57
Iz deželnih zborov.
Deželni zbor kranjski.
V seji 1. februarja t. 1. je v imenu tistega odbora, ki je presojal delovanje deželnega odbora , razložil poslanec Svetec v prelepo narejenem, jasno vse na drobno razlagajočem in z živo pohvalo sprejetem poročilu, kako je kranjska dežela z davki (fronki) preobložena. Povedal je, da so Njih Veličanstvo presvitli cesar 31. decembra 1864 izdali naredbo, s ktero so hoteli preveliko težo deželi nekoliko zlajšati, in ktera se tako-le glasi: 1. Naj se zemljisčini davki, ki so do konca leta 1864 na dolg ostali, tistim dolžnikom, ki po spričevanji finančnih in političnih gosposk zavoij neugodnih okoliščin poslednjega časa ne morejo plačati, brez vsega silnega iztirjevanja kolikor mogoče obilno odpišejo; 2. od leta 1865 naprej pa se more vsako leto do tistihmai, dokler se gruntni davki iz novega ne uravnajo, po tistih krajih, ki so najhuje preobloženi, po izkazu in nasvetu gosposk in z ozirom na tadanje okoliščine odpisati ali ves davek ali vsaj nekoliko tako posameznim posestnikom, kakor tudi celim soseskam in okrajem.
Ta tako dobrotljiva naredba, pravi poročevalec Svetec, pa zato ni obrodila pravega sadii, ker je c. kr. finančno ravnateljstvo v Ljubljani in c. kr. kan-tonske gosposke niso prav izpeljale, tako, da se zaostankov do konca leta 1864 ni več odpisalo ko 45.411 fl.; za leto 1865 se pa do zdaj še celo nič storilo ni.
Ker je kranjska dežela od leta 1844, odkar je kataster storjen, s preobloženjem5 do 6 milijonov gold. po primeri plačala več davkov (fronkov) , kakor štajarska in koroška, je odpisani znesek res majhen polajšek.
Na dalje je popisal današnji žalostni stan gruntnih posestnikov, in kako silno je naša dežela zavoij prevelikih davkov ubožala. Nekdanji lepi gozdi, pravi, so zginili; ljudje so zadolženi; redki so kmetje, da bi imeli toliko živine, kar je potrebujejo, da bi svoje grunte tako obdelovali, kakor gre; od sile grun-tarjev je celo tacih, ki nimajo več svoje živine, ampak le tako, ki jo v rejo dobo.
Grajal je tudi to, da se pri nas za davke rubijo take reči, ki so potrebščine gospodarstvu (fun-dus instructus), na pr. delavna živina, potrebno žito, klaja itd., — kar je zoper postavo.
Po pisal je letošnjo veliko potrebo, v kaki stiski so ljudje zavoij lanske slabe letine, zavoij pomanjkanja denarjev, zavoij nizke živinske in žitne cene.
Nazadnje je storil naslednje nasvete:
1.   Milostna naredba presvitlega cesarja od dne 31. decembra 1864 naj se s hvaležnostjo sprejme;
2.    vlada se ima vprositi prvič, naj se od leta 1865 naprej vsako leto do tistihmai, dokler se gruntni davki iz novega ne uravnajo, po tistih krajih, ki so najhuje obloženi, z ozirom na dotične okoliščine odpisujejo davki ne samo posameznim gruntnim posestnikom, ampak tudi celim soseskam in okrajem tako, da se znesek, ki se ima odpisati, že med letom ustanovi po zaupnih možeh, med kte-gimi naj imajo tudi udeleženci svoje zastopnike: dru-rič naj se izprosi pri Njih Veličanstvu cesarju, da se po-lajšanje davkov, ki je 31. dec. 1864 dovoljeno tistim krajem, ki so najhuje obloženi, raztegne na celo kranjsko deželo tako, da bi se 1866. leta in naprej za davek ne jemalo več po 16, ampak samo po 12 od sto čistega katastralnega prihodka, in da bi se le po tej meri tudi prikladi odmerili; tretjič: naj vlada dobro pazi, da se za davke ne bodo v rubežen jemale gospodarske potrebščine (fundus instructus); četrtič:   to prošnjo naj tudi pri c. k. državnem ministru
58
odpira tisto poslanstvo, ki se ima zavolj odvzetega (in-ameriranega) deželnega premoženja na Dunaj podati. Vsi ti nasvetje so bili enoglasno sprejeti; poleg tega pa je bilo še sklenjeno , da se pošljejo s poročilom g. Svetca vred deželni vladi, ker bolj odkritosrčno pa tudi resničnejše, kakor v njegovem sporočilu, niso še bile rane kmetijskih naših gospodarjev nikdar in nikjer popisane, pa tudi pot je pokazana, kako da naj se celijo, da se zacelijo saj kolikor je mogoče. Gospod Svetcu gre živa hvala, da si je toliko truda prizadel, da je po sklepu odborovem dovršil na blagor naši deželi svojo nalogo tako, da moremo upati, da bode visoka vlada na pomoč pritekla ubogi naši deželi. In tako je g. S ve te c izpolnil prejeto svojo nalogo tako, da je narodna stranka pokazala v njem, da ji ni samo mar za to, da se narod naš povzdigne na srečnejši duševni stan po pravicah domačega jezika v šolah in kancelijah, temuč tudi za to, da se mu polajša težavni stan vsakdanjega življenja, ali na kratko rečeno, da narodna stranka deželnega zbora kakor skrbi za duševni blagor svojega naroda, tako skrbi tudi za posvetni blagor njegov.
V 23. seji dne 1. februarja je cesarski namestnik baron Bach odgovoril na vprašanje Svetčevevo zarad vpeljanja slovenskega jezika v uradih (ces. kancelije) blizo tako-le: Pritožba, da se ukaz pravosodnega mini-sterstva dne 15. marca 1862 št. 865 djanski ne izpeljuje pri tukajšnjih sodstvih, ni popolnoma pravična, ker se, kakor ta ukaz veleva, vsa izpraševanja in preiskovalni zapisniki pišejo po skozi in skozi nemškega in slovenskega jezika zmožnih sodnikih in zapisnikarjih sicer v nemškem jeziku, v nje pa se stavljajo vse važne in odločilne točke tudi z lastnimi slovenskimi besedami obdolženega ali pa prič. Že za več let ni nikdo ugovarjal, da bi dobro ne razumel preiskovalni sodnik jezika preiskovanega ali priče, te priče pa ne jezika preiskovalca , da bi se tedaj izpraševalni ali preiskovalni zapisniki zarad pomanjkljivosti jezičnega znanja ne bili zapiovali na tenko ali resnično. Kazenske obravnave se slovenskimi toženci se pričenjajo in končavajo slovenski, prvosednik, sodniki, kakor državni pravdniki govore in obravnavajo slovenski, čestokrat v daljših govorih in nasvetih, tudi razsodba se naznani slovenski in vsa ko-nečna obravnava bi se lahko imenovala slovenska, ako ne bi ravno zagovorniki (navadno odvetniki (advokati) in odvetniki (vajenci) zagovarjali skoraj zmirom nemški in le redko slovenski. To kaže, da ni treba k slovenskim sodnijskim obravnavam samo vsakdanjega znanja, temuč tudi varnosti v terminologii zakonitih prestav kazenskega zakonika in redii kazenske obravnave. Prisegajo sploh le slovenski govoreči v državljanskih in kazenskih zadevah slovenski. Slovenske vloge, ki se pa kaj redko nahajajo, se reševajo slovenski; to veljd posebno od deželnega sodstva ljubljanskega, med tem, ko se pri novomeškem sodstvu razun nekih spričal županov v kazenskih rečeh nikoli ne vlagajo. Že tiskani obrazci se rabijo primerno. Preiskovalna sodstva na deželi zapisujejo izpraševalne in preiskovalne zapisnike navadno nemški, vendar se zapisavajo važnejše točke z lastnimi slovenskimi besedami obdolženega ali priče. Vsi preiskovalni sodniki in perovodji so slovenskega jezika popolnoma zmožni. Slovenski zapisniki se v resnici redkeje nahajajo, ker si vsi sodnijski uradniki še niso prilastili slovenskega jezika v besedi in pismu se zakonitimi izrazi, dasi so tudi skoraj vsi deželni sinovi, zato je pa ministerstvo dne 15. marca 1862 št. 865 zaukazalo, da se pri sodstvih slovenski jezik rabi le kolikor „je mogoče" in ^kolikor se d&." Ker še dozdaj nimamo dovelj v slovenščini izobraženih sestavljavnih in pisarnih uradnikov (Concepts- und Kanzleibeamten), tudi
ni zapisnikarjev, ki bi toliko izurjeni bili, da bi odgovor stranek slovenskih zapisali slovenski, med tem, ka hitreje zapišejo to, kar jim preiskovalni sodnik narekuje nemški. Po tem takem se že zdaj ne more vstreči želji vprašalcev, da bi se pri sodstvih se Slovencem skozi in skozi zapisovalo slovenski. Kakor pri sodstvih in preiskovalnih sodstvih občujejo tudi drugi in čisti politični uredi se Slovencem le slovenski. Uradniki politični 30 tudi skoraj vsi deželni sinovi in tudi umejo deželni jezik popolnoma. Slovenske vloge so redke in se nahajajo k večemu v sodnijskih zadevah ter se reševajo večidel slovenski. V političnih rečeh se rešuje navadno le nemški. Zapisniki se še ne nespremenjeno zapisujejo nemški, vendar kolikor se dd zvesto po slovenskih odgovorih , ki se ber6 strankam in te potrjujejo, da se je resnično zapisalo. Politični zapisniki bi zel6 težavni bili, posebno v umetnih vprašanjih zarad terminologije. Tudi pri okrajnih uredih se ni pritožil nikdo, da bi ne bil razumel uradnika in ta ne stranke. Iz tega se vidi, da se zdaj , ko še deželani — saj v pismu ne — niso dovolj napredovali in se izurili v slovenščini, ne more več zgoditi pri sodstvih in uradih, kakor se godi, da se s tem vstreza vsem pravičnim željam slovenskega ljudstva in da se ta ne pritožuje čez to. Krivično se obdolžuje vlada, da ne misli resno slovenščini pripomoči pri sodstvih in uradih k tej pravici, ktero kažejo zakoni in posebno se upera trdenju, da se pisano gledajo in zaterajo uradniki, ki so marljiveji v tej zadevi. PreČuden je vprašanja stavek, da se zaznamnujejo taki uradniki v „Qualificationstabelle" kot narodni prenapet-neži — trdenje, ki gotovo — naj se komu verjetno zdi ali ne — izvira iz tega, da se je prelomilo tajništvo uradsko. Vlada se bode tudi za naprej tega držala, da bodo uradniki kranjski popolnoma zmožni jezika deželnega, da bodo z ljudstvom slovenskim občevali slovenski ne samo ustmeno, temveč tudi pismeno, kolikor se da, in prepusti napredujoči omiki slovenščine in marljivosti tistih, ki se poprijemajo javnih služeb, da se izurijo v slovenskih izrazih in pismih slovenskih, tako, da se sčasoma dovrše vsi neogibljivi pogoji.
Zarad  učitelj stva  na  tukajšnji   realki  stavi   g. Svetec z družniki svojimi v 24. seji dne 3. februarja sledeče vprašuje: Na vprašanje, ktero so podpisani v 15. seji stavili zarad  preziranja g. J. Tušeka in vmestenja g. Vastlerja na tukajšnji realki, je odgovorila Nj. eksc, da  se  na slovenskega  prositelja   zato ozirati ni moglo, ker je to službo s 630 gld. nastopiti hotel s tem pogojem, da se mu pusti zdanje plačilo 840 gold. ki ga ima v  Zagrebu.    Ta prošnja se pa ni mogla  vslisati za to, ker se mu ni mogla dati viša plača, dokler ni vvrsten v visi plačilni red  (Gehaltskategorie)  in  ni bilo nikakor-šnega vzroka, da bi se mu bilo osebno priložilo in tako obtežil državni zaklad.  Iz izvirnega pojasnjenja J. Tušeka v „Novicah" dne 31. januarja pase vidi, da ni pod tem pogojem, da se mu  pusti zdanje plačilo, ampak   da se vvrsti v višji  plačilni red z  840 gold., izpraznjeno uči-teljstvo nastopiti hotel. Omenjeni stavek njegove prošnje se glasi: (Kakor v „Novicah") Ta prošnja ni le primerna bila po  razglasu,   ki  je   očitno se glasil  na   630 gold. oziroma 840 gld.,  temveč tudi za to,  ker  ste tistikrat in   še   zdaj   prazni   bili   dve    mesti   z   visim   plačilom 840 gold.,   in   ker je nedvomljivo zaslužil po njegovih učiteljskih letih eno teh mest. Prošnja gosp. J. Tušeka se   tedaj   ni   nikakor pregrešila zoper  načelne naprave in tudi ne  zoper  navade   na   tukajšnjih srednjih šolah. Kajti ravno po teh  razmerah   sta  se   v istem letu prestavila dva učitelja, namreč Jože Winter iz Celovca na realko,   in dr. Rumpf iz Sibinja  na gimnazijo v Ljubljano in vvrstila v višo plačo.   Njih eksc. se tedaj okoliščine   niso   popisale na tanko po  njenih podložnih, in
podpisani si ne morejo kaj , da bi v neopravičanem preziranji Tušeka in v prestavljanji Wastlerja po vseh pobojih, ki jih je postavil razglas, ne zagledali, da se prezirajo domače učiteljske moči. Podpisani tedaj vprašajo iz vzrokov, ki so navedeni v prvem vprašanji, Nj. €ksc. cesarskega namestnika: ali je c. kr. vlada pri volji, v prihodnje svojo moč staviti zoper tako ravnanje, ki je nasprotno namenu učenja in načelu ravno-pravnosti. (Sledijo podpisi: Svetec, dr. Bleiweis, dr. E. Costa, dr. Lovro Toman, Kapele.)
59