List 48.
Politični oddelek.
Za  vseučilišče  v Ljubljani.
III.
Slovenski visokošolci so si pridobili veliko, toplega priznanja vredno zaslugo, da so tako energično in tako srečno sprožili veliko akcijo za pridobitev jugoslovanskega vseučilišča v Ljubljani. Potegnili so takorekoč ves narod za seboj združili najbolj nasprotujoče si elemente in v najširših krogih razvneli navdušenost za to akcijo, kakoršne nismo opazili niti tedaj, ko je za Badenijevih časov se oglasil kranjski deželni zbor s to zahtevo.
Dejanski položaj je sedaj dosti ugoden. Vse slovansko dijaštvo v Avstriji je na naši strani in je pripravljeno tudi z represalijami nastopiti, ako se naši zahtevi ne ugodi. V parlamentu imamo na svoji strani vse slovanske stranke in tudi javno mnenje mej Nemci nam m tako nasprotno, kakor bi se dalo sklepati iz pisave raznih nemških listov, kajti značilno je, da se nemško dijaštvo ni še v nobenem oziru izreklo proti slovenski zahtevi in da razni nemški krogi priznavajo opravičenost slovenske zahteve.
Stališče sedanje vlade glede slovenske zahteve, naj se v Ljubljani ustanovi jugoslovanska univerza, ni še znano. Vlada se še ni izrekla, vsaj javno ne. Na konferenci klubovih načelnikov je sicer ministrski predsednik Korber nekam pikro opomnil, da parlament ni igrača, in da ne gre, da bi vsak, tudi najmanjši odlomek prebivalstva, oglašal se s svojimi željami v obliki nujnih predlogov, ali te izjave ministrskega predsednika vender ne moremo še smatrati kot nasprotno naši zahtevi, nego jo je prej umevati tako, da je hotel Korber ž njo izraziti svojo nevoljo, ker se je ta zahteva po nujnem predlogu spravila v parlament,  kajti   nujni  predlogi so vladi   skrajno
«A ^v I « «« trt. m
Vzlic temu pa menimo, da si ne smemo delati iluzij, nego moramo biti pripravljeni, da nam bo treba izvojevati še hude bitke, predno dosežemo svoj smoter. Dosegli smo doslej k večjemu šele to, da se vlada v tacih razmerah, kakcršne obstoje sedaj, ne bo mogla odločiti za ustanovitev italijanskega vseučilišča, ako ob jednem ne ugodi tudi slovanskim zahtevam. Slovenci smo provzročili, da ima danes Avstrija svoje univerzitetno vprašanje, pri katerem so interesirane razne narodnosti, Čehi in Slovenci, Italijani in Malorusi, da je to postal problem, čigar rešitev ni lahka, ki se pa mora na kak način rešiti.
Ogniti se temu vprašanju ne bo mogla nobena vlada, če tudi ima ta zadeva v najvišjih krogih malo prijateljev, ako bomo sami skrbeli, da ne izgine zopet z dnevnega reda, kakor je izginila tedaj, ko je odstopilo Thun-Kaizlovo ministratvo in ni bila sprejeta deputacija deželnega zbora kranjskega, škof ljubljanski pa je dobil celo črno piko, ker se je dal voliti v dotično deputacijo.
Poglavitno nalogo imajo pri tem slovenski državni poslanci. Usoda univerze v Ljubljani je tako-rekoč v rokah slovenskih državnih poslancev, zakaj le od njihovega postopanja je odvisno, kako se stvar zasuče.
Pred vsem nikar ne pozabimo, da v Avstriji vlada še nobenemu narodu razun Nemcev ni ničesar prostovoljno dala. Vlade niso sentimentalne in se preklicano malo menijo za načela in za najsvetejše pravice narodov, tudi če so stokrat zajamčene na papirju. Slovani avstrijski imajo le to, kar so ustvarili sami iz lastne moči in pa kar so dobili od države s tem, da so jo prisilili jim dati. Iz lepa niso še ničesar dosegli in tudi ne bodo, dokler se bo država vladala po sedaj veljavnih principih. Le nikar misliti, da je državi kaj na tem ležeče, če smo Slovenci zadovoljni ali če nismo. Velike države so že srečno prebolele čase, ko je vse prebivalstvo bilo do skrajnosti nejevoljno z vlado ali s krono, kaj bi potem Avstrija ne mogla prenesti nezadovoljnosti tako malega naroda, kakor je narod slovenski.
Stran 472.
Očitno je torej, da zamoremo glede slovenskega vseučilišča samo na ta način kaj doseči, ako naši poslanci vlado k temu prisilijo, ako brezobzirno izkoristijo vladne zadrege, v kar bo zlasti prilika pri nagodbi. Tedaj se mora biti odločilni boj za naše zahteve sploh, zlasti pa boj za vseučilišče. Slovenski poslanci zamorejo sami brez pomoči drugih zadrževati in zavlačevati razprave o nagodbi, kolikor časa hočejo, ker jim daje v to opravilnik nebroj pripomočkov.
Ako se poslanci odločijo za tako postopanje, potem je brez dvema, da se vseučiliško vprašanje na katerikoli način reši. Odločijo se za tako postopanje tem laglje, ker bi bilo samo na korist Avstrije in zlasti na korist Slovencev, če se nagodba sploh ne sklene in bi se našim poslancem sploh ne moglo očitati, da so s svojo taktiko prebivalstvu napravili kako škodo. Na drug način sploh ne smemo upati, da se v doglednem času reši slovensko vseučiliško vprašanje.
Od nfcših poslancev je torej vse odvisno in sicer v prvi vrsti od poslancev katoliško narodno stranke. Tej stranki pripada največ slovenskih zastopnikov, ona je torej poklicana, da se postavi celi akciji na čelo. Ako tega ne stori, pade nanjo vsa odgovornost.
Odkrito povemo, da nimamo veliko upanja, da bi se poslanci odločili za tako taktiko, saj so že zlezli pod klop, ko je ministrski predsednik le zamežikal in povedal, da mu tozadevni nujni predlog ni po volji. Dr. Ploj in dr. Šusteršič sta bila koj pripravljena umakniti nujnost svojega predloga in bržčas se predlog odkaže učnemu odseku, ne da bi bila vlada primorana, pokazati svojo barvo in povedati, kako stališče zavzema glede naše zahteve. V očigled temu ni pretirano, če rečemo, da nimamo pravega zaupanja v eneržijo naših poslancev.