LISTEK. Ucitelji. Venee satiriških pesmi. Napisal Ferdo Plemio. Naj miali, kogar bi pušiee te zadele, da na visoki vrh lete iz neba strele. I. Bolni nčltelj. To bila no5 je mukepolna! Kdo vzdihe šteje pridržane, bolesti vzklike, kdo jih šteje? Pod tnjo streho sam, zapuščen, boril za mlado se življenje je mož. Zdaj sije skozi okno jutranja zarja. — Svetli žarek igra se rau na bledem lieu in boža čelo ponosno — rosno. Po mestnem tlaku ropotajo kolesa. Zvižgajo piščali in kličejo trpina k delu. Nabrja v tvornici kladivo ; nekje zvoni mrtvaški zvonec . .. Kaj kaže ura ? Kmalu osma ! Kplege svoje vidi v duhu. Že zbirajo se v hladni veži, smehljaj na licu. »Dobro jutro 1" — nKaj novega ?" — nOdlok je prišel od uamestništva radi maše. Upor je ničev, treba bode nadzorovati v cerkvi šolo." — BGlej, glej, tako se je rešilo ! A zdaj ?" — BKlonimo svoje glave 1" In že vam je debata v toku. Besedo glavno, kakor vedno, ima tovariš Tone Bekar. — A zdaj — kaj to ? Ni li zvonjenje ? Po dolgih hodnikih odmeva glas šolskega srebrni zronca. Zdaj stopajo kolegi v razred, anjeganilŽe nekaj časa upirali so dečki r duri pričakovanja polne oči. nNe bo ga danes ? Kaj pomeni, učitelj bil je redno točen ?" Ga ni, ga ni 1 Obličje drugo prikaže se. Na mladih licih glej razočaranje, pogled uporen že zablesti. — BKaj iščeš tukaj ? Ti nisi naš, naš je le oni!" Zaman, zdaj segla tuja roka bo v mlada srea nepoznana. A on ? Tu, tu leži 7 postelji. ,,Oj, ne ! Tja k njim, oj, k moji deei !a Odeja zdrsne, kvišku plane. Oj, k njim, oj, k njim, oj ! . . Zašibijo kolena se, na postelj pade, kri vzvre mu iz hropečih prsi. — * * V tem svetem hipu tam pri mizi sedi vam birokrat usnjeni, nraport" zdaj na oblast predstojno spisuje čmeren, slabe volje, ^raport" 0 bolnem učeniku. In piše : »Še v soboto bil je kaj čil in zdrav pri svojem delu, a danes hipoma je zbolel. Zbolel podčrtam. Stvar sumljiva se zdi mi; danes je ponedeljek, ponedeljek, hm ! Naj blagoroli kaj ukreniti moč predstojna !.. ." II. Toditelj. V visokih regijonih, kjer je občutno mra2, blesti se v resnem svitu voditeljev obraz. Eako je možek vprežen, bi nihče ne verjel. nČe to bi vedel," pravi, Bbi vodstva ne sprejel." Nu, slednjič vsako delo se vendarle še zmaga, najhujša pa težava je odgovornost — vraga! Ear se vrši po šoli, na vse naj bo pozoren ; ej, nimate ni pojma, za kaj je odgovoren ! Ce zmanjka kje črnila, je nerabljiva kreda, če pamet vam zastane, on le je kri? — seveda. Oe slab obisk je v šoli, če dečki kje stepo se, on nosi odgovornost, nanj vsi le obrn6 se. Ce se porabi letos v pečeh preveč premoga, on odgovoren biti le mora. Oj, nadloga! Ta ljuba odgovornost povsodi ga preganja ; jaz mislim, odgovoren zato je še, kar sanja. To vola bi končalo, ne le moža ; to zdi se. A odgovorni vodja nasprotno še — redi se. (Dalje.)