Scdemdcsctf ctnica mariborskciHi bogoslovja. Eetošnje leto je za lavantinsko Skofijo jubilejno leto, ker obhajamo 70 letnico premestitve škofovskega sedeža iz Sv. Andraža na Koroškem v štajerski Maribor. Dne 4. septembra 1859 je škof Slomšek slovesno vzel v posest novo bvojo stolnico sv. Janeza Krstnika v Mariboru. Ta dogodek je velevažen ne gamo v verskem, marveč tudi v narodnem oziru. Slomšeku se je po dolgih naporih in bojih posrečilo pridobitl za lavantinsko škofijo ter ji pridružiti okoli 200.000 Slovencev mariborskega okrožja, ki so bili pri razdelitvi in omejitvi škofij za časa cesarja Jožefa II. leta 1786 priključeni graški škofiji. Ako bi bili ostali pod graško škofijo, bi bili v največji nevarnosti ponemčenja, kar bi bilo imelo za posledico, da bi pri razmejitvi med Avstrijo in Jugoslavijo po svetovni vojni bili naibrž izgubljeni za našo narodno držvavo. V tem za škofijo važnem jubilejnem letu se tudi obhaja 70 letnica mariborskega bogoslovja, kojega ustanovitev je škofu Slorašeku delala največ skrbi ter zahtevala največ žrtev. Ko so bile ,vse ovire odstranjene, vse težave premagane in potrebne priprave izvršene, je mogel Slomšek 14. oktobra 1859 slorvosno otvoriti novo bogoslovno semenišče in učilišče v Mariboru. Preteklo nedeljo in pondeljek (13. in 14. oktobra) se je sedemdeseta obletnica tega za našo škofijo velepomenljivega dogodka v mariborskem bogoslovju slovesno obhajala. Sedemdesetletnica mariborskega bogoslovja ni notranja stvar našega škofijskega bogoslovnega zavoda, marveč je zadeva, ki se tiče vsega slovenskega Ijudstva na Spodnjem Štajerskem in v sosednih slovenskih krajih. Iz tega zavoda je izšla cela dolga vrsta mož, ki so kot dušni pastirji delovali za dušni blagor Ijudstva, kot njegovi iskreni prijatelji pospeševali njegovo gospodarsko blagostanje, kot njegovi učiteIji širili narodno prosveto in omiko ter kot njegovi vodniki stali na braniku njegovih političnih in narodnih pravic. Svoje delo med narodom je slovenska duhovščina vršila po načelih in zgledih velikega Slomšeka in zato je bilo njeno kulturno delo blagoslovljeno in njeno narodno delo za ljudstvo rešilno. Dr. Hohnjec je na akadomiji v bogollovju v pondeljek zvečer pred izbra- nim občinstvom o tem govoril ter med drugim povdarjal naslednje: Slomšek, veliki naš vzornik, je veljavo in važnost malega našega slovenskega naroda ocenjeval po njegovem poklicu k članstvu božje države. V tej državi ni zatiranja razlik v jeziku, šegah, postavah in napravah posameznih narodov, marveč vlada stroga enakopravnost, ker so tudi narodi sinovi istega nebeškega Očeta, kateremu morajo služiti v isti veri. Slomšekova življenjska skrb je bila izoblikovati naš narod v dobrega in dostojnega clana božje države. Bil je neumoren oblikovalec duše našega naroda in vzgojevalec njegovega značaja. Tako je Slomšek in po njegovem zgledu slovenska duhovščina pojmovala kulturno delovanje med narodom. Kultura je izpopolnjevanje človeške narave na vse strani njenih sposobnosti v duhovnem, moralnem, socialnem, političnem in gospodarskem oziru. Med temi kulturnimi elementi (sestavnimi deli) mora vladati edinost in skladnost. Ako te edinosti ni, ako na škodo višjih, verskih in moralnih elementov prevladajo nižji materielni (tvarni) elementi, ako se polaga važnost samo na gospodarski napredek, na zunanjo moč, veselje in uživanje, ne more biti govora o kulturnem napredku. Da je tako pojmovanje kulture pravilno, dokazuje zgodovina narodov in držav, ki spričuje, da so narodi kljub veliki zunanji in tvarni kulturi propadli, ker so zanemarjali moralno in versko stran kulture, ki je njen najvažnejši del. Isto tudi potrjujejo izjave mnogih modernih državnikov. Kot dokaz naj služijo besede, ki jih je spregovoril predsednik čehoplovaške republike dr. Masaryk povodom svečanosti tisočletnice smrti sv. Vaclava. O priliki teh svečanosti je 8. konjeniški polk dobil naslov sv. Vadava, in ko mu je dr. Masaryk 27. septembra slo^esno izročil zastavo, je rekel: »Življenje sv. Vaclava uči, da je življenje in zdravje naroda osnovano na prosveti in nravnosti, in sicor na nravnosti, ki je posvečena s pravo pobožnostjo.« Slomšeku in slovenski duhovščini gre hvala za to, da je naš narod obvarovan nesreče prevelike kulturne razcepljenosti ter da je v našem narodu večja kulturna edinost, kakor pri drugih, na primer pri francoskem. Piaa- telj Pavel Seippel je spisal knjigo »Dvi Franciji«. Na eni strani verna katoli« ška Francija, na drugi svobodomiselna Francija. To sta dva ločena tabora, med katerima gre prepad kakor med dvema svetoma. Kar je enemu sveto, je drugemu smešno; kar je enemu rea« nica, je drugemu zmota tn praznoverje; kar je enemu podlaga vse kulture. je drugemu blodnja in prevara. Da prl nas še ni tako poostrenega nasprotstvag da nekrščanska Slovenija ni tako mo5< na, da bi mogla premagati verno k)S šcansko Slovenijo, za to gre hvala talčšnim možem, kakor so bili Slomšek in tisti, ki so v svojem kulturnem delo« vanju med narodom sledili njegovim liačelom in njegovemu zgledu. Slomšek je s tem, da je našo narodno kulturo trdno osnoval na krščanski podlagi, prav veliko storil za ohranitev, razvoj in napredek slovenske narodnosti. S te trdne podlage je razvija* svoje delo za gojitev narodne zavestl med našim ljudstvom, za izpopolnitev slovenskega jezika in za širjenje narodne prosvete. S te podlage je tudi vodil borbo za enakopravnost slovenskega jezika v javnem življenju. V prejšnji državi te enakopravnosti ni bilo. Slovenščini je bila zaprta pot v šole in urade, samo po cerkvah je ša imela svoje zatočišče. Vzporedno z borbo za uveljavljenje slovenskih pravic v šoli in v uradu je šlo delo za izobrazbo ljudstva in vseh njegovih slojev. Da bi imelo ljudstvo dovolj izobraževalnih d-elavcev, je Slomžek v novoustanovljenem bogoslovju vnemal bogoslovca za dclo po svojih načelih in izkušnjah. Priporočal jim je trojno ljubezen: 1, ljubezen do sv. katoliške Cerkve; 3. ljubezen do lavantinske škofije; 3. ljubezen do domovine, ki naj obsega ljubezen do ljudstva in njegovega jezika, pa spoštovanje do zakonite oblasti in do domovinskih naprav. Slomšekovo izročilo je bilo duhovščini naše škofije sveto. Delovala je na književnem, znanstvenem, socialnem in gospodarskem polju ter tako mnpžlla zaklad kulturnih dobrin v našem narodu. S smotreno organiziranim in požrtvovalno izvrševanim izobraževalnim delom je ta zaklad Sirila med Ijudstvom. S tem je veliko pripomogla k temu, da je po besedah načelnika profesorskega društva za celo državo-i ki jib. je početkom tega meseca reket na občnem zboru tega društva, da je Slovenija edina pokrajina v državi, kjer je ljudstvo na višini kulture zapadnjeevropskib držav. Ljudska progvcta je bila tudi najmočnejše orožje, 3 katerim je naše ljudstvo odbijalo in konečno zmagovalno odbilo silne navale germanizacije. Slomšek je bil naži duhovščini kakor vzor dela, tako tudi simbol (znamenje) irpljenja. Veliko je moral ziasti zadnja leta trpeti od narodnih sovražnikov. Slovenska duhovščina je, hodeč po Slomšekovih stopinjah, tudi delila njegovo trpljenje. To trpljenje je doseglo viiiunec početkom svetovne vojne. Pa je naša duhovščina zmagala in z njo je zmagal slovonski narod. V naši jugoslovanski državi slovenska duhovščina nadaljuje svoje kulturno in narodno delo v smislu one Ijubeznl, ki je bilo z njo prešinjeno srce Slomšekovo.