PAVEL PLESNIČAR: Vojvoda Živojin Mišič. ySb^RJmjN\ °ž, čigar sliko prinaša pričujoča številka »Zvončkova«, imr Ifill Je ew0 Hkega moža vtisne globoko v srce. -V. J^yS Vojvoda Živojin Mišič se je rodil dne 6. junija 1857. leta v Struganiku pri Valjevu kot sin preprostih kmetiških staršev. Po dovršenem šestem gimnazijskem razredu v Kragujevcu je vstopil v beograjsko vojno akademijo ter postal 1876. leta podporočnik. V tem letu in naslednjih dveh letih se je mladi Ži* vojin udeležil vojen proti Turčiji, katerih namen je bil rešiti pod turškim jarmom zdihujoče srbske brate, ki pa — žal — niso prinesle izpolnitve srbskih nad. Kot častnik je služboval Mišič v raznih krajih Srbije ter marljivo napredoval v svoji službi. Ko je 1. 1885. izbruhnila srbskosbolgarska vojna, je že bil poveljnik nekega pehotnega bata* ljona, ki se je izredno odlikoval v bitkah pri Pirotu in Slivnici. Za JViišiča sta bili ti dve bitki sijajno prebiti preizkušnii, ki sta pokazali svetu velike zmožnosti mladega častnika. Pripomogli sta mu, da je postal kmalu zatem profesor strategije na srbski vojni akademiji. Živojin Mišič je nosil v svojih prsih zlato, ves svoj narod v gorki ljubezni objemajoče srce: sreča domovine mu je bila lastna sreča. Zato je umljivo, da ga je neizmerno bolelo, ko je gledal pozneje dan za dnem, kako se pletejo vezi med tedanjim kraljem Milanom na eni in Avstrijo na drugi strani in to v nesrečo ljubljene mu srbske domos vine. Nevolja se je takrat zbudila v njem, in ta nevolja je še z večjo silo naraščala med srbskim častništvom v času, ko je vladal Srbiji jMilanov sin Aleksander. Iz te bolestne nevolje se je rodila pozneje žarota, ki je napravila konec nesrečnemu protinarodnemu vladanju. Žrtev te zarote sta bila zadnji Aleksander Obrenovic in kraljica Draga, ki sta padla v noči med 10. in 11. junijem 1. 1903. v kraljevem konaku v Beogradu. Po onih junijskih dogodkih je bil Mišič kot polkovnik upokbjen. Mož se je odtegnfl javnemu hrupu ter živel prav tiho zasebno živs ljenje. A ne dolgo! Dne 5. oktobra 1908 je Avstrija, ta največja so* 85 vražnica Srbije, proglasila aneksijo Bosne in Hercegovine. Po vsej srbski zemlji je takrat zavrelo, in bilo se je bati, da izbruhne med Avstrijo in Srbijo vojna, ki naj svetu pokaže, čigava last sta obe po Avstriji ugrabljeni deželi. Do sovražnosri sicer ni prišlo, dasi je pozvala Srbija velik del svojega naroda pod orožje. Iz tihega zatišja je pozvala takrat domo vina tudi nekdanjega junaškega borilca pri Pirotu in Slivnici, polkov* nika Mišiča, ki je bil kmalu nato dodeljen slavnemu vojskovodji Radomiru Putniku za pomočnika. V isti lastnosti je našla Mišiča zmagovita balkanska vojna 1. 1912., za katero je bii Mišič skupno z vojvodo Putnikom izdelal vse potrebne vojne načrte, ki so vbdili junaške srbske čete do sijajnih zmag nad večstoletnim turškim sovra* gom. V bitki pri Kumanovu je Mišič poveljeval oddelku, ki si je pri* dobil največjo zaslugo na srečnem izidu te za ves potek balkanske vojne tako odločilne bitke. V priznanje odličnega sodelovanja v ku* manovski bitki je bil Mišič imenovan za generala in je kot tak prevzel poveljstvo prve srbske armade. S to junaško svojo armado je julija meseca leta 1913. odločilno premagal ob reki Bregalnici nezveste Bolgare, nakar sta morali BoU garija in Turčija skleniti mir. V tem miru so se zrušili temelji turškega gospodstva v Evropi, pa tudi Bolgari so bili za svoje izdajsko početje prav občutno kaznovani. Po poltisočletnem robstvu sta postali Stara Srbija in Macedonija zopet prosti, svobodni deželi. Srbiji so bile po tem miru pridružene vse one starodavne pokrajine carja Dušana Silnega, o katerih pojo stare pesmi Kosovske in kraljeviča Marka. Srbske zmage so napravile na ves svet silen vtisk; med južnimi Slo* vani so pa povzdignile vero v lastno moc in zaupanje v boljšo bo« dočnost. General Mišič je bil po končani balkanski vojni vnovič vpokojen, a že naslednje leto, t. j. ob izbruhu svetovne vojne 1. 1914., iznova pozvan, da načeluje srbskemu generalnemu štabu. Po Putnikovi smrti je prevzel Mišič vrhovno poveljstvo srbske armade kot generalisimus in vojvoda. Vojvoda Mišič sodi med najsposobnejše vojskovodje v svetovni vojni. Poleg Putnika je brezdvomno največji, kar so jih imeli Jugo« sloveni in morda Slovani sploh. Najznamenitejše njegovo delo je bil poraz avstrijske armade v decembru 1914 in prebitje bolgarske fronte pri Solunu 15. septembra 1918, ki je prineslo čez nekoliko tednov vstajenje jugoslovenskega naroda. »S punom verom i nadom u našu moč! Junaci, napred!« tako se jc glasilo Mišičevo povelje srbski armadi, postavljeni na rudniški 86 ............i.....•..........i.........................¦.....ii.ii.,.,,...........„,,„.....,.....„1.........,,m.im>,,,.....; 87 črti proti avstrijski armadi, ki je bila pod vodstvom generala Potio* reka prodrla daleč preko Drine in Save v notranjost Srbije. Tekom H) dni je Mišič popolnoma razbil Fotiorekovo armado, ki si je v ciivjem begu izkušala rešiti golo življenje preko imenovanih rek. Drina je pogoltnila pri onem strašnem umiku na tisoče Avstrijcev, medtem ko so Srbi zajeli okrog 60 tisoč vojakov. Plen, ki je prišel Srbom v roke, je bil velikanski, kakor je bil na drugi strani polom, ki ga je doživela Potiorekova armada, naravnost nekaj strašnega. Kaj takega ohola in v veliki premoči se nahajajoča Avstrija pač ni priča* kovala od male Srbije! Toda Srbija je morala izpiti grenki kelih trpljenja do dna. Leta 1915. se je pridružila Avstriji in Nemčiji še Bolgarska. Dne" 7. oktobra se je začel prehod nemške in avstrijske vojske preko Du= nava, dočim so malo pozneje napadli Bolgari srbsko vojsko od vzhoda. Srbi so se sicer junaško branili, toda proti velikanski premoči nl mogla vsa hrabrost nič pomagati. Dne 9. oktobra je padel Beograd, za njim so polagoma padla druga srbska mesta. Srbi so se morali umi* kati s svojo armado proti jugozahodu ter prepustiti domovino sov* ražnikom, ki so po njej gospodarili skoro tri leta s strašnimi sredstvi. General Mišič je vodil pri tem žalostnem umiku prvo srbsko armado v najhujši zimi čez albanske gore proti morju. Ta umik je bil eden izmed najstrašnejših dogodkov v vsej svetovni vojni. Svet jc bil prepričan, da pomenja ta umik konec srbske vojske. A glej čudo! Generalu Mišieu se je tekom nekoliko mesecev po= srečilo zbrati na otoku Krfu ostanke srbske vojske ter ustvariti iz njih novo močno celoto, ki je nastopila v juliju 1916 na solunski fronti, kjer je tvorila jedro in steber vse zavezniške armade. V straš* nih bojih je zavzela srbska armada dne 6. novembra mesto Bitolj in stopila s tem zopet na sveta domovinska tla. Po prvem polomu so prišli Avstriji še drugi, najhujši polom pa je zadel podunavsko monarhijo septembra 1918, ko je pričela na so< lunski fronti zmagoslavna srbska ofenziva. »Napred u otačbinu! U smrt! U slobodu!« je bil klic, s katerim je pozval vojvoda Mišič svoje junake na zmagoslaven pohod v domovino. Sovražna fronta je bila v teku kratkih dni prebita, avstrijska, nemška in bolgarska armada so se morale umikati v največji naglici in neredu. Srbske in jugoslovenske čete so zavzemale v smeri proti severu mesto za mestom — ponižana Srbija je bila zopet osvobojenal Za njo so prišli v kratkem času ostali deli Jugoslavije, in krivične Avstrije koncem oktobra 1918 ni bilo več! 88 Tako je bilo tedaj Mišičevo delo za domovino! Njegova zasluga je, da smo 29. oktobra 1918 slavili praznik narodnega osvobojenja, ki mu je sledil 1. decembra praznik ujedinjenja Jugoslovenov v cnotno kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev pod žezlom slavnih Karadjordjevičev. Kakor je ljubil general Mišič svojo malo, a slavno Srbijo, tako se je p.o ujedinjenju Srbov, Hrvatov in Slovencev z enako ljubeznijo oklenil svoje nove domovine — velike ujedinjene Jugoslavije. ln kako tudi ne? Saj je bila ta velika nova Jugoslavija delo njegovih rok, dete njegovih sanj, ki so ga rodile slavne zmage njegove pobedonosne armade. Še enkrat je moral slavni vojvoda seči po meču v obrambo do* inovine! Bilo je to na pomlad leta 1919, ko so Nemqi napadli naše maloštevilne čete na Koroškem ter jih potisnili preko Karavank in preko štajerske meje. Nevarnost je pretila, da vderejo nemške tolpe na bivše Kranjsko in Štajersko. Vojvoda Mišič je takrat prihitel v Ljubljano ter v družbi generala Smiljaniča zasnoval načrt za na= sprotni napad, ki se je generalu Smiljaniču sijajno posrečil. Tekom kratkih dni je bil slovenski Korotan izčiščen nemških razbojniških tolp in osvobojeno je bilo slavno Gosposvetsko polje s Celovcem vred — dasi, žal, le za kratko dobo! Takrat je dal vojvoda Mišič zadnjič okusiti sovražniku našega naroda trdo jugoslovensko pest! V onih prekrasnih majniških dneh je bil vojvoda Mišič prvič v Ljubljani in na Bledu. Ni se mogel zadosti nadiviti krasotam tega prelepega kosčka jugoslovenske zemlje. Vzljubil je slovenske kraje tako, kakor je z žarkim oduševljenjem ljubil svoje rodno Valjevo. Vrnivši se v Beograd, se je večkrat v razgovorih spominjal svojega poseta v Sloveniji in izražal nado, da se mu še izpolni želja,