Zgodnja cerkven list. D«ni'-h izhaja v«s.k petek iih celi poli, in velji po pošti za celo leto 4 pld. Ho kr., /.h j«. ';» - 40 kr , za eetert ieta I jjld. :<0 kr. V tiakarcici sprejeiuana za leto 4 g'o<» napadi na papeža, kteri je bil čisto prepušen igri močnejšega. Vsled teh zmag močnejših v Evropi je tudi Rusija zopet poprijela prašanje na Jutrovem. Kaj in kako bo v tej novi vojski na Jutrovem, o kteri meni Bistnark , da je neogibljivaV Vidili bomo o svojem času sijajno varstvo Neomadežane, pravi ,,Unita" dalje. Ona svoje pomoči ne bo naklonila ne tej, ne uni armadi, ampak svojemu papežu, glavarju katoliške Cerkve. Iz perve vojske je bilo izrastlo silo bodečega ternja, ki je grozno terpin-čilo serce Pija IX; v drugi vojski ga bo sv. Devica vzela pod svoje peruti, ter ga bo tolažila, otela in po-veličala. Tega se smemo gotovo nadjati vsl'*d Marijne dobrotljivosti in mogočnosti, in vsled velikih zasluženj, ki jih ima do nje Papež Neomadežano. lega si je „IJnita" toliko, kakor svesta. Francoski general Verge je bil pri napada Poggio Verde (Zelenega homca) storil obljubo, da hoče slovesno pripoznati dogmo neomadežanega Spočetja, ako se ia vojske verne zdrav in zmagovalen. Priboril je bil Zelen homec, ter je potem storjeno obljubo aveato spolnil, in v časnikih se Mariji očitno zahvalil za zmago. Da bo sv. Cerkev zmagala nekaj prej ali pozneje, to je gotovo; kako ravno se bo to isilo, to je v rokah Gospodovih. Prosimo Boga, da na priprosnje Brezma dežne reži ubogo keršanstvo kervavega turškega jarma, zmotence pa zedini s sv. katoliško Cerkvijo. MkHm bo zmagal! Pod kermilom nezmotljivega glavarja, kterega dneve Bog tako očitno zdaljšuje, se sv. Cerkev zmirom sijaj-nejše poveličuje; zmage nad krivoverstvom in nad silovito oblastjo se množe, ker njih puhlost se vedno jasnejše razodeva. Bizmark, sedanja glava te zarote, mora spoznati, da se zastooj in brez vspeha vzdiguje zoper čeznatorno, božjo moč. On s preganjanjem sv. Cerkve sit« ma trese drevo sv. vere, in luča krepHi vanj, s kterimi pa razun nekoliko piskovega sadja ne more nič otresti: nasproti se pa večina katoličanov s škofi vred toliko terdnejše oklepa papeža, središa katoliške edinosti. Čudovita je branioa Božja, ktero Pij IX tako posebno skuša. Liberalno *.it< l:čanstvo zasmehuje in zaničuje vse njegove načel-., celo še dogmo nezmotljivosti, ter preganja njegove spričevalce; toda pred osebo sv. Očeta občutijo vsi njegovi sovražniki in hiinjeni prijatli neko presuntjivo spoštovanj". Pij IX je v resnici nekak Leon Veliki, pred kterim s- skrivajo vsi novošegni Attili in Huni, ne sicer zato, kakor da bi vidili angelja a ognjenim mečem, temuč ker si resnica vč priboriti veljavo in spoštovanje. Pokončevavna je Pijeva obsodba Čez liberalne katoličane, ktero je poslal ko odgovor na adreso katoliškemu občnemu zboru v Monakovo: ,,Oni išejo zadostila v pozemeljskih dobrotah, zato se morajo nezmerno rovati za naklonjenost velikašev, morajo se njih jeze in kljubovanja bati; ne mislijo pa na to, da je prijaznost s tem svetom sovraštvo zoper Boga, in vsak, kdor hlepi p<> posvetnem dopadajenji, se stori sovražnika Božjega. Ako bi le nekoliko oči odperli, bi spoznali, da se dandanes resnica in zmota, pravica in sila borite na živl,enje in smert. Ooi se pa nočejo za pravico in resnico boriti, temuč hočejo luč in temo med seboj spraviti." Liberalni katoličani se pa sili sramotno vdajo in jo pripoznajo za pravilno. Tako je vselej ravnalo raz-kolništvo. Luter je terdil, da oznanuje čisti evangelij; pa njegov evangelij se je mogel le s silo vstanoviti in vzderžati, in tako se še dandanes ohranuje. Vse drugač je pa ravnala sv. Cerkev. Sv. Frančišek Salezij si je prizadeval zmotene zopet v naročje sv. Cerkve nazaj pripeljati, in jih je zares s svojo Ijubeznjivo besedo 70.000 spreobernil. Enkrat so mu zarad njegove osebne varnosti ponudili vujaško brambo, ktera naj bi ga branila pred kruto silovitostjo nekterih krivovercev; toda on jim reče: Luteranci potrebujejo sile, da svoj evangelij oznanujejo; katoliški misijonar se pa z ničemur drugim na pot ne poda, kakor le s čisto besedo Božjo. In zares, ako bi ga bili vojaki spremljali in branili, bi ne bil svetnik morda nobenega spreobernil. Enako se godi še dandanes. Bizmark in tovariši menijo s silo vse doseči, pa niso zmožni z jezuiti in enakomislečimi tudi katoliškega prepričanja spodriniti." „Ne more se", nadaljuje Pij IX, „nič nevarnejšega misliti, kakor je to pleme ljudi, ki hlinijo poštenost in pobožnost, od droge strani si pa prizadevajo zatreti moč Cerkve, ki sovraž- nike k prederznosti hujskajo, in k grozovitosti proti pravim otrokom sv. Cerkve navdihajo." — Tako početje pa ne zasluži druzega, kakor šibo Božjo. Res da! ne le sama Turčija je vredna kaznovanja, ampak vsa Evropa, ker keršaoska Evropa je vradno zatajila Kristusa, je sramotne oskrunjenja pravice dovolila, ter grozovito preganjanje resnice vstanovila. Ura povračila bo nastopila, in ne bo dolgo mudila. Pravica bode zmagala, akoravno bi morala po gromadi razvalin dospeti do pre sto'a, razvalin namreč od roke sovražnikov. Ogled po Slovenskem In dopisi. Iz Ljubljane. (Oddelek družbe sv. Vincenca pri sv. Jakopu.) Gotovo je mnogim premalo znano o tej konferenci", ki se je pred malo tedni pričela, pa je v svoji zadnji seji imela že 58 raznih ubožnih družin in oseb podpirati, ktere dobivajo navadno na teden kruha, moke, ali kave, mesa, ali drugotnega živeža, šote, ali tudi kaj obleke, pomoči za stanovanje itd., česar je veči potreba. Ta oddelek Vincencijeve družbe ima svoje razgovore vsako sredo zvečer v Virantovi hiši in se ozira na ubožne Sentjakopske in Ternovske fare, ki ste naj siromašnimi vsega mesta. Zato je tudi želeti, da bi dobrotniki obilno podpirali „šentjakopsko konferenco", še posebno pa premožniši prebivalci teb dveh duhovni), pa tudi, da bi k družbi v tem oddelku pristopali. Dosedanji djanski udje, ki ubožne obiskujejo, pa tudi darove od dobrotnikov za ubožne sprejemajo, so naslednji gospodje: Predsednik družbe prošt dr. Ant. Jarc, tergovec Tomaž Pirnat, učitelj Matej Močnik, rnagistratni vrad nik Karol Lahajnar, št.-jakopska kaplana Jan. Rozman in Mart. Poč, vrednik ,.Zg. Danice" L. Jeran, fajmoštra Ant. Jerina in Jož. Jerič, mizar Jan. Dogan, mojster France Drašler, vradnik Karol Žagar, posestnik Marka Brajer. Društvo, kadar se za koga pomoč prosi, pošlje dva svojih družnikov na dom pozvedit in se prepričat, kako da je. Ubožni ne dobivajo denara v roke, ampak le potrebnih reči, in če je treba kaj plačati, n. pr. pomoč k stanovanju, plača družba gospodarju. Namen družbe je pa tudi: na to gledati in si prizadevati, da se ubogim v duhovnem oziru pomaga, da se otroci čedno odgojajo, učijo, da se starši sami in vsi podpirani povzdigaj» vedno bolj k čednemu keršanskemu življenju, k Božji službi hodijo, ss. zakramente prejemajo itd. Iz teh kratkih besedi je slehernemu očitno, kako koristna za vse občinstvo je ta družba, in naj bi se je torej premožniši spominjali z darovi, kar kdo premore. To pa toliko bolj, ker vidijo, da tukaj se darovi tako prav in dobro obračajo, da malokje enako. Posebno tudi v svoji poslednji volji, testamentu, imajo mnogi lepo priliko spomniti se družbe sv. Vincencija in v prid svoje lastne duše revnim po tej družbi dobrote še po smerti deliti. It Ljabljaoe. (Kdaj bo konec hudega? — Car Aleksander je bil katoličan. — A. M.: Taigi. — Pij IX.) Vedno se še ugiblje, če bo mir ali vojska. Verjetno je, da pravega miru ne bo, dokler narodi — ne le papeža ne rešijo, ampak dokler se tudi k njemu ne začno za pomoč obračati. Pregrehe se dan na dan gode tako strašne, da moramo spoznati, to je kaj posebnega, nesli-šanega, Bog narode tepe! Rusi dobro spoznajo, saj v inteligentnih krogih, da so grešili, ker so se od Rima odtergali, pa resnica ima vselej nekaj resnobnega, zato se je vešasti svet ogiba in so še katoliški viši krogi središe resnice mnogotero zapustili. Poskušanje ranjcega cara Aleksandra 1 ruskega zadosti kaže, kolika moč je tega velikana gnala, da bi svoj narod zopet s Rimom zedinil; ne verjamemo, da bi tudi drugi ruski vladni visi krogi bili čisto brez notranjega nagibanja k katoliški resnici. Saj veliki Nikolaj, Aleksandrov nasledoik, je pred papežem Gregorijem XVI očitno pokazal, da ga spoštuje, ko mu je roko poljubil in pohlevno poslušal njegovo očitanje, da se na Ruskem tako neusmiljeno dela s katoličani. Aleksander je s katoličani na Ruskem delal usmiljeno, ker tudi sam je želel odkritoserčno katoličan postati in ves svoj narod zediniti s sv. Cerkvijo, torej je veselo, da je umeri kakor katoličan in se je zveličal. Te reči je razodeval glavni adjutant cara Aleksandra I, izselec Michaud (reci: Mišč); on je vse dopovedal sar-dinskemu ministru Eskarene-u, le ta pa je sporočil v pismu svojemu kralju Karolu Albertu , predniku sedanjega Viktor Emanvela. Pismo ministrovo do kralja je nedavno razglasila „Civilta cattolica". Ker je vso reč obširno naznanil „Slovenec" št. 145, torej tukaj le ob kratkem nekoliko posnamemo. Michaud je bil katoličan in car je bil do njega zaupljiv in mu je kazal svojo ljubezen do prave Cerkve Kristusove, dostikrat pa se je norčeval z generalom, ko sta bila sama, in se šaljivo pogovarjal o čudni časti, da njega — cara — Čislajo za poglavarja gerške cerkve (kar nima nobenega umnega pomena in nobene podlage). Tudi carova družina je vedila njegovo nagnjenje, in zlasti njegova mati ga je silno prosila in preprosila, da ni šel v Rim o svojem potu na Laško. Leta 1825 pa je general Michaud šel na Laško obiskat svojo družino, in takrat mu je car dal skrivno pa vradno nalogo, ki jo je imel opraviti do papeža Leona XII. Car je papežu poročil, da ima terden sklep konec storiti razkolništvu, svoje narode verniti v naročje sv. Cerkve in sam brez odloga odpovedati se Focijevim zmotam. Kako možat je bil ta sklep, kažejo besede, ki jih je car izrekel generalu pred odhodom v Rim, namreč: „Dobro, če bode treba, postanem mučenik!" Daljno poročilo do papeža obsega nektere naredbe, kako bi se pričelo to velikansko delo; toda v veliko nesrečo je bil Aleksander med tem umeri in reč je potem zastala. Car je bil skrivaj — saj v sercu — že katoličan. To kaže med drugim ta dogodba, da v nekem mestu je med svojim popotvanjem po noči prišel čisto skrivaj v dominikanski samostan in si je po prijoru v cerkvi izprosil blagoslov s presv. Rešnjim Telesom, kterega je sprejel z naj večim spoštovanjem, in se po shranitvi Najsvetejšega je vid:l cara z obličjem skor do tal pri-pognjenega, stopnice pa so bile z njegovimi solzami pomočene. Vladar se je zahvalil predniku in z naj veči tihoto je spet odšel pri malih samostanskih vraticah. Najberže je bil Michaud to poročilo skrivaj pripravil tudi čaru Nikolaju (Aleksandrovemu nasledniku) v roke, kakor zanesljivo meni minister Eskarene, ki je ravno to poročil sardinskemu kralju Karolu Albertu 22. vel. serp. 1841. Znamenita je tudi ta le okolišina. General Aleksander Michaud je bil o sv. letu 1825 v Rimu. Raznese se govorica, da je car Aleksander umeri. Michaud se ustraši in poprašuje, pa ne ruski poslanec in ne sardinska kraljica Mariia Terezija, tudi ondi bivši, o tem nič nista vedila. Bila je pa v Rimu takrat tudi častitljiva služab niča Božja Ana Marija Taigi, ki je 1. 1837 umerla. Na svet nekega prijatla gre general Michaud v svoji skerb-ljivosti tudi k tej sveti osebi, ki je bila znana zarad svojega preroškega duha. Pa komaj ji razodene, zakaj da je prišel, mu ona precej pove, da novica je resnična, bodi Bogu potoženo, in pristavi dalje: „Jutri bo ruski poslanec dobil vradno naznanilo". Tako se je tudi re3 zgodilo. Verh tega je bogoljubna Taigi prenžaljenega generala še s tem tolažila, da je bil Bog duši carovi milostiv, ker je umeri kot katoličan, in rešena je bila njegova duša zavolj ljubezni njegove do bližnjega, zavolj spoštovanja do namestnika Kristusovega, in zarad varstva, ki so ga pod njim vživsli katoličani. Omenjena bogoljubna Taigi je vse volitve papežev od Pija VII naprej vidila; napovedovala je davno prej njih djanja in dogodbe, ki so se imele snovati pod njih papeštvom. V današnji namen bodi samo omenjeno, kako je v neki prikazni vidila, da se je čez vso zemljo razger-nila gosta tema, potem je vidila podertine zidov in tra-m6v, kakor bi se bilo poderlo veliko poslopje. Blagovolil pa ji je Gospod razodeti, da sv. Cerkev bode po več bridkih poskušnjab dosegla tako velikansko in častitljivo zmago, da bodo ljudje nad tem silo stermeli; celi narodi se bodo povernili k edinosti rimske Cerkve, in zemlja bo svoje obličje spremenila. Tudi Pij IX velikrat govori o hudih prekucih, o neznanskih in pošastnih pregrehah, ki so zdaj razpre-žene; pa vselej z upanjem gotc»e in častitljive zmage bv. Cerkve. 20. kim. 1872 je rekel: „Previdnost do-dopuša, da se krivice dopolnujejo; kadar bodo dover-šene, se bo zasvetil dan zmage." V drugem kraji pravi, da bo krivica in pregreha vjedla in umorila sama sebe. — Ravno tisto leto 29. prosinca je govoril Rimljanom: „Preganjanja nas očišujejo, in ko bomo očišeni, bo Bog sovražnike v nič djal.... Naše upanje je le samo na Boga zastavljeno, na duha narodov, ki se bodo naveličani brezbožnosti k Bogu obernili in k velikim tega 8vet&, kteri poslednji so dozdaj še gluhi, in bodo rekli: Mi smo potrebni miru, pokoja in svobode, da bomo mogli po svojih verskih prepričanjih živeti. Le še dalje Boga prosimo, in gotovo bo dan zazorel, ko se bo govorilo: Vstal je velik mir.u Amerikaosko. (Delo Slovencev za spreoljervjenje A me* rike. Venimjer, Tomazin.) i Dalje. Gl. I. 23.) Po premnogih misijonih I. 1874 je obhajal P. Veningcr misijon v Negaunee u, v Mičiganski deržavi, pervih deset dni velikega serpana tistega leta. Tamošnji župnik, naš rojak preč. g. Vertin, piše, da je imel tam čez 90 govorov, vsaki dan po tri ali štiri v angleškem , francoskem in nemškem jeziku. Bolj kakor temu, da mu glas ne opeša, pravi, se je čuditi preserčnosti, s ktero ve vsakemu narodu govoriti. Na veliki Šmaren tistega leta je začel misijon v Lokport u in potem v Lemont u, v deržavi Illinoiški. V obeh krajih in tudi v Joliet-u ter \Yapperville-u je postavil marmeljnate misijonske križe, ker se v tistih krajih lomi marmelj in se s parnimi stroji v kratkem času tak križ izdela in zbrusi. Znano je, da so ee 1. 1873 povernili v domovino visokozaslužni misijonar oče Pire, spremljani od č. g. Tomazina, kteri je zdaj njih namestnik v misijonu. Ver-nivšemu se 1. 1874 so mil. škof izročili misijone v severni Minesoti ter mu rekli napraviti misijonski stan na Beli zemlji (White Earth, indijansko: Ga-\va-ba bi-ga-ni-kag). Cez 10 let sem bil že v tem misijonu z očetom Pircem, pravi ta misijonar, in vendar sem z veliko žalostjo nastopil to misijonsko pot, ker britko sem pogrešal prijazne drušine svojega starega modrega svetovalca, kteri mi je bil drugi oče v tih pustih krajih med divjimi Indijani. Sam sem se naprtil iz št.-Pavla, škofijskega mesta, proti severu; 150 angleških mi'j daleč sem hodil do perve indijanske naselbine. Spovedoval in obhajal sem tukaj za Veliko noč, kerstil nektere otroke ter obiskoval bolnike, nektere več milj daleč po gozdu raztresene. Od tam sem šel proti zahodu 25 milj; od tod zopet proti severozahodu ob reki „St. Louis" 25 milj daleč. Takrat so bili Indijani večidel po gozdih ter so lovili javorjev sok, iz kterega napravjjajo sladkor. Povsod so popustili delo ter prišli opravljat k misijonu velikonočno spoved in sv. Obhajilo. Nisem jih hotel predolgo zaderževati od dela, da niso terpeli prevelike škode, ker sladki sok le malo časa spomladi teče. Nekaj sladkorja imajo za svojo rabo, druzega zamene s ter-govci za potrebno blago. Napotil sem se proti Beli zemlji 200 milj dalje proti severozahodu. Obiskovaje med potjo nektere majhne katoliške naselbine, sem prišel utru;en v White Earth (Belo zemljo). Katolisk Indijan mi j** prepustil leseno kočo v stanovanje, za se in za svojo družino je pa hitro napravil kočo z orezovega lub-a. Slišavši, da je prišel mašuik, je priv: o mlado in staro, katoliško in neversko ljudstvo, ga vidu in z veseljem pozdravit. Kmalo prijaši tudi viši poveljnik Ignacij llule in-the-day (kterega sem bil pred 4 leti kerstil), spremljan od dveh pervih vojakov, tudi na konjih. Stopivši v kočo je pobožno pokleknil ter me prosil blagoslova; podal mi je roko ter govoril s solzami veselja v očeh: „Oče, ne morem ti povedati, kako je danes veselo moje serce, ker te zopet vidim tukaj med nami. Bali smo se že, da boš ostal v svoji lepi domovini in te ne bo več nazaj. Zdaj pa vidim, da nas nisi pozabil, zato sem razveaeljen jaz in moje ljudstvo, da te zopet tukaj vidimo." Odgovoril sem mu, da sem na poti in doma vedno na nje misM ter štel dneve, kdaj bom zopet prišel k njim učit tiste, ki še niso sprejeli vere v pravega Boga, ter jih pripeljat na pravo pot v nebesa. Tudi od starega očeta Pirca sem jim mogel praviti, kako so popotovali in kako se jim godi. Postavil sem bil v koči majhen misijonski altar ter pripravil vse za sv. mašo. Drugo jut^o na vse zgodaj aem že zaslišal zunaj Indijane, ki ao bili prišli k Božji službi. Ob napovedanem času za sv. mašo je bila koča natlačena pobožno molečih Indijanov, ki so bili neizrečeno veseli, da so mogli biti zopet enkrat pri sv. maši. Zbirali so se vt»aki dan zjutraj in zvečer k skupni molitvi. Dopoldne sem jih učil keršanski nauk, popoldne sem obiskoval boinikc. S pomočjo bratovšine sv. Leopolda sem postavil leseoo kapelo, ktera je bila 30. rožnika (1875) slovesno blagoslovljena. — To leto, kar sem tukaj, sem kerstil 2