KNJIŽNE OCENE ZAGREBAČKA KATEDRALA, Ana Deanovič, Željka Čorak, fotografije Nenad Gattin. Zagreb: Globus/Krščanska sadašnjost, 1988, 369 strani s 167 črno-belimi in barvnimi fotografijami, z načrti, skicami in dodatnimi dokumentarnimi fotogra­ fijami. Pred nami je prva knjiga iz nove serije zbirke Monumenta artis Croatiae, posve­ čene hrvaškim katedralam; poleg zagreb­ ške naj bi kot naslednji knjigi te serije v bližnji prihodnosti izšli monografiji o stolnicah v Splitu in Korčuli. V primerjavi s knjigami iz prve serije te zbirke (prim. ZUZ n. v. XX, 1984, pp. 130 ss) bodo te priročnejšega manjšega formata, bodo pa obsežnejše, četudi je teža na slikovnem gradivu. Avtor fotografij je z nekaj izje­ mami zaslužni, žal poleti 1988 v svojem oseminpetdesetem letu umrli umetnostni zgodovinar in fotograf Nenad Gattin, ki ga poznamo po vrsti odličnih monografij iz starejše in novejše umetnosti v Dalm a­ ciji in na Hrvaškem, sodeloval pa je tudi pri marsikateri slovenski publikaciji. Stolna cerkev Marijinega vnebovzetja in sv. Stefana Kralja, škofije, ki jo je okoli leta 1094 ustanovil ogrski kralj Ladislav L, je bila nedvomno najpomembnejša gotska cerkev na jugoslovanskih tleh. Zal jo je nasilna novogotska restavracija ob koncu prejšnjega stoletja pod vodstvom Hermana Bolleja (1880— 1899) okrnila za izvirno pričevalnost, četudi je sam posto­ pek obnove, ki jo je vodil v Viollet-le- Ducovem duhu vzgojeni in ob izgradnji kölnske katedrale zrasli arhitekt francos­ kega hugenotskega rodu, zelo zanimiv kot ilustracija idejnih tokov arhitekturnega historizma poznega 19. stoletja. Zato je tekstovni del knjige logično razdeljen na dva dela. Prvega in daljšega, posvečenega zgodovini katedrale do sredine 19. stolet­ ja, je prispevala Ana Deanovič, medtem ko je Bollejevo dobo tja to začetka 20. stoletja obdelala Željka Čorak. Knjigo je zgledno uredil Radovan Ivančevič, ki je bil s Tonkom Maroevičem tudi njen re­ cenzent, privlačna likovna oprema pa je delo Tomislava Puška. Zaenkrat se še ne ve, če je kralj Ladislav ob ustanovitvi škofije v Zagrebu poskrbel tudi za novo katedralno cerkev. Deanovi- čeva domneva, da je morebitna Ladisla­ vova cerkev morala stati na lokaciji da­ našnje (južne) Marijine kapele ob prezbiteriju. Druga, ki je šele bila vredna funkcije škofijske cerkve z velikim kapit­ ljem stolnih kanonikov, naj bi bila zgraje­ na v drugi polovici 12. stoletja in naj bi bi­ la troladijska poznoromanska bazilika s tremi apsidami in parom frontalnih stol­ pov ter morebiti celo obokana. Sledovi te zgradbe naj bi po avtorici še vedno tičali v jedru današnjih zvonikov, zaprtih in loče­ nih od notranjščine ladij (podobnost z ostanki romanskega westwerka Stefanove stolnice na Dunaju, vendar že iz srede 13. stoletja, najbrž ni naključna). Kakorkoli že, tudi tej zgodovina ni bila naklonjena, saj je bila ob napadu Tatarov na Zagreb leta 1242 usodno poškodovana. Po umiku Tatarov je dal škof Štefan II. (do 1247) sprva zgraditi le kapelo v kompleksu ško­ fijskega dvorca, posvečeno sv. Stefanu: manjši prostor iz dveh križnorebrasto obokanih pol (brez apside!), ki izdaja du­ ha severnoitalijanske (lombardske) arhi­ tekture beraških redov, medtem ko so ar­ hitekturni členi, profili reber, kapiteli in sklepniki, severnjaškega izvora, kot pra­ vilno ugotavlja avtorica. Takšnega obli­ kovanja arhitekturnih detajlov lombard­ ska gotika v resnici ne pozna, jim je pa zato mogoče slediti na Madžarsko in od tam v Nemčijo. Kapela je v svoji dvojnosti prostora in načina (opečne) gradnje na eni strani ter kamnoseških delov na drugi me­ todološko zelo zanimiva. — Tako sovpa­ da začetek gradnje nove katedrale šele z vlado pomembnega škofa Timoteja (1263— 1287), ki se mu je posrečilo ob delni uporabi starih temeljev vzdigniti vzhodni del cerkve skupaj z zakristijo na severni strani kora. Kaže pa, d aje takrat­ ni načrt katedrale v osnovi obveljal tudi v naslednjih gradbenih fazah. Temeljna zamisel Timotejeve katedrale je bila troladijska križnorebrasto obokana bazilika s trodelnim korom, to je, z izsto­ pajočim prezbiterijem in dvema vzpored­ nima stranskima kapelama, katerih vsaka se kot prezbiterij sklepa s tremi stranicami osmerokotnika. Fasado naj bi (pač z na­ slonom na predhodnico) odlikoval par stolpov. Že od F. Schmidta (1879), ki je prvi opozoril na cerkev sv. Urbana v Troyesu in stolnico v Regensburgu, traja razprava o izvoru takšne tlorisne zasnove. Tej temi je posvečena tudi vplivna študija L. Karamana iz leta 1963 (Bilješke o sta- roj katedrali, Bulletin JAZU XI); trdno prepričanje nestorja hrvaških umetnost­ nih zgodovinarjev, da si je mogoče re- gensburško stolnico v tej igri vplivov brez posledice odmisliti, odmeva tudi v obrav­ navanem tekstu. Skratka, avtorica veže Timotejev sklop zagrebške katedrale na francoski zahod, to odločitev pa po Ka- ramanu utemeljuje s škofovimi zvezami s papežem Urbanom IV., ustanovnikom omenjene cerkve v Troyesu (1262). Re­ cenzija mi ne dopušča navajanja argu­ mentov, ki govorijo za to tezo in proti njej, opozorim naj samo na to, d aje treba Timotejevo katedralo obravnavati v šir­ šem kontekstu, bodisi evropskem bodisi v »državnem«, se pravi v kontekstu ma­ džarske arhitekture tega časa. Gre namreč za pomembne težnje evropske arhitektu­ re, da se osvobodi klasičnega francoskega kornega obhoda, pri čemer ima regens- burška stolnica za ta del Evrope nedvom­ no velik pomen, posebej če se izkaže, da so jo začeli graditi kmalu po letu 1250, kot mislijo nekateri avtorji. (Regensburg je po »donavski« poti že v pozni romani- ki, tja do srede 13. stoletja obvladoval ar­ hitekturo Avstrije in Podonavja). Na dru­ gi strani pa je raziskovanje madžarske arhitekture zgodnje gotike in njenih zvez v zadnjem času (E. Marosi) pridobilo marsikatero novo razsežnost, tako da bo treba Karamanova izhodišča ponovno oceniti tudi v luči Timotejevega kulturno­ političnega zaledja. Vsekakor pa drži, da je zagrebška katedrala v svoji zasnovi iz ok. 1268 poleg tiste v Regensburgu prva v Srednji Evropi s takšnim tipom vzhodne­ ga dela. Vse kaže, da so se dela na katedrali nada­ ljevala šele v drugi, polovici 14. stoletja, najprej za škofa Stefana III. Kanižaja (1356— 1374), in sicer na severni steni lad­ je. Avtorica je na podlagi analize arhitek­ turnih členov ugotovila, da so gradbeniki v začetku še sledili bazilikalnemu koncep­ tu z nižjima stranskima ladjama. Za časa E b e rh a rd a A lb n a (1 3 9 7 — 1406, 1410— 1419) pa je prišlo do odločilne spremembe v smer dvoranske zasnove la­ dijskega dela. Škof, kot kancler češko- madžarskega kralja Sigismunda ena naj­ vplivnejših osebnosti v državi, je za gradnjo poklical mojstre iz Prage; ti so najznačilnejše stvaritve zapustili v »mas­ kah« na ostenjih oken severne stene, v ti­ pičnih oblikah praškega nasledstva Petra Parlerja, ki jih je prva objavila A. Horvat v znanem članku v ZUZ (V/VI, 1959). Triladijsko dvorano zagrebške katedrale v resnici preveva eleganca srednjeevrop­ ske arhitekture okoli leta 1400, večidel iz­ oblikovane spod rok družine Parlerjev. Z upoštevanjem teh mask, ki so resda češke, a imajo, kot opaža E. Cevc v nekem tu zamolčanem prispevku (Die Parier und der Schöne Stil, 1350— 1400, katalog raz­ stave Köln 1978, II., p. 449), najbližje so­ rodstvo — prek Ptujske gore in njenega kroga! — na (Stefanovem) zvoniku du­ najske stolnice, ki je v tem nadstropju de­ lo Venclja, sina Petra Parlerja (ok. 1398— 1404), in na podlagi drugih mo­ mentov bi bilo mogoče opozoriti tudi na Dunaj kot možno izhodišče Eberhardovih mojstrov. (E. Cevc, ib., tudi domneva, da bi bilo treba ta dela na katedrali postaviti v drugo vlado tega škofa, tj. po 1410.) Kot zanimivost naj navedemo, da se med ohranjenimi načrti dunajske stavbarske delavnice najde tudi eden, ki se v nekate­ rih potezah ujema z zagrebškim (H. Koepf, Die gotischen Planrisse der Wie­ ner Sammlung, Graz 1969, sl. 49a, 52). S tem nočemo reči nič določnejšega, opo­ zarjamo samo na možnost, daje dunajska stavbarska delavnica že v tej dobi imela v svoji jurisdikciji tudi Zagreb in tako vpli­ vala na gradnjo obravnavane katedrale, kar seveda ne zanikuje njenih »čeških« prvin. Dokončno podobo je katedrala dobila v začetku 16. stoletja z (novim) zvezdastim in mrežastim obokom v prezbiteriju (o možnosti, da bi ta del kora v Timotejevi fazi ostal neobokan, avtorica ne razmi­ šlja). V Bollejevi restavraciji je bil ta obok rekonstruiran v križnega. V tem času je bila v sredini cerkve postavljena tudi za Bolleja odstranjena korna pregraja (letner). Od arhitekture Deanovičeva obravnava še renesančne utrdbe okoli katedrale in na kratko pospremi zgodovino cerkve do le­ ta 1880. Od slikarskega okrasa zaslužita vso pozornost poslikavi zakristije in Ste­ fanove kapele. Freske v zakristiji, nastale za škofa Timoteja ok. 1270— 1275, so dandanes zaradi poškodb in preslikav stilno malo povedne. Vendar so bile, če lahko sodimo po postavah Kristusa ter sv. Frančiška in Dominika, izjemne kvalitete. V nasprotju z avtorico bi se pridružil ti­ stim, ki menijo, da jih je neznani slikar kljub zahodni (rimski) ikonografiji ustva­ ril pod vtisom prebujajoče se umetnosti Carigrada po vzpostavitvi dinastije Pale- ologov, zakaj tiste kvalitete, ki jih avtori­ ca razlaga kot rezultat preobrata, s kate­ rim se je slikarstvo Italije, predvsem Lacija, poskušalo osvoboditi shem bizan­ tinske umetnosti, stroka dandanes pripi­ suje ravno vnovičnim bizantinskim im­ pulzom. Četudi ni oporekati ugotovitvi, da imajo freske najbližje paralele v Rimu in Laciju (in sploh v srednji Italiji), tako prefinjenih likov tudi tam zlepa ne naj­ demo. Manj problematična je poslikava kapele sv. Stefana v škofijskem dvorcu, ki naj bi jo oskrbel škof Stefan Kanižaj v tretji četrtini 14. stoletja. Očitno gre za slikarja iz pogiottovske rimineške »šole«, katere dela srečamo ta čas v širšem pod­ ročju od Južne Tirolske do Podonavja. Tu bi kazalo citirati še delo M. Prokop- pove (Italian Trecento Influence on Mu­ rals in East Central Europe particularly Hungary, Budimpešta 1983, pp. 85—87, 190— 191; prim. tudi recenzijo podpisa­ nega v ZUZ n. v. XXI, 1985, pp. 165— 168); Prokoppova te freske pripisuje Kanižajevemu predhodniku Nikolaju (1350— 1356). Pred neogotsko restavracijo je bila za­ grebška katedrala bogato opremljena z oltarji in drugim okrasjem, ki se je skozi stoletja nabiralo na podlagi najrazličnej­ ših daril in naročil. Odločilni pečat ji je dal barok. Razumljivo je, d aje to gradivo v obravnavani monografiji odlično prika­ zano v fotografijah, v tekstu pa le na kratko predstavljeno. Od najstarejših ko­ sov tabelnega slikarstva vzbujata pozor­ nost krilni oltar z množičnim Križanjem iz ok. 1500, pred časom (pač neutemelje­ no) pripisan mlademu Dürerju, in Križa­ nje z ogrskimi kraljevskimi svetniki (to v škofijski palači), katerega atribucija Gian Francescu iz Tolmezza prav tako ni spre­ jemljiva. V obeh primerih se bo treba prej usmeriti v bližnje avstrijsko-štajersko, ogrsko ali celo kontinentalno hrvaško za­ ledje. Odlični cikel legende kralja Ladis­ lava iz ok. 1700, kije nekdaj veljal za delo Bernarda Bobiča, je zdaj v zagrebškem mestnem muzeju. Večinoma je raztresena tudi baročna oprema s kvalitetnimi izdel­ ki ljubljanskih kiparjev Mihaela Cusse (ki ga ima avtorica za Slovenca italijanskega rodu) in Francesca Robbe, čigar oltar sv. Križa, njegovo najpomembnejše pozno delo, se hrani v Križevcih. Obravnavano monografijo o zagrebški katedrali gre ocenjevati predvsem kot sin­ tetičen in z bogatim slikovnim gradivom pospremljen prikaz njene stavbne zgodo­ vine (z marsikaterimi pomembnimi opa­ žanji!) in njene opreme, in takšna je vse­ kakor zelo zadovoljivo opravila svojo nalogo. Manjša nerodnost bolj redakcij­ ske narave je, da v besedilu niso navedene ilustracije, kar bi olajšalo iskanje po sli­ kovnem gradivu in obratno. Manjkajo tudi abecedna kazala. Zelo pozitivno je treba oceniti tudi osebno zavzeti, a dobro dokumentirani prispevek Željke Čorak, v katerem je avtorica z občutljivo analizo poskusila prikazati pozitivne strani novo- gotske restavracije cerkve, ki je z novo oblikovano lupino in z novim dvostolp- nim pročeljem dala mestu tudi nov urba­ nistični poudarek. Kolikor lahko umet­ nostni zgodovinar obžaluje izgubo origi­ nalnih delov arhitekture in njene opreme, toliko je restavracija uveljavila tudi neko rezsežnost stilizacijskega umetniškega de­ la, za katero naš čas verjetno še ni dozo­ rel, da jo povsem objektivno ovrednoti. Janez Höfler