Kam z otroki — s tem našim bogastvom?
Mesec junij je mesec, ko se pričenjajo počitnice in ko že vemo; koliko otrok bomo oddali v šolo in koliko nam jih boše ostalo v vrtcih. Mesec junij je tudi mesec upanja in razočaranja, kajti sestajajo se komisije za sprejem otrok v vzgojno varstvene zavode, kar prinese nekate-rim staršem konec skrbi, premnogim pa ponovno vpra-šanje: »Kam z otrokom?«
Dan za dnem brnijo telefoni: »Ali je moj otrok spre-jet?« Žal je več nikalnih kot pritrdilnih odgovorov, odziv staršev pa tudi najrazličnejši: vzdihujejo, jokajo, se pridušajo in grozijo, a vse nič ne pomaga.
Komisije presedijo dolge ure, prelistavajo debelo vpi-sno knjigo, prebirajo opombe, se poglabljajo v prošnje in dokazovanja, pretehtavajo potrebe in možnosti, za-skrbljeni podoživljajo stisko staršev, a vseh otrok • ': mo-goče sprejeti.
V VVZ »Sonje Vidmar« so člani komisije prejeli 463 prijav za sprejem, razpoložljivih pa je bilo samo 83 mest. Kako radi bi sprejeli vse, vendar moramo sprejetim otrokom zagotoviti poleg nege, primerne prehrane in vzgoje tudi varnost. Skupine so napolnjene preko nor-mativov, to pa povzroča daljše čakalne dobe pri umiva-nju, hranjenju in oblačenju, več hrupa in nervoze in odhajanje delavk v druge poklice.
Ni se bilo Iahko odločiti. Kot črn oblak nas je sprem-Ijala misel, da bomo mnogim vendarle krivični. Končno smo se odločili, ker smo se odločiti morali. Sprejeli smo 83 otrok, v dno srca pa nas je peklila jeza, ker bi jih lahko še najmanj 80, če ne bi...
Sicer pa krajani dobro vedo, zakaj tega nismo mogli storiti. Zato ker zgradba v Mokrški 60 še vedno potrpež-liivo čaka na obnovitev in pri tem nezadržno propada. Caka na to, ker se stranka noče izseliti kljub temu, da je imela na voljo že več novih stanovanj. »Iz subjektivnih vzrokov« — je bil odgovor na delegatsko vprašanje. Kraljuje v prvem nadstropju razpadajoče hiše in se ne meni za skrbi staršev, ni ji mar, če so mnogi otroci še vedno sami zaklenjeni v stanovanju, ko gredo starši na delo, saj je tudi privatno varstvo težko dobiti. Ni jim mar, da je VVO »Sonja Vidmar« najela posojilo za ob-novitev zgradbe in da ga mora odplačevati, denar pa leži neizkoriščen. Prav nič je ne briga vsa družbena škoda, ki s tem nastaja, ne gane je tudi nezadovoljstvo občanov. Cas pa neusmiljeno teče in otroci doraščajqne da bi bili deležni družbene vzgoje, teče že peto leto! Koliko časa še?
1  , .       .                          .       Članica komisije
' ¦ .         za sprejem otrok
.   .-   IDA RAJKO