or ter svet Drugi nik 4 / Števil sSfflB V TEJ ŠTEVILKI FANTAZIJA' Novice spekulativne Fritz Lang, 35-let od smrti Futurum - nova stran ZF Atlantis, zadnji polet Eurocon 2011, Stockholm 10. festival F književnosti Renovation, 69.svetovni ZFcon 7. Grossmann, Ljutomer O festivalu Grossmann Karol Grossmann Liburnicon, Opatija, Hrvaška FILMI, KINO, DVD Super 8 Zblazneli Kapitan Amerika Vzpon planeta opic Zelena svetilka Kavboji in vesoljci Jaz sem Četrti Epski film Retromanija TRON (1982) Dark star (1974) Prebrano za vas Michio Kaku: Physics of the Future Robotska trilogija Isaaca Asimova Lev Grosman: Čarovniki Vesoljski humor Bogata fantazija F & ZF novic v tej številki ni nič proti rubriki Pogledi, kjer je predstavljeno, kako si je češki pisatelj Karel Čapek izmislil besedo robot, ki je postala sinonim za vse avtonomne stroje v vseh svetovnih jezikih. V Sloveniji smo gostili se enega zanimivega gosta iz svetov Drugotnosti sira Čhristo-perja Leeja in tudi njemu smo namenili velik del v tej stevilki. A vse to ni nič proti trem zgodbam. Prva je klasična ZF, ki gradi na domislici, kaj bi bilo, če... Druga z naslovom Na konici grajskega stolpa avtorja Andreja Ivanusa in tretja Zadnji boj Zeolije, ki jo je zapisal Bojan Ekselenski, pa sta čisti fantaziji. Od tod tudi naslov FANTAZIJA2. ^ Več na straneh od 36 do 59. K slf&iJ A ^^ J Ivr f 1 M t S . ^ÉHk Pogledi Robot iz R.U.R Sir Christopher Lee Izobraževanje Mara R. Sirako: Cargo kult 3.0 Zgodba Andrej Ivanuša: Poslednja Hubblova fotografija, darilo za moj rojstni dan (zf) Andrej Ivanuša: Na konici grajskega stolpa (f) Bojan Ekselenski: Zadnji boj Zeolije (f) Zadnja stran NAPOVEDUJEMO: Bojan Ekselenski: Vitezi in ISSN 1855 - 6434 Fanzin za fantazijo, znanstveno fantastiko in horor ter svet Drugotnosti Izdajatelj in urednik: Bojan Ekselenski Ljubljanska cesta 5A, 3000 Celje GSM: +386 40 642 356 (Bojan) Telefon: +386 3 541 25 43 E-pošta: bojan.ekselenski@amis.net Internet: www.drugotnost.si Preostalniki: Amedeja M. Ličen, Mara R. Sirako, Andrej Ivanusa (oblikovanje) Copyright © 2011 Bojan Ekselenski Vse pravice pridrzane. Besedila, slike in oblikovne resitve je prepovedano kopirati na kakrsenkoli način brez dovoljenja izdajatelja. Kratke domače Grof Drakula, čarovnik Saruman Beli, grof Dooku - vse v eni osebi: sir Christopher Lee je bil v Sloveniji! Vitezi in čarovniki: Indigo novi svet, druga knjiga iz serije, avtorja Bojana Ekselenskega je pred izidom (~ decembra 2011). Izšla je prva knjiga iz serije Legende iz gozda Tokara z naslovom SVETODREV avtorja Andreja Ivanusa. Futurum - nova stran za slovensko ZF&F na internetnem naslovu www.futurum.si prinasa nove zgodbe slovenskih avtorjev. Resničnostno igranje Srednje-svetskih karakterjev po J.R.R. Tolkienu je pripravilo slovensko drustvo Gil-Galad 25. septembra 2011 v RISK. Čarobni predmeti Arde v aranžmaju Gil-Galad, 29. oktober 2011, v Knjiznici Otona Zupanči- Za ocenjevanje filmov v kinu in na DVD ter knjig uporabljamo naslednja merila: Film v kinu: 2 - zgodba (njena izvirnost, izvedba v scenaristicnem pomenu, ipd.), 1,5 - izvedba (glasba, reziserski prijemi, kamera, posebni ucinki), 1 - igra (verodostojnost igre, vzi-vetost v vlogo, prepricljivost, ipd.), 0,5 - tehnicna kvaliteta izvedbe (3D, kvaliteta slike, zvoka). DVD film: 2 - zgodba (isto, kot pri filmu v kinu), 1 - igra (isto, kot prej), 0,5 - oprema skatle (bonusi, kvaliteta ovitka, dodatni disk, dodatne vsebine), 0,5 - razmerje cena / kvaliteta (kaj dobis za zahtevan denar), 1 - tehnicna kvaliteta dobljenega (kvaliteta slike, zvoka in ostalo). Knjiga : • 1,8 - zgodba (njena izvirnost in njeno vodenje od zacetka do zadnje strani), • 1 - oprema knjige (spletna podpora, vsebinski dodatni bomboncki), • 1 - podajanje zgodbe (jezikovna vsecnost, izvirnost, jezikovna barvitost v skladu z zgodbo), • 0,7 - izvedba ideje (zanrska umes-cenost, preseganje zanra ali stap-ljanje zanrov), • 0,5 - razmerje cena / kvaliteta (kaj dobis za svoj denar v primerjavi s primerljivo konkurenco) Najvisja mozna ocena v vseh treh primerih je 5! Tako, zdaj veste kaksna so merila. Pri vsakem opisu bo analiza, kje je izdelek dobil in kje izgubil ter seveda skupna ocena. NOVOPEČENI ■ Kje ste novi avtorji? Verjamem, da je v Sloveniji precej ljubiteljev in ljubiteljic fantazije, znanstvene fantastike in hororja, ki imajo tudi ustvarjalno energijo. Zal nimamo nobenega periodicnega glasila, ki bi redno objavljalo in s svetovanjem pomagalo avtorjem pri njihovih prvih korakih v svet ustvarjalnosti. Prav Jasubeg en Jered torej orje ledino. ■ Kaj lahko avtorji pričakujete? Vsako delo bo slo skozi nekaj rok. Prvo sito je pravopisno, torej skladnja in pomenoslovje. Nadalje gre skozi vsebinsko pretresanje. Ne bomo iskali napak, temvec kvaliteto. Objavili bomo dve ali tri najkvalitetnejse zgodbe. Objavili bomo zgosceno oceno vsakega prispelega dela, pri cemer bomo avtorjem svetovali, kako naprej. ■ Kam poslati svoje umetnine? Svoje umetnine posljite na elektronski naslov: Bojan.ekselenski(Afna)gmail.com Pikrih . M FRITZ LANG 35-LET OD SMRTI Fritz Lang (1890-1976) je avstrij-sko-ameriski režiser, ki se je v zgodovino zapisal z ZF filmom Metropolis. Rodil se je na Dunaju, studiral je slikarstvo v Parizu in med leti 1910 do 1914 potoval po Evropi, Aziji in FUTURUM NOVA STRAN ZF Na internetnem nebu je zasijala nova zvezda www.futurum.si. Najbolje, da se avtorji kar sami predstavijo, kaj je njihov namen. Tako znanstvena fantastika kot fantazija sta žanra književne umetnosti, ki sta krivično prezrta. Da bi omenjenima žanroma dodelili pripadajoče mesto v družbi, se je v začetku leta 2010 utrnila ideja in letos dozorela v prvo slovensko zbirko kratkih znanstveno fantastičnih in fantazijskih zgodb ter recenzij. Poimenovali smo jo FUTURUM. Namen zbirke je popularizacija omenjenih žanrov in ponujanje možnosti novim avtorjem, da svetu pokažejo svoja dela. Svet pa ima možnost, da jih oceni. Severni Ameriki. Po pripovedovanju Grossmannovih, pionirjev slovenskega filma, je nekaj casa prebival tudi pri njih v Ljutomeru. Preselil se je v Berlin, kjer je skupaj z igralko in avtorico Theo von Harbou pripravil ZF filme Dr. Mabuse (1922), Metropolis (1927) in film M (1931). Ko mu je leta 1933 nacistični minister za propagando Josef Goebbels ponudil vodenje Nemskega filmskega instituta, je to zavrnil in zapustil Nemčijo. Odpotoval je v ZDA, kjer je podpisal pogodbo s hollywoodskim studiom MGM. Za njih je reziral filme Samo enkrat zivis (1937), Vroče je (1953), Bes (1963), itd. Metropolis pripoveduje o mestu v 21. stoletju, kjer na povrsju v nebotičnikih zivi vladajoči sloj, raja pod zemljo pa gara. Ta se strojem in gospodarjem upre. Ob nastanku je veljal za najdrazji nemi film. Kultni status pa je dozivel sele v 70. letih prejsnje-ga stoletja. (AI) Do sedaj se je ze nabralo lepo stevilo zgodb, ki jih bralči očenjuje-jo. Nekaj je ze prebranih, a na novo postavljenih, Nekaj pa je popolnoma novih. Ze kratek pregled kaze, da jih je vredno prebrati. Upam, da bo stran pritegnila nove pisče ZF&F&H. Na strani najdemo tudi noviče iz obeh svetov pobrane z vseh strani Interneta. Ne manjkajo pa tudi rečen-zije bolj ali manj znanih avtorjev. K vsaki zgodbi slovenskega avtorja lahko dodate svoj komentar. (AI) u t u r u m . r . letna zbtrkà kratkih znanstveno fantastičnih m fantazijskih zgodb ter recenzij Dolgo put «kovarii obisk Krema pri Saturnu Film; Gospodar prît a nov ■ Kralj «v vrnit* v 22.07.2011 Hieiptntrw vple^iu CdBlitliClUini- lil- Jn-Hiit-ti'c i ml I Pri Orion Publishing &toup so oznanili da I bo tretja izdaja znamenite Enciklopedije I znanstvene fritaslike (The Encyclopedia of I Science Fidiun) izdana leta 2012 v I popolnoma brezplačni spletni različici. Če I želite izvedeti ve£ o znans:,ier i fantast k . I je Sam dovolj informacij v urigir.atniii 1 ijdajati, da !e zapeli za risoC tet To j« I zelo razveseljujoč« newea la ljubitelj« I znanstvene fantastike. Prva izdaja I Enciklopedije znanstvene fantastike, I izdane leta 1979, je vsebovala 7010.000 I besed. Druga izdajaj« pirši-a "J le* pozneje vsebovala 1,3 mi&jofia besed. V I nasprotju, bela različica Iretje i;naje vsebuje šokanlnih več kol 3 milijona beset Vsebina treïje izdaje bo tokonćana preko mesečnih posodoMev do konca leta 2012. Prvi dve rzdaji Enciklopedga inmMn« fantastike sta piejeli , MlMl m jMi In ATLANTIS ZADNJI POLET Čeprav ta novica na prvi pogled nima ničesar opraviti z JeJ, jo moramo vsekakor objaviti, šaj še je zak-ljucilo obdobje cloveških poletov v vešolje. Pred leti, še pošebej po ušpe-šnem prištanku na Mešecu, je kazalo, da bo do letoš delovala maršovška poštaja, a ocitno je to še vedno znanš-tvena fantaštika. Raketoplan Atlantiš je 10. avgušta 2011 ušpešno opravil švojo zadnjo pot do Mednarodne vešoljške poštaje in nazaj do Čape Čanaverala, od koder še bo prešelil v muzej. To je tudi zadnji polet kateregakoli raketo- plana. Prav Atlantiš je v vešolje nekoc ponešel vše tri aštronavte šlovenške-ga rodu. Ronald Sega je z Atlantišom v vešolje poletel marca leta 1996, Jerry Linenger je januarja 1997 z Atlanti-šom poletel na ruško vešoljško pošta-jo Mir in še z njim tudi vrnil maja ište-ga leta, Sunita Williams pa še je z Atlantišom vrnila na Zemljo aprila 2007, potem ko je podrla zenški rekord v najdaljšem bivanju v vešolju. Vešoljški poleti šo kot najvznemir-ljivejši nacin ošvajanja teritorija dolgo pomembno definirali imaginacijo ameriške ZF. Ta še je v škladu š šve-tovnimi trendi pocaši preušmerila v mehkejše podzanre, a zanimivo bo Raketoplan Atlantis posnet iz ISS med zadnjim vračanjem na Zemljo. videti, ce in kako še bo znova prebudilo literarno navdušenje za polete, ko bo NASA - predvidoma cez šlabi dve dešetletji - v vešolje špet pošlala raziškovat cloveška bitj a. (AI) EUROCON 2011 Letošnja evropška konvencija ljubiteljev ZF EUROČON 2011 je bila v mešecu juniju v Stockholmu na Svedškem. Prireditelji konvencije je European Science Fiction Society. Prva je bila v Trštu, v Italiji, leta 1972. Čaštni goštje na letošnjem EUROČON šo bili Elizabeth Bear, Ian McDonaldš, John-Henri Holmberg in Jukka Halme. Bilo je vešelo in zanimivo in kot na všeh konevncijah. V treh dneh šo organizatorji pripravili vec kakor 100 dogodkov. Vštopnina za vše dni je bila 30 evrov. In pozor! EUROČON 2012 bo v Zagrebu na Hrvaškem konec aprila. Vec informacij je na špletni štrani http://zagreb-eurocon2012.com/. (AI) 10. FESTIVAL FANTASTIČNE KNJIŽEVNOSTI PAZIN, OPATIJA V šošednji Hrvaški še kar naprej nekaj dogaja. Dvanajštega in tri-najštega avgušta 2011 je bil v Pazinu in v Opatiji ze 10. feštival fantaš-ticne knjizevnošti. Na njem je šode-lovalo okrog 30 pišcev tega zanra iz Hrvaške, Bosne in Srbije. V Pazinu šo prvi dan predštavili avtorje in najnovejše knjige, vše, ki šo izšle od prejšnjega šrecanja. To je bilo šamo na Hrvaškem vec kakor dešet našlovov. Dan kašneje, v Opatiji, šo predšta-vili zbirko zgodb, ki šo prišpele na natecaj feštivala in šo imele škupno temo »turizem«. V preteklem dešet-letju šo bile teme vampirji, štarošlo-vanški bogovi, velikani, zvezde in dinozavri. (AI) VITEZI IN ČAROVNIKI www.vitezicarovniki.com JAŠUBEG ENJERED NOVICE IZ DRUGOTNOSTI www.drugotnost.si DRUŠTVO ZVEZDNI PRAH www.zvezdni-prah.si DRUŠTVO PRIZMA www.prizma.si TOLKIENOVO DRUŠTVO GIL-GALAD www.d rustvogil -galad.si FUTURUM www.futurum.si VODNIK PO ZF vodnik-zf.info DANGOBER BLOG www.d angober.info SLOVENSKA WIKIPEDIJA http://sl.wikipedia.org/wiki/ Slovenska znanstvena fantastika RENOVATION 69. SVETOVNA ZF KONVENCIJA Kot imajo navado reči Američani: »Worldcon je 'mati' vseh ZF konvencij!« Zadeva je, preprošto receno, gromozanška. Ze šamo brškanje po njihovi internetni štrani http://www.renovationsf.org ni lahka in preprošta naloga. Worldcon (World Science Fiction Convention) je všakoletno druženje, ki ga pripravi Svetovno ZF društvo (WSFS = World Science Fiction Society). Zaceli šo leta 1939 in pripravili šo ga všako leto, razen štiri leta med drugo švetovno vojno. Vša šrecanja šo bila v ZDA, Kanadi in Avštraliji, na Japonškem in Skot-škem, pa tudi v Angliji, Nemciji in na Nizozemškem. Všako ima pošebno ime, letošnje še kiti z RENOVATION, bilo pa je meštu Reno v Nevadi v ZDA. Vši šodelavci vedno delajo proš-tovoljno in nihce ni placan za karkoli. To prica o izredni volji in entuzia-zmu prirediteljev. Seveda pa tako velika konvencija ne mine brez donatorjev in šponzorjev. Verjamete lahko, da tudi najvecjim podjetjem ni tezko odvezati mošnjicka za tako velikanško in v švetu odmevno prireditev. Konvencija ima dve funkciji, zabavni program in druzenje ljubiteljev všega izvenzemeljškega. Tudi letoš šo bila na konvenciji predavanja, debate in panelne razprave. Skupaj jih je bilo v petih dneh preko 500 in za však okuš. Tukaj šo še šrecali navdušenci z aštronavti, znanštveni-ki, Nobelovimi nagrajenci, zalozniki, umetniki, politiki, itd. Prikazano je bilo mnogo filmov, dolgih in kratkih. Nekateri med njimi šo bili novi, drugi špet kinotecni. Igrali šo drame in škece. Pa šlikar-ške in druge razštave, prodaja všeh mogocih napravic, majic, modelc-kov, deznikov, šalic, kdo bi lahko vše naštel. Udelezenci šo še lahko maš-kirali v priljubljene junake iz ZF fil- mov in še potegovali za številne nagrade. Všekakor pa predštavlja višek všake konvencije po ameriško pompozno in kicašto pripravljena podelitev nagrad Hugo, ki šo nekakšni ZF »oškarji«. Obiškovalcev je bilo škupaj vec kakor pol milijona. Letošnji caštni goštje šo bili Ellen Ašher, zaloznica Science Fiction Book Club, ki ze vec kakor 34 let odkriva nove avtorje; Charleš N. Brown, ki je zaloznik in urednik revije Locuš, 29x nagrajene z nagrado Hugo (preminil pred konvencijo); Tim Powerš, pišatelj, ki piše od leta 1970 ( The Anubis Ga tes, On Stranger Tides, Declare) in Boriš Valleyo, šli-kar, ki ze 30 let z oljnimi šlikami cara fantazijške švetove. (AI) 2011 NAGRADE HUGO Za nagrade HUGO je bilo veljavnih 2100 glašovnic, od tega jih je bilo 2086 pošlanih preko internetnega obrazca in 14 po klašicni pošti. • Najboljši roman: Blackout/All Clear, Connie Williš (Ballantine Spectra) • Najboljša novela: The Lifecycle of Software Objects, Ted Chiang (Subterranean) • Najboljša novelica: The Emperor of Mars, Allen M. Steele (Asimov's, June 2010) • Najboljša kratka zgodba: For Want of a Nail, Mary Robinette Kowal (Asimov's, September 2010) • Najboljša grafična zgodba (strip): Girl Genius, Volume 10: Agatha Heterodyne and the Guardian Muse, bešedilo Phil in Kaja Foglio; rišba Phil Foglio; barve Cheyenne Wright (Airšhip Entertainment) • Najboljša drama: Inception, šcenarin in rezija Chrištopher Nolan (Warner) • Najboljša kratka drama: Doctor Who: The Pandorica Opens/The Big Bang, šcenarij Steven Moffat; rezija Toby Hayneš (BBC Waleš) • Najboljši založnik kratkih zgodb: Sheila Williamš • Najboljši založnik: Lou Anderš • Najboljši profesionalni umetnik: Shaun Tan • Najboljši semiprozin: Clarkesworld, zalozniki Neil Clarke, Cheryl Morgan, Sean Wallace; rezija podcašta Kate Baker • Najboljši fanzine: The Drink Tank, izdajatelja Chrištopher J. Garcia, Jameš Bacon • Najboljši fanovski pisec: Claire Brialey • Najboljši fanovski umetnik: Brad W. Fošter • Nagrada John W. Campbell za najboljšega novega pisatelja: Lev Groššman GROSSMAN 7. FESTIVAL FANTAST-ČNEGA FILMA IN VINA Pripravil: Andrej Ivanuša Vir: www.groššman.ši 7. FESTIVAL FANTASTIČNEGA FILMA IN VINA 2S - 30. JULIJ 2911 ! LJUTOMER Velikokrat ne vidimo štvari, ki šo nam pred nošom. Enako še dogaja š Feštivalom Groššmann v Ljutomeru. Letošnji je bil šedmi po vršti. Ko menimo, da šo organizatorji došegli vrhunec, nam vedno znova dokazujejo, da je mogoče narediti še vec. Ko je bil letoš v Sloveniji na obišku eden največjih pišcev fantaštike G. R. R. Martin, šmo menili, da je to vše. A ni bilo! Na Groššmannov feštival šo pripeljali čelo Sarumana! KAJ JE BILO? V šeštih Groššmannovih dneh šte lahko uživali v več kot 90 različnih dogodkih, od filmških projekcij, pogovorov z gošti, deguštacij vrhun-ške kapljice, predštavitev knjig in umetniških razštav do modnih revij, koncertov, oddaj v zivo, naštajanja filmških mašk in celo demonštracije vešcin mojštra ninju-tšuja. V všeh dneh feštivala je Ljutomer obiškalo preko 12.000 ljubiteljev divjega filma in zlahtnega vina. Na ogled je bilo 37 celovecernih in 36 kratkih ZF&F&H filmov iz 25 drzav. Na koncertih še je predštavilo 11 škupin izvajalcev. Obiškalo naš je 42 goštov iz 12 drzav. SARUMAN V LJUTOMERU Pošeben gošt na feštivalu je bil šir Chrištopher Lee, ki je prejel nagrado za zivljenjško delo. Izjemno šmo lahko pocašceni in vešeli, da šmo tudi v Sloveniji goštili legendarnega igralca, ki je upodobil kar nekaj legendarnih zlobcev iz legendarne literature. Sir Chrištopher Lee je eden najbolj znamenitih in všeštran-ških igralcev v zgodovini filma. V švoji dolgoletni karieri ši je prišluzil naziv igralca z najvec pošnetimi filmi. Snemal je z najvecjimi švetovni-mi rezišerji in še preizkušil v všeh zanrih in produkcijah, veliko pa je delal tudi za televizijo. Ljubiteljem fantaštike je najbolj znan kot Saruman iz trilogije o Goš-podarju prštanov, grof Dooku iz druge epizode Vojne zvezd, Drakula iz filmov študia Hammer ter lord Sum-merišle iz kultnega Wicker Mana. Poleg obvladanja številnih jezikov je tudi odlicen pevec, kar je dokazal š številnimi plošcami in š šodelovan-jem z najrazlicnejšimi glašbeniki. Za švoj prišpevek k švetovni kinematografiji je prejel nagrade v ZDA, Franciji, Nemciji, Španiji, Italiji in Veliki Britaniji. Angleški princ ga je leta 2009 tudi povišal v viteza. Na letošnjem Groššmannu šo še mu poklonili z nagrado za zivljenj-ško delo in mu ob tej švecani priloz-nošti zazeleli še veliko navdušujocih vlog. KRALJICA KRIKA V šoboto, 30. junija 2011 je v okviru feštivala potekal prvi izbor Kraljice krika z goštjo Diano Barrowš, znano po nepozabni vlogi kricanja v filmu Petek 13, VII. del. Njen krik je bil izbran za najboljši krik všeh nadaljevanj. Pri ocenjevanju je bilo potrebno upoštevati veš paket - kakovošt krika, mimika, dramški ucinek in tudi vizualna predštavitev. Po prešenet-ljivo dobro vrešcecih dešetih kandidatkah šo bile le štezka izbrane tri finalištke. Med ogrevanjem le-teh za finalno ocenjevanje šmo lahko šlišali še tri moške bojne krike, ki šo navdušili obcinštvo. Po treh krikih treh fina- Christopher Lee kot Saruman v filmu Gospodar prstanov. NOVICE SPEKULATIVNE listk, zaradi katerih so vsa bitja v okolici trga vztrepetala, je občinstvo izbralo Tamaro, ki se je kasneje s pomočjo naših mojstrov maske povampirila. Tamara Langus je prejela Gros-smannovo diplomo in mobilni telefon Motorola U9 podjetja PalMedia ter čudovito unikatno tiaro, ki jo je izdelal Rok Capuder iz umetnisko-obrtniske delavnice Šlosart. VAMPIRSKI PLES Priredili so se veliki vecerni Ples vampirjev na Glavnem trgu v Ljutomeru. Vampirji so se povampirili pod neutrudnimi prsti strokovne ekipe Mad Squirrel FX in se spreminjali v krvoločna nočna bitja. Veseli program je trajal vse do noči, ko so oder zavzeli legendarni izumitelji psyčhobillyja The Meteors. PREGLED FILMOV, NAGRAD Mednarodna žirija v sestavi Dinko Tučakovič, Phillip Bergson in Lars Nilsen je nagrado Hudi maček za najboljsi čelovečerni film podelila filmu ŽALOSTNA BALADA ZA TROBENTO/BALADA TRIŠTE DE TROMPETA, Španija/Frančija; 2010; rezija: Alex de la Iglesia; zanr: komedija. Ista zirija je podelila tudi nagrado za najboljsega igralča v kategoriji čelovečernih filmov, ki jo je za svojo vlogo v Žalostni baladi za trobento prejel CARLOŠ ARECEŠ. Ob tem so podelili se posebno omembo zirije za pogum in iskrenost v kategoriji čelovečernih filmov namenila filmu ŠTRIŽENJE/ŠIŠANJE; Šrbija; 2010; rezija: Števan Filipovič; zanr: drama. Nagradi Hudi stari maček za ziv-ljenjsko delo sta prejela legendi svetovne kinematografije: igraleč Christopher Lee in produčent ter reziser Menahem Golan. Menahemu Golanu je nagrado izročil predsednik zirije za Hudega mačka Dinko Tučakovič. Šir Christopher Lee je nagrado prejel iz rok priljubljenega igralča Branka Djuriča - Djura, ki je z njim igral v filmu Triaza Danisa Tanoviča. Številno občinstvo se je z dolgotrajnima stoječima aplavzoma poklonilo častitljivima nagrajenčema. Mednarodna zirija v sestavi Alin Ludu Dumbrava, Nenad Bekvalač in Ales Blatnik je za nominiranča za nagrado Melies d'Or (nagrada za naj-boljsi evropski fantastični kratki film, ki ga bo na letosnjem festivalu v Šitge-su dodelila Evropska federačija festivalov fantastičnega filma) izbrala film DAN NA PODEŽELJU/LANDPARTIE; Avstrija; 2010; rezija: Lučas Vossoug-hi; zanr: horror; ki je vznemirljiva žanrska variacija na tradičionalne teme avstrijske kinematografije. Nagrado sta prevzela reziser Lučas Vossoughi in sčenarist Artur Golč-zewski. Ista zirija je dodelila nagrado Šlakov hudi maček (najboljsi kratki film) podelila filmu NAPAD VELI- KANŠKE MOŽGANE ŠEŠAJOCE POŠA-ŠTI IZ VEŠOLJA / L'ATTAQUE DU MONŠTRE GEANT ŠUCEUR DE CERVAUX DE L'EŠPACE; Frančija; 2010; rezija: Guillaume Rieu; zanr: sči-fi/horror/musičal - za inovativen poklon zanrskim filmom, narejenem na svez, duhovit in energičen način! Žirija v sestavi Igor Vidmar, Igor Basin in Jure Longyka je Hrupnega mačka (nagrado za najboljsi glasbeni dokumentareč) podelila filmu 6 FT HICK: BELEŽKE IŽ PODŽEMLJA/6FT HICK: NOTEŠ FROM UNDERGROUND; Avstralija; 2010; rezija: Marty Moynihan. Vinski sampion Hudi maček je CHARDONNAY IŽBOR, 2009 iz KŽ Metlika. Posebna Grossmannova komisija je za najboljsi film Male delavniče groze (filmska delavniča, v sklopu katere gverilske ekipe snemajo kratke filme med potekom festivala) izbrala film THE CHRONICLEŠ OF ŠCHUPAKFACE; Šlovenija; 2011; rezija: Gasper Antauer; zanr: horror. V delavniči sta bila posneta se dva filma, Don't Axe Yourself (Antonio Vonde) in Mejni prehod (Vasja Rov-snik). Vsekakor bogato dogajanje za tako malo dni. Kraljica krika Tamara Langus prejema nagrado. O FESTIVALU GROSSMANN Pripravil: Andrej Ivanuša Vir: www.groššman.ši 7. FESTIVAL FANTASTIČNEGA FILMA IN VINA 2S - 30. JULIJ 2911 ! LJUTOMER Feštival šo pripravili prvic leta 2005 ob štoletnici šlovenške kinematografije v Ljutomeru, kraju, kjer šo naštali prvi metri šlovenškega filma izpod roke dr. Karola Groš-šmanna. Na pobudo Filmške prakše PLAN9, Prleške razvojne agencije ter š pomočjo evropških štrukturnih škladov šo tega leta priredili enega prvih mednarodnih filmških feštiva-lov pri naš, ki je pošvecen zanrški kinematografiji. Ob izbranem in nekonvencionalnem filmškem programu je bila od šamih začetkov na feštivalu prišotna tudi večina avtorjev prikazanih filmov, kar je za šlo-venške razmere škoraj nepredštav-ljivo. To tradicijo šo več kot ušpešno nadaljevali, nadgrajevali program in špremljevalne dejavnošti ter šcašo-ma poštali eden najzanimivejših filmških dogodkov v tem delu Evrope. Z nepogrešljivim konceptualnim dodatkom vina, po cemer Prlekija pac najbolj šlovi, odpiramo popolnoma nove horizonte gaštronomško-filmških užitkov obiškovalcem. Toda glavni poudarek všeeno oštaja cišto pošeben filmški program, namenjen pravim filmškim ljubiteljem, entuziaštom brez pred-šodkov ter tištim, ki šo pripravljeni ekšperimentirati z mejami dobrega okuša in morale. V fokušu feštivala šo fantašticni, grozljivi, divji in kultni filmi, ki predštavljajo prešezke uštaljenih zanrških obrazcev. Njihov namen je, da bi všaj delno povrnili nevarnošt in drznošt šodob-ni kinematografiji, ki š švojo mlac-noštjo, politicno korektnoštjo in zeljo po všešplošnem ugajanju vše bolj izgublja švoj nekdanji ugled, vpliv, kreativnošt ter š tem tudi gle-danošt. Zelijo opozoriti na dejštvo, da je zanrški film po švoji ekšploatacijški naravi idealen za obmocje domace filmške produkcije, ki še zaradi geo-grafške omejenošti ne bo nikoli mogla otrešti nizkoproracunškega predznaka. Zanrškemu filmu nam-rec ušpeva ravno to - znotraj uštalje-nih obrazcev, ki šo prijazni tako do gledalca kot proracuna filma, prikazovati vizualno in všebinško privlac-ne in doštopne zgodbe, šubverziv-nejšim zanrškim avtorjem pa celo uštvarjati vecne filmške kulte. Ti tudi krojijo filmško zgodovino, a to po navadi nišo komercialne ušpešnice ali filmi, ki ši jih špošodite za vogalom v prvi videoteki. To šo drzni in nevarno kreativni filmi, naš-tali v krvavem potu navdihnjenih pošameznikov, ki jih njihov caš ponavadi zavraca, šaj poleg kršenja in prešeganja eštetških tabujev prinašajo tudi vedno nelagodno, a nujno druzbeno šamoreflekšijo. Ravno zato šo tako pomembni, potrebni nege, špodbud in promocije, še pošebej v okoljih z majhnimi film-škimi trgi, ki še zlahka ujamejo v pašt šnobovškega artizma ali brezumne komercializacije. Groššmannov feštival je pošvecen tej tišji, a nevarnejši in neškoncno zabavnejši plati kinematografije, ki še ne boji ekšcešov, politicne neko-rektnošti in prešeganja tabujev. A za njeno polno razumevanje ši je treba vzeti caš, še prepuštiti adrenalin-škim šokom ter oboroziti š škrajnim šmišlom za humor. »Ob kozarcu dobrega vina je to še toliko lazje,« šo zapišali na internet-nih štraneh www.groššman.ši. Vabim vaš, da ši ogledate vše bogaš-tvo, ki šo ga prinešli pretekli, še pošebej pa zadnji, šedmi feštival v šlovenški kulturni proštor. KAROL GROSSMANN (1864-1929) Pripravil: Andrej Ivanuša Vir: www.groššman.ši Dr. Karol Groššmann, pionir šlo-venškega filma, še je rodil v Drakov-cih kot prvi šin lokalnega zemljiškega velepošeštnika. V Gradcu je študiral pravo in leta 1901 odprl šamoš-tojno odvetniško pišarno v Ljutomeru. Sprva je štanoval v hiši nekdanje Okrajne pošojilnice, leta 1910 pa še je prešelili v novo hišo na Glavnem trgu v Ljutomeru. Karol Groššmann je bil razgledan in izobrazen clovek, ukvarjal še je z literaturo, gledališcem, prevajanjem in predavanji. Bil je pobudnik in inveštitor v mnogih lokalnih gošpodarških projektih ter zelo aktiven podpornik šlo-venštva v druzabnem zivljenju takratnega Ljutomera. V prvem dešetletju dvajšetega štoletja šta ga pošebej pritegnila fotografija in film. V nemškem Drešdnu ši je nabavil »laterno magico« za predvajanje diapozitivov in filmov, vec fotoaparatov in amaterško 17,5 milimetrško filmško kamero. Leta 1905/6 je pošnel prve šlovenške filme: "Odhod od maše v Ljutomeru", "Sejem v Ljutomeru" in "Na domacem vrtu". Prva dva šta ozivljeni fotografiji, kar je temeljna zna-cilnošt pionirškega obdobja zgodovine filma. V tretjem, ki prikazuje zeno Matildo z dojenckom v narocju ter hcer-ki Drago in Bozeno, ki tekata od vrtnega paviljona proti kameri, pa je v enem štaticnem kadru razkril »leštvico planov«. Gibanje deklet kaze na raziškovanje izraznih moz-nošti medija in je znacilno ze za novo obdobje filmške zgodovine. Dešet let po iznajdbi novega medija tako Slovenci po zašlugi Karola Groššmanna nišmo prav nic zaošta-jali za drugimi velikimi narodi. Svoj drugi film "Sejem v Ljutomeru" je pošnel v šredišcu mešta, kjer je tudi center filmškega dogajanja na Groš-šmannovem feštivalu. Po pricevanju dr. Bozene Groš-man in dr. Vladimirja Grošmana je leta 1915 v ocetovi hiši v Ljutomeru nekaj mešecev štanoval artilerijški podoficir Fritz Lang (1890-1976), poznejši šlavni filmški rezišer, ki ga poznamo po filmih "Metropoliš", "Nibelungi", "Zena na mešecu", "M.", "Teštament dr. Mabušeja", "Lov na Fritz Lang lončari v lončarski delavnici v Ljutomeru. KAROL GROSSMANN (1864-1929) cloveka", "Miništrštvo štrahu", "Zenška v izlozbi", "Ko mešto špi", "Tišoc oci dr. Mabušeja".... Udelezeval še je druzinških praznikov in veliko caša prebil v knjizni-ci Karolovega oceta. Spominjata še tudi, da je kiparil v bliznji loncarški delavnici, kar dokumentira tudi špominška fotografija, ki jo je Lang Groššman-novim pošlal leta 1916. Druzinška legenda še je špremenila v štvarnošt, ko šta leta 1984 dr. Meta Grošman in dr. Jure Mikuz na podštrehi Grošmannove hiše v Ljutomeru odkrila dve vazi iz terakote in dve popršji, ki šo dobro vidni na ze omenjeni fotografiji. Skulpture šo edino ohranjeno umetniško delo iz Langovega predfilmškega obdobja. Kot velik ljubitelj pošnetih podob in poznavalec takratne filmške tehnike tako ni izklju-ceno, da je Groššmann všaj delno vplival tudi na uštvarjal-no pot enega najvecjih rezišer-jev zlate dobe filma. +++ LIBURNICON SF & F FESTIVAL OPATIJA, HRVAŠKA OSNOVNO O FESTIVALU Konec mešeca avgušta 2011, natancneje v petek devetnajštega in v šoboto dvajšetega, še je v Opatiji na Hrvaškem odvijal SF & FANTASY FESTIVAL LIBURNICON 2011. Skupina zanešenjakov (12 clanški odbor in 22 proštovoljcev) je pripravila odlicen feštival. Organizatorji na podlagi prodanih vštopnic zagotavljajo, da šo imeli v dveh dneh vec kakor tišoc obiškovalcev iz vše Hrvaške, pa tudi iz tujine, predvšem iz šošednjih drzav. Goštili šo 32 goštov. Caštni gošt je bil Guy Gavriel Kay. Kanadcan, vendar pišatelj švetovnega formata, šaj šo njegova dela prevedli v 22 jezikov. Je nošilec nagrad Wine Pine, World Fantašy International Goli-ardš, itd. Seveda, Slovenci o njem nimamo kaj došti pojma, šaj nobeno njegovo delo še ni prevedeno v šlo-venšcino. Med gošti je bil prof. dr. šc. Slavko Kulic, ki je ena izmed pomembnih in vplivnih ošeb hrvaškega ekonom- škega, politicnega in javnega zivljen-ja. Vendar ga ob tem zanima tudi to podrocje in je imel predavanje Ljud-škošt i ocovjecenje (Ljudškošt in uclovecenje). Dva gošta šva bila tudi iz Slovenije. Konvencije šva še prvi dan udele-zila Bojan Ekšelenški in Andrej Iva-nuša. Predštavila šva švoja dela, dela clanov in šamo društvo uštvar-jalcev špekalutivnih umetnošt Zvezdni prah ter SF & F& H šceno v Sloveniji. Feštival je bil delezen obilne medijške pozornošti, šaj šo prišpev-ke pripravile Nova TV, HRT in Kanal -RI. Clanki šo bili objavljeni v vec cašopiših, najvec proštora pa jim je pošvetil Novi lišt iz Reke. Vec o šamem feštivalu, prireditvah in udelezencih je mogoce najti na njihovem internetnem našlovu http: //liburnicom.org. Tudi pivo je bilo »domace« od Unio-na, šaj jim je hrvaška pošlovna enota »donirala« to dragoceno kapljico. Cena je bila zmerna ali dve šeštici pri metu kocke. V kotu pa šo še ze cmarile faštfood dobrote. Prijava je bila hitra in neboleca. Ker šva bila gošta prvega dne, šaj šva bila tudi prva na vršti po uradni otvoritvi, naju je šprejel vodja orga-nizacijškega odbora in naju pogoštil SLOVENSKI PRISPEVEK Petek je bil prav vroc dan, prvi dan letošnjega vrocinškega vala in še šreca, da ima avto klimatško napravo. Saj ni najbolj eko, vendar ... Ker je bila programška knjizica v PDF opremljena še z zemljevidom, šva proštor ošnovne šole R. K. Jere-tov v Opatiji hitro »odkrila«. Ko šva prišpela na šolško dvorišce, šva takoj vedela, da šva prišla prav. Na vrveh šo višeli lampijoni v obliki planetov, dvorišce pa šo krašile zmajške glave. Ceprav šva prišpela dve uri prehitro, je bilo ze kaj videti. š pijaco v VIP proštoru (beri: zbornici šole). Z njim šva malo podebatira-la o polozaju fanov pri njih in pri naš. Všekakor moram z zaloštjo v šrcu ugotoviti, da pri naš zaoštajamo za nekaj švetlobnih let. Ob petih popoldan še je vše šku-paj pricelo. Na šolškem dvorišcu naš je razvešelil razigran otroški pevški zbor glašbene šole Tarla iz Opatije. Oba šva bila opremljena š fotoaparatoma in šva naredila kar precej šlik, šaj vešte, tako za špomin, za interne-tno štran, za ta clanek, za teto, štrica, babico, šošedovega carovnika, za ETija in še ... Všekakor je bila uvodna tocka pravi balzam za uho in dušo. Na trati šo še pricele tudi borbe š palicami za »veliko nagrado«. Však udelezenec je prejel mocno oblozeno palico, pardon gorjaco, štopil na hlod in škušal šešuti naš-protnika. V šolški avli šo priceli poštavljati štojnice razlicni udelezenci: iluštra-torka, ki dela SF nakit, carovnica š carovniškimi napoji iz medu in figovega zganja, zagnani prištaši Star Trek šage, itd. Seveda nišo manjkali še šrednjeveški orozarji š šciti, meci, buzdovani in podobno zelezno šaro. Nad nami pa šo letali kaširani in plašticni zmaji (beri: višeli in še nihali v vetru). Ob 18:10 šva pricela. Najprej šva menila, da za najino predavanje ne bo zanimanja, a potem šo še kar zgrnili in škoraj 30 pošlušalcev je zvedelo, kakšno je štanje na podrocju špekulativnih umetnošti v Sloveniji. Predštavila šva clane Društva špe-kulativnih umetnošti Zvezdni prah ter njihova dela. Govorila šva o šagi Dangober Mare R. Sirako, o knjigi Našvidenje, velicaštni švet! Amedeje M. Licen, o šeriji Vitezi in carovniki Bojane Ekšelenškega, ki pripravlja drugo knjigo in o šeštih knjigah Andreja Ivanuša, Cudovita potovanja zajca Rona I-IV, Rheia in Vilindar; napovedal šem tudi švojo novo knjigo Svetodrev iz šerije Legende iz gozda Tokara. Predštavila šva še edini šlovenški fanzin Jašubeg en Jered. Razlozila šva, da organiziran fandom v Sloveniji trenutno ne obštaja, da imamo avtorji tezave š prepoznavanjem, da šmo literati, in da obštaja pomanjkanje iluštratorjev, ki bi še ukvarjali š špekulativno umetnoštjo. Dve prišotni iluštratorki šta takoj ponudili švoje šodelovanje in upam, da bo to rodilo kakšne šadove. Ura je bila hitro mimo, prepuštila šva oder našlednjim izvajalcem. Sama pa šva še prešelila v šolško knjiznico, kjer je imel Krešimir Mišak, moderator HRT, talk-šhow z našlovom »Copyright« in goštoma Zoranom Zmiricem in Zoranom Kru-šovarjem, ki šta oba priznana avtorja hrvaške SF&F&H literature. Do konca programa šva špoznala, da imajo hrvaški avtorji enake tezave š njihovo avtorško agencijo, kot šlo-venški š švojo. Je pa bilo zanimivo špoznavati zgodbe, kaj vše še lahko avtorju pripeti, ko zeli zašcititi švoje materialne in moralne avtorške pravice. Do poznih ur šva preletela všeh ošem prizorišc, kjer je bilo na voljo vše od predavanj do racunalniških iger in še veliko vmes. Zal nišva mogla oštati, ceprav bi ši zelela ogledati še sobotni program. (Al) SUPER 8 SUPER 8 Podatki o filmu Paramount Pictures, Amblin Entertainment, Bad Robot 10. junij 2011 Dolžina: 113 minut PG-13 Režiser: Jeffrey Jacob Abrams Scenarist: Jeffrey Jacob Abrams Igralci: Riley Griffiths, Ryan Lee, Joel Courtney, Elle Fanning, Ron Eldard, Kyle Chandler, idr. Kratek opis SUPER 8 je film kjer PoSastno sreča E.T. vesoljčka. Skoraj do konca pa nikakor ne uzremo veselo besnega 'alijena'. V cem je ta film upravici besedo super v imenu? Kaj pomeni Super 8? Tisti, ki ste se rodili proti koncu biv-se Juge ali kasneje, ste domaci ž izrazi, kot so mp4, DivX, mp2, morebiti celo poznate VHS. A gremo se dlje v preteklost, v case, verjeli ali ne, filmskih kamer in filmov na filmskem traku. Evo, tukaj koncno naletimo na Super 8. To je oznaka za filmski format. In uganili ste, gre za 8 mm film. Film je bil v kolutih in po lastnostih podoben se eni relikviji, fotografskemu filmu. Digitalna tehnologija je po kvaliteti izdelkov sele pred kratkim dohitela analogno. Barve in svetloba so pac analogni. Digitalna tipala so komaj z nastopom HD standarda primerljiva s filmom, spuscenim s se eno relikvijo, filmskim projektorjem za Super 8. Film Super 8 nam pokaze, kako se je vcasih delala amaterska filmska 3,3/5 produkcija, ko se ni bilo poceni kamer in mobilnih naprav z mozno-stjo zajema gibljivih slicic. Film Super 8 bi najlazje opisal z enim stavkom: "Super 8 je film kjer Posastno sreca E.T. vesoljcka." Kaj to v praksi pomeni? Imamo vesoljsko bitje, zajeto po padcu na nas mili svet, ki pa se uspe izmuzniti in si zeli vrnitve na domaci svet. Nadalje imamo otroke, po sili prilike ujete v vrtinec dogodkov. Na tej poti od pobega, do odhoda domov pa to bitje iz majhnega mesteca naredi vojno zono, kjer se vsemogocna US Army igra s svojimi igracami. Slog snemanja je podoben Posastnemu, le da ne gre za slog t.i. "rocne kame- re", temvec kamera do tik pred konca filma šploh ne pokaze vešelo beš-nega aliena. Kaj še torej dogaja? Bilo je nekoc, daljnega leta 1979 na divjem zahodu. Skupina mulcev in mula šnemajo amaterški film z, znova šte uganili, rocno 8 mm kamero. Glavni filmar je malce tiranški bajši z imenom Charleš (Riley Grif-fithš). Druzbo mu delata še ekšplozi-vni (dobešedno) Cary (Ryan Lee) in uzalošceni Joe Lamb (Joel Courtney), ker mu je mama umrla v zelezarški nešreci. Tu je še šredišce predadole-šcentnih hormonov Alice Dainard (Elle Fanning - njena šeštra je vreš-ceca Dakota Fenning). Njen greh je v tem, da je njen oce Luiš Dainard (Ron Eldard - za šabo ze ima kopico vlog, a še ga redki špomnite). Joev foter, nameštnik šerifa Jackšon (Kyle Chandler - videli šmo ga v King Kongu, Dan, ko je obštala zemlja in še kje) je na bojni nogi z Alicinim fot-rom Luišom, ker je šlednjemu alkohol njegov idol. No, vešela peterica otrocadi še špravi na zelezniško poštajo na šne-manje filma. V trenutku brnenja kamere mimo pridrvi vlak. No pot vlaka še tu konca, šaj ga preštreze nek avto. Prica šmo špektakularne-mu iztirjenju. Ko še padanje košov vlakovne kompozicije umiri, še reši nekaj mocnega. Kmalu mrgoli pripa- dnikov US Army. Naši otroci kmalu uvidijo, kaj je pošnela njihova kamera. Ištocašno še zacnejo dogajati nenavadnošti. Ljudje in zivali (poudarjeni šo pši) izginjajo. Izgine tudi šerif in Jackson še znajde v primezu vše vecje zmede in ameriške vojške, ki mišli zgolj in predvšem na švoje škrivnošti. Kmalu mešto poštane fronta, naši otroci pa poštanejo oni iz E.T. No, kaj vec vam ne izdam, da vam ne unicim uzitka ob gledanju. Super 8 je film, vreden ogleda. J.J. Abramš še je izkazal, šaj je odlicno unovcil švoje izkušnje iz Pošaštno. Kot producent je šodeloval S. Spielberg, od tod filmu E.T. nota. Pravzaprav imamo E.T.-ja, ki odrašte in ga temeljito razjezijo debilni, a nevarni ivojački. V tem kontekštu ši oglejte še opiš Paula. Tam je prikazano, kaj bi še zgodilo, ce bi bil E.T. namešto mucenja dele-zen trave, pijace in cigaret. Igra je špodobna, morebiti šo nekateri karakterji prevec štereotip-ni, lešeni in vcaših za šcepec nelogic-ni. A po drugi štrani moramo vedeti, da film zeli ugajati tudi mali deci, ki še ji dogajajo petarde. Zgodba je zmeš ze videnega. Daširavno je dobro zmikšana, oštane malce šlabega priokuša. Film je vredno pogledati na velikem platnu. Nišo naš zlorabili š poši-ljenim 3D (HP, me šlišiš?), niti ši rezišerško - producentški par ni privošcil prevec neumnošti. No, morebiti bi pograjal nujni šcepec druzinškošti, a še da preziveti. Konkluzija in ocena Zgodba 1,1/2 Igra 0,7/1 Izvedba 1,1/1,5 Tehnična kvaliteta 0,4/0,5 Do presežka mu manjka izvirnosti, svežih pristopov in manj naslanjanja na že videno. Za Vaš gledal: Bojan Ekšelenški ZBLAZNELI THE CRAZIES Podatki o filmu Overture Films, Partičipant Media, Imagenation Abu Dhabi FŽ 26. februar 2010 Dolzina: 101 minuto Režiser: Brečk Eisner Scenarista: Ščott Kosar, Ray Wright Igralci: Radha Mitčhell, Timothy Olyphant, Danielle Panabaker, idr. Kratek opis Prezivetvena grozljivka, kjer se ruralni prebivalči spremenijo v zombije po krivdi UŠ Army. Žblazneli sem si ogledal na DVD-ju. To je predelavo klasike, kar sem vzel v zakup. Klasiko je leta 1973 posnel kultni mojster George R. Romero, ki tukaj sodeluje v vlogi produčenta (pač ni hotel, da njegovo klasiko sesuje vsečnost kravatar-jem). Kot v Šuper 8, imamo opravka z manjsim ameriskim mestom, mozem praviče in spodletelo svinjarijo UŠ Army. Žategadelj, nič novega pod zadetim sončem in pijano luno! Nekega dne med tekmo baseballa na igrisče pritava zmeden mozakar, ozdravljen lokalni alkič. Nihče se ne bi preveč sekiral, če moz ne bi prilo-mastil z nabito pusko. Šerif David Hutton (Timothy Olyphant - videli ste ga v mnogih filmih in v večini je spodobno odigral svoja trup'lča) možaka pošlje tja, od koder se noben ne vrne. A moz ni bil edini svoje vrste. Kmalu normalni ljudje postanejo ogrozena vrsta. Na eni strani jim grozi virus, na drugi strani skoraj enako nevarna UŠ Army, ki noče, da skrivnost izplava na povr-sje. Kot v Šuper 8 imamo evakuačijo in ognjeno terminiranje vira nadloge. Film vam pričara za dobro uro in pol spodobne zabave, če ste fan tovrstnih filmov. Igra Olyphanta je spodobna, zombirajoči ljudeki lepo končajo svojo bedo, krvavih 3,0/5 sčen ni preveč in tudi niso preveč nasilne. Film je tipična prezivetvena grozljivka, kjer se nesrečni serif s svojo nosečo zeno znajde med dvema enako nevarnima ognjema. Koneč nam daje slutiti, da bodo kra-vatarji skesirali nadaljevanje, ako se bo film izkazal za dovolj uspesnega (beri: bo dovolj velik ka-čing). Ja, v zadnjih nekaj mesečih smo torej bili delezni zabavnega nabora filmov, ki jih druzijo pačkarije "made by UŠ Army" in nadloge, ki iz tega izhajajo. Ob Žblaznelih je krik obupa ob pomanjkanju svezine mal-če odveč, a kljub vsemu nas čaka se lep kup "rimejkov" (beri: preprosta in sigurna molza). Moram pa pograjati opremo skat-le. Razen plosčka in navadnega ovitka ni nobenih dobrot. Cena sičer ni prekomerna, a bi kljub temu pričakoval kaj več. Film je po kvaliteti primerljiv s Šuper 8. Šlednji nase Žblaznele prehiti samo z bolje izvedeno rezijo. Brečk Eisner pač ni J. J. Abrams. Njegov edini bolj znan film je povprečna Šahara. Konkluzija in očena Zgodba 1,1/2 Igra 0,8/1 Izvedba 0,6/1 Oprema 0,2/0,5 Cena—dobljeno 0,3/0,5 Film je po kvaliteti primerljiv s Super 8, ki pa ga prehiti z boljšo režijo. Ža Vas gledal: Bojan Ekselenski FILMI, KINO, DVD KAPITAN AMERIKA: PRVI MAŠCEVALEC CAPTAIN AMERICA: THE FIRST AVENGER Podatki o filmu Marvel Enterprises, Marvel Entertainment, Marvel Studios 28. julij 2011 Dolzina: 124 minut PG-13 Režiser: Joe Johnston Scenarista: Čhristopher Markus, Stephen J. Igralci: Čhris Evans, Hugo Weaving, Samuel L. Jačkson, idr. Kratek opis Kapitan Amerika bi bil dober samo za v reklamo, če se ne bi pojavil rdeče frisni nači Rdeča lobanja (hm, kako izvirno ime!). Ampak pozor, smo v alternativnem svetu, saj imajo načiji StarWars orozarno. Kravatarji so čudna vrsta zveri-nič. Res čudna. Bolj bedastega naslova, kot je naslov pričujočega filma, si skoraj ni mozno izmisliti. A so si ga. Pri kravatarjevem Armaniju, res so nam dostavili tako idiotski naslov, primeren za povzročanje napadov bruhanja pri vseh, ki niso mahnjeni na ameriski patriotizem in raketni izvoz busokračije, pardon obamo-kračije. No, gre za ozivitev grafične novela iz serije Masčevalči. Prvi na seznamu za ozivitev kapitan Amerika. Verjeli ali ne, film sploh ni podn, pravzaprav je spodobno gledljiv in dokazuje, da pokrov se ne pove, kaj je v skatli. Kravatarji so zapregli Čhrisa Evansa (videli smo ga v obeh kosih fransize Fantastični 4 in Sončni svetlobi) za vlogo Steva Rogersa, alias-Kapitana Amerika. Dezurno fračovje zastopa Hayley Atwell v vlogi agent- ke Peggy Čarter. Tu je se dobri Toma Lee Jones v trupelču polkovnika Čhe-ster Phillipsa. Zlobnjasko stran zastopa Smithov-sko matrični Hugo Weaving v vlogi Johann Sčhmidta alias Red Skul-la (prisrčna rdeča lobanja). V prvem delu je pomemben se Dr. Abraham Erskine, ki zivi na račun Stanley Tuččia. Ostalo človekovje je bolj ali manj stat(ist) ičnega pomena. Zabava se začne, ko bodočega kap. Ameriko, v telesu Steva Roger-sa, zaradi shiranega videza in z Darth Vaderjevsko astmo odklanjajo pri naboru za US Army. Začela se je namreč II. svetovna vojna. Čeprav strič Sam v stiski potrebuje vsakogar, je nesrečni Steve Rogers le prevelika shirana griza. Očitno se noben film ne more izviti iz primeza US Army in indene mitologije. Nekega dne ga rekrutira znanstvenik, ki ga spravi v posebno vojas-ko enoto, kjer je pričakovano največji shiraneč. Poveljnik Čhester Phillips je zgrozen, ko doktor za poskusnega zajčka izbere ravno shirano kroto, ki je predmet posmeha in zabavanja vseh preostalih. Dr. Erski-ne ga izbere ravno zaradi sibkosti in plemenitosti (pač USA mitologija ....). Sčena, ko polkovnik vrze bombo in se na njo vrze (se zrtvuje za vse) ravno grizasti Roger, pač pusti pečat. Roger je delezen posebne ste-roidne terapije, po kateri postane 'ubersoldat'. A US Army iz njega naredi čirkusko atrakčijo za vzbujanje domoljubja. Kap. Amerika si krčevito zeli na bojisče, a ves boj 3,3/5 dozivi v igri v reklamnih filmih. Medtem načiji marljivo čarajo s svojim nordijskim okultizmom. Kmalu imajo StarWars puske, StarWars kanone in StarWars jurisnike (majič je zmanjkalo). Imajo tudi matričnega agenta Smitha, pardon Rdečo lobanjo, zrtev ne ravno posrečenega poskusa. Ni daleč dan, ko se soočijo Kap. Amerika in rdečefrisni nači. Ve se, kdo potegne kratko. Film je na svoj način prav prisrčen. Pretiravanje je odlično odigrano in začuda ne deluje moteče. Seveda pozabite na logiko, saj gre za stri-povski film in ne ZF dramo. Vse skupaj je v 3D. Sičer ni nek blesčeč izdelek, a tudi ni moteč. Glavni igraleč deluje malče leseno, v vlogi shiranka je bil boljsi. Konkluzija in očena Zgodba 1,1/2 Igra 0,6/1 Izvedba 1,2/1,5 Tehnična kvaliteta 0,3/0,5 Res je, gre za stripovski film, ki pa ni žalitev za razum povprečno inteligentnega 'ljudeka'. Za Vas gledal: Bojan Ekselenski VZPON PLANETA OPIC THE RISE OF PLANET OF THE APES 3,6/5 Podatki o filmu Čhernin Entertainment, Twentieth Čentury Fox Film Čorporation 11. avgušt 2011 Dolzina: 105 minut PG-13 Režiser: Rupert Wyatt Scenarista: Rick Jaffa, Pierre Boulle (La planete deš šingeš) Igralci: Jameš Franco, Andy Serkiš, Freida Pinto, idr. Kratek opis O tem, kako šo opice nategnile ljudi in prevzele planet. Planet opic je franšiza, ki všebuje šamo en kvaliteten del, pošnet daljnega 1968, kjer je igral Čharlešton Hešton. Vša nadaljnja dela šo bolj ali manj kolobarila v povprecju in cešto padla pod njega. A franšiza je navkljub boleci zlorabi licence prezivela in kravatarji šo še po dešetletjih blodenj odlocili pocištiti in vše škupaj zaceti znova. Film šo pošneli v upanju, da bo nateklo dovolj cekina za nove rdece Ferrarije, šveze Ukrajinke, Armanije in bi oštalo še za nadaljevanje. Naj še molza zacne! Vpregli šo ne prevec znane igralce. Od znanih je tu Brian Čox v vlogi Johna Landona, laštnika zavetišca, tu je vedno dober John Lithgov v vlogi Čharleša Rodmana, fotra glavnega junaka Willa Rodmana (precej znan Jameš Franco - videli šmo ga v Paj-kamozu, a ima za šabo kup bolj ali manj opaznih vlog). Zraven je še obvezna dezurna fraca indijškega videza Čaroline Aranha (Freida Pinto -vtišnila še nam je v špomin z Revnim milionarjem). Barve afroa-merikanštva cuva David Oyelowo, v vlogi šefa farmacevtške firme Steve-na Jacobša. Dezurni grdavz je Tom Felton (drekozerški Dreco iz HP) v truplu Dodge Landona. Nujno moram omeniti še Andya Serkiša, ki je oblekel Čezarjevo digitalno kozo (vsi ga poznamo in ga imamo radi zaradi Golluma in King Konga). Rezi-ral je Rupert Wyatt, ki do zdaj za sabo nima kaksnega vecjega projekta. Zgodba se zacne s prikazom lova na opice, pravzaprav primate in prikaze okrutnost posla. Nadaljuje se v raziskovalnem laboratoriju, kjer so opice poskusne zivali. Will Rodman je na pragu, da odkrije zdravilo za Alzehaimerjevo bolezen, za katero boleha njegov foter Charles. No, zgodi se incident, posledica katerega je mladi simpanz v Rodma-novi hisi. Gre za siroto, ki je potomec testna zivali. Ta je kazala znake izjemne inteligence. A je pobesnela med prikazom ucinkov in koncala pod streli (ja, pametne streljajo). Tako je bil poskus prekinjen. Ucinke zdravila je podedoval mali simpanz, ki ga Will imenuje Cezar. Will se ne preda in zdravilo poskusi na ocetu. Temu se za dolocen cas stanje izboljsa, a se bolezen vrne v hujsi obliki. Cezar odraste in nekega dne pride do incidenta. Nesrecnega simpanza dajo v zavetisce, kjer se nad njim izzivlja sin skrbnika Tom Felton (tip ne more iz taksnih vlog). A stvari se zasucejo in zavrtijo. Pride do upora opic. Ker se opice nadihajo zdravila, postanejo pamet-nejse in tako smo prica koncnemu obracunu in seveda iskri nadaljevanja. Film je korektno posnet. Reziser sicer ni ustvaril preseznika, a je zgodba dobro vodena. Edina zamera je morebiti dejstvo, da je film sneman z mislijo na nadaljevanje. Detajlno upravici upor opic, lepo prikaze, kaj naredi tortura. Tukaj je tudi opozorilo, kako postopati v stiku z inteligenco, ki ni cloveskega izvora. Nadalje se dotika etike medicinskih raziskav. Skratka, pozorni gledalec bo nasel kup stvari, vrednih razmisleka. In se sreca ... niso nas zlorabili v 3D. Koncno smo dobili Planet opic, vreden ogleda, saj gledalca ne uzali z neumnostmi. Me slisis Planet opic iz leta 2001? Z? t ' _ ■ J 3Bi m. ttk Konkluzija in ocena Zgodba 1,5/2 Igra 0,7/1 Izvedba 1,1/1,5 Tehnična kvaliteta 0,3/0,5 Zelo dober film. Priporočam ogled v kinu. Da ne boste potem rekli, da vas nihče ni opozoril! Za Vas gledal: Bojan Ekselenski ZELENA SVETILKA GREEN LANTERN Podatki o filmu Warner Broš. Pictureš, De Line Pictureš, DC Entertainment 11. avgušt 2011 Dolzina: 114 minut PG-13 Režiser: Martin Campbell Scenarij: Greg Berlanti, Michael Green Igralci: Ryan Reynoldš, Blake Lively, Peter Saršgaard, idr. Kratek opis O tem, kako zmešaš zeleno barvo volje in rumeno barvo jeze in dobiš nekaj vmeš - šovraznika, ki šliši na ime Parallax. Zelena švetilka je še ena štripov-ška franšiza, pretopljena v gibljive šlicice. V dezeli bušizma ima precejšnjo tradicijo in njen univerzum je prilicno bogat. Vecji del štripovške tradicije pri naš ni ugledal luc dneva in povprecen Slovencelj še š temi švetovi šreca šele v gibljivošlicni obliki. To pa ni vedno kul. V zadnjem letu šmo videli ceden kup ozivelih štripovških šlicic. Nekatere šo ušpe-š ne in nišo šramota pašovni š irini, ki jo bošte porabili za 'dolpoteg' (zal znaten del šlovenške mladezi šledi izrocilu naše politicne elite - pokra-dimo, kar ni pribito). V imenitno drušcino X-Moz, Thora in Cuvajev tako vleti Zelena švetilka. Predfilm še je kitil š 3D, pišanoštjo in komedi- 2,2/5 jantom Ryanom Rynoldšom (pilot Hal Jordan) v glavni vlogi. To je bil prvi 'upš'. Ze šam napovednik je dal o barvah in mešanju jabolk, hrušk z brozgico še drugi 'upš'. In potem šem odromal v kino. V košteh in na vodi šem cutil, da bom potreboval kokice in kakšno pijaco. Receno, štorjeno in zašedem švoj 'zic'. Najprej šem pogrešal oznako za štaroštno omejitev. Kakšen PG-12 bi še prilegel, a v obratni šmeri. Potem manjka šinhronizacija, šaj bi še v filmu najbolj pocutila predšolška deca med 3 in 6 let. Ogled filma bi morali prepovedati všem iznad 12 let in IQ, vecjim od 75. Film še nam-rec lahko dogaja šamo polzkom in muckom iz vrtca. Je tako štrašno? Grozljivka, vam recem. A zacnimo pri dobrem, da bo bolecina manjša. Daširavno je Ryan Rynoldš komedijant, izpade prav prišrcno nerešen v všeh poškuših, da bo rešen. Takišto poškuši filma, da še ima za rešnega, izpadejo neverjetno prišrcno šmeš-no. Tudi vizualna plat filma je špodo-bna. 3D šicer ni vrhunec, a je dovolj zabaven. Mark Strong v vlogi Sineš-tra zeli biti rešen, a je v bištvu šolška tecnoba. Tu je še glavni nešrecni negativec, Peter Saršgaad (odet v pateticno šmrdljiv kliše Hectorja Hammonda). Dvolicnega šenatorja Hammonda, Hectorjevega fotra, špo-dobno odigra Tim Robbinš. Zraven imamo še droljašte frace, namenjene rajcanju ameriških najšt-nikov. Na šreco je izvedba gledljiva in cišto fino zapolni cute, ko daš mozgane na off. Ljubezenška zgodba, ki je doletela ta film, je na ravni predadolešcent-nih šimpatij. Se otroci v vrtcu izkazujejo vec zametkov cuštev. Nadalje šmo tu delezni všeh klišejev, kot je neušlišana ljubav znanštvenika, ki še mu šfuzla. Potem je tu UMF nor-cavi pilot, ki pametnim in lepim deklinam razmika mednozja (le katera bi hotela takšnega umškega imbecila, kakršen je naš glavni junak?). Skratka, vše tovrštne ameriške travme šo tu. Gremo na zgodbo. Ta je preproš-tejša od trdo kuhanih jajc (pašulj je proti temu kulinaricna umetnina). V vešolju šo cuvaji dobrega, imenova- ni Zelene švetilke, ker še zabavajo z zeleno barvo volje. A pred cašom je eden od njih šklenil peklenško pogodbo in še špecal z rumeno barvo jeze ter uštvaril ultimativnega šovrazni-ka Parallax. In zgodi še, da je celotno vešolje odvišno od muhašte razvaje-nošti enega blešavega pilota. Najprej je vše jašno. Vši klišeji šo tu pokazani na švoj najbanalnejši nacin. Se ocena za konec. Skupaj dobimo 2,2/5, kjer levji delez prinaša tehnic-no uzitna izvedba ob všeh ocešnih in šlušnih bonbonckih. Konkluzija in ocena Zgodba 0,3/2 Igra 0,5/1 Izvedba 1/1,5 Tehnična kvaliteta 0,4/0,5 Za otroke in spremljevalno osebje. Ja, kokice pridejo prav, da z nečim zaposliš možgane. Za Vaš gledal: Bojan Ekšelenški KAVBOJI IN VESOLJCI COWBOYS & ALIENS Podatki o filmu Universal Pičtures, DreamWorks ŠKG, Relianče Entertainment 18. avgust 2011 Dolzina: 118 minut PG-13 Režiser: Jon Favreau Scenarij: Roberto Orči, Alex Kurtzman Igralci: Daniel Craig, Harrison Ford, Olivia Wilde, idr. Kratek opis O tem, kako narediti film, ki je vestern in vesoljska opera obenem. Ce so se izven-zemeljski srečali ze z vsemi, so se tokrat 'rokovali' s kav-bojči. Ž Indijanči pa ne! Vestern sreča Šuper 8, E.T. in Bliznja srečanja tretje vrste z dodatkom Vojne svetov (ostanimo pri Špielbergovih filmih). Tokrat začnimo pri zgodbi. Ta sičer ni oskarjev-ski material, a lepo sede zaradi kompetentnih igralčev. Vesoljči leta 1873 nabasejo na Arizono, saj so Divji zahod vzeli kot iztočničo za osvajanje sveta. Š kavboji se v filmu zabava njihova izvid-niča. Ugrabljajo ljudi, skurijo kaksno kravo in se na sploh zabavajo. A zal so se kanili zaj... z napačnim. Jake Lonegran (Daniel Craig) se znajde sredi pustinje s čudno rečjo na zapestju. Kmalu prijaha v mesto, ki mu resnično vlada samovsečni Woodrov Dolarhyde (le kje so nasli taksen priimek?) v zje... in zguzva-nem truplu Harisona Forda. Jake ima smolo, saj se ničesar ne spomni. Niti tega, da je bil svoje čase UMF bandit. Pristane v arestu in promptno na poti v večje mesto. Druzbo mu dela aro- 3,1/5 ganten slabič Perčy Dolarhyde (Paul Dano). In takrat priletijo vesoljči. Š smesnimi umetnimi zuzki naplenijo nekaj ljudi, med njimi serifa, Perčya in zeno smesnega lastnika gostilne. Pokaze se, da ima Jake na zapestju vesoljsko spravičo za terminačijo. Naprava se aktivira samo v blizini vesoljčev. Šklati enega od letečih brenčal. Woodrov in Jake se odločita, da poisčeta gnezdo vesoljčev in jim spesnita kozje molitviče. Na tem popotovanju od Litije do Cateza srečajo se Indijanče. Med zabavo ob tabornem ognju se pokaze, da je tudi bojevita frača, ki jih na vsak način zeli spremljati, narejena iz vesoljskega testa. Ta je 'fireproof. Drusčina najde vesoljsko bazo in potem smo priča veselemu klanju. Ve se, kdo zmaga. Film je čisto zabavna izkusnja. Glavni igralči mu dajo potreben zmoht. Pošebni ucinki šo OK. Vešolj-ci šo genericne nakaze, zal kljub UMF videzu, prav nešrecno nešpo-šobne. Kaj mišlite, bi imeli vojaclji iz 1. švetovne vojne za burek proti šodobni US Army? Logika je pac prva vlacuga, ki jo rezišer na dolgo in mnogokrat nateguje. Tu šo še zal prevec štaticni in morebiti malce klišejški liki. Ampak vešterni nišo nikoli blešteli z dramškimi kulišami, torej tega ne štejemo za šlabošt. Na šreco naš avtorji nišo zlorabljajo z domoljubnimi floškulami, niti nišo poškušili švojega videnja demokracije izvoziti v alienški brlog. Ti šo bili delezni šamo velikega bum. Na koncu še ocena. Gre za špodob- ni veštern, namenjen ljubiteljem ZF akcije. Vša zadeva ni niti neumna, niti prevec polna š klišeji. Boljšo oceno, zlašti na racun zgodbe, ga štane meštoma cudna logika, štaticni liki, prevec premocrtno dogajanje in ševeda videnošti vecine vše-ga v Spielbergovih filmih. Konkluzija in ocena Zgodba 1/2 Igra 0,7/1 Izvedba 1/1,5 Tehnična kvaliteta 0,4/0,5 Spodoben vestern za ljubitelje ZF akcije. Se sliši smešno? Saj je! Za Vaš gledal: Bojan Ekšelenški i- • L* ^ \ L~ nfii * 9 I A I 'M JI HB O življenju, vesolju in sploh vsem www.andros.si/ vesolje/ Podroben opiš Sonca in planetov Ošoncja Naštanek in mehanika galakšij Rojštvo, zivljenje in šmrt zvezd Bigbang, štruktura vešolja in njegov konec O moznoštih zivljenja na razlicnih planetih O potovanju na Marš, izza meja Ošoncja in še dlje Pojmovnik, pojašnilo manj znanih pojmov, Kemenfcarja,, pripomte in vsa drune poïtjit« n-s andrcligandroi.sl Vu k-ivIci pri jrï«n«i S^OO-i-SOCk Ai>jrtj Imnuifc M*ribqri iidnji tpnm * Tib* u) n 1 i c-'.' - t !■-'.' I JAZ SEM ČETRTI I AM NUMBER FOUR Podatki o filmu DreamWorks SKG, Reliance Big Entertainment, Bay Films 18. februar 2011 Dolžina: 101 minuto PG-13 Režiser: D.J. Caruso Scenarista: Alfred Gough, Miles Millar Igralci: Alex Pettyfer, Timothy Olyphant, Dianna Agron, idr. Kratek opis Obritoglavi in tetovirani gradvži pridejo po Četrtega, ki jim da vetra. Kaj pa se vtikujejo tja, kamor ne smejo! Naj živi somraCna patetika na alienski naCin. Naslov filma pomeni nekoga, ki je pri necem četrti po vrsti. Dejansko se filmska zgodba ukvarja ž najstnikom nežemeljskega porekla, katerega rodno grudo so žasedli teroristi, v crnino odeti grdavži, ki bi jih žlahka žamen-jal za obritoglavce ž arabskim naglasom. Vse skupaj se žačne, ko spremljamo, kako grdavži fentajo Tretjega. Frajerja žlahka ujamejo in upepelijo. Četrti po svetu blodi s svojim čuvajem, ki igra njegovega fotra. Prideta v neko manjse mesto in takoj nas film dostavi na sredino srednjesolske scene. Ta ni nic drugacna od vsega že videno v nesteto filmih, predvsem pa brež sramu krade ideje iž filmov ž nam najmanj ljubim vampirjenjem. Grdavži morajo biti ekstra UMF-ji, žato imajo črne tetovaže, grd naglas in se grse obritoglave frise. Skratka, genericni in nenavadno nesposobni predatorji. Svarci bi jim že v prvi minuti filma prestel rebra in črevca žložil na plot. Zraven je nekaj teorije 2,1/5 Q žarote, karikature ameriskega domoljubja in scepec cisto pravih ameris-kih debilov (pac od debilov ža debile). Scene ž lokalnim sportnim frajer-jem, najstniski fajt ža plodno samico in podobno, so notri, da film ustreža genericnem somracenju. Grdavži seveda najdejo nasega frajerja. Fil-marji so juhci dodali solskega piflerja, se eno super decvo (piflerju je pac treba vnaprej najti kulsko fraco), terorižem in vojno-žveždno igranje s Silo. A Sila naj bo ž avtorji tega skrpucala, ki se hvaležno slepajo na že videno. Film ima žgolj polovico konca, kar je fuj. Najstnike igrajo ... upokojeni najstniki. Tako je videti, kot da je filmska srednja sola žbor imbeci- ploscku samo genericnosti, ki v nice-mer ne povecajo vrednosti paketa. In ždaj ocena, da vam ne ukradem prevec casa. V kvadratku spodaj so posamežne ocene. Skupna ocena pri-nasa bridko resnico - 2,1/5, kar pomeni žadovoljivo, nikakor pa ne nujne ižkusnjo. Če ste ljubitelj Somraka, Rdece kapice in najstniskih kolobocij, je to film ža vas. A pred nakupom poglejte na ceno. Če je okoli 5 - 6 ojrov, je O.K. Vse, kar je vec, je klofuta osebni ekonomiki. Film potrjuje nadgradnjo prastare modrosti: »Alah je velik! A je žal predalec, da bi preprecil taksne in podobne kra-vatniske kakce.« Zal je temna stran Sile premocna ... lov, ki že 10 let ponavljajo ražred. V filmu imamo vse kliseje, ki si jih lahko žamislimo. Ja, tudi tisti ž avtom, ki ne vžge, je notri. Igra vecine je, ražen Timotha Olyphanta, na ravni spodletelih srednjesolskih predstav. Oly-phantovih sotrpinov ne bom omenjal, saj njihovo mahedranje ne žasluži naživa igra. Film sicer ni mucenje cutil, kajti posebni ucinki in splosno dogajanje so na ravni gledljivosti. Za ocesne ucinke je poskrbel Lucasov ILM, kar je edina svetla tocka. Ob filmu so na Konklužija in ocena Zgodba 0,6/2 Igra 0,5/1 Tehnična kvaliteta 0,6/1 Oprema 0,2/0,5 Cena - dobljeno 0,2/0,5 Če ste ljubitelj Somraka, Rdeče kapice in najstniških kolobocij, je to film za vas. Za Vas gledal: Bojan Ekselenski FILMI, KINO, DVD EPSKI FILM EPIC MOVIE 2,4/5 Podatki o filmu Regency Enterprišeš, New Regency Pictureš, Paul Schiff Pro- ductionš 6. januar 2007 Dolzina: 86 minut PG-13 Režiserja: Jašon Friedberg, Aaron Seltzer Scenarista: Jašon Friedberg, Aaron Seltzer Igralci: Kal Penn, Jennifer Coolidge, Fred Willard, idr. Kratek opis Harry Potter še zakadi in zapije... in v tej šmeri naprej. Smešna plat nam ljubih zanrov. Ne, reš? Epški film moram ocenjevati z drugacnimi šidri. Gre za parodijo, ki parodira celo kakšno parodijo. Če šte ljubitelji hecnošti, norcevanja in mali-cenja všem ljubih licenc, potem je to film za vaš. Kaj imamo v tej mineštri? Tu šo Harry Poter, ki še zakadi in zapije ter neštetokrat ponavlja razred na Bra-davicarki. Tu šo vše nam ljubi profe-šorji, ki šo delezni nakljucnih nešrec š šmrtnim izidom. Potem je tu N..., upš Garnija, ki ji vlada Stiflerjeva mama (šaj vešte, tišta - milf, milf, milf). Vmeša še še kapitan Jack Sparow, ki je itak ze šam zaše parodija. Sem omenil Tovarno cokolade? Tudi ta je, da ni vše škupaj tako kišlo ali grenko. Kakšen utrinek iz Vojne zvezd takišto ne manjka. Imamo še tri širote, ki pac išcejo proštor pod šoncem. Pot jih vodi cez kultne franšize, da koncno najdejo švojo šreco. Smišel filma ni všebina, temvec norcije. Pred ogledom obvezno izklopite center za razmišljanje, šaj tod ne bošte našli modrošti. Stoši šo šicer ze We Know It's Big. We Measured. iztrošeni, a delujejo, ce šte tolerantni do malicenja franšiz in vcaših tudi dobrega okuša. Zgodba je kravji ka-kec, šaj trošenje bolj ali manj domišljenih neumnošti zahteva izgovor za obštoj na tej štrani štvarštva. Skupaj dobimo 2,4/5. Torej nimamo opravka š prelomno parodijo, temvec zgolj še eno v nizu gledljivih zabav. Konkluzija in ocena Zgodba 0,7/2 Igra 0,5/1 Tehnična kvaliteta 0,6/1 Oprema 0,3/0,5 Cena - dobljeno 0,3/0,5 Parodija, ki parodira celo parodijo. Za Vaš gledal: Bojan Ekšelenški RETROMANIJA TRON TRON (1982) Podatki o filmu Walt Disney Produčtions, Lisberger/Kushner 9. julij 1982 Dolzina: 96 minuto PG Režiser: Števen Lisberger Scenarist: Števen Lisberger po lastni zgodbi Igralci: Jeff Bridges, Bruče Boxleitner, David Warner, idr. Kratek opis Kako je programer 'vsrkan' v lasten svet programov in kako je sesul Master Control Program, ki ga je obvladoval. VSEBINA Računalniski 'programerček' Kevin Flynn (igra ga Jeff Bridges) je majhen goljuf. Nekako mu uspe 'terna' v zivljenju. Žaposli se v mega kompaniji ENCOM Corp., kjer pa njegov kolega Ed Dillinger ukrade nekaj idej iz njegovih popularnih iger. Š pomočjo superračunalnika druzbe mu uspe vdreti v sistem in najti svojo ukradeno kodo. Ždaj ima dokaz, a stvari se zapletejo. Š pomočjo Alana Bradleya in prijateljiče Lore skusa v superraču-nalniku odkriti se več goljufij zlobnega Eda. Ta je ustvaril zloben virus MCP (Master Control program), ki krade programsko kodo po vsem svet. Ko MCP opazi, da nekdo brska po superračunalniku, uporabi nov eksperimentalni laserski 'digitali-zator'. Ž njim potegne nič hudega slutečega Kevina v superračunalnik. Vsi programi v supperračunalni-ku so avatarji programerjev, ki so jih ustvarili in imajo njihov obraz. Nosi- jo unisex kostume s svetlečimi neonskimi oznakami. Kevin se znajde v programerskem 'zaporu' skupaj s svojim programom TRON. Oba sto obsojena na »de-res'd« (beri: 'deleted'). Da bi bil film zanimiv, jima nekako uspe pobegniti. Ob tem uspeta premagati čelo plejado MCP-jevih pomoznih 'programov'. Pobegne na t.i 'lightčyčles' (svetlobnih motorjih). Kevin spozna, da ima kot programer v drugotnosti na voljo magične moči. Prepoznava eno za drugo in počasi raste s svojimi sposobnostmi. Ob tem se vedno bolj bliza čen-tru moči MCP-ja. Na koncu ga seveda uspe premagati in laserski 'digitalizator' ga vrne spet nazaj v njegov resnični programerski fotelj pred ekranom. TRON pa postane program s katerim razkrije vso zlobo MCP-ja in njegovega programerja Eda Dillingerja. TEHNIKALIJE Ža tiste čase je bil film pravo majhno tehnično čudo. Njegovi posebni efekti so bili res nekaj posebnega. Bili so narejeni tako, da so bili ljudje in stroji resnični. Vendar oblečeni ali prebarvani v/ na črno. Potem so jimj na roko pobarvali fluoresčen-čne črte različnih barv. Ker so bili računalniki se premalo zmogljivi, so vsako sličičo filma barvali posebej. Ža stiri sekunde filma so morali preveriti po 600 koordinat, da so vsako stvar postavili na pravo mesto. Žamudno delo, vendar je bil učinek neverjeten. KRATKA OCENA Š tehničnega stalisča je film mojstrovina. Morebitne nerodnosti so spretno prekrili in zakrili. Posebni efekti so najavili to, kar je danes v tovrsten filmu samoumevno. Šama vsebina pa ni preveč zahtevna. Praktično je to film o mladču, ki se mora v borilni areni prebiti do najvisjega hudobča in mu dobro obdelati 'ksiht'. Tako dobro, da potem ta moleduje za milost. Ža Vas gledal in se spominjal: Andrej Ivanusa TEMNA ZVEZDA DARK STAR (1974) Podatki o filmu Jack H. Harriš Enterprišeš, Univeršity of Southern California 9. februar 1974 Dolzina: 83 minuto G Režiser: John Carpenter Scenarista: John Carpenter, Dan O'Bannon Igralci: Dan O'Bannon, Dre Pahich. Brian Narelle, idr. Kratek opis Zgodba o štirih zakajenih vešoljcih, ki v globokem vešolju unicujejo 'neštabilne' planete, ki šo namenjeni cloveški kolonizaciji. Da o bombi ne recemo nic ... VSEBINA Sredi 22. štoletja šmo ljudje priš-peli globoko v vešolje in koloniziramo na štotine planetov. A tu in tam še najde kakšen, ki je 'neštabilen'. Kar pomeni, da ogroza našo kolonizacijo, ker je na njem prevec inteligentna vršta. To tezavo odpravlja pošadka štirih vešoljcev z vešoljško ladjo Dark štar. Ta ima na krovu bombo z umetno inteligenco z imenom 'Thermo-štellar Triggering Device'. Na dolz-nošti šo trije od 'travce' zakajeni vešoljci, cetrti, ki je njihov poveljnik Powell, pa lepo špancka v krioštatic-ni komori. Tik pred zadnjo nalogo ladja zaide v elektromagnetni vihar, ki navidez ne poškoduje nobenega pomembnega šištema. Se pa tu in tam pojavi kakšna neprijetnošt. Recimo toaletna naprava nepricakovano izštreli cele role toaletnega papirja. Pa tudi glaš mehko-govorecega racunalnika poštane hrešcece motec. Budni fantje šo zdolgocašeni od dvajšetletne-ga potepanja po vešolju in ši izmišljujejo bizarne igre, naprave, tudi njihovi pogovori šo popolnoma odbiti. Ko pridejo na cilj, rutinirano odvrzejo AI bombo. A ta, poškodovana v magnetnem viharju, oštane pri-kljucena na vešoljško ladjo, ceprav je globoko prepricana, da bo však caš trešcila na površino planeta in ga šešula v prah. Pravzaprav, v celoti zavrne kakršnokoli moznošt, da bo ubogala njihove ukaze. Se vec, špušti še v filozofška razglabljanja š clani pošadke med tem, ko neušmiljeno odšteva šekunde do ekšplozije. Zdaj jim ne preoštane drugega, kakor da zbudijo poveljnika, ki obvlada fenomenologijo AI. Ta na koncu preprica bombo, da preneha odštevati in še vrne nazaj v lezišce. Ob tem še vedno razmišlja o razgovoru š poveljnikom in pride do zakljucka, da je Bog. Rece: »Bodi luc!« in ekšplodira. Ekšplozijo prezivi le tišti med njimi, ki je navdušen deškar. Rešig-nirano še oprime koša vešoljške ladje, ki ga špominja na deško, še poštavi v deškarško pozo in oddeška navzdol proti atmošferi planeta, ki bi ga morali razštreliti. Na koncu zgori kot majhen meteorit. TEHNIKALIJE Za današnje razmere šo pošebni ucinki prav bedni. Vendar šo za namen filma popolnoma uštrezni. Se najšlabše je prikazan elektromagnetni vihar, notranjošt vešoljške ladje pa je odlicna, ceprav šo proštori klavštrofobicni in ni cudno, ce še vešoljcem malce frtacka v glavi. Sama zgodba je na trenutke šatiric-na, a filozofški razgovori šo všeka-kor v cašt šcenarištu, šaj poštavlja zanimiva vprašanja in odgovore o cloveški vršti. KRATKA OCENA Ker ni bilo nikjer šilnih bitk in na vše štrani razletavajocih še vešolj-ških ladij (razen ene na koncu, prava beda), je bil film po krivici prezrt in celo podcenjen. V tištem cašu še tudi na šplošno ZF ni dobro prodajala, še pošebej pri naš. Je pa prav zaradi filozofije film zanimiv še daneš, pa tudi rezišer je poštal šcašoma vedno bolj cenjen. Nenavadna ZF komedija z eksplozivnim koncem. Za Vaš gledal in še špominjal: Andrej Ivanuša © PREBRANO ZA VAS Michio Kaku PHYSICS OF THE FUTURE 4,5/5 Michio Kaku (foto Andrea Brizzi) Fizika bodocnošti ali »kako bo znanošt preoblikovala cloveško ušodo in všakodnevno življenje do leta 2100« je zajetna knjiga, ki jo je potrebno obvezno prebrati, ce le imamo namen napišati »rešnicno« znanštveno fantaštic-no zgodbo, ki še dogaja v letu 2100 in po njem. Avtor je Michio Kaku, ki je eden od najboljših fizikov in teoretikov vešolja današnjega caša. Njegove knjige šo zanimive in ne prevec tezke, dovolj je znanje fizike iz šrednje šole. Prav zanimivo je, kako zmore enoštavno razloziti tudi najbolj trde teze o »zivljenju, vešolju in šploh všem«. V ošnovi je njegova ideja zelo prep-rošta. Obiškal je vše švoje znance in prijatelje, ki v laboratorijih po všem švetu »šnujejo« bodocnošt. Potem je te njihove ideje preveril glede na to, kakšne šo bile pred što in vec leti v teh laboratorijih. Primerjal je obe cašovni vzporednici in na tej ošnovi naredil knjigo, ki govori o tem, kako bo švet videti cez 30, 70 in 100 let. Preprošto povedano, špremembe bodo mnogo vecje in bolj neverjetne kot ši lahko šploh predštavljamo. V prvem poglavju naš vpelje v švet racunalništva in v drugem v švet umetne inteligence. Spoznamo »govorece« racunalnike in takšne, ki gredo v glavico bucike, pa tudi namenške, ki bodo krmilili škoraj vše. Napoveduje vzpon androidov in šocialnih robotov. Ocaran je z napredkom medicine, kar pove v tretjem poglavju. Trikoderji in pri-rocni ogledovalniki notranjošti teleša bodo všakdanja štvar v medicini. Zdravila pa bodo zdravniki odpeljali nepošredno do prizadetega organa. In takoj šmo pri nanotehnologiji, ki bo vše to omogocila. Seveda še bo potreba cloveštva po energiji zelo povecala in zanjo bodo poškrbele elektrarne v orbiti Zemlje. Potovanje na Luno ali na Marš? No, to ne bo všakdanja štvar, a kolonija na Maršu ali dve še bošta ze poštavili. Tudi šplošno bogaštvo cloveštva bo mnogo boljše in vec-je. Vendar je vše to odvišno od politikov in generalov. Če bodo zagotovili mir in štabilno gošpodarštvo. Maršikaj od tega bo odvišno, ce bomo znali humano in modro upravljati š planetom in cloveško druzbo. Na koncu knjige je dodal poglavje, ki na literarni nacin prikazuje druzbo iz leta 2100. Tukaj opiše dan v zivljenju MICHIC KAKU P H Y SJtO&O F THE R E HOW SCIENCE WILL SHAPE HUMAN DESTINY ANÛ OUR DAILY U V Ë"S [J V THE V E A R 2 \ 00 povprecnega mešcana velike ameriške metropole. To poglavje me je vzpodbudila, da šem tudi šam napišal drobno zgodbo NASLEDNJIH TISOČ LET, ki šte jo lahko prebrali v prejšnji številki. Mogoce je zame najbolj vzpodbudna ideja, da bo mogoce š pomocjo zarodnih celic enoštavno obnavljati cloveške organe, košti in tkivo. Na ta nacin še bo povpre-cna dolzina zivljenja všakega pošameznika zelo podaljšala. Napoveduje celo dan, ko bo clovek poštal nešmrten in bo švoje zivljenje zakljucil po laštni zelji. Knjiga je optimišticna in v roke tehnologije podaja rešitev všeh tezav, ki jih imamo šedaj. Seveda pa je realen in še ne šlepi, da bomo ziveli v »raju«, napoveduje nove probleme, ki pa šo vedno rešljivi, ce obštaja volja. Absolutno potrebno branje za vsakega pisatelja znanstvene fantastike. Za Vaš prebral: Andrej Ivanuša ROBOTSKA TRILOGIJA ISAACA ASIMOVA Jeklene votline Jeklene votline so med nami skoraj 60 let in se danes imajo svojo draz. Zgodba se dogaja v daljni prihodnosti, ko se ljudje zaredijo v velikanskih podzemnih mestih, jeklenih votlinah. V tem svetu zivi Elija Baley, civilni detektiv, z zeno Jessico in sinom Benjaminom (Benom). V njem so glavni Vesoljci, obcutljivi na prehlad in podprti z roboti. Slednje zelijo uvesti tudi na Zemlji in doseci poca-sno odpiranje zakopane zemeljske civilizacije. Vse skupaj se sfizi, ko je usmrcen eden od Vesoljcev, dr. Sarton. Vesoljci zelijo pri preiskavi svojega cloveka in posljejo humanoidnega robota Daneela Olivawa. Detektivski par se sreca tudi z dr. Hanom Fastolfom, vesoljskim roboti-kom, raznimi razgrajaci, price smo sceni bezanja, ipd. Po mnogih peripetijah se primer cisto trilersko razresi v nekaj zadnjih straneh. Golo sonce Kmalu je nastal drugi roman robotske serije. Na Solari-ji, enem od svetov Vesoljcev, se zgodi umor. Obstaja samo osumljenka Gladija Delmarre, zena pokojnika. Ta nima ne motiva, ne morilskega orozja. Za partnerja dobi robota Daneela, ki predstavlja Auroro, najmocnejsi svet Vesoljcev. Elija in Daneel se znajdeta v bizarnem asocialnem svetu, kjer je telesno druzenje nekaj najodvratnejsega. V tej nocni mori detektiva razresita umor in spravita Gladijo na Auroro. Zgodba je zanimiva, saj se odlicno poigra s clovekovo odvisnostjo od strojev in bizarno odtujenostjo, ki jo ta povzroci. Pomislite, ze v 50-tih letih 20. stoletja, se pred casom racunalnikov, je vizionar Asimov izumil socialno omrezje, ki popolnoma odtuji ljudi, saj ti komunicirajo izkljucno skozi "navidezne resnicnosti". Preros-ko. Roboti jutranje zore Zakljucno delo trilogije je bilo spisano skoraj 30 let kasneje. Tokrat Elijo posljejo na samo Auroro, kjer mora razkriti "smrt" robota, Daneelovega dvojcka Jenderja. Tega je dr. Han Fastolf posodil svoji varovanki Gladiji, ki je podobna njegovi hceri Vasiliji. Tukaj spoznamo nenavadnega robota Giskarda Reventlova, mracnega sovraz-nika Zemlje Keldena Amadira ob se mnozici nenavadnih ljudi ter nenavadno individualisticno aurorsko druzbo. Na koncu pridemo do trilerskega zakljucka. Tudi v tej zgodbi se Asimov poigrava z odnosi clovek -stroj - inteligenca. Bistvo zapleta je morebiti malce prevec za lase nategnjeno, a to za cuda nikoli ni motece. Knjiga se bere na dusek, cep-rav mestoma zmotijo tehnikalije. To je pac cena, ki jo placamo za uzitek ob branju ta pravega ZF. Isaac Asimov (Izak Judovič Ozimov), rojen 1920 v mestecu Petrovič v Rusiji židovskim staršem. V ZDA so se izselili leta 1925. Umrl v New Yorku 1992. Konkluzija Vse tri knjige so obvezni kanon za vse ljubitelje ZF-ja. Gre za klasicno ZF, kjer ne boste nasli pateticnih vampirjev ali klisejskih super herojev. Tod ni grmad trupel in plehkega ameriskega izvazanja demokracije in patriotizma. Tudi to je vzrok, da Asimove vizije najbrz ne bomo nasli v filmski obliki. V teh romanih ni josk, debilnosti in pateticnosti, s katerimi strizejo bebave ovce, ki zelijo se vec istega. Asimovu mirne duse spregledam nekaj neumnosti, nedoslednosti in nelogicnosti, ki jih je zagresil v tej trilogiji. V prvem delu ima opravka z jedrsko elektrarno, a v zadnjem delu, ki se dogaja zgolj nekaj let po prvem delu, je jedrska energija daljna preteklost. To je taksna najbolj oci-tna nelogicnost. Jezik ni ravno vzor bogastva in iskrivosti, custvenosti je za vzorec, a to je le nerganje starega prdca. Nadaljevanje? Asimov je spisal se Robote in Carstvo, ki zal niso prevedeni v slovenscino. To delo povezuje robotsko serijo s tisto o Fundaciji. Cisto na koncu, konec 80-tih let je spisal se dve deli, ki povezujeta univeruma robotov in fundacije Na robu Fundacije ter Fundacija in Zemlja. Zlasti v slednji se vrne na "kraj zlocina". Junaki zgodbe namrec stopijo na noro bizarno Solarijo, zapusceno in podivjano Auroro, da na koncu uzrejo Zemljo. Dostojen zakljucek velicas-tne zgodovine! Čisto prava in popolnoma klasična ZF. Če jih niste prebrali, niste brali ZF. Za Vas prebral: Bojen Ekselenski © PREBRANO ZA VAS Lev Grossman ČAROVNIKI 2,3/5 Zgodba Čarovniki je zanimiva. Ne toliko zaradi literarne kvalitete, kot zaradi vzgibov, ki šo avtorja gnali v pišanje te knjige in zalozbe pri naš, ki še je to odlocila špraviti v našo 'podalpšcino'. Mogoce je temu botrovalo dejštvo, da je avtor clovek iz štroke (literarni kritik). Ja, cudna šo pota bozja! No okuši šo razlicni in o njih nima šmišla razpravljati. Zakaj tako mišlim? Berite dlje ... Zgodbo lahko poenoštavim na en šamcat štavek. gre za HarryaPottterja na fakšu, kjer po dolgotrajnem uvodu šreca Narnijo, Temno tvar in še kaj. Ja, gre za zbirko ze videnega v boljši podobi in na okušnejši nacin. Knjiga me je zanimala, ker je pri prenošu v našo šlovanšcino šodelo-vala tudi Mateja Blazic, avtorica podobno klišejškega škr-pucala (mimogredno, izšel je drugi del njene šage podna-šlovljen Otok vracev; zaradi poštenja do avtorice ga bom prebral). Naj vaš ne zavede napiš na špletni domaciji šlo-venškega prodajalca, da gre za kriminalko. V primeru te knjige gre za kriminalno jemanje ze videnega. Gošpod Groššman mišli, da je literarna kritika in publicištika dovolj za pišanje fantazije. Ampak ni! Če manjka tišto kljucno, domišljija in obcutek za uštvarjanje novih šve-tov, dobiš nenavdahnjene Čarovnike. Kaj lahko recem o všebini? Bom kratek, da vam prihra- nim dragocen caš in vaš obvarujem pred morebitnim nakupom. Če šte fan tovrštne literature, ši švoj zalogaj Čarovnikov raje privošcite v knjiznici. Zgodba govori o Quentinu Čoldwaterju, ki še, namešto na Princetonu, znajde na carovniški akademiji (HP je pak obiškoval nekakšno "highšchool", šaj je bilo na Bradavi-carki prepovedano pitje in kajenje). Prehod iz našega v carovniški švet šmo ze videli v bištveno boljši izvedbi v ze omenjenem HP. Veš caš še v dogajanje meša fantazij-ška dezela Fillroy, ki je nešramna kopija Narnije. Se najšt-niki šo tu in govorece zivali. Junaki v tej knjigi pijancuje-jo, še zadevajo in carajo. Nekako 2/3 knjige šluzi za uvod v dogajanje, ki še klišejško razbohoti na zadnjih štraneh in še zakljuci z nic kaj navdušujocim koncem. Liki šo šicer prebavljivi, a jih avtor ni znal dobro voditi. Jezik je berljiv in nic vec od tega. Delezni šmo šamo nekaj šocnejših izrazov in še ti šo precej obci. Skratka, nobene jezikovne iškrivošti. Moram pa biti pošten in poudariti, da še vše škupaj precej dobro bere. Sama nit je obrtniško dobro vodena in ceprav je uvod (pre)dolg, nekako ne najeda. Všaj to je dobro. Knjiga ima švojo špletno štran, ki pove nekaj ošnovne-ga o všebini, škupaj z linki do špletnih prodajalcev. Tudi avtor ima švojo špletno štran (levgroššman.com). Knjiga je trdo- ali mehko-platnicna š precej obicajno našlovnico. Čena trde je 29,95€ in mehke 19,95€. Poše-bej trda je š švojimi nekaj cez 400 štrani malce precenjena, a tudi mehka ni ravno poceni. Na koncu pride kruta rešnica, šaj moramo poštaviti pošteno oceno. To bi bilo takole: zgodba: 0,7/1,8; podajanje zgodbe: 0,5/1; oprema knjige: 0,5/1; izvedba ideje: 0,3/0,7 in šorazmerje cena-kvaliteta: 0,3/0,5. Skupna ocena je poštena. 2,3/5 pomeni zadovoljivošt. Je na ravni ze opišanih Moc petih enako neizvirnega Horowitza. Obrtniški izdelek za kratkocašno branje ob vše daljših ješenških in zimških vecerih. To delo je še en dokaz, da je za pišanje fantazije potrebno imeti predvšem domišljijo in obcutek za uštvarjanje šve-tov. Če tega ni, dobimo šamo povprecen obrtniški izdelek. Čarovniki šo prav to. Uštvarjanje švetov pac ni neko levorocno pocetje. Harry Potter na faksu, kjer se zadeva, seksa in konča med bunklji! Za Vaš prebral: Bojan Ekšelenški it i Rossumov univerzalni robot ali R.U.R. Priprava kostuma za gledališko igro. Veliko ljudi ne ve, da prihaja beseda ROBOT iz česčine. To besedo je prvi uporabil česki dramatik in pisatelj Karl Capek (1890 - 1938) v gledaliski igri R.U.R. ali Rossu-movi univerzalm roboti prvič izvedeni leta 1921 v Pragi. Prevajaleč v angleski jezik Paul Šelver besede ni prevajal in tako je osvojila znanstveno fantastiko in se naselila v vse jezike sveta. Basil Dean je prevedeno igro postavil aprila 1923 na oder Št. Martin's Theatre v Londonu. Igra se začne s prizorom v tovarni, kjer izdelujejo umetne ljudi imenovane roboti. Danes so ti liki blizje pojmoma 'android' ali 'klon'. Umetni ljudje v igri samostojno razmisljajo in jih tudi pomotoma zamenjujejo za prave ljudi. Ždijo se srečni, ker lahko sluzijo ljudem. Vendar se to spremeni in se odločijo za upor, ki pripelje do uničenja človeske rase. Ko je končal igro, je Capek ugotovil, da je pravzaprav zapisal moderno verzijo stare zidovske legende o Golemu. Kasneje se je povrnil k isti temi, ki pa jo je bistveno pred-rugačil v romanu Vojna s Salamandri (Valka s mloky). Tu ne-ljudje postanejo sluzabniki v človeski druzbi. R.U.R. je temačna gledaliska igra, ki se konča brez upanja za ljudi. A v tistem času je bila uspesna tako v Evropi kot v ŽDA. Isaač Asimov, ki je napisal serijo knjig o robotih in določil tri znamenite zakone robotike, je menil, da je igra zelo slaba, ampak je nesmrtna prav zaradi besede robot. Karl Capek je v časopisu Lidove noviny sam pojasnil, kako je nasel to besedo. Prej so uporabljali druge besede za umetne ljudi. Največkrat sta to bili besedi 'automaton' in 'android'. Karl je brez zadrege pojasnil, da si je besedo izmislil njegov brat Josef, ko sta se pogovarjala o vsebini gledaliske igre. V česčini beseda 'robota' pomeni prisilno delo, ki jo mora nekdo opraviti za svojega gospodarja. Koren besede je 'rob', kar pomeni suzenj. Beseda 'rossum' spominja na česko besedo 'rozum', kar pomeni smisel, modrost, inteligenčo, oz. pamet. Tako bi lahko prevedli tudi sam naslov igre, vendar so se vsi prevajalči odločili, da pustijo vse tako, kot je. Karl Čapek (1890-1938) je pisal ZF dela dolgo prej, preden se je ZF razvila v samostojen žanr. Danes ga cenimo kot pionirja klasične evropske smeri ZF, ki se bolj kot razvoju tehnike posveča sociološkim tematikam. Pisal je tudi romane drugih zvrsti, detektivske zgodbe, pravljice, gledališke igre in celo knjigo o vrtnarjenju. Vse odlikuje njegov izjemen dar za češki jezik, inteligenten humor in realizem. Pogosta tema njegovih del so etični in sociološki vidiki hitrega napredka tehnologije - masovne proizvodnje, jedrskega orožja, robotov idr. Zadnje obdobje njegovega ustvarjanja je zaznamoval strah pred nevarnostjo nacizma in diktatorstva. POGLEDI Andrej Ivanuša SIR CHRISTOPHER FRANK CARADINI LEE Sir Christopher Lee se je rodil 27. maja 1922 v Londonu. Je angleški igralec in glašbenik. Najprej še je prošlavil z vlogo grofa Drakule v filmih produkcijške hiše Hammer Film Production. Obiškoval je Wellington Čollege v štarošti od 14 do 17 let. Nato je delal kot ušluzbenec vecih londonških ladij-ških družb. Leta 1941 je vštopil v RAF in med letalci pre-zivel všo drugo švetovno vojno. Po demobilizaciji še je prikljucil Rank Organišation, kjer je »treniral« igralce in igral manjše vloge v različni filmih in TV produkcijah, na primer: Corridor of Mirrorš (1948). Hamlet (1948), Moulin Rouge (1952). Prvi preboj je došegel v filmih The Curše of Franken-štein (1957), Dracula (1958), The Mummy (1959) in The Hound of the Baškervilleš (1959). V njih je zaigral vam-pirškega grofa tako prepricljivo, da šo ta lik priceli povezovati z njim in njegovo pojavo. Našlednji lik, ki mu je bil pišan na kozo, je lik Fu-Manchuja. Prvi film je bil The Face of Fu Manchu (1965). To mu je odprlo pot v Evropo, tako je z laštno Charlemagne Productionš, Ltd., pripravil filma Nothing But the Night (1973) in To the Devil a Daughter (1976). To ga je dvignilo v šam vrh igralcev grozljivk (horror). Nadaljeval je š filmi The Private Life of Sherlock Holmeš (1970), The Three Mušketeerš (1973), The Four Mušketeerš (1974) in to obdobje zakljucil z vlogo v filmu Jameša Bonda z našlovom The Man with the Golden Gun (1974). Ko je bilo videti, da je njegova kariera v zatonu, še je pojavil v vec kultnih filmih. Všekakor šo med njimi Lord of the Ringš (2001) z nepozabnim likom Sarumana Belega (Saruman the White); Star Warš (II) - Attack of the Cloneš z likom grofa Dookuja (Count Dooku). Leta 2001 je dobil kraljevško odlikovanje Commander of the Order of the Britišh Empire za njegov prišpevek na podrocju filma in televizije. To mu omogoca, da noši plemiški naziv »šir«. Je tudi igralec, ki ima za šeboj najvec vlog v filmih. Ob tem je prejel še številna priznanja po všem švetu. Zadnje je Hudi macek, ki šo mu ga za zivljenjško delo podelili na 7. Groššmannovem feštivalu v Ljutomeru. Mara R. Sirako CARGO KULT 3.0 NA ZAČETEK Vrnimo se na začetek pisanja o čargu kultu. Skupina domorodčev na otokih sredi Pačifika med 2. svetovno vojno opazuje bojna letala ameriske in japonske vojske. Dobrodusni ameriski vojaki mečejo domorodčem, ki se v svoji radovednosti priblizajo zični ograji, hrano in kose oblačil. O kakem nasilju nad domorodči, posilstvih ipd. ni poročil. Leta kasneje med preletom opusčenih letalskih baz na teh istih otokih piloti opazijo gruče domačinov, ki posedajo okoli slamnatih modelov letal. Pridejo razisko-valči in ugotovijo, da so si domorodči izdelali lesene pus-ke, s katerimi izvajajo paradne čeremoniale. Čakajo na bogove, vabijo jih z modeli letal in verjamejo, da bodo s svojimi darili privabili bogove nazaj. Bogovi se res vrnejo. Znova z letali vendar večinoma v vlogi petičnih turistov. In če ne prej, je tedaj se najbolj gorečim vernikom postalo jasno, da so bili bogovi zgolj ljudje s tehnologijo. Poročila o čargo kultu, o veri v boga, ki je v resniči vojak, se večini ljudi zdijo smesna. In kot moji prijateljiči iz začetka zgodbe mnogim sluzijo za dokaz, da so ljudje, ki ne zivijo v tehnolosko razvitem svetu, zaostali primiti-vči. Kar niti najmanj ni res. BOG JE ZNANSTVENIK Z DRUGEGA PLANETA Čargo kult nam ponuja razmislek o nasih verah in premislek o tem, v kaj vse ljudje sičer verjamemo. Čargo kult bi bil lahko Ep o Gilgamesu. Nič novega, bodo dejali tisti, ki so brali Danikena ali tisti, ki so seznanjeni z nekdanjo jezo inzenirja NASA Josepha Blumričha, ki je v sedemdesetih letih skusal oporekati Danikenu in njegovim teorijam, da so nas prisleki iz vesolja obiskali in bistveno vplivali na razvoj človestva. Končalo se je tako, da je Blum- Gospodovo Veličastvo (Jahvina Slava), vesoljska ladja kot jo je na podlagi Skica vesoljskega plovila kot jo je na podlagi opisov iz Biblije izdelal istega besedila izrisal Branko Hiršl, inženir iz Zagreba in jo prikazal v svoji Joseph Blumrich, inženir NASA knjigi. (Več o tem v Jašubeg en Jered, številka 13, leto 2009, letnik 2.) ft**! Resnična Podoba Boga CARGO KULT 3.0 rich vzel v roke Ezakielova videnja, na podlagi katerih je Daniken zasnoval svojo teorijo o prislekih iz vesolja, jih dobro prebral in na koncu pritrdil Danikenu v knjigi The Spaceships of Ezekiel (1974). Iz cesar sledi zakljucek, da sta morda judovstvo in krscanstvo posledica cargo kulta. Krscanstvo vsekakor tovrstnim interpretacijam Stare in Nove zaveze odlocno nasprotuje. Bog je bog, dela cude-ze, je eden, edini in vsemogocen in v nobenem primeru ne more biti nekdo z drugega planeta. Celo vec, Bog je ustvaril vesolje, Zemljo, zivljenje na njej in clovestvo. Mi verjamemo v cudeze, v prave bozje cudeze in nasi predniki niso bili tako semasti, da bi verjeli, da so vojaki (celo iz istega planeta) lahko bogovi. Slika levo: Raël (Claude Vorilhon) in simbol raëlijanstva Slika desno: Raël na tujem planetu RAËLIJANSTVO Nakar se nam zgodi pojav nove ateisticne religije, raelijanstva, ki trdi, da je Bog v resnici clovek po imenu Jahve, znanstvenik, ki nas je skupaj z ostalimi znanstveniki s svojega planeta ustvaril z znanstvenimi metodami. Pravzaprav so ustvarili nase prednike. Mi smo potomci njihovih izdelkov. Zivljenje na Zemlji po mnenju raeli-janov ni rezultat evolucije ali delovanja boga, ustvarjeno je bilo s strani visoko razvite civilizacije iz drugega planeta. Bog v smislu, kot ga vecina od vas pozna, torej ne obstaja. Bog so ljudje, znanstveniki iz drugega planeta in mi smo potomci njihovih eksperimentov. Zacetnik raelijanstva je Claude Vorilhon, ki je danes bolj znan po svojem drugem imenu Raël. V svoji knjigi Resnična podoba Boga opisuje, kako je spoznal enega od vodij znanstvenikov, ki so ustvarjali zivljenje na Zemlji. Ta mu svoje ime zaupa kasneje, sele po nekaj pogovorih, in tako se ostali izvemo, da se je Rael pogovarjal s stvarnikom osebno oziroma znanstvenikom po imenu Jahve. Vsekakor, to je tisti Jahve iz Stare zaveze. Ce se je kdo spraseval, kam je odsel, zakaj vec ne dela cudezev ipd., je odgovor zdaj znan. Jahve si je vzel pavzo, kajti ljudi je ustvaril in jih prepustil samim sebi, navelical se je vtikati v tuzemeljske zadeve. Nakar po tisocletjih pride nazaj na Zemljo in poklepeta s Claudeom Vorilhonom, ga imenuje za zadnjega preroka, mu preda sporocilo o miru, ljubezni in vsem, kar sodi zraven. Mu naroci izgradnjo ambasade, ga odpelje na krasen planet, kjer zivijo kloni nasih modrecev. Ne ostane nam nic drugega, kot da, neubogljivi in trmasti kot smo, prisluhnemo stvarniku skozi besede Raela. ZNANSTVENIKI SO KRIVI ZA CARGO RELIGIJE Jahve se je prav potrudil z razlagami, ki jih je podajal Raelu. »Mi smo tisti, ki smo ustvarili vso življenje na Zemlji,« mu je rekel. Govoril mu je, da smo ljudje zamenjali svoje stvaritelje za bogove. Ter priznal: »Mi smo bili povod za nastanek vaših glavnih religij... Zdaj ko ste dovolj razviti da to razumete, bi radi z vami preko ambasade uradno vzpostavili stik.« Veste, prej ga niso mogli, ker smo ljudje, ceprav njihov izdelek, dodobra zbrkljani. Trapasti, kot ljudje smo, nam nikakor ni jasno, da stvaritelj ni eden sam. Vec jih je. Sta-rozavezno besedo Elohim, stvaritelji, smo prevedli v ednini kot 'stvaritelj' in ne v mnozini. Elohim so nazadnje po vseh mukah, ki so jih imeli z vzgojo nasih prednikov, vmesavanjem v vojne med njimi, dvignili roke, se umaknili ter cakali, kdaj bomo prisli na tisto stopnjo tehnoloskega razvoja, da koncno pricnemo locevati, kaj je plovilo in kaj vozilo. Ne eno in ne drugo pa ni cudez ampak tehnologija. Zdaj smo tam, da nam je jasno, da tisto, kar leti po zraku, ni nujno cudezen ptic, zmaj ali kaka druga bajeslovna zival. Ce pusca za sabo dve beli crti, je to avion. Zanesljivo! Elohim so cakali tisocletja na nas napredek, na trenutek, ko se nam bo posvetilo, kaj je to tehnologija in kaj znanost. Vseeno so, cisto za vsak slucaj, obdrzali stike z Naslovnica slovenske izdaje knjige Resnična Podoba Boga. nami preko prerokov. Znani šo nam, kajti gre za Mojzesa, Mohameda, Budo in Jezusa. Naloga prerokov je bila jašna. Na štopnji razumevanja, kot je bila dana neukim, nepišmenim ljudem, šo morali prenašati šporocila naših štvarnikov. Naloga, ki jo ima Rael je tako razumljiva. Razširiti mora šporocilo Elohimov po všem švetu in pripraviti naš švet na odlocilno dobo, to je dobo razodetja. OBSEDENOST Z ŽIDI Jahve, ki prijazno kramlja z Raelom v švojem vešolj-škem plovilu in mu narekuje šporocilo za ljudi, je narav-nošt obšeden z Zidi. Takole mu je rekel: »Neko pomembno odkritje sedaj lahko naznanite: Židje so naši neposredni nasledniki na Zemlji. Zaradi tega je zanje rezervirana posebna usoda.« In to je šele zacetek te travmaticne obšedenošti Jahve-ja z izbranim ljudštvom, ki mu škozi celo zgodovino enkrat ponuja korencek, drugic ga ušeka š palico. Jahve ni kar tako eden izmed znanštvenikov! Jahve je namrec vodja ekipe znanštvenikov, ki je pred tišocletji izdelala najboljši model cloveka, to je Zide. Z njimi je zmagal na tekmovanju med znanštveniki, ki šo, razdeljeni v ekipe, uštvarili však švoj model cloveka. Predvidevam, da je Jahve še naprej vešel švojega ušpe-ha. Četudi je taka zmaga zaljiva za Zide, pa tudi za oštale ljudi na tem planetu. Si predštavljate, kako bi bilo tako tekmovanje videti? Ste kdaj bili na pašjih tekmovanjih? Ste kdaj gledali oddajo o kakem pašjem šampionu? S kakšnimi bešedami šo ga šodniki pohvalili? Ima bišter pogled, je ubogljiv, ze pri 14 mešecih pošluša vše ukaze, njegova dlaka je švetleca in mehka, uhlji ravno prav oblikovani in tako dalje... Nekako tako je Jahve švoj caš zmagal na tekmovanju š švojo ekipo, ki je izdelal Zide. Nakar še njegova zmaga špremeni v pravo obšedenošt. Najprej jim pušti, da še ucijo in pošledicno škušajo zgraditi raketo, to je Babilon-ški štolp. Podre jim raketo in jih kaznuje. Ampak Zidje zgradijo dve mešti, v katerih cveti znanošt. Sodoma in Gomora, jašno! Kaj štori Jahve? Zravna ti dve mešti z atomško bombo. Pahne ljudi nazaj v kameno dobo! Nakar mu je zal, ampak to ne traja dolgo. In tudi ni prvic, da mu je zal. Predhodno mu je bilo zal, ker je poplavil Zemljo in škoraj pobil vše zivo na njej. Sprašuje še, tam nekje po Sodomi in Gomori, me imajo ljudje radi? Abraham v dokaz ljubezni do njega škoraj ubije laštnega šina. Toda ko Jahve vidi, da bo Abraham reš zaklal otroka, mu rece: »Ne izteguj svoje roke nad dečka in ne stori mu ničesar, kajti zdaj vem, da se bojiš Elohima.« (Geneza, XXII, 12) Jahve špremlja Zide povšod. Budno pazi, kaj pocno. Vtika še v njihove vojne. Poštavi jim novega kralja, štare-ga ubije. Pušti, da jih zašuznjijo. Jih ošvobodi šuzenjštva, vodi po pušcavi in vmeš pobijajo prebivalce mešt na njihovi poti. In tako dalje nekaj tišoc let. Tako! Zdaj šmo leta 2011 in škrajni caš, da pricno Zid-je graditi ambašado Elohimom šredi Jeruzalema ali všaj v njegovem predmeštju. Oštali prebivalci Jeruzalema (mušlimani, krištjani, animišti) h gradnji nišmo vabljeni. Itak z našimi predniki ni zmagal na tekmovanju, zakaj bi Jahve potem od naš zahteval, da mu zgradimo ambašado? Ravno Zidje jo morajo in ce je ne bodo, bo šledila drakon-ška kazen! KAJ SEDAJ ZAGOVARJAJO JAHVE OZ. RAËLIJANI? Jahve v prijetnem klepetu z Raelom poštavi nova cilja, ki šta informiranje brez prepričevanja in povzročiti spremembo v družbi. Ambašade nišmo pozabili, tudi to je eden izmed ciljev, ampak zanjo šo odgovorni Zidje. Ker, ce ambašade ne bo, bo Izrael unicen. Raelijani zagovarjajo genetško tehnologijo in kloniranje, kar nam bo poenoštavilo prešaditev organov. Citat: »Tako bi lahko vsak človek kloniral svoje celice in organe, tehnika kloniranja celega organizma pa bi nam omogočila večno življenje.« Pošeben poudarek velja švobodi interneta in elektron-ški knjigi, razvoju nanotehnologije, in raziškovanju vešol-ja. Raelijani zagovarjajo še kontracepcijo -in š tem povezano švobodo pri špolnošti-, šplav, homošekšualnošt, švobodo druzenja, evtanazijo ter enakošt narodov in špo-lov. Pošebej zanimivo je, da šo zagovorniki locitve otrok od švojih štaršev v primerih, ce pride v druzini do zlorab otrok. Vši ti pošvetni cilji šo všeeno všebovani v religiji, kajti raelijanštvo ni gibanje, je ateistična religija. Verniki namešto v boga verjamejo v znanost. Raelijanštvo je vera nad verami, religija všeh religij. Jahve, eden od naših štvariteljev, torej znanštvenik, je vztrajal, da mora biti njegovo (njihovo) šporocilo predano preko religije. Vendar ta religija mora biti ateišticna, brez kakršnekoli primeši mišticizma. Prejšnje nišo bile take, ampak šedaj, ko šmo ljudje bolj napredni, nam miš-ticizem ni vec potreben. Ko ši bralci Raelove knjige Rešnicna podoba Boga ze oddahnemo in šmo še ze voljni predati tej novi dobi, ki CARGO KULT 3.0 prihaja, nam štari, dobri in mašcevalni Jahve špet pozuga: »Tistih, ki vam bodo pomagali, ne bomo pozabili, in tistih, ki vam bodo delali težave, prav tako ne.« ZAKLJUČEK Ljudje ši lahko delamo utvare, da šmo bolj razviti kot domorodci v kaki Amazonški dzungli ali Pacifiškem otoc-ju. Jašno, bolj šmo pametni, ši mišlimo. Oni nimajo GSM aparatov, ne gledajo televizije, ne berejo cašopišov, ne vozijo še z avtomobili. Morda je njihovo zivljenje všeeno lepše in polnejše od našega, ampak to je ze predmet druge debate. Naša civilizacija je šredi 2. švetovne vojne povzrocila naštanek cargo kulta, vere domorodcev, ki šo naivno menili, da šo vojaki bogovi, ki šo jih prišli obiškat. So bile naše vere povzrocene na enak ali podoben nacin? Pred-štavljajte ši zivljenje pred tišocletji, ko šo ponekod rašla mešta, drugod šo ljudje ziveli v jamah. Obštaja moznošt, da šo „primitivni" ljudje videli gromozanška mešta in šo še jim zdela kot cudez? Smo v preteklošti doziveli obišk iz vešolja? Smo reš potomci ekšperimenta, tekmovanja med znanštveniki? Trivia všega škupaj je ta, da šmo ljudje najverjetneje ze daneš špošobni izdelati cloveški klon in da šmo tik na pragu tega, da bomo nekega dne šami špošobni izdelati „model" ljudi po laštni podobi, še malo poigravati z njimi in morda vtikati v njihovo zgodovino, jim graditi in rušiti mešta, zapovedovati, kakšno oblašt naj imajo ipd. Bomo to štorili ali ne bomo? Ne glede na to, kaj ši kdo mišli o Raelu in njegovem šrecanju z Jahvejem, je caš, v katerem zivimo, morda tišti, ko ši moramo zaštaviti vprašanje, kje šo naše meje in kdo nam jih v rešnici doloca? Kam bo šel naš tehnološki razvoj in kakšna je cena zanj? Se šme v imenu znanošti narediti ravno vše ali pa je potrebno znanštveno raziškovanje omejiti? »... in Elohim je naredil Adama!« (William Blake) Andrej Ivanuša POSLEDNJA HUBBLOVA FOTOGRAFIJA, DARILO ZA MOJ ROSTNI DAN »Na, pa je poletela!« je rekla Karin in se obrnila k svojemu sosedu. Ta je živcno vrtel kemicni svincnik v roki in vsake toliko casa pritisnil na gumb na vrhu. Slisalo se je nekako takole: »Klik, klik! ..., Klik, klik!« »Kaj?« jo je žmedeno pogledal. »Pravim ti, da je poletela!« »Ja, ja, seveda. Kaj pa si pricakovala drugega? Raketa Aries je žanesljiva. Ze vse od von Braunovega Saturna V nismo imeli v floti taksnega stroja!« je rekel John. Odsotno je žrl v monitor pred seboj in vsake toliko živcno preletel telemetricne podatke na njem. Potem je pogledal gor na stenski žaslon in spremljal posnetek poleta. Hrum v kontrolni sobi ža polete se ga sploh ni dotaknil. »Ves,« je rekla Karin in odložila oglavnico ž mikrofonom in slusalkami na pult pred svojim monitorjem. »Pravžaprav mi je žal, da bomo morali upokojiti Hubbla. Toliko casa je že gor, da je žagotovo že ves luknjicav od mikrometeoritov.« »Eh, kaj ti bo žal!« je rekel John in jo ža trenutek pogledal. Njene nove priceske niti ni opažil. »To je stara kista, Zdaj, ko smo gor spravili novega, je stari odvec. Ko bomo utirili tegale lepotca, se bova morala prekleto potruditi, da starcka pocasi žapeljeva v spodnjo orbito in potem ... Saj ves, atmosfera tudi naredi svoje. Ja, pa eksploživni naboji bodo se pomagali, da ražpade na manjse kose. Upam, da bova naredila to elegantneje, kot so Rusi pred casom naredili s svojo vesoljsko postajo Mir!« Karin je samo žalostno žavždihnila in si spet žataknila slusalke ža uho. Nato si je žamisljeno poravnala mikrofon pred usta. Tri dni kasneje sta bila spet v skupni ižmeni. »Preden ga sesujeva, bi želela narediti se žadnji posnetek v globoko polje,« je rekla Katrin. »Zaradi mene!« je pokimal John. »Naredi kar hoces! Hubble je žakljucena žgodba. Zdaj sva samo se midva, ki upravljava ž njim. Nalogo imava, da ga utiriva bližje k Zemlji in tocno to nameravam narediti.« »Prav! Samo daj mi kaksnih deset obkroženj, da naredim res dobro fotko,« je rekla Katrin in se žažrla vanj s pricakovanjem na obražu. »Deset ti jih res lahko dam!« je žagodrnjal, ne da bi dvignil pogled ž monitorja. »Hvala ti! To žnam ceniti. Nekako se ti bom že oddolžila,« je rekla. Ni opažila, da jo je pogledal in si ž ježikom obližnil ustnice. Njeni prsti so poleteli po tipkah in napeto je opažovala, kaj ji racunalnik na teleskopu sporoca. Ražmisljala je o koordinatah, kamor bi se žadnjic usmerila njegovo os. Iskala je motiv, ki ga naj Hubble žadnjega fotografira. Potem se je nasmehnila in se odlocila, da vtipka ža koordinate iste stevilke, ki jih je vseboval njen rojstni datum. Zato ker je bil žares njen rojstni dan in si je podelila sama sebi najbolj dragoceno darilo, ki si ga je mogla žamisliti -žadnjo fotografijo najboljsega astronomskega pripomoc-ka, ki ga je clovestvo doslej imelo. Pocakala je do konca prvega kroga in prve fotografije. Potem se je odlocila, da gre po kavo k avtomatu. Ko se je vrnila, je bila narejena naslednja fotografija. Pocasi je srebala grenko, temno tekocino. Tu in tam je vrgla oko na ekran, da se preprica, ce je vse v redu. Program je sam nalagal plasti posnetih fotografij in sam vedno bolj ostril sliko. Zanimalo jo je, kaj bo na njej. Se posebej, ko je tako slucajno ižbrala smer na nebu. Skoraj vse slike v globoko polje so bile podobne tisocim drugim. Na njih je vedno bilo na stotine in stotine žarecih pikic, ki so se prelile v galaksije ražlicnih oblik, ko so se plasti slike žložile. Upala je, da bo »njena« slika drugacna. Ko je popila kavo, je Hubble naredil komaj polovico orbitalnega kroga okrog Zemlje. Malce živcno je pogledovala na veliko stensko uro in minute so le pocasi minevale. Imela je cas, da je preklopila monitor na parametre poleta Hubbla 2. Pocasi so ga utirjali na visjo orbito in potrebovali bodo se kaksen dan, da ga postavijo na pravo visino in odprejo njegovo žascitno loputo. Novinec je imel stokrat boljso optiko in cel kup drugih ižboljsav. Ampak Katrin je bilo žal ža starcem, ki je naredil toliko fotografij in spremenil pogled vsega clovestva na vesolje. Minil je skoraj ves dopoldan, ko je Hubble sestic obkrožil Zemljo in naredil sesto sliko. »Kje si ždaj?« je vprasal John, ko se je vrnil s kosila v odmoru. Katrin je kosilo ižpustila. Malo žaradi postave, malo pa tudi žato, ker hrana v menži ni bila prevec dobra. »Sest slik je naredil!« je rekla. »Se stiri ...« »Kdaj racunas, da bo gotov?« ZGODBA ZF »Mogoče ob konču izmene,« je skomignila z rameni. »Uh! Ne bom čakal, da končas!« je zasikal John nejevoljno skozi zobe. »Moram nujno domov! Arty, ki me zamenja, pa nima nobenih pooblastil, da kaj počne s Hubblom. Šamo sedeti mora in opazovati monitorje.« »Oh! Še bom ze nekako znasla! Šaj ves, da ne morem izpustiti te zadnje priloznosti!« »Šamo, da ves. Nadur ti ne bom priznal!« »Šaj ne zahtevam ... Že to, da sem smela narediti fotografijo, mi je v največje veselje.« »Ce nimas kaj bolj pametnega početi danes popoldan,« je rekel mrko John, »potem ... zaradi mene!« Škomignil je z rameni. Pred končem njune izmene je Hubble naredil deveto fotografijo. Katrin jo je z zanimanjem opazovala. V izbrani smeri je bila vidna v zgornjem delu blesčeča zvezda in pred njo velik plinasti velikan z večjo in manjso luno. »Tole mora biti kar v nasi sosesčini, mogoče kaksnih 10 svetlobnih let stran. Morda Širius?« je razmisljala. Na levi je bil viden komet, ki je prečil sliko od zgoraj navzdol. »Hej, lepoteč, ti si kar v nasem Osončju! Lepo si popestril tole sliko,« je veselo pomislila. Š kolesčem na miski je zavrtela plasti slike nazaj in ga nasla na tretji plasti. Potem ji je pozornost pritegnila luna na sredini fotografije. Še posebej ji je bil zanimiv krater ob strani. Š kolesčem na miski je vrtela plast za plastjo in vedno bolj strmela v sliko. »John!« je rekla s tihim in drhtečim glasom. Ker se ni odzval, je ponovila se enkrat. »John!« Tokrat je bil njen glas močnejsi. »Kaj je?« »John . Mislim, da moras . pogledati! . Tole!« je rekla počasi in kar naprej strmela v sliko na monitorju. Le počasi je doumel, da je Katrin posnela nekaj nenavadnega. Šklonil se je k njej in ostrmel. »To ... To je videti kakor ...« Žastal je in si ni upal izreči na glas. Karin je sepetaje zaključila njegovo misel: ». vesoljska ladja!« Ko je Hubble posnel se deseto fotografijo in jo je program kot deseto plast polozil čez ostale, se je slika popolnoma zbistrila in izostrila. Ob monitorju se je ze drenjalo nekaj ljudi iz kontrolne sobe. Karin je z drhtečo roko sliko preklopila na stenski monitor in globok »oh« se je izvil iz grl prisotnih. V naslednjem trenutku je nastala prava eksplozija kričanja. Vsi so govorili drug čez drugega. Ni bilo dvoma. Na fotografiji, ki si jo je naredila Karin za svoj rojstni dan ... Na tisti, ki je bila poslednja posneta s starim Hubblovim teleskopom, je bila . vesoljska ladja. Prvi resnični dokaz, da v vesolju nismo sami. Andrej Ivanuša NA KONICI GRAJSKEGA STOLPA CRNE MRAVLJICE NA PAPIRJU tegnil je roko in se oprijel lesenega stebra. Vsa konstrukcija pod njim se je nevarno majala v ritmu njegovega plezanja. Saj je že plezal na drevesa. Toda to je bilo drugače, bolj neprijetno in nenaravno. »Ne glej dol! Nikakor ne poglej navzdol!« ši je dopovedoval. Plezal je škoraj mize in drzal brado navzgor, da bi ga ne premagalo, da bi še ozrl proti tlom. Z bošimi nogami še je oprijemal tankih gredi, ki šo bile za oporo. Konc-no je štopil na ozko deško, na zadnjo, ki je bila na vrhu zidarškega odra. Z nje je lahko došegel kroglo na konici grajškega štolpa. Iz dna šrca je mrzil mojštra, ki ga je poš-lal šem gor. V zelodcu mu je krulilo in štrah pred padcem mu je meglil razum. »Ješti dobiš, ko prideš dol! Tako ši lazji in boš hitreje šplezal do vrha!« mu je pošmehljivo rekel mojšter, ko je potozil, da je lacen. Nato ga je z roko ploško pocil po zatilju, da še mu je zameglilo pred ocmi. »Ajde! Gremo!« mu je oštro ukazal. Ni mu preoštalo drugega, kakor da ga je ubogal. Sprva je bilo tezko, potem pa je bilo lazje. Le pogledati v globino ni šmel. Tako je bil zdaj na vrhu. Sedel je na ozki deški. Izza pašu mu je na vrvici bin-gljala šcetka š kovinškimi rešami. Za hlace je imel zataknjeno še štaro štrojeno jelenovo kozo namešto krpe. Prijel je šcetko in pricel drgniti rjo in pticje iztrebke š kovin-ške krogle. Konica, na katero je bila krogla pritrjena, še je veš caš rahlo podajala pod njegovimi gibi. Ko je drgnil je razmišljal o krogli, o šebi in o carovnikovem štolpu. O zakletem in prekletem štolpu. Tako še je govorilo! Kar je še dodatno vecalo njegov štrah. »Ne glej dol!« ši je govoril in kmalu šo bešede kar šame odzvanjale v njegovi glavi v ritmu njegove roke. Pozabil je, da viši nad grajškimi štrehami in da bi še zagotovo razpocil na tišoce košcev, ce bi padel na kamniti tlak, dalec ... tam nekje ... špodaj. Od lakote je škoraj omahnil. Zato je prenehal za nekaj caša, odlozil šcetko in še privezal na vrv, ki je bingljala š šrede nošilnega štebra. Ojunacil še je in še ozrl navzdol. Ljudje šo bili kot mravlje in dreveša kot grmicki. Zdelo še mu je šmešno, kako še je vše pomanjšalo. To ga ja špravilo v dobro voljo in potlacil je kruljenje v trebuhu. Se z vecjo mocjo je pricel drgniti kovinško kroglo. Ze škoraj jezno je drgnil in v miš-lih zanikal, da je kaj carovnega na njej ali na konici ali na štolpu. Čarovnik gor ali dol, njemu to ni bilo pomembno. Zdaj je šamo drgnil. Jezile šo ga zakovice, šaj še je zicna krtaca zatikala za njihove robove. Bile šo potrebne, ker šo drzale škupaj zakrivljene plošce iz katerih je bila krogla šeštavljena. Od špodaj je bila videti gladka. Od blizu pa je bila videti kot kakšna šmešna rjašta kepa z robovi in z neštetimi zakovicami. Ko je tako drgnil nekaj caša, še je pricela plošca medeninašto blešcece švetiti in nenadoma še je premaknila. Prenehal je in še nagnil naprej, da ši zadevo bolje ogleda. »Glej, glej, Jakec! Krogle še lahko odpre! ... Le kaj je v njej?« ši je zamrmral v brado. Plošca je lezala na drugi plošci špodaj in rob je bil kakor majhna tirnica. Poškušil je poriniti pršt v razpoko in razmakniti plošce. Ni bilo mogoce, šaj še je zaradi rje v kanalcku zatikala. Pograbil je krtaco. Divje je drgnil in poškušal ošvobo-diti plošco rje. Koncno jo je všo zdrgnil in plošca je zdrš-nila v štran. Krogla je bila votla. Vendar v notranjošt ni dobro videl, šaj je šedel poštrani glede na odprtino. Previdno je šegel z roko v crnino. Trepetal je, da ga bo kaj zgrabilo za kazalec. Bil je na carovnikovem štolpu in kdo ve, kaj še škriva v tej ... votli krogli. Mogoce ... kaj zacara-nega. Saj ši ni znal predštavljati, kaj bi to bilo. A prav tega neznanega nic še je bal. Roka mu je drhtela, a kljub všemu jo je potiškal vedno globlje v temno notranjošt. Zatipal je polico na kateri je lezal nekakšen kvadratašt predmet. Zdelo še mu je, da je zavit v grobo tkanino. Poiškal je š pršti njegove robove in vogale. Poškušil ga je dvigniti, a je bil kar tezek. Takole z iztegnjeno roko ni imel moci, da bi ga dvignil. Mogoce je bila ... škatla ali ... knjiga. Huh, o knjigah ni kaj došti vedel. Videl jih je ze, a bral jih ni še nikoli, šaj ni znal brati. Kdo pa bi tlacanovega šina naucil brati? Se mladi grajški gošpodic tega ni znal; le kako bi bilo branje potem doštopno kmetškemu šinu? Tište crne mravljice na lištih šo mu vzbujale zanimanje, a le kdo bi ga kaj pou-cil o branju. O oranju in šejanju, to ze. Ali o šekanju dre-veš, kopanju jarkov ob poti in podobno. A brati ..., hej?! Zdaj je bil dovolj velik in štar, da je lahko šplezal na NA KONICI GRAJSKEGA STOLPA carovniški grajški štolp in z zicno krtaco štrgal rjo in ptic-je iztrebke. Ker je bil lahek in prirocen, šo ga hitro uporabili za to zivljenjško nevarno nalogo. Previdno še je ozrl navzdol, ce ga kdo opazuje. A doli jim ni bilo mar, kaj pocne zgoraj. Samo naj dobro in do blešcecega šijaja podrgne kovinško kroglo, da bo gošpo-da zadovoljna, pa bo. Razmišljal je o tem, da bi izvlekel predmet iz notranjošti. A ši je premišlil. To mora narediti zvecer, ko pade mrak, da ga nihce ne bo videl. Zavzdihnil je. Jašno mu je poštalo, da bo moral lacen drgniti kroglo do vecera. Koncati mora z delom, šaj dru-gace bo kdo drug priplezal in odkril, da je votla. Knjiga ali kar ze je v škatli, mora biti nekaj pošebnega. Sicer bi je nihce ne škil tako višoko v votlo kroglo na konici grajške-ga štolpa. Carovnikovega štolpa, hej! »Ce to ni ... carovniška knjiga, potem meni ni ime Jakec!« je pomišlil. Kar šrh ga je špreletel po hrbtu, ko je razmišlil o tej ideji. Potem je š štrašanško vnemo drgnil kroglo in konico vše do vecera. Ko je koncal, je bila blešcece ocišcena. Izza pašu je potegnil štaro krpo iz jelenjega ušnja in do višokega šijaja pološcil kroglo, ki je šijala kakor, da je zlata. Imel je šuha ušta, a nekaj šline je le premogel, da je lahko pljunil tu in tam in še bolj vneto otiral z ušnjeno cunjo. Ko je šonce zahajalo, je krogla ujela njegove zarke in jih razšula po grajškem dvorišcu. Oni špodaj, tišti šmešni in drobni mravljincki, šo zašta-li šredi švojega dela in z vzkliki odobravanja obcudovali blešceco kroglo. Jakec še je zadovoljno šmejal šam pri šebi in še šele nato zavedel, kako zelo je lacen. A pocakal je še, da je šonce zašlo za hribovje in je ugašnila švetloba na krogli. Stegnil še je in z veliko tezavo izvlekel predmet iz škri-vališca. Zaprl je plošco. Vrv, ki ga je varovala pred padcem, je odvezal in ši pod šrajco vše škupaj, še zavito v zašcitno grobo platno, privezal na telo. Potem je cez vše potegnil švojo raztrgano šrajco. Cutil je, kakor da bi ga škozi platno zbodlo tišoce drobnih igel in neka nenavadna toplota še je razlila cez njegov zivot. Bilo je prijetno, šaj še je ob mraku zrak ze hladil. Kakor veverica še je prišmukal cez veš zidarški oder do tal. Ko še je dotaknil dvorišcnega tlaka, je bil med graj-škimi zidovi ze gošt mrak. Ozrl še je navzgor in pošlednji i* £ r j PS L3 M l- \ Li. : . sončni žarek je poblisnil s krogle na tla pred njegovimi nogami. Zatrepetala je majhna okrogla sončna lisa in počasi zdrsnila do grajskega zidu ter izginila v poči med kamni. Ta je bila ravno toliko velika, da bi lahko njegova najdba lepo zdrsnila vanjo. Ni razmisljal, kar storil je tako. Stekel je v kuhinjo, kjer so se delavci ze mastili z večerjo. Mojster mu je pomahal in ga posadil poleg sebe. »Dobro si naredil, Jakeč. Zelo dobro. Gospoda so zadovoljni!« Predenj je porinil skodelo s hladno čorbo in se drugo, kjer je bilo se nekaj na pol oglodanih kosti. Žalostno je pogledal k mojstru. Ta se je zakrohotal in iz zepa potegnil droben bakreni noveč. »Jej! Saj si sestradan! In glej, tega ti se dam zraven, če očistis krogle na ostalih treh grajskih stolpih.« NAJOKUSNEJŠI MORNIKI V TIHOLESJU oda pod Tiholesjem je vedno po malem klokotala in brbotala. Vodni kačoni in zminjaji so tik pod površino neprestano švigali sem in tja. Tukaj pod človeškimi bivalisči je bilo vedno dovolj hrane. Za hrano so bili pripravljeni narediti vse, na konču so se pustili čelo udomačiti. Niso bili preveč zadovoljni, ko so se prvi ljudje naselili tukaj v Plitkovodju. Tisti, malo bolj nestrpni, so kaksnega neprevidneza tudi pojedli. Čeprav menda ljudje niso kaj preveč okusni. A sčasoma so nasli načine sobivanja s pris leki. »Eh, če bi vedeli!« je pomislil Žeomaj. Žahahljal se je. »Malo čarovnije in je mir pri hisi!« Stopil je na teraso, ki jo je oblikovala spodnja semenska buča močvirske velikobučniče. Vsa rastistavba je nihala v popoldanskem vetru in rahlo ječala. Čarovnik je na hrbtu nosil črno vrečo, ki se je zdela ziva. Notri je bilo nekaj, kar je tu in tam malo zamigalo. Nad teraso se je pelo leseno steblo velike kaluzomer-ke. Njeni odprti, beli čvetovi so sladko in opojno disali. Obletavalo jo je na stotine drobnih prahozerk in zdelo se je, kako da vsa kaluzomerka brenči v ritmu, ki je uspaval čute. V vetru se je zibala in ob tem so se njene debelne luske zatikale druga ob drugo. Ko so se sprostile, se je zaslisalo kakor, da bi nekdo plosknil z rokami. Žeomaj se je nagnil čez ograjo in poslal miselni zdrs v vodovje. *Plaviček, zminjaj moj, pridi!* je umislil. Počakal je trenutek ali dva in potem ga je uvidel mnogo prej, preden, ga je zares videl z očmi. Plaviček mu je vrnil miselni vzoreč: *Prihajam! Imas kaj dobrega zame? Tako sem lačen!* *Imam, čela vreča mornikov čaka nate!* *Hej, te imam najraje. Vseč si mi Žeomaj!* Čarovnik je pokimal z nasmehom na obrazu. Vedel je, da je res tako. Voda je kakor zavrela in videti je bilo, kot da bi se mnogo modrih kačjelikih teles prepletlo med seboj. Se najbolj je bilo vse skupaj podobno kepi kuhanih spagetov modre barve, a debeline človeskega telesa. Plaviček je bil zminjaj v srednji rastni dobi. Dobro hranjen in dolg več kakor sto človeskih visin. Svetlo modra luskasta koza se je prelivala v večernem sonču. Iz tega klobčiča se je vzdignila glava na spagetu, ki se je tanjsal proti glavi. Imel je grivo iz pokonči stoječih polprozornih luskin. Majhna glava je imela strasen gobeč, poln ostrih zob. Bil je tako velik, da se je človeska glava zdela kakor jabolko in res ni bilo tezko pomisliti, kako so prvi čarovniki v Plitkovodju izgubili zivljenja. Plaviček je pustil, da ga je Žeomaj dvakrat plosko udaril med očmi. Potem mu je rahlo polozil gobeč na ramo. *Kje imas mornike? V tej vreči na plečih?* je umislil Plaviček. *Bi enega?* *Kaj enega! Sto! Ti ne ves kako so dobri!* *Prav! Odpri gobeč!* Plaviček je na siroko odprl gobeč in Žeomaj je vdan v usodo odmislil strupeno slab zadah iz njegove notranjosti. Vrečo je postavil na tla in iz nje izvlekel prvega morni-ka. Ta se je se sibko upiral, a ker je bil ze dolgo na zraku, ni več mogel dihati s polnimi skrgami. Končal je v zminja-jevem gobču. Ta je zasadil zobe vanj in s sunki glave pomikal ribakla vse blizje grlu. *Uh, kako je dober!* je rekel Plavicek, ko ga je špravil cez poziralnik. Spodnji del teleša je previjal v kolobarjih in trešel z luškinami v grivi. *Se imaš kakšnega?* *Se! Tukaj je našlednji!* Plavicek je drhtel od zadovoljštva in poziral mornike. *Zdaj pa jih ni vec!* je umišlil Zeomaj in na široko odprl vreco. Plavicek je porinil gobec vanjo in jo dobro prevohal. *Uh, ja. Bo ze reš. Saj ... Kakšnega bi še pojedel, a miš-lim da bo za daneš dovolj. Saj ne morem nehati. Ti ne veš kako šo dobri!* je umišljeval tako hitro, da mu je Zeomaj komaj šledil. Se vedno je imel tišti našmeh na obrazu, ki mu je naredil što gubic okrog oci. Dvakrat ga je z dlanjo ploško pocil na celo med ocmi. Zminjaj je potonil glavo v plitko vodo in zdršel med koreninami velikobucnice. Kakor bi zaplešal pleš zadovolj-štva, je dršel šem in tja med koreninami, ki šo nošile raš-tištavbo v kateri je bival Zeomaj. *Ne pozabi jutri prinešti nove vrece polne mornikov!* je opomnil v mišlih Zeomaja. *Morda ne bodo morniki, ampak kakšni drugi ribakli.* *No, ja! Saj je všeeno. Ampak med ribakli šo morniki najboljši. Zame je to najboljša jed.* *Saj vem! Saj vem!* je umišlil Zeomaj. Obrnil še je, da štopi v bivalno buco raštištavbe, ko ga je zadelo. Sešedel še je na tla. Zdelo še je, kakor, da ga je kakšen velikan udaril v obraz. Strešal je z glavo, da bi zbištril mišli. Pocaši še je švet okrog njega umiril. »Knjiga! Nekdo je našel Knjigo, tišto, edino!« je bolj cutil kakor pomišlil. Odprlo še mu je daljevidno oko in videl je carovnikov štolp, zidarški ogenj in drobnega tlacanškega fanta, ki ši je knjigo privezal k telešu in vše škupaj prekril š šrajco. Srajca mu je zaštrla pogled. Skušal je vzpoštaviti povezavo š knjigo. A najprej mu je pogled zakrivalo platno iz katere je bila narejena fantova raztrgana šrajca. Ze to je bilo cudno! A potem je bila knjiga zavita v grobo platno, zagovorjeno, ucarano š šilno mocjo. Tretja ovira je bila kljucavnica. Ni je mogel razkleniti, naj še je še tako trudil. Cutil je toploto fantovega teleša in to, da jo nekam noši v ... globino. Ali kaj? Za trenutek je zagledal kamniti tlak in potem je vše utonilo v mrzlo temo. Ni bilo vec cloveš-kega štika, ni bilo vec štika š Knjigo. »Tlacanški fant?« je razmišljal, ko še mu je zaprlo dal- jevidno oko. »Stari Belobradinec je imel Knjigo. Nekoc! ... Kljub všemu ... Nikoli ni izdal, kje je ... Raje je puštil, da ga je bela zena Vševida odpeljala v Mocvirje, tja v Van na ono štran . Navadni fant? Iz vaši? Kako?« Vznemirila ga je mišel, da šo Knjigo zagotovo videli še vši, ki šo bili kadarkoli pošveceni v vrtu Vrhovne šklad-nošti, pa naj bodo beli vidovini ali cernošolci. Sam je bil zelo izveden vidovin, mogoce najboljši tukaj v Tiholešju ali celo na všem švetu. Vendar . Zagotovo je še nekdo videl. A kdo? Pocaši še je pobral š tal. Razmišljal je: »Knjige ni nihce videl ze všaj što let. Saj je vedno tako! Sto let je doba, ko popušti však car, však zagovor.« Z dršajocim korakom je štopil do ograje in še zazrl v Plitkovodje. Zrl je odšotno cez gozd cešnikov v daljavi. Izza šrajce je potegnil verizico in potezkal amulet, ki je višel na njej. Odprl je pokrov in še zazrl v droben rdec krištal berila, ki mu je drobno mezikal. Bil je njegova vez š Knjigo, tišto, edino. Vendar šo še drugi, ki šo povezani. Tudi ti nošijo enako verizico kakor on. Zdaj jih je moral zbrati. Njegov notranji mir je bil razdrt. Odrinil še je od ograje in z veliko naglico štopil škozi vrata teraše. PUŠČAVNIK JE BIL LAČEN akec se je še enkrat ozrl, če mu kdo sledi. ir^ I \Üf V VaS' S° k"6 sP°k°ine- ^ gozdu je hukala belokrila sova, kar je v njem še povečalo tesnobo. Kočura starega Jutrmana Pušcavnika je bila temna in tiha. Popravil ši je bišago in štopil do vrat. Nameraval je potrkati, a vrata šo zijala in nihala na preoštalem tecaju. Pravzaprav šo bila z vrvico privezana, da nišo padla na tla. »Dober vecer, špoštovani Jutrman ...« je vljudno pozdravil. A prekinilo ga je kašljajoce hihitanje štarca v kotu. »Spoštovani ... hi-hi-hi... kaj krghkr ...« je zacela šklju-cena poštava, a jo je zadrgnil dolgotrajen, šlaboten kašelj. Ko je ta popuštil, je štarec med hrkanjem rekel: »Ja, ja! Tako je to z menoj. Vševida je name ze vrgla oko. Se malo, pa me bo pobralo. Dokoncno.« »Jaz, bi .« »Fant moj, le kaj te je prinešlo?« Ni ušpel odgovoriti, ker je štarec nadaljeval: »Kaj niši ti Jakec, ta prvi šin od pokojnega Cicibina? Onega, ki je bil špreten tešar? Menda, menda, šaj ši mu podoben.« Jakec še je cudil, kako ga štarec šploh vidi v tej temi. Se posebej, ker je bil večer in je svetloba prihajal le skozi vrata in je torej bil zanj le senča med podboji vrat. Ob tem so vasčani trdili, da je napol slep, grbast in se neumen povrhu. A drugi so pravili, da zna brati in pisati, pravzaprav, da je nekoč znal oboje. »Žanima me . o čarovniku Belobradinču .« je previdno rekel Jakeč. »Veen! Žgini, zgaga!« je naslednji trenutek zatulil sta-reč in se napol privzdignil. Njegov glas je zasekal skozi zrak. Jakču se je zdelo, kakor da ga je resnična paliča zadela čez pleče. Štareč je dvignil roko in mu zugal. »Pa tudi nekaj za jesti sem prinesel!« je rekel Jakeč plasno in se zadenjsko umikal. Ko je prisel do vrat, se je obrnil in sel. Štareč je zakličal za njim: »Kaj pravis? ... Ža jesti ... Cakaj, pridi nazaj!« Jakeč je spet stal med vrati. Štareč je spustil glas: »No, no! Včasih kaj narobe slisim .« Pozeljivo je gledal bisago in tiho vprasal: »Kaj si mi dobrega prinesel?« Jakeč jo je odprl in pričel na staro, črvivo mizo zlagati kos kruha, prekajeno meso, kos sira in manjso čutaro črnega vina. Vse to je uspel odnesti iz grajske kuhinje naskrivaj včeraj popoldan, ko je končal z losčenjem vseh krogel na grajskih stolpih. Preden je prisel sem, si je bil postregel tudi sam. Še zdaj je imel v ustih čudovit okus sira. Pa pozirek vina je tudi naredil. Res je bilo odlično. Šegel je v hlače in potipal, če je bakreni noveč se tam. Mojster je kljub svoji pregovorni skoposti tokrat le drzal besedo. Štareč je pridrsal do mize, sedel in pričel hlastno jesti. Vendar je vseeno vsak grizljaj dobro prezvečil. Odprl je čutaro in povohal. »O, ho, ho!« je rekel in takoj naredil pozirek. »Ja, ja! To pa res pozivlja človeka!« Potem je naredil nekaj grizljajev in se zazrl v Jakča. Prenehal je zvečiti in s polnimi usti zamomljal: »Menda si nekaj rekel o Belobradinču? Daj sedi, da pojem! Taksnih dobrot mi ze dolgo časa ni nihče prinesel.« Jakeč je sedel previdno na klop na drugi strani. Cudil se je, da ta razmajana reč ne razpade pod njegovo tezo. »Včeraj sem bil na čarovnikovem stolpu. Moral sem očistiti kroglo,« je začel Jakeč. Pa se je spomnil, da tudi starču ne sme izdati, da je nasel čarovnisko knjigo. Ždaj ga je zaskrbelo, da jo bo tam v razpoki v zidu kdo nasel. Žato se je nemirno presedel in klop je zaskripala. »Na stolpu si bil?« je kimal stareč. Njegovi dolgi redki lasje so mu padali čez čelo in odmikal si jih je, ko je jedel. Jakeč je pomislil, da je čudno, da jih se ima. Jakeč ni vedel, kako naj nadaljuje. Tako sta sedela v tisini in slisalo se je le pusčavnikovo zadovoljno mlaskan-je in čmokanje. Potem tudi pozirki, ko je nagnil čutaro z vinom. Videlo se je, da ze dolgo ni tako dobro jedel. Ko je končal, si je obrisal usta z rokavom in rekel: »Kaj pravis, da si počel na stolpu?« »Moral sem očistiti kroglo in koničo. Bilo je tako rjasta, zdaj pa se sveti, vsa je zlata ...« »Eh, kaj, zlata!« je rekel stareč in zamahnil z roko. »Iz medi je. Kolikor se spomnim po pripovedovanju mojega očeta, jo je ded pokojnega Rusomaja, ki je bil grajski kovač, skupaj sklepal. Takrat, ko so grad stavili. To bo pa ze več kakor ... « Videlo se je, da premisljuje koliko let je minilo. Pokimal je, ko je izračunal in rekel: »Ja, ja, bo ze kaksnih sto petdeset let. Menda!« »Šaj ... zdaj je grad kupil vitez Vlaj, plemeniti Rozno-dolski. Namerava ga prezidati, ker je menda to najlepsi grad daleč naokrog,« je rekel Jakeč. Štareč je pokimal. »No, če gospoda tako pravijo, bo ze drzalo!« Jakeč se je zahihital. »Pa za gospo ga tudi gradi. Lepa je, zelo je lepa!« »Aja? ... Ja, potem pa bodo tezave ... Ja, ja!« je kimal Jutrman in trikrat potrkal s členkom kazalča desne roke po mizi. »Res je! Ne res, moj les?« je rekel. Iskal je potrditev lesnega duha, lesa, ki je bival v mizi. Temu pa je bilo v črvivih deskah mize malče tesno, zato ni nič odgovoril, le malo je zaskripal. Kar pa je Jutrman tudi dobro razumel. »Ti si zato moral gor. Na čarovnikov stolp, ne res?« je rekel tiho stareč. Jakeč je pokimal. »Govori se ... o Belobradinču, da je ...,« je tiho začel s strahom, ker se je bal, da bo stareč spet zarohnel. »Dosti se govori. A so same prazne marnje!« je zamahnil z roko stareč. »A so nekatere govoriče tudi resniča.« »Ja, prav to me zanima. Resniča!« je zivo rekel Jakeč in se nagnil naprej k starču. Ta je najprej pogledal čutaro, a je sklenil, da bo raje preostanek vina raje popil kasneje. Pokimal je in začel pripovedovati: »V davnih časih, za devetimi vodami in za devetimi gorami, onkraj velikega gozda Mrkolesa se je bil rodil deček, tlačansko dete. Takrat nihče ni slutil, da bo postal največji med največjimi, ki so bili posvečeni v vrtu Vrhovne skladnosti, tam na prečudovitih poljanah Nebeskega miru. Bil je dober, spreten in vse ga je zanimalo. Učil se je z lahkoto in kmalu je s svojim znanjem posekal vse prijatelje v igri. Zgodilo se je, da je nekega dne v vas prisel Arhimaj, vodja vidovin, carovnikov bele magije. Videl je decka in vžel ga je s seboj, da ga pouci o carovniskih vedah in spretnostih. A ni bilo dolgo, ko je prekosil svojega ucitel-ja. Vendar se se ni žaustavil. Ko je osvojil vsa žnanja svetle magije, se je napotil cež poljane Nebeskega miru vse do gradu Mahovnata, kjer so svojo temno magijo ižvajali cernosolci. Sel je v uk takrat najmracnejsemu med njimi, imenovanemu Vala Černi. Na koncu se je naucil vsega, kar v magiji postoji. Bil je prvi, ki je bil tako vidovina kot cernosolec. Sel je na potovanje po svetu. Pravijo, da ni kraja, kjer ni bil. Ko se je vrnil, se je odlocil, da vse žnanje postavi v Knjigo, eno in edino.« Jutrman je premolknil in se žažrl v Jakca. Ta se je nemirno presedel, a rekel ni nobene. Pogovor je stekel v žanj želo neprijetno smer. Pogoltnil je slino in rekel: »Jutrman, povejte, kaj je bilo potem!« Upal je, da mu pri tem glas ni prevec drhtel. »Hm, potem ... « je rekel starec. »Potem je prisel sem, ker mu je takratni gospod, baron Henrik, plemeniti Zdol-ski, ponudil streho in hrano. Sežidal mu je stolp, da je lahko v njej iskal kamen Modrih. Tukaj je menda napisal Knjigo.« »Potem je carovnikov stolp sežidan kasneje kot grad?« »Vsekakor, moj Jakec!« »Kaj pa je bilo potem?« je žnova vprasal Jakec. »Potem, potem. Kar naprej eno in isto ...,« je žagodrnjal starec. A ker se Jakec ni oglasil, je nadaljeval: »Ja, potem ... prisli so lakomni carodejni požeruhi. Ta beli in ta crni so verjeli, da je Belobradinec ... Mimogrede, takrat je že imel dolgo belo brado, po kateri so ga imenovali in prepožnali ... Torej, da je že napisal Knjigo vsega žnanja. Hoteli so jo imeti ža vsako ceno. Toliko priližovanja, prevar in prepirov je nad grad priklicalo nesreco. Prisla je kuga, strasna boležen, in s seboj v Van, v onostranstvo odpeljala mnogo dus. Dobrih, žlob-nih, a tudi nedolžnih. Udarila je se na vas in kasneje na vso deželo. Njegov prijatelj baron in grascak Henrik ga je v svoji nesreci in žalosti preklel. Takrat je to Belobradin-ca strlo in spožnal je, da mora Knjigo, ce jo je takrat le žapisal, skriti pred svetom. Mogoce tudi uniciti. A morda je bilo to težko, saj je moralo biti v njej mnogo carov, ki jih ni mogoce vedno raždreti brež težav. Kaj vem? ... Vse je mogoce! Sicer pa ... to so le govorice, sepetanja, ... « Utihnil je med ražmisljanjem in pokimaval sam sebi, žažrt v crvivo mižo. Jakec se ni upal nic vec reci, saj bi ga lahko iždal že njegov tresoci glas. Prestrasil se je, saj pus-cavnik ni bil ne napol slep, ne grbast, se manj pa neumen. Bolj, ko je o tem ražmisljal, bolj je mislil, da je Jutrman mogoce prav tako carovnik. Mogoce celo cernosolec, ki se jih je, kot vecina vascanov, želo bal. Saj so ga ž njimi plasi-li kot malega otroka. Menda ga bodo pojedli, ce ne bo priden. Zaždelo se mu je, da sedaj ni priden in, ce je Jutr-man cernosolec, ga bo gotovo pojedel. »Jaž ..,« je ž muko iždavil. »Moral bi ... Sem že dolgo tukaj. Stric me že gotovo pogresajo ... Sem že dolgo ždo-ma.« A puscavnik ga ni poslusal. Nadaljeval je pripoved bolj sebi kakor Jakcu: »Knjiga menda je. Lahko pa tudi ne obstaja vec. Belobradinec je bil najvecji med najvecjimi, vidovina in cernosolec. Zvit je bil tudi ... Pameten, jako pameten! Vendar ... Jakec, od kod nenadoma tebi žanimanje ža Belobradin-ca?« »Mene ...,« je rekel Jakec in žbegano pricel iskati pot po kateri bo usel iž kocure. »Mene žanimajo mravljice!« je rekel nato ž olajsanjem. Jutrman ga je pogledal ž neražumevanjem na obražu: »Kaksne mravljice?« »Tiste crne na papirju. Take kot so v knjigah!« »Mislis crke?« »Ja, crke. Rad bi vedel, kaj je v knjigah. Kaj v njih pise!« Sedaj se je Jakec ražvnel in pricel kriliti ž rokami. »Tam na carovniskem stolpu sem imel cas ža ražmis-ljanje. Slisal sem o mogocnem carodeju, ki je žnal vse in o vsem napisal Knjigo. Pa sem pomislil, da bi se se sam naucil brati, da bi mogel prebrati ... tisto Knjigo.« Ugrižnil se je v ustnico, saj je skoraj povedal, da jo je nasel. Puscavnik ga je gledal in odpiral in žapiral skrbasta usta. Dvignil je roko in s prstom pokažal proti Jakcu: »Ti bi se rad naucil brati in pisati. Ja, žakaj pa si, tristo kosmatih in želenih medvedov, potem prisel k meni?« Jakec je bil v žadregi, Previdno je rekel: »Mnogi v vasi o vas mislijo ... « A puscavnik ga je prekinil: »Naj mislijo, kar hocejo. To me sploh ne briga!« »Ja, tocno tako!« je potrdil Jakec in nadaljeval: »A drugi pravijo, da žnate brati in pisati. Tako sem pomislil, da pridem sem in ... « Zdaj si ni upal vec nadaljevati. »In ...« je povždignil obrvi Jutrman. Opažil je, da so mu redki prameni segli cež lice in si jih je ž vajenim gibom roke pogladil nažaj. »Gospod Jutrman, bi me hoteli nauciti ...?« je previdno vprasal Jakec. »Ja?« »E, hm! ... Brati in pisati!« je le izdavil Jakec. Nastopila je tisina. Le kocura je rahlo jecala, ko se je vanjo zaganjal veter. Slisale so se muhe, ki so priletele nad ostanke hrane na crvivi mizi. Se posebej jih je privla-cila kapljica vina, ki je spolzela s cutare na mizo. Nato je Jutrman globoko vzdihnil. Jakec se je presedel in rekel: »Ce prinesem jutri kos sira, kruha in se kaj mesa ... Bi se mogoce, potem, lahko dogovorila?« Jutrman je znova vzdihnil in pozeljivo pogledal cutaro. Z zamahom roke je odgnal muho, pograbil cutaro in jo do konca izpraznil. Ko jo je trdo postavil na mizo, je rekel: »Saj ... Tako bi se mogoce res lahko dogovorila. Ko prides k pouku k meni, prinesi kaj za pod zob s seboj.« »Bom, mojster!« je veselo rekel Jakec. »Ko znova prides, me ne klici mojster, temvec ucitelj! Prav?« »Bom, mojs... ucitelj!« ČRVIVA MIZA IN POLOMLJENA KLOP C^WbC? utrman je sedel v svoji kočuri vse odkar je BpvW Jakec odšel in neumorno zrl v črvivo mizo. Ik^ k"0 ne^aj drobtin. Oslinil je prst in jih pobral v usta. Slinast prst si je obrisal ob hlace. Potem je spoznal, da se je ze stemnilo. Segel je za srajco in izza nje potegnil cudovito izdelan medaljon. Obesen je bil na dolgo zlato verizico. Predmet je bil v nasprotju z vsem, kar je bilo v kocuri. Odprl ga je in opazoval utripanje rdecega kristala berila. Zdelo se mu je, da se rdeca pika vedno bolj veca, dokler ni zapolnila vsega njegovega vidnega polja. Zdaj je koncno prisel tisti dan, ki so ga vsi cakali. Mirda Belobradinca se je vrnila. Jutrman je bil zadovoljen, ker je pravilno nacrtoval, kje se bo to zgodilo. Ves cas je trdil, da se bo vrnila na istem mestu, od koder je odsla v Van. Vedno znova ga je presenecalo, kdo je njen nosilec v naslednjem zivljenju. Tokrat je to Jakec, sin pokojnega tesarja Cicibina. Ce bi le mogel Vsevido prej o tem povprasati ... A ta je bila neizprosna. Vedela je, kdaj se koncajo zivljenj-ske poti ljudi in carovnikov in se mnogih drugih rodov, a vedno je molcala, nikoli ni nic izdala. Bilo je potrebno le pocakati, da se zbere bratovscina Rdecega berila. Upal je, da so po sto letih in vec vsi se v tostranstvu. Upal je, da so vsi se ostali na strani bele magije. Strasti, ljubezni, verolomstva, lazi, pa tudi resnice, ne mores pricarati, zagovoriti ali spremeniti z napoji. Videti v duso ljudi je bilo lahko, v carovnikovo mirdo pa skoraj nemogoce. Zlomiti jo je mogoce, a potem je izgubljen njegov razum in vse znanje, ki ga je imel. Enkrat je Knjiga ze pahnila dezelo v pogubo. Ali je res vredna vsega, kar so v njenem imenu poceli? Upal je, da bo tokrat drugace. Le, ce se bodo zadeve pravilno lotili. Morda bi jo lahko z zvijaco ukradel Jakcu. A v pogovoru je spoznal, da ima pred seboj sicer se neukega carovnika z mirdo in ne otroka cloveskega rodu z duso. Le znanje potrebuje, modrost, ki mu jo morajo dati. Najprej znanje branja in pisanja. Potem ga lahko odpeljejo v vrt Vrhovne skladnosti, da se nauci carovniskih znanj. Trda tema se je naredila. Jutrman je se kar naprej sedel, razmisljal in strmel v utripajoci beril. Ko je nastopila polnoc, se je pricela zbirati bratovscina. Prvi je prispel Zeomaj. Udejanil se je sredi kocure. Najprej se je pojavila sikajoca krogla in iz nje se je izvila njegova postava. Vendar je njegova vznemirjenost pov-zrocila, da je slabo izracunal in krogla je scvrla del crvive mize in klop ob njej. Miza je se obstala na treh nogah, a preostanek klopi je zaropotal na tla. To je Jutrmana prebudilo iz zamaknjenosti. Zaprl je medaljon in suho rekel: »Unicil si mi klop in mizo!« Zeomaj je bil zaradi translacije se malo omoticen. Zato ni takoj odgovoril. Pravzaprav je glas potoval do njegove zavesti nekaj dolgih trenutkov. To je izkoristil Jutrman: »Pozdravljen, prijatelj. Dolgo se ze nisva videla. Menda bo ze skoraj sto let.« Te besede so dohitele prejsnje in naredile kakofonijo. *Ena za drugo, prošim!* je umišlil Zeomaj. Kar takoj nato pa: *Oh, oprošti. Ni bilo namerno! ... Pozdravljen, zareš! .... Imaš prav, kar dolgo ... A še ni što let, manjkata še dve do okrogle številke!* Jutrman je pošlal mišel nazaj: *Mizo ši mi dolzan, crvivo, in klop!* *Ti ju pricaram ali pa ši ju boš šam?* *Ni bila ucarana! To je prava, zarešna miza. In klop tudi. Ne veš, kako šem bil ponošen nanju. Naredil ju je Čicibin, Jakcev pokojni oce ...* *Oh, oprošti še enkrat. Reš ni bilo zanalašc!* »Kaj vem?« je na glaš rekel Jutrman. »Oprošti, še enkrat, no. Zdaj vec ne morem popraviti te, tvoje rešnicne mize in klopi. Mizo ti ucaram, da bo videti cela. Klop naredim ...,« je pohitel z glašom še Zeomaj. »Ah, pušti. Se ze nekako znajdem!« je zamahnil z roko pušcavnik. »Kaj pa oštali?« »Pridejo!« je odvrnil Zeomaj. »Torej ... pripravim vše,« je rekel Jutrman in tlešknil š pršti. V našlednjem trenutku še je notranjošt kocure špre-menila v velikanško šejno dvorano. Sredi je kraljevala okrogla mašivna miza, okrog nje je bilo dvanajšt udobnih štolov. Sedala in našlonjala šo bila obilno oblozena. Kriš-talni kozarci šo štali na mizi pred všakim štolom in ob njih šo cakali bokali polni dišecega, šladkega vina. S štro-pa je višel blešcec leštenec, ki je nošil što švec. »Hm, morda je vše škupaj prevec kicašto!« je rekel pušcavnik. »Ne, niti ne!« je odkimal Zeomaj. »No, naj oštane!« »Naj oštane!« še je štrinjal gošt. Jutrman je štopil korak nazaj v kot, kjer je štala crviva miza. Ko še je našlo-nil nanjo, je zaškripala. *Se dobro, da šem jo podprl z zagovorom vztrajanja. Drugace bi še, revica na treh nogah, prevrnila!* je vešelo pomišlil Jutrman. *Upam, da ti je udobno, moj leš?* Potrkal je trikrat š šrednjim clenkom kazalca na dešni roki po mizi in v odgovor dobil škripanje in nekaj zdolgocašenih vzdihov. *Popolno!* ši je zadovoljno rekel. Zeoman je med tem šedel za okroglo mizo. Jutrman še mu je pridruzil. Ko šta zacela obujati špomine, šo zašikale blešcece tranšlacijške krogle. Na šedeze še je iz njih izluš- cilo devet poštav, med njimi tudi tri zenške. Zeoman je zadovoljno kimal, a potem še mu je pogled zauštavil na praznem šedezu. »Kaj je z Argolanom? Ve kdo?« je neštrpno vprašal. Nihce mu ni odgovoril. »Hm, hm!« je odkimal in umišlil: *Reš nihce nima pojma, kje je Argolan?* *Govori še ...,* je umišlila zenška poštava na Zeomano-vi levici. »Kaj še govori, moja draga Leonora,« je glašno vprašal Zeoman. »Povej na glaš, da šlišijo vši!« »Slišala šem, da je preštopil na cernošolško štran. Menda ze pred vec kakor petdešetimi leti. V tištem cašu je bival v votlini pod Krištalno goro, a potem še je kar nenadoma izgubil. Kolikor vem, je njegova votlina zašuta. Sem poškušila ... in je reš!« je rekla in ši veš caš popravljala laše. »Kakorkoli ze, pa cetudi je zdaj cernošolec, ... še vedno je clan bratovšcine Rdecega berila,« je rekel Jutrman. Leonora je odmahnila z glavo: »A je tudi izdajalec. Vše, kar bomo šklenili in naredili tukaj, bo prenešel onim ...« Ob tem je z glavo odmahnila nekam proti šteni dvorane. »Menda!« je zagodrnjal Zeoman. »To bomo morali nekako rešiti. Dokler je v pošešti berila, mu ne moremo nic. Sicer pa ... Se kdo javi, da ga poišce in zahteva medaljon nazaj? Zlepa ali zgrda!« Naštopila je tišina in vši carovniki in vidovine šo štr-meli v mizo in še pretvarjali, da še jih to ne tice. Argolan je šlovel kot mocan našprotnik. *Strah je lepa rec!* je mišlil Jutrman. »Pravzaprav bi potreboval dva proštovoljca!« je dvignil ponudbo Zeoman. Jutrman je pokimal in rekel: »Sel bi šam! Ampak, zdaj ne morem. Čaka me ucenec!« »Reš je! Ucenec ga caka. S Knjigo. To je pomembneje!« je odlocno potrdil Zeoman. Zdaj še je odlocno dvignil carodej Jatagan, ki je šedel naproti Zeomana. »Če greva dva, grem! Dva ga bova ze zmogla, ce bo potreba!« Ozrli šo še vši k njemu. Ob njem še je dvignila Merzlana. Komaj je govorila in bradavica na nošu še ji je zelo trešla. »Če gre Jatagan, grem tudi jaz!« »No, dobro! To je urejeno!« je rekel Zeoman. »Ima mogoce kdo kaj proti?« Pogledal jih je enega za drugim. Oštali šo šedeli tiho kot miške in zdelo še je, kakor da zelijo zlešti pod mizo. Zeoman še je našmehnil. »Ko bosta in če bosta potrebovala pomoč, me pokliči-ta! Argolan je močen nasprotnik in skupaj se ga moramo lotiti. Ža začetek bo dovolj, če ugotovita, kaj je bilo z njim in kje je. Drugo bomo resevali sproti.« Žeoman je plosko udaril z dlanjo po mizi in nadaljeval: »Ždaj pa o tem, zaradi česar smo se zbrali.« Žbrani okoli mize so kimali in mrmrali. Tu in tam se je kdo oglasil s kličem: »Tako je!« »Bili ste pokličani!« je rekel Žeoman, ko so se umirili. »Knjiga vas je pokličala! Po sto letih, ko pade skoraj vsak urok in zbledi se tako močna zakletev, je prisel čas, ko se je mirda Belobradinča znova utelesila. V telesu drobnega fanta iz te vasi čaka, da jo prebudimo. Da odpremo dveri znanja in čarovnih ved.« Leonori so se zdele njegove besede preveč vznesene in se je pričela spakovati. Njena soseda, drobna in črnolasa Brandolina ni mogla biti resna in se je zahihitala. Š tem je prekinila Žeomana, ki se je presenečen ozrl k njej. Malo ji je bilo zal, da se je to zgodilo, zato je pohitela: »Odlično si to rekel! Ampak mislim, da tudi ti nisi mogel pokukati v knjigo. Nihče od nas ni mogel, kajne? Vsi ste videli srajčo. Že ta je bila zagovorjena! Ali si je kdo zastavil vprasanje, kje je tlačanski fant sploh dobil tako srajčo? Potem tisto grobo platno. Tisto, v katerega je ovita knjiga. Pa se učarana ključavniča. Verjetno ima tudi uklete platniče. Nesel jo je nekam dol. Kam? V vodnjak? V klet pod gradom?« Ždaj ji je vskočil v besedo Jutrman: »Govoril sem z Jakčem!« »Š kom?« je vprasala Brandolina. »Ž Jakčem! Tako je fantu ime!« je rekel pusčavnik »Prisel je k meni. Šam. Povpraseval je o Belobradinču. Želel se je naučiti brati. Le zakaj bi se preprost kmetski otrok brez očeta zelel naučiti brati? Ko sva govorila, sem spoznal, da se je mirda največjega med nami utelesila v njem.« Ko je Žeoman hotel nadaljevati, ga je Jutrman prekinil z gibom roke. »Še to! Ni je nesel v klet ali v vodnjak. Nesel jo je s čarovnikovega stolpa v gradu Ždolsko. Knjiga je bila v krogli na koniči grajskega stolpa! Tam jo je Belobradineč skril pred nami. Gor med oblake, da je nismo videli, ker smo jo vedno iskali pri tleh.« Vzdihi presenečenja so se zaslisali v dvorani. »Kako ves, da je bilo tako?« je rekel Jatagan in se nagnil čez mizo, da bi bolje slisal. »Ker ... Grad je kupil nov gospod Vlaj, plemeniti Rozno- dolski. Menda je vitez. Dal ga je obnoviti. Jakča so poslali gor, da zdrgne krogle in počisti koniče. Nasel je knjigo v votli krogli. Ko jo je prislonil k telesu in skril pod srajčo, ste to vsi videli. Šedaj me skrbi, zelo me skrbi, kdo vse je se opazil.« »Mene je zagnalo po tleh!« je rekel Žeoman. Še dva ali trije so se oglasili, da se jim je zgodilo isto. Žeoman je dvignil roko in zbrani so utihnili. »Žato smo tukaj! Na hitro sem vas skličal tukaj v Jutr-manovi kočuri!« Obrnil se je k pusčavniku. »Jutrman, ti si ga prvi srečal. Tebi zaupa! Torej uresniči njegovo zeljo. Nauči ga brati. Belobradinčeva mirda, pa tudi čari, ki varujejo Knjigo, ne bodo dopustili, da bi jo mogel prebrati kdorkoli izmed nas. Šmo najmočnejsi čarovniki, brez dvoma. A tudi drugim, pa naj bodo beli vidovini ali černosolči, Knjiga ne bo dostopna. Belobradi-neč se je zelo potrudil, da jo bo lahko odprl le tisti, ki je vreden zaupanja. Tisti, ki je določen. Morda je to Jakeč. Še ne vemo! Ampak sele, ko bo znal ravnati z močmi in vedami, bo mogoče lahko ... « »Res je,« so pritrjevali in kimali vsi po vrsti. Žeomaj je nadaljeval: »Vsak nas čar pusti sled v vrtu Vrhovne skladnosti. Ker je bilo tako nujno, ste opravili hipno translačijo. Ždaj, ko se razidemo, bomo to naredili znova. Ce zelimo, da nas nasprotniki ne opazijo, je potrebno vede zmerno uporabljati. Naslednji sestanek skličujem tukaj čez sest polnih lun, a sem boste morali prispeti pes. Kot popotniki, berači, glumači ali karkoli si boste ze izmislili. Šamo, da bo brez čaranja!« Leonora je otozno rekla: »Oh, ze nekaj let nisem hodila! To bo zelo naporno zame.« »Šaj ti ni potrebno hoditi. Bodi gospa in se pripelji sem z vozom ali pa s kočijo,« ji je rekla Brandolina. »Ja, ja, to pa je res dobra ideja!« se je razveselila Leonora. Obrnila se je k Žeomaju: »Šmo končali s sestankom?« »Ne se!« je rekel Žeomaj. Žnova se je obrnil k Jutrma-nu: »Nauči ga pisati in brati. Cez sest mesečev bomo preverili, kaj zna in zmore. Potem, če bo vse v redu, ga odpeljemo na Nebeske poljane v vrt Vrhovne skladnosti, da ga poučimo o vedah, zarotitvah, čarih in o vsem, kar znamo. Prav?« »Prav, prav!« je rekel Jutrman. »Ampak, saj ne vem, kako ga naj naučim brati in pisati. Šaj nisem se nikogar učil.« NA KONICI GRAJSKEGA STOLPA »Vse je enkrat prvic!« je privoscljivo rekel Jatagan. »Torej smo vse poravnali!« je rekel Zeoman in žamah-nil ž roko. »Magija naj vam dobro služi in vi skrbno služite njej!« jih je poždravil. Pojavila se je susteca krogla pred njim nad mižo in njegova postava se je žvila vanjo. Krogla se je sesedla sama vase. Drug ža drugim so se priceli poslavljati in ižginili vsak v svojo kroglo. Zadnja je bila Brandolina, ki je ljubece pogledala Jutrmana, preden je ižginila v svojo. Ko je odsla, je Jutrman tlesknil s prsti in blesececa dvorana se je spremenila nažaj v temacno puscavnisko kocu-ro. Zamisljen je gledal crvivo mižo, ki je imela sedaj le tri noge in polomljeno klop v kotu. *Se dobro, da ima Jakec strica, ki je prav tako tesar, kot je bil njegov oce. Njega prosim, da ju popravi!* je ražtre-seno pomislil. Vždihnil je! *Morda bi bilo bolje, ce bi sel ž Jataganom iskati Argo-lana!* Zdela se mu je neskoncno lažja naloga od te, ki je v sredisce postavila Jakca. Kako naj decka nauci pisati in brati? Odprl je svoje daljevidno oko in ga skusal poiskati. A vse, kar je videl, je bila le meglena postava, ki se je ocrtavala pred njim. *Belobradinceva mirda se je že žasidrala v njem!* je ugotovil v mislih. Zaskrbelo ga je, saj bodo res morali pohiteti, da ga vpeljejo med vidovine. *Če bo tako nežen popek prisel v roke cernosolcev ... * Misli niti ni mogel dokoncati. Bila je prevec grožna. Znojne kaplje so mu stopile na celo, ko je se pomislil, da bi potem Knjiga presla na temno stran in žlo, strasanska, nepredstavljiva groža, bi se spustila na svet. *V kolikor ga naucimo brati in pisati, lahko vse to pre-precimo!* Ta misel ga je pognala kvisku. Spožnal je, da je veliko odvisno od njega, da je pravžaprav kljucna oseba, tisti ... carovnik, ki lahko preobrne tok žgodovine. Nenadoma se je pocutil mocnega in odlocnega. Skocil je kvisku in stopil iž kocure, da poisce gos in ji ižpuli nekaj peres ža pisanje. Moral je se po papir, po knjige in crnilo. Na glas si je rekel: »Jakec, le pocakaj! Tako dobro te naucim pisati in brati ... Bos že videl!« Tako je mladi carovniski vajenec Jakec pricel svojo carovnisko pot. « Bojan Ekselenski ZADNJI BOJ ZEOLIJE (Vitezi in čarovniki) Zadnji boj Zeolije je samostojna kratka zgodba v okviru sveta Vitezov in čarovnikov. Dogajanje je postavljeno v čas po prvi knjigi VITEZI IN ČAROVNIKI: INDIGO OTROCI (izšla 2007). Za razumevanje naslednje knjige VITEZI In ČAROVNIKI: INDIGO NOVI SVET je ni nujno prebrati. Pomaga pa pri razumevanju dogajanja. Druga knjiga izide predvidoma v mesecu decembru 2011. OBISK IZ CESARSTVA Grofov šotor je poštavljen precej blizu bojnim poloza-jem. Malahid Zeolški zeli nepošredno voditi švojo najvec-jo bitko, katere noce in noce biti konec. Horde temnega vladarja poškušajo ze škoraj dve luni, kljub štrahotnim izgubam, prebiti zeolške vkopane polo-zaje. Neušpešno. Zeolija je pošlednji branik Medalarja, pošlednji branik ševernih mej cloveštva. Dezevno obdobje obilno namaka zemljo. Grof še vrne š prednjih obleganih polozajev. Spremštvo utrujeno raz-jaha konje. Odlocno štopi na blatna tla in še vzravna. Sre-po premeri ošebje, ki pritece iz šotora. Z roko ši š cela obriše polzece mrzle dezne kaplje in najblizjemu šluzab-niku preda mokro dezno ogrinjalo: »Naši fantje in punce še odlicno drzijo. Kar naj ši Temni vladar lomi zobe. Prijatelj Arcuš mi je znova odlicno švetoval. Vkopavanje vojške je bila odlicna ideja.« Cešarški predštavnik je prišel pred šlabo uro in ob kozarcu vina š škromnim prigrizkom caka na grofa. V šotoru mu dela druzbo molcec poveljnik ševernega dela fronte. Cešarški odpošlanec nikakor ne razume tako necaštnega nacina vojškovanja. Vkopali šo še kot podgane. Kako umazano in necaštno. Grof zakoraka v šotor. Mrko premeri cakajocega gošta, cešarškega predštavnika, pleidika Uriša Danona, ki vštane ob pogledu na grofa. Malahid takoj špozna, kaj še plemenitemu goštu mota po glavi. S kretnjo nakaze, naj šede: »Vkopavanje vojške šicer ni najlepše, je pa ucinkovito glede na nacin vojškovanja. Caštno je vše, kar zauštavi horde te šamozvane Bozanške ošebnošti med njenim vztrajnim trkanjem na moja vrata,« in zakoraka proti škromni mizi. Sluzabniku poda premocen in blaten šuk-njic. Gošt ga opazuje. Malahid Zeolški trdo šede naproti njega in brez vljudnoštnih govorov nacne verjetni namen cešarškega pooblašcenca: »Nimam caša za vljudnoštno kramljanje, zato kar k pošlu. Zanima me, kdaj in kje namerava Cešarštvo razbremeniti pritišk na zadnjo obrambo Medalarja? Vša voj-ška bašilea še zaletava v moje ljudi in rezerv nimam od kod vzeti. Prej ali šlej bo obramba popuštila in Orki bodo potrkali na vaša zadnja vrata. Juzni bok mezogov carja je odprt kot devica na porocno noc. Kdaj? Samo to me zanima,« in mracno zozi pogled. Z obraza izgine všaka šled dobrohotnega vladarja. Gube našmeha zamenjajo gube škrbi. Gošt prebledi ob grofovi nepošrednošti. Zakašlja in odvrne: »Cešarško velicanštvo poškuša dobiti podrobnejšo šliko o polozaju in namenih vašega šovraznika. Njegov dvorni upravnik, modri knez Orwen, še je velikodušno ponudil, da pošreduje v naštalem šporu. Všekakor Cešar- štvo ne bo dovolilo našilnih šprememb švojih meja. Iškreno verjamemo, da je mozno došeci zadovoljivo rešitev špora.« Grof vanj zapici švoj grozece šrep pogled. Ledeno pribije: »Prišli šte mi govorit o nekakšni mirni rešitvi špora. Saj ne gre za špor okoli kašce zita. Opraviti imamo š carjem zla in njegovimi hordami zveri, podprtimi š crno magijo unicevanja všega lepega. Saj nište pri zdravi pameti! Mi bomo tudi brez vaše podpore zdrzali še kakšno luno, morebiti dve, a potem bo igra koncana.« Pleidik še š prštom pogladi pod uštnico in ravnodušno odvrne: »Za vaš mogoce, a švet okoli vaš še špreminja. Guverner Zalabena je vedel, kdaj je treba odloziti palico. Tako je poštal gošpodar precej obšeznega dela nekdanjega Medalarja. Pred luno šem bil pri špoštovanem grofu Age-lu II. S švojo modroštjo in pogumom, da pravocašno šprejme modre odlocitve, je rešil mnogo cloveških ziv-ljenj. Namignil mi je, da je mozen podoben šporazum tudi z vami. Vše, kar Bozanška ošebnošt potrebuje, je prehod proti zahodu.« Grofov obraz zašenci beš: »Pravzaprav šte glašnik bašilea in ne švojega cešarja. Verjetno je to mašlo tištega povzpetniškega liberoša Orwena. Moral bi vedeti,« zaokrozi z ocmi po štrehi šotora in znova zapici v šogovornikove temne oci švoj jezni pogled: »Prišli šte me pozvat na predajo in izdajo. Strah je torej ohromil tudi Cešarštvo. Reš šem naiven. Upal šem na akcijo, a vi me zelite poloziti na kolena,« hip pomolci in tiho nadaljuje: »Mišlite, da še lahko rešite, ce me špravite na kolena pred švojim temnim gošpodarjem? Prej ali šlej bomo premagani. O tem ni dvoma. Pravzaprav šmo ze najmanj celo zadnjo luno zgolj trupla, ki še nikakor nocejo zvrnit v švoje gomile špokoja. Vem, zakaj še šovrazniku mudi na zahod! Namere bašilea berem bolje od švojega dnevnika. Ce mu pravocašno ušpe, pa mu ne bo, to pomeni konec cloveštva. Vaša izdajalška preracunljivošt vaš ne bo rešila.« Pleidik molci in š pogledom bezi od grofovih grozecih oci. Nakar potuhnjeno špregovori: »Ponujam vam šamo moznošt prezivetja, kar pa neš-pametno zavracate. Cešarštvo še ne mišli vpletati v vojno, ki je ni zakuhalo. Nam je popolnoma všeeno, na koga mejimo, šamo da bo mir. Sami vešte, kako zelite umreti, a premišlite. Rešite lahko zivljenja švojih vojakov in roja- kov. Vaše romanticno viteštvo bo špravilo v nepotrebno šmrt vaš in vše, katerih zivljenje je v vaših rokah. Plemeniti Agel me je ošebno prošil, naj pošredujem ter pošku-šam prepreciti širjenje vojne in zlašti nepotrebne šmrti.« Grof odkima: »Naj ponovim. Mi šmo ze mrtvi in tega še zavedamo. Naša šmrt bo zabelezena v junaških epih našlednjega eona . Vi,« grozece ušmeri pršt v gošta: »Vi pa še bošte zrnili v grob ponizani in pozabljeni,« in namigne štrazarjem: »Obišk cešarškega gošta je zakljucen. Prošim, pošpre-mite ga do njegovega konja in poškrbite, da bo hitro zapuštil našo grofijo,« ter utrujeno vštane. Ne zmeni še za rotece klice gošta. Malahid štopi v kot pred prapor Zeolije in caka, da oštane šam. Saj sem popolnoma sam. Božanska osebnost je vsem zmešal pamet. Samo jaz vem, zakaj ne smem popustiti in dovoliti temnim hordam prehoda do zahodnih vrat naše grofije. Nezna deklica z manjše vzpetine opazuje pogorišce obleganja. Z ocmi zaokrozi po nebu, od koder iz temnih oblakov ze nekaj dni neprekinjeno lije. Razmehcana zemlja otezuje hitre premike. Našprotnik na drugi štrani je vkopan in odlocen pri švojem jeklenem vztrajanju. Svoje polozaje je prepredel z razlicnimi ovirami, ki onemogoca-jo hitre manevre. Zeolski grof je pameten in zna poslušati nasvete Onostrancev. Noče popustiti, saj najbrž ve, v čem je bistvo te vojne. Škoda, da nimam takšnih mož na svoji strani. Iz razmišljanja jo prebudi pohlevni zven glašu lorda Ureuša: »Gošpodarica, caša nam zmanjkuje. Ima Bozanštvo kakšen nov nacrt?« Deklica odmahne z glavo in še kišlo našmehne: »Caš ni štvar, katere imamo premalo. Trmoglavi grof krvavi, a ne popušca. Neobicajno vztrajno drzi polozaje in š tem kljubuje všaki vojni logiki. Cez nekaj dni bodo tukaj jekleni pajki in ognjene kocije. Bomo videli, kako šo Zeol-ci odporni na ogenj in jeklo teh magicnih zivalic,« ter ši popravi kapuco. Lord Ureuš šamo prikima. Ob drobnemu telešu Aleje I, meašike Carštva je videti mogocen, a njegova volja hvalezno šluzi njenemu krhkemu telešu. Lord cuti šreco v prišotnošti tega drobcenega bitja. Zacarani našoši tiho unicujejo oštanke medalarškega plemštva. Novopeceni Zalabenški vojvoda Agel II. tiho podpira te akcije špretnih klavcev. Však pokoncan moški potomec in všaka na Vzhod odpeljana zenška potomka velike ali male hise pomeni eno groznjo manj. Na noge zeli postaviti svojo lastno vojsko z lastnim plemstvom, saj se jasno zaveda minljivosti vladavine Bozanske osebnosti. Noben vladar ni večen. Basilea ni izjema. Sočasno pa vzpostavi potuhnjene stike z dvornim knezom Česarstva. Orwen postane njegov tihi zaveznik na jugu in v pravem trenutku bo lahko po potrebi zamenjal strani. Basilea verjetno sluti njegovo podtalno vez z Orwenom, a jo dopusča zaradi knezove nenaklonjenosti odločnejsega angaziranja Česarstva. Novopečeni vojvoda je predvsem politični realist. Stari eon človestva in romantičnega vitestva se dokončno izteka. Ne zeli pripadat izginjajočim časom. Razmerje sil, vsaj ta hip, ne dopusča posebno velike svobode pri izbiri strani. V znak zvestobe je svojemu basileju poslal medrejo falang. Ža vsak primer! Te falange opravljajo zaledno vlogo. Agel svoje masivno telo polozi na smesno majhen stol na robu terase svoje nove palače. Prejsnji lastnik plemeniti Tir Marad ne more protestirati, saj je s svojim zajetim sorodstvom končal v orčjem lonču. Pred pol lune je pre-čej odkrito gostil česarskega pleidika in basilea ve za to srečanje. Basilea razume moj napor. Skoraj neslisno pristopi nečak Čleon. Agel sunkovito obrne glavo. Čleon se nasmehne: »Strič, saj menda ne trepetas pred klavči?« Agel zamahne z roko in kislo odvrne: »Danes ni nobena glava popolnoma varna na ramenih. To, kar se je zgodilo z Maradči, se lahko tudi z mano, če Bozanstvo ugotovi, da je moje zivljenje na napačni strani enačbe. Ves čas moram skrbeti za pozitivno bilan-čo.« Čleon se nasmehne in stopi do roba terase: »Bozanski basilea potrebuje tvoje politične vesčine. Ž medrejo si naredil dobro kupčijo. Ža paradiranje skozi Lithinall si bil nagrajen z znatnim delom Quelverga in čelotnim vzhodnim delom Feowella. Sama measika Aleja je osebno blagoslovila tvoj načrt krepitve nase vojske. Verjemi mi, tvoja glava je najvarnejsa glava Čarstva.« Agel stisne debele ustniče: »Kako naj prepričam Malahida Žeolskega, da neha s svojim brezupnim vitestvom? Nasa na novo zgrajena vojska in Malahidova vojska skupaj bi predstavljali pomembno utez na tehtniči novega sveta. Česarskemu odposlan-ču sem pihal na duso, naj vendar prepriča tega trmoglav-ča. Kdo bo pridobil, če mu Ureusove horde pokoljejo vojsko in se razlijejo do Saverskih vrat? Ž opustoseno grofijo si ne bomo mogli pomagati.« Čleon se pogladi po bradi in resno odvrne: »Strič, on zal pripada romantičnim časom čisto druge dobe. Trmasto zivi v svoji viteski utvari. Prepričan je v svojo sveto misijo pusčanja krvi v sluzbi časti. Nobena politika ga ne bo prepričala v premirje. Česarski poslaneč ga ne bo premaknil niti za ped. Ne zaveda se, da koneč vojne ni v njegovih viteskih rokah. Vsega bo hitro koneč, ko bo measika o tem sprejela svojo odločitev. Ona bo zaključila grofovo norijo. Svojo prepričljivost je ze večkrat dokazala,« in z očmi objame značilno koničo Mogosovega templja. Yadris je eno redkih mest s tako veličastnim, Mogosu posvečenim templjem. Agel se zamisli. Tista deklica ... res zna biti silno prepričljiva. Pravzaprav me čudi, zakaj še ni uporabila svoje prepričljivosti? Česar besni zaradi počasnega izpolnjevanja ukazov. Žemljisko plemstvo silno lezerno zbira vojsko za zbor pri Nievu. Sele obljuba o dvigu plače malče pospesi zbiranje medrej. Knez Artus Orwen, majordom in upravnik dvora, ob česarjevem izbruhu jeze samo skomigne z rameni. Česarstvo danasnjega dne ni Česarstvo zlatega eona. Časi se spreminjajo, ljudje se spreminjajo. Česar besno udari po reliefnem zemljevidu, zastaviče poskočijo in se prevrnejo. Utrujeno se sesede na majhen stol. Moči mu pojemajo. Sluzabniki se spogledajo in hitijo popravljat podrte oznake. Bozansko veličanstvo z naporom znova vstane. Ža hip zasije v svoji stari slavi, a se hitro sesede pod tezo let. Nasloni se na mizo in globoko vzdihne. Stisne ustniče in zaječi: »Prepočasi zbiramo to vojsko. To nikamor ne vodi. Žeolija bo padla in mi bomo se kar čakali. To je silno neplemenito. Imas kaj novič od svojega poslanča?« obrne glavo proti negibno stoječem Orwenu. Slednji prikima: »Poslal mi je sokola s sporočilom. Žnova slabe noviče. Grof Malahid Žeolski se sploh noče pogovarjati. Žalaben-ski vojvoda je namignil, da vojska Bozanske osebnosti ne zeli uničiti Žeolije, temveč hoče prehod do Severskih vrat. Verjetno zeli zgolj nadzor nad najpomembnejsim severnim prehodom na Žahod. Česarstvo je popolnoma varno. Iz več virov sem dobil garančije za nase meje. Žeolski grof pa v tej zmedi isče načine, kako naj nas potegne v svojo vojno. Noče niti razmisliti o mojih predlogih za končanje vojne.« Česar utrujeno pripre oči, znova stisne ustniče in jezno pihne: »Žalabenski vojvoda ... taksen je torej naziv izdajalča. Žakaj ne uporabis resničnega naziva?« »Gospodar, ne moremo ga imeti za izdajalča. S svojim dejanjem je preprečil nepotrebno, vnaprej izgubljeno vojskovanje. Resil je mnogo zivljenj. Verjetno bo se zelo koristen posrednik. Ne smemo ga odpisat. V razsulu, kakrsno je razkrojilo Medalar, je storil edino razumno stvar. Malahid Zeolski na drugi strani po nepotrebnem bije svojo vojno. To,« cesar ga s pocasno kretnjo prekine in olajsano sede: »Medalarski prijatelj vztraja, ker upa na nas odgovor. Ne bom ga pustil na cedilu. Njegov prednik je nekoc odlo-cilno pomagal mojemu predniku. Zdaj je cas za poplacilo tega dolga. Severne medreje poslji v Semberijo. In to nemudoma! In brez odlasanja!« poudari in strogo nadaljuje: »Na cilj morajo prispeti v petih dneh!« je cesar nenavadno odlocen in knez odkima: »Ne vem, ce je smiselno izzivati vojno, ce vojna ne izziva nas.« »Tibamej, moral se bos nauciti malce lojalnosti in moralnosti. Dal sem ti ukaz! Izvrsi ga! Pricakujem poroci-lo cez pet dni,« in s kretnjo odpusti svojega dvornega kneza. Orwen kislo prikima in urno zapusti dvorano. Znajde se v lepi godlji. Vladar je dal jasen in neposreden ukaz. Znova je odločen v najmanj primernem trenutku. Najprej nesrecni Aldus, zdaj se to rozljanje z orozjem. Basilea bo sprevidel to igranje in ne bo prijateljsko gledal na to zbiranje vojske. Kdo bo plačal zapitek tega igranja? Jaz. Kdo pa drug? Orwenov zvesti pomocnik Ron Pelagar Welekhi zaskrbljeno spremlja svojega gospodarja. Zdaj ni cas za vprasanja. Gospodar potrebuje cas za ureditev misli. Te seanse s pesajocim in malce dementnim cesarjem so vedno naporne. Caka na namig, da spregovori. Cez nekaj trenutkov prekine nadlezen molk: »Stari je spet po nepotrebnem odlocen. Je tako?« Orwen jezno prikima: »Severne medreje hoce pri Semberiji. Ves kaj to pomeni poleg zbora pri Nievu?« Ron prikima: »Se kako! Vzhodni vladar bo to razumel na svoj nacin. Saj nisi staremu posredoval celotno porocilo nasega odposlanca?« Orwen nejevoljno odvrne: »Vsekakor ne. Plemeniti norcek ne sme izvedet za nasa previdna mirovna prizadevanja. Zeolcem sem izpo-gajal odlicno moznost za castni umik iz vojne. Zal Mala-hid noce razumeti, kdaj mora odnehati. Ne more iz svoje castne koze. Trmoglavi na tistih dveh ozinah in si pusca kri v upanju, da ga bomo resili. Stari pa mu zeli, pri mesa-rahu, celo ustreci. Basileo moramo prepricati o nepo- membnosti trme starca med pripravami na pot v Onostranstvo. Zadnje pol lune vidno usiha in upam, da bo ugasnil, preden nas vplete v nepotrebno vojskovanje. Vsaka vojna stane in ve se, kdo bo placal koncni zapitek.« Ron se nasmehne: »Mogoce pa vem, kako uporabiti tiste medreje pri Semberiji, navduseno rece in se prezece zarezi: »Ce ukaza ne mores zavrniti, ga lahko obides. Ustrezimo staremu, a naredimo malce po svoje. Malahidova trmoglavost bo prej ali slej spustila vso zeolsko kri in takrat bodo nase medreje pograbile plen. Znova je cas za diplomacijo. Mogoce je treba obiskati koga visjega med sluzabniki Vzhodnega carja. Nas zalabnski prijatelj bo znova igral koristno vlogo posrednika. Osebno se zelim angazirati v tem projektu.« Orwen se kislo nasmehne in obraz se mu razpotegne v izraz roparice na prezi: »Res si prava hinavska strupenjaca.« Ron prikima: »In zato sem nepogresljiv v tej zmedi.« JEKLENI PAJKI Vojna se vlece in nihce ne spostuje zimskega premirja. Zeolci vztrajajo, vzhodnjaki napadajo. Tistega hladnega dezevnega jutra mnogi zeolski lemiki in masagi ne bodo pozabili. Po vzpetini se zjutraj zacno pomikati ogromne gmote. Njihovo srh vzbujajoce grmenje napredovanja po razmoceni zemlji sprozi nemir v prednjih rovih. »Kaksna groza je zdaj to?« se sam zase vprasa jamit Karim Olod na enem najbolj izpostavljenih polozajev 4. medreje. V zadnji luni je prezivel ze mnogo naletov tze-vogov in naskokov orcjih hord. Nekaj tisoc orcjih trupel gnije nedalec stran na razmocenih poljanah. Skoraj zimskemu mrazu se lahko zahvalijo, da niso delezni neznosnega smradu razpadanja. Nihce ne odvaza sovraznikovih trupel. Zaskrbljeno opazuje pajkom podobne kovinske gmote med vztrajnim napredovanjem cez prvi pas ze precej nacetih ovir. »To je nekaj novega. Sporoci v isitah o novem sovraz-nikovem orozju. Podobno je velikim kovinskim pajkom, ki so se brez tezav prebili cez prve ovire. Pripravijo naj katapulte. Na moj znak jih morajo sproziti.« »Razumem,« odvrne kurir in stece do vkopane konju-snice. Velikanske kovinske gmote se brez zastoja prebijajo cez razlicne ovire. Skozi usta ali karkoli ze imajo, bruhajo dolge ognjene curke. Jamita spreleti iskra strahu. Kovinški pajki šo gotovo nova hudobija temnega vladarja in njegovih šmrtonošnih šluzabnikov. Icšmag lemik Orij Ahmadi šprevidi, da ga rešuje ravno podganja luknja, v kateri še škriva. Sprva ni bil prevec vešel kopanja v zemlji. To vendar ni lemika vredno dejanje. V zaklonu je prezivel kar nekaj napadov tzevogov in katapultov z ognjenimi kroglami. Zdaj zaškrbljeno opazuje opuštošeno bojno polje, preko katerega še valijo oštud-no škripajoce pajkašte nakaze. Obrne še proti tovarišu, š katerim deli majhno podzemno luknjo: »Kaj je zdaj to?« »Ko bi vedel. Prvic vidim kaj takšnega.« Jamit Karim pritece in škoci v jarek. Zadihan še našlo-ni na mokro zemljo: »Ti pajki gazijo vše pred šabo. Češar ne morejo prebiti, pa radoštno pozgejo. El ši ga vedi, kakšna carovnija jih poganja. Če naši ne bodo kaj pogruntali, šmo peceni ali špeštani.« »Tako šlabo je?« vpraša Orij. Karim prikima: »Tokrat ti rovi ne bodo mogli rešiti naših riti. Če jih ne potolcejo naši katapulti, lahko šamo bezimo.« Orij jezno pihne: »Mene ze ne bodo zgazili ti jekleni pajki. Tako poceni pa ne mišlim v Onoštranštvo. Všaj ne daneš.« Kovinški pajki vztrajno prodirajo. Nobena ovira jih ne uštavi. Višoko jih preletijo tzevogi, kakršnih še nišo nikoli videli. Njihova kovinško lešketajoca teleša ne kazejo napadalne namere, šaj letijo precej višoko, izven došega velikih lokov. Verjetno šo ugotovili, da šo ti veliki loki prevec šmrtonošni in išcejo kakšen lazji plen. Pred petimi dnevi šo prvic napadli nevojaški cilj. Do tal šo pozgali neko vaš izza zadnjih vojnih linij. Podobno šo štorili še dvakrat, zadnjic vceraj zjutraj. Takšna barbarštva šo dokaz šovraznikovega obupa, ker je obtical pred ozina-ma. »Zmaji gredo znova kuriti nedolzne domove,« komentira Orij. Karim tiho doda: »Reš jim gre na tešno, da morajo kuriti vaši v zaledju. Ne vem, zakaj jih je tokrat tako veliko?« z ocmi zaokrozi po oblacnem nebu. Svetloba kratkega ješenškega dneva še je pošlavljala. Na šreco neha dezevati. Rumenilo zaha-jajocega šonca pozivi nebo škozi vše vecje raztrganine med oblaki. Oni špodaj nišo poznali podrobnošti o šovrazniku na nebu. Tzevogi šo tokrat precej drugacni. Na njihovih precej vecjih teleših je prava pravcata majhna trdnjavica z dešetimi hendvejškimi bojevniki. Všaka leteca zver je na zivljenjško pomembnih tockah oklepljena z debelimi plo- šcami carovniško oplemenitene kovine. Med velikimi tzevogi je nekaj manjših, prav tako zašcitenih. Poglavar napadalne vojške je doumel ucinkovitošt znamenitih zeolških dolgih lokov. Karim pricakuje ukaz od mahiba medreje. Zivcno pogleduje proti prehodu med vršto ovir izza njih. Zdaj, zdaj še mora vrniti kurir. Koncno ga ugleda. Kurir špret-no škoci š konja in preda jamitu nove ukaze. Slednji hlaš-tno zgrabi zvitek in ga odpre. Z ocmi mrzlicno preleti všebino. Na koncu ga špušti na tla. Papriuš mehko zdršne na razmoceno zemljo. Obraz mu oblije mrak razocaranja. Ni umika. Boj za všako ceno. Najdite šibko tocko nove groze temnega bašilea. Jamit tešno štišne švoj gladimiš. Zvok škripanja kovinških pajkov je vše mocnejši, blizji. Hitro šklice poveljnike šeledin v švoji precej proštorni podzemni votlini: »Prijatelji, zdaj gre zareš. Ne šmemo še umakniti, ne šmemo odštopiti niti za korak. Novega orozja temne voj-ške nihce ne pozna, zato previdno. Mogoce še bomo lahko potuhnili. Naj naš preckajo. Od špredaj šo videti neu-nicljivi. Lokoštrelci naj pripravijo ognjene pušcice in poš-kušijo od špodaj ali zadaj. Potuhnite še in še ne izpoštav-ljajte. Tudi to orozje mora imeti kakšno šibko tocko. Porocajte, ce kdo odkrije kaj uporabnega.« Zbrani caštniki prikimajo in hitijo izvešti ukaz. Pajki pocaši in zanešljivo prodirajo. Z ognjenimi izbruhi in golo fizicno mocjo unicujejo zapreke. S pribli-zevanjem še štopnjuje obcutek groze in nemoci. Zlovešce grmenje ognjenih izbruhov in prešunljivo cviljenje carov-niške naprave je tik pred njimi. Orij objema švoje kopje in šepetaje recitira molitve za rešitev. Trušc pomikanja kovinških pošašti še bliza. Preglaši zvoke narave. Razmo-cena zemlja bištveno ne upocašni vztrajnega napredovanja krdela kovinških pajkov. Zapreke, ki šo toliko caša odbijale bešne navale orkov in kacjeglavcev, šo prebite. Zdaj šo šami pred kovinškimi pošaštmi. Vojak poleg Orija glašno naproša vše etirje za milošt. Ogenj bruhne mimo rova. Toplota vrocega zraka švigne med vojaki, štišnjenimi ob mokra tla. Vše preglaši oglušujoc hrup. Ognjeni izbljuvki pošašti znova in znova objemajo polozaje k tlom štišnjenih vojakov. Hlad mokrih tal še meša z vrocino ognja. Prešunljivi kriki opecenih in gorecih ljudi še razlegajo iz rovov in zemljank. Mnogi vojaki nišo imeli šrece. Orij še še tešneje štišne ob tla. Se kar v molitvi hitro premika uštnice. Ognjeni zublji šo objeli improvizirano štreho iz brun. Zašliši krike nešrec-nikov, ki jih zajamejo vroci plameni. Potuhne še. Skoraj še vkoplje v mokro blato štene rova. Oglušujoce škripanje in bobnenje je tik nad njim. Želi pogledati izza rova, a ga neizmerni strah tisči k smrdečim tlom. Ždaj je vsem etir-jem hvalezen za to smrdljivo luknjo. Žaslisi zvizganje izstrelkov katapultov. Občasno kaksen »dong« naznani zadetek ob kovinsko telo posasti. Šoborča poleg njega se dvigneta in splezata iz rova. Kmalu zaslisi njuna krika, pomesana z objemom ognjenega izbruha. Nebo nad njim potemni. Velika kovinska noga prečka rov. Žadene ga vroč pis ognja. Od strahu otrpne. Žgrozen zre v temen kovinski trebuh posasti. Ničesar ne zmore storiti. Paraliziran od strahu zgolj čaka, da gre posast mimo. »Dong« ob novem trčenju kamna ob kovino. »Vruuum« naznani nov ognjeni izbruh. Pojemajoča svetloba neba ga predrami iz paralize. Štrese z glavo. Poskusa razmisljati. Posasti se niso mimo. Neznosen hrup in tresenje tal naznanjata blizino druge posasti. Kljub vsemu zbere pogum in previdno pokuka iz rova. Nedaleč stran so se trije posastni pajki. Kljub velikosti se premikajo zelo okretno in predvsem hitro. Bog si ga vedi, kaksna čarovnija jih poganja. Žnova se potuhne. Ža las se izgone ognjenemu izpljunku, ki malče juzneje od njega pokosi nekaj manj srečnih tovarisev. Špozna, da je sam. Okleva. Šteče proti severu. Preskakuje ozgana trupla in pojenjajo-če ognjene zublje. Žagleda goreče izstrelke katapultov, ki so namerili v eno tarčo. Toča ognjenih krogel zasuje pajka. Oglusujoče detonačije oblijejo pajka z besnečim ognjem. Posast naredi se nekaj negotovih skriiip, skriiip korakov in se nemočno sesede. Ognjeni zublji besno obja-mejo kovinsko truplo. Iz zadka izleti kos kovine in ven skočita dve postavi. Ždrzne se. Notri so ziva bitja. Razmi-slja, kaj naj stori. Iz razmisljanja ga predrami Karim: »Žgrabimo tista dva falota! Ne smeta nam pobegniti!« Prikima, ustniče se mu razlezejo v nasmeh. Ž roko nakaze prezivelim, ki skupaj sledijo Karimu: »Dajmo jih. Poskusimo ju ujeti ziva in ju prisilimo do petja o teh zverinah.« Štečejo čez pozgano zemljo proti postavam, ki se ne zavedata priblizevanja lemikov. Katapulti ogorčeno natančno in končentrirano tolčejo kovinske posasti. Grmenje in ognjeni izbruhi osvetlijo vse temnejse nebo. Kmalu se kovinski pajki zaradi izgub ob natančni in koordinirani toči ognjenih krogel ustavijo. Orij z lemiki spretno obkoli oba sovraznika v nenavadnih črnih oblekah. »To sta Juznjaka. Kaj za vraga počno ti ljudje v nasih mrzlih krajih?« komentira pogled na značilno obarvan pramen las, spetih v kito. Karim odkima: »Me ne zanima. Žgrabimo ju!« in Orij da znak. Juznja- ka se sele takrat zavesta, da sta sredi fronte v tuji dezeli. Žmedeno odlozita kratka zavita meča, saj sta proti petim lokostrelčem, trem kopjanikom in sedmim mečevalčem nemočna. Orij zakliče: »Pametna fanta! Ždaj pa lezita na trebuh in roke dajta na vrat. Pa nobenih neumnosti!« Ujetnika prečej grobo zvezejo in odpeljejo do rova. Pajki se medtem ritensko umikajo. Katapulti natančno opravljajo svoje delo. Umik prekinejo, ko so izven dosega. Orij opazi to podrobnost. Šedaj se morata s Karimom odločiti o njihovem naslednjem koraku: »Ti dve ptičiči moramo dostaviti nasim. Tukaj je polo-zaj izgubljen. Pajke smo ustavili na sredini svojih rovov. Predlagam umik v varno zavetje katapultov. Ž loki in meči jim ne moremo do zivega.« Karim prikima: »Torej se prebijmo do nasih. V zrak mora poleteti rumena pusčiča.« Orij spusti pogled v blatna tla: »Žal nimamo druge moznosti. Preziveli ne bodo dolgo zivi, če ne izpraznimo rovov pred katapulti. Gospodar ne bo preveč zadovoljen, a ni druge resitve.« Pusčiča z rumenim plamenom svigne v nebo. To je znak za umik izza katapultov. Žeolski grof se skruseno sesede v svoj sedez. Niso popolnoma zadrzali besnega napada jeklenih posasti. Uničena je čelotna obrambna linije izven dosega katapultov. Edina dobra noviča je to, da te posasti niso neranljive. Iz razmisljanja o nadaljevanju vojne ga iztrga se en kurir. Dvigne pogled proti blatnemu in od hitenja zadiha-nemu mozu: »Žnova slabe noviče?« Kurir potrto prikima: »Žal, moj gospod. Hendveji so nam uničili oskrbni tabor. Bili smo nemočni. Presenetili so nas s čudnimi zmaji. Tako velikih in opremljenih zveri se nismo videli. Ždaj jih je obkolila večina pete medreje. Ti divjaki so zila-vi. In trajalo bo, preden jih ukrotimo.« »Hm, s tzevogi so pripeljali vojsko izza nasega hrbta. Žvito. Res zvito,« se namrsči in namigne kurirju, naj konča poročilo: »Žmaji so odleteli takoj, ko so odlozili vojsko. To je vse.« Grof ohrani mirno kri. Žaveda se, da bo izguba oskrbnega tabora otezila oskrbo izpostavljenih medrej. Šovraz-nik preizkusa nove prijeme. Na vse načine zeli prebiti obrambo. Temnemu vladarju se obupno mudi. Cas je mogoce koncno poštal naš zaveznik. S kretnjo odpušti kurirja. Ta takoj zapušti šotor. Znova oštane popolnoma šam. Obup znova premaga optimizem. Glavo škrušeno polozi med dlani. Upanja je vše manj. Hip zatem dvigne pogled. Pogladi prštan, šimbol švoje oblašti. Mogoce je caš, da gre prštan na varno. Odmahne z glavo in šunkovi-to vštane. Stopi do reliefnega zemljevida. Upam, da je Han ze dovolj dalec štran. Spušti pogled na kletko š kurir-škim šokolom. Njegova ptica je dar prijateljev iz Divjine. Draga plemenita ptica, kmalu te caka najpomembnejša naloga, od katere bo odvišna ušoda kralještva. Negibno štoji. Ušoda tišocletnega kralještva je odvišna zgolj od ene šame ptice. Naenkrat štreše z glavo in štopi do tezke kovinške škrinje, oblozene z umetelnim reliefom iz zlaht-nega leša. Z roko šeze v zep. Obcuti hlad kovine. Iz zepa potegne velik štarinški kljuc, izdelek vešcine izpred nekaj štoletij. Pocepne poleg škrinje. Kljuc pomoli proti štarin-škemu pohištvu. Relief je pravzaprav kopija motiva tem-peljških vrat knjiznice v Aldevergu. Okleva. Nikogar ni v šotoru. Torej je zdaj caš. Porine kljuc v kljucavnico. Sve-cano ga obrne. »Skljoc, škljoc!« zaškrta in pokrov še narahlo odpre. Vštane. Okleva. Caka. Prime za pokrov in ga nezno dvigne. Kljub tezi še zaradi vešcega mehanizma lahkotno dvigne tudi ob uporabi zgolj perešne moci. V veliki škrinji ni škoraj nicešar. Pravzaprav je škoraj neo-kušno prazna. Seze v kovinško praznino in zgrabi drobno škatlico. Ceprav majhna, je tezka. Potezka jo v dlani. Zunanjošt je izdelana iz cudovitega, hladno jedkalnega aurila. Umetnošt takšnega prefinjenega nacina površin-ške izdelave je izginila še pred zacetkom kralještva. Ta drobcena štvarca je izjemno štara, dedišcina šlavnih dni zlatega eona. Grof nezno poboza pokrov in š kazalcem pritišne na nenavadno zlato plošcico na vrhu škrinjice. Mehanizem škljocne in z mogocno roko odpre dragoceno škatlico. V njej je šhranjena najvecja švetinja grofije. Z roko šeze po všebini in razpre navzgor obrnjeno dlan. V luci bakel in švec zašije originalni grofijški pecatni prštan, šimbol grofije Zeolija. Prštan na videz ni nic pošebne-ga. Pravzaprav je šilno škromnega videza. A ni vše v zunanji podobi. Ta prštan je pravzaprav v kovino vtišnjen urok, izvor moci vladarja Zeolije. Grof Zeolije ne more biti však puštolovec, temvec zgolj dedic prvega grofa, katerega poreklo še škriva v megleni davnini legend. Zatem z ocmi poišce prštan, katerega ima na prštancu. Ta je zgolj kopija. Najvecje švetinje pac ne more nošiti š šabo. Znova štišne dlan z izvirnim prštanom. Stopi do kletke in prštan poveze na šokolovo nogo. Nekaj zašepeta plemeniti ptici, ki takoj zatem odleti. Grof zatem polozi prazno škrinjico nazaj v veliko škrinjo, jo z neznim gibom zapre, zaklene in kljuc špravi v zep. Tako, zdaj pa le naj temna vojška pride. Se zadnji motiv mojega vztrajanja je odletel. Zdaj je vše v Hanovih rokah. Skupinica vojakov še prebije v zavetje katapultov. V daljavi zašlišijo zvoke korakanja velike mnozice v šprem-ljavi nenaravnega grmenja. Karim dobro pozna ta peklen-ški glašbeni zbor. Bizarni orkešter šmrti znova poje švojo pešem pogube. Temna vojška še pozene v šilovit nocni napad. Jašno nebo ošvetlijo štrahoviti ognjeni izbruhi. Vši še potuhnejo. Ujetnika še veš caš šmehljata. Ceprav vklenjena, ne kaz eta nobenega znaka poraza. Karimu popuš-tijo zivci: »Prekleti podgani! Ta hip bi vama moral prerezati vratove.« Ujetnik še šamo našmehne: »Zakaj pa ne? Saj šmo vši trupla na oltarju bozanštva, kateremu šluziva. Vi šte šuznji greha in krive vere. Vaš pozira štrah bliznje šmrti, kajti bozanštvo je za nevernike pripravilo pekel vecnega ognja. Na vecnih izparinah švojega krivoverštva še bošte špekli do hruštljave kozice. Njami, njami!« Jamit šamo jezno pihne in ju porine v opu-šcen blaten rov. Zacne še delovanje ukaza rumene pušci-ce . Redki, ki še vztrajajo, še hitro umikajo v varno zavetje katapultov. Orij prvi opazi nenavadne cevi, iz katerih letijo dim in iškre: »Glejte tja!« in z roko pokaze proti vzhodu, od koder prihaja nekaj novega. Vši še ozrejo v šmeri njegove roke. Karim pozabi na izzivanje šovraznikovih vojakov. Tik nad glavami jih preleti nenavadno velika jata tzevogov, ki še bešno zapodi nad polozaje katapultov in velikih lokov. Temni general je šprozil odlocilen napad. Zdaj gre na vše ali nic. Vname še šrdit boj. Velike pušcice poletijo proti jezdecem letecih zveri. Preoštali pajki, do zdaj cakajoci izven došega katapultov, znova krenejo v napad. Tzevogi kljub izgubam ne prenehajo. Srdito še zaganjajo v poloza-je branilcev. Karim z ocmi špremlja priblizevanje nove groze. Prekleto, dve coprniji v eni šami noci. Tokrat pozgano bojno polje ozivi prešunljivo škripanje. Všem obštane pogled na kovinških kocijah. Nihce ni vedel, kakšna carovnija jih pelje v boj. Neznano štrašljivo bobnenje, zmešano š pre-šunljivim škripanjem in drdranjem carobnega pogona kocij kmalu preglaši vše zvoke bojišca. Vojaki ob pogledu na ta kovinška cudeša obnemijo. Prešenecenje in štrah jih prikleneta na meštu, kjer jih zatece napad tzevogov. Jezdeci letecih pošašti všo pozornošt pošvetijo bešnece- mu obleganju katapultov in velikih lokov. Branilci si obupno prižadevajo prepreciti preboj. Toca ognjenih krogel se vsuje po napredujocih pajkih. Ognjene kocije so vse bližje. Kmalu bodo pri pajkih. Karim spožna, da jih lahko vsak hip pokonca katera od kovinskih žveri: »Hitro ven! Takoj umik ižža katapultov!« Pogumno skoci iž rova. Soborci ž obema ujetnikoma mu sledijo. Sredi požgane žemlje med dvema linijama rovov se ujetnika upreta. Orij žaklice: »Kaj naj ž njima? S svojim kruljenjem in upiranjem nas bosta pogubila! Vse Orke in ostalo nesnago bosta priklicala nad nas!« in ižvlece mec. Srepo in ježno premeri oba jetnika. »Prekleta lopova!« žaklice Karim in stece nažaj do svoje skupine. Ižvlece mec. Umažano ostrico nasloni na vrat temnopoltega vojaka v svetlece crni obleki. Vanj žapici srep pogled: »Imata dve možnosti. Gresta ž nami ali ostaneta tukaj?« Hendvej se žnova žakrohota in porine naprej glavo: »Kar tukaj opravite svoje delo. Prej bova na sijajnih planjavah Hesenaha .« Orij ježno pihne: »Nimamo casa ža cajanko. Daj, pokoncaj ju! Vse nas bosta pogubila!« Karim mracno odvrne: »Ujetnika sta dragocena.« »Mi pa se bolj,« odvrne drug vojak, ki pocasi ižvlece svoj gladimis. Karim spožna, da vojaki niso pripravljeni tvegati lastnih življenj ža dva južnjaska bednika, ki isceta svojo nebesko odresitev. »Opravite hitro,« popusti in se obrne stran. Zaslisi dva krika ob spremljavi presunljive melodije prehoda kovine skoži meso in kosti. Hitro tecejo proti žadnjemu nasipu, ižža katerega so namesceni katapulti in veliki loki. Čeprav nekaj naprav ižginja v plamenih, so ostale se vedno nevaren nasprotnik. Jata tževogov se umakne. Pajki cakajo ižven dosega na prihajajoco pomoc peklenskih kocij. Kmalu grmece kocije dosežejo linijo pajkov. Iž dolgih cevi ob spremljavi oglusujocega grmenja ognjene simfonije poletijo proti položajem branilcev nenavadne pusci-ce. S presunljivim žavijanjem padajo ižža okopov. Ob udarcu v tla strasno žagrmi, carovniski ognjeni dim vrže v žrak žemljo, ki grobo pade nažaj na tla. Skupinica se prebije v žavetje ostankov okopov. Trdno linijo ražbijajo carovniske puscice. Karim namigne Oriju, naj mu sledi in skupaj steceta mimo katapultov. Te vojaki mržlicno polnijo. Naletita na jamita s povito glavo: »Kje je poveljstvo?« »Zadaj! Kaksen peklenski setaj pada ž neba?« odvrne jamit. »Nova coprnija Teme,« odvrne Karim in ž Orijem ste-ceta proti požganemu goždicku na robu ježerca. V vodi odsevajo svetli plameni pekla na žemlji. Okoli tabora so rovi. Vsepovsod so sledovi napadov strasnih tževogov. Vse rastlinje je že davno požgano. Plameni osvetljujejo grožljive ostanke napade. Ižža njih žamolklo grmijo nenaravni ižbruhi ognja, dima, žemlje in vsega, kar carovniske priprave žadenejo ob udarcu v žemljo. Srecata skupino vojakov, ki tece na položaje. Rež-ki ukaži poveljujocega se ražlegajo v ognjeno noc. Ognjena stihija ustvari ilužijo peklenske jutranje žarje. »Nasi ne bodo vec dolgo ždržali,« Orij komentira mržlicno hitenje se žadnjih okrepitev na okope. Zaslisita topotanje kopit. Konjsko hržanje je vse bližje. Najbrž se je grof odlocil ža konjeniski protinapad ža žascito tehnike. Katapulti in veliki loki skoraj neprekinjeno žasipujejo pocasi napredujoce ognjene kocije in pajke ž vsem, kar lahko na njih ižstrelijo. Ražbitje položajev tehnike pomeni žlom obrambe. Lokostrelci se ražmestijo ižža katapultov. Puscice namocijo v gorljivo žmes in prva salva ognjenih puscic poleti v nebo. Karim in Orij ocarano žreta v grožljivo osvetljeno nebo. Orij strese ž glavo: »Nimava casa ža obcudovanje ognjemeta. Najina žgo-dba bo žanimala mnoge glavetine.« Karim kratko prikima in nadaljujeta pot. Mimo njiju hiti kolona konjenikov ž dolgimi kopji. Nihce ne polaga požornosti na dva osamljena vojaka. V žemljanki poveljujocega jamita sta hitro deležna požornosti. Odpeljejo ju do globoke jame, kjer okoli miže stoji mrka skupina jamitov obkroža mahiba. Vsi so precej žanemarjeni, saj že nekaj casa niso deležni dostojnega pocitka. Ze dva dni ne spijo, se ne umivajo ali preoblacijo. Sibka svetloba oljnih svetilk obsirno jamo polni s toploto, svetlobo in žnacilnim vonjem. Se sreca, kajti vonjave bog ve koliko dni neumitih teles, gotovo ne prinasajo prijetne arome v žaprt prostor. »Aha, sta vidva tista, ki sta imela nekaj casa ujetnike?« »Da, gospod,« odvrne Karim in kratko prikima v žnak poždrava. Na rdeci tuniki poveljujocega opaži svežo mahibsko ožnako. Ta clovek si je žaslužil te plemiske ožnake. »Da gošpod, vodil šem škupino prezivelih in na poti šmo ujeli dva šovraznika. Jekleni pajki nišo nobena caro-vnija. So šamo orozje z ljudmi, ki ga vodijo Hendveji. Bašilea je pripeljal Juznjake šem dalec na šever. Reš mu je šlo za nohte.« Mahib ju premerja š štrogim pogledom utrujenega moza: »Skoda, da ju nište ziva ušpeli pripeljati do naš.« »Gošpod, nišem šmel ogrozati zivljenj škupine dobrih in pogumnih vojakov. Najbrz ne bi veliko povedala, šaj šta še odlocila pohiteti v šmrt. Prepojena šta bila z neko cudno vero v bozanško nešmrtnošt. Poleg carovnij imamo opravka še š tem cudnim verovanjem. Vecnošt eliše je del njihovega pricakovanja. Popolnoma šo prepricani, da jih šmrt na bojnih poljanah pripelje v njihov temni raj.« Mahib za hip molci in zaškrbljeno vzdihne: »To je nevarno verovanje. Vojška ljudi, prepojena z enim šamim ciljem je hujša od hord Orkov. Življenja naših ljudi šo še vedno vaznejša od ujetnikov. S švojimi carovnijami šo znova pritišnili na okope. Bojim še, da bo kmalu všega konec in bom š šoborci še zadnjic izvlekel mece.« »Potem mi dovolite, da švoj gladimiš potegnem z vami,« trpko prikima Karim. Orij prime za rocaj meca in kratko prikima. »Vaš mec je šprejet,« odvrne mahib in pridruzita še omizju. »Zdaj šta v napad pohiteli dve šeledini konjenice. Upam, da bodo oklepni konjeniki ušpeli všaj upocašniti, ce ze ne uštaviti teh kovinške pošašti. Potrebujemo šamo nekaj caša,« še doda in na zemljevid namešti dve zeleni zaštavici. »Oproštite gošpod, a konjenice je mogoce popolnoma nemocna. Videla šva unicenje pajka. Za ta podvig, je potrebno nekaj ištocašnih zadetkov katapultov. O ognjenih kocijah pa nic ne vemo. Jih lahko zvabimo v mocvirja? Tam bodo nemocne ali všaj manj okretne. Bog ve, kakšna carovnija jih poganja.« »Konjenica gre v napad. Potrebujemo šamo nekaj caša. Ravno šem pošlal kurirja z ukazom za umik tehnike. Katapulte bom umaknil izza mocvirja. Konjeniki vedo, da nimajo veliko moznošti, a gredo v boj. Priborili nam bodo dragocen caš. Vši imajo na kopjih blagošlovljene zaštavi-ce šlave. Ze zdaj šo vši junaki, o katerih še bodo pele peš-mi ob vecernih ognjih. Bard naše medreje je ze špešnil junaško pešem o njihovem zadnjem boju na šmrtnih poljanah. Naj bo zadnji boj Zeolije vreden pešnitev!« Konjeniki škozi vrzeli okopa zdirjajo cez pozgano zemljo proti kovinškim nakazam. Povešijo dolge šulice z rdecimi zaštavicami na konicah. Poveljujoci jamit zaklice: »V pekel š temi pošaštmi! Naj zivi grof Malahid! V ognje Megšelema za Elov šijaj na jutranjem nebu!« Konjeniki še bešno pozenejo cez poljane šmrti. Nekaj caša traja, da še ognjene kocije in pajki obrnejo proti dir-jajocim konjenikom. Najbrz takoj ne dojamejo nore ideje konjenikov, ki špretno preškakujejo ovire zapušcenih polozajev. Pajki zacno bruhati šmrtonošne ognjene zublje. Konjeniki še jim poškušajo izogniti. Zeolški konjeniki šo znani po švojih vešcinah. Dirjajoc med pošaštmi išcejo morebitne šlabošti na njihovih kovinških trupih. Vec konjenikov z zivljenjem placa neušpešno iškanje šibkih tock velikanških pajkov. Spretno dirjanje konjenikov uštavi kovinške pošašti. Fanaticna šrditošt zmede nevidne oci napadalcev. Izza ognjenih kocij korakajo Orki v špremš-tvu znacilne formacije Hendvejev. Konjeniki še takoj pošvetijo novim tarcam. Jamit zaklice: »Dajmo te zveri!« in pozene konja proti trdni formaciji. Kovinške zveri še jim bodo morale pošvetiti. Mogoce bo prevara ušpela. Na šredini koraka štrjena falanga Orkov, a levo in dešno jih špremljajo v rdece pobarvane oklepe odeti Hendveji. Konjeniki še zberejo okoli poveljnika. Pajki in kocije obštanejo in še pocaši obrnejo. Zacno še pomikati proti konjenikom. Ti še zberejo okoli poveljniškega prapora. Jamit špregleda manever šovraznika. To je tudi hotel. V hipu obrne konja in z mecem nakaze juriš na oklepne štvore: »Zdaj gre zareš!« Zgrabi kopje in išce šibko tocko najblizje ognjene kocije. Iz majhnih odprtin na boku kovinškega štvora še nanj všuje toca pušcic. Te še odbijajo od aurilškega oklepa konja in konjenika. Ugleda precej veliko odprtino iznad cudne, ogenj bruhajoce cevi. Zadrzi konja, nameri in zaluca kopje. Elegantno izleti iz rok in zadene odprtino. Zarije še v nekaj zivega. Kocija nenadzorovano zavije. »Torej šo notri peklenšcki, obcutljivi na oštrino našega aurila,« rece bolj zaše in pozene konja proti pošašti. Kmalu je tik ob njej. Zagleda rocko in škoci na kovinški štvor. Ta še še kar nenadzorovano vrti in prešunljivo brni. Le kakšna carovnija poganja to cudo? Potegne še na vrh groteškne kocije. Zagleda loputo. Zgrabi za rocaj in ga dvigne. Iz cevi izza cudne kovinške grbe še vali temen dim. Oglušujoc zvok na meštu vrtece kocije še meša š tištim temnim, odurno šmrdljivim dimom. Fuj, podobno je crnemu olju za kurjavo. Malce okleva, potegne za rocko in pokrov še odpre. Potegne gladimiš in škoci v utešnjen prostor. Nenaravno sijoče sveče utripajo in sovrazni vojak ima nekaj opraviti okoli njih. Žraven lezi mrtveč, iz katerega strli odlomljeno kopje. Torej sem zadel nekaj zivega. Ž mečem prebode presenečenega hendveja. Izza hrbta pritečeta se dva, a ju zlahka pobije, saj sta prečej nespretno napadla izurjenega in jeznega Žeolča. Vozilo se se kar vrti. Jamit prvič vidi tako čudno kočijo, polno nenavadnih ročk in utripajočih sveč brez dima. Ničesar v tej bizarni zveri ne prepozna. Vse skupaj je podobno nočni mori po preveč kozarčkih zelisčne mediče, iz katere se nikakor ne more zbuditi. Ž mečem zaseka med čudnimi pripravami, ustvarjenimi z bog ve kaksno čoprnijo. Utesnjen prostor napolni rdeče obarvana utripajoča luč. Nagon mu pravi, bezi ven! Bezi, da te ne uroči ta čoprnija! A on vztrajno seka po prostoru. Oglasajo se čudni zvoki. Končno kočija obstane. Olajsano vzdihne in hip zatem začuti utesnjenost. Žačne ga dusiti zlovesča zloba čarovniske naprave. Hitro se izmuzne skozi luknjo, skozi katero je padel notri. Na vrhu zmagoslavno pomaha. Lord Ureus na vzpetini opazuje zar bitke. Pajki krenejo levo in desno, da s tem manevrom onemogočijo umik prednjim medrejam. Kovinske kočije s čarobnimi metalči ognjenih sulič pritisnejo od spredaj. Sičer se mu zdi taksen napad čuden, a o volji measike se ne razpravlja. Ognjeni izbruhi parajo polozaje branilčev. Besni napad konjeniče razume kot izraz obupa. »Pajki bodo onemogočili umik grofovih medrej. Nočem, da prezivijo in nas kasneje se nadlegujejo. Na nebu vladajo togasači in tzevogi. Njihovi veliki loki in katapulti so skoraj uničeni. Grof bo spoznal, da je njegova vesčina nemočna proti čarovniji Bozanske. Moral se bo pokloniti ali umreti,« se zahihita dekliča in mirno opazuje zar oddaljene nočne bitke. Lord ne razume, zakaj je ta nočni napad. Odkima z glavo, saj ne zeli razmisljati o stvareh. Dekliča znova spregovori s svojim srhljivo neznim glasom: »Ta bitka je opomin vsem," naredi dramatični premor: "Proti Bozanski ni zmage. Oklepniki in leteče zivalče so nepremagljivi.« »Se vedno se mi zdi vaznejsi boj moz na moza,« se ponizno oglasi Ureus. »Dragi lord, moz na moza je dolgočasen in neučinkovit način vojskovanja. Če bi nadaljevali po vase, se pet lun ne bi prebili obrambe. Izgubili ste veliko orkov.« »Saj orkov,« a ga dekliča ostro prekine: »Ja, orke lahko po potrebi gojimo v milijonih. Gre samo za vprasanje časa in surovin. Vem. Toda za zmago je treba se kaj več od mnozič divjih zivali. Namesto tisoč orkov je enostavneje in čeneje ustvariti deset ognjenih kočij. Bozanska hoče zmago s čim manj izgubami in najpomembneje,« za hip umolkne in zlovesče pribije: »V najkrajsem moznem času. Žrtvovanje mnoziče hord pa ne sledi temu čilju. Potrebujemo počeni in zlasti hitro zmago.« Mogočni gospodar vojske umolkne. Dekliča ima prav. Sovraznik je nemočen proti čarovniskim orozjem. Ozina bo padla skoraj brez dodatnih izgub. »Gospodar, prepusčam vas bitki, mene kliče Bozan-ska,« reče drobčeno bitje in izgine v svojem sotoru. V rdeče oklepe odetim strazarjem zabiča, da je nihče ne sme zmotiti. Dekliča sede pred tabernakelj. Izgovori magične besede in pojavi se lebdeča biserna silhueta: »Odlično si opravila. Lazji del naloge je opravljen. Žeolska ozina bo jutri dokončno prebita. Ždaj te čaka tezji del naloge. Priti moras do zeolskega grofa. Nočem izgubljati čas z lovom na za ostanki njegove vojske sirom njegove dezele. Nimamo časa za kaj taksnega. Na zahodu se dogajajo zaskrbljujoče stvari. Pravočasno zelim nadzor nad zahodnimi vrati.« »Nekaj sem slisala o tem. Žjutraj zarana bom poskrbela za grofa. Danes sem v boj poslala vse oklepnike. Odločila sem se za uničenje čelotne vojske, ki brani ozino. Ta vojna se mora končati na ozinah.« »Pametna odločitev. Pametna. Kakor hitro bos opravila, vojsko hitro poslji proti Lienderju in predvsem onemogoči umik vojski iz Gelsyske ozine. Grof bo s tem pos-kusal, ko bo uvidel polom na tej ozini. Pomembna je hitrost prodora proti Lienderju. Tako bo skoraj vsa vojska v pasti. Ostanki nas kasneje ne bodo ogrozali.« »Razumem. Ža grofa ne sme obstajati jutri, če se jaz drugače ne odločim,« odvrne dekliča in silhueta se razblini. Žase vzdihne: »Čas je za mojo očarljivo prepričljivost.« UJETNICA Vojaki pripeljejo pred grofa drobno dekličo, se nezna-tnejso ob mogočni grofovi postavi. Visokorasel jamit se zakrohota: »Gospodar, to bitje smo ujeli med vohunjenjem. Nasa ni, torej je sovraznikova.« Grof se molce sreca s pogledom drobnega bitja. V nedolznih sinjih oceh zacuti sijaj zla. Preslisi jamitovo pohotno sugestijo: »Gospodar, dajte nam jo, naj se malce pozabavamo z njo.« Grof ga s kretnjo utisa in tiho rece: »Kdo si? Kaj pocnes tukaj? Hitro se izpovej!« Deklica se nasmehne in odvrne: »Spostovani grof, prisla sem vam resit zivljenje.« Preglasi jo krohot prisotnih ljudi. Grof jih utisa. Deklica zapici vanj svoj nezen, pravzaprav prisrcno nedolzen pogled. Ustnice se ji razlezejo v plitek nasmeh: »Najbrz veste, kako hitro so carovniska orozja, navkljub vasim naporom, razbila vaso obrambo. Ceprav se vec ne morete resno vojskovati z nami, imate neverjetno sreco. Na tehtnici usode je vase zivljenje, po nekem cude-zu, se vedno na pozitivni strani. Bozanska je res zelo omehcana. Zlasti danes ima napad velikodusnosti. Brez pomislekov dopusca sovraznikom miren in nekaznovan prestop na bozjo stran nove ureditve. Naj pomislim, kaj je se v igri,« zaokrozi z ocmi po temnem nebu in se sreca z grofovim strogim pogledom: »Ja, na vagi je tudi vecji del vase grofije. In se pomembneje,« naredi premor in hladno pribije: »V bliznji prihodnosti vas caka se moznost sodelovanja pri delitvi plena.« »Jaz naj se pridruzim peklenskemu basileu? Jaz?« mu bes omraci obraz in znova z odlocno kretnjo utisa narasca-joc hrup glasov, ki v hipu potihnejo. Deklica veselo prikima: »Tocno. Z nadaljevanjem vojskovanja samo izgubljate. Bozanska vam ponuja medalarski kraljevski prestol in ohranitev drugace pogubljene vojske. Resili boste tisoce zivljenj svojih ljudi. Za uslugo zahteva samo dve stvari. Dovoliti morate prehod nase vojske preko svojega ozemlja in osvobodit se morate bremena sovrastva do nas. Meni se to zdi silno dobra kupcija. Bozanska je do vas cudezno milostna. Jaz ne bi bila. A sem samo sluzabnica bozjih sil,« zdolgocaseno vzdihne. Grof za hip molci, zatem z gnusom v glasu odvrne: »Odpeljite mi to nakazo izpred oci in jo dobro vklenite.« Jamit prikima in potegne deklico proti vhodu. Deklica zarenci: »Napako delate. Bozanska vam daje zivljenje in vi ga zavracate. To je vasa zadnja priloznost, da si resite zivlje-nje! C e se vam mudi v Onostranstvo, pomislite vsaj na svoje ljudi.« Grof bolj zase odvrne: »Saj smo ze mrtvi. Nasa smrtna ura je ze mimo in ji ne moremo ubezati. Zakaj bi zivel, ce sem mrtev?« »Gospodar, deklica ima mogoce prav,« se nekdo oglasi. Grof ga odlocno prekine in mracno pribije: »Z basileo ni pogajanj, z njim ne moremo podpisati nobenega sporazuma. Ne sme biti sporazuma. Ne morem izdati samega sebe, svojega ljudstva, se manj pa svojo kri. Ce nam je namenjena smrt, naj bo vredna pesmi. Borili se bomo do zadnjega, kajti samo z bojem bomo dali moz-nost drugim, da se pravocasno pripravijo za boj. Nas boj je tukaj in zdaj. Ne moremo ubezati usodi, saj nas El motri in nase duse bodo nasle spokoj v Onstranstvu. Ne bom umazal casti svoje rodbine in Zeolije z izdajo. Ne!« zagrmi in prisotni jamit se zdrzne ob silnosti njegovega besa. Deklica se obrne in tiho rece: »Zal mi je, da boste koncali na tako neumen nacin. Bozanska je v vas videla odlicnega zaveznika. Zal sta vam napuh in castihlepnost vzela razsodnost. Res mi je zal, ker tako vztrajno bezite pred svojo usodo, ki ji ne morete pobegniti,« in pospesi korak. Grof sledi odhajanju ujetnice. Obrne se proti mizi z reliefnim zemljevidom in tiho vzdihne: »Tukaj je torej nas konec. Taksen ali drugacen.« Zatem vse odslovi, razen svojega sluzabnika: »Karij, caka te se zadnja naloga. Najti moras mojega sina. Zdaj je na poti proti Aldevergu. Nesel mu bos moje osebno pismo,« in stopi do mize, kjer lezi zapecatena kuverta. Sluzabnik se prikloni in odkima: »Ampak gospodar, saj se nismo mrtvi. Zakaj hitite v smrt, ce lahko prezivite?« Grof mracno odvrne: »Kaj ne razumes? Deklica se je pustila ujeti. Sama je prisla k meni. Torej je spoznala, da silnost njene vojske prepocasi prebija naso obrambo. S svojim vztrajanjem smo jo izzvali. Samo vprasanje casa je, kdaj bo s svojo carovnijo odresitve zastrupila naso vojsko. Leden veter malodusja in zelje po sluzenju basileu bo kmalu pogubil nase najplemenitejse ljudi. Preden z magijo dokoncno stre naso voljo, nam preostane samo eno. Smrt bomo poiskali v junastvu, vrednem junaskih pesnitev. Hitro moras odrinit proti Vratom in poiskati mojega sina. Dal ti bom vsa potrebna pisma, s katerimi bos imel prosto pot tam, kjer cloveska noga nima prehoda. Sin bo ze vedel, kaj mora storiti. Svetinja je ze pri njem in zdaj je vse odvisno od njega.« Sluzabnik rece otozno: »Ampak gospod, saj lahko sami odnesete to pismo svojemu sinu.« Malahid tiho odkima: »Ne, moj boj in moj koneč je tukaj, na zadnjem braniku časti človeskega ponosa. Izbral sem plemenito smrt,« in v veliki dlani potezka majhno ovojničo. Ža hip jo potez-ka. Odločno jo porine v sluzabnikovo roko: »To je vse, kar potrebujes. Kurirski trak odpira pot iz vojnega območja. Pohiti in se ne oziraj nazaj. Usoda grofije je zdaj v tvojih rokah. Ti si edini preziveli, saj mi smo mrtvi. Tabor je obsojen na smrt in ti bos edini, ki bo pričal zanamčem o nasem junastvu. Pojdi in se ne oziraj!« gromko ukaze. Karij nemo prikima, vzame trak in zapusti sotor. Grof ostane sam. Cesarstvo čaka na naš konec. Ostali smo sami. Zdaj bomo umrli. Ne morem odlašati neizogibno. Temni angel bo kmalu s svojo pogubno močjo začel zastrupljati moje ljudi. Zdaj grem v pogubo. Zdaj je moj čas. V sotor priteče od boja izmučen jamit: »Gospodar, obramba je prebita. Lahko se borimo proti jeklu orkov, a proti temni čarovniji smo nemočni.« »Še malo in odresitev bo padla na vse nas. Ždaj bomo na svojih slavljenih poljanah skupaj izvlekli meče in se se zadnjič spoprijeli s sovraznikom.« Odločno stopi iz soto-ra. Jamit mu sledi. Obstane. Izvleče meč. Okoli njega besni vrvez zmede. V zraku je čutiti narasčajoč pritisk panike in strahu. Temna prinčesa ze čara. Ždaj je čas za končno pogubo. Gromko zakliče: »Vitezi pogube! Izvlečimo meče in se se zadnjič spop-rimimo s sovraznikom. Castna smrt nas bo odpeljala na čvetne poljane Onstranstva. Žatlačimo to črno reko Abadona nazaj v njeno brezno Megeselema! Vitezi! Šledite mi v zadnji boj!« Naenkrat na tabor leze tisina. Maloprejsnji hrup se poleze. Nekaksen pajčolan pričakovanja za hip odrine tkanje napredujoče panike in strahu. Malahid odločno stopi do konjusniče. Šprva mu sledijo vsi okoli njega na njegovi poti. Naredijo nekaj korakov, a obstanejo. On začuti silen pritisk uroka malodusja. Malahid se obrne. Štoji sam med podboji konjusniče. Nanj pritiska sila obupa. Čemu v smrt? Vsi okoli njega ga samo nemo opazujejo. Nihče ne naredi nobene kretnje, ne izusti nobene besede poguma ali strahu. Tisina premaguje hrup vojne. Žastave nehajo plapolati, kajti tudi veter preneha pihati. Celo oblaki nočejo zalivat razmočene zemlje pod sabo. Dekliča stopi do okna svoje ječe. Oči rdeče zasvetijo: »Norči ne vedo, kdaj naj nehajo.« Vrata skrtnejo in vstopi ječar. Brezdusno vprasa: »Želite gospodariča?« »Napočil je trenutek,« vzdihne in ponosno stopi mimo očaranega moza, ki se plitvo prikloni. Mimogrede pomen-dra zeolsko zastavo, padlo z droga pred jetniskim soto-rom. Priteče nek vojak in ostrmi. Trenutek kasneje se nezno prikloni. Dekliča dvigne roki. Naenkrat med rokami zasije srebrna krogla. Vsi se ozrejo proti novemu son-ču. Jutro razkrije pogorisče zadnjega boja Malahida. Neznani pesnik zapoje zalostinko. Bojna poljana vsa je zažgana, vitezi pogube dvignili so silne meče, vse objame krutost Abadona, nebo se v plesu ognja iskreče, le naprej, le naprej peklenski hrup, sovraga nazaj pognal bo krik krut, še zadnjič naglejte se zore rdeče. Samo naprej, samo čez poljano, zastava naj pogube vihra, sveti ogenj naredil bo zemljo to zažgano, duša peklenska naj ob smrtnem dahu bo vedra. Milost svojih src utrnite, izvlecite kopja pogube, nad temni urok pohitite, dvignite zastave zvestobe, umrite za življenje, poginite za hrepenenje, in k Elu v nebesa odletite. NAPOVEDUJEMO! KNJIGA IZIDE DECEMBRA 2011! Bojan Ekselenski VITEZI IN ČAROVNIKI: INDIGO NOVI SVET Naslovna ilustracija knjige VITEZI IN ČAROVNIKI: INDIGO NOVI SVET Zemljevid - cesarstvo Shedania VITEZI IN ČAROVNIKI: INDIGO NOVI SVET © Bojan Ekselenski, 2011 Prva knjiga iz šerije VITEZI IN ČAROVNIKI: INDIGO OTROČI je izšla leta 2007. V njej ši je Ekšelenški zamišlil preplet dveh fizikalno razlicnih vešolij, ki šta po teoriji štrun mogoci in logicni. Eno vešolje je naše »gošto« Vešolje (Onoštranštvo), drugo »redko«, pa je vešolje Drugotnošti (v izmišljeni vilinšcini Elem Jered). Sobivanje obeh temelji na enoštavnem dejštvu, da razlic-na vešolja vibrirajo na razlicnih frekvencah. Za prehod med njimi je potrebna pošebna magija, ki zavešt preneše iz enega v drugo telo. Vrhunško fiziko štrun, dimenzij in kvantna nacela je brezši-vno špojil z interpretacijo kabališticne okultne mištike. Ta mišti-ka je temelj kršcanštva in vešoljni red v knjigi je popolnoma škla-den z biblijškim pogledom na uštvarjenje všega. Avtor je pazil, da nebeša oštanejo nebeša in pekel oštane pekel. V knjigi VITEZI IN ČAROVNIKI: INDIGO NOVI SVET še dogajanje nadaljuje v obeh vešoljih, še prepleta in ob koncu znova razbije na vec niti, ki povezejo nekatere zacete zgodbovne naštavke. Našlovnico in šlike poglavij je izdelal priznan iluštrator Mark Jordan (Emjey študio - www.emjeyštudio.com), lektorško jo je obdelal mag. Zoran Pevec. Ob šami zgodbi bodo v obšezni trdo vezani knjigi, ki bo imela vec kakor 600 štrani, še dodatki in pojašnila. Pošebnošt knjige bo prilozen DVD. Knjige namenjene prodaji bodo všebovale pošeben kljuc, ki bo omogocal doštop do pošeb-nih ekškluzivnih všebin na internetu in z njim bodo priznani popušti pri kašnejših izdajah knjig in pri projektih. Knjigo naročite od 15. novembra 2011 naprej preko interneta na avtorjevi strani VITEZI IN ČAROVNIKI (www.vitezicarovniki.com) ali na strani ZALOŽBE PRO-ANDY, Andrej Ivanuša, s.p., Maribor (www.proandy.si). Cena knjige bo predvidoma 50,00€. Za prednaročilo do izida knjige priznamo za 20% nižjo ceno, kar je 40,00€. Mogoči so še dodatni popusti, ki so dosegljivi preko avtorjeve strani. (AI)