Zdravko Mikuž
Pri posredovalki služb 
-*-  osredovalka služb sedi pri mizd. Okrog nje sede na klopeh dekleta, ki iščejo službe in pojo: »Slovensko dekle«.
Vstopi  gaspa.    Posredovalka    (¦vstane):   Klanjam   se,   gospa!   Prosim,   ali all   poitrebujete   služkMijo?   Imam:   kuharice,   šivilje,   strežajke,   pestunje,   steno-grafke, strojepiske... Prosim, izvolite sesti! (Ji ponudi stol.) Gospa : Želim si dobre, poštene kuharice! Posredovalka:   Prosim, prosim! Imam kar dve v zalogi. Burja, Lipar, pridita
h gospe!  (Poklicani prideita. Burja je štorasta, Lipar se lepo pniikloni.) Burja:   (nerodno napravl jena): Mene vzemite! Gospa :   Počasi, draga moja! Pokaži mi knjižico! Bur ja :  Nate jo! (Jo poda in zija okoli.) Gospa   (lista): Preveč služb že imate za svojo starost. Burja :   Ko so pa gospodinje tako sitne! Gospa:   Nič preveč vas ne hvalS jo. Tu čiitiam: počasna, tu:  p oza b I j iiv a ,
tu:   jezična.....
B u r j a :   Seveda! Ena misli, da frčim po zraku na trg; druga mi je ualagala po sto
opravil; tretja me je zmerjala... Toda jaz ne molčim vsaki, ne in ne! Gospa:  Dekle! Kdor služi, mora veliko potrpeti, da ustreže gospodinji. Res so
služkinje reve, pa tudi gospodinje nimajo raja na zenilji. Marsikateri naprav-
Ijajo slabi posli v i c e na zemlji. Burja:   Jaz ne vicam nobene! Gospa :   Ne trdim tega, toda sami sprevidite, da ravnam prav, če si ogledam tudi
vaše  tovarišice. B u r j a : No ja, pa naj bo! (Vzame gospe knjižico iz roke in gre nerodno h klopi
nazaj).
Gospa (služkinji Lipar): No, pokažite knjižico vi!
Lipar   (lično pa prepfosto oblečena, se prikloni): Prosim, gospa! (Ji da knjižico.) Gospa   (lista po knjižici): Kakor vidim, ste imeli le dve službi in imate izvrstna
spričevala. Zakaj ste šli iz prve službe?
L i p a r :   Gospa je umrla, gospod se je pa preselil k svoji materi. G o s p a : In iz druge službe?
Lipar: Družina se je preselila v Beograd, jaz pa ne marain iz Slovenije. G o s p a :   Zakaj ne?
L i p a r :   Ker imam staro mater, ki jo želim včasih obiskati. Gospa :   To je lepo! Otrok, ki Ijubi svoje starše, je ljvdb Bogu in ljudera. Rada
vas vzamem v službo, če boste tudi pri meni tako pridni. Lipar :   Prav gotovo, ljuba gospa!
Gospa   (posredovalki): Tukaj za vaš trud! (Ji da na mizo nekaj denarja.) Gospa   (služkinji Lipar): Spremite me malo! Posredovalka   (vstane in se priklanja): Hvala lepa, gospa! Se priporočim. (Jo
iSpremi do vrat. Priklcmijo se ji tudi dekleta.) Posredovalka:   Zdaj ste slišale dober nauk: Malo slnžb in dobra spričevala
so najboijše priporočilo za novo službo.
Bur ja : Če bi bile gospe manj sitne, bi imele me manj služb! Posredovalka : Izgovor se najde hitro, a bolje je, da ga ni. Zdaj pa spet za-
pojte! Dekleta zapojo: >Rožic ne bom trgala ...« (Vstopi   druga   gospa. Posredovalka vstane): O, klanjam se, gospa! Prosim
izvolite sesti! (Ji ponudi stol.) Prosim, želite? Kuharice, šivilje, hišne, strežajke,
pestunje...
Gospa: Želim marljive hišne, ker rai je dosedanja zbolela in ujnrla. Posredovalka:   O, prosim gospa!  Imam kar tri!  — Hrastar, Repnik,  Belar,
pridite semkaj! (Pridejo in se priklonijo, dve lepo, ena nerodneje.) G o s p a :   Kako se pišete vi?
Hrastar:   Hrastar Alojzija. Prosim, tu je moja knjižica! G o s p a   (lista): No, spričevala so lepa. Zakaj ste zapustili zadnjo sJužbo? Hrastar :   Trije odrasli otroci so odšli v službo, pa bo gospa sama urejala sobe
s kuharico.
Gospa :   Ta vzrok je zadosten. Kaj pa vi? (Drugi.) Repnik:   Prosim, gospa! (Ji poda knjižico.) G o s p a   (lista): Spričevala bi že bila, toda preveč služb imate.
R e p n i k :   Boleliam, pa ne lnorem dolgo vzdržati.
Gospa :  Od kdaj bolehate?
R e p n i k :   Na nekem ženitovanju sem se prehladila, kcr sem šla razgreta na vit
in sem pila mrzlo vodo. Gospa :   Ej mladost je norost! Ali niste nikoli slišali v šoli. ako že ne dojua, da
je to nevarno? Repnik:   Kdaj se spomni nilad človek na nanke staršev in učiteljev? Kadar je
prepozno! G o s p a : Zato pa trpi marsikdo celo  življenje. Glejte, jaz vas ne  morem vzeti
v službo, ker niste zdravi. R e p n i k :   Saj nisem bolna! Gospa :   Seveda ste nekoliko boljši, ker ste se doma odpočili. A pri nas je veliko
dela, pa bi spet zboleli. Repnik  (vzdihne): škoda. zelo mf je žal! Gospa   (tretji): Kaj pa vi?
Belar (ji poda knjižico): Jaz sem pa Belar iz Rovt. Gospa   (gleda v knjižieo): Vi ste pa že stari in nimate še nobene  službe. Kaj
bostc pa delali, če ne znate? B e 1 a r :   Se bom pa naučila. Gospa :   E, draga moja, star člcvek se težko priuči novemu dehi in hišna mora
biti gibčna, pripravna in snažria. B e 1 a r :   O, jaz sem gibčua in pripravna (se nrno zasuče). Tako vam naložim voz
sena, da boste kar zijali (kaže z rokami, kako se naklada voz). G o s p a : Verjamem, ali pa znate prati, likaii in spravljati perilo, urejati postelje
in sobe?
Belar : To zna vsak otrok, saj znam še štrene prati. Gospa :   Draga moja, zakaj ste pa prišli v mesto? Saj je na kmetih boljši zrak
in  voda.
Belar :   Pa črn kruh. V mestu pa bel in dosti pečenke. Gospa :   Kaj to koristi meščanom? Ljudje, ki jedo veliko mesa, kmahi umrjejo.
Najdalje žive kmečki Ijudje.
Belar:   To je  res, aJi na kmetih je revščina in umazano delo. G o s p a :  Največ revščine je v mestih. Vi ne veste, koliko ljudi stanuje v kleteh in
na podstrešjah. Koliko jih umrje polzimi za lakoto ali mrazom. na kmetilh pa
ne puste poginiti siromaka na cesti.
Belar:   Res je, toda meni se zdi. da nimate veselja, vzeti me v službo? Gospa :   Svetujem vain, da se di-žite dela, ki ste ga vajeni izza mladosti. B e 1 a r :  Seveda, če ne bom dobila službe, mi ne kaže drugega. G o s p a :   Le verjemite mi, da boste   doma bolj  srečni  kakor  v  mestu.   —   Vi,
Hrastar, lahko greste z menoj!
Hrastar :   Prosim, gospa! (Vzame kovčeg pri steni in pristopi k gospe.) Gospa   (posredovalki): Koliko sem vam dolžna za posredovanje? Posredovalka:   Samo deset dinarjev, gospa. Hvala lepa, klaiijam se. Se pri-
poročim. (Jo spremi do vrat.) G o s p a : Zbogom, dekleta!
D e k 1 e t a   (vstanejo): Zbogom, gospa! (Ta odide.)
Posredovalka  (dekli BeJar): Ali boste šli domov ali boste čakali službe? Belar :   E kar domov pojdem. Kaj se bom poiiujala tukaj! D e k 1 e t a : Prav imaš!
Belar   (dekletom): Zakaj pa ne greste ve? Ena   dekle:   Me pa nimamo doma in smo vajene mesta. B ela r :   Jaz pa kmečkega življemja, pa ostanimo vsak pri svojžm! Posredovalka:   Res! Vsak ostani tam, kamor spada. Slabo za meščana, če bi
pridrla vsa kmečka dekleta v mesto. B e 1 a r:   Zakaj pa? Posredovalka:  Če ne bi imel kmet delavcev,  bi pridelal živeža Ie zase in
meščan bi moral umreti od lakote.
B e 1 a r :  če je pa stvar taka, grem rajši takoj domov! Zbogom, gospa in ve dekleta! Dekleta: Bog s teboj! (Ji podajajo roko. Dekle odide.) Posredovalka:   No, zdaj pa spet kaj zapojte dekleta! Zapojo: »Rasti, ra-
sti rožmarin...« V sobo pride tretja gospa: Posredovalka   (vstane): Klanjam se, gospa! Prosim, izvolite sesti. S čim vam
inorein postreči? Želite kuharice, hišne, pestunje ... Gospa: Imate kakšno točajko?
Posredovalka :   Tukaj je ena, imam pa  več naslovov.
Gospa :   Katera od vas je točajka?                                                                   :  ; ¦
G r a p a r   (stopi naprej):   Jaz sem, gospa!
Gospa :   Pokažite mi knjižico!
Grapar:   Prosim, gospaI
Gospa   (lista): Spričevala so dobra. Zakaj ste šli iz zadnje službe?
Grapar: Ni mi ugajala služba, ker so prihajali gostje pozno v noč. Gospodinja
je šla spat, jaz sem morala pa sama streči pijancem. Zjutraj sem morala biti
vedno prva na nogah, a za cerkev ni bilo nikoli časa. G o s p a : Vidim, da ste pošteni. Le pošteno dekle ljubi cerkev, se izogiba brlogov.
Pri nas zapiramo gostilno zgodaj, a zapiram jo vedno jaz. Zjutraj vstaja prva
kuharica. S to bosta lahko, menjaje se, vsak dan šli v cerkev. Ob nedelja]i
mora pa pri meni vsa družina k maši. Plačilo boste imeli pri meni v začetku
kakor  v  zadnji  službi;   ako boste  pa  ptidni,  vam  bom   zvišala  plačo.   Stc
zadovoljni?
Grapar:   Sem, gospa. Kdaj lahko pridem? G o s p a : V soboto zjutraj gre dosedanja proč. Priddte dopoldne k meni v gostilno
»Pri jagnjetu«.  veste zanjo? Grapar: Vem, gospa, in gotovo pridem.
Go spa (stopi k posredovalki): To iinate za trud! (Ji stisne nekaj denarja v roko.) Posredovalka: Hvala lepa, gospa! Klanjam se! (Jo spremi do vrat.) Se pri-
poročam! (Gospa odide.) Po s r e d o v a lka :   Tako drage  moje!  Ura bo dvanajst. Ob  dveb. pridete  spet!
Dopoldne so bile srečne tri;  želim, da bi jih bilo popoldne šestero. Rečem
vam: kateri ni potreba služiti, naj rajši pomaga doma materi. Bolj bo srečna
doma pri črnem kruhu kakor v tujini s potico. Ena deklet: Jaz grem domov! D r u g a : Jaz tudi!
Posredovalka : Vidve sta srečni, da imata kam iti. Blagor doma, kdor ga iraa! Tretja, četrta, peta: Tudi jaz bi šla, ko bi imela kam iti! (Si brišejo oči.) Posredovalka :   Da,   ve ste revice,   kakor sem bila jaz. Starši so mi zgodaj
pomrli  in ostala  sem  sama  na  svetu. Morala sem  s  trebuhom  za kruhom.
Do'kler  sem mogla,  sem  služila;   na   starost  pa pomagam   ubogim   pridnim
dekletom do služb. Dobre gospe me podpirajo pri tem delu. — Na svidenje,
dekleta!
(Zastor.)