zflgleda veli^j^fpu -^joslopje. Takoj hiti tja, da bi si poiskal pronoSišfia. Prišedši do poslopja, vidi| da so duri odprte, ali povsod vlada grftzna tišina. V vsem poslopji ni videti žive duše. Stopi na dvorišce, duri v klet so odprte. Gre v prvo oadatropje, povsod je vse odprto in prazno. Ravno tako najde ttidi v drugem nad#itropji. Od tod so peljale ozke stolbe na visok stolp. Pri-šedši na vrh stolpa. privežo raeh tako, da jc štula molčla doli na stopuice, prereže inehovo štulo in zavrti čudodeieo prstan. — Zdajci se zraraČi; na nebu se kupičijo tetrmi oblaki, ki prekrijejo medii svit lane, v iueli se pa vsiplje zlato in se kobali skozi prerezano štulo po stopaioah v drugo m prvo nadstropjc in od tod na dvorišče. Napolni se prvo in drugo nadstropje in se vsiplje pri oknib okolo širokega poslopja. — Zdaj je polunoči, a meh še ni poln. Mladenič zavrti čudolrorni prstan in možiček z rudečo čepico stoji pri ujem. rKaj zapoveš?" vpraša niožifek. nKer nisi spolnil svoje obljube in si prelomil pogodbo, ostaneš mi sluga vse žive dni. Preduo se zdani, postari mi poleg tega poslopja svitel dvoree in privedi zlatarjev, da mi skujejo iz satuega subega zlata drobno a doigo verigo.
¦*
96
Možiček zažvižga in v trenotku mrgoli vse polno drobnili, majbenih ljndi na vzviŠDnej planjavi. Zoran jih gleda v sanjah raz visoki stolp pri mejleni svitu mesečine. Ko se zdani, vie stoji svitel dvorec, okražen z vsem bogastvom sveta, na vzvišenej planjavi nad starim poslopjem sredi kmsnih nasadov. Poleg svitlega dvorua pa stoji zlatarna. v katerej se kuje blesteča veriga. V konjušnici pod svitlim dvorceui rezgetajo eili konji, a od zadej se lesketa široko morje, po katerem dobajajo zakladi iz gorke Afrike in iz širne Azije v lepo Evropo. Zoran se vzbudi, zavrti zopet prstan in možiček z ru-deco čepieo stoji pri njein in pravi: nNvitel dvorec je postavljen, zlato skovano, puati me iz službe!" — A kraljevič ga oporane na pogodbo, pisauo s človeško krvjo, tcr mu reče: nldi merit verigo mojega brata! Ako je njegova daljža od moje, podalj&ij mojo sedemkrat." — ,Oj gospodar," reče niožiček, ,ko sem ti nanašal zlati, videl sem trojoga brata, kateri si kuje težko verigo od trdega železa in je vender stokrat krajša od tvoje." — »Tedaj vzerai toliko od moje zlate drobne verige, da bode sedemkrat daljša od one mojega brata, deni jo v zlat zaboj, v katerega vkuj najlepSc demante in bisere. Žaboj deni pollej na voz, s katorim ini se jo možno voziti po inorji in kopnem. V voz mi upreži dvanajst zlatokrilib kooj, da si ogledam beli svet in se vrueiu zopet k svojemu očetu v milo.domovino. A tudi mojemu bratn pripravi voz, da tudi on spravi svojo verigo domov."
Ko 80 drugo jutro zbudi Zoran v svojem svitlem dvorci, stoji možiček z rudečo čepico vže pri ujem in mu pravi: ^Gospodar, zvršil sem vse, kar si ukuzal." Zoran se ubleče v svitlo oblačilo, okraženo s čislimi demauti in in sede v zlato koSijo, v katero jo upreženih dvanajst zlatokrilih konj. Vse se lesketa okolo njega. Kodcr koli liite zlatokrili konji z zlato kočijo, izpre-rainja se noE v dan in megla beži.
Ko ugleda Krilan na obzoru blestečo kočijo svojega brata z zlatokrilinu konjiii, misli si, da se vže dani, vstane ter gre v kovačnico, da skuje 6e tri sklepe za svojo železuo verigo.
Na belih dvorib ne pozna uihču Zorana, še celo kralj satn pravi, da ima ta ilovek lisičje oii, a njegov siu je imel požteno človeško lice. Blesteči se ziboj in v DJem dragoeena zlata voriga privede naposled kralja in kraljico do spoznanja, da ta človek niliče drug ni nego njiju pravi sin Zoran. Še se ni zmerila dolga zlata veriga, vžo ae čuje iz daljave votlo bobnenje. Na obzoru se prikažo temeu oblak, a iz njega švigajo iskre, da je človeka gruza. Zlatokrili konji zaeepetajo ia hite iz belih dvorov preko ra^ani in plani ter se vidijo na obzoru še kakor pri zabodu solnca žaree oblak.
V vibarji se biiža oblak in z ujim Krilan. Dvanajst vnuicev vleče tenaen voz. Na vozu stoji veliko nakovalo in poleg njega bije kraljevič s tezkim kiadivom po železu, da švigajo iskre na zemljo in odmeva grom po gorah in pečiDah. Vide6, da je njegova veriga krajša, jezi se in mečc oatre puščioe za svojim rodDim bratom. Ali v nevarnosti zavrti ZoraD čudotvorni prstau in mozičck z rudečo čepico pride ter pogasi Krilanu o^eaj. Ves preraočen hiti KriJan zopet v svojo kovačnico na Perunovej plauini, katero mu je postavil moiieek z rudeto čcpico ter kuje nove sklepe k železnej verigi iu novo orožje za vojnikc junake.
Vlastislav, ki bi bii rad ustrege! sinovoma, umrl je z zavestjo, da je kraljičin svč-t prioesel zavist in sovraštvo ? dežel; kraljica se j > pa izpreineuila
jffl
v kukavico, kstcra že danes žalostno kuka po gorah. 8amo jeden se veseli te nezgode, iu to je — moži&k z rudečo čepieo: On varuje, da si brata ne podasta rok k spravi, in raislita, da jima slu/.i možiček, ne vedoč, da sta slugi budobnerau Škratu.
Zlat.okrili konjiEi pa dirjajo še danes 2 zlato kočijo okolo zemlje in sso prikazujejo pred soliiruini vzhodom in po solnčnom zahodu; zdaj ua vzbodaej, zdaj na zabodnej stranj neba v sviLlib oblaeib.
In Krilanov! in Zorauovi potomei -— kujejo šo danes ždlezne in zlate verige. in orožje za vojnike juoako ter se prepirajo za kraljevo prvenstvo.
Jos. Lavrič. ----------M  --------                                                                                         m