li|ä;.i;'Ki n kl)  S k (I t <t i' :   /'   ií d j n ¡  za e o di  na  p r v I d m u  I i s d ć I e I j a    ^ ii|f!^^
Vinko Skalar
Vinko Skalar,
dr. psih.,
Pedagoška
fakulteta v
Ljubljani,
Kardeljeva pl.
16,1000
Ljubljana.
Povzetek
Na prelomu tisočletja smo se pri obravnavanju mladost-
nih prestopnikov znašli v konceptualni zmedi. Družbeno
politični dejavniki, ki imajo v rokah vzvode oblasti, še ve-
dno verjamejo, da bi bilo mogoče zajeziti naraščajočo kri-
minaliteto in socialno patologijo med mladimi z doslednim
nadzorovanjem in strogim in pravičnim kaznovanjem, če-
prav takšne usmeritve v razvitem svetu v zadnjih petindvaj-
set letih niso dale pozitivnih rezultatov in je kriminaliteta,
skupaj s socialno patologijo med mladimi, vseskozi neneh-
no naraščala. Del strokovne javnosti se zavzema za dosle-
dno spoštovanje človekovih pravic in za izobraževanje sto-
rilcev kaznivih dejanj, kar naj bi prispevalo najprej k ohra-
nitvi njihovega osebnega dostojanstva, odpira pa jim tudi
stvarne življenjske perspektive za čas po prestani kazni.
Med strokovnjaki je tudi veliko tistih, ki se zavzemajo za
uporabo terapevtskih metod, še posebej tim. kognitivnih ve-
denjskih terapevtskih modelov in metod. Del strokovne jav-
nosti daje prednost kompleksnemu pedagoškemu pristopu,
ki gradi svoje programe obravnavanja na stiku, na zaupa-
nju in bližini, na pozitivnem odnosu in na človeških in civi-
lizacijskih vrednotah, kijih je mogoče posredovati mladim
s težavami v socialni integraciji v neposrednem osebnem
odnosu in hkrati profesionalnem delovanju pedagoških de-
22 Socialna p e d a ¿j; o g i k a ,  2 000 vol.  4,  šl.   1,  sir.  21-) 2
lavcev. Ta, zadnja alternativa, se bo (po avtorjevem mne-
nju) prej ali slej izkazala za edino ustrezno in perspektiv-
no.
Ključne besede: prestopništvo, tretman, vzgojni zavod
Abstract
At the turn of the millennium we have found ourselves in a
conceptual confusion in dealing with juvenile delinquents.
The political factors who hold the power still believe it is
possible to stop the flood of ever growing crime and social
pathology in young people by a consistent control, and strict
yet just punishment system even though in the developed
countries such preferences have not shown any positive re-
sults in the last twenty-five years while crime and social
pathology in young people have been on the increase. Among
experts, some support strict respect for human rights and
such a training program foryuvenile delinquents that can
help them maintain their personal dignity and also open
up realistic expectations for the time after their release. Ot-
her experts believe in therapeutic methods, especially in
the cognitive behavioural therapeutic models and methods.
Another group of experts, however, advocate a complex edu-
cational approach which is built on contacts, trust, close-
ness, positive attitude and human and civilisation values
that can be passed on to young people with problems in
their social integration through personal contacts and pro-
fessional work of educational staff. The latter alternative
will, in author's view, sooner or later prove itself to be the
only suitable and productive.
Key words: juvenile delinquency, treatment, residential tre-
atment institutions
0 tem, kam vzgojni zavodi v pritiodnje, je bilo nanizanih neltaj mi-
sli v zaključnem delu članka "Vzgojne ustanove na prehodu v poindu-
strijsko družbo" (Skalar, 1998).
V omenjenem članku pisec opozarja na nevarnosti in na škodljive
posledice, če bi se odzivali panično in iracionalno na zvišanje krimi-
nalitete v zadnjih nekaj letih, na širitev nasilja, na razraščanje narko-
// i. Il k o  .S k a I a r :  V z g o j n i z a v o d i n a p r e I o m u  L i s o elei j a
manije in allíoholizma in na številne druge socialnopatološke pojave,
ki so še posebej značilni za države v tranziciji, če bi na težje obvladlji-
ve otroke in mladostnike v vzgojnih ustanovah reagirali s krepitvijo
represije, z zapiranjem vzgojnih ustanov, z ograjevanjem in s tehnič-
nim izpopolnjevanjem nadzorovanja. Predvsem bi bilo vprašljivo in
problematično, če bi se za takšne ukrepe odločali administrativno -
politično, brez pred tem verificiranih strokovnih podlag.
Avtor nadalje opozarja, da bi bilo treba opraviti temeljito analizo
konceptov vzgojnih programov in uveljavljene prakse v vzgojnih usta-
novah. Zadnja takšna analiza je bila namreč opravljena davnega leta
1982, opravil pa jo je Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti uni-
verze v Ljubljani s sodelavci. Ponovna analiza bi bila nujna, ker so se
v 16 letih bistveno spremenile družbene razmere, prav tako vsebina
in kohčina socialne patologije mladih, s tem pa tudi populacija mla-
dostnikov v vzgojnih ustanovah. Medtem nam je tudi znanost poma-
gala do novih znanj in spoznanj, do novih uvidov pa tudi do novih
metod in modelov obravnavanja mladoletnih prestopnikov.
V članku avtor zapiše še tri misli. Prva se nanaša na diferenciacijo
in individualizacijo, ki bi ju bilo treba uveljaviti kot načelo pri vzgoj-
nem delu v prihodnje. Naslednja se nanaša na potrebo po bogatejših
vsebinah pedagoškega dela, da bi bil vsak dan bolj izpolnjen in privla-
čen za mladostnike. Tretja pa se nanaša na potrebo po profesionaliza-
ciji socialnopedagoškega dela, ki bi moralo v prihodnje nadomestiti
še vedno prenaglašeno administrativno - nadzorno vlogo vzgojiteljev
v vzgojnih ustanovah.
Mish v omenjenem članku so podane na splošno, deklarativno, vse
pa se nanašajo na vizijo vzgojnih zavodov v prihodnje.
V želji, da bi bila vizija podana podrobneje in bolj utemeljeno, sem
za to priložnost, za ta članek, pregledal precej tuje literature, pred-
vsem angleških in ameriških revij, ki so namenjene problemom mla-
dostniške delinkvence in otrok in mladostnikov z vedenjskimi in oseb-
nostnimi motnjami in njihovemu obravnavanju, še posebej v vzgoj-
nih zavodih. Domneval sem, da bi bilo mogoče iz horizontalnega pre-
gleda ustreznega revialnega tiska zaznati novejše trende, kot se uve-
ljavljajo v institucionalni, izvendružinski vzgoji, prevzgoji in tretma-
nu ter da bi bilo mogoče zaznati novosti v modelih in metodah obrav-
navanja delinkventnih in deviantnih osebnosti. Zanimalo me je, če je
mogoče zaznati na pragu tretjega tisočletja kaj več, kot nam je bilo na
2^ Socialna p e d a   o g i k a ,  2000  vol.   4,  šl.   1,  sir.  21-32
voljo v 70-ih, 80-ih in tudi 90-ih letih, ko je bil na zatožno klop postav-
ljen tretman, kot smo ga poznali v 60-ih letih. Zanimalo me je, kaj se
v prihodnje kaže na obzorju, kaj nam obetajo nova znanstvena odkrit-
ja in v katerih smereh vidijo strokovnjaki bolj optimistično, strokovno
in znanstveno podprte, učinkovite izhode kot alternativo represivnim,
pretežno iracionalnim družbenim odzivom na odklonsko vedenje mla-
dostnikov (tudi odraslih). Pričakoval sem, da bodo presežene dileme
o tem, ali so primernejši skrajno represivni prijemi ali psihoterapevt-
ske metode brez posebnega poudarka na pravilih in načelu socialno-
sti, ki jih morajo obravnavani mladostniki spoštovati. Pričakoval sem,
da bodo vsaj v stroki, če že ne vpraksi, prevladale strokovno utemelje-
ne in sprejemljive paradigme.
Toda kolikor več literature sem pregledal, bolj mi je postajalo ja-
sno, da so moja pričakovanja iluzija in da nimajo realne podlage. Re-
snici na ljubo, odkril sem posamične bisere, vendar med številnejšimi
konzervativnimi, turobnimi, neobetavnimi, brezosebnimi (beri nehu-
manimi), predvsem pa instrumentalnimi pristopi in v preteklosti pri-
ljubljenimi praksami. Zanimivo bo postaviti v ospredje razmišljanje
in poglede pravnih strokovnjakov v Združenih državah Amerike o tem,
kaj se je v dosedanjem sodnem sistemu pri obravnavanju mladoletnih
delinkventov izkazalo kot neustrezno in kakšen naj bi bil učinkovit
sodni sistem zoper mladoletne prestopnike za 21. stoletje. V zvezi s
tem Shaybilchik ugotavlja, da se je v 90-ih letih med mladoletniki po-
večalo število kaznivih dejanj za več kot 50%. Povečalo se je zlasti
število kaznivih dejanj, povezanih z nasiljem, s spolnim nasiljem, pre-
prodajo mamil, močno pa se je povečalo tudi število povratnikov. To-
rej so bili kazenskoupravni ukrepi zoper mladoletnike neučinkoviti,
zaradi česar bi jih bilo treba posodobiti in spremeniti. Po mnenju av-
torja bi moral učinkovit sistem ukrepov:
1. poskrbeti, da bo postal mladoletnik za svoje dejanje odgovoren;
2. poskrbeti, da se bo mladoletnik v času prestajanja ukrepa poklicno
usposobil in da bo postal produktiven državljan;
3. da bi bilo treba v času prestajanja ukrepa in tudi po prestanem
ukrepu poskrbeti, da mladoletnik ne bo nevaren socialnemu oko-
lju.
Te tri cilje je mogoče po mnenju avtorja doseči s:
1. hitrim in doslednim ukrepanjem sodišč na odkrita kazniva dejanja
mladoletnikov;
y i II k o  .S k a L a r :  V z g o j a i z a v o d i ii a p r e L o in u t i s o č I e I j a
2. temeljim diagnosticiranjem mladoletnikov, ki pridejo prvič navzkriž
z zakonom. Pri njih je potrebno še posebej preveriti stopnjo druž-
bene nevarnosti;
3. zagotavljanjem širokega spektra možnosti in razvijanjem kolikor
mogoče raznolikih tretmanskih modelov;
4. strmim stopnjevanjem sankcij in strogimi ukrepi za povratnike;
5. legalizacijo detencije (možnost pridržanja mladostnika v priporu
že pred izrekom sodbe);
6. legalizacijo vmesnih sankcij (ukrepov). Razen temeljnega ukrepa
oz. sankcije lahko sodišče izreče še dodatne ukrepe, kot npr. vklju-
čitev v intenzivni terapevtski program ali namestitev za intenzivno
nadzorovanje, ali namestitev (na roko) daljinsko vodene zapestni-
ce, s katero je mogoče spremljati mladostnikovo gibanje;
7. uveljavitvijo t. i. "varnih ukrepov". Psihološko svetovanje ali psi-
hoterapija, pokhcno usposabljanje, izobraževanje, medicinske in-
tervencije, vse to naj bi bilo organizirano v strogo varovanem oko-
lju;
8. intenzivno pomočjo mladostnikom in nadzorovanjem potem, ko se
vrnejo in vzgojnega zavoda oz. iz zapora.
Svetla točka med navedenimi osmimi je tretja, ki govori o tretma-
nu, o kolikor mogoče raznolikih, diferenciranih obravnavanjih. Edino
v tej točki se avtor vzdrži predlogov, kjer ni posebej izpostavljena re-
presija ali kontrola.
Toda v zvezi s tretmanom je treba opozoriti na novejše konotacije,
ki so drugačne kot pred 30 ali 40 leti. Tuja, zlasti angleška strokovna
literatura je v zadnjem desetletju preplavljena z novimi tretmanskimi
metodami in modeli, ki so se menda izkazah kot učinkoviti pri korek-
ciji disocialnih mladostnikov. Poimenovali bi jih lahko s skupnim ime-
nom "kognitivne vedenjske intervencije" ali "kognitivni vedenjski te-
rapevtski modeh in metode". V ta okvir bi lahko uvrstiU treninge za
premagovanje strahu (fobij). Uveljavili so se treningi oz. terapevtske
metode za premagovanje strahu pred šolo, pred zaposlitvijo, pred pre-
vzemanjem odgovornosti in pred socialnimi obveznostmi. V ta okvir
sodijo terapevtske metode za bolj razumno (racionalno) načrtovanje
in vedenje, treningi za imunost na stres, terapije za izboljšanje inte-
lektualnega funkcioniranja, strukturalne psihoterapije, treningi za iz-
boljšanje metakognicije, za izboljšanje spomina, za razumevanje pre-
branega. Med treningi in terapijami je velik poudarek na učenju soci-
2^ s i) C i a I II a  pedagogika,  2000  vol.   4,  št.   1,  sir.   21-32
alnih veščin, discipliniranju in samodiscipliniranju, na metodah za
izboljšanje osebne prožnosti (ang. resiliance) itd.
Če poskušam v mislih povzeti nekaj malega, kar vem o teh meto-
dah in o uporabi teh metod v praksi, in če pri tem upoštevam kritike,
ki so jih podali avtorji, ki odklanjajo kognitivno vedenjsko paradigmo
v psihoterapiji, potem se mi vsiljuje vtis, ki bi ga težje opredelil s ko-
gnitivnimi argumenti. Gre za neprijeten vtis, ki mi ostaja na robu za-
vesti od tedaj, ko sem prebral roman "Peklenska pomaranča". Ta vtis
se mi vriva v zavest pri vseh terapevtskih metodah in praksah (še bolj
pri praksah), ki temeljijo na vedenjski paradigmi oz. sodijo k t. i. pro-
gramom za modifikacijo vedenja.
Sicer pa sem skeptičen do vseh terapevtskih posegov pri disocialni
mladini, še posebej pri disocialni mladini v vzgojnih zavodih. Razlo-
gov za to je več, navedel pa bom le enega med njimi.
Terapevtska vloga postavlja vzgojitelja ali svetovalnega delavca oz.
terapevta v nadrejeno vlogo avtoritete, ki ne uporablja klasičnega ar-
zenala restriktivnih in represivnih ukrepov, da bi uveljavila svojo vo-
ljo, pač pa se mladostniku približa na mehak, indirekten način, na
način, ki ga mladostnik ne razume v celoti. Tudi terapevtovo zagotav-
ljanje, da gre za povsem prostovoljno odločitev mladostnika za sode-
lovanje, ne zveni prepričljivo, saj doživlja tako vzgojitelje kot sveto-
valne delavce in terapevte nekje na robu zavesti kot podaljšano roko
avtoritete sodišča, ki so neposredna ovira njegovemu neprostovoljne-
mu bivanju v vzgojnem zavodu. Zato vzgojitelj (svetovalni delavec,
terapevt) z disocialnim mladostnikom v terapevtskem odnosu ne mo-
re vzpostaviti pristnega človeškega stika. Je v komaj kaj boljšem polo-
žaju kot paznik, katerega prednost je v tem, da v nadzorovanega ne
posega in ne poskuša prodreti v ozadje njegovega socialnega jaza.
Pred kratkim sem ponovno gledal film Krištofa Kislowskega "Krat-
ki film o ubijanju". Pozoren sem bil na prizor, ko zagovornik vpraša
na smrt obsojenega, zakaj ga je prosil za razgovor in se mu hkrati
opravičuje, češ: "Shšali ste, da sem se trudil, toda niso upoštevali". Pa
mu obsojeni odgovori: "Ne vem, kaj ste govorili, tudi za druge v sodni
dvorani ne vem, kaj so govorih, ker nisem poslušal. Ni me zanimalo.
Toda ko ste me poldicah po imenu, ko so me peljah po razsodbi v
poHcijski avto, mi je zazvenelo domače in pomislil sem ... morda pa bi
ga le prosil za razgovor".
Dobrohoten človeški odnos odtehta pri naših varovancih mnogo.
y i II k o  S k u I a r :  Hz g o j ii i z a v o d i ii a p r e I o m u  I i s o člclja
Če ga ne zmoremo, nam res ne preostane drugega kot terapija. Vse-
eno kališna.
Seveda pa pri tem ne mislim, da je slabo, če pobliže spoznamo re-
alitetno terapijo, gestalt terapijo, transakcijsko analizo ali kratkoroč-
ne metode psihoanalize. Postajamo občutljivejši pri razumevanju sa-
mega sebe in sočloveka, odkrivamo pri sebi in pri mladostniku raz-
sežnosti, ki so nam bile morda prikrite, morda postajamo pri tem bolj
profesionalni in nedvomno bogatimo pedagoški proces in medčlove-
ški odnos. Toda na nobeno od psihoterapij ne kaže prisegati, nobeni
se ne kaže zavezati, pač pa kaže ostati zvest kompleksni, celostni vzgo-
jiteljski vlogi.
Takšno vzgojitelj evo vlogo je odlično predstavil in utemeljil Nicho-
las Hobbs (1992), ki poudarja, da je treba prevzgojo disocialnih, čust-
veno in vedenjsko motenih graditi na pozitivnih pojmih, na predpo-
stavkah normalnosti in zdravja in ne na predpostavkah deviantnosti
in bolezni. Njegov pristop je sinteza izobraževanja, usposabljanja, var-
stva in tretmana. Nicholas Hobbs pri svojem modelu opušča pogled
nazaj (v preteklosti) in navznoter (v podzavest) in daje prednost nače-
lu "tukaj in sedaj". Meni, da vedenjske in čustvene motnje niso simp-
tom individualne patologije, ampak znamenje nepravilnega delova-
nja človekovega ekosistema. Ključne postavke njegovega koncepta
obravnavanja mladostnikov v instituciji so:
1. Življenje je treba živeti zdaj in tu, prihodnost je pri tem lahko le
izziv za še bogatejšo sedanjost. Vsak dan posebej je za mladostnika
najbolj pomemben, zato ga je treba napolniti z bogatimi, privlačni-
mi vsebinami.
2. Če ni zaupanja med mladostnikom in vzgojiteljem, je vzgojitelj v
slepi ulici, je na drugem tiru, v drugem svetu in njegove interven-
cije so brezpredmetne. Pot k zaupanju pa je dajanje pomoči in sku-
pno življenje.
3. Pri mladostnikih je treba kolikor je le mogoče povečati njihovo so-
cialno kompetentnost. Naučiti jih moramo oz. jim omogočiti, da si
pridobijo veščine in spretnosti in da si pridobijo nova znanja, s ka-
terimi si bodo lahko utrjevali socialni položaj in si pridobih pozitiv-
no samopodobo.
4. Vzgojitelji naj pri mladoletnikih pospešujejo razvojne procese s tem,
da jih vključujejo v realno življenje, da jim omogočijo vključeva-
nje, jih vzpodbujajo in jim pri tem pomagajo, ne da bi jih pri vklju-
2^ Socialna pedagogika,  2000  vol.   4,  šl.   1,  sir.  21-i 2
čevanju v nenačrtovane socialne interakcije ovirali, jim določali,
kaj smejo in česa ne in jih na vsakem koraku nadzorovali.
5. Discipline, samodiscipline in samokontrole se je mogoče naučiti z
uveljavljenimi pravili v instituciji, ki so v funkciji interesov (tudi)
tistih, katerim so namenjene, s sodelovanjem gojencev pri obliko-
vanju pravil, z doslednostjo in premočrtnostjo ter nadzorovanjem
spoštovanja pravil in pogovorom o pravilih, kadar pride do kršitev
in do poskusov manipuliranja. Disciplinirano vedenje in samodis-
ciplino je mogoče pri gojencih utemeljiti razumno in smotrno in to
s posebnimi metodami in tehnikami (v tej točki Hobbs sprejema
kognitivne terapevtske pristope).
6. Čustva je treba izraziti in gojenci morajo imeti možnost, da jih iz-
razijo, ne glede na to, ali gre za pozitivna ali za negativna čustva.
Kljub temu, da naj bi vzgojitelji pri gojencih izražanje čustev spod-
bujali, pa morajo način izražanja poskušati kultivirati, postavljati
okvire in pravila, ki jih je treba spoštovati. Življenje v instituciji naj
bo organizirano tako, da bo vsakdanjik prinašal čim več doživetij s
spremljajočimi pozitivnimi čustvi. Nova, pozitivna doživetja, še po-
sebej v medosebnih odnosih, ki so spremljana s pozitivnimi čustvi,
pomenijo novo učenje, ki lahko postopoma izpodrinja in zamenju-
je negativne izkušnje iz preteklosti in vodi k pozitivnim spremem-
bam.
7. Skupina naj bo glavni vir pomoči posamezniku pri odraščanju. Za-
to morajo vzgojitelji s posegi v formalne in neformalne skupine v
instituciji pospeševati procese rasti in progresivnega razvoja sku-
pin. Še posebna pozornost naj velja v skupinah sodelovanju in ne
tekmovanju.
8. Ceremonije in rituali prispevajo k strukturiranju življenja v insti-
tuciji, prispevajo k redu in k stabilnosti in ustvarjajo pri gojencih
občutek varnosti.
9. Fizična aktivnost, kot so športne dejavnosti, pohodi, planinarjenje,
prispeva k fizičnemu in psihičnemu sproščanju, h krepitvi in ust-
varjanju telesnih spretnosti pa tudi h kondiciji gojencev.
K nekaterim temeljnim sestavinam koncepta vzgoje in prevzgoje,
ki bi jih bilo treba po mnenju Nicholasa Hobbsa uveljaviti v vzgojnem
zavodu, pa avtor posebej poudarja, da bi moral mladostnik prav vsak
dan doživeti kaj prijetnega in veselega. V naših institucijah, pravi, se
veliko pogovarjamo o napakah, o krivdi in o strahu, o nemoralnem in
y i ti k o  S k alai-:  I-" z g o j a i z a v o d i ii a p r e I o m u l i s o č I c I j a 2Ç
zavrženem vedenju, o gnusu in o zavoženem življenju, zelo malo ali
pa nič o bolj veselih in optimističnih stvareh, kot npr. o prijateljstvu,
ne znamo se veseliti malih prijetnih stvari, jutrišnjega dne, ko je na
programu izlet, ekskurzija, gledališka predstava ah praznovanje ah
pa odhod enega izmed gojencev domov.
Ni naključje, da se je doživljajska pedagogika izkazala kot izjemno
učinkovita in da so njej podobni programi priljubljeni tako pri mla-
dostnikih kot pri vzgojiteljih. Vsebujejo celo vrsto priložnosti za pri-
jetna doživetja, za doživetje uspešnosti, za samopotrjevanje, za opti-
mizem. Pohodi v gozdove, v gore, v divjino, na morje vzbudijo ljube-
zen do narave, do gozda, do divjine, do gora in do morja.
To je le manjši del bogatih mish, sugestij in smernic Nicholasa Hobb-
sa, ki jih naslavlja na vzgojne ustanove. Te ideje za nas večinoma niso
nove. Zanimivi in novi pa so poudarki, ki jih pripisuje posamičnim
dejavnikom. Še posebej v različnih zvezah izpostavlja pomen vsakda-
na, trenutka, ki ga živimo tukaj in zdaj. Ta naj bi bil bogat in izpolnjen
s prijetnimi doživetji in pozitivnimi čustvi. V teh poudarkih zagovarja
Nicholas Hobbs enaka stališča kot nekateri teoretiki nemške socialne
pedagogike, med katerimi je treba posebej omeniti H. Thierscha.
Navedena razmišljanja so namenjena obravnavanju delinkventnih,
disocialnih mladostnikov v vzgojnih ustanovah, v zvezi s katerimi se
soočamo z že kar vsakdanjim refrenom: delinkventost narašča, vedno
več je med mladimi nasilništva, širijo se zasvojenosti z drogami, alko-
holom, narašča število samomorov med mladimi itd.
Daniel Golman v svetovni uspešnici "Čustvena inteligenca" (1995)
na nekem mestu pravi takole: morda je najbolj zaskrbljujoč podatek,
ki smo ga dobili iz ankete za starše in učitelje, ki kaže, da se generaciji
staršev in učiteljev sedanja generacija mladih zdi bolj čustveno vzne-
mirjena kot generacija pred njo, bolj osamljena in depresivna, bolj
jezna in nedisciplinirana, bolj nervozna in zaskrbljena, bolj impulziv-
na in agresivna.
Podobno o mladih današnjega časa razmišlja Heitmayer. To je ti-
sto, kar Nicholas Hobbs vidi kot posledico motenega ekosistema. Na-
silje, nemir, hitenje, nervoznost in zaskrbljenost, kar doživljajo in če-
mur so izpostavljeni mladi, ustvarjajo njihovo nasilje, nemir, hitenje,
tudi njihovo nervoznost in zaskrbljenost.
Če lahko sprejmemo sporočilo o zaskrbljujočem razraščanju osebne
in socialne patologije pri mladih in če soglašamo z razlagami, da so vzro-
Socialna pedagogika,  2 O O t) vol.  4,  šl.   1,  sir.  21-32
ki v motenem ekosistemu, potem kaže večji del naše pozornosti pre-
usmeriti v družbo, v socialne sisteme in v njihove podsisteme, v social-
ne skupine in v posameznike (tudi k samemu sebi), ki so sestavni deli
skupin, socialnih podsistemov in sistemov. In v zvezi z osebno in social-
no patologijo pri mladih se bomo kaj hitro osvestih, da je ne bo mogoče
zajeziti niti z represijo niti s terapijo. Če bomo prisluhnih sporočilom in
sugestijam Hobbsa in mnogih, ki razmišljajo na podoben način, pa ne
bomo izbrali pravega zdravila le za mlade generacije in njihovo patolo-
gijo, pač pa tudi za lastno patologijo, ki ustvarja patologijo mladih.
O tem problemu piše Linda Lantieri v članku "Od kaznovanja k
prevenciji" (1996). Identificira načela preprečevanja nasilja, pri tem
pa izhaja iz obsežne, večletne raziskave. Med drugim pravi, da je za-
vod za mnoge vedenjsko in čustveno motene mladostnike zadnja jav-
na ustanova, ki jih poskuša naučiti veščin in jim daje napotke za živ-
ljenje preden se ti mladoletniki znajdejo v zaporu. In če bodo hoteli
vzgojni zavodi skupaj z vsemi drugimi vzgojnimi ustanovami mladim
zagotoviti preživetje v naslednjem desetletju, v začetku novega tisoč-
letja, se bodo morali naučiti vzgojiti tudi njihovo srce in ne le njihove-
ga duha in razum.
Z razmišljanji na temo "Kam in kako vzgojne ustanove v prihod-
nje" bi lahko še nadaljeval. Lahko bi še bolj podrobno poročal o vsebi-
nah, stahščih, o koncepcijah in o vizijah, ki so me navdajale z nepri-
jetnimi občutki, z vsebinami, ki nam jih kažejo strokovnjaki kot dobro
možnost, pa bi jih najraje pozabil in zamolčal, kot da jih ni, kot da se o
njih ne piše.
Lahko pa bi podrobneje poročal tudi o vsebinah, ki predstavljajo
bolj človeške in hkrati strokovno sprejemljivejše in bolj ekonomične
perspektive. Med avtorji, s katerimi bi želel obsežneje in podrobneje
seznaniti bralce "Socialne pedagogike", še posebej vzgojitelje v vzgoj-
nih ustanovah, sta nedvomno Linda Lantieri in Nicholas Hobbs, ki je
bil v sestavku že omenjen, pa še kdo. To so strokovnjaki, katerih ob-
sežno znanje, bogate izkušnje in tankočutnost za individualne usode
otrok s težavami v socialni integraciji bi kazalo vplesti v koncepte na-
šega dela v prihodnje, v koncepte za tretje tisočletje.
Literatura
Bilchik, S. (1998). A juvenile justice system for the 21st century.
Crime & Delinquency 4 (1), 89-101.
y i II li o  S k u L u r :  Hz g o j ii i z a v o d i n a p r c I o m u  I i .s o č I e I j a J
Brendetmo, L.R. in Ness, A.E. (1995). Fixing flaws or building
strenghts? Reclaiming children and youth. Journal of emotional and
behavioral problems, 4 (2), 2-7.
Newman, D. (1992). Nicholas Hobbs and school of joy. Journal of
emotional and behavioral problems, 1 (2), s. 44-48.
Dekleva, B. (1992). Evropski simpozij "Adolescenti v devetdesetih:
Problemi in perspektive". Revija za kriminologijo in kriminalistiko 43
(4), 394-396.
Gottesman, M. (1994). Recent changes and new trends in extrafami-
lial hild care:An internationalperpsective. London: Whithing and Birch.
Lantieri, L. (1997). From punishment to prevewntion: Educating
the hearth. Journal of emotional and behavioral problems, 6 (3), 155-
159.
Maag, J. W. in Webber, J. (1995). Cognitive therapies: Past trends,
current practices and future directions. Reclaiming children and yo-
uth. Journal of emotional and behavioral problems, 4 (2), 70-74.
Skalar, V. (1998). Vzgojne ustanove na prehodu v postindustrijsko
družbo. Socialna pedagogika, 2 (2), 5-18.
Zionts, P. in Zionts, L. (1995). Rational emotional behavior therapy
with troubled students. Reclaiming children and youth. Journal of emo-
tional and behavioral problems, 4 (2), 103-108.
Strokovni članek, prejet junija 1999.