OKTOIIEK-
dUHOVNO
EL CUIDADO DE LA SALUD
La dignidad propia de la vida humana exige i!a responsabilidad de cui-dar la salud, atendiendo a la higiene, la nutricion, el vestido, la habita-cion, el deporte, la recreaci n de manera proporcionada y el descanso.
La salud, tanto fisica como psiquica, que es expresion de plenitud vital, tiene su propio valor: involucra una mayor capacidad fisica y man-tiene un equilibrio integral de la persona. Es tambien una disposicion que favorece la relacion armbnica con Dios, con los hombres y con la natu-raleza.
La enfermedad y el dolor son parte de la vida humana y, asumidos con fe, adquieren un valor excepciona;l, que conduce a la plenificacion del misrno hombre.	Conferencia Episcopal Argentina
BLAGOR DRUŽINI Blagor družini,
ki ob skrbi za materialne dobrine ne pozabi na duhovne — v njej je vsestranski napredek.
Blagor družini,
ki 'napetosti rešuje z ljubeznijo — ljuba je Bogu in priljubljena pri ljudeh.
Blagor družini,
ki težave življenja rešuje z Bogom in vzajemno pomočjo vseh članov — v njej raste rod življenjskih kristjanov.
Blagor družini,
ki nerazumevanje, zapostavljanje in krivico prenaša brez želje, da bi vračala slabo s slabim — ta spreminja svojo okolico.
Blagor družini,
v kateri vlada usmiljenje in odpuščanje — v njej odseva božje usmiljenje in dobrota.
Blagor družini,
katere člani živijo pošteno in čisto življenje — v njej prebiva Bog.
Blagor družini,
katere temelj sta nesebičnost in dobrota — ta izžareva Kristusov mir.
Blagor družini,
ki je pripravljena trpeti za resnico in pravico — s Kristusom odrešuje svet.
Škofijski liturgični svet v Kopru
DUHOVNO ŽIVLJENJE
SLOVENSKA VERSKA REVIJA
LETO 53	Oktober-november 1986
It	
m	/
Misijonski poklic rasle iz evharistije
Na misijonsko nedeljo, iprej in potem, se bomo bolj živahno zavedali, da je Cerkev zakrament odrešenja za vse narode, da nadajuje Kristusovo zveličavno delo do konca časov. V različnih oblikah in na mnogotere načine se bomo obračali h Gospodu in prosili, naj prebudi naša srca, da se bomo verni čuti l bolj poklicane k delu za zveličanje vseli ljudi.
Letopis Cerkve na Slovenskem 1985 pove, da deluje v misijonih okrog 130 slovenskih misijonarjev in misijonark. Tem so se letos pridružili še štirje novi. Vsi prejšnji in novi misijonarji in misijonarke so pe navdihovali, odločali im navduševali za misijonski poklic ob evharistiji. Evharistija ima odločilen pomen za vsak misijonski poklic. V njej je navzoč Jezus, ki se podarja vsakemu v izobilju, da more človek sam postati kruh za življenje drugih.
Evharistija je vir miisijonstva, vir in višek vsega krščanskega življenja in vsakega popo nega darovanja za evangelij. Jezus je izbral prve sodelavce izmed oseb, ki slo bile z njim (prim. Mr 3, 14). Tudi v preteklosti in danes mnogi odkrijejo svoj misijonski poklic, ko so z Jezusom v češčenju, v premišljevanju, v poslušanju, ko ga prejemajo pri sv. obhajilu, ko se dejavno udeležujejo svete daritve, ko mu kot ministranti, pevci in drugi liturgični sodelavci služijo pri oltarju.
Misijonarji posvečajo veliko truda, kako približati im osmisliti ljudem evharistijo, da bi verni začutili, odkod 'izvina življenje njihovega življenja. Tudi za svoje osebno popolno darovanje, za svojo osamljenost in oddaljenost od rodinte zemlje črpajo moč iz evharistije. Kristus, navzoč v kruhu, jim je resnica, pot in življenje. Samo od te resnice morejo duhovno živeti in vzdržati. Z živo navzočnostjo Boga v duši lahko hodijo po svetu in ne umrjejo od akote. Jezus v evharistiji je njihov vodnik, tovariš, prijatelj in spremljevalec, če iz Njega živijo, ni nerodovitna nobena njihova zmožnost in sposobnost, saj prav iz Njega zajemajo življenje v največji dejavnosti. Kdor živi iz Kristusa, iz evharistije, je zmožen najhujših naporov in rodovitnega trpljenja. Evharistija jim odkriva vedno nove svetove, ožarjene od večnega Sonca. Tabernakelj, prebivališče nedoumljive božje ljubezni, je cilj njihovih pogostnih obiskov. Izkustvo ve ike sodobne misijonarke matere Terezije je prav v tem. Sama je dejala: „če hočemo vzdržati ob takšnem delu, kot je naš misijon v Indij1, moramo vsak dan vliko moliti pred Najsvetejšim.“
V teh dneh in v 'etošnjem pastoralnem letu, ki je posebej posvečeno evharistiji, se bomo mudili še bolj kajkor sicer z Jezusom pred Najsvetejšim. In prav tu bomo spoznali ter začutili, kaj nam je narediti za misijone. Poleg molitve rožnega venca in povabila, naj ve ikodušno darujemo za misijone, nas bo Jezus v evharistiji razsvetljeval in nam odkrival nove možnosti našega misijonskega dela.
Metod Pirih, koprski škof pomočnik
Rožni venec
Preprosta, najbolj prepros'a molitev, k:o se petdesetkrat ponavljajo iste bejfede angelovega pozdrava, ima tako lepo ime: rožni venec. Moral je biti pesniško navdihnjen, kdor je tej molitvi dal tako ime. Rožni venec je res venec, saj je sklenjen sam v sebi in nima začetka ne konca. K riž ek nas spomni, da nekje moramo začeti, ne da bi kdaj tudi končali, ampak ponavljamo obhod po teh
jagodah kar naprej1: zdaj z veseljem v srcu nad srečnim občutjem, da smo, da bivamo in da z nami živi in biva naš brat Jezus; da smo bili sprejeti kakor •je Marija sprejela Jezusa in ga varno in ljubeče nosila; da smo bili rojeni na ta svet lin takoj po irojstvu sprejeti v posinov jenje od Boga samega in sicer zaradi njega, ki ga je Devica rodila, darovala, i,n izgubljenega zopet našla. To je himna 'našega otroštva, naša mladost. Drugič opravljamo obhod po jagodah rožnega venca
z žalostjo v srcu zaradi trpljenja in smrti, ki ga je moral vzeti nase božji Sin, čeprav je prosil Očeta: Vzemi ta strašni ‘kelih trpljenja od mene, če ni to proti tvojim stvariteljskim in o-drešitvenim načrtom. Z žalostjo v srcu pa tudi zaradi svojega trpljenja in smrti, ki je neizbežni delež vsakega izmed nas. Tretji obhod po jagodah rožnega venca pa je že v sijaju velikonočnega jutra, ko je sonce kot na novo umito vzšlo izza judejskih gora in se je zemlja umirila od drhtenja ob Jezusovi smrti in je nastal velik mir odrešenega sveta, 'kajti uresničila se je neka nova stvarnost: Kristus je vstal, Kristus ni mrtev, Kristus živi. Smrt torej ni konec našega bivanja, ampak začetek novega, ko telo sicer ‘razpade v zemlji, toda mi, naša osebnost, bomo živeli dalje na način kakor ga ne moremo niti slutiti.
Naše življenje ima svoj začetek, nima pa konca, naj bi tak bil tudi rožni venec: nekoč smo ga začeli moliti, naj ga nadaljujemo brez konca- Nekoč je bilo na poti v cerkev nepogrešljivih dvoje stvari: Molitvenik iin rožni venec. Moški so oboje nosili v žepu. Še sedaj' vidim očeta, kako je vsako nedeljo, preden se je . pokrižal z blagoslovljeno vodo in stopil skozi vrata, potipal svoj levi žep, kjer je imel molitvenik in nato še desnega, v katerem je bil ro. žinj, venec. Ženske so oboje nosile v rokah, saj so torbico imele samo učiteljice in notarjeva že-
na. Da potne roke ne bi škodovale molitveniku, so ga ovile z belim robčkom, prav za to priložnost o-•pranim in zlikanim, v molitvenik pa so, vsaj poleti, vtaknile vejico rožmarina, mete ali kake di" šavnice. Prste in dlan roke, v kateri so nosile molitvenik, so o-vile z rožnim vencem kot v znamenje, da so na „mašni“ poti. 'Stare ženske so imele velike rožne vence z debelimi rjavimi ali črnimi jagodami, in s križcem, ki je bil že ves oguljen in tudi jagode so že davno izgubile svoj lesk, saj :so šle že skozi toliko rok njihoviih mater in starih mater. Dekleta so nosila manjše rožne vence svetlih veselih barv: belih, modrih, zelenih, rdečih in nežno vijoličastih. Vsem pa je bil rožini venec v ponos in znamenje vernosti, prav tako pa tudi napotek za duhovnika, da ti je podelil maziljenje, če se je zgodila huda nesreča in so v tvojem žepu našli rožni venec.
Tudi danes je rožni venec znamenje tiste v dobrem smislu preproste vere, ki jo je, tako se zdi, tako cenil Jezus, ki pa jo danes naš razumsko usmerjeni svet gleda postrani. Sodobni, človek, razumarski dvomljivec, si je dal nalogo, da vse še enkrat preveri, da najprej o vsem podvomi: ali je Bog ali ga ni, je bil Kristus Bog ali ni bil, je sveto pismo božje ali samo človeško delo, kajti sodobni človek hoče vse razumeti, vsemu priti do dna, tudi skrivnosti. Zato se muči in dvomi in raziskuje in razpravlja

in piše gore 'knjig im čim več jih napiše, manj je vse skupaj jasno. Kadar raziskujejo ponižni ljudje, lahko njihov trud obrodi lepe sadove, da vsebino razodetja prelijejo v sodobno govorico, ki jo sodobni človek laže razume in sprejme, človek, ki je samega sebe poln, pa svoje mnenje podaja kot edino pravilno, samo on je dognal resnico, vsi drugi so v zmoti. Zato imamo vtis, da nekateri, ki veliko vedo, vendarle in e vedo naj preprostejše stvari: da se Bog »modrim" skriva in se razodeva malim, to je neukim, ampak ponižnim, ki znajo obstati Pred skrivnostjo, ne da bi jo zanikali ali hoteli iz skrivnosti narediti prispodobo.
Če je še pred kratkim rožni venec veljal za nazadnjaško molitev, se zdaj zopet nekaj spreminja in rožni venec, ki je preživel stoletja, bo preživel tudi naše razumarsko stoletje. Zato pojdimo pogumno s tem svetim znamenjem rožnim vencem v rokah skozi življenje in vsaka zdrava Marija naj bo mo v cvet, ki ga poklonimo Jezusu in njegovi Materi.
Lojze Kozar
NAMENI
APOSTOLATA MOLITVE za oktober
—	Da bi lajlki velikodušno spolnjevali svoje naloge v Cerkvi in svetu.
—	Za laike in organizacije Katoliške akcije, da bi vsi velikodušno prevzemali svoje misijonske naloge.
—	Da bi bolnikom in ostarelim po bolnišnicah in domovih omogočili prejemanje svetega obhajila.
za november
—	Za Cerkev na Filipinih.
—	Za papeška apostolska potovanja po misijonskih deželah.
i— Da bi nas evharistična daritev tesneje povezovala z našimi rajnimi.
O resnični podobi škofa Rozmana
Pod tem naslovom je slovenski verski tednik DRUŽINA, ki izhaja v Ljubljani, 4. maja 1986 (št. 18, str. 14) objavil zapis, ki ga je kot svoje mnenje v zvezi s trimesečnim pisanjem zgodovinarja Ivana Jana v sobotni prilogi glavnega slovenskega dnevnika DELO z istim naslovom, listu v objavo poslal profesor teologije dr. Franc Perko (Mala Loka, Dom" Žale). Pisec pripomb k Janovi diatribi o dejavnosti škofa Rožmana med okupacijo v uvodu o-menja, da je svoje pripombe poslal v objavo Delu 17. marca letos, da pa jih Delo mi objavilo. (Delo je teden dni kasneje dr. Perkove pripombe k Janovemu pamfletiranju v celoti objavilo. — op. pisca). Za pričo svojih trditev v prid škofu Rožmanu pokliče dr. Penko v pomoč tudi zdajšnjega ljubljanskega pomožnega škofa dr. Stanislava Leniča, ki je bil med vojno med najtesnejšimi sodelavci pokojnega, zdaj blatenega ljubljanskega ordinarija.
Dr. Perkovo pisanje skuša v celoti predstaviti dr. Rožmana kot poštenjaka, zavednega Slovenca, moža, ki je s svojim medokupacij-iskim ravnanjem in nehotenimi posegi v slovensko usodo skušal reševati rojake v tragiki okupacije in protiinarodne komunistične revolucije. V svojih prizadevanjih pa pisec nekajkrat neihote pritrdi zdajnemu režimskemu zgodovinopisju na Slovenskem, ki ee po
partijskih zahtevah trudi nalepiti škofu Rožmanu na vso njegovo dejavnost in na njegovo osebnost etiketo narodnega izdajalca. Ta partijski trud je uviden že iz dni sodinega procesa vojaškega sodišča proti škofu Rožmanu avgusta 1946, pa vse do nedavnega blatenja po zgodovinarju Janu. (Ta je znova povzel vse do zdaj' zapisane dolžitve proti pokojnemu škofu; ni pridal inovih uvidov; ne novih dejstev; pri njegovem pamfletiranju gire za ponavljanje že obrabljenih dolžitev medvojnega ljubljanskega škofa, ki jih partija ne m a sodnem procesu, ne pozneje ni uspela dokazati.) Medtem ko dr. Perko prizna, da ob branju Janovega prispevka o Rožmanu človek, ki vsaj malo pozna tedanje razmere (in dr. Perko jih precej dobro pozna, četudi je bil med vojno še mladenič — op. pisca), »vidi, da kljub argumentaciji, ki jo uporablja (Jian), podoba škofa Rožmana le ni resnična," brez dokazov, precej ismelo zatrdi, kako „danes nihče in e zagovarja politične usmeritve, ki je pripeljala do domobranstva, in res je, da je škof Rožman v kriznih časih zagrešil marsikatero za narod in Cerkev usodno napako, Vojaško sodelovanje z okupacijskimi oblastmi proti NOB (narodnoosvobodilni boj — op. pisca) je bilo tako s političnega kot narodnostnega vidika zgrešeno in je objektivno gledano vodilo v
5-18
narodno izdajstvo, kljub temu, da •so hoteli ostati zvesti slovenskemu narodu." (Je ta stavek zapisan „pour la galerie" — za laskanje •partiji, ali pisec resino verjame svojemu peresu?). Dr. Perko v tej zatrditvi prti škofu dr. Rožmanu za narod in Cerkev usodne napake, iki naj bi jih bil med okupacijo zagrešil: ne pove nobene. Pač pa prizna, da so tako škof kot domobranci hoteli ošteti zvesti slovenskemu narodu... Tudi me dokaže pisec dir. Perko z nobenim primerom, kako naj bi škof z okupatorjem (katerim od treh?) vojaško sodeloval proti NOB, pa tudi ne, kje in kako naj bi bi) zagrešil narodino izdajstvo. Trditev
o tem škofovem ..smrtnem grehu" je do neznostnosti obrabljena partijska plošča, ki ji mladi intelektualni rod v matični Sloveniji težko veirjiame. Prav ta rod zahteva danes bolj in bolj resničen, stvaren, nezlagan prikaz medvojne revolucije (NOB), dachauskih procesov (po vojni) in pokola slovenskih domobrancev v Kočevskem Rogu im drugod po Sloveniji (tudi po ‘končani, vojni). Uspešno je partijsko nalepko o škofovem medvojnem sodelovanju z okupatorjem in njegovem narodnem izdajstvu junija letos zavrnil v Celovškem Zvonu, v pismu uredništvu, njegov koroški rojak Lojze Dolinar takole: ..Očitek, da je škof Rožman sodeloval z okupatorjem •na način narodne izdaje, bo tako dolgo prazen, dokler trenutna o-blast ne razgrne vsega arhivskega gradiva, iz katerega bi bilo možno rekonstruirati resničnejšo podobo o škofu Rožmanu. Na sploh •pa velja pravilo, da je tisti, ki ima vso oblast nad zgodovinskimi viri, pia te vire vztrajno zaklepa, že vnaprej utemeljeno o-sumljen, ida ne govori resnice." (Celovški Zvon, Celovec, junij 86,. IV, II, str. 89).
Ploščo o narodnem izdajstvu vseh, ki rniso šli z OF ('Osvobodilna fronta) je vrgla v slovenski svet Slovenska komunistična partija že jeseni 1941, ko je na tretji seji svojega Vrhovnega plenuma z ustanovitvijo SNOO (Slovenski narodnoosvobodilni odbor) objavila prve štiri revolucijske zakone: prvi med njimi govori o
..zaščiti slovenskega naroda", ne pred okupatorjem, marveč pred Slovenci. Z njim je bila legalizirana likvidatorska dejavnost VOS OF (Varnostna obveščevalna služba OF) in poudarjeno, da se je mogoče boriti proti okupatorju le v okviru po partiji ustvarjene in vodene OF; vsi, ki ibi proti okupatorju nastopali zumiaj nje, so narodni izdajalci in bela garda, (gl. Stane 'Kos, 'Stalinistična revolucija na Slovenskem I, Rim 1984, str. 169). V začetku 1942 je Vrhovni plenum OF tudi. odločil, da so slovenska vojska le partizanske čete in narodna zaščita, (gl. tam, 171). S to odločitvijo so bili med narodne izdajalce potisnjeni kot „bela garda" vsi člani paramilifcarnih organizacij, ki so jih predstavljale Slovenska legija (Slovenska ljudska stranka), Sokolska legija (Jugoslovanska nacionalna stranka) in Narodna legija (skupina okrog dr. J. Šolarja in dr. A. Gosarja): te večinske polvojaške organizacije v Regali. so odločno zavračale vsako vmešavanje mednarodnega komunizma v reševanje slovenske narodne usode. Legije so vodili legalni, še pred začetkom vojne demokratično izvoljeni narodni politični predstavniki, medtem ko je bil ves kader KPS z njenimi najvišjimi forumi v službi Kominterne (komunistična internacionala) v Moskvi.
Dr. Perko prizna, v svojih o-pombah Janu, kako je „znano, da je bil Rožman zaveden Slovenec in se je prav zaradi svojega slo-
venstva moral po prvi svetovni vojni umakniti s Koroške..." Ni razumljivo, zakaj pisec škofove obrambe malo prej plašno povzame partijsko dolžitev o narodnem izdajstvu. iNe omenja dr. Perko besed, ki jih je dr. Rožman izgovoril na eni mnogih ziainj ponižujočih poti k laškemu okupatorju, ko je šel posredovat za internirane, zaprte in za talce: „Po vojni mi bodo morda očitali sodelovanje z okupatorjem, ker hodim na takšne obiske. Nihče pa ne ve, koliko notranjega odpora me stane ena sama taka pot k okupatorju. Toda moram iti, da prosim za naše trpeče ljudi..." (CZ, junija 1986, 89) To škofovo izjavo je dr. Perku prav gotovo posredoval pomožni škof dr. Lenič, ki mu jo je bil oblateni škof zaupal. Zakaj je dr. Perko ni zapisal, četudi se v uvodu sklicuje na pomočna pričevanja dr. Leniča?
Za spomenico visokemu italijanskemu komisarju Emiliju Gra-zioliju septembra 1942 domneva dr. Perko, da jo je bil napisal ,,verjetno narodni odbor". Prav gotovo dr. Perko ve, da septembra 1942 še ni bilo na Slovenskem nobenega narodnega odbora; ta se je konstituiral šele jeseni 1944. Spomenica Grazioliju je bila pisanje najrazličnejših predstavnikov slovenskega demokratičnega' političnega in kulturnega življenja; sad sestanka pri ljubljanskem škofu, kamor so bili povabljeni in so tudi prišli. OF naklonjeni pisatelj Finžgar, literarni kritik dr. Koblar in univ. prof. dr. Milan
Vidmar (brat predsednika OF kritika Josipa _ Vidmarja). Zniano je, da je bil Grazioli ob branju te ,,škofove" spomenice „ves divji, da si upa kdo fašistični oblasti delati očitke, 'ki po njegovem na-ziranju sploh niso utemeljeni", (gl. 'S. Kos, Stalinistična revolucija na Slovenskem I., 227.)
Iz dr. Perkovega zagovarjanja škofa Rožmana izzveni trditev, da je bil škof napačno usmerjen. V Čem je bila ta njegova napačna usmerjenost, ne pove določno. Pravilno pa navaja okoliščine, ki so škofa vodile ,,do take usmerjenosti" (do odklanjanja OF in partizanstva). Potrdi, kar je protikomunistični tabor na 'Slovenskem trdil že med vojno im še trdi: „1. KP je politično spretno povezala narodnoosvobodilni 'boj s socialno komunistično revolucijo. S tem je 'nasprotnike komunizma postavila v situacijo nasprotnikov NOB."
Nesmiselno bo razpravljanje o slovenskih protikomunistih, o va-š'kiih stražarjih in domobrancih, Pa o partizanih, dokler se Sloven-
ci ne bomo zedinili ob zgodovinski resnici:
NOB (narodno osvobodilni boj) ni bil vseslovenski boj proti okupatorju, marveč komunistična revolucija; :ne oboje, marveč le drugo. Za to trditev 'dokazov ne manjka. Dokaz je :že v 8 temeljnih točkah OF; razvidno je tudi iz vsega, kar je KPS pred začetkom revolucije in ob njeni vstaji sprožila : pojav „bele garde" in držav. Ijainska vojna (ne le v Sloveniji, ampak na vsem jugoslovanskem ozemlju). Belo gardo si je izmislila KPS: to zgodovinsko dejstvo je potrdil tovariš Vojko (Ivan Nemec) na partijski konferenci na Kočevskem Rogu julija 1942; „Bela garda je plod nas samih 1“ (Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji, Ljubljana 1964, knjiga 2, str. 232). Da je bil NOB res le revolucija .in državljanska vojna, je povedal Edvard Kocbek: „Med nami se je odprla najhujša vojna, bratomorna vojna.. * Državljanske vojne ini mogel nihče več ustaviti, čeprav ma partijski. strani ni smel o njej nihče govoriti. Tito je po zagrebškem ‘Vjesoiku’ (24. maj 1972) to potrdil tudi za Slovence, ko je govoril o razmerah v ostali Jugoslaviji: /Slično je bilo i u Sloveniji. Bio je to, dakle, gradjamski irat. No o torne nismo h tj el i govoriti u toku rata, j er mam to ne bi koristilo/ Slovenija je postala prostor najhujšega prelivanja krvi, izgubam vojaških operacij so se pridružile vedno pogostejše likvidacije v osvobodilnih vrstah/'
(Boris Pahor-Alojz Rebula, Edvard Kocbek, pričevalec našega časa, Trst 1975, str. 146).
Pokojni dr. Dušam Pirjevec-Ahac, vodilni politični 'komisar v partizanstvu, je ob robu življenja kot vseučiliški profesor pisal dnevnik. 25. julija 1975 je med drugim zapisal: „Samo državljanska vojna je lahko povsem in v celoti potrdila projekcijo iin sa-mozasnutek KP. In samo državljanska vojna je odpirala zanesljivo perspektivo zmage KP in prevzema oblasti., 'kajti trebia. je že enkrat razumeti, da je ibistveni cilj KP: oblast in samo oblast. V tem smislu je na ineki način stališče KP v OF dvosmiselno, vendar jasno in z jasnim ciljem, tj. dialektično. Treba je priznati, da je OF dialektična mojstrovina, iin dialektično razumemo ‘kot gibanje oblasti in moči." (Dušan Pirjevec, Dnevnik in spominjanja; Nova revija, Ljubljana 1986, letnik V, štev. 45, str. 53.)
NOB ni. bil patriotičen boj za osvoboditev Slovencev, ki so trpeli pod tremi okupatorji. Komunistič-ina partija je svojo revolucionarno pustolovščino začela šele po •nemškem napadu na Sovjetsko zvezo, po 22. juniju 1941 (prvi o-klic KPJ in a oborožen upor proti okupatorju je iz začetka julija 1941); se pravi — dobra dva meseca po nemškem napadu na Slovenijo. Kaj je KPS počela ta dobra dva meseca?
Dr. Perko pogrešeno trdi, da je KP ..politično spretno povezala narodnoosvobodilni boj s socialno
komunistično revolucijo". Zgodovinsko dejstvo je, da je šlo v tem partijskem boju — državljanski vojni — izključno za komunistično revolucijo, ki si je narodno o-svoboditev nadela le kot masko za uspešnejši tek k cilju, če te trditve ne drže, bo treba nasprotne šele dokazati. Do zdaj slovenska partija tega ni storila. To prav gotovo ve tudi dr. Perko.
Trdi dr. Perko, da je bil komunizem takrat znain le v konkretni obliki stalinskega tipa... Cerkev je bila tedaj' splošno usmerjena antikomunistično. . . Škof Rožman je ponovno poudarjal, da se bori. proti ,,brezbožnemu komunizmu".
Med vojno, pa tudi pozneje, po komunističnih ('danes socialističnih) državah ini bil poznan noben drugačen komunizem kot v »obliki stalinskega tipa". Komunizem po svetu do danes te oblike ni spremenil, čeprav za simpatije pri svetovni javnosti Stalina in njegove metode policijske države navidezno zavrača. Vse komunistične države so še danes totalitarne,. policijske; poslužujejo se e-nakih metod, kot so bile v veljavi pred in med vojino v ZSSR. Goli otok v Jugoslaviji je še danes kletka po državi preganjanih državljanov, 'ki ne soglašajo s komunistično partijo. V vseh komunističnih državah — od Kube do Kitajske — sta še danes partija in politična policija prvi in zadnji gospodar, prav kot je to uveljavil že Stalin,
Cerkev ni bila nikoli antiko-
munistična: mjen nauk, poslanstvo in dejavnost sta visoko nad vsakršnim priložnostnim političnim in ideološkim lamom. V komunizmu je gledala in še vedno gleda Cerkev zlo, ki človeka s svojim ‘materialističnim naukom ne more osrečiti. Zato ga je, podobno kot druge novodobne zmote, obsodila že v dneh Leona XIII.; ne manj odločno pa je njegovo nemogočost razgalil v svoji zadnji encikliki Janez Pavel II.
Škof Rožman je bil kot škof po vesti dolžan upreti se komunistični miselnosti; v tem je čisto preprosto sledil cerkvenemu nauku. Če je to storil odločno, kot je storil, je tako ravnal, ker smo se bili Slovenci med vojno znašli sredi resnične komunistične revolucije.
Prizna dr. Perko, da je bila „OF... ena izmed ljudskih front, ki'jih je Kominterna priporočala kot sredstvo za dosego revolucionarne oblasti." Nesmisel je potem, ko isti OF in NOB; saj je po njegovi zatrditvi očito, da je šlo pri OF za zvarek mednarodnega komunizma, ne pa za pravo narodnoosvobodilno gibanje.
Dr. Perko trdi, da je bil po dr. Koroščevi in dr. Kulovčevi smrti
— oba vodnika nekdanje SLS — „po sili razmer škof prisiljen odločati tudi o političnih zadevah". Svoje trditve ne podpre s primeri. Res pa je, da so slovenski demokratični. politiki v začetku o-kupacije škofu Rožmanu ponudili politično vodstvo; škof je ponudbo odločno odklonil, kar je tudi izpričano.
Pravilno je priznanje, da je »začetek domobranstva, to je vaške straže... deloma povzročilo tudi ostro nastopanje proti možnim nasprotnikom revolucije...“
Vaške straže im domobranstvo nista ista vojaška organizacija. Perkov »deloma" je odveč: iz partijskih zgodovinskih virov je dokazano, da je komunistična VOS obogatena is partizanskimi »ekscesi" še pred prvim pojavom oboroženega odpora proti revoluciji likvidirala samo v Sloveniji okrog 5.000 ljudi. (gl. Mladika, Trst, 1985, štev. 2-3, str. 23) Vaške straže, ki so se po 8. septembru 1943 preuredile v slovensko domobranstvo, .so bile docela naraven pojav človekove samoobrambe pred napadalcem. Ker je na-padalec-partizan nastopal z orožjem, je bila tudi hramba proti njemu možna edino z orožjem. Ker brambovci orožja niso imeli zadosti, so ga zahtevali od okupatorja (ki je bil sicer po mednarodnem pravu dolžan v deželi ohraniti in zavarovati, red in miir in zaščititi napadane). V tem je vse »izdajstvo" domobrancev. Edvard Kardelj (.Sp eram s) je pred vojno v reviji Sodobnost zapisal: „Mi
bomo klerikalce prisilili, da bodo šli v izdajstvo."
Bližnji sodelavec škofa Rožmana med vojno je zapisal: ,,Bele garde nikdar ne bi Ibilo, če bi ne bili partizani začeli .po vaseh pobijati vse morebitne naspirotinike komunistične revolucije... Rožmanov delež pri tem je le v tem, dia so k njemu prihajali zastopniki vseh strank in ga prosili za pomoč... dnevno so prihajale vesti o novih umorih... Sprožil se je plaz, ki ga ni bilo več mogoče zaustaviti. Dobro vem, da je Rožmanu vsako nepravilno dejanje, ki so ga povzročili, mnogi zaleteli, tudi nekaj kaplanov je bilo takih, povzročalo veliko inevoljo in skrbi."
Ob sklepu svojega pi.sma Delu je dr. Perko zapisal, kako bomo morali „na resnično podobo škofa Rožmana... najbrž še počakati, ne samo, dia bodo na razpolago vsi dokumenti, tudi razbremenilni, ki so v postopku sodne obravnave proti Rožmanu izginili, ampak tudi zato, da se bo v zgodovinski oddaljenosti umaknila neposred-ma zainteresiranost za tako ali drugačno podobo in bo mogoče o, cenjevati brez manipulacij z dejstvi in dokumenti." To trditev podpišemo.
Že 1984 dir. Koncilija, duhovnik, sin partizanskega prvoborca, na vprašanje, ki sta mu ga o dr. Rožmanu zastavila urednika Nove revije Peter Vodopivec in dr. Taras Kermauner, meni, „da je treba razširiti in poglobiti zgodovinsko sodbo o tem spornem ško-
fu in vzeti v poštev vse njegovo življenje, tudi tisto versko med okupacijo in njegovo karitativno dejavnost (npr. posredovanje za zaprtega komunista Toneta Tomšiča)." Koncilija si želi. vsestranske ocene neke osebnosti in vprašuje, ali .so enkrat dane ocene večne. (gl. Nova irevija, 22-23, str. 251). Peter Vodopivec je 28. junija 1984 zapisal v ljubljanskem dnevniku Delo: ,,Za zgodovinski spornim ni pomembno le, kako so ljudje nekdaj iravnali, temveč tudi, zakaj so ravnali tako kot so."
Ivana Jana pisanje v ljubljanskem Delu letos je naletelo na ineugoden odmev; posebno očit je bil ta ob izjavi ljubljanskega nadškofa in slovenskega metropolita dr. Šuštarja v govoru na bogoslovni fakulteti v Ljubljani ob vsakoletni počastitvi spomina sv. Tomaža Akvimca. Rožmanov naslednik na sedežu sv. Maksima v Ljubljani je proti pamfletira-nju škofovega spomina v glavnem slovenskem dnevniku odločno protestiral : „Iz prepričanja sem odgovoril, da se Cerkev zgodovinske resnice, tudi če je zanjo neprijetna in boleča, me boji. Toliko bolj ■pa nas boli in toliko bolj obžalujemo, da se zadnje čase v osrednjem slovenskem dnevniku ma tak način prikazuje osebnost in delo pokojnega profesorja Teološke fakultete im ljubljanskega škofa Gregorija Rožmana. V teh člankih je toliko pristranosti, toliko polresnic, samovoljnih razlag in zlonamernega namigovanja in sumničenja, da ga odločno odklanja-
mo in se upravičeno sprašujemo, čemu to in 'kaj je danes namen tega pisanja." (Diružina, Ljubljana, 16. marca 1986, štev. 11, str. 8) Ni daleč od resnice na to ne-tropolitovo vprašanje Delu odgovor, ki ga je zapisala tržaška Mladika, „da je med duhovščino v Sloveniji šel glas, da je Jamov podlistek proti škofu Rožmanu v ljubljanskem DELU hotel biti pro-tipoteza politične oblasti proti misijonu v Ljubljani..." (gl. Mladika, Trst, 1986; 4, str. 49) Prav v dneh Janovega pamfleti-'ranja škofa Rožmana je bil v Ljubljani po vselh župnijah velik in izredno obiskan misijon, ki. je prav gotovo buril pravoverno komunisti čino partijakost.
O škofu Rožmanu res še ni napisana zadnja beseda. Dr. Perko se je v svojem dopisu Delu potrudil, da bi osvetlil in počistil njegov po partijskih piscih „one-smaženi" lik. 'Ni povsem uspel, kot smo spredaj pripomnili in pokazali. O tem spornem slovenskem škofu, ki je med zadnjo vojno in komunistično revolucijo v Slove-
niji stal na braniku slovenskega krščanstva v dneh najhujše ina-rodne preskušnje, je tudi pokojni zgodovinar NOB dr. Metod Mikuž svojim učencem na ljubljanski u-miverzi priznal: „o Rožmanu še ni izrečena dokončna sodba zgodovine. ..“ (gl. Katoliški glas, Gorica, 5. julija 1984, štev. 27). Dokaz, da Mikuž v svoji debeli, zgodovini o NOB, pa tudi v zborniku Ljubljana v ilegali, kjer predstavlja škofa Rožmana kot izdajalca zamadi njegovega odpora mednarodnemu komunizmu, le ni tako povsem prepričan o svojih zapisanih trditvah.
Dokončno bo odločila zgodovina: kadar bodo nepristranskemu zgodovinarju na voljo vsi arhivi, tudi partijski, tudi škofov, ki je ob procesu 1946 čudno izginil.
Slovenski svet na svobodnih ameriških, evropskih in avstralskih tleih gleda v škofu Rožmanu pravega pričevalca svojega časa: potrdilo vere prednikov, zia katero je že med vojno padlo tisoče Slovencev, po vojni pa novi tisoči v roškem im teharskem genocidu. Za ta pokol zdaj nova slovenska generacija v domovini od svojih partijskih zgodovinarjev in oblastnikov terja resnico in obračun. Ne dvomimo, da bodo prizadevanja med mladimi v Sloveniji prej ali slej obrodila sad: resnica ne more biti večno teptana. Tudi resnična podoba škofa Rožmana se bo v nji razkrila brez partijskih etiket izdajstva in kolaboracije z okupatorjem.
Nikolaj Jeločnik
In življenje teče naprej...
(Iz begunskega 'dnevnika)
13. oktobra 1946
Žegnanjska nedelja je 'danes. Doma je bil to vesel praznik zahvale dobremu Bogu za vse prejete darove, ki nam jih prinaša sve. tišče ob vsakem našem obisku. Dames mi je hiša božja še posebno draga. Samo v njej, 'ko se pogovarjam s predobrim Bogom, najdem tolažbo svoji zbegani duši,. <3e se me polašča silna dušna stilska, če me dvom že nalamlja, v tej skromni leseni cerkvici najdem tolažbo. Kako zelo revma je ta naša cerkvica! Lesena slabo zgrajena baraka, z majavimi okni in špranjastimi. stenami. V njej ni veličastnega oltarja, ki bi ga bile izdelale umetniške roke. Iz konzervnih škatelj so begunske roke napravile svečnike in lučke. Med staro šaro so nekje pobrali steklene lestence, jih očistili in poplavili im zdaj .služijo dobro svojemu namenu, begunec — samouk pa umetniško nadarjen — je naslikal kopijo brezjanske podobe Marije Pomagaj. Vsak 'košček cerkvene opreme izpričuje begunsko revščino, ki pa je prežeta z ljubeznijo do božjega hrama. Cerkvene posode so begunci nakupili s svojimi poslednjimi groši. In ta naš zvonik! Lesen stražmi stolp, s katerega so nekdaj — ni še dolgo tega — za ljudmi naše vrste, ki jim je po-
stalo življenje že neznosno in so skušali uteči, regljale svojo smrtno pesem, je zdaj naš zvonik. S tega stolpa trikrat ina dan — dam za dnem — se dviga ubrano zvonjenje nad taboriščem in proti nebu. Kako zvočno ubrani so ti maši izredni zvonovi — stare železniške tračnice! Okoličani tako ubranega zvonjenja in slovesnega pritrkovanja 'nikdar prej niso slišali.
Z vsemi nitmi svojih src smo zvezani s to našo skromno cerkvico in smo na današnji praznik zanjo Bogu iskreno hvaležni. Samo v tem prostoru prebiva v tem lesenem mestu srce, ki nas 'resnično in neizmerno ljubi; samo v tej leseni revščini živi Bitje, ki nas razume in nam pomaga, tukaj sredi tega beraško revnega lesenega mesta živi Jezus — naš Jezus!, naš edini prijatelj in edini resnični, umevajoči zaveznik. Vse drugo pa je hinavščina, lažniva sebičnost.
Sonce tone za gorami in njegovi poslednji žarki objemajo vrh mogočnega 'Spitzkofla. Tiho se plazi mrak v 'dolino, dan ugaša in z njim bo šla v pozabo žegnanjska nedelja. Ostala pa nam bo naša ljuba cerkvica Marije Pomagaj.
16. oktobra 1946
Z današnjim dnem začenjamo štiri tedne trdega stradanja. V
tej periodi bomo prejemali dnevno ma osebo po 5 dkg. kruha. Že do zdaj smo imeli zelo pičlo hrano, odslej bo še slabše: zjutraj (nesladkana črna kava, opoldne juha', na kateri je v glavnem zakuhana le posušena zelenjava, zadnje čase redno le zelje in špinača. To je še ostanek iz meniških vojaških zalog; za večerjo črna, nesladkana kava. Ob tej ihrani naj človek živi. in dela. Tega namernega stradanja Avstrije, im ne le nas beguncev, ne razumem in ne razumem. V Jugoslavijo, ki je agrarna država in si je že dokaj opomogla, saj', svojci pišejo, da kar dobro živijo, UNRA še vedno uvaža živež; za Avstrijo, ki nima polja in strada, nima živeža! Ne verjamem v pomanjkanje živeža v svetu, saj beremo v časopisih, da je bila lani in letos iz,-'redno dobra letina. Pa vsi govore in napovedujejo katastrofalno lakoto. Pa tudi v tem pisanju in govorjenju niso dosledni: enkrat
je lakota v Evropi premagana, drugič je na pohodu. Teta iz Severne Amerike nam piše, 'da nimajo pšenične moke in da je sladkor na nakaznice. Kaj je zdaj vse to? Ali. res ni živeža? Ali pa je1 vse to le gospodarsko izsiljevanje za politične in razme druge koncesije? To pa mislim, da tako stanje dolgo trajati ne more. Ljudje marsikaj prenesejo, le načrtnega 'stradanja me.
iSnoči sem zvedel, da je v zaporu Ludvik Puš. Drug za drugim romajo v ječo naši odlični in vplivni ljudje, zaenkrat le taki, ki stanujejo zunaj taborišča. Že od 6. septembra .sedi v ječi v Celovcu dr. Basaj in je v veliki nevmrnosti, da ga izročijo: od 7. t. m. je v ječi prav tam inž. Remec in škof Rožman je v veliki nevarnosti, da ga z apr o. Mi smo v resnici ljudje 'brez pravic, kakor je to odkrito povedal dobri g. Corselis. Ne priznajo nam niti človečanskih pravic; če jih v be-
/sedah priznavajo, jih v dejanjih •zanikujejo. Počutimo se kakor preganjana in zasledovana divjad, smrt neprestano' ma nas preži. Komunistični režim v domovini se iz dneva v dan utrjuje in vrata našega povratka se vedno tesneje zapirajo in, kot vse kaže, se nam ne bodo več odprla. Pač, noč in dan so tudi v domovini za nas odprta arestov vrata!
24. oktobra 1946
Jesenski mraz pritiska in z vrhov gora se vsak dan nižje v dolino pomika snežna odeja. Jate divjih gosi in rac priletavajo iz severa in se spuščajo na vodno gladino Drave, ki je postala smaragdno zelena in se je, kakor da je tudi njej mraz neprijeten, stisnila v že kar ozko strugo. Ni več lepih sončnih dni in megle se leno vlačijo po gorah. Sonček nam včasih opoldne še prijazno pomežika v sobice, a tudi to bo minilo, ker kroži vsak dan niže nad Rauchkoflom.
V Tristahu terice tarejo lan. Ko jih od daleč opazujem, približati se jim ne upam, ker terice so vseh muh polne, se mi zdi, da ■sem 'doma. Enako živahne so tudi tirolske terice, jezične, nenasitne, na piki imajo moške, le veselega petja ni slišati. Gospoda delegata dr. Jagodica in msgr. Škerbca, ki sta zašla preblizu, so popadle in opletle, le pezdirja jima v hlače niso upale nasuti in ju s sajami namazati; ker so ju opletle, sta se morala seveda odkupiti, pa —
joj! — oba sta Ibila brez božjaka v žepu. Ej, čudna zadeva ostati termam dolžan! Kako sta se izmazala, nista povedala.
25. oktobra 1946
Kakotr strela iz jasnega je med nas udarila novica, da mora do konca novembra letošnjega leta biti taborišče razpuščeno in da nas bodo razselili. Ruse bodo bajte poslali v St. Martin, iznance v Trefling, ostale pa v Spittal in Bistrico.
Danes sta bila odpeljana v zapor dr. Blatnik in Janko Mernik.
27. oktobra 1946
Zadnja nedelja v oktobru in praznik Kristusa Kralja. Dobili smo prvi sneg v tej jeseni. Dopoldne smo imeli po glavni maši lepo akademijo v čast Kristusu Kralju. Zelo posrečena je bila zborna deklamacija, ki jo je sestavil župnik Gregor Mali. Gospod France Kremžar pa je imel lep in ognjevit govor. Dobro je užgal polno dvorano dobrih ljudi.
'Zvečer smo igrali Vombergarje. vo „Vodo". Ljudje .so se prav i-menitno zabavali. V teh težav in žalosti ter skrbi polnih dneh se takele zdrave komedije kar dobro priležejo, ker ljudje vsaj za nekaj časa pozabijo na skrbi in težave ter se od srca nasmejejo.
Toda iz Vode bi skoraj nastala — povodenj. Kmalu bi nastal potop v žganju. Kje so ga staknili, ne vem, toda nekateri igral-
ci so se ga dobro nalezli. Kuc se ga je pošteno nalokal in večkrat mi vedel, kje je, kaj šele, kaj naj govori. Občinski odborniki pa so na seji tako pljuvali, 'da je bil komandant, ki je .sedel prav blizu v prvi vrsti, verjetno ves moker. Ne vem, ali je to zapazil, ker se je od sile krohotal, čeprav ni rnič razumel. Ta seja je bila resnično nekaj svojskega, in vendar je tekla in dobro končala.
1. novembra 1946
Prvi petek — praznik Vseh svetnikov. Za prvi. petek nas je Gospod zopet krepko potipal s Preselitvijo na slabše v vseh ozirih. Prvi petek — nova preizkušnja, nov križ — to postaja v našem begunskem življenju že tradicija in kar s strahom pričakuje-
mo ta dan. Doklej, Gospod, nas boš za svoje izvoljene dneve še tako trdo preizkušal!
Siv pust dan. Megle se vlačijo po dolini in po malem ves dan dežuje. Moje misli so doma: oče je popolnoma sam tam na božji njivi sv. Petra v Radečah. Nikogar ni, da bi mu na grobu prižgal luči. Mama mi je pisala, da ne pojde na grob, dokler se ne vrnem. Ne vem, če bo potemtakem še ta kraj sploh videla.
Jože, nesrečni fant, kje ti počivaš in spiš večno spanje? Ali so tvoj grob hladni valovi Save, ali pa čakaš vstajenje m ek j e na prelepi in z nedolžno krvjo napojeni slovenski zemlji ? Strašna žalost mi danes stiska srce. Toda ti si že prestal, sam Bog pa' ve, kaj še nas čaka, kakšne strašne preizkušnje in trpljenje nam še Bog pripravlja. Ta strah pred temno bodočnostjo je hujši od smrti.
Utehe iščem v molitvi zate, moj mučeni brat, in zase. Ne morem ti lučke’ prižgati, saj je miti nimam in je tudi nimam kje dobiti. Prižgal pa sem ti mnogo lučk pred Jezusovim najsvetejšim Srcem, da bi se te usmililo, če si pomoči še potreben. Veliko bom molil te dni za tebe in najinega očeta. Njega je pobrala prva vojna, tebe druga, hujša od prve.
Tudi rnjiva tujcev v Lienzu je letos sprejela v svoje naročje mnogo naših ljudi, doslej 40. Od telh je polovica otrok. Bog bodi vsem milostljiv!
France Pernišek
PREJELI SM,0 S PROŠNJO ZA OBJAVO:
Izjava Slovenskega narodnega odbora
Slovenski narodni odlbor je v mesecu juliju 1986 poslal emigrantskim organizacijam narodov Jugoslavije naslednji poziv:
Ob spominu na neštete žrtve komunističnega totalitarizma med našimi narodi poziva Slovenski narodni odbor vse narode Jugoslavije, da se tako doma kakor v emigraciji združijo v skupnem odporu do sedanjega režima in se prično pripravljati na prihodnost po njegovem zlomu.
Slovenski narodni odbor je mnenja, da je mogoče uredit' prihodnost narodov Jugoslavije edinole s sprejetjem načela, da imajo vsi narodi Jugoslavije pravico do samoodločbe glede svoje državne in družbene ureditve.
Vsak izmed (narodov Jugoslavije ima pravico do politične svobode in samostojnosti. V ta namen naj narodi na demokratičen način, s sklepom večine svojih svobodno izbranih predstavnikov ali z ljudskim glasovanjem izglasujejo ustanovitev svoje samostojne države kakor tudi: način morebitne mednarodne povezave.
Prav ,bi bilo, da bi se zastopniki posameznih narodov v emigraciji pogovorili in zedinili!: glede načel in postopka, pa katerih bi bilo mogoče izvesti zgoraj navedene zamisli po zgledu ..Demokratske alternative", sprejete v Stanstaetu, v Angliji, leta 1963.
Ves postopek demokratizacije naj bi se izvršil v naprej določenem in omejenem obdobju, pri čemer bi mogla služiti kot koristen vzorec ,,Slovenska formula", ki jo je leta 1960 predlagal dr. Miha Krek.
V omenjeni prehodni dobi naj se začal-itlo ohrani sedanja razdelitev Jugoslavije na republike, na katere bo treba prenesti v čim-večji meri politične, gospodarske, administrativne in varnostne odgovornosti.
Potem, ko bodo narodi jasno izrazili: svojo voljo, naj se na miren način izvrši prehod v novo državno in družbeno ureditev.
Za 'Sloveski narodni odbor:
Predsednik:
Rudolf Smersu 1. r.
Tajnik:
JDr. Ludovik P uš 1. r.
Tajnik: Dr. Peter Urbanc 1. r.
Teologija osvoboditve
Odvisnost in neenakost med ljudmi je v vseh dotoah označevala družbene odnose. A nikoli ni Človeštvo tako kot danes težilo po svobodi in neomejeni posesti življenjskih sredstev. Razlike med vladajočimi sloji in obvladanimi množicami in med revnimi in bogatimi se vsak dan bolj občutijo kot prepad in nevzdržna sramota, ki kliče k pravočasnemu stre-znjenju, da se ustavijo krivice in odvrnejo pretresi, kateri bi lahko prinesli še hujše posledice. Ti klici se povečini nanašajo ina področje tako imenovanega tretjega sveta i,n so v določeni meri očitno upravičeni. Žal ne najdejo tolikega razumevanja tudi stiske in krivice, ki jih trpe ljud" stva pod komunističnimi vladami.
Medtem ko ostaja v tako imenovanem drugem svetu skoraj ves odpor v srcih potlačenih in se le kdaj izrazi v nastopih pogumnej-ših posameznikov, pa drugje lahko vstajajo organizirana misel-
na in akcijska gibanja, ki se že silovito potegujejo za socialno pravičnost in svobodo.
Tudi v naročju Cerkve, ki ni samo učiteljica večnih resnic, ampak je tudi usmerjevavka k pravičnemu in ustreznemu družbenemu življenju, se pojavljajo nastopi, ki zadevajo današnjo družbeno problematiko. Razen uradnih listin in pastoralnih posegov, med katera štejejo tako pomembna papeževa potovanja, so tudi dokaj odmevni nekateri miselni tokovi, ki posebno v Latinski A-meriki ponujajo nove poglede in hočejo preusmeriti miselnost. Govor je celo o novih teologijah in tako slišimo o nastopih teologije socialne osvoboditve, o črnski teologiji, feministični teologiji in še o čem.
Ob tem idejnem vrvenju, ki mu sicer ni odrekati stvarne podlage v mnogokje težkih razmerah iin. tudi ne -dobrega namena, a prinaša tudi miselno zmedo in kdaj -celo hude odklone od kr-
ščanskega duha in kršitve cerkvene discipline, se je zdelo nujno, da avtoritativno spregovori uradno cerkveno učiteljstvo.
Tako je kongregacija za verski nauk izdala avgusta 1984 Listino z naslovom ..Navodilo o nekaterih vidikih teologije osvoboditve."
Listina ima za namen opozoriti na odklone jn nevarnosti, ki jih vsebujejo nekateri tokovi teologije osvoboditve, ker si premalo kritično pomagajo s pojmi, izposojenimi pri marksistični misli. To opozorilo je narekovala gotovost, da taki. ideološki odkloni neogibno vodijo v izdajo stvari revežev, pa tudi neprestana odločenost Cerkve, da se z njej lastnimi sredstvi bojuje za obrambo in pospeševanje človekovih pravic, posebno revežev.
Teženje in njegovi izrazi
Navodilo na začetku ugotavlja, da je znamenje današnjega časa tudi teženje ljudstev po osvoboditvi in jma posebno močan izraz v gibanjih obubožanih plasti. Krepi se zavest človekovega dostojanstva in prebuja zahteva in volja po bratskem, pravičnem in mirnem življenju. Revščina se občuti kot žalitev dostojanstva in neenakost med revnimi in bogatimi deželami ali družbenimi plastmi kot neznosna sramota. Prepad med njimi se še veča ob spominih na določene kolonializme im ob pogledu na današnje oboroževalno tekmovanje.
Teženje po pravici in dejan-
skem priznanju dostojanstva se izraža v številnih političnih in družbenih gibanjih, katera pa so pogosto ujeta v ideologije, ki zakrivajo ali -pačijo njegov pomen ali. priporočajo nečloveško nasilna sredstva.
Osvoboditev — krščanska tema
V skladu s teženjem po osvoboditvi se je v deželah Latiinske A-merike najprej porodilo gibanje z imenom teologija osvoboditve, ki ga žene zavzetost za pravico in je namenjeno žrtvam zatiranja. A pri njegovem pristopu lalh-ko razlikujemo več pogosto nezdružljivih načinov, kako naj krščansko pojmujemo uboštvo in kako naj se zavzemamo za pravico. Razen tega so v nauku njegove meje slabo opredeljene.
Teženje po osvoboditvi je res treba tudi teološko obravnavati j-n utemeljevati, a to mora biti v luči razodetja in sledeč njegovi avtentični razlagi po cerkvenem učiteljstvu.
Svetopisemski temelji
Teologi so danes posebej poklicani, da poglabljajo nekatere svetopisemske teme v zvezi z vprašanji o svobodi in blaginji.
Najprej je treba imeti pred očmi, da ima vsaka sužnost najglobljo korenino v sužnosti greha in da le življenje v Duhu označuje svobodo v celotnem smislu. Svetopisemsko pripoved o izhodu iz Egipta mi razumevati samo kot
osvoboditev izpod tuje oblasti, ampak kot dogodek v oblikovanju izvoljenega ljudstva, izhodišče za sklenitev nove zaveze in spreobrnjenje src, za nas torej kot podobo krsta. Psalmisti ne govore o bedi kot o posledici družbenega stanja ali političnega zatiranja, marveč kot o posledici mržnje, krivice, prestopka. Preroki opozarjajo na zahteve pravičnosti do ljudi, ki je neločljiva od pravega razmerja do Boga.
Tudi po novi zavezi more do Prenove priti le v globinah srca. Vsak človek nam je bližnji, zapoved ljubezni se zdaj nanaša na vse ljudi. Uboštvo nosi znak Gospodove navzočnosti in trpeči ali
preganjani so izenačeni s Kristusom. Greh je najgloblje zlo, ki človeka zadeva v srčiko njegove osebnosti in osvoboditev od greha je iztočnica vseh drugih osvoboditev. Nova svoboda, ki jo je prinesla Kristusova milost, mora zato nujno odmevati tudi na družbenem področju.
Družbenega zla bi ne smeli videti le v slabih gospodarskih, socialnih in političnih strukturah. Dobre ali slabe strukture so sad človekovega delovanja in zato najprej' posledice, šele potem vzroki. Da bodo strukture boljše, mora najprej človek začeti živeti in delovati kot nova stvar v ljubezni do bližnjega ob uspešnem prizadevanju za' pravičnost, v obvladovanju samega sebe im splošnem izvrševanju kreposti.
Glas učiteljstva
Cerkveno učiteljstvo ne zanemarja skrbi za prebujanje krščanske vesti k pravičnosti iin solidarnosti po nauku, obseženem v razodetju.
Spomniti je na novejše papeške listine Mater et Magister, Pacem in terris, Populorum progressio in Evangelii nuntiandi in na koncilsko pastoralno konstitucijo o Cerkvi v sedanjem svetu. Sedanji papež se je ob teh vprašanjih ustavil v okrožnicah Redemptor hominis, Dives in misericordia in Laborem exercens, pa v številnih govorih na sprejemih, konferencah in zborovanjih.
O tem so razpravljale škofov-
s'ke sinode in mnogo škofovskih konferenc, za Latinsko Ameriko posebej v Medellinu in Puebli.
Novo pojmovanje krščanstva
Tudi dolga vrsta duhovnikov, redovnikov in laikov si iz bratovske ljubezni prizadeva, da bi prinašali tolažbo in lajšali stiske, ki so sad revščine. A nekateri, ki hočejo kar najhitreje narediti konec neznosnemu stanju, so v nevarnosti, da se jim gorečnost spelje ma krivo pot, ko odlagajo e-vangelizacijo po geslu: Najprej kruha, šele potem božje besede. Evangelij skrčijo na tostransko sporočilo in sprejemajo boj za bistvo in vir vsega odrešenja. Nekateri tokovi teologije osvoboditve torej predlagajo spremenjeno razlago vsebine vere itn krščanskega bivanja, ki se resno oddaljuje od vere Cerkve in jo tudi dejansko zanika. Nekritično si sposojajo ideje iz marksistične 1-deologije in se opirajo na racionalistično razlago besedil svetega pisma. Samo o teh tokovih govori to navodilo.
Marksistična analiza
Za take kristjane je samo marksizem izdelal znanstveno analizo strukturnih vzrokov bede in to analizo je treba sprejeti. Mnogo teologij osvoboditve jb tudi res sprejema, preden bi prešlo d Ke, ali ni njihova znanstvenost le varljiva nalepka. Pri marksizmu se podatki opazovanja .in opisne analize vključujejo v filozofsko
ideološko strukturo in kdor sprejema analizo, se skoraj nujno u-jame tudi v ideologijo in jo 'končno tudi sprejme. Kdor se pridruži razrednemu boju in njegovi marksistični razlagi, pa dela za tip totalitarne družbe, v katero ta dejavnost vodi,
V središču marksističnega pojmovanja sta ateizem in zanikanje človekove osebe, svobode in pravic. Teologiji pa daje načela luč vere in v tej luči mora presojati veljavnost tega, kar ponujajo druge stroke.
Spodkopan smisel resnice in nasilje
Ideološko jedro, ki si ga nekateri teologi osvoboditve sposojajo pri marksizmu, ima vlogo določujočega počela, ker da je znanstveno, torej nujno resnično. Po marksistični logiki je analiza neločljiva od prakse in je kritika le en moment revolucionarnega boja. Pravilno kritiko lahko o-pravlja torej1 le tisti, ki se udeležuje proletarskega prevratniškega boja.
Ker pa ta boj vodi stranka, je prava zavest potemtakem partijska zavest in vsa resnica je razr redna resnica partijske prakse. Temeljni zakon zgodovine je po marksizmu, da družba sloni na nasilju, ki mu je treba, ker je krivično, odgovoriti z nasprotnim nasiljem. Razredni boj je tedaj objektiven, nujen zakon, zato politika ne pozna morale. In ker zakon boja odmeva na vseh pod-
r°čjih, v religiji, etiki, kulturi in ustanovah, se s tem zanika razlikovanje nravno dobrega in zlega, ki je počelo nravnosti.
Teološki prevod tega jedra
Iz teh stališč izhajajo odkloni, ki v temeljih prevračajo krščansko sporočilo. Evharistija je spremenjena v slavje ljudstva v borbi. Razredni boj' naj deli Cerkev samo in cerkvene danosti je treba presojati po razmerju do njega. Ljubezen kot pogon za reševanje družbe je lažlno slepilo. Bog postaja zgodovina Jn vera je le zvestoba zgodovini in politični praksi. Tako je potem u-Panje le zaupanje v prihodnost in ljubezen opredelitev za uboge. Ne velja več teološka vsebina teh kreposti.
Temu sledi, da je vsaka trditev vere ali teologije podrejena političnemu kriteriju. Vstop v razredni boj je zahteva ljubezni same, Vesoljnost ljubezni do bližnjega in bratstvo postaneta odloženo načelo, ki. bo veljalo šele za novega človeka, ko bo vstal iz zmagovite revolucije.
Cerkev je po teih naukih le danost zgodovine in ne dar božje milosti in skrivnost vere. Udeležba kristjanov, ki. pripadajo nasprotnim razredom, pri isti evharistični mizi nima smisla. Svetopisemsko uboštvo je tem teologom Marxov proletariat. Cerkev ubogih pomeni razredno Cerkev; ljudstvo, organizirano za osvobodilni bfoj\ postane za nekatere celo
predmet vere. Pod vprašaj se postavlja zakramentalna jn hierarhična struktura Cerkve. Ljudstvo je izvor njenih služb, ki se podeljujejo po potrebah zgodovinskega irevolucionarnega poslanstva.
Novo razlaganje krščanskega sporočila
Za te teologe osvoboditve spadajo rimsko učiteljstvo in vsa hierarhija, ki se ne strinja z njihovimi tezami, v razred zatiralcev. Zaradi te razredne podlage je skoraj nemogoč resen dialog, saj jim je edino pravi vidik tisti, ki gleda samo na zatirani in revolucionarni razred.
Socialni nauk Cerkve s prezirom zavračajo. Učijo novo branje svetega pisma, ki mu dajejo kot poglavitno in izključno le politično razsežnost, npr. v izhodu iz Egipta ali v Magnifikatu. Postavljajo se na stališče tostranskega mesijanizma, zanikajo radikalno novost nove zaveze in izgubljajo pravi, pojem o osebi Jezusa Kristusa, kot tudi o naravi njegove osvoboditve od greha, ki je izvor vsega hudega.
Ko zavračajo avtoritativno razlago cerkvenega učiteljstva, zavračajo tudi izroči'o in tako o-stajajo pri racionalistični razlagi razodetja. Sploh zanikajo vero v učlovečeno Besedo 'in na njeno mesto postavljajo podobo Jezusa, ki naj bi bil le simbol za vse zahteve v boju zatiranih. Ta razlaga posega v celoto krščam-
s'ke skrivnosti.
Zanje tudi ini zakramentalno-sti. Edinost bo zgradil zgodovin-ski razred ubogih s svojim bojem, ne pa' prevlada božje ljubezni, ki nam je dana v evharistiji.
Smernice
Opozoril na te odklone nikakor ni razlagati kot potuho tistim, ki so krivi bede in zaostalosti. Nasprotno, vse cerkveno občestvo je poklicano k socialnemu delu. A to naj se opravlja v edinosti: Cerkve. Tudi teološko preučevanje in učenje se mora usklajati s cerkvenim uradnim naukom. Cerkev hoče služiti plemenitemu boju za resnico im pravičnost v luči blagrov, najprej' blagra ubogih v duhu. Obrača se na vsakega človeka in zato na vse ljudi. Ni Cerkev enega razreda ali ene same kaste. Navaja k upoštevanju vsake človeške resničnosti, vsake krivice, vsake napetosti i.n vsakega boja.
Obramba pravičnosti se mora opirati in a resnico o človeku, ki je ustvarjen po božji, podobi in poklican k milosti božjega otroštva. Boj' za človekove pravice naj se bojuje s sredstvi, ki so v skladu s človekovim dostojanstvom.
Vir krivic je v srcu ljudi, ki jih je treba navajati k notranjemu spreobračanju. Šele potem ise bodo tudi strukture primerno pre-oanovale, kajti s samim revolucionarnim prevračanjem krivičnih struktur še ni zagotovljena pravična oblika oblasti. Saj vidi-
mo, kako drugje milijoni upravičeno teže za tem, da bi spet prišli do temejnih svoboščin, ki so jim jih vzeli totalitarni in ateistični režimi, ki so se po revolucionarnih in nasilnih potih polastili oblasti prav v imenu osvoboditve ljudstva. Za to sramoto našega časa človek ne sme biti slep: pod pretvezo, da jim prinašajta svobodo, drže cele narode v suženjskem stanju, ki ni vredno človeka. Tisti, ki so morda nevede sokrivi podobnega zasu-žnjevanja, izdajajo uboge, katerim mislijo služiti.
Razredni: boj je mit, ki samo ovira prenovo in stiske le še otežuje. Veljavo je marveč treba vrniti socialnemu nauku Cerkve, ki podaja velike etične smernice. Svojsko poslanstvo laikov pa je, da po njih grade družbo'.
Pri celovitem podajanju krščanske skrivnosti bo primerno na-glašati to, kar teologije osvoboditve zavračajo ali prezirajo: presežnost in zastonjskost osvoboditve v Kristusu, vzvišenost njegove milosti, pravo naravo zveličavnih sredstev, zlasti Cerkve in zakramentov. Opozarjati bo treba na pomen etike, pravi pojem greha, potrebnost spreobrnjenja in vesoljno veljavnost postave bratske ljubezni.
Navodilo se konča z besedami Pavla VI., ki v obliki veroizpovedi božjega ljudstva izražajo vero Cenkve, od katere se ne moremo oddaljiti, ne da bi izzvali novo bedo 'In nove sužnosti.
Božidar Fink
ANTON NADRAH
Kako z >iaš\o daritvijo sodelovati ?
EVHARISTIČNA
MOLITEV
Kristusovo telo sc daje za nas, Njegova kri se za nas preliva v odpuščanje grehov.
Tu je vrli mašne daritve.
Lojze ve, da je evharistična molitev središče in vrihunec celotnega svetega opravila. Je molitev zahvale in posvetitve kruha i>n vina v Kristusovo telo in kri.
Po hvalospevu in spevu „Svet“, ti že spadata 'k evharistični molitvi, Lojze zasliši 'besede tretje evharistične molitve: »Vsemogočni Bog, resnično si svet in po Pravici te hvali vse stvarstvo.. Mašn.ik jo moli v imenu vsega občestva. Evharistična molitev polaga vsem navzočim vernikom, ki dejavno sodelujejo, da ise kot celota združijo s Kristusom v po-
veličevanju velikih božjih del in v obhajanju daritve.
Glavna novost prenove mašnih besedil je gotovo v tem, da so se k prvi evharistični molitvi, ki jb imenujemo tudi »Rimski kanon" pridružile (poleg 'nekaterih, za posebne priložnosti) ge tri .nove.
Druga evharistična molitev je najkrajša in je v bistvu evharistična molitev Hipolita Rimskega iz leta 215. Zaradi svoje kratkosti je posebej primerna za delavnike in za. skupine, ki bi težko sledile daljšim evharističnim molitvam, na primer otroci.
Tretja evharistična molitev lepo povezuje rimsko izročilo, ki ga 'ohranja prva evharistična molitev, z novimi spoznanji ter se po dolžini drži srednje mere. Lojzetu je najbolj domača, ker pride ob nedeljah in praznikih največkrat na vrsto. V njej' se lahko omenja ime svetnika, ki tisti dan godu je, oziroma komur je posvečena cerkev.
Četrta evharistična molitev je sestavljena po vzoru zahodnorimsko - bizantinskih evharističnih molitev. Je prav tako kot prva razmeroma dolga, zelo svetopisemska in zahteva globlje poznanje sv. pisma in zgodovine odrešenja. Primerna je za skupine, ki jim je svetopisemska govorica in vsebina blizu. Ker je podobna pravoslavni mašni liturgiji, ima tudi ekumenski, pomen.
V Lojzetu odmevajo besede, ki so zanj vedno polne vsebine: „Po svojem Sinu, .našem Gospodu Jezusu Kristusu, z močjo Svetega Duha vse oživljaš in posvečuješ." Bog je oživljalec in posvečevalce vsega. On je življenje in svetost. Vse tri božje osebe so pri dajanju življenja in svetosti dejavne. Kako čudovit je Bog! O.n ki vse o-življa in posvečuje, ki v naravi in v človeškem srcu dela tako čudovite čudeže življenja in svetosti, bo napravil najčudovitejše delo: 'kruh in vino bo spremenil v Kristusovo telo im kri. Mašnik v tako imenovani epiklezi ali klicanju Svetega Duha v imenu vsega ljudstva prosi: ,,'Zato te ponižno prosimo, da po Svetem Du-
hu milostno posvetiš te darove, ki tj jih prinašamo. Naj postanejo telo in kri tvojega Sima, našega Gospoda Jezusa Kristusa; ki nam je naročil, naj obhajamo te skrivnosti." Kruh in vino, ki sta doslej hranila le telesno življenje, bosta postala po delovanju Svetega Duha hrana duihovnemu življenju, še več. Ne bosta le hrana življenja, postala bosta vir življenja. Lojzeta prešine misel, kako mu je prav v tem trenutku Sveti duh posvečevalec blizu. Prejel ga je že pri krstu in birmi; z njim se srečuje pri vsaki mašni daritvi.
Za posvetiIno epiklezo pridejo besede postavitve in posvetitev. Sicer .ima posvetilno moč celotna .evharistična molitev, a bistvene so za posvetitev Kristusove besede: „To je moje telo. To je kelih moje krvi." Lojzetu se zdi, kakor da je prestavljen v dvorano zadnje večerje na veliki četrtek. Mašnik se pri izgovarjanju besedila ne obrača na nebeškega Očeta, marveč poroča, kar se je zgodilo pri zadnji večerji. To oznanjevanje je bolj učinkovito kakor katero koli drugo oznanjevanje. Kar oznanja, tudi uresničuje. Ne pove samo, da je Jezus kruh in vino spremenil v svoje telo in kri, ampak se to prav zdaj in tukaj uresničuje.
Povezanost s Kristusovim trpljenjem izražajo začetne besede: „.Tisto noč, ko je bil izdan..." V prvi evharistični molitvi to izražajo besede: „Tisti večer pred svojim trpljenjem..."; v drugi evharistični molitvi imamo bese-
de: „Ko je šel prostovoljno v trpljenje. ; v četrti pa: „Ko je prišla ura, da ga ti, sveti Oče, poveličaš, je svojim, ki so bili na svetu, izkazal ljubezen do konca." Mašna daritev je torej' izkazovanje Jezusove ljubezni do konca.
Kristusovo 'telo se daje za nas, njegova kri se za nas preliva v odpuščanje grehov. Tu je vrih mašne daritve. Od tu teče studenec Odrešenikove krvi, ki umiva naše grešne duše. Evharistična daritev je kot podaljšanje kalvarij-ske daritve skozi vse čase vir vseh milosti.
Mašnik povzdigne posvečeno hostijo, povzdigne kelih s sv. Re-šnj-o krvjo. Lojze tiho moli: „Moj Gospod in moj Bog." Besede apostola Tomaža so tudi zanj pomoč za izpoved najgloblje vere v Kristusa in hkrati za božje čcščenje.
Gre za veliko skrivnost vere. Lojze skupaj z vsem zbranim ljudstvom zapoje: “Tvojo smrt oznanjamo, Gospod, in tvoje vstajenje slavimo, dokler ne prideš v slavi." Pri tem oznanjevanju Gospodove smrti in vstajenja je
navzoče vse božje ljudstvo, čeprav more po delovanju Svetega Duha samo duhovnik spremeniti kruh v Kristusovo telo in vino v njegovo kri.
Posebej se spominjamo Kr.istu-ve velikonočne skrivnosti v molitvi, -ki ji rečemo anamneza (spominjanje) : ..Usmiljeni Bog, zato obhajamo spomin zveličavnega trpljenja tvojega Sina, njegovega čudovitega vstajenja in vnebohoda." Lojze ve, da gre tu za spomin, ki ni samo spomin. Tisto, česar se spominjamo, postane na .skrivnostni, a stvarni način navzoče. Bolje: mi postanemo tem osrednjim dogodkom naše vere navzoči. V skladu z molitvijo so Lojzetove misli: usmerjene tudi v prihodnost, saj se navedena molitev konča z besedami: „pa tudi pričakujemo njegov drugi prihod."
Da je sv. maša daritev vse Cerkve, povedo besede: „V zahvalo ti darujemo to živo in sveto daritev. Ozri 'se na daritev svoje Cerkve in -glej v njej Jagnje, ki ti je bilo darovano v spravo." Kristus je postal navzoč po ma-šnikovem spremenjenju, daruje pa ga nebeškemu Očetu od spre-menjenja do obhajila vse občestvo skupaj z mašni-kom. Smisel tega darovanja je, da 'bi se tudi mi sami, ne le pri :sv. maši, ampak v vsem življenju darovali Bogu, -pa tudi v medsebojni nesebični ljubezni drug drugemu.
'Sledi klicanje Svetega Duha (obhajilna epikleza), da bi sv. obhajilo v nas in med nami obro-
d.ilo bogate sadove: ,,Napolni nas s Svetim Duhom, da bomo eno telo in en duh v Kristusu, ko se hranimo z njegovim telesom in njegovo krvjo." Še bolj naglasa medsebojno edinost kot sad sv. obhajila obhajilna' epjkleza v drugi evharistični molitvi: »Ponižno prosimo, naj mas Sveti Duih po prejemu Kristusovega telesa in njegove krvi združi, da bomo vsi eno." Še bogatejše misli nam nudi četrta evharistična molitev: „Vse, ki bodo deležni istega' ikruha in keliha, naj Sveti Duh združi v eno telo, da postanejo živa daritev v Kristusu, v hvalo tvojemu veličanstvu."
Nato sledi molitev za papeža, domačega škofa in vse' škofe, duhovnike in druge služabnike Cerkve, za vse zbrano ljudstvo, vso Cerkev in vse tiste, :ki Boga iskreno iščejo. Lojze se pri tej molitvi čuti zelo povezanega s Cerkvijo. Sam je živ in dejaven ud tega živega telesa.
Pri molitvi za rajne misli Lojze tudi na svoje drage pokojne: »Priporočamo ti tudi tiste, ki so umrli v Kristusovem miru, im vse rajne, katerih vero edino ti poznaš."
Nato mašnik v molitvi, polni krščanskega upanja, vodi duhovni pogled zbranega ljudstva k zveličanim v inebesa: ,,Dobri Oče, nakloni nam, svojim otrokom, da bomo mogli doseči nebeško dediščino z blaženo Devico, božjo materjo Marijo, s tvojimi, apostoli in svetniki v tvojem kraljestvu." Povedano je tudi, kaj bomo delali,
ko se bomo priključili nebeški Cerkvi: „Tam te bomo z vsem stvarstvom, rešenim greha in smrti, slavili po našem Gospodu Jezusu Kristusu." Cerkev na poti, Cerkev v vicah in Cerkev v nebesih je pri mašni daritvi združena v eno okrog istega troedinega Boga. Bolje: v istem troedinem Bogu. jVpJiiv mašne daritve sega tudi onkraj groba. Vedno znova naravnava na pravi cilj Cerkev romarieo, da bi je različne vabe ne zvabile, da bi se ustavila in pozabila', da je na poti in še ne na cilju. Šele na cilju bo Bog otrl vsako solzo z naših oči, ker bomo svojega Boga gledali, kakršen je. Tako nam zagotavlja molitev, ■ki jo včasih molimo posebej za rajne.
Sklepni slavospev povzema vso našo slavo, ki jo po Kristusu v Svetem Duhu dajemo Očetu: „Po Kristusu, s Kristusom in v Kristusu, tebi, vsemogočnemu Bogu Očetu, v občestvu Svetega Duha vsa čast in slava na vse veke vekov." Ljudstvo celotno evharistično molitev potrdi z „Amen“ in tako napravi evharistično molitev za svojo. Ta odgovor ljudstva je poznal že sv. Justin sredi 2. stoletja in ga je zelo cenil.
Slomškov dom
praznuje svoj srebrni jubilej
Pogovor s predsednikom Slomškovega doma Jernejem Tomazinom.
Septembra letos je Slomškov dom praznoval svoj srebrni jubilej. Kot predsednika odbora Slomškovega doma vas prosimo, da bi bralcem DŽ spregovorili o s ovenski skupnosti v Ramos Me-jia in še posebej predstavili Slomškov dom, njegov začetek, njegovo življenje in delovanje v teh 25 letih in še morda nakazali želje in načrte za prihodnost.
Najbrž bo najlaže razviti prikaz ob pogovoru, ob vprašanjih in odgovorih.
Kdaj so se povojni naseljenci začeli naseljevati v RamOs Mejia? Iz katerih begunskih taborišč so v glavnem prihajali? Ali so pretežno iz določenih de ov Slovenije ali malo iz skoraj vseh krajev Slovenije? Kako so prišle naše družine do svojih družinskih domov?
Ko so v letu 1948 začeli priiha-jati prvi slovenski begunci iz italijanskih taborišč v Argentino, so jim bili v prvo oporo nekateri dobri staronaseljenci, med njimi v prvi vrsti velik dobrotnik beguncev msgr. Janez Hladnik. Po njihovih napotkih in z njihovo pomočjo so iskali stanovanja po predelih Buenos Airesa. V Ramos Mejia je takrat že živelo nekaj
Slovencev, npr. ga. Brinšek, 'ki je 'kmalu po prihodu sikupaj z .novo-došlo go. Emo Kesslerjevo odprla na ulici Alvarado veliko restavracijo in penzionat. Tu se je ustalila prva večja skupina rojakov. Za družine pa je organiziral msgr. Hladnik najem večjega poslopja, nekdanjega sanatorija, tudi poznanega med nami 'kot „norišni-ca“, ki je postal sinonim prvega zavetja v takratni stanovanjski stiški predvsem za prihajajoče družine iz avstrijskih taborišč. Verjetno je bila večinia rojakov iz Gorenjske in Dolenjske, pa tudi številni iz iskoraj vseh slovenskih pokrajin. Danes je 'težko to razumeti, a 'res je bilo, da so maši starši prišli v Argentino dobesedno brez nič, a kakor hitro so s prvim zaslužkom zadostili najnujnejšim potrebam, so že iskali možnosti, kako bi 'kupili zemljišče in si postavili svoj dom. V nekaj letilh je to vsem uspelo, mislim, da je to inajlepši zgled tudi za domačine iz revnih naselij okolice Buenos Airesa, pa tudi za našo mladino, ki danes dorašča.
Ali so se ramoški rojaki začeli kma'u povezovati in organizirati? Ob čem je bilo prvo zbiranje?
Če izvzamemo gostilniška omizja na „Alvarado“, je treba pni-
znati, da inas je prva združila slovenska maša v župni cerkvi v Ra-mos Mejia, kjer je bil nastavljen za 'kaplana slovenski duhovnik Janez Kalan. Vzporedno je nastal cerkveni pevski zbor, ki ga je v začetku vodil Jianko Zakrajšek. Režiser Janez Špeh pa je zbral ob sebi skupino .igralcev „Sloven-ski izseljenski oder“, ki je prirejal igre v cerkveni dvorani v Ciu-dadeli
Kakšno vlogo in pomen je imel pokojni dušni pastir Janez Kalan? Slovenske maše, pevski zbor?
'Slovenski begunci si lahko štejemo kot poseben božji blagoslov, da je z nami. prišlo v Argentino toliko slovenskih duhovnikov. Težko si je danes predstavljati, kako bi se razvijala naša isikupnost brez odločilnega sodelovanja tega za slovenstvo zgodovinsko najbolj zaslužnega stanu. In g. Kalan je bil vreden predstavnik inaših ljudskih duhovnikov, ki. so vedno delali za Cerkev in narod. V bližnjem salezijanskem zavodu Don Bosco je pa kmalu začel zbirati mladino g. Janko Mernik, drugi veliki blagoslov za rojake iz ra-moškega okoliša.
Kdaj se je osnovala slovenska šo'a in kje vse je gostovala?
Prve slovenske šolarje sta začeli zbirati že v letu 1949 gospodični Anica Šemrov in Cveta Grmek kar nia dvoriščih „sanatori-ja“. Po zaslugi g. Kalana in predvsem njegovega dela na župniji so ise slovenski šoli odprla vrata
župnišča in bližnjega samostana. Naj poudarim, koliko hvaležnost dolgujemo 'Slovenci argentinskemu župniku De Nicolaiju, ki je dal svoje župnišče na razpolago vsem Slovencem za njihove prireditve, 'ko lastnih prostorov še nismo imeli!
Kaj je bil neposredni razlog za na-tanek Slomškovega doma? Kdo njegovi pobudniki?
Slovenska šoto je rastla z našimi družinami in nastala je prava stiska za prostor in voditeljica. gdč. Šemrov je tudi uvidela, kako neprijetno je bilo stalno moledovanje za prostore po tujih zavodih. Zato je navdušila odbor staršev, naj mislimo na lastne prostore, zelo jo je v teh prizade-vanih podprl tudi g. Kalan. Lahko se reče, da je bila to glavna motivacija, da se je takratni odbor staršev odločil za lastne prostore. Takratni odbor staršev so sestavljali: Gabrijel Prešern, Matevž Potočnik, Valentin Pintar in Janez Bruto. Tako je bilo kupljeno prvo zemljišče. Kmalu se je .ponudila možnost nakupa sosednje hiše, s tem pa so bili tudi dani pogoji za preselitev slovenske šole v lastne prostore. Da se je dalo vsemu podjetju organiziramo obliko, se je leta 1961 sklical u-stanovni občni zbor organizacije, ki je na predlog učiteljice gdč. Šemrov po soglasnem sklepu vseh navzočih privzela ime: Slomškov 'dom.
Otvoritev SD je bila gotovo neka prelomnica za ramoško skup-
Pročelje Slomškovega doma, slovenskega središča v Ra m os Mcjiji.
nost. Važen je bil gotovo tudi prenos slovenske maše v SD.
Z -otvoritvijo lastnih prostorov smo nanovo zadihali. Neverjeten je bil zagon v vseh plasteh našiih ljudi. Zdi se, da smo takrat kot skupnost nehali biti. begunci. Bili smo na svojem. 'S prestavitvijo -slovenske rma-še v -Slomškov dom pa je bil dodan nov neprecenljiv združevalni faktor.
Kdo so bili predsedniki Slomškovega doma v teh 25 letih?
Prvi predsednik je bil Janez Brula, za njim pa lic. Marjan Schiffrer, Herman Zupan, Franc Pergar, Franc Vester, Ivan Makovec in Matevž Potočnik.
Itamoška skupnost je v svoji zgodovini v SD pripravila vrsto
kulturnih prireditev o narodnih običajih, o dogodkih iz naše zgodovine ipd; Katere prireditve se vam zde še posebej omembe vredne?
Ker v istarem Slomškovem domu nismo imeli večje dvorane, so tedanji prosvetni, -delavci organizirali ma prostornem vrtu vrsto zelo uspelih gledaliških predstav, tako npr. kmečko ohcet z vsemi običaji, vrsto prikazov iz slovenske zgodovine, pasijon idr.
Ali imate kak poseben spomin na raj. dušnega pastirja Kalana?
Gospod Kalan je imel lepo lastnost, da je znal združevati ljudi različnih mišljenj, s preprosto besedo je znal priti ljudem -do srca, iin- tako mu je uspelo, da j ustv-ariJ skupnost, 'katere sadove
še danes uživamo. Ne bomo pozabili njegovih besed: „Fantje, korajžo in skup držite!“
Ali je SD dograjen ali pa bo treba še razširiti njegove prostore? Kako se vzdržuje?
Dom je v glavnem dograjen. Vsako leto pa skušamo nekaj dodati Ik opremi in okrasitvi stavbe. Vzdržuje se s članarino in 'dohodki gostinskega obrata. Za večje izdatke pa priredimo letno nekaj družabnih prireditev.
Katere so g avne prireditve vsako leto?
Glavna zunanja prireditev je gotovo obletnica 'Doma in mladinski dan. Junijski domobranski proslavi damo tudi vedno veliko poudarka, vmes se pa zvrste kulturne in družabne prireditve, ki jih prirode organizacije oz. odseki Doma.
Kakšen pomen pripisujete Slomškovi šoli? Koliko ima letos u-čencev in koliko učiteljev?
Slovenska šola je bistvenega pomena v življenju Slomškovega doma. 'Nikoli ne smemo pozabiti, da je zaradi nje nastal ta Dom. Danes 'šteje naša šola 80 učencev in deset učnilh moči.
AM je ramoška mladina dovolj vključena v življenje in delo SD?
Mladina je v Dom vključena kot odseka mladinskih organizacij. Vse delo v njihovih organizacijah je v (bistvu delo in vključitev v Slomškov dom. Veseli, nas
pa zelo, da čutijo z Domom, da ga smatrajo za svojega.
Kaj bi dejali o mladinskem zboru SD?
že dolgo ise je poskušalo organizirati mladinski zbor v Domu. A šele vztrajnemu lic. Tinetu Se-lainu je uspelo ustvariti močno glasbeno telo: Mladinski pevski zbor Slomškovega doma, na katerega smo vsi ponosni.
In o Ženskem krožku?
Če že v družini velja, da žena podpira tri vogale hiše, moremo podobno trditi za Slomškov dom. Veseli nas, ida ise vodno več žena in deklet vključuje v odbor, njihov lastni odsek piai uspešno skrbi za povezavo in razvedrilo žena v ramoškem okolišu.
Ali zajame SD vse rojake, ki žive v ramoškem okraju?
Slomškov dom šteje danes okoli 600 članov in članic nad 18 let. Gotovo je rnekaj rojakov, ki jih nismo zajeli, ali zahajajo v druge Domove. Vedeti moramo, da smo zemljepisno razmeroma blizu Našega 'doma v San Justu in Pristave v Castelarju ter Slovenski hiši, tako da nikomur ni treba biti v zadregi, izbire ima kar precej. Vsak se pač svobodno odloči.
Kaj mudi Slomškov dom odraslim?
(Poleg kultumnih dn družabnih prireditev nudimo za rekreacijo družabne prostore in obširen vrt z igrišči. V načrtu je urediti, na-
vrtu „paiirillo“ s primerno opremo, kar ibo posebno Ialhko služilo za večja družinska in prijateljska srečanja. Saj lega Doma, skoraj v središču mesta Riamos Me. jia, z obširnim vrtom kar vabi v to.
Alj si> vsi člani odbora SD rojeni še v Sloveniji pred 45, ali pa so tudi že mlajši?
Današnji odbor je lepa kombinacija vseh letnikov. Nekako polovica je rojenih v Sloveniji ali pa so prišli v Argentino kot o-troci, ostali pa .so tu rojeni.
Kakšne načrte goji odbor SD za .prihodnost?
Slomškov dom smo prejeli od
inlaši.h prednikov dograjen. Nas in naših naslednikov naloga naj' pa bo, da vsak dan dograjujemo duhovno zgradbo Doma. To pa bomo dosegli le še z večjo povezavo članstva z -različnimi aktivnostmi v eino družino.
Ali hi žele i še kaj povedati?
Še besedo zahvale. Najprej Bogu, da je dal 25-letnemu delu za skupnost .svoj blagoslov. Nato pa vsem javnim in skritim -delavcem, ki so doprinesti svoj delež znoja in ljubezni, da je zrastel „nov slovenski grič ima, argentinski pampi".
Pogovarjal se je Jože Škerbec
Tomazinov! mami za jubilejni šopek
Z veseljem se vsako nedeljo pozdravljamo z njo o'b srečanju pri slovenski maši v Slomškovem domu- Danes pa ji. še čestitajmo. 1. oktobra je doživela nov življenjski jubilej. Nj.hče bi jt ne prisodil 85 let, saj ne kaže še nič starostne slabotnosti. Njen duh je še vedno svež in njene noge premerijo še precejšnje razdalje, ko obiskuje svoje domače in prijatelje.
Ob njenem srečanju jo lahko občudujemo. Njen obraz je veder in nasmejan, njena beseda od-
ločna, njeno pripovedovanje živahno. Od Stvarnika je dobila lepe talente, s katerimi je dobro .gospodarila.
Še kot mala šolarka in tudi kasneje si je vedno želela, da bi se izučila kakega glasbila, predvsem violine. Pa je živela v takih časih, da ni bilo mogoče. Prva svetovna vojna, delo na kmetiji in še marsikaj drugega ji je vse želje in upe razblinilo. Ostalo ji je le veselje do petja. Njeno najljubše razvedrilo je bilo pri pevskem zboru. Še .danes irada zapoje. Namesto violine, ki si jo je tako želela, pa ima orglice, na katere rada zaigra naše narodne pesmi.
Vse najvažnejše družinske dogodke ima opisane v svojem dnevniku. V njem hrani tudi spomine na rodni dom v Logatcu na No* tranjskem, ki je stal ob potoku, v katerem so vaške perice prale in kmetje napajali živino. V družini sedmih otrok je bila najmlajša. Njena pridna in skrbna mama je bila bolehna, zato so imeli otroci več opore v očetu, ki je bil vesele narave.
Med prvo svetovno vojno je bila s sestro doma za vsa moška dela, povsod in ob vsakem času. Pred bratovo poroko pa je zapustila dom in odšla v pomoč o-samljeni teti na Kalce, kjer se je spoznala s pokojnim možem.
V zakonu sta imela 3 sinove in 3 hčere. Ustvarila sta si lep dom, ki pa sta ga pred rdečimi brez-božniki zapustila in ■odšla v tujino. Svojo težko begunsko pot je
opisala v lanskem letniku Duhovnega življenja.
Prestavljena v drugi, svet je Tomazinov® mama živela v duhu v še vedno ljubljeni domovini. Stalno si je dopisovala s sorodniki iz Slovenije. Še danes Ihrani številna pisma svoje starejše sestre, ki ji je prva leta napisala: ,.Mnogo ste pustili tukaj, a prostost, ki jo uživate tam, je še veliko več vredna. Zdi se mi, da ste vi bolj srečni v pregnanstvu kot mi v naši sužnosti." Tomazinova mama se je tega zavedala in pridno skrbela, da bi v svoji družini o-hranila slovensko, besedo in krščansko ču4enje.
Njeno lepo družino smo posebno občudovali ob jubileju zlate poroke v Slomškovem domu. To je bil nepozabno lep družinski praznik, ki ,ga je z veseljem spremljala vsa družina Slomškovega doma.
Pa je to veselje že po enem tednu zamorila slana velike žalosti. Lepa Tomazinova družina je nenadoma izgubila ata, čez dobro leto pa sta umrla v najlepši mladostni dobi še sin Vinko v Kanadi in hčerka Jožica, poročena Tušek.
To so bili težki, udarci za čuteče materino srce. Vendar Tomazinova mama ni klonila. Zaupala je v Boga in ohranila močno voljo do življenja. Ostala je sama v lepem prostornem domu, katerega so pod očetovim vodstvom pomagali zgraditi Vsi družinski člani.
Sposobnosti, katere ji je Bog
položil v naravo, se še danes odražajo v njenem življenju. Njeno veliko zanimanje so knjige. Od slovenskih pesnikov ji. je posebno pri sircu Simon Gregorčič. Še danes zna mnogo njegovih pesmi.
Iz ljubezni do slovenstva pomaga pri širjenju in vzdrževanju tiskane besede. Udeležuje se vseh naših prireditev. Ob njih obuja spomine, kako se je v mladosti udejstvovala v prosvetnem domu kot pevka, telovadkinja Orlica in igralka na odru.
Vse to veselje je hotela posredovati tudi. svojim otrokom, kar se ji je v polni meri posrečilo. Njena sinova Jernej in Franci sta že dolga leta pri pevskem zboru in nastopata tudi kot igralca na odru. Pravtako se je udejstvovala njena pokojna hčerka Jožica. Najmlajša hčerka Francka, poročena Vester, pa se je na njeno željo izučila tudi klavir in če je potrebno, spremlja cerkveno petje s harmonijem.
Vsa ramoška slovenska skupnost je posebno vesela najstarejšega sina Jerneja, ki kot sposoben predsednik z ljubeznijo vodi delo Slomškovega doma.
Tomazinova mama je še vedno središče velike Tomazinove družbe. Kako pozorna je do vnukov! Z lepim voščilom in tudi z darilcem se -ob njihovih praznikih spominja prav vseh. Zato ni nikoli sama. Vedno jo obkrožajo njenj domači, s katerimi jo vidimo v naši lepi slovenski skupnosti.
Nikoli ne drži križem rok. Njen dom je lepo urejen in vrt lepo obde-
lan, še posebno veselje ima do rež. Mnogo časa posveti tudi ročnemu delu, da -s svojimi izdelki razveseli svoje domače in prijatelje. Pridno vzdržuje pisemske zveze z najstarejšo hčerko Majdo, poročeno Leben, ki je v Kanadi, in s sorodniki iz Slovenije.
Bolj se odmika čas, bolj se redčijo močne slovenske korenine, bolj cenimo tiste, ki so še med nami. Slovenska družina Slomškovega doma se zaveda, da spada Tomazinova mama med najbolj vredne člane njene skupnosti, in ji ob doživetem jubileju prav iz srca čestita.
Anica Šemrov
SKALE S POTI
Ostra cesta reže pampi v srce brazde nemira.
Našo popotno pesem spremlja veter na orgle oblakov.
V ognju sonca plapolajo- lasje truden takt korakov-
Tiho trpi tolmun in boža čakajoče skale s prsti upanja.
Na golih skalah ni prostora za samotni čas.
Na vrh sem k nebu nesel — kot vsak — svoj križ.
Tine Debeljak ml.
Katici Prešernovi v iskreno priznanje
Pozdravimo jo dianes vsi njeni znanci in prijatelji. Tisti, ki jo poznajo še z gorenjskih tal, kjer je preživljala mladost. Tisti, ki so se z njo srečavali v begunskem taborišču v Avstriji, prijatelji, s katerimi je preživljala leta v Co-rnodoro Rivadavia, in predvsem tisti, ki se še danes srečujemo z njo.
Lepo so ji potekala prva mlada leta v domači hiši, kjer je bila v pomoč staršem, ki so imeli trgovino. Dobro se je počutila tudi v begunskem taborišču v Avstriji, posebno lepe spomine hrani na
tedanje sestanke KA im vesele pevske vaje.
Z vedro naravo, odkrito in prijazno besedo si je pridobila veliko prijateljev. 'Cenili so jo rojaki, ki so z njo delali v Moiro-nu. Ne morejo je pozabiti prijatelji iz 'Comodoro Rivadavia, kjer se je kot katehistinja in pevovod-kiinja posvečala argentinski verski skupnosti.
S posebno ljubeznijo jo danes pozdravljamo tisti, ki jo sedaj obiskujemo. Poznamo njeno življenjsko zgodbo, zato jo občudujemo. Junaško je prenašala težke življenjske udarce in zaupala v Boga tudi. v naj večjih preizkušnjah.
V težavah, ki jo spremljajo iz dneva v dan, se ne pritožuje. Razgovor z njo je prijeten. Vedno je pripravljena dajati dobre nasvete in srečna je, kadar koga tudi obdari. Z oddaljenimi prijatelji in sorodniki si pridno dopisuje.
Z zanimanjem spremlja življenje slovenske skupnosti in srečna je, če je lahko pri slovenski maši ali na slovenski prireditvi.
Hvaležni za svetal vzgled krščanskega optimizma ji želimo še vnaprej poguma in zaupanja v božjega Plačnika, ki jo bo nekoč bogato obdaril.
Anica Šemrov
Ob 30 - letnici
Našega doma v San Justu
Predsednik Našega doma Jože Miklič govori o zgodovini in življenju ND.
Letos praznuje slovenska skupnost v San Justu vrsto jubilejev: 35-letnioo slovenske maše, 35-letnico Balantičeve šole, 30-letnico Našega doma, 15-lebnico Mladinskega zbora in 25. mladinski dan. Naprosili smo predsednika Našega doma, da nam v glavnih obrisih predstavi sanhu-ško skupnost in še posebej Naš dom.
Rdlaj so se začeli naseljevati S ovenei v San Justu in njegovi okolici?
Prvi Slovenci so se naselili v San Justu kmalu po izkrcanju velikih skupin izseljencev, ki so dospeli bodisi iz avstrijskih bodisi italijanskih begunskih taborišč.
Da se je tako številna skupina naselila ravno v tem okraju Velikega Buenos Airesa, je verjetno vzrok v tem, da je to področje eno izmed najbolj industrijskih. In to je razumljivo, saj je slovenski človek — podjeten in skrben kot je — hotel najprej preskrbeti kruh svoji družini in v tedanji dobi je bila ravno industrija v najlepšem razvoju. Delodajalci so kmalu spoznali pridnost in zanesljivost naših ljudi in jim nudili polno zaposlitev.
Kakšni so bili začetki življenja rojakov?
Že stari slovenski pregovor pravi: „Vsia.k začetek je težak.“ Tudi za nas prvi koraki niso bili lahki. Poleg kruha je vsak trojak v prvi poiskal vsaj skromno stanovanje. V sanhuški župnijski cerkvi, danes stolnici, smo dobili priložnost za nedeljsko mašo in tudi za maša slovenska verska opravila. Prvo spovedovanje za Slovence je bilo že pred veliko nočjo leta 1949 in prva maša 14. avgusta istega leta. Zbralo se je okoli 150 rojakov. Obakrat je prišel med nas sedaj že pokojni msgr. Anton 0>re-har. Z redno nedeljsko mašo za Slovence je začel pred veliko nočjo leta 1951 na prošnjo msgr. A.
Orelharja salezijanski duhovnik Janko Mernik in nam nato maševal do svoje bolezni leta 1969.
Farni pevski zbor je v začetku vodil Rudi Mairiinič, za njim Janko Zakrajšek in pozneje Štefan Drenšek. V zadnjih letih tega pevskega zbora je ustanovil mladinski zbor pevovodja Andrej Selan. Mladinski zbor je v svojih 15 letih razvil živahno dejavnost in dosegel visoko raven. Z velikim uspehom nastopa pri domovih in cerkvenih prireditvah, večkrat tudi na osrednjih slovenskih prireditvah in nemalokrat tudi pired argentinskim občinstvom.
Naš ljudskošolski tečaj Franceta Balantiča je začel delovati najprej v farniih protorih, pozneje pa v prostorih Dobrepoljske gostilne, dokler ni prišel do svojih učilnic v Našem domu. Šolo vodi od začetka do danes Angelca Klanšek z vso ljubeznijo in požrtvovalnostjo.
Tudi naša odrska dejavnost je našla svoj prvi prostor v farni dvorani. Slovenski farni oder je ustanovil Ivan Oven, poznejši kulturni referent Našega doma. Veliko je delal na kulturnem področju.
Kako je prišlo do Našega doma pred tridesetimi leti?
■Ob vseh do sedaj omenjenih dejavnostih naše slovenske skupnosti v San Justu je postalo jasno, da smo potrebovali skupen prostor, kjer 'bi se naša dejavnost še bolj razmahnila. Saj gostoljubnost, ki smo jo uživali, je imela
seveda .svoje omejitve. Tedanji vodilni možje naše krajevne skupnosti so to močno željo tudi kmalu uresničili. Samo dvesto metrov od glavnega trga so kupili staro stavbo z obširnim vrtom. Predem si je slovenski človek dogradil svojo hišo, je že mislil tudi na skupni dom. S tem je pokazal, kako mu je pri srcu skrb za šolsko in po-šolsko mladino, za kulturno udejstvovanje in zdravo domačo družabnost. Zato je večkrat puščal ob strani svoje lastne potrebe na račun skupnosti. Tudi tukaj pride do izraza slovenski pregovor, ki pravi, da nikdar ne zaslužiš tako malo, da ne bi lahko kaj prihranil, in da nikoli tako dobro ine zaslužiš, da ne bi. lahko vse zapravil.
Kako se je razvijalo življenje v Našem domu?
Vsako organizirano življenje ima svoje sončne in tudi senčne strani. Prvi predsednik ND Ludvik Hren in kulturni referent Ivan Oven sta se morala veliko truditi, da sta nekatere člane prepričala o nujnosti graditve Našega doma. Nekateri so namreč menili, da bi se z graditvijo krajevnih domov zakasnila uresničitev zamisli o naši skupni centrali. Pa se je izkazalo, da so ravno krajevni domovi v veliki meri pripomogli do naše organizirane skupnosti.
Dirugi predsednik'ND je bil Lojze Zakrajšek. Za njegovo dobo je značilno dvoje stvari: notranja povezava in pa prilagajanje no.
Pročelje Našega doma v San Justu.
tranjih prostorov za najnujnejše potrebe. Naslednji predsednik ND Franc Benko je kot gradbeni stro-koevnjak veliko pripomogel, da je današnji dom tak, kot je. V času izdelovanja prostorov v prvem nadstropju je prevzel predsedniško mesto Peter Čarman in kot dobro stoječi podjetnik napravil veliki sunek v gradnji. Nato pride doba Toneta Oblaka, ki nadaljuje začeto delo in se kot mojster v dekoraciji posveti notranji o-premi; tudi splošni načrti. ND so izšli iz njegoviih rok. V dobi predsednika Staneta Mustarja pride do nakupa novega zemljišča in se že začne z gradnjo novih prostorov; v dobi predsednika ND
Marjana Bogataja pa se dela nadaljujejo in pride skoraj do končne dograditve.
Kako se danes razvija živ'je-nje v Našem domu? Katere so vaše vsakoletne prireditve? Je dovolj sodelovanja?
Če na kratko opišemo sedanje življenje ND, lahko rečemo, da je precej razgibano. Ob ponedeljkih navadno ni večje aktivnosti, vendar nekateri ta dan izrabijo za kakšne posvete ali pogovore. Ob torkih ima navadno seje mladina ali pa člani KA. Ob sredah proti večeru so pevske vaje in nato se mladi v spodnjih prostorih običajno razvedrijo v razniih športnih
panogah. Druge pa vidimo, kako navdušeno trenirajo za prihodnje meddomsko ali prijateljsko srečanje v odbojki. Ob četrtkih je spet malo oddilha, kadar pa so priprave za kakšno prireditev, se ta dan uporabi za irazne vaje. Ob petkih je dom spet poln mladine; po pevski vaji so navadno treniranja v namiznem tenisu in odbojki, malo „starejša“ mladina i-gra „papi-football“, drugi pa ta-rokirajo. To razgibano življenje ob petkih se včasih zavleče do poznih ur. Ob sobotah dopoldne je v ND pouk Balantičeve šole, v popoldanskih urah pa se učenci vrnejo v dom igrat z žogo. Ob sobotni večerih pride na vrsto „klub penzionistov": nekateri ta-rokirajo, drugi balinajo. Ob nedeljah po maši opazimo nekatere pri zajtrku, druge v prijateljskem pogovoru ob pelinkovcu, spet drugi pa se merijo v balinanju. Ob nedeljah dopoldne so v domu tudi sestanki za naraščajnike in narašča jnice, mladce in mladenke ali pa za mladino. Tudi za kulturna predavanja so te ure najprimernejše. Skupina „penzionistov“ običajno ponovi svoj obisk v nedeljskih urah proti večeru. — Tako nekako poteka teden za ted-mom v Našem domu. ,
Število našilh vsakoletnih prireditev za širše občinstvo je omejeno zaradi pomanjkanja prostih sobot in nedelj, ker se moramo ozirati na prireditve drugih domov in organizacij. Delovno dobo začnemo navadno po vsakoletnem občnem zboru aprila ali maja s
člansko večerjo, na kateri sprejmemo nove člane. ND šteje danes nad 500 članov. Junija imamo krajevno domobransko proslavo. V zadnjih letih je v rokah mladine, ki jo vedno pripravlja z velikim spoštovanjem do naše preteklosti. V zimskem času je lovska veselica ali pa srečanje ob kolinah. Na spomlad se začnejo priprave za vsakoletni krajevni mladinski dan. Obletnico ND praznujemo vsako leto na drugo nedeljo v oktobru. Je to naša osrednja prireditev. Za njo pride še tombolska prireditev. V začetku decembra je sklepna prireditev Balantičeve šole. Odbor staršev naše šole priredi avgusta tako imenovano družinsko nedeljo, ki soupade s praznovanjem otroškega dneva. Za božič imamo božičnico s primernim prizorom in sodelovanjem mladinskega pevskega zbora. Ob koncu leta pripravimo silvestrovanje. Tudi pustno veselico pripravimo vsako leto in na veliko nedeljo velikonočni zajtrk s primernim prizorom. Pri. vseh navedenih prerireditvah imamo vedno polnoštevilno udeležbo tudi izven-diomovske publike, in to predvsem zaradi tega, ker so prireditve o-bi.čajno skrbno pripravljene, bogate po vsebini in z odlično scenerijo našega nadvse požrtvovalnega kulturnega in mladinskega referenta Toneta Oblaka ter v vešči režiji neumornega Frida Beznika.
Kateri kraji spadajo v San Justo?
Spomin na eno izmed kulturnih prireditev v Našem domu.
Krajevno območje ND je zelo obširno, saj obsega naslednje kraje: San Justo, Barrio Floralgo, Vlila Constructora, Barrio San Nicol&s, Villa Madero, Tabla da, Casanova, Barrio Belgrano, Barrio Pelufo, Ezeiza in Monte Grande. Računamo, da je rojakov v našem okraju nad 1000, v ND je včlanjenih nekaj nad 500, število agilnih pa se zniža na nekaj desetin.
Kakšen pomen pripisujete slovenski maši in slovensk:m verskim opravilom za organizirano skupnost?
NI dvoma, da slovenska verska opravila v veliki meri pripomorejo našemu organiziranem življenju v naši srenji. Zelo lepo so o. •biskovane naše nedeljske maše, prav tako molitvene ure pred prvimi petki. Zelo dobro so oskrbovani bolniki in onemogli, saj jim dušni pastir dr. Alojzij Starc posveča vso pozornost in duhovno oskrbo. Tudi sicer laihko rečem, da je sanhuška verska skupnost
dušnopastirsko res dobro oskrbovana.
Ali se m adi rod vključuje v slovensko skupnost in življenje Našega doma?
V tem pogledu smo prav zadovoljni, kajti mladi rod, se pravi že druga generacija, katere starši so bili že tukaj rojeni, redno in rad prihaja v Naš dom. To, česair starši naših mladih niso imeli v toliki meri, hočejo sedaj posredovati svojim otrokom, in to je zelo pozitivno in na ta način jih odtegnejo kvarnim vplivom ceste. Malo starejša mladina pa še počasi prevzema odgovornosti na svoja iramena. V sedanjem odboru sta na primer samo dva odbornika rojena v „sbairem kraju", vsi drugi pa so že tukaj rojeni. Vsi ti mladi odborniki kažejo veliko spoštovanje do naših izročil in ni dvoma, da bodo tako tudi nadaljevali.
Ivakštne načrte imate za prihodnost ND?
Glede prihodnosti je in ho naša skrb, da se obrani ali celo zboljša dosedanje domovo življenje. Vedno si prizadevamo, da bi pridobili še novih moči, tako da se krog sodelavcev vedno veča. V gradbenem pogledu pa je naš načrt dokončati nekatere še nedodelane stvari in pokriti športno igrišče.
Kaj bi še radi povedali?
Ob teh pomembnih jubilejih se človek nehote zazre v preteklost. Iz te tridesetletne dobe se človek rad spomni na lepe folklorne nastope na domačem odru, na gostovanju v Bariločah, v Merlu in v Mendozi, po zamisli Toneta 0-blaka in s koreografskim oblikovanjem nekdanje ruske baletne plesalke, ki je kot politična begunka živela več let v Jugoslaviji.
Zelo dobro so bili organizirani srečelovi, ki so imeli za glavni dobitek avtomobil. Ti srečelovi so bili povezani z večerjo za 700 do
800 udeležencev in s pestrim programom. Organizirali smo -oelp „charter“ z obiskom naše prelepe Koroške in Primorske. V spominu so ostali razni članski izleti kot npr. v Miramar, Brazo Largo in drugi. Priredili smo razne tečaje, npr. za ročna dela, za pletenje, kuharskega ipd. Skupina agilnih članov je kupila lepo letno letovišče „Naša domačija", ki ga v vročih poletnih dneh obiskujejo tudi mladi udeleženci počitniških dni. Približno isti člani so tudi ustanovili potovalno a-gencijo Iliriatur, ki ima svojo pisarno v isti stavbi kot ND.
Ob premišljevanju vsega opravljenega dela bi se moral človek zahvaliti neomejenemu številu sodelavcev in garačev, toda v bojazni, da ne bi nehote koga opustil, naj bo tu izrečena zahvala vsem z željo, maj vztrajat?, dokler jim bo Vsemogočni dal moči.
Pogovarjal se je Jože Škerbec
ROMANCA O SMARAGDNIH OČEH
Večer žari med vozli skal, srce oživlja kamnov val. Smaragdni krog kot pampe lok objema me v globino rok.
Smaragdni kres se iz očes
ti dviga tiho do nebes.
Kovinski šum trepeče v noč, med črno senco mir pojoč. iSmaragni soj bledi nocoj
v dolini speči pred menoj.
Nemirne sence, molk oči, trenuten blesk — in spet v temi.
Tine Debeljak ml.
Slovenski dan
(Utrinki ob Slovenskem dnevu v San Justu, 6. aprila 1986)
Strmim v mogočno slovensko domačijo. Rodnico slovenskega zdravega življenja! V to presenečenje, v nekaj tako nepričakovanega, veličastnega' — da ti je dano delček domovine občudovati pred teboj. Tu, v svetu, kjer si stisnjen med kipeče stolpnice, ra-1 stoče v meglene višine, kjer se zidovje zrašča v stisnjena naselja — tu vmes stoji topli kmečki dom pod gorami kot ina dlani zelenega vrta, rastoč iz cvetnih livad in s smrekovim gozdovjem ogrnjen. Z ganka se ziblje valovje visečih nageljnov, čez zemljo kima cvetna pomlad...
Potem se zgrne kipeča mladost pred nas: vse valovi, se vrti, dviga iin pada in spet vstaja. Rožen-kravt in nageljni se pozibavajo ma zrelih prsih, ljubeči pogledi se iščejo, zapeljivi nasmehi se križajo.
„Pridi, Mojca, iščem te!“
In z drugega konca zveni odgovor: „Martin, kje si? Me slišiš? Moje srce te kliče!"
Nenadoma, še ine opaziš: vse je že združeno. Prsti se oklepajo prstov, dlan se vrašča v dlan, en sam utrip srca drhti v živi verigi mladosti. Src ne moreš več ločiti! Z nevidnimi nitmi so povezana, ine vidiš jim začetka, ne najdeš konca. Vse je neizmerno velika ljubezen, ki gori le v .izziva-
jočih fantovskih ognjih nekje v dnu oči in se razliva v cukreno sladki smehljaj sreče na dekliških licih.
Ste čuli ta vrisk? Fantovski vrisk! To je korajžno vabilo na ohcet.
In potem?
Zibelka! Zakladnica sladkih sanj otroškega sveta. Kako si nam potrebna, ti ponosna znanilka slovenske rasti! Brez tebe bi tudi zemlja umrla, ker ne bi bilo nikogar, ki bi jo ljubil.
Čuj, dedek! Vem, da ti prija počitek ikot mačku zapeček. Pa vendar: izmeri, razžagaj, izteši, pa s tistimi, toplimi slovenskimi srčki poslikaj stranske deščice in niad zaglavjem! Saj ti veš: tako zibelko zbij, ki bo včasih zaškripala, ko se bo pod trdo nogo babice zaguncala. Otroku bo ta domača muzika izvabila nagajiv smeh na lička...
Iz otroka je zrasel pastirček: iz vrbove žvegljice mu poje pomlad, žarki sonca rosijo zlat prah na rožnate trate. Sdmo kipeče življenje in zdravje...
Zaobrne se mesec. Poletne trave se poslednjič zasolzijo pod o-strinami kos. Grabljice pospravijo dehteče seno pod ostrešje o-šabnih kozolcev.
Na poljiih zori jesen. S pahljačasto roko zajema zrele plodove
in jih siplje v košare in koše: čakajoče shrambe se polnijo z zrelim vonjem sadov in zemlje.
Plodovi žarijo v goreči zarji. V razkošne barve .se odevajo in od jutra do večera njihovemu prazničnemu preoblečenju ni konca. To je poslavljanje trav in drevja, žlobudranje ptičev, bajanje v razkošnosti, ljubosumno ogledovanje in kimanje.
Brajde se šibijo pod težo grozdja, nad gamkom ded obeša zlička-ne koruzne stroke. Misli se ti zvrtijo v večerih ličkanja in v plesu s harmoniko. Udarci plesalcev ji merijo takt.
Gorice vabijo v trgatev: bren-tarji vriskajo s hriba v hrib in polnijo brente. Grozdje se solzi pod stiskalnico. Kostanj sladko diši iz zamrle žerjavice.
In zvečer? Pesem in muzika in smeh in ljubezen!
Si pokušal mošt? Da ti ne gre? Počakaj do Martinovega! Tedaj se boš najucikal novega vina, a že zdaj misli, kako im kje si boš podpiral glavo. Veseli povabljenec v kleteh, ne brani se izprazniti kozarec !
Majolike in kupice — nazdravljanje, točenje in trkanje, kajti Bog ga je dal, da zaceli žuljave roke im prilije Židane volje v človeško srce... In potem? Potem? Mlade kličejo veseli večeri. Starim je odmerjeno mesto na zapečku. Vse mineva, vse premine!
Zima nam razdeljuje v tihoti svoje deviško okrasje.
To in še nekaj pesmi, ljubka folklorna Velikonočna slika (če bi bila 'izvedena kakor jo je avtor napisal) je bilo jedro Slovenskega dne. Letni časi do potankosti in tveganosti 'naštudirani (ga. Lola Beck) i.n predstavljeni pred nas z vso folklorno bogatostjo, scensko, lučno in glasbeno razkošnostjo, kar je dajalo brez dvoma popolno umetniško dovršenost (g. Tone Oblak). Naše čestitke!
Muziko je popila sveža aprilska noč, polmrak je zagrnil domačijo. Nad njo so spet mežikale zvezde južnega neba.
Zamislil sem se. Morebiti bi pa le kazalo označiti vsak letni čas posebej s kratko 'in izbrano besedo: življenje v zibelki, lepoto košnje in petje grabljic, mikavnost ličkanja, privlačnost trgatve -in zorenje vina, folklorne slikovitosti podoknic. To. mislim v dopolnilo prikaza pristnih slovenskih letnih časov. Letni časi v vsej vsebinski popolnosti, muzikalni. in pevski toploti — dovršena umetniška podoba naših najznačilnejših letnih menjav. Predvsem za mlajši slovenski rod, ki vsega tega ni doživel, da bi vs° lepoto in zanimivosti mogel dojeti z očmi, sluhom, srcem in razumom !
Kajti ta program si bomo gotovo zaželeli videti še kdaj... in kdaj! Kdo bi ne bil zaljubljen v toplo slikovitost domačih letnih časov!
Jože Krivec
Pogovor z Angelco Klanšek, voditeljico Balantičeve šole
Letos boste praznovali petintri-desetletnico Balantičeve šole. Ali bi za bralce I)Ž lahko kaj povedali o njenih začetkih in njenem razvoju? Kdo so v tem času poleg vas poučevali? Koliko učencev je šlo v teh petintridesetih letih skozi Balantičevo šolo? Kdo poučuje etos in koliko učencev imate sedaj ?
Začetek našega tečaja — kakor vseh ostalih — je bil težak, naj bo glede prostora ali učil. Prve prostore smo dobili v sanlhu-škem župnišču. Ker pia tu večkrat mi bilo prostega kotička za nas, smo iskali zatočišče v privatnih hišah. Tako ise je naša šolska družinica znašla v Greg-čevi gostilni, včasih pa tudi pri
Tomažinovih, dokler nismo našli stalnih prostorov v Našem domu leta 1956.
Težko je bilo tudi z učnimi pripomočki. Za mlajšo skupino smo imeli en učbenik jz taborišča, za večjo skupino pa smo si pomagali., 'kakor smo vedeli in znali. V pomoč so nam bile šolske seje, na katerih smo se skušali o teh stvareh dogovarjati.
Da bi naštevala sodelavke v šoli, bi bilo nevarno, saj bi prav gotovo koga izpustila. Vsekakor so se vedno našle požrtvovalne moči, ki so rade priskočile na pomoč — zlasti pozneje, ko smo tečaj že razdeljevali po razredih.
Skozi našo šolo je šlo doslej kakih 500 učencev. Letos je 85
učencev z vrtcem vred. Poučujejo: 'katehet je delegat dr. Alojzij Starc, v vrtcu sta Jožica Malovrh in Kristina 'Grilj, pirv.i. razred poučuje Magda Zupanc, drugega Marija Zupanc, tretjega I-rena Poglajen, četrtega Danica Malovrh, petega in šestega Kristina Jereb, obe višji skupini sta pa na mojih ramah. Petje vodi Arniča Mehle s pomočjo Andrejke Selan. Za :red, disciplino in vse upravne reči pa skrbi že dolga leta gospa Ivanka Puhek.
France Balantič ni otroški pesnik, je pa eden največjih slovenskih pesnikov in še narodni mučenec povrh. Ali se šolarji uče tudi njegovih pesmi?
Ko smo iskali imena za naše šole, res ne vem, kako da sem se spomnila m a 'Balantiča. Najbrž sem čutila, da' bodo v tem mladem mučencu otroci le našli vzor zvestobe in ljubezni do vsega slovenskega in da bodo v njegovi žrtvi za vero našli tudi oporo. Njegove pesmi res iniso otroške, so pa nekatere tudi po ču'enju in vsebini zelo dostopne otrokom in so se že pri. mnogih nastopih izkazali z njimi.
Kako je bilo s šolo v taboriščnih letih?
V taboriščih je bilo šolstvo precej dobro urejeno. Za prostore je poskrbela taboriščna uprava, iz-vežbanih učnih moči je pa bilo tudi dovolj. Vpogleda v osnovnošolsko delo nisem imela, ker sem poučevala v vrtcu, ki ni imel do-
sti stika z ostalo šolo. So pa bili prostori vrtca zelo lično urejeni : stene poslikane s pravljicami, iz taboriščnih delavnic smo pa dobivali vsakovrstne igrače.
Ali imate vseskozi isti učni program? Kdo ga je izdelal? Ali ga lahko uresničujete?
Učni program se vseskozi, dopolnjuje. Prve programe sta v glavnem izdelala gg. Majhein in Mizerit, te pa je učiteljski zbor po potrebi pril ago j e val. Zlasti za prvi in drugi razred se moramo zahvaliti, gdč. Anici Šemrov za njene skrbno izdelane zvezke. Obe knjigi, Zdomski živžav in Slovenski svet, pa iso pripravile za to določene učiteljske skupine.
Na kaj ste polagali posebno važmosit vsa ta leta pri vodstvu vaše šo e?
Na naši šoli smo do zadnjih let polagali maj več j o važnost slovenščini z ozirom na branje, pisanje, spoznavanje zaslužnih slovenskih m:ž, 'njihovih del, kar smo povezovali z zgodovino in zemljepisom. S slovnico smo se spoprijeli le zadnja leta, pa se zdi, da smo pri prejšnjem načinu več dosegli, siaj so iz šole prihajale učenke, ki so si z dobrim znanjem branja odprle pot v vse druge učenosti. Seveda so s poukom povezami tudi vsi dogodki cerkvenega leta, zlasti, pa tudi vzrok našega bivanja v tej deželi — to je ideološko u-smerjiamje učencev.
Poleg šolskih predmetov v o-
žjem pomenu besede imate tudi pevske in igralske nastope. Kakšno važnost pripisujete le-tem in kdo vam pri tem pomaga? Koliko nastopov ali sodelovanj pri drugih prireditvah imate redno vsako teto?
V naši šoli smo res ves čas mnogo prepevali, celo dr. Miha Kreka smo sprejeli z majhnim koncertom, pa tudi druge obiskovalce. Tudi za kako igro se vsako leto pripravimo. Otroci pri igrah v slovenskem jeziku mnogo pridobijo: pri izgovorjavi in novih 'besedah. Vsako leto šola sodeluje pri očetovski, domobranski, materinski, proslavi, na družinsko nedeljo, pri obletnici Doma, za Ibožič in veliko inoč. V veliko pomoč nam je pri vseh prireditvah g. Frido Beznik, saj v glavnem vse on režira, za 'kar smo mu vsi zelo hvaležni. Za pestrost odira pa ise moramo zahvaliti g. Tonetu Oblaku.
Ali imate pomoč in zaslombo pri šolskem delu pri šolskem odboru in odboru Našega doma?
Šolski odbor staršev nosi velik del bremena pri naše-m delu. Doslej so bili vsi odbori zelo delav-mi. Imamo s'koro vsak mesec sejo, po potrebi ise pa celo sami skupno dogovarjajo. Tudi Niaš dom nam je zelo naklonjen. Smo kakor jež, ko nam zmanjka prostor za kakšen razired, nam odbor Doma že najde prostor, ki ga želimo.
Kakšne odnose imate z drugimi šolami? Kaj vam pomenijo mesečne seje vseh voditeljic s š<*"-sk:m referentom Zedinjene Slovenije?
Vse šole imamo med seboj prijateljske odinose. Nia sejah si voditeljice pod vodstvom g. referenta Franceta Vitri ha izmenjamo misli, skušnje, si priskočimo na pomoč pri šolski, snovi, delamo skupne načrte, skratka, smo ena 'družina, ki si pomaga, kjerkoli je potrebno.
Ali nudijo starši šolskih otrok primerno sodelovanje? Ali sploh pošiljajo vse slovenske družine svoje otroke v sobotno dopol nilno slovensko šolo? Kaj pa narodno mešane družine?
-Sodelovanje staršev je pač različno. V večini se zanimajo za delo v šoli in sodelujejo is šolo. Je pa seveda tudi nekaj družin, 'ki prepuščajo vse delo šoli. in se ne zavedajo, da brez njihovega sodelovanja otroci ne morejo napredovati v maši šoli. Tudi je nekaj takih družin v našem okolišu, ki otrok ne pošiljajo v slovensko šolo, a jih skoro ne poznamo, ker so oddaljene od slovenske skup-
mosti. Z otroki iz mešanih družin je seveda 'težko. Imam nekaj izjem, ko so se taki obroči precej dobro privadili, slovenskega jezika. To je največkrat zasluga starih istaršev. V večini primerov pa taki otroci, počasi šolo zapusti, jo, ker ne zmorejo dela.
Ali hi želeli kaj povedati svojim nekdanjim učencem preko Duhovnega živ jenja?
Svojim nekdanjim učencem bi rada povedala, naj se večkrat spomnijo, kdo je bil zavetnik šole, v katero so prihajali, in kaj je on žvtvoval za domovino in vero. Morda jim bo to še vedno v vzpodbudo, da bodo ostali zvesti narodu in veri, za kar je dal Balantič svoje življenje.
Pogovarjal se je
Jože Škerbec
v družini
Pismo ženinom
in nevestam
ol> cerkveni poroki
Draga novoporočeinca!
Ob Vajini cerkveni, poroki bi Vama rad izrekel svoja prisrčna voščila in najboljše želje za Vajino skupno življenjsko pot. Bog, ki je vir življenja im ljubezni, Vama daj obilo svojega blagoslova in vseh svojih darov za srečno in lepo zakonsko ter družinsko življenje. Jezus Kristus Vama bodi pot, resnica in življenje im Vajin zvesti spremljevalec. S cerkveno poroko, ki je kot zakrament posebno znamenje božje milosti in pomoči, sta se na m o v in globlji način povezala tudi s Cerkvijo. Zato smeta vedno zaupati tudi v prijateljstvo in molitev cepkvene-nega občestva v župniji, kjer bo
Vajina nova družina Cerkev v malem. Tako 'bosta mogla lažje vztrajati v zvestobi vse življenje.
Veliko spodbudnih besed in različnih napovedi bosta slišala ob svoji poroki in v prvih časih svojega zakonskega življenja. Cerkev kot občestvo verujočih Vama želi dati na pot kruha božje besede v Sv. pismu in kruha življenja v evharistiji. Nudi Vama tu-
di prijateljsko človeško besedo v pogovorih, skupinah in v verskem tisku. iSprejmita to duhovno hrano odprtih rok in predvsem odprtega' .srca.
Ljubezen dveh mladih ljudi, ki. se odločita za zakon, je vsa' v znamenju življenja. V ljubezni želita najprej vidva sama doživljati čim bogatejše, srečnejše in lepše življenje. Iz Vajine ljubezni pa bo vzklilo tudi življenje Vajinih otrok. Z njimi bosta v družini delila vsak dan in v njih u-resničevala svoje upe in načrte. V njih bosta na poseben inačin služila življenju; sprejela bosta skrb in odgovornost zanj ter ga tako varovala. Današnji svet je večkrat tako sovražen življenju. Zakonci se tu in tam naravnost branijo novega življenja v otrocih. Včasih celo nasilno uničijo
že klijoče življenje in zavračajo veliko poslanstvo, da bi služili življenju, zanj v ljubezni skrbeli in ga varovali. Zato Vaju prosim: bodita v službi življenja im ne v službi umiranja in izumiranja naših družin in našega naroda. Sprejmita odgovorno, pogumno, velikodušno, polna zaupanja in plemenite požrtvovalnosti o-troke kot božji dar. Ne popustita pritiskom tistih, ki se posmehujejo številnim družinam in službo življenju sebično odklanjajo. Z otroki bosta sicer imela veliko skrbi in dela, a pomnoženo bo tudi Vajino veselje in sreča, bogastvo in smisel Vajinega življenja. Živa vera v Boga, zaupanje v božjo pomoč in varstvo ter (nesebična ljubezen, ki živi iz božje dobrote in ljubezni, Vama bo dajala moči za tako življenje. S tem bosta tudi največ naredila za naš narod im njegovo prihodnost.
'S temi željami in s to prošnjo Vaju, draga novoporočenca, izročam posebnemu božjemu in Marijinemu varstvu in Vaju blagoslavljam ter prisrčno pozdravljam
+ Alojzij Šuštar, ljubljanski nadškof in slovenski metropolit
Lojze Kozar
svečni
„Ali ni nas nekaterih Bog prej pozabil, kakor mi njega? Zakaj' je ta njegov svet talk, da sem že s sedemnajstimi leti morala zapustiti domače gnezdo, 'kjer je čivkalo preveč mladičev in 'odpiralo svoje lačne kljune, ker ni bilo dovolj potrebnega za vsakdanji kruh? Poleg tega pa so se drugi kopali v razkošju in od presitosti niso vedeli, kaj bi počeli na tem svetu."
„To je hudo. Toda tega ni Bog kriv. človeku je dal pamet in srce, naj bi .s tema dvema odličnima darovoma urejal ta svoj iin njegov svet. In človek ga urejuje, toda pri tem preveč uporablja svoj razum in premalo svoje srce. Potem pa nastane svet, ki je razumarsko Ihladen, pravičen samo v nekih načelih, ini pa pravičen po isrcu, po svoji čustveni plati. Nazadnje je razum vse nekakšno vrhovno načelo, ki zanika tudi svojega Stvarnika, ker hoče vsemu biti absoluten gospodar. (Srce mora molčati in tisto, kar bi naše življenje olepšalo, ga napolnilo z bratstvom in ljubeznijo, mora žalostno umolkniti. Tega
ni Bog kriv. Tega je kriv človek."
„Če je Bog gospodar, tega človeku ne bi smel dovoliti."
„Poitem pa človek me bi bj.l več človek, 'ker ne bi bil svoboden."
»Govoriva menda kar tako v prazno. Vse to sveta ne spremeni. Rajši mi povejte, kako bo z moj i ma otrokoma ?“
»Glede česa, Rozika?"
»Glede krsta. Bi se dalo kako urediti?"
»Če želite, iseveda. Toda zakaj želite, da bi bila vaša otroka krščena?"
»Ne razumem prav, zakaj vas to zanima, toda otroka odraščata in se vključujeta v to vaško skupnost. Ali in a j bosta beli. vrani med otroki, ki so vsi krščeni ?"
»Samo zaradi tega, Rozika?"
»Tudi druge stvari so. Kako naj to razložim ? Glejte, živim med temi ljudmi in se moje življenje na zunaj čisto nič ne razlikuje od njihovega. Morda ti verniki celo več slabega storijo 'kakor jaz, bolj preklinjajo, kvantajo, so škodoželjni in opravljivi. Toda čutim, dia imajo kljub svojim napakam neko upanje, neki globlji cilj 'in s
tem ineko trdnejšo podlago za življenje, ki jim zato ne teče v prazno."
„Vi torej želite, da bi vaša o-troka tudi imela takšno upanje in bi našla smisel svojemu življenju."
„Želim, da bi bila srečna. U-pam, da bosta na ta inačin laže srečna in zadovoljna."
„Z drugo besedo: radii bi, da bi otroka bila vernia j.n versko vzgojena."
„To bi rada."
„Potem je vse v redu. Bariča ju bo poučevala, da bosta za 'krst dobro pripravljena. Ker sta dovolj velika, bosta že sama pri krstu odgovarjala. Morata pa vedeti, kaj. krst pomeni in zakaj ga prejemata."
,,Bariča naj ju kar začne učiti."
Bariča se je z veseljem lotila dela in ju je redno učila, predvsem pa je z njima veliko molila. Molitev na pamet sta se naučila zelo hitro, 'ko pia so molili tako, 'kakor je kateri hotel Bogu kaj povedati, sta pa Bairieo v iznajdljivosti prekašala, saj sta imela več otroške' domišljije.
Čez eno leto .sta bila oba v veri toliko poučena, da je bil župnik zadovoljen iin je izjavil, da sta za krst pripravljena.
V tem času se je Rozika z ljudmi dobro udomačila, saj je hodila pomagat k poljskemu delu, pa tudi v gozdu je pomagala in pri gradnjah. Kjer koli je bila potreba, so ljudje radi šli prosit njene pomoči, 'ker je bila dolbra de-
lavka, pa tudi zgovorna in prijazna.
Največ je pomagala pri tistem •slokem človeku, Janezu, ki je bil takrat, 'ko so jo hoteli inaginati iz župnišča, najbolj glasen. Pred tremi leti mu je umrla žena in o-isifcal je sam z malim otrokom. 0-troka je vzela mati pokojne žene, kajti Janez ni. znal ravnati z malim, ki je komaj' shodil. Zdaj je bil čisto sam v svoji Ihiši. Imel je lepo kmetijo, v hlevu štiri krave in dva 'konja pa nekaj svinj. Edino skrb za živali ga je držala pokonci, da se ni popolnoma zanemaril i,n zapil od žalosti.
Včasih je prišla ta ali ona soseda, da mu je malo pospravila, oprala in hišo za silo uredila. Po nekaj mesecih so se tega naveličale in čakale druga na drugo, kdaj' se bo katera spomnila iin priskočila Janezu na pomoč. Nekega dne je ena izmed njih rekla Roziki :
„Tudi ti bi lahko kdaj priskočila Janezu mialo na pomoč. Revež je, ko nima ženske roke. Vse v hiši je inarobe. Me diruge 'smo mu že velikokrat pomogle."
,,'N.ič mi ni. rekel."
„Nam tudi ne. Šle smo kar tako."
„Pa če mu ne bo po volji?"
„Tega se ne boj. Samo prositi noče."
Čez nekaj dni, ko je premagala nekaj pomislekov, se je Rozika odpravila k Janezu. Bilo ja je nerodino, kakor da se vsiljuje, to-toda šla je samozavestno, vsaj na zunaj 'in ispotoma je vsakemu re-
kla, da gre Ik Janezu, ko so jo spraševali, kakor je na vasi navada, kam gre.
„PrišIa sem malo pospraviti," mu je zaklicala proti hlevu.
Janez je zardel in bilo mu je strašansko nerodno. Prej' bi pričakoval, da mu pride pospravljat župan kakor pa Rozika, saj se je še dobro spominjal, kako se je šopiril in širokoustil proti njej, ko jo je hotela' vas izgnati in kako je prav on govoril v imenu vseh. Zato je zdaj' zaloputnil hlevska vrata in zaklical proti kuhinji: »Moram v gozd." In že ga ni bilo.
Roziki se je zavleklo čez poldne in ko je zapirala vežna vrata, se je prikazal Janez.
»Zjutraj bii pa lalhiko toliko počakal," mu je rekla, »da bi mi vsaj povedal, kje imaš škaf. Vsako stvar isem morala poiskati sama."
»Nisem utegnil," je rekel v zadregi in zopet zardeval. »Koliko sem pa dolžan?"
»Za kaj naj bi. bil dolžan?"
»Za pospravljanje, za delo?"
»Toliko, kolikor si plačal drugim ženskam."
»Saj niso hotele..."
»Vem. Kar so naredile, so naredile zastonj. Taka je tu navada. In lepo je 'to. Zato jih tudi nisi vprašal, koliko si dolžan. Mene pa si."
»Mislil sem..."
»Da, mislil si, da so tako dobre pač samo tukajšnje ženske, ne pa neka od bogve kod, ki se je vsilila v vas, ta pač ne naredi brez
plačila niti najmanjšega dela. Tako si mislil, da. Naj ti bo. Kljub temu sem prišla. Pa se ti ni treba skrivati pred menoj. Vsi smo dobri in hudobni skolraj v isti sapi. Zbogom!"
»Srečno!" je rekel Janez, vesel, da je odšla, ker je vpričo nje zardeval 'in bledel 'kot šolarček.
Rozika je še prihajala k njemu, vendar ne pogosteje od drugih žensk. Ko pa je sililo delo na polju in je bil Janez za vse sam, jo je vedno pogosteje prosil za pomoč. Poljsko delo ji je plačeval is pridelki, pa me skopo, ampak prav oihilo. Počasi se je tako navadil nia njeno bližino, da jo je težko pogrešal, če je dlje časa ni bilo blizu. Tudi Rozika se je navadila nanj in počasi spozina-vala', da ni tak zagovednež, zia kakršnega ga je od začetka imela, ampak da je prav prijeten in pameten možak injenih let.
Čedalje več sta si imela povedati in njuni, pogovori so postajali sproščeni .in odkriti.
»Ti mi nerodno, Janez, da ml-maš svojega otroka pri sebi? Saj te sploh ne bo poznal, če ne bo živel s teboj."
»Še kako rad bi imel Janezka pri sebi. Toda s takim malim še ne znam ravnati. Ko bi b:ka ženska pri hiši, bi bilo vse drugače."
»Pa .si najdi katelro."
»Sem že našel. Pa ji ati upam povedati."
»Kakšen možak pa si, da isi ne upaš, da se je bojiš?"
»Ne bojim se nje. Bojim se, da me ne hi marala. Od upanja je
še vedno laže živeti ikot od brezupa."
„Ne vem. Meni je gotovost veliko več."
Dolgo sta molčala, saj na vse to ni bilo več kaj reči. Končno je Jainez Je spregovoril:
»Tebe mislim, Rozika. Že dolgo. Bi hotela biti moja žena?"
»Odkrito povem, da isem na to vprašanje nekako čakala, čeprav sem si ikar naprej dopovedovala, da ga ne boš nikoli izrekel. Toda zdaj, ko je vprašanje pred menoj, mi moraš dati nekaj časa za odgovor."
»Vem. Moti te to,. da imam otroka."
»Prav to me ine moti prav nič. Imam rada otroke in ne samo svoja, tudi tvojega bi imela rada. Ti pa moraš tudi dobro premisliti, saj imam jaz dva, če imaš ti enega. In če bi se poročila s teboj, bi ju ti moral sprejeti kot svoja, brez razlike pri čemer koli."
»Mislim, da se to razume samo po sebi. če jemljem tebe, s teboj jemljem vse, kar imaš rada, in vse, kar je tvoje. Vse moje pa postane tudi tvoje in tvojih. Vse to sem večkrat dobro in nadrobno premislil."
»Saj pravim, premislila bom."
»lin kako /dolgo me boš pustila v negotovosti?"
»Kakšen teden ali dva. Posvetovala se bom z župnikom. Je pameten Ln tudi dober človek. Drugega nikogar ne poznam, 'ki bi mu lahko zaupala."
»Kaj pa tvoji domači?"
»Tako dolgo smo ločeni in daleč drug od drugega, da smo ise nekoliko odtujili. Nekoč pa smo se •imeli radi in tako zelo smo držali, skupaj."
»Čas marsikaj zabriše. Tudi mojo hudo -rano je vsiaj za silo zacelil."
»Vem. Izgubo prve žene. Le o-Ihrani lepo misel nanjo, Janez. S tem me nikoli ine boš žalil."
4L
(rtHOz*'
Slomškova nedelja
Vseslovensko Slomškovo slavje je bilo v nedeljo 28. septembra popoldne pri Devici Mariji na Kamnu, ki je
znana božjepotna cerkev v župniji Vuzenica, kjer je Slomšek pastoralno deloval kot nadžupnik. Najprej je bila molitvena ura pred izpostavljenim Najsvetejšim za. Slomškovo
beatifikacijo, potem pa somaševanje slovenskih škofov im duhovnikov. Po vseh župnijah v Sloveniji po so letos že peto leto obhajali ekumenski dan. Slomšek je namreč ustanovil bratovščino sv. Cirila in Metoda za edinost kristjanov in se zato tudi veliko trudil.
Baragov dan v Moravčah
Letošnji Baragov dan v Moravčah je bil v nedeljo 21. septembra,. Slavje se je začelo ob 16. uri. Nadškof Šuštar je vodil somaševanje v župnijski cerkvi. Po maši je bila v cerkvi recitalna predstavitev Baragovega življenja in dela, ki jo je spisala Čili Kodrič, izvajali pa moravski fantje in dekleta.
Na gradu Belneku je Baraga preživel nekaj počitnic pri svojem stricu Ignaciju. Grad so porušili po zadnji vojni in sedaj o njem ni več sledu razen kapelice, ki je stala pri gradu ali na grajskem dvorišču. Baragova sestrična Antonija je v starosti opisala počitniške dogodivščine s svojim bratrancem Friderikom. Ti spomini kažejo, da je bil mladi Baraga vesel svetovljanski fant, ki je pa znal biti tudi trd s seboj.
Umrli duhovniki Franc Mrak DJ
V 88. letu življenja in v SO. letu duhovništva je 10. julija, umrl v svoji redovni skupnosti p. Franc Mrak, član slovenske jezuitske province, dolgoletni profesor prirodopisa v duhovniškem semenišču, vzgojitelj in pastoralni delavec. Rojen
je bil v Radovljici, k jezuitom je vstopil v svojem 26. letu med univerzitetnim študijem. Kot duhovnik je deloval v Sloveniji le 3 leta, 38 let pa v Dubrovniku, kjer je na gimnaziji poučeval prirodopis, nemščino in verouk in kot pastoralni delavec rad pomagal po župnijah.
I*. Valentin Rozman DJ
28. aprila 1986 je v Sao Paulo umrl slovenski jezuit p. Valentin Rozman, ki je bil sicer član Centralno-vzhodne brazilske province. Rojen je bil 1899 v župniji Mošnje, stopil kot mlad fant v jezuitsko semenišče v Turinu, bil posvečen v Rimu 1931. V Braziliji je bil profesor latinščine in grščine, retorike in filozofije, bil predstojnik raznih redovnih skupnosti, od 1953 do 1980 pa bil voditelj Apostolstva molitve v škofiji Sao Paulo.
Franc Križman
7. avgusta je v soboški bolnišnici umrl upokojeni župnik Franc Križman, ki je zadnjih 6 let preživel v Duhovniškem domu v Beltincih. Rojen je bil 1907 v župniji Sv. Lovrenc na Dravskem polju, bil 1933 v Mariboru posvečen, kot kaplan deloval v Grižah, Brestanici in Breslovčah, kot župnik pa v Belih vodah, v Ambrusu na Dolenjskem in v Ločah pri Poljčanah. Posebej se je posvečal oznanjevanju božje besede in oskrbi bolnikov.
Rudi Žgur
30. junija je umrl v prometni nesreči Rudi Žgur, župnik v Ospu na Koprskem. Rojen je bil pred 70 leti
v Kazljah v tomajski župniji, bogoslovje je študiral v Gorici, v du-rici, v duhovnika pa bil posvečen v Trstu 1942. Kot duhovnik se je posvetil vernikom slovenske Istre. 21 let je bil v Podgorju, od 1963 do 65 župnik v Ravnici pri Grgarju. Rojen v Ospu. Bil je preprost, skromen, ljubezniv in osebno urejen duhovnik, ki je duhovniške dolžnosti vestno opravljal.
Prelat Andrej Simčič
15. julija je nepričakovano umrl za srčno kapjo prelat Andrej Simčič, župnik v Ravnici pri grgarju. Rojen je bil 1912 v Humu pri Kojskem v Goriških Brdih. V duhovnika je bil posvečen 1985; lani je obhajal zlato maš,o. Od nove maše do 1953 je deloval v 'Sv. Križu na Vipavskem. Odlikovala ga je bistrina duha, odličen spomin in plemenito srce. V Križu se je zelo trudil za oznanjevanje božje besede v domačem jeziku, za lepoto cerkvenega petja, učil je igre in si prizadeval za naše narodne pravice, za slovensko 'kulturo in izročilo. Med vojno je večkrat zastavil svoje življenje, da je reševal druge. Oib koncu aprila 1945 se je pred partizani umaknil v Gorico in nato še dalje v Italijo, vendar se je septembra 1945 vrnil na svojo župnijo. Leta 1956 je bil 3 mesece v zaporu v Ljubljani. V težkih povojnih letih je vneto organiziral in vodil ljudske misijone po župnijah. Aktivno je posegal potem v liturgično obnovo in sodeloval tudi v medškofijskem liturgičnem svetu. 1953 je bil prestavljen v Solkan, kjer je bil 24 let župnik in de-
kan, zraven pa še svetovalec in pomočnik apostolskega administratorja Mihaela Toroša. V tistih letih je veliko birmoval in vodil po župnijah najrazličnejše cerkvene slovesnosti. Po Toroševi smrti je bil nekaj mesecev tudi kapitularni vikar do imenovanja dr. Janeza Jenka za upravitelja primorske administrature v Jugoslaviji. Ko se mu je zdravje zrahljalo, je prevzel faro v Ravnici, pomagal pa tudi po drugih župnijah. V življenju je opravljal različne odgovorne službev korist vernega slovenskega ljudstva na Primorskem. Pri pogrebnem opravilu so bili škofje Jenko, Pirih in Lenič ter 100 duhovnikov. Prelat Simčič je bil eden najbolj vidnih in najbolj zaslužnih duhovnikov na ozemlju goriškega dela škofije po drugi svetovni vojni.
Tudi Slovenci v Argentini se ga spominjamo s hvaležnostjo. Pred leti je obiskal v Buenos Airesu svoje sorodnike in maševal med primorskimi rojaki, nato pa preskrbel podobo svetogorske Marije, ki je sedaj v cerkvi sv. Rafaela v Devoto, kjer imajo primorski rojaki mesečno slovensko mašo. Vsi, ki smo ga. spoznali, ga bomo ohranili v najlepšem spominu kot dobrega duhovnika in zavednega Slovenca.
Duhovnik Andrej Zarnik IMC
13. avgusta se je v Venezueli smrtno ponesrečil 44-letni slovenski duhovnik Andrej Zarnik. Peljal se je z avtom po avtocesti iz Victorie v Cagua v bližini venezuelskega glavnega mesta Caracas. Ko se je vračal z obiska neke prijateljske slovenske družine, je iz neznanih vzro-
kov avto zavozil s ceste in se več' krat prevrnil. S hudimi poškodbami na glavi so ga pripeljali v bolnišnico v Victorio, kjer je še prejel sv. maziljenje in po 3 urah po nesreči izdihnil.
Rajni Andrej je bil rojen v vasi Našovče pri Komendi na Gorenjskem 17. januarja 1941. Družina se je maja 1945 umaknila na Koroško, begunska leta preživela v taboriščih v Avstriji in se nato izselila v Argentino. Naselili so se v Mendozi in tam so odraščali Zarnikovi otroci. Andrej je pri 12 letih vstopil v misijonsko družbo Gonsolata v San Francisco v kordovski provinci. Srednjo šolo je končal v Cordobi, noviciat opravil v Sao Paulo v Braziliji, bogoslovne študije v Turinu v Italiji in bil tam posvečen 18. decembra 1965. V rodni župniji v Komendi je bila slovesnost nove maše 17. julija 1966, v krogu družine in mendoških rojakov pa šele 9. oktobra 1966. Za duhovniško geslo si je izbral Pavlove besede: „Da bo Bog vse v vsem.“
Po vrnitvi v Argentino je deloval 4 leta v Rosariu, kjer je dušno-
pastirsko oskrboval tudi slovensko skupnost. Zatem je bil 5 let v Paso del Rey blizu Lujana, 2 leti v Italiji, 1 leto v Angliji in zadnjih 6 let v mestu Los Castores v Venezueli.
Pokojnik je bil naravi družaben in vesel ter priljubljen pri sobratih in pri vernikih. Zato je smrt vse hudo prizadela. V farni cerkvi, kjer je ležal na parah, ,so se zgrinjali verniki k molitvi in zadnjemu slovesu. Pogrebno mašo je imel pomožni škof Boža, z njim pa je somaševalo nad 20 duhovnikov.
V Argentini žalujejo za njim njegova sestra Kristina por. Jerovšek z družino in bratje Vinko, Miha, Franci in Ivan z družinami.
Naj Gospod poplača, svojega duhovnika z nebeškim bogoslužjem!
Duhovnik Jože Rott — umrl
Zadnjo sredo v mesecu imamo slovenski duhovniki, ki bivamo in delujemo v Vdlikem Buenos Airesu, svoj mesečni sestanek. Na julijskem sestanku je bil med nami še sobrat Jože Rott, na dan avgustovega sestanka pa je bil njegov pogreb.
Duhovnik Rott je bil najstarejši slovenski duhovnik v Argentini. Dočakal je 87 let. Do zadnjega je bil še delaven. Le 3 bedne pred smrtjo je hujše obolel na srcu in bil interniran v sanatoriju San Jose.
Rojen je bil 29. maja 1890 v Dolu pri Ljubljani in bil posvečen v duhovnika 29. junija 1923 v ljubljanski stolnici. Služboval je kot kaplan v Podzemlju pri Metliki, Radečah pri Zidanem mostu, Višnji go-
ri, Dolu pri Ljubljani in nazadnje kot ekspozit pri sv. Joštu nad Kranjem.
Maja 1945 se je pred partizani umaknil na Koroško in bil v begunskih taboriščih v Vetrinju in v Judenburgu. Ko ni bilo izgledov za vrnitev v domovino, se je leta 1949 izselil v Argentino. V buenosaireški nadškofiji je deloval kot kaplan do leta 1961 v župniji sv. Jakoba apostola, od tedaj pa do konca na fari sv. Janeza Vianneya. Kljub letom je opravljal vse delo v pisarni ter maševal, spovedoval in krščeval. Pri delu je bil vesten im si ni jemal ne prostih dni ne počitnic. Ves se je posvetil pastoralnemu delu med domačini.
Po značaju je bil zadržan. Oib svoji zlati in biserni maši ni maral nobene omembe v listih. Rad pa je bral. Bil je naročen na vse naše liste in knjižne izdaje. Redno in rad je hodil vsa leta tudi na naše duhovniške mesečne sestanke.
Na parah je ležal v cerkvi sv. Janeza Vianneya, v kateri je deloval 25 let. Na pogrebni dan je vodil somaševanje slovenskih in argentinskih duhovnikov pomožni škof E-duardo Miras. Cerkev so napolnili farani in učenci farne šole. Pokopan je v grobnici na pokopališču Reco-leta, kjer je pogrebno opravilo zmolil delegat dr. Alojzij Starc.
Romanje v Lourdes
V nedeljo 17. avgusta, po prazniku Marijinega vnebovzetja in pred praznikom Marije Kraljice, smo imeli vsakoletno romanje v Marijino
božjepotno svetišče v Lourdes. Romarji smo se najprej zbrali pri lur-ški votlini in po pozdravni pesmi odmolili dve desetki rožnega venca Med molitvijo ostalih desetk se je nato vila procesija v gornjo cerkev: za križem najprej vrste fantov in mož, deklet in žena, v sredi pa kip Turške Marije, skupina narodnih noš, ministranti in duhovniki. V gornji cerkvi so bile pete litanije Matere božje in romarska maša, med katero je nad 1300 rojakov prejelo obhajilo. Ljudsko petje je vodila skupina mož in fantov, pri harmoniju pa je bil organist Gabrijel čamemik.
Delegat dr. Alojzij iSta.rc se je v pridigi spomnil raj. msgr. Orehar-ja, nato očrtal versko-nravno stanje v deželi in v naši skupnosti, podal smernice za poglobljeno osebno in, družinsko »življenje v naši skupnosti, napovedal slovenski katoliški shod v Argentini in omenil v prihodnjem letu prihod papeža Janeza Pa.vla II. v Argentino, obisk enega slovenskih škofov in birmo ter 125-letnico smrti škofa Slomška.
XVII. glasbeni večer SDO in SFZ
16. avgusta je bil v veliki dvorani Slovenske hiše vsakoletni glasbeni večer, ki ga priredita mladinski organizaciji. Povezavo sta napovedovala Andreja Vombergar in Marjan Loboda ml. V 1. delu so nastopili Evgen Klemenčič (kitara); vokalni kvartet San Justo (Nežka Markovič, Magda Skvarča, Stanko Jelen in Marko Malovrh); mladi pianist Ivan Vombergar, pevci Vilma Mareschi, Marta Skvarča in Vinko
Lazar in Mladinski zbor San Justo pod vodstvom Andreja Selana, v 2. delu pa instrumentalni ansambel (Jože Beltram, Ivi Korošec in Marko Rant), basist Luka Debevec, Pristav-ski mladinski zbor s pevovodkinjo Anko Savelli-Gaser, pianist Andrej Jan in Mladinski zbor Slomškovega doma pod vodstvom Tineta Selana. Za sklep je vsa dvorana zapela Mladinsko himno. Sceno je izdelal Tone Oblak, opremo Jože Urbančič, za lučne efekte in zvočno vmesno spremljavo pa sta skrbela Bogdan Magister in Pavel Malovrh. Program in izvedba sta bila v okviru lepe scene na res zadovoljivi ravni.
Nova masa Antona Bidovca
V nedeljo, 7. septembra, je bila v cerkvi Marije Pomagaj slovesnost nove maše našega novomašnika Toneta Bidovca, ki je bil rojen 1961 v Buenos Airesu, filozofske in teološke študije opravil v Ljubljani, bil 29. junija letos tam posvečen, se in-kardiniral v ljubljansko nadškofijo in se vrnil v Argentino, da bo deloval v slovenskem dušnem pastirstvu v tej deželi.
Cerkev, dvorišče Slovenske hiše in dvorano so praznično okrasili Stane Snoj, France Bidovec, Ivan Rode, Janez štefe, Ivanka Krušič in Anica Rode z drugimi sodelavci. Žene in dekleta so napletle vence po stari slovenski navadi.
Ob 11. uri se je začel slovesni vstop v cerkev: za križem in narodnimi nošami so šli somaševalci z no-
vomašnikom ob prepevanju mladinskega zbora Slomškovega doma, pod vodstvom lic. Tineta Selana in ob orglanju Rezke Snoj. Rojaki so napolnili cerkev in velik del dvorišča. Pred oltarjem sta novomašnikova oče in mati, Tone Bidovec in Cvetka Bidovec roj. Božnar, pokrižala sina na Čelo, novomašnikova sestra Bernardka pa ga je pozdravila in mu izročila novomašni križ. Med 16 soma-ševalci sta bila tudi bratranca no-vomašnikove matere: Jože Božnar, župnik pri sv. Vidu v Clevelandu, in Janez Rihar, župnik pri sveti Družini v Mostah v Ljubljani. Mašni napovedovalec je bil Marko Mele, berili sta brala Danica Malovrh in Stane Snoj, pridigal pa je delegat dr. Alojzij Starc. Ceremoniar je bil bogoslovec Franci Šenk, pomagala pa sta rnu bogoslovec Toni Hvalica in redovni brat Matevž Štirn. Celotno no-vomašno slavje s prošnjo k Sv. Duhu, vedno lepo pesmijo Novomašnik, bod’ pozdravljen, nvomašnikovim blagoslovom, slovesno evharistično daritvijo, lepo oblikovanim bogoslužjem je bilo za vse številne udeležence lepo in bogato doživetje.
Novomašno kosilo je bilo v dvorani Slovenske hiše. Med obedom so novomašniku čestitali in mu izrazili najboljše želje na nlegovo du-Ihovnliško pot delegat dr. Alojzij Starc, ramoški dušni pastir Jože Škerbec in predsednik Slovenske katoliške akcije lic. Milan Magister. Vsi so izrazili veselje, da se je novomašnik odločil za pastoralno delovanje v naši skupnosti. Novoma-šni svatje so se tudi še po petih litanijah in blagoslovu v cerkvi vrnili
v dvorano in se ob pogrnjenih mizah v prazničnem razpoloženju ob prijateljskem pomenku in prepevanju slovenskih narodnih pesmi zadržali do večernih ur.
Duhovne vaje za dekleta
Od petka, 22. avgusta, zvečer do nedelje, 24. avgusta, popoldne so bile v Domu duhovnih vaj Marije Pomočnice v San Miguelu duhovne vaje za dekleta. Udeležilo se jih je 35 deklet, vodil jih je p. dr. Lojze Kukoviča DJ.
Obisk koroških gostov
V	avgustu sta obiskala slovensko skupnost v Argentini predstavnika slovenske Koroške dr. Reginald Vospernik, ravnatelj slovenske gimnazije v Celovcu in glavni urednik kulturne revije Celovški Zvon, in dr. Janko Zerzer, predsednik Koroške krščanske prosvetne zveze. Na obisk ju je povabila Slovenska kulturna akcija s pomočjo Jožeta Kopeiniga, rektorja Doma v Tinjah. Prišla sta, da bi se osebno seznanila s kulturno dejavnostjo in družbenim življenjem v Argentini ter predstavila, slovensko koroško preteklost in še posebej njeno današnjo stvarnost. Program njunega bivanja je bil nabit in utrudljiv, saj sta se udeležila vrste kulturnih prireditev in družabnih srečanj, obiskala krajevne domove in kulturnike ter imela srečanja s predstavniki našega javnega življenja in naše mladine.
V	ponedeljek 4. avgusta sta v spremstvu predsednika SKA Ladisla-
va Lenčka, ki ju je spremljal ves ,čas, obiskala Slovensko hišo. Delegat dr. Alojzij Starc jima je raiz-kazal cerkev Marije Pomagaj, dušno-pastirstvo pisarno, pisarni Svobodne Slovenije in Zedinjene Slovenije ter šolske in druge prostore Slovenske hiše. S slovenskimi dušnimi na-stirji sta bila na kosilu.
Naslednji dan sta se udeležila seje Slovenske kulturne akcije in se seznanila z njenimi člani.
8. avgusta zvečer je na 7. kulturnem večeru SKA dr. Zerzer predaval o slovenski Koroški, 15. avgusta pa dr. Vospernik o šolstvu in slovenski gimnaziji v Celovcu, in pa o slovenskem kulturnem prostoru ter o reviji Celovški zvon. V soboto 9. avgusta, sta se gosta udeležila reprize Kremžarjeve drame Živi in mrtvi bratje v režiji lic. Stanka Jerebiča v Našem domu v San Justu in tam ostala na večerji z odborniki in člani ND. V nedeljo sta se udeležila mladinskega dneva v Slomškovem domu v Rarnos Mejiji in se pogovarjala z odboroma mladinskih organizacij in odborom SD. V ponedeljek 11. avgusta je bil v Slovenski hiši koncert solospevov in dvospevov slovenskih in svetovnih skladateljev v izvedbi mezzosopranistke Bernarde Fink in njenega bra.ta baritonista Marka. V soboto IG. avgusta dopoldne so učenci vseh naših osnovnih šol v veliki dvorani Slovenske hiše pozdravili gosta s petjem in zbornimi recitacijami, popoldne pa sta dr. Vospernik in dr. Zerzer obiskala Srednješolski tečaj ravn. M. Bajuka v Slovenski hiši in se pogovarjala, s profesorji in štu-
denti. Isti večer sta bila pri odprtju grafične razstave akad. slikarja I-vana Bukovca in se nato udeležila mladinskega glasbenega večera. Obiskala sta nekatere naše javne delavce: dr. Tineta Debeljaka, dr. Marka Kremžarja, predsednika ZS Lojzeta Rezlja,, dr. Vinka Brumna, prof. Alojzija Geržiniča, arh. Marjana Eiletza, slikarko Baro Remec, kiparja Franceta Ahčina, sourednico CZ dr. Katico Cukjati itd. Ogledala sta si kreditno zadrugo Slogo, tovarni Hermana Zupana in bratov Oblak, obiskala krajevne domove: Slovenski dom v San Martinu 14. avgusta. Pristavo v Castelarju 19. 8., Slovenski dom v Carapachayu 22. 8. in Hladnikov dom v Slovenski vasi 24. 8.
V nedeljo 17. avgusta sta se u-deležila romanja slovenske skupnosti v Lourdes, v ponedeljek 18. 8. pa srečanja z večerjo Slovenskega katoliškega akademskega starešinstva. Z 8 mladinci, souredniki Mladinske vezi, sta imela ,.tiskovno konferenco", s skupino mladih pa pogovor 17. 8. dopoldne. Od 20. do 23. 8. sta koroška gosta obiskala tudi rojake v Mendozi. Poslovilni večer je bil v Slomškovem domu v soboto 23. s Koroškim večerom; najprej je bil koncert Gallusa z domoljubnimi in koroškimi pesmimi, z nagovorom Ladislava Lenčka in Lojzeta Rezlja in s poslovilno besedo obeh gostov ter nato s skupno večerjo. V nedeljo je bila kot zadnja prireditev v okviru obiska dramska predstava „Osmi dan" Alberta de Zavalia v režiji Frida Beznika v Slovenski hiši.
Koncert Bernarde in Marka Fink
11. avgusta sta mezzosopranistka Bernarda Fink in baritonist Marko Fink imela v veliki dvorani Slovenske hiše celovečerni koncert solo-spevov in dvospevov slovenskih in tujih skladateljev. Pri klavirju ju je spremljal maestro Emesto Ma-stronardi. V 1. delu sporeda sta pela speve J. S. Bacha, Falconieria, A. Scarlattia, Schuberta, Brahmsa, Faurea, Mahlerja in Mozarta, v 2. delu pa Lopeza Bucharda, Ginaste-re, Mastronardia, Alojza Geržiniča Uspavanko, Mrak, Jesensko pesem, Baragovo smrt, Pomladno radost, J. Pavčiča (Dedek Samonog) in slovensko ljudsko , .Pojdem u Rute“. Uvode je napisal prof. Geržinič, bral pa Frido Beznik. Oder za klavir je oskrbel Tone Oblak. Pevca sta s svojim umetniškim nastopom osvojila publiko, ki je povsem napolnila dvorano. Prireditev je bila pod okriljem Slovenske kulturne akcije.
Drama Osmi dan
Gledališki odsek SKA je s sodelovanjem Slovenske misijonske zveze uprizoril na odru Slovenske hiše v nedeljo 24. avgusta dramski prikaz v 8 podobah o kolonizaciji Amerike ,,Osmi dan“, delo argentinskega dramatika Alberta de Zavalia v prevodu Nikolaja Jeločnika. V režiji Frida Beznika so nastopili mladi igralci Kristina, Kremžar, Andrejka Vombergar, Boštjan Modic, Marko Selan, Janko Erjavec, Jože Oblak, Franci Papež, Blaž Miklič, Jože Korošec, Emil Urbančič, Marko Vom-vcrgar, Franci Šturm, Ivo Urbančič,
Jože Oberžan, Janko Jereb in Klavdija Malovrh; luči: Bogdan Magister, scena: Franci Klemenc, realizacija scene: Jože Cukjati, Magda Klemenc, Helena Klemenc; uprizoritev je bila v počastitev priprav na 500-letnico pokristjanjenja Amerike in ob obisku predstavnikov slovenske Koroške. Delo bodo ponovili na misijonsko nedeljo.
Razstava Ivana Bukovca
Pod okriljem SKA je bilo v soboto 18. avgusta odprtje grafične razstave akad. slikarja in rezbarja Ivana, Bukovca v mali dvorani Slovenske hiše. Uvodno besedo je spregovoril arh. Jure Vombergar, vodja likovnega odseka SKA. Umetnik je tokrat razstavil 28 grafik. Motivi razstavljenih slik so pretežno pokrajine in rože, oblikovani zvečine s tušem. Razstava, ki je zbrala veliko obiskovalcev, je bila odprta tudi v nedeljo 24. avgusta.
Koroški večer
Slovenska kulturna akcija je z Zedinjeno Slovenijo organizirala , .Koroški večer" s koncertom pevskega zbora Gallus v pozdrav in slovo koroških gostov dr. Vospernika, im dr. Zerzerja v dvorani Slomškovega doma v soboto 23. avgusta.
Moški zbor Gallusa je pod vodstvom Anke Savelli-Gaser izvajal 3 pesmi: G. Ipavec, O mraku; A. Ned-ved, Mili kraj; B. Ipavec, Domovini; mešani zbor pa naslednje pesmi: J. Skramp, Kje dom je moj; P. Ker-njak, Rož, Podjuna, Žila; C. Pregelj-A. Gaser, Spou ptice pojo; F. Ma-
rolt-L. Lebič, Travniče so žie za-iene; P. Kernjak, O ti prebuma ženska stvar; L. Lesičjak-L. Kramolc, Pesem o rojstvu; M. Hubad, N’mav čriez jiza.ro; J. Flajšman, Triglav; solisti so bili Anica Mehle, Janez Jerebič, Vinko Lazar, Matjaž Maček in Janez Mežnar.
Poslovilne besede sta izrekla predsednik SKA Ladislav Lenček in predsednik ZS Lojze Rezelj, nato pa še dr. Reginald Vospernik in dr. Janko Zerzer. Za sklep je bila skupna poslovilna večerja.
Nekatere prireditve
Mladinski dam je bil v Slovenskem domu v Carapachayu v nedeljo 2.4. avgusta, v nedeljo 31. avgusta na Pristavi v Castelarju in v nedeljo 14. septembra v Našem domu v San Justu.
V Rožmanovem domu je bilo v nedeljo 24. avgusta praznovanje 17. obletnice blagoslovitve z mašo in skupnim kosilom, v nedeljo G. septembra pa spominska svečanost ob 40-letnici usmrtitve gen. Leona Rupnika,.
V Slovenskem domu v San Martinu je bila v nedeljo 7. septembra tombolska prireditev, v soboto 13. septembra pa je tam gostovalo Slovensko gledališče Buenos Aires z veseloigro Leopolda, Suhadolčana »Narobe stvari v mesto Petpedi" v režiji Maksa Borštnika.
Na avgustovem sestanku Lige že-na-mati v San Martinu je dr. Jure Rode govoril o »evangeliju spričo
krize civilizacije" in o verskih sektah.
V Slovenskem domu v Carapacha-yu je bil 30. avgusta, občni zbor, 31. avgusta za informativni sestanek SLOGE.
Občni zbor DS v Mcndozi
13. julija, je Društvo Slovencev v Mendozi imelo svoj 37. letni občni zbor. Po poročilih odbornikov so bili izvoljeni v novi odbor: arh. Božidar Bajuk — predsednik, Maks Ovčjak — 1. podpredsednik in vodja gradbenega odseka, Jaka Bajda — 2. podpredsednik, inž. Jože Šmon — 1. tajnik, Stane Grebenc — 2. tajnik, Dane Žumer — blagajnik, inž. Ja,-nez Grintal — pomočnik, Davorin Hirschegger in Janez Bajda — gospodarja, Jure Kavka — knjigovodja; odborniki: Lovro Jerovšek, Pavle Bajda, Janez Štirn, Jaka Mlinar, Anica Hirschegger in inž. Marjan Bajda; za medorganizacijski svet v Buenos Airesu predstavnik Pavle Bajda; nadzorni odbor Marko Milač, Jože Kralj, Peter Slovša; knjižničarka — Darinka Žumer, za šolsko knjižnico — Mari Mlinar; gradbeni odbor: Maks Ovčjak, arh. Božidar Bajuk in Pavle Bajda; šolski odbor: Francka Juhant, Mari Mlinar in inž. Jože šmon; razsodišče: Ernest Hirschegger, inž. Jože Germ in Lado šmon.
<=c
Tine Debeljak ml.
Prsti časa
Pesniška zbirka Tineta Debeljaka ml., obsegajoča 50 strani. Izšla je pri Slovenski kulturni akciji kot 125. izdanje maja 1986, v opremi arh. Jureta Vombergarja.
Debeljak ml. se je kot pesnik predstavil pred več kot 20 leti v skupni pesniški zbirki Pesmi iz Pampe (Homo viator) skupaj z Vinkom Rodetom.
V glavnem njegova poezija izvira, iz širjav argentinskega pampske-ga sveta in pa z večnih višin and-slkih gorskih masivov. Izogne se kakršnikoli reminiscenci na stari svet — domovino; ujet je le v svobodna doživetja lepotnih prostranosti nove zemlje.
Prisluhnimo samo, kako s kratkimi besedami oriše na videz mrtvo brezmejno Pampo, ki ji cesta razpara prej mirno srce. ,,Ostra cesta reže Pampi v srce brazde nemira. / Našo popotno nesem / spremlja veter / na orgle oblakov." / Skale s poti /. — Ali topla podoba zadnjega obrisa škrlatne zarje v gorah ob čakanju rojstva zvezd: ,,Oranžni škr-lat nad zavesami oblakov / potuje za obrise skal / po zadnji sončni poljub nocoj... Sivomodri prsti Na-huel Huapija / počivajo v dlani go-rfi... /.“ (Sončni amankaj). še en primer, kjer pesnik doživeto naslika hrepenenje duše do zadnje višine, odkoder naprej ostane le še čudovito vživljanje v večni mir. „Na
vrhu / večnost napolni hrepenenje duha, — oči odpočivajo / od vijoličnih dalj. / V belini / je sklenjena večna vez, / gore in jaz strmimo v veko viti mir." / Večna vez /. — Kar zaboli te iskreni pesnikov glas odpovedi: „Ne, išči, deklica, / našla boš le bolečino / v toplem čakanju / na živo mavrico / tvojih dlani." (Iskanja).
Bereš, še enkrat, morebiti še v tretjič:	tedaj pronikneš v globino
pesnikovih zasnov ter se znajdeš na tleh zanesljive realnosti. Vse, kar je trdnega, pristnega, prečiščenega^ kar je sposobno ostati in preživeti čase, brsti iz resničnih došivetij. Pesnik jim izbere dovršene oblike ter jih obda z zvenečimi metaforami. Brez dvoma so Prsti časa dozoreli vrednotni izbor resničnih lepotnih drobcev življenja, ki nudijo žejni duši zadostitev pričakovanja in hrepenenja.
Kako bi nekaj risb ali vinjet s svojo toploto poživilo in približalo zbirko!
-jkc
ROMANJE
Na cesti hrepenenj se je srečalo upanje s časom.
Z roko v roki mimo ubitih želja, mimo neizpolnjenih ur, romata za mirno zarjo v horizont oči.
Tine Debeljak m!.
LETO 53	OKTOBBR-NOVEMBER	1986
UVODNIK	Misijonski poklic raste iz evharistije (Metod Pirih, koprski škof pomočnik) 		513
MOLITEV	Rožni venec (Lojze Kozar) 		514
EVHARISTIČNO LETO	Evharistična molitev (Anton Nadrah) ...	537
ŠKOF ROŽMAN	0 resnični podobi škofa Rožmana (Nikolaj Jeločnik) 		518
SODOBNA VPRAŠANJA	Teologija osvoboditve (Božidar Fink) ....	531
IZ NAŠEGA ŽIVLJENJA	In življenje teče naprej... (Franc Pemišek) Poziv Slovenskega narodnega odbora 		 Slomškov dom praznuje svoj srebrni jubilej	526 530
V DRUŽINI
Tomazinov! mami za jubilejni šopek (Anica
Šemrov) ...................................  545
Katici Prešernovi v iskreno priznanje (Anica Šemrov)	......................... 548
Ob 30-letnici Našega doma, v San Justu (Jože Miklič) ................................   549
Slovenski dan v Našem domu aprila 86
(Jože Krivec) ........................... 556
Pogovor z Angelco Klanšek, voditeljico Balantičeve šole	(Jože	Šikerbec) ........... 557
Pismo ženinom in nevestam ob cerkveni poroki (Alojzij	Šuštar,	nadškof) ........... 560
LEPOSLOVJE
KRONIKA
Premakljivi svečnik (Lojze	Kozar) ......... 562
Nova pesniška zbirka: Tine Debeljak ml.,
Prsti časa (-jkc) ........................	575
T. Debeljak ml.: Skale s poti 547, Romanca o smaragdnih očeh 554, Romanje ............ 575
Iz Slovenije ................................ 565
Med nami v Argentini ........................ 568
Uvoženo iz Slovenije
Komur delo v resnici pomeni vrednoto, temu ni treba štirideset let ponavljati istih besed.
čakajoč na vlak za boljši jutri štejemo mercedese, ki vozijo mimo.
Osem faz nekega projekta:	1.
Ideja. 2. Razmišljanje. 3. Navdušenje. 4. Realizacija. 5. Streznitev. 6. Iskanje krivcev. G. Nagraditev neu-deleženih. 7. Kaznovanje nedolžnih. (Kakršnakoli podobnost z nenamerno zavoženimi investicijami ni slučajna. )
Delavski razred dobiva več obljub, kot jih lahko plača.
Uradno je slišati, da bo inflacija do konca leta 77-odstotna. Eh, ta naša pretirana skromnost!
Nekateri se čudijo, da imamo najslabše plačano vlado na svetu. Kaj še niso nikoli slišali za nagrajen je po delu ?
Na nedavnem slovenskem knjižnem sejmu so poudarjali, da je slovenska knjiga v hudi krizi. Slovenski bralci tudi.
Če bomo tako nadaljevali, bomo država z največ proletarci.
Svoboda je v samoupravnem socializmu omejena samo z neomejeno svobodo omejevanja svobode.
MALO ZA ŠALO. . .
Tretja runda boksa je končana.
„Kaj misliš," vpraša eden od obeh boksarjev svojega trenerja v kotu, ,,aii ga bom premagal ?“
,.Čisto mogoče! če boš še naprej tako divje suval v zrak, bo dobil v naslednji rundi pljučnico."
Jaka se je zaljubil v lepo blodin-ko Sonjo.
,,Ali bi hoteli postati moja žena?" jo je vprašal.
,,Ne, prav zares ne, ampak okus imate odličen."
,, Ali imaš velikokrat drugačno mnenje kot tvoja žena "
„0, dostikrat!"
,,In kaj pravi žena?"
,,Nič, saj tega sploh ne ve."
Nerodno povedano.
Receptor v hotelu: ,,Pri nas se boste počutili kakor doma."
Gost: ,,Bog ne daj! Čemu sem pa potem prišel na dopust ?“
,,Ko sem se jaz poročila, je bil moj mož zelo kratkoviden."
„0, vem, vem..."
»Natakar, prinesli ste mi le pol krožnika juhe!"
»Pokusite jo, gospod, pa mi boste hvaležni!"
Dekle prijateljici: »Svojega fanta imam iz srca rada. Včasih pa le zdvomim, kaj če v resnici nima takega dohodka, kot trdi."
DUHOVNO ŽIVLJENJE
SLOVENSKA VERSKA REVIJA
Izdaja ga konzorcij (Slovensko dušno pastirstvo); urejuje uredniški odbor (Jože škerbcc) — Ramon L. Falcon 4158, (1407) Buenos Aires, Argentina. —■ Registre de la Propiedad Intelectual No. 223.231. Tiska VILKO s. r. L, Estados Unidos 425, (1101) Buenos Aires,
Argentina.
POVERJENIKI
ARGENTINA: Dušnopastirska pisarna, Ramon L. Falcon 4158, Buenos Aires. — ZDA: Slovenska pisarna, Baragov dom, 6304 St. Clair Ave., Cleveland 3, Ohio 44103, USA. — KANADA: Ivan Marn, 131 A Trevievv Dr. Toronto M8W 4C4, Canada. — TRST: Marijina družba, Via Risorta 3, Trieste, Italia. — ITALIJA: Zora Piščanec, Riva Pia-zzuta 18, 34170 Gorizia, Italia. — AVSTRIJA: Naročnino pošiljajte Mohorjevi družbi v Celovec.
NAROČNINA
Naročnina v Argentini za, leto 1986: A 35, drugod 27 USA dolarjev DENARNA NAKAZILA NA NASLOV: Luis Starc, Ramon L. Falcon 4158, (1407) Buenos Aires, Argentina.
Lil Vida Lspiritual
Revista mensual religiosa. Editor: Mision Catolica Eslovena (dr. Luis Starc); direetor: Jose škerbec - Ramon L. Falcon 4158, (1407) Buenos Aires, Argentina. - Registro Na c. de la Prop. Intelectual No. 223.231 Talleres Graficos “Vilko” S. R. L., Estados Unidos 425, 1101 Buenos Aires, Argentina.