Upravništvo: Ljubljana, Tyi“ševa cesta i? Poštnočekovni račun:
Ljubljana št. 16.176 Rokopisov ne vračamo Oglasi po tarifu
Tiska Zadružna tiskarna (M. Blejec) v Ljubljani
Poštnina plačana v gotovini.	Izhaja	vsak	petek.
Uredništvo: Ljubljana, Tyrševa cesta št. 1?
Naročnina četrtletno 15 Din za pol leta 30 Din za vse leto 60 Din Posamezne številke 1.50 Din Za i n o s t r a n s t v o celoletna naročnina 90 Din
Ljubljana, 12. junija 1936.
„Na svoji zemlji terjamo svoje pravice!"
Na povratku s planin sem vedril v gorenjski kmečki hiši. Kmetija je bila, po videzu sodeč, majhna, a trdna. Kmalu sem se zapletel v neprisiljen in živahen pogovor z gospodarjem. Bil je že osivel mož, gorenjska korenina, pošten in odkrit. Pravijo, da naš kmet ne pozna drugih skrbi, ko krušne in gospodarske. Ni čuda, tam, kj er komaj diha in živi! A najdeš na kmetih tudi ljudi, ki te osramote s svojim idealizmom in svojo vnemo za izobrazbo. Omara v sobi je bila polna, slovenskih knjig. Med njimi Vidmarjev »Moj pogled na svet«.« Začudil sem se. »Ali ste to knjigo čitali?« »Sem.« »Ali ste jo razumeli in kako vam je ugajala? »Poučna knjiga. Marsikaj sem izvedel. Vsega nisem razumel. Ne škodi tako branje. Iz ravnotežja me ni spravilo. Pisatelj išče Boga, jaz ga imam.« Iz nadaljnjega pogovora sem spoznal, da je mož nenavadno podkovan v naši zgodovini, tudi v zgodovini slovenske politike in narodnih bojev v stari Avstriji. Posebno mu je bila pri srcu usoda naših koroških rojakov. Kmalu sva bila v razgovoru pri točki, ki ga je očitno najbolj pekla.
»I rd bo j smo bil i v stari Avstri j i za pravice svojega jezika, nekaj smo si jih le priborili, vsaj pri nas na Kranjskem. Pričakoval sem, da bo v novi državi imela slovenščina na slovenski zemlji isto veljavo, kakor jo ima po priliki nemščina v Avstriji. Vidim pa, da sem se varal. Kamorkoli pogledam vidim, da se izriva slovenščina s prvega mesta.
Povem vam, ne priznam in ne bom nikoli priznal dvojne mere glede jezika, ker je nepo-stavna in krivična. Slovenščina je državni jezik in noben nima pred njo po zakonu kake prednosti i n ko bi jo imel, bi bila to krivica. Pojasnite mi zato, kako je mogoče, da se pri nas izdajajo na nekih uradih odloki, potrdila, izkaznice v neslovenskem jeziku, kako je mogoče, da so pri nas celo državni uslužbenci, ki slovenski ne znajo. Ali so uradi zaradi ljudstva, ali je ljudstvo zaradi njih. Nerazumljivo mi je in glo,-boko me žali, da večkrat srečam na železnicah in drugod javne napise, opozorila in pozive v raznih jezikih, le ne v slovenskem. Žali me, da ne vidim slovenščine na poštnih tiskovinah, na bankovc ih in monopolnih predmetih. Še francoščino bom prej našel ko slovenščino. Saj so naš jezik v tem oziru
Po mojem mnenju je tudi popolnoma nepotrebno, da bi bili javni napisi na uradih, ki so namenjeni le našemu ljudstvu, v dveh abecedah in dveh jezikih. Rad bi vedel, kdo je za te razmere odgovoren in zakaj se krivci ne kličejo na odgovor. Tako početje, le verjemite mi, razburja slovensko ljudstvo in škodi ugledu države.«
Poskušal sem možu pojasniti, da je to stvar politike in politične moči. Ko bi Slovenci politično več veljali, bi tudi v tem oziru bilo bolje. Dosti je med nami ljudi, ki so Slovenci samo po jeziku, ne pa po srcu in sami izdajajo slovensko stvar.
Mogoče imate prav, a te modrosti ne razumem. Ne gre til vendar za. politiko ene ali druge stranke, gre za našo pravico, ki je zapisana v zgodovini in ki nam je noben pošten človek ne more kratiti. V svoji državi smo in v teh za-
devali tudi med politiki ne more biti prerekanj. To je naša zemlja in naša država, tu smo mi gospodarji in naša pravica je, da je pri nas slovenščina povsod na prvem mestu. Zakaj pa smo ustanovili to državo, Saj je vendar prej ni bilo. Saj je vendar tu zaradi nas. Da bi bili postavljeni v svoji državi v kot, to bi bil vendar narobe svet in nemogoča stvar. Ne prosimo miloščine, saj nimamo gospodarja nad sabo. Pravica je samo ena, kakor je Bog eden. In nič drugega ne zahtevamo ko pravico. Kar velja za Srbe v srbskih krajih, to velja za Slovence v slovenskih. To razumem. Vse drugo je krivica, ali se odeva v to ali ono obleko. In krivici sc mora postaviti po robu vsak, kdor je s svojim ljudstvom in kdor je za državo.«
Trudil sem se, da bi možu razložil ideologijo o enotnem jugoslovenškem narodu, kakor jo neki politiki učijo in potem iz nje izvajajo svoje posebno stališče do slovenstva in slovenskega jezika. Vse to ga ni preveč zanimalo.
»Mestni in študirani ljudje lahko imajo sebe za norca in če hočejo, si lahko domišljajo, da so postali nekaj drugega, če svojo suknjo zamenjajo za tujo, za nas pa ostane krivica krivica, ali jo ugan jaš pod tem ali drugim imenom. Hočemo, da se vsaka stvar imenuje s pravim imenom. Kar je belo, je za nas belo, in kar je črno, naj bo črno. Nisem še nikogar vprašal, ali sem lahko najprej Slovenec in potem vse drugo. Te pravice si ne dam od nikogar kratiti. Kot Slovenec sem se rodil, kot Slovenec bom umrl in moji otroci tudi. Če bi se hoteli izneveriti svojemu rodu, bi bili lahko ostali v Avstriji. Pomagali smo to državo ustanoviti, da bi bili na svoji zemlji svoji gospodarji, da bi imel pri nas slovenski jezik in slovenski človek isto veljavo, kakor jo ima Nemec, Italijan, Francoz in njegov jezik v svoji državi. Kdor kaj drugega trdi in hoče, ta ni naš prijatelj in ima nekaj za hrbtom. Ne gre za lepe besede, ampak za to, kako se dela. Povem vam, da mi slovenski listi niso več prav všeč. Nič več se ne zavzemajo tako odločno za slovenske pravice in slovenski jezik kakor nekdaj. Žalostno je, če nas naša gospoda in naši politiki več ne razumejo in prepuščajo kmetu, da slovenskemu ljudstvu išče njegovo pravico. Pomagal si bo pač po svoje. Pripišejo naj si sami, če ne pojde vse po njihovi želji. Za svoje pravice pa ne bomo prosili in tudi ne zanje barantali. Terjali jih bomo in terjali tako glasno, da nas bo slišal svet.«
Stisnil sem možu desnico in zadovoljen odšel v zavesti, da ima slovenska stvar boljšega varuha in branilca, kot je naše zmaterializirano meščanstvo in slabokrvno razumništvo. Menda sta isto mislila tudi dva slovenska visokošolca, ki sta najin pogovor zamišljeno poslušala.
Ali ste poravnali naročnino?
Našim prijateljem!
Naš tednik »Slovenijo« je treba razširiti kar največ mogoče. Prepričani smo, da to žele ne le naši dosedanji naročniki, ampak vsi prepričani Slovenci. Zato prosimo vse naše naročnike in prijatelje, da naj nam pridobivajo novih naročnikov. To zato, da list tvarno podpro in pa da se slovenska misel čimbolj razširi. Našemu tedniku je treba že zaradi kritja stroškov, ki so veliki, novih plačujočih naročnikov, da ne omagamo.
Naslove novih naročnikov naj pošiljajo naši prijatelji na naslov: UPRAVA TEDNIKA »SLOVENIJA«, LJUBLJANA, TVRŠEVA CESTA 17.
Uprava tednika »Slovenija«
u<auautKnoauaausaQai:u. *^'. -----r n r n. , , t - ~ ~ ~	n—m
Barbarstvo in „heroizem“
Po tem naslovom razmišljuje Maximilian Beck v »Prager Tagblattu« o umskih in nravstvenih vzrokih današnje stiske evropskega človeka. Poleg drugega piše:
»Pravo barbarstvo odlikuje boja in smrti željno besnenje in kulturi sovražna razdejalnost. Pred kratkim bi še nihče ne bil imel za mogoče, da bi se tako stanje kdaj moglo razviti pri narodih, ki so že šli skozi dobo omike in olike, duhovne kulture in civilizacije. Kot samoumevno se je štelo, da so morali biti prav mladi narodi v predkulturni dobi razvoja tiste barbarske tolpe, o katerih brezmiselni razdejalnosti poroča zgodovina. Medtem pa je pokazalo natančnejše proučevanje najbolj klasičnega kulturnega razpada, ki ga poznamo, da se je izvršil tako rekoč iz lastne moči in časovno pred vdorom ,barbarov’. Ker je grško-rimska kultura že sama od sebe padla v barbarstvo, so mogli vdreti mladi narodi v njeno območje. Nadalje je pokazalo natančnejše proučevanje tako imenovanih ,divjakov’, da imajo vsi neizrabljeni narodi zmeraj zaokroženo in iz-nenadljivo visoko kulturo. Že celo pa pobijajo nauk o barbarstvu kot predkulturni mladostni dobi narodov dejstva sedanjosti. Pred našimi očmi razpada naša lastna kultura v barbarstvo: barbarstvo se kaže tu kot starostno stanje narodov! Povsod lahko opazujemo hitro zniževanje du-hovnokulturne ravni, povratek iz tankega, težavnega, zamotanega v surovo, robato, preprosto. Omajana je osnova vse znanosti in razumnosti — veljava logike in razuma; veri v strahove in čarovništvo ni torej prav nič več na poti. Zmeraj bolj nepredirno se zapiramo pred pogledi na duhovne vrednote. Zatajujemo jih v prilog surovih otipljivih resničnosti, namreč v prilog (varnega in živalskega. Samoumevni nasledek vsega pa je brezvladje na vseh področjih, razpad sleherne nravstvene, pravne in duhovne avtoritete. Odločilno je, da se ne priznavajo nobene stvarne in popolne vrednote več. Očitne vrednote kakor življenje in tvarne dobrine, sreča in mir in užitek, človeško dostojanstvo, pravičnost in resnica se razglašajo za nevrednote, prizadevanje zanje in njihovo varovanje za nemoško in slabotno. Nespoštovanje in razdejanje vseh očitnih vrednot postaja moški vzor: človek ni za to, da uživa, ampak do hoče zmeraj dalje, bojujoč se brez miru, bojevit, heroičen. Toda ta heroizem sploh ni heroizem. Kajti zgolj odpoved je stvarem, od katerih taji, da bi bile vrednote in dobrine...
Kaj je torej barbarstvo? Barbarstvo je stanje, v katero pride kulturni človek, brž ko je oslabela vera in je omajano zaupanje do stvarne in absolutne veljave očitnih vrednot in dobrin.
... Barbarstvo — to je bolezen nihilizma. Proti njemu imamo samo eno sredstvo: uvidevna, prepričujoča nova stvaritev popolne veljave duhovnih vrednot, ki morejo spet dati bitnosti pozitiven smisel.«
Pohojena
»Pohod« ima svoje težave. Fašistični nacionalizem je še spretnemu peresu in intelektu težko zagovarjati — preveč je razpok v njem, iz katerih zeha v javnost njegova praznina. Zagovarjati ga more prav za prav zaradi njegove miselne revščine samo ali pocfpovprečna pamet ali pa človek, ki rabi politične konjunkture.
»Pohod« se zaveda svoje logične in stilistične nezadostnosti. Zato je v polemiki z nami precej previden. Ta previdnost se izraža po navadi v svoji najbolj dosledni obliki: v molku. Že davno
fmčakujemo bahatega zagotovila, da se ne mara javiti z nami, kajti seveda dragoceni čas, pomanjkanje prostora in podobno. Žanj bi bilo gotovo tudi najbolje in dobro bi se podalo njegovemu nacionalno-resno-odgovorno nagubanemu obrazu, če bi ostal pri tem vodilu.
Pa le pride kaj vmes, da zgubi svoje narejeno ravnotežje.
Nekako pred dvema tednoma smo spet pokazali na pohodovsko posebno nacionalno logiko. Prav za prav, če hočemo biti stvarni in pravični: podobna nelogična zmešnjava bi bila lahko ugledala luč sveta tudi v vsakem drugem nacionalnem listu. Svoje dni nam je bila sredi cenzurnih in drugih skrbi mariborska »Borba« — naj počiva sicer v miru! — v vsakotedensko tolažbo. In mirne vesti lahko rečemo, da bi ji bili sestavki, kakor jih je napisal »Pohod« proti fašističnemu nacionalizmu na prvi in za fašistični nacionalizem na drugi strani, kar v nacionalno čast.
Vendar so pa to stvari, ki se normalnemu človeku ne pripete: na prvi strani obsodba, na drugi pohvala. Ne morda v postranščinah, ampak v načelnih, bistvenih rečen. In kakor je pač pri nacionalnih ljudeh: niso hudi, ker so napravili neumnost, jeze sc na tistega, ki je to neumnost pribil.
Za naslov svoje polemike si je izbral »Pohod« naš »Mimogrede«. Mimogrede, takole v oklepajih, ga opozarjamo še na »izbrani fižol«, kadar bo hotel spet nad nas. Mi v takih stvareh nismo niti revni, niti skopi.
No, in potem se nas loti »Pohod« naravnost, od zgoraj seveda:
»V Ljubljani izhaja list za smeh in kratek čas in ki s svojo pisano robo po svoje zabava naše meščane.«
Res, tudi s »Pohodom« jih zabavamo po svoje.
»Odklanja nacionalizem in vse druge »izme« kot tuje blago.«
Res, ker znamo stvari, misli in gibanja, ki jih rabi slovenstvo, po domače povedati in ker velja za devet desetin vseh izmov, da so nam tuja navlaka. Izjeme pa so, ki potrjujejo vsako pravilo. Tako na primer nam je prišla pri pohodovski polemiki na misel beseda zofizem. Te gotovo ne bomo mogli pogrešati, dokler bomo imeli nacionaliste, pa če jih bo še tako malo.
»Pohod« seveda ne more, da ne bi malo po-namignil:
»lz lista diši stara avstrijska hofratovska onemogla miselnost, ki se je menda preživela že celo v Avstriji, a je pri nas na deželi, na dobrem zraku, kij ul) visoki starosti še dosti čila. Zato pač meri ta gospoda
Robert Kump:
Olimpiada 1936
(Konce.)
O zimski olimpiadi sem govoril z našimi olimpijci Leoni Baeblerjem, Tonetom Dečmanom, drž. prvakom v klasični kombinaciji, Rudolfom Stoparjem in še drugimi smučarji, reprezentanti našega smučarstva na zimski olimpiadi. Nad prireditvijo v Garniisch Partenkirchnu so bili silno razočarani, kajti o športnem duhu prireditve ni bilo govora in vsa zimska olimpiada je bila ena sama propaganda za hitlerjevsko Nemčijo. Vojaške uniforme in zopet vojaške uniforme, radio in publika, od povsod si slišal	P***
športnih prireditvah je bila nacionalno socialistična publika zelo pristranska. Ko so prihajali na cilj najboljši smučarji Norveške, Švedske in Finske, so jih sprejeli gledalci z molkom; nobeden se ni zmenil zanje. Ko je v smuku prispel prvi Bir-ger Riiud, je napovedovavec v radiu izrecno poudarjal, da to še ne pomeni nobenega uspeha, Francoza Alaisa, ki je iznenadil s tretjim mestom, pa je sploh čisto ignoriral. Za sin uk so bile določene tri proge. Za trening sta bili dovoljeni samo dve in na teh treningih Nemcev niso videli. Ti so trenirali na tretji, takozvani «Nenner« progi, ki je bila za vse druge zaprta in potem tudi izžrebana za olimpijski smuk. Pri hockeyskih tekmah se je obnašala publika naravnost zverinsko; nad tehnično boljšimi moštvi Kanadci in Angleži je tulila, žvižgala, vplivala na sodnika, nemški igralci pa so igrali skrajno surovo in tako položili olimpijsko prisego samo zato, da so jo potem prelomili. Pri igranju državnih liimn zmagovalcev se publika ni zmenila zanje, ampak se pogovarjala, smejala, obdržala pokrivala na glavi — le pri nemški
polemika
ves povojni čas in njegov razvoj po svojem predvojnem vatlu, ki ga jim je dala tuja učenost in tuja miselnost v roke. Naša mladina ne pozna več tega, drugi pa so že tudi davno prešli preko.«
Nemško avstrijanstvo, ki je hotelo Slovence germanizirati, ki je sploh tajilo, da bi bili na primer koroški Slovenci Slovenci, ampak je hotelo iz njih napraviti nekakšno posebno »plemen, ki je bojda skoraj isto, kakor Nemci, to avstrijanstvo nam je bilo zmeraj prav tako tuje in sovražno, kakor tisto jugoslovenarstvo, ki hoče narediti iz Slovencev neko pleme brez narodnih atributov in nas »likvidirati tiho in postopno«.
In tudi slovensko ljudstvo odklanja danes jugoslovenarstvo prav tako odločno, kakor je včasih nemškutarstvo, ta najvidnejši izdelek nekdanje avstrijske politike. O tein se bodo nacionalisti še prepričali, ko pride ura in čas.
Odsek Slavističnega društva za negovanje knjižne slovenščine je povabil pred kratkim na razgovor večje število mož, ki se praktično in teoretično bavijo z jezikom, to je, poklicnih slavistov, pesnikov, pisateljev, znanstvenikov, časnikarjev in drugih prosvetnih delavcev, da bi jim predložil svoj široko zasnovani načrt za jezikovno delo ter jih pridobil za sodelovanje. Pravilna je misel, da imajo tu pravico in dolžnost pomagati vsi, ki sučejo pero in jim je mar čistoče, razvoja in spopol-njevanja slovenske besede. To so povabljeni dobro razumeli, saj je prišlo na sestanek kar razveseljivo veliko zastopnikov vseh imenovanih strok in poklicev. Odsekov poročevalec je v obširnem osnutku zarisal delu smernice in poudaril, da gre predvsem za raziskovanje današnjega pismenega jezika in ustvarjanje pomočkov, ki naj bi privedli počasi do njegove stalnosti in podpirali njegovo funkcijsko razlikovanje in slogovno bogastvo. Sadovi tega dela naj bi se hranili končno v čisto normativni slovnici, zlasti pa v slovarju, ki naj bi obsegal izrazoslovje vseh strok, dalje v stilističnem in frazeološkem besednjaku.
Razumljivo je, da se spričo napredovanja znanstvenih in tehniških panog tudi slovenski jezik v zadnjih desetletjih hitro razvija in da je njegova izrazna moč čedalje večja. Danes moremo tudi
Spominjajte se tiskovnega sklada tednika „Slovenije“
Prepričane Slovence, ki jim je slovenstvo zapoved vestii in nravnosti, prosimo, da podprejo razširjevanje čiste slovenske misli s tem, da nakažejo primeren znesek za
tiskovni sklad našega tednika »Slovenije"
je utihnila. Ko je neki Anglež poleg Dečmana ob zvokih nemške himne obdržal čepico na glavi in so pričeli vpiti nanj, jih je odločno zavrnil: »Kadar bodete vi spoštovali naše himne, bomo tudi mi vašo!« Višek nezadovoljstva naših fantov pa je bila tekma na 18 km. Dečmana je hotela publika s surovim vpitjem: »Weg Jugoslave, \veg Jugosla-ve!« spraviti s proge, ko je bil nemški tekmovalec še najmanj 30 m za njim, Leonu Knapu pa so pri nekem mostičku, kjer so vsakemu tekmovalcu sproti nasuli snega, zajeli vodo in z njo polili smučine. Slični pripetljaji so se dogodili skoraj vsem našim tekmovalcem in so se vrnili domov s te tekme zelo divji in ogorčeni. Najbolj pa so naši fantje zamerili ravnanju publike s Turki, iz katerih se je ta očitno norčevala. S tem je pokazala, da zanjo olimpiada ni prireditev, koder naj bi tekmovali in se zbliževali vsi narodi, ampak navaden cirkus z izbranci in ljubljenci za propagando arijske rase. Pri takih prilikah so bili čisto pasivni, brez vsakega športnega navdušenja^ in naveličani tega	cirkusa so komaj čakali, da se
vrnejo domov.
Tak je bil športni duh zimske olimpiade in tak bo tudi športni duh poletne olimpiade. To so slutili tudi nekateri členi mednarodnega olimpijskega odbora, ki so potem, ko je začel novi režim v Nemčiji tudi po športu vršiti svojo nacionalno-sociali-stično propagando, zahtevali, da se prestavi olimpiada v kako drugo demokratično državo. In čuteč, da je olimpijska ideja v nevarnosti, je športnike vsega sveta zajelo silno gibanje proti berlinski olimpiadi. Osnovali so sc odbori za obrambo olimpijske ideje, katerim predsedujejo odlični športniki in državniki in ki pozivajo k bojkotu berlinske olimpiade. Zelo močno je to gibanje v Ameriki. Pri glasovanju v olimpijskem komiteju je predlog za udeležbo na berlinski olimpiadi prodrl
Še to-le h koncu:
Opozorili smo, da naši listi, prepisujoč tuje, manj zanesljive vire, pišejo dostikrat napačno tuja imena in smo v določenem primeru pokazali, da pišejo napačno Tamerlan namesto Timur Lenk. S tem opozorilom pa se je čutil »Pohod« menda prav posebno in osebno prizadetega. Popolnoma naravno, kajti kot jugoslovanski nacionalni list seveda »Pohod« ne zna in ne razume nobenega jezika. Zato ga mora v srce zaboleti vsaka opazka, ki graja jezikovno površnost in malomarnost: Kam pa pridejo nacionalisti, če bi načelo snage in nepotvorjenosti še celo v jeziku obveljalo. Najmanj »edinstvo« bi bilo ogroženo. Ta je takole zaduhovičil:
»Uči umrlega Džingiskana Tamar-Lenka slovenščine.«
Je humor, ki deluje po svoji stupidnosti. Kakor na primer v tisti stari študentovski pesmi: »Krokodil ima spredaj gobec in rep od zad. Ko se pa obrne, ima zadaj gobec in rep od spred.«
Pohojeni humor!
pri nas govoriti o slovenskih funkcijskih jezikih — za to reč je treba poiskati slovenskega pridevka —, to je o svojskem izražanju raznih strok človeškega znanja; tudi mi imamo poleg pesniškega in pisateljskega jezika še recimo trgovski, tehniški, časnikarski, pravniški, modroslovni in druge pismene jezike. Vendar še ni ustaljen in slovarsko zajet ne eden ne drugi, in tu je treba začeti z delom. Ob tem se je na tem sestanku sprožilo zanimivo vprašanje, kaj se vzemi za osnovo današnjemu knjižnemu jeziku: ali ljudski jezik oziroma prejšnja pismena raba, ali pa povprečna literarna raba zadnjih 40—30 let. Slišal se je glas, naj se postavi med preteklost in sedanjost stena, češ, da vir za pravilnost sedanjega pismenega jezika ne more biti ljudski jezik, ampak edino le povprečna literarna raba zadnjega pol stoletja; funkcijskim jezikom pa je treba pustiti popolno svobodo, vsakdo da sme v svoji stroki pisati, kakorkoli se mu zdi prav in primerno. To mnenje je udarilo na odločen odpor. Ro pravici. Zakaj ko bi bilo to res, potem je škoda vsake besede, potem je sleherno delo brez potrebe in nesmiselno, in odsek za negovanje jezika stori bolje, da se razide, ko pa začne nalivati sod brez dna. Ko bi nikogar ne bilo, ki bi razvoj funkcijskih jezikov uravnaval, utegnemo dobiti v nekaj letih tako latovščino, da ne bo imela več pravice do kulturnega organizma. Gotovo je res, da ima vsak funkcijski jezik pravico do svojskega razvoja, a tudi tu je treba čuvarjev, ki naj pazijo, da se ne zaredijo v njem neprijetne in nepotrebne gnide. Noben jezik se ne dela sam, delajo ga l jud je, in to po večini taki. ki v jezikovnih osnovah niso trdni; zato je povprečni pismeni jezik brez soka in barve, zato ga čedalje bolj preplavljajo medli in ogoljeni klišeji, poleg tega pa se potaplja v močvirju neznosnega tujkarstva. In ravno kar je napačnega ali celo grdega, se najrajši prime. Grdoba je grdoba, četudi ima že funkcijski značaj. Če pravi kdo. da obrača pažnjo na kaj, namesto da pazi, prav, to ni nič hudega; če pa odvetnik »iznese« pred sod-
le s pičlo razliko glasov 61 proti 37. Pri tem je prišlo do razdora in so izstopile 4 države in 5 členov, ki so se solidarizirali z Mahoneyem, predsednikom atletske zveze Združenih držav, ki je nastopil odločno proti berlinski olimpiadi. To gibanje je zajelo v Ameriki tudi aktivne športnike in to olimpijske kandidate, med n jimi tudi svetovno rekorderko v plavanju Helen Madison, ki je izjavila, da noče pod nobenimi pogoji startati v Nemčiji. Študentje yalske univerze so odločno nastopili proti zbiranju denarja, ki so ga radi vedno večjega odpora sedaj nabrali komaj tretjino. V Franciji se je organizacija »Les amis des Sports« obrnila na javnost z apelom, kjer z vso odločnostjo poziva k bojkotu berlinske olimpiade. V tej organizaciji je včlenjeno na stotine najodličnejših športnikov Francije, na čelu jim pa stoji Lcbrun, francoski državni predsednik. Več plavalnih moštev, ki so bila povabljena v Nemčijo, je start odklonilo. Znameniti pisatelj in člen francoske akademije Claude Farrere je napisal v »Intransige-antu« odločen članek proti berlinski olimpiadi. Ravno tako je predsednik Fife Rimet napisal v »Pariš Soir«, da pri današn jih razmerah v Nemčiji ni misliti, da bi šel en sam Francoz v Berlin. Na Danskem stoji na čelu protiolimpijskega gibanja znameniti polarni raziskovalec Peter Freuchen. Vodstvo danske atletske zveze je sklenilo, da ne bo odposlalo v Berlin nobene delegacije. Na konferenci proti olimpiadi je bilo zastopanih 31 organizacij s 120 delegati. Na Švedskem se je ena najboljših telovadnih organizacij v t)rebro odločila, da ne bo noben njen član tekmoval v Berlinu. Ernst Andersson. znameniti nogometnik in člen švedske reprezentance, je izjavil, da ne gre pod nobenimi pogoji v Berlin. Holandska ima celo svoj odbor za obrambo olimpijske ideje, ki vodi odločno gibanje proti berlinski olimpiadi. Ravno
Slovenski knjižni jezik
SLOVENITA
Stran 3.
nikovo mizo »predlog«, moram reči, da to ni spodobno, ker je »iznašanje« slej ko prej kokošja funkcija, ne pa pravniška! Enako ne-všečno zveni »stavljanje odluke Van snage«. Takih nečednosti je v naših funkcijskih jezikih na pretek, in te je treba zelo resno preganjati. Nepotrebne so, kazijo nam jezik in niso naše. Zato nikoli ne morejo in ne smejo postati »norma«. Vsak naš funkcijski jezik mora biti predvsem naš, biti mora pa tudi plemenit, čeprav ne tistega žlahtnega kova, ki je potreben za visoko slovstvo. To dobro čutijo vsi tisti »funkcijski« pisci, ki še niso izgubili tenkega posluha, ker so nemara spodrezali svojemu izrazilu korenine do ljudskega jezika in
preteklosti. Pri hitrem pisanju, ki je danes mnogokrat potrebno, res ni moči izbirati in iskati izrazov, zato ohlapnost, barbarizmi in nepotrebne tujke; s tem pa še ni rečeno, naj postane taka brozga ravnilo in pravilo! Vsak, kdor piše in mu je kaj do dobrega in pravilnega izražanja, je poklicnim »jezikovcem« hvaležen, da ga pouče, tudi mi, zato z veseljem pozdravljamo namen Slavističnega društva. Prepričani smo, da bo složno sodelovanje teoretikov in praktikov rodilo najlepše sadove, in teh si želimo, saj gre za veliko in lepo stvar, kajti nazadnje je naš jezik vendarle največji čudež, ki ga je Bog naredil nad našim narodom!	Practicus.
Opazovalec
Za samobitnost slovenske kulture
Nekateri slovenski listi so priobčili pred tedni resolucijo o samobitnosti slovenske kulture, slovenskega jezika in književnosti, ki so jo na pobudo slovenskega PEN kluba podpisali na sestanku v Zagrebu tudi hrvaški in srbski književniki. Ta resolucija je bila v Ljubljani in menda tudi drugod po Slovenskem v zasebnih pogovorih na prečuden način predmet kaj svojevrstnih komentarjev. Največ seveda — kot se za politično neorientiranega Slovenca spodobi — zlohotnih in bedastih. Govorilo se je celo, češ, kako so se slovenski pisatelji ponižali, ko so šli prosit potrdila za nekaj, kar je vendar tako samo po sebi umevno itd. Take čenče bi seveda ne zaslužile odgovora. Ker pa se slišijo pomisleki tudi od druge, politično bolje orientirane strani, da bi bilo le treba pojasniti, kako je sploh moglo priti med pisatelji do razpravljanja in sklepanja o nečem,.kar bi moralo biti vsaj zanje izven vsakega spora, če je že sporno za neke vrste političnih ljudi, bi morda res kazalo pripomniti nekaj besed k predmetni izjavi, kolikor ni vsa stvar notranja zadeva PENklubov samih.
Izjava, ki se je sklenila, se glasi: »Da se v prihodnje izognejo vsaki možnosti nesporazuma, ugotavljajo trije jugoslovanski centri PENkluba, zbrani dne 20. maja I. 1936. na medklubskem sestanku v Zagrebu, da soglasno priznavajo slovenski kulturi, književnosti in jeziku vse pravice do samobitnega obstanka in vso potrebo, da se jim ustvarijo pogoji za nemoten svobodni razvoj.«
Stvar je za mislečega človeka vendar precej jasna. Z željo, da se v prihodnje izognejo možnosti vsakega nesporazuma, so člani jugoslovanskih PENklubov indirektno ugotovili, da so v preteklosti take možnosti najbrže kdaj obstajale. A kdo se danes ne spomni več te preteklosti? Kdo more trditi, da niso med nami nikdar obstajale tendence, ki so hotele šiloma in kar čez noč izenačili vse, tudi stvari, ki se po vseh prirodnih zakonih upirajo izenačenju? Kdo se na primer ne spomni borbe, ki se je bila okrog proslulega odloka o izenačenju šolskih učbenikov, po katerem bi bili slovenska zgodovina, kultura, jezik in književnost potisnjeni na neko neznatno, skorajda nevidno mesto? Kdo se ne spomni vseh neštetih slovenskih protestov zoper to izenačenje in kdo je že pozabil, da so celo med nami samimi obstajale neke jugoslovenske, takorekoč kulturne institu-
cije, ki so se v svoji pregoreči izenačen j aželjnosti branile sopodpisati tak protest? Če je ta nekulturna gorečnost po izenačenju segla v preteklosti morda pod vplivom jugoslovenske fantastične politike celo v vrste nekaterih pisateljev, ki so vendar kulturni ljudje — potem je to trikratna obsodba te groteskne polpreteklosti same, ki je gradila svoje »edinstvo« s tem, da je z vsemi nagibi rušila vsako mirno sožitje. In slovenski pisatelji so po vsej priliki storili samo svojo narodno in kulturno dolžnost, če so pod alternativo še nadalj-nega sporazumnega sodelovanja razčistili pojme, ki so bili zanje same od zmerom popolnoma razčiščeni, tudi med svojimi tovariši z juga. Želeti bi bilo samo, da bi tudi naši politični ljudje vseh tabo rov in naziranj med svojimi tovariši z juga že končno s prav tako jasnostjo razčistili pojme o slovenski kulturni, jezikovni in književni avtonomnosti in individualnosti, kakor so to storili pisatelji med seboj. Opravili bi koristno in pošteno delo. Ker bil bi res že zadnji čas, da bi se vsi abotni nesporazumi v tej zadevi, ki jo od časa do časa sebi v prid oživljajo razni politični koristolovci, odstavili z dnevnega reda. Spotikati pa se more nad ugotovitvijo takega sporazuma le nekdo, ki mu je vsak poudarek slovenstva, pa če še tako upravičen, samo trn v peti. Pa ta pasma celo med nami danes že precej izumira.	F.	A.
Boleča točka
Ena najbolj bolečih točk v današnjem gospodarskem življenju je delavsko zavarovanje, saj občutijo njegove slabe strani ravno najbolj siromašni sloji: delavci in obrtniki, pa tudi drugi, ki žive samo še v navidezni blaginji. Zakon sam v celoti ni ravno slab, dasi je mnogo prezamotan, ne odgovarjajo pa tisti, ki ga izvajajo in so si prilastili ves monopol nad njim. Njegova zamotanost, ki jo draga upravna birokracija še bolj komplicira, je kriva, da se javnost tako malo bavi z njim. Čujejo se pač kritike, menjajo se »samouprave«, a ko poteče čas, je spet vse pri starem. Pravilno sodi dr. Oton Mul le r v svoji knjigi »O socialnem osiguranju radnika«, ko pravi na strani 79. med drugim:
»V poslih vsake blagajne (bolniške) igra veliko vlogo uprava. V njeno dolžnost je spadala in spada se sedaj čisto formalno opravljanje poslov. Zrasla iz vrst pomožnega osebja si je uprava polagoma prisvojila vedno višji položaj v mehanizmu
blagajne, osvojila si je prav za prav vse vodstvo ustanove. Členi ravnateljstva, izvoljeni za določen čas (do sedaj samo imenovani), se menjajo, tako da prihajajo novi, ki se morajo šele naučiti zamotanega poslovanja blagajne. Novi členi ravnateljstva nimajo za to ne zadostne pripravnosti, ne volje, ne potrebnega časa. Blagajnična birokracija se je s stalnostjo svojega položaja ter poznavanjem poslovanja z oblikovne in tvarne strani okoristila in je iz osnove spremenila svoj položaj v blagajni. Čeprav so uradniki blagajne po svojem pravnem položaju enaki zdravnikom, t. j. nameščenci blagajne, so si vendar prisvojili pravico, da nastopajo naproti zavarovanemu členu kakor jerob, proti zdravnikom kakor delodajalec, a nasproti vsem kakor gospodar ustanove. Ta blagajnična birokracija se pri vsaki priliki previdno skriva za ravnateljstvo kot odgovornega činitelja blagajne. Ta odgovorni činitelj, ravnateljstvo, je med tem ogromno, raznorodno in nepoučeno telo, ki potrebuje navdiha od zunaj. Potrebni navdih zajema iz najbližjega vrelca — od upravnih uradnikov.
Ni torej čudno, če se pojmi mešajo, pa se nekaterim zdi, da so uprava blagajne, blagajna in celo samo socialno zavarovanje identični. Ni čudno, če se v primeru kritike delovanja uprave postavlja na stališče, kakor da je napadeno in celo ogroženo samo socialno zavarovanje.«
Pisec, ki je zdravnik, je zadel žebelj na glavo. Zanimiva so tudi njegova druga izvajanja, zanimiva tem bolj. ker jih podpira s številkami. Zato se hočemo z njimi podrobneje pobaviti in seznaniti z njimi tudi naše čitatelje. Po potrebi bomo navedli tudi svoječasne izjave samih tistih, ki danes krojijo usodo socialnemu zavarovanju.
Pokojninsko zavarovanje in uprava
Na zadnjem občnem zboru Pokojninskega zavoda je izjavil v imenu dalmatinskih nameščencev njihov zastopnik Tocigl, da želijo dalmatinski nameščenci zastopstvo v upravi zavoda sorazmerno glede na svoje število ter da se mora tudi premoženje zavoda nalagati v Dalmaciji glede na višino prispevkov iz Dalmacije.
Pokojninski zavod obstoji na podlagi prejšnjega avstrijskega zakona o zavarovanju zasebnih nameščencev. Ker je ta zakon veljal samo v Avstriji, zato je v naši državi še zmeraj v veljavi samo v tistih deželah, ki so bile prej avstrijske, namreč razen v Sloveniji samo še v Dalmaciji. To je tudi vzrok, da se nahaja vodstvo zavoda še zmeraj v Ljubljani, čeprav imajo jugosloveni že dolga leta tek na njegove milijone in zato že dalj časa vneto razmišljujejo, kako bi ga prenesli v Belgrad.
Zahteva dalmatinskega zastopnika je v tvar-nem pogledu pravična. Denar naj se nalaga v deželi, ki ga je zbrala. To je stališče, ki ga mi zastopamo od vsega začetka. Koliko manj revščine bi bilo v Sloveniji,
Zato je treba, da pri tej priliki spet povzamemo in poudarimo svojo zahtevo: Denar naj oplaja gospodarstvo tiste dežele, ki ga je zbrala, ne pa tiste, ki ga samo zapravlja.
rp ^e.v ene.m P°8'ledu je bila izjava Dalmatinca locigla zanimiva. Dejal je namreč tudi, da žele
tak komite ima Belgija, kjer izdajajo celo ilustriran časopis. V Španiji je gibanje siino močno in z zmago ljudske fronte se vedno bolj širi ideja, da namesto hitlerijanske olimpiade prirede pravo oliinpiado v prekrasnem stadionu Barcelone. Tu aaj bi se zbrali vsi športniki, ki se berlinske ne bi udeležili. Odbor za organizacijo te prireditve poudarja v uvodu svojega programa, da ta olimpi-
m \aasProDu z berlinsko, ne bi zbrala samo najboljših, ampak čim več športnikov iz vseli dežel sveta. Na čehoslovaškem je v odboru za obrambo olimpijske ideje zastopanih 28 športnih in kulturnih organizacij. To gibanje zelo podpira rektor umetnostne akademije prof. Obro\vsky, zmagovalec na olimpiadi v Los Angelesu. In končno v Jugoslaviji je okoli 100 odličnih belgrajskih športnikov (med njimi znamenita nogometnika Ivkovič in Pirnanič) objavila 5. aprila t. I. v »Politiki« odločen članek, kjer pozivajo k bojkotu berlinske olimpiade.
Vsi, ki slutijo, da je olimpijska misel v nevarnosti in ki so proti berlinski olimpiadi, formulirajo svoj odpor takole:
»Organizacijo športne prireditve, katere glavni namen je zbližanje med narodi, je nemogoče izvesti v državi, katere oficielna ideologija sloni na doktrini neenakopravnosti narodov in plemen, če ni enakopravnosti, potem tudi ni zhližanja. Superiornost enega naroda nad drugim pomeni pravico superiornega, da vlada inferiornemu.«
Nas Slovence imajo nacisti prav tako kot vse druge Slovane za inferioren, t. j. manjvreden narod. Zato udelezitev naših športnikov ni samo interna stvar naših športnih in sokolskih zvez, ampak stvar, ki zadeva vso našo javnost, ki ceni svoj narodni ponos. Sokolska organizacija, ki bi mo-
rala pokazati po svoji ideologiji vendar največ nacionalnega ponosa, se za to prireditev resno pripravlja in misli žrtvovati zanjo celo pol milijona dinarjev. Na olimpiadi naj bi se z nad 400 členi prikazovala popolnost Tyrševega sistema. Kako naivna je ta misel, če pomislimo, da je Tyrš ustanovil Sokola predvsem zato, da bi se Slovani lažje upirali nemškemu valu in da je dal kroju tudi rdečo barvo samo zato, da je poudaril revolucionarnost te organizacije. In sedaj naj bi ravno ta organizacija, ki je bila Nemcem vedno trn v peti, in ki je tudi
ni mogel trpeti, ampak jo je z Orlom vred pri Lu-žiških Srbih popolnoma zatrl, sedaj naj bi ta organizacija šla in pri Nemcih manifestirala veliko Tyrševo misel. Seveda ne more biti o tem govora. Vsak še tako sijajen uspeh Marinkovih vaj bo za nemško in svetovno javnost neopažen in nepi’i-znan. In našemu nacionalnemu Sokolu ne bo ostala druga naloga, ko da bo nemškemu nacionalnemu socializmu delal štafažo in mu povrhu podaril pol milijona dinarjev. Vse v prospeh nemškega imperializma in osvajanja novih slovanskih pokrajin, kjer bi	uničil	Sokota	ravno
tako kot pri Lužiških Srbih.
Radi tega je prišlo pri voditeljih češkega sokolstva že do ostrih nasprotij, med tem ko o voditeljih našega sokolstva kaj takega ni slišati; pač pa je v vrstah zavednega sokolskega členstva odpor zelo velik,
Športniki vsega sveta smo si bratje. Vendar vsi vemo, da danes še ni prišel čas, da bi se svetovnih športnih iger udeležili vsi narodi z veselim srcem. Istočasno, ko postaja črnec Joe Louis svetovni prvak v boksu in ko preteče njegov rojak 100 m s Iantastično brzino skoraj 10 m na sekundo, istočasno linčajo njune rojake radi manjvrednosti njihovega plemena. In istočasno, ko igra edini Žid
v hockeyskem moštvu Nemčije na zimski olimpiadi, istočasno so njegovi rojaki podvrženi najhujšemu terorju radi manjvrednosti plemena. In istočasno, ko na Poljskem nabirajo sokolske in športne organizacije denar za udeležitev na berlinski olimpiadi, istočasno spolno pohabljajo poljske otroke, da ne bi kedaj kvarili čiste krvi nordijske ra.se- Vse te razmere bodo vzrok, da bo v srcih olimpijskih tekmovalcev skrita mržnja in da o veliki olimpijski ideji zhližanja med narodi in utrjevanja prijateljskih vezi ne bo govora, kot smo to videli že na zimski olimpiadi.
Vseh dosedanjih 10 olimpiad je bilo izvedenih v demokratičnih državah, ki so poroštvovale nedotakljivost olimpijske misli. Berlinska olimpiada bo, kar se tehnične organizacije tiče, brez dvoma ena najsijajnejših, toda bratovstva, spoštovanja vseh narodov in stvarnega priznanja vseh športnih uspehov ne bo. Vsa olimpiada v Berlinu bo izzvenela kot ena sama propaganda za
nacionalni socializem. To ne bo praznik zdravja, moči in lepote, ampak praznik sovraštva nemškega naroda do drugih, posebno slovanskih narodov. Seveda ne mislim s tem dobesedno vsega nemškega naroda, nemškega ljudstva, pač pa izbrano nacionalno socialistično publiko, ki bo s svojim šovinizmom izbila, kakor na zimski tudi na poletni olimpiadi, vsem športnikom iz glave misel, da nima berlinska športna prireditev s politiko ničesar skupnega. In zato se vsi slovenski Sokoli in športniki, ki cenimo svojo čast in svoj narodni ponos, pridružujemo apelu belgrajskih športnikov:
V imenu svobode v športu, v imenu visoko človečnostnih vzorov, v imenu miru in bratovstva med narodi ne sme sodelovati na olimpiadi v Berlinu niti en naš športnik, niti en pravi sin našega naroda.
ostati Dalmatinci pri slovenskem Pokojninskem zavodu v Ljubljani, če bi se pokojninsko zavarovanje razširilo na vso državo.
Z drugimi besedami se to pravi, da več zaupa v smotrno in pošteno upravo pokojninskega sklada v Ljubl jani, kakor v Belgradu. Gotovo ne brez razloga. Saj vemo, kako je z vsakim skladom, ki
palače, zastonj stanovanje, »službena« potovanja, drag avto ...
In na to naj mislijo vsi in to naj imajo pred očmi zlasti takrat, kadar bo spet beseda o tem, da se razširi tudi pokojninsko zavarovanje na vso državo. Zlasti delavsko zavarovanje naj bi nam bilo v tem pogledu svarilen zgled. Ce in kadar pa naj se res razširi, naj se razširi ali na osnovi popolne gospodarske in zlasti denarne samouprave skladov posameznih dežel, pri čemer bi se lahko ti skladi po zgledu zasebnih zavarovalnic po določenem načrtu podpirali med seboj, ali pa naj prevzame sedanji Pokojninski zavod v Ljubljani organizacijo in vodstvo vsega pokojninskega zavarovanja.
Z oblikovnega stališča bi pri tem pripomnili, da je Ljubljana še zmeraj ena izmed treh jugoslovanskih prestolnic in hkratu glavno mesto državnega naroda Slovencev. Prestolnica, ki pa doslej ni prav ničesar dobila od svojega prestolništva, pač pa stalno zgubljala. Saj je po zaslugi slovenskih jugoslovenov celo naj višje sodišče za Slovenijo in Dalmacijo bilo prestavljeno v — Zagreb!
S stvarnega stališča bi pa ugotovili, da ima na primer Zagreli vodstvo delavskega zavarovanja in najvišje sodne instance. Na vrsti bi bila torej tudi že kedaj Slovenija, da kaj dobi. Neglede na vse to pa bi bil tudi zgolj naš Pokojninski zavod prak-tično-tehnično sposoben, da izvede razširjenje zavarovanja na gospodarsko-smotrn način. Saj povsod drugod niti sposobnega osebja nimajo. In danes, ko že tudi naš zavod komaj diha spričo denarne stiske, si lahko mislimo, kaj bi bilo, če bi
dobila naš denar v roke. Slovenski zasebni upokojenci bi na mah obsedeli brez pokojnin, za katere so leta in leta plačevali, ali pa bi jim bile pri prvi priliki prav izdatno znižane.
Plemena in plemensko „Jutro“
»Jutro« navaja »Samoupravo«, glavno glasilo JRZ, ki trdi, da ta stranka »teži za harmoničnim izživljanjem vseh plemen« ter pričakuje dodatno odvezo nacionalistom, »če je kdaj komu od njih tudi ušel izraz »pleme«—«.
Beseda pleme, označuje na splošno v slovenščini isto, kar tujka »rasa«. Razen tega se je pa raba te besede razširila tudi na primitivne rodove, ki jim prav zaradi njih prvobitnosti ime narod še ne pritiče. V tem drugem zmislu so začeli jugo-sloveni rabiti to besedo zlasti glede na slovenski in hrvaški narod, da bi ju tako tudi na zunaj kar najprej izbrisali in vtopili v svojem jugosloven-stvu. Izraz pleme je torej tako za Slovence kakor za Hrvate žaljiv, ker jih ponižuje in mali. Ni dvoma, da je bil to tudi od vsega začetka namen jugoslovenov, kajti medtem ko so za časa nacionalistične vladavine prepovedovali govoriti o slovenskem in hrvaškem narodu, so smeli nemoteno pisati srbski listi o srbskem narodu.
Rabiti ime pleme za naš narod je torej v vsakem pogledu napačno. Upamo torej, da je ta beseda tudi »Samoupravi« le »ušla«.
Ni pa nikoli »uhajal« ta izraz jutranjim in drugim jugoslo venom. Kajti ti so ga rabili zavedno in namerno. Saj še v isti številki, ko se »Jutro« spotika nad »Samoupravo«, govori o rabi iega izraza »za posamezne sestavne dele jugoslovenske-ga naroda«.
Na mesto »plemena« je torej »ušel« »Jutrov« izraz »sestavni del«, ki ga je pobral menda iz kakega kataloga tiskarskih strojev.
Slovenski narod pa bo stal in obstal — kljub vsem jugoslovenom.
Italija in Zveza narodov
Ali bo izstopila Italija iz Zveze narodov, o tem razmišljuje ženevski dopisnik »Prager Tagblatta«. Misli pa, da tega ne bo storila, ker bi ne imela nobene koristi:
»Prvi uspeh bi bil, da hi sc lahko govorilo dobro pripravljeni javnosti, da se je Italija maščevala nad sankcionistično Ženevo in Zvezo narodov razbila. Taka trditev bi vsaj za kratko dobo učinkovala in bi v nekem smislu bila celo resnična. Zveza narodov v svoji današnji obliki je seveda brez Nemčije, Italije in Japonske nemogoča — zasmeh vseli sanj o vesoljnosti. V kratkem času pa bi se pokazalo, da bi stopila na mesto splošne Zveze narodov, v kateri so zastopane vse državne oblike in vsa državna načela, neizogibno druga zveza: ženevska zveza proti fašizmu. Iz dejstva, da so zapustile Zvezo narodov tri desno-raaikalne sile, bi se izkristalizirala strnitev vseh liberalnih in levo-radikalnih sil.«
Gotovo je tako. Iz tega pa sledi, da bi bilo samo želeti, da Italija Zvezo narodov čim prej zapusti. Kajti prav zaradi svo jih fašistično - nacionalističnih protidemokratičnih člcnic, ne pride
Mali zapiski
Zveza narodov do nobenega rodovitnega dela. Saj brijejo noreti iz določb, ki so jih same slovesno priznale in podpisale. Zveza narodov je osnovana na načelih človečnostnih vzorov in demokracije. Zato ne more biti trajno mesta v njej državam, ki ta načela teptajo in smešijo, hkratu pa tudi ovirajo pomirjenje sveta in oživitev gospodarstva. Zveza narodov naj torej zaradi misli, ki jo zastopa, Italijo prisili, da jo zapusti. Prvi hip bo sicer s tem zadeta, a dana ji bo s tem priložnost, da se takoj obnovi v obliki, sposobni za življenje. Če pa obdrži Italijo, ki se ne meni za njena določila, bo s tem samo pokazala, da so ji lastna bitna načela nevarna, ko gre za vplivnega člena. Izpodmaknila si bo torej sama sebi podstavo, na kateri je bila zasnovana in neizogibno prešla v hiranje, za katero je škoda tratiti težke denarje, ki jih stane.
Znanost v davčnih okovih
Edino zvezdarno v naši državi ima Zagreb v tako imenovanem »Popovem toruju« na griču, ki pa propada, ker ni sredstev za njeno vzdrževanje. Belgrad pa ima velik teleskop, enak tistemu v Toki ju. Dobil ga je z vsemi pomožnimi instrumenti vred od znane tvrdke Zeiss na račun nemških reparacij. Od tega je že več ko 10 let in ves ta čas se kvarijo dragoceni instrumenti nekje v belgraj-skih kleteh, ne da bi služili svojemu namenu.
Nedavno je hotel neki zagrebški amater zve-zdoznanstva naročiti v Avstriji mali astro-terestič-ni daljnogled, kakršne izdeluje tvrdka Gorden v Berlinu. Najmanjšega in že rabljenega, ker bi tak nov stal zaradi valutarne razlike najmanj 10 tisoč dinarjev. Pred naročilom se je obrnil do ta-mošnje carinarnice radi carine. Dobil je odgovor, Po naših predpisih se ima plačati za tako blago, brez ozira na to, ali je novo ali ne, za vsakih 100 kg 4000 Din carine, na to pa še 7% davka. Leseno stojalo se ocarini enako kakor daljnogled, čeprav ta s stojalom vred ne tehta več od 6 kg. Carina se zaračuna kakor za 100 kg.
Trgovec v Berlinu tega ni mogel verjeti; kajti že rabljeni daljnogled bi veljal kakih 4000 Din, carina in davek pa znašata okroglo 5000 Din. Potem takem je zvezdoznanstvo v naši državi toliko kakor onemogočeno.
Naročnikom in prijateljem
Na naš zadnji poziv se je oglasilo precej novih naročnikov; poslanih nam je bilo tuni več naslovov, na katere smo začeli pošiljati list. Prosimo vse, ki z listom soglašajo, da pošljejo naročnino ali pa nas obvestijo z dopisnico, da jo nakažejo pozneje. List se še vedno bori s težavami, pa bi bilo napačno, če bi prenehali z delom zanj. Tudi bi ne bilo dovolj, če bi bil n jegov obstoj samo zagotovljen, temveč moramo stremeti za tem, da se list tudi poveča. Prosimo vse dosedanje in nove naročnike, da nam po možnosti vsak pridobi vsaj še enega naročnika. Kdor je v zaostanku z naročnino, naj jo skuša čim prej poravnati. Prav posebno apeliramo na akademsko, mladino, od katere pričakujemo, da si bo prizadevala list razširiti po vseh krajih Slovenije.
Prepovedana lista
Državno pravdništvo v Zagrebu je prepovedalo širiti št. 3797 dnevnika »Vozroždenije«, ki izhaja v Parizu, in št. 5 časopisa »Alma mater«, ki izhaja v Zagrebu.
Slovenski motivi na angleški umetnostni razstavi
Angleški tedenski obzornik »Great Britain and the East« priobčuje sestavek o razstavi slikarke iVliss Wyn George, ki je bila odprta v Londonu do letošnjega 6. junija. Poročevalec Dr. T. J. Honey-mann pravi, da je Miss George tiste vrste umetnica, ki zasluži pozornost. Razstava obsega pastele iz njenega potovanja v Jugoslaviji in na Daljnem Vzhodu. Iz Slovenije sta razstavljeni dve sliki: »Sloveniens« (Bohinj) in »Slovenien Peasants Dancing« (= Slovenski kmečki ples). Od te slednje prinaša obzornik reprodukcijo, ki priča o njeni risarski sposobnosti in o daru opazovanja. Kolikor moremo posneti iz poročila, sta te dve sliki edini iz Jugoslavije.
Poročevalec še pristavlja, da je slišal, da se misli slikarica nastaniti stalno na »Balkanu«.
Vlada je dovolila znesek 50 milijonov dinarjev za gradbo vodnjakov in kapnic.
Od teh 50 milijonov dobi Slovenija 2,660.000 dinarjev.
Po višini plačanih davkov pa bo morala Slovenija prispevati k tem 50 milijonom najmanj osem milijonov dinarjev.
To se pravi: plačati bo morala 5,340.000 dinarjev še za gradbo vodnjakov po južnih banovinah.
»Jutro« se bo pa čudilo, da brezposelnost v južnih krajih pada, pri nas pa narašča. In se bo izgovarjalo, češ saj niso moji ljudje v tej vladi. Pa bo s tem skušalo prikriti, da je bilo v vseli in za vse vlade in vladavine, ki so to izrabljanje Slovenije pripravljali, omogočili in izvedli, tako da se v tem centralizmu ne more niti tisti ganiti, ki ima dobro voljo.
In bolje ne bo, dokler ne dobimo popolne finančne samouprave.
Besede in dejanja
Eden ljubljanskih župnikov je nedavno na nekem mestu posredoval za več mater. Ni uspel; odgovor, ki ga je dobil, se glasi: Naročili bomo iz Nemčije knjige in povabili od tam tudi strokovnjake, da vas pouče... — Poganske besede, ki ni na njih nič krščanskega, a najmanj usmiljenja.
Navade dvornih svetnikov
Nekdanji dvorni svetnik je sedel, vzel prošnjo ali pritožbo, jo bral in bral — dvakrat, trikrat jo je prebral. Nato je vzel pero in pisal, pisal — dolgo je pisal. Če je vloga bila dolga meter, je bil odgovor nanjo clva, posebno če je bil neugoden. Paragrafov in načelnih rešitev raznih najvišjih sodišč je gomazelo toliko, da je kar mrgolelo pred očmi. l ake pisarije so zahtevale mnogo časa in truda. Dvorni svetniki so bili dobro plačani, zato so čas koristno izrabili in se potrudili. Čas je še dandanašnji drag, in ker je drag, ga je škoda tratiti. Kaj mnogo prebiranja in pisarenja, če se lahko reče, po slovensko povedano: Nima osnove — zavrne se!
Potvarjanje dejstev
Neka »Emma Janežič Edle v. Lanner« opisuje v »Tagespost«-i popotni doživljaj iz mariborske okolice. Takole začenja: »... ustavili smo se proti volji v jugoslovanski viničarski vasi Kamnici — prej Gams —«.
Take opombe je treba označiti za varanje javnosti, ki ji je berilo namenjeno. Kajti vsak, ki razmer ne pozna, bo moral sklepati, da se je prej imenovala vas zmeraj Gams, da pa so jo šele Slovenci menda po prevratu prekrstili. Da gre torej za slo-veniziran je nemške vasi.
Da pa je v resnici ravno narobe, da sc je vas od nekdaj imenovala Kamnica, da se je le za časa avstrijske germanizacije sploh moglo vriniti tuje nemško ime Gams za slovensko Kamnico, ki je seveda pri ljudstvu zmeraj bilo živo — teh dejstev taki opisi ne pripovedujejo, ali bolje, skušajo jih zavedno ali nezavedno prikriti. Ali bolj naravnost povedano: potvarjati.
Knjižica o raku.
Društvo za proučavanje in pobijanje raka v Ljubljani bo v kratkem izdalo knjižico, v kateri bo razložilo glavne smernice za uspešno pobijanje raka in dalo splošna navodila, kako naj vsak posameznik poskuša pripomoči k zgodnjemu spoznavanju te bolezni. Knjižica bo spisana tako, da bo vsakemu razumljiva. Kdor že sedaj naroči knjižico, naj pošlje obenem z naročilom 6 Din. Pozneje bo cena znašala 10 Din. Naslov za naročila: Društvo za proučavanje in pobijanje raka v Ljubljani, Stara pot 3.
Urednik in izdajatelj: Karel Andreč v Ljubljani.
ZADRUŽNA TISKA II MA
časopisov, revij m knjig
reklamnih letakov, lepa
odre in koncerte; vizitk
kuvert, tiskovin za urade
hranilnice, posojilnice in
o spadaj ocih
V LJUB LJA MI TYKŠE¥A C. 1?
TELEFON 30-67