Polemika
SIMON LENARČIČ
Čeri v slovenskem pravopisnem morju (2)
Prvi članek s tem naslovom sem sestavil že poldrugi mesec po izidu novega Slovenskega pravopisa (SP), z objavo v Sodobnosti pa zgodbe o napakah slovenskih pravopiscev še zdaleč ni bilo konec. Seznam napak in pomanjkljivosti se je namreč hočeš nočeš podaljšal ob tako rekoč vsakem listanju po zajetnem vademekumu, zato sem nove ugotovitve strnil v nadaljevanje že objavljenega članka. Posamezna poglavja so oštevilčena enako kot v prvem, nova pa so prepoznavna po tem, da se njihovi naslovi ne začenjajo z latinskim predlogom 'ad'.
Legenda: Uporabljeni slogi pisave in kratice so enaki kot v prvem delu: v poudarjeni pokončni pisavi so zapisane besede iz slovarskega dela SP, v poudarjeni ležeči pisavi pa besede, ki jih v slovarskem delu ni. Napačne in nepotrebne besede so označene z asteriskom (*), vprašljive pa z vprašajema, napisanima nad besedo (-). Naslovi virov so zapisani v nepo-udarjeni ležeči pisavi. LCZ pomeni Leksikon Cankarjeve založbe (praviloma izdaja iz leta 2000), VSL Veliki splošni leksikon založbe DZS, SSKJ Slovar slovenskega knjižnega jezika, SP'62 stari pravopis (iz leta 1962), Sr68 Slovar tujk CZ (iz leta 1968 oziroma katerikoli ponatis), ES Enciklopedija Slovenije, EB pa Encyclopaedia Britannica (katerakoli novejša izdaja).
Ad la) Napake v zapisu geselskih besed
Nadvse "prepričljiva" je podomačitev imena indonezijskega otoka Sulawesi v Sulavezi*. Indonezijski 's' se namreč vedno
Sodobnost 2002 I 301
Polemika
izgovarja in piše kot 's', zato bi tudi v slovarskem delu SP pričakoval ime Sulavesi, ki gaje mogoče najti v LCZ in - zanimivo - v Pravilih med zgledi za podomačevanje indonezijskih besed.
Iz nemških virov verjetno izvira ime Spitzbergi*, kajti Spitzbergen je nemško ime za norveško otočje Spitsbergen, ki mu Slovenci pravimo Spitsbergi (prim. mdr. LCZ in VSL).
Z imenom Kronštat* je v SP poimenovano rusko mesto Kronštadt, ki se uradno piše z nemškim '-dt' na koncu. Dvomim, da so bili pravopisci pri "podomačevanju" tega imena upravičeno bolj ruski od Rusov.
Ime poljskega mesta Oswiecim (namenoma sem se izognil posebnim poljskim črkam oziroma znamenjem, saj tako kot srbohrvaški mehki dž-ji in češki rž-ji povzročajo računalnikom "prebavne" motnje) je v SP podomačeno v Ošvienčim*, kar ni v skladu z določilom v Pravilih, ki veleva, da se poljski 'i' pred samoglasnikom podomačuje v 'j', pri tem pa je naveden zgled Sobjeski (nam. Sobieski), v bližini pa še zgled Hmjelnicki (nam. Chmielnicki). Pravilna podomačitev bi torej bila Ošvjen-čim, kije navedena tudi v Poljsko-slovenskem slovarju DZS.
V oglavje iztočnice Gotha se je prikradeK?) pridevnik gothčanski*, ki po nobeni logiki ne more biti pravilen.
Pravopisci so se "popravljanja" slovenskih zemljepisnih imen lotili malce bolj temeljito, kot je kazalo sprva. Uvedli so namreč tudi ime Goriška brda*, čeprav ES, VSL, LCZ, Atlas Slovenije, Krajevni leksikon Slovenije DZS in druge knjige, ki so izšle v 90-ih letih prejšnjega stoletja, poznajo le Goriška Brda, kar je tudi povsem razumljivo, saj je precej verjetno, da so bila brda najprej imenovana Brda in šele potem goriška (podobno ime, ki je v SP vendarle pisano z veliko začetnico, je Hrvaško Zagorje; tudi tu bi teoretično lahko Zagorje pisali z malo začetnico, a ga, razumljivo, ne). Čudi me tudi kvalifikator 'neuradno*' za ime Brda, saj je to splošno uporabljan sinonim, o čigar "neurad-nosti" veliko pove podatek, da ES obravnava Goriška Brda pod geslom Brda, pri geslu Goriška Brda pa je le kazalka k Brdom.
V SP je preimenovana tudi Šaleška dolina, ki naj bi se ji po novem bolj pravilno (oziroma bolj navadno) reklo Velenjska kotlina, kar sploh ni res. Šaleška dolina je namreč sodeč po opisih v ES in VSL osrednji del Velenjske kotline. Pa ne le to. Ime Šaleška dolina je prastaro ime, ki je edino živo med domačini, pojem Velenjska kotlina pa je izum novodobnih geografov, zato je pošiljanje prvotnega imena v "drugo ligo" toliko manj upravičeno.
Na pamet napisana je geselska beseda Glembajev* z opisom 'oseba iz Krleževe drame'. Krleževi literarni junaki so res Glembajevi, njihov priimek pa je Glembay, ne pa Glembajev (prim. slovenski prevod drame Glembajevi in 500 dramskih zgodb MK).
Priimek Sully-*Prudhomme se iz neznanega razloga tako v SP kot v slovenskih leksikonih piše z vezajem, čeprav vezaja ne navajajo niti Francozi sami (npr. v enciklopediji Larousse; prim. mdr. tudi EB).
Sodobnost 2002 I 302
Polemika
Pridevnik velterski* bi se moral glede na podoben zgled filtrski pisati brez drugega 'e', torej veltrski, kar potrjuje tudi iztočnica polveltrski. V SP je ponovljena napaka oziroma zastarela oblika iz SSKJ, da pa se za pravilno pisavo vendarle ne bi bilo prelahko odločiti, je poskrbljeno z geslom polvel-terkategorija, kjer ne le da manjka normalnejša (prim. z dodatkom 1) različica polvelter kategorija, ampak seje v opisu znašel tudi pridevnik 'polvelterska*'.
Beseda gostuvanjšak*, SP-jevska dvojnica besede gosti vanj ščak, se po SSKJ pravilno piše gostiivanjščak (prim. tudi z drugimi vzhodnoslovenskimi narečnimi izrazi, npr. krmljenščak, martinščak).
Izraz skijoring*, ki ga poznata tudi SSKJ in VSL, je narobe črkovan izvirni naziv za smučanje z vleko (po novem podomačen v skijering). Norvežani mu namreč pravijo skikjoring (prim. mdr. SP'62, ST68, slovarji založbe Merriam-Webster, Das Grosse Bertelsmann Lexikon). Američani so zanje neizgovorljivo norveško besedo predrugačili v skijoring, po njej pa so se očitno (a neupravičeno!) zgledovali tudi šestavljalci SSKJ in SP.
Alpinistični izraz diretissima* ('plezalna smer, ki vodi neposredno na vrh') bi se lahko pisal ali po italijansko (direttissima; prim. katerikoli italijanski enojezični slovar) ali po naše (diretisima), ne pa po nekem vmesnem, nikogaršnjem in ničemur podobnem načinu. Oblika diretissima je sicer navedena tudi v VSL, a ni zato nič bolj pravilna.
Nov slovenski sinonim za skunkovo krzno skunks naj bi bila skunksovina77 (slovenski splošni leksikoni te besede ne poznajo), toda po zgledu besed kuno-vina, soboljevina ipd. bi pričakoval slovensko besedo, ki bi bila izpeljana iz imena živali (torej skunkovina), ne pa iz tuje množinske oblike, kije (pri nas) postala eno od poimenovanj za krzno.
Na koncu dopolnilnega seznama napak v zapisu geselskih besed se moram posuti s pepelom in priznati, da sem bil pri pisanju prvotne pripombe k pridevniku jockejski zaveden, kar sem ugotovil šele po oddaji besedila. Zavedel meje namreč SSKJ, ki kljub zelo sodobni letnici 1995(1) ne dohaja sprememb pravopisnih pravil. Še vedno pa drži, da bi bila glede na angleško izgovorjavo ("džoki") pravilna oblika jockeyjski, medtem ko je podomačena oblika itak džokejski. To pomeni, da naši izgovorjavi in novim pravopisnim pravilom prilagojenega hibrida jockejski ne bomo več dolgo uporabljali (če sploh), zato bi ga pravopisci lahko mirne duše izpustili.
Ad lb) Napake v opisih
Slap Peričnik, eno najbolj obiskanih slovenskih naravnih znamenitosti, bi zaman iskali V Logarski* dolini', kamor so ga locirali pravopisci, saj vsaj zaenkrat še vedno šumi v dolini Vrat.
Benfica naj bi bila 'španski* športni klub', v resnici pa je portugalski oziroma lizbonski.
Beseda erot je opisana kot 'spremljevalec boga Erosa77', v resnici pa so eroti predvsem spremljevalci boginje Afrodite oziroma pri Rimljanih Venere (amoreti,
Sodobnost 2002 I 303
Polemika
amorji). Tako piše mdr. v opisu gesel Eros oziroma amorji v VSL in Slovarju grške in rimske mitologije MK. Le v zastarelem ST68 sem našel trditev, da so izključno Erosovi spremljevalci.
V  SP je iztočnica varnostnoobveščevalna služba, v opisih pomensko povezanih gesel (npr. VOS, vosovec) pa je ostala stara, po novem nepravilna(?) oblika varnostno-^obveščevalna služba.
Prudencij naj bi bil srednjeveški* pesnik, v resnici pa je bil (pozno)antični, saj je umrl celih 66 let pred koncem antike.
le) Tipkarske napake v Pravilih
Tipkarske napake niso le v slovarskem delu SP, nekaj jih je tudi v Pravilih, npr. Angoulene* namesto Angouleme na strani 224, Vogelveide* namesto Vogeliveide na strani 223 in Inoni* namesto Inonii na strani 183.
Ad 2) Zastarela in zastarevajoča imena, opisi in pojmi
Med nekdanja slovenska zemljepisna imena sodi tudi ime Sivče*, saj je bilo kraju s tem imenom leta 1991 vrnjeno staro ime Sveta Trojica. Zemljepisno ime Sveta Trojica sicer je v SP, a z njim ni mišljen omenjeni kraj, ampak kraj, ki se uradno imenuje Sveta Trojica v Slovenskih goricah, celo ime pa bi sodilo tudi v SP.
Brez pojasnila, da gre za staro krajevno ime, je v SP uvrščeno tudi ime Dvori nad Izolo* (danes Korte).
Kraja Štomaž* prav tako ni mogoče najti na nobenem sodobnem zemljevidu. Leta 1987 se je namreč preimenoval v Stomaž, iz tega imena izpeljano prebi-valsko ime pa ni Štomažan*, ampak Stomaženc (prim. Krajevni leksikon Slovenije DZS, 1995), knjižno verjetno tudi Štomažan.
Kinšasa je po SP še vedno glavno mesto Zaira*, čeprav se je država že leta 1997 preimenovala v DR Kongo.
V prejšnjem članku se mi je zapisalo, da v SP presenetljivo ni imen Spodnja in Zgornja Avstrija, ki sta dandanes precej bolj uporabljani od starejših poimenovanj Gornja in Dolnja Avstrija. Ime Spodnja Avstrija v SP namreč je, je pa zato manjkanje imena Zgornja Avstrija toliko bolj presenetljivo. Čudno je tudi, da pozna SP poleg sopomenk Spodnja in Dolnja Avstrija tudi pokrajinsko ime Spodnje Avstrijsko, imen Zgornje, Gornje in Dolnje Avstrijsko pa ne.
Ad 3b) Različno obravnavane podobne besede
Ker je SP prebivalski imeni Bakovčar in Bodončar (prekmurski različici knjižnih poimenovanj Bakovčan in Bodončan) priznal za knjižni dvojnici, bi prebivalska imena s končnico '-ar' pričakoval tudi pri iztočnicah Beltinci (Beltin-čan in Beltinčar), Ivanjkovci (Ivanjkovčan in Ivanjkovčar), Odranci (Odran-čan in Odrančar), Puconci (Pucončan in Pucončar) itd. Razlogov za razlikovanje med tovrstnimi imeni ne vidim, pravopisci pa jih tudi niso navedli.
Sodobnost 2002 I 304
Polemika
Ad 3c) Vsiljevanje zastarelih ali neuveljavljenih različic poimenovanj
Pravopisci so mimogrede preimenovali tudi kako pasjo pasmo. Tako o že dolgo uveljavljenem imenupekinčan ni več ne duha ne sluha. Po novem naj bi se temu pritlikavemu hišnemu psu reklo le še pekinžan77, torej enako kot prebivalcu Pekinga. Čemu le? Veliko je primerov, da se za živalsko pasmo (ali pa vrsto sira, denimo) uporablja ime, kije drugačno od prebivalskega, in tudi v tem primeru bi lahko brez škode ostalo tako.
Novi pravopis je od starega podedoval priimek Gandi*, ki naj bi bil podo-mačena oblika znamenitega indijskega priimka. Toda dejstva govorijo drugače. Pravila zapovedujejo striktno ohranjanje indijskega 'dh' pri domačenju indijskih imen (zgled: Ludhjana namesto Ludhiana; izjema so verjetno lahko le prastare podomačitve, npr. Buda, a to v Pravilih ni omenjeno, čeprav bi moralo biti). Tudi v vseh slovenskih leksikonih in v biografiji iz leta 1984 je priimek Gan-dhi pisan s 'h'. Dvojnica Gandi, navedena v SP'62, torej v štirih desetletjih obstoja ni prepričala tako rekoč nikogar, pa so ji avtorji novega SP kljub temu dali prednost pred edino uveljavljeno obliko.
Ad 4b) Nepojasnjena različna usoda enakih končnic (pri prebi-valskih imenih)
Pri iztočnici Bamako bi po zgledu prebivalskega imena Monačan in pridevnika monaški pričakoval podiztočnici bamaški in Bamačan, ne pa bama-kovski77 in Bamakovčan77. Obe iztočnici (Bamako in Monako) namreč prihajata s francoskega govornega območja in imata enako naglašeni končnici '-ako'. Dejstvo je tudi, da so prebivalska imena s končnico '-kovčan' tako rekoč rezervirana za izpeljanke iz zemljepisnih imen s končico '-kovci' (npr. Bakovci -Bakovčan), zato je uvrščanje prebivalcev Bamaka v to skupino imen toliko manj logično.
Problematično je videti tudi ameriško prebivalsko ime Pittsburghžan77, saj bi po sicer spornem zgledu Cherbourgčan (prim. s točko 4b v prejšnjem članku) pričakoval končnico '-čan', torej Pittsburghčan.
K navedbam iz prejšnjega članka v zvezi s prebivalskim imenom Pjongčan* moram dodati še ugotovitev, da je zelo vprašljivo tudi samo ime Pjongjang-čan77, saj mi ni jasno, v čem se ime severnokorejske prestolnice Pjongjang razlikuje od imena kitajskega mesta Senjang, da iz njega izpeljano prebivalsko ime ni Pjongjanžan (po zgledih Senjanžan, Pekinžan, Hongkonžan ipd.).
Ad 4f) Posodobljena in "posodobljena" stara prebivalska imena
Pravopisci so po nepotrebnem "posodobili" že povsem uveljavljeno prebivalsko ime Porenec (v Porenjec*) in pridevnik porenski (v porenjski*), kiju pozna SP'62. Dejstvo je, da se pokrajina Porenje imenuje po Renu, zato je iz imena te reke izpeljan pridevnik lahko le po-ren-ski. To trditev lahko podkrepim s pridevnikom podolski, ki je menda izpeljan iz Porenju zelo podobnega imena Podolje oziroma besede podolje. Če bi bila pisava porenjski* utemeljena, bi
Sodobnost 2002 I 305
Polem i k a
Sodobnost 2002 I 306
Polemika
pisali tudi "podoljski", vendar ne. Od pridevnika porenski do prebivalskega imena Porenec pa je le še majhen in logičen(I) korak. Končnica '-je' pokrajinskega imena Porenje torej ne bi smela igrati glavne vloge v prebivalskoimenskih in pridevniških izpeljankah, saj je tudi v "porečnih" imenih, kakršna so Posavje (Posavec), Porabje (Porabec), Podravje (Podravec) in Posarje (Posarec; zakaj tega imena ni v SP?) ne. Pravopisci bi morali upoštevati specifičnost tovrstnih imen in pri tvorbi izpeljank dati prednost prvotnemu, najstarejšemu imenu, torej imenu reke. To lahko podkrepim še z malce drugačnim prebival-skoimenskim zgledom: Goriška se imenuje po Gorici, zato njen prebivalec ni "Goriščan", ampak Goričan.
Podobno vprašljive so tudi besede Posoteljčan77, posoteljski77, Obsotelj-čan7 in obsoteljskF, navedene v oglavjih gesel Posotelje in Obsotelje. Že nekaj desetletij namreč obstaja obsotelska železnica (prim. ES), še starejši je pridevnik posotelski (prim. SF62), prav tako ime Sotelsko in pridevnik sotelski. Glede na te dosedanje pridevniške oblike in v prejšnjem odstavku naštete argumente bi pravilnejši imeni za prebivalca obsotelske(l) pokrajine bih Obsotelčan in Posotelčan. Zal ne vem, katero od teh poimenovanj uporabljajo prebivalci Sotelskega. Če nobenega, potem predlagam pravopiscem salomonsko rešitev: ime Sotelčan, v katerem spornega 'j' niti teoretično ne more biti.
Nepotrebna je tudi posodobitev imena za prebivalca nekdanjega Cejlona. SF62 namreč pozna ime Cejlonec, novi SP pa predpisuje ime Cejlončan77. Za zgodovinske potrebe je ime Cejlonec dovolj dobro, pa tudi v primerjavi s prav tako otoškima prebivalskima imenoma Bornejec in Islandec mu nič ne manjka.
4g) Nadaljevanje pravde o kaši
Velik del pod četrto točko naštetih nasilnih sprememb prebivalskih imen in umetno ustvarjenih dilem tipa "al prav se piše '-čan' ali '-ec'" kaže na to, da so si pravopisci zaželeli nadaljevanja znamenite črkarske pravde o kaši. Dejstvo je namreč, da bi po zgledu številnih slovenskih prebivalskih imen, ki poznajo dvojnici s končnicama '-čanT-ec' (npr. Trbojčan/Trbojec, Postojnčan/Postoj-nec), pravopisci tudi pri mnogih tujih prebivalskih imenih lahko dopustili obe varianti (npr. Cejlonec/Cejlončan, Kairec/Kairčan, Andorec/'Andorčan, od v prejšnjem članku omenjenih pa Beninec/Beninčan, Michiganec/Michigančan itd.), še posebej, če se obe uporabljata tudi v praksi (npr. Andorčan v Vsevedniku in Državah sveta 1993, starinski Kairec v SP'62). Isto velja tudi za nekatere končnice '-kaV-inja'. Le zakaj naj bi pisali samo še Moabitinja in Kurdovka, če pa dosedanji Moabitka in Kurdinja najmanj enako lepo (grdo?) zvenita? Morda se ključ za razumevanje pravopisne politike skriva v Prešernovem sonetu ...
Ad 5) Pomanjkljivi kvalifikatorji in od mrtvih vstale besede
Med obstoječimi kvalifikatorji v SP je najmanj en, kije bil premalokrat uporabljen, namreč kvalifikator 'nov.' s pomenom novota, neologizem (po SSKJ je to
Sodobnost 2002 I 307
Po lem i k a
heseda ali zveza, ki še ni splošno uveljavljena', po SP pa 'jezikovna prvina, katere novost še čutimo'). Novih, še neuveljavljenih besed, zlasti novih različic pisav, ki kar kličejo po oznaki 'nov' (ali še bolje: 'neuveljavljeno'), v SP dobesedno mrgoli. Mednje sodijo na primer mnoga prebivalska imena (prim. s točko 4 v prejšnjem članku), številne po najnovejših pravilih in "pravnih" podomačene besede, npr. ajkido (prim. s točko 6 v prejšnjem članku) in srf, večina novih zloženk (prim. z dodatkom 1), pa tudi kake morda ne čisto nove, a vendarle še neuveljavljene besede in imena, npr. skunk[s]ovina (prim. s točko Ad la) in Kaspik.
Ad 6) Razlike med zgledi v Pravilih in slovarskimi iztočnicami
Da je preveč zavzeto preganjanje dvojnic lahko dvorezen meč, kaže primer besede aids, kajti v zgledih za podomačevanje angleških besed je na prvem mestu navedena različica ajds, ki je Slovar sploh ne pozna. Če je beseda ajds enako ali celo bolj pravilna kot aids, bi vsekakor sodila tudi v slovarski del SP (seveda z ustreznim kvalifikatorjem; prim. s točko Ad 5), če pa ni, je niti v Pravilih ne bi bilo treba omenjati, saj doslej še ni bila kaj dosti v rabi.
V Pravilih so med zgledi za pisanje nestičnega vezaja (stran 48) kot izjema omenjeni tuji priimki (konkretno Rimski-Korsakov). Toda v Slovarju se je kljub temu znašel francoski priimek Joliot ¦* Curie z nestičnim vezajem, čeprav ga Francozi (in drugi narodi) pišejo s stičnim (Joliot-Curie).
Pravila poznajo tako imeni zemljan in marsovec kot Zemljan in Marsovec (na straneh 18 in 12), Slovar pa le prvi dve. Toda glede na to, da sta v Slovarju tako bog kot Bog (pa tudi npr. jud in Jud, musliman in Musliman), bi vanj sodila tudi Zemljan in Marsovec, in sicer kot prebivalski imeni v oglavju gesel Zemlja in Mars.
Med zgledi za podomačevanje starogrških imen (stran 175) je navedeno ime Angajos, pri katerem je grška končnica '-aios' podomačena v '-ajos'. V Slovar pa je kljub temu uvrščena izvirna starogrška dvojnica Ptolemaios" (pri iztočnici Ptolemaj), namesto katere bi pričakoval podomačeno dvojnicoPfolemajos (zgled iz slovarskega dela SP: Alkajos) ali/in latinizirano Ptolemej. Slednje ime je bilo do nedavnega precej bolj v rabi kot Ptolemaj (prim. mdr. LCZ, SP'62) in sploh ni napačno, saj je le eno od mnogih starogrških imen, ki so v slovenščino prišla (in se udomačila) prek latinskih oblik (zgled iz SP: An tej), zato se mi njegova ukinitev ne zdi utemeljena.
Kljub temu, da se imena rodbin običajno navajajo v množinski obliki (prim. mdr. zgled v Pravilih na strani 23), so v Slovarju mnoga navedena le v ednini (npr. Borghese, Este, Farnese, Gonzaga, Hohenzollern) ali pa sploh ne (npr. Guise, York)- kot da bi pravopisci nelahko (prim. mdr. gesla Hohenzollern v LCZ, Hohenzollerni v Vsevedniku in Hohenzollerji v VSL) tvorjenje mno-žinskih oblik namenoma prepustili laikom. Ime Farnese pa mora sploh biti nekaj posebnega, saj je edino opisano kot 'rodbina', medtem ko so imena Borghese, Este, Gonzaga in Hohenzollern opisana kot 'član rodbine'.
Sodobnost 2002 I 308
Polemika
~«^-..L-
Sodobnost 2002 I 309
Polemika
Ad 7) Sklep
Z množico napak, nedoslednosti, pomanjkljivosti ter nepotrebnih oziroma neutemeljenih posodobitev in "posodobitev" so pravopisci zapravili dobršen del avtoritete, ki bi jo moral imeti pravopis, da bi se pišoči ljudje brez pomislekov ravnali po njem. SP-ju, takšnemu, kot je, preprosto ni mogoče vsega verjeti, saj ni, kar se točnosti zapisa geselskih besed in njihovih opisov tiče, nič boljši od povprečnega leksikona.
Dodatek 1) Nepotrebne novotarije
SP ne bi smel biti poligon za jezikoslovne eksperimente, kakršen je pisanje besed po nemškem "zusammenschreiben" vzoru. Alpakajopič*, alpakasre-bro*, hi-figramofon*, hulahupnogavice*, jafapomaranča*, kandahar-vez*, klinkerploščica*, panamaslamnik*, polvelterkategorija*, poppe-vec*, sisalvrv*, vaterpolotekma* itd. so na silo tvorjene besede, ki niso primerljive z uveljavljenimi zloženkami, kakršne so npr. altsaksofon, avtocesta, kilovatura in pedenjčlovek. Slovenščina bi zlahka shajala brez njih. Čeprav jih pravopisci propagirajo že več kot deset let, se (še) niso prijele, zato nam jih zdaj toliko manj upravičeno vsiljujejo z navedbo na prvem mestu, v krepki pisavi, pred doslej uporabljanimi narazen pisanimi dvojnicami, zdaj sramežljivo skritimi v oglavju gesel. Da bi bil drugačen vrstni red mogoč, dokazuje mdr. iztočnica na svidenje, pri kateri je različica nasvidenje navedena šele na drugem mestu (vendar pa bi bilo ravno v tem primeru lahko - po zgledu iz SSKJ in glede na splošno rabo - obratno).
O nepotrebnosti tovrstnih zloženk veliko pove že dejstvo, da v SP ni mnogih njihovih "nebodijihtrebasorodnic" (npr. besed džersigovedo*, džinsjopič*, ekspreskava*, hokejtekma*, džeztrobenta*, klimanaprava*, kromus-nje*, popglasbenik*, soulpevec*), da so nekatere kandidatke za "skupajpi-sanje" vendarle pisane samo narazen (npr. call opcija, snack bar), pa tudi to, da isti SP ignorira oziroma ukinja povsem vsakdanje skupaj pisane besede čimbolj, čimdalj, čimprej, čimveč, tembolj itd., ki so v SSKJ (letnica izida je 1995!) vse navedene na prvem mestu, pred narazen pisano sopomensko besedno zvezo, pozna pa jih tudi Enciklopedija slovenskega jezika iz leta 1992.
Da sporne zloženke niso posledica naravnega razvoja jezika, ampak nepo-srečena akademska domislica, je mogoče sklepati mdr. iz dejstva, da je v Pravilih na strani 57 naveden "piši kot Francozi" zgled avto-moto-društvo* (kot boljša možnost v primerjavi z avto-moto društvo), v Slovarju pa "piši kot Nemci" zgled Avto-motozveza* (kot boljša možnost v primerjavi z Avto-moto zveza*). Da je zmešnjava glede pisanja skupaj/narazen/z vezajem popolna, so poskrbeli avtorji SSKJ, ki so poleg besede avto-moto navedli tudi skupaj pisano različico avtomoto, katere SP začuda ne pozna (bila bi namreč zelo uporabna, saj bi z njo lahko naredili megazloženko "avtomotodruštvo", ki bi nam jo še Nemci zavidali). Glede velike začetnice pri iztočnici Avto-motozveza* pa tole: v SSKJ je v oglavju gesla avto-moto zgled, ki potrjuje, da bi v SP lahko
Sodobnost 2002 I 310
Polem i ka
z veliko začetnico zapisali le iztočnico Avto-moto zveza Slovenije, saj je z besedno zvezo avto-moto zveza mogoče poimenovati tudi kako tuje avto-mobilistično združenje. Potrditev pravilnosti pisave z malo začetnico (in narazen!) sem našel tudi v samem SP, v opisu gesla AMZ.
Odvečnost večine skupaj pisanih iztočnic je razvidna tudi iz njihovih opisov, saj so tako stare kot nove velikokrat opisane na način "ševrousnje* tudi ševro usnje 'ševrojsko usnje'" ali "vikendhišica* tudi vikend hišica 'počitniška hišica"', pri čemer opisi v ležečem slogu pomenijo, da sta besedni zvezi ševrojsko usnje in počitniška hišica navadnejši kot njuni skupaj (in narazen!) pisani sopomenki. Čemu je torej treba uvajati nove zloženke, če naj bi že namesto njihovih do sedaj znanih narazen pisanih sopomenk raje uporabljali navadnejše besedne zveze? Problem je tudi v tem, da je treba za pravilno(?) razumevanje takih gesel najprej najti razlago (prim. z dodatkom 2), medtem ko je prvi (najpomembnejši!) vtis pri listanju SP ravno nasproten: aha, odslej pišemo vikendhišica, kar pomeni isto kot počitniška hišica. To bi pravopisci lahko preprečili tako, da bi po zgledih iz SSKJ besedno zvezo vikend hišica in nadrejeno sopomensko besedno zvezo 'počitniška hišica' navedli samo kot primer pod iztočnico vikend.
Tudi za večino zloženk, ki v SP niso opisane z nadrejeno sopomenko oziroma navadnejšo besedno zvezo, velja, da bi se jih dalo nadomestiti s primernejšimi večbesednimi sopomenkami. Tako je na primer v VSL namesto SP-jevske zloženke gestaltpsihologija* (te zloženke, narejene po vzoru nemške besede Gestaltpsvchologie, ni mogoče enačiti z zloženkami tipa parapsihologija!) uvrščena veliko bolj slovensko zveneča iztočnica gestaltna psihologija (tega pojma pravopisci očitno ne poznajo), družbo pa ji delata sorodna pojma gestaltna terapija in gestaltni krog, ki naj bi ju po pravopisnem "vzoru" pisali gestaltterapija* in gestaltkrog*. Hvala lepa, jaz že ne.
Skratka, sveže izumljene skupaj pisane novotarije na eni in ukinjene skupaj pisane "starine" na drugi strani so lep primer nepotrebnega revolucioniranja jezika za vsako ceno, od katerega je pričakovati več škode kot koristi. Naloga pravopiscev bi morala biti, da beležijo in po potrebi korigirajo spremembe, ki se porajajo v jeziku same od sebe, iz nuje, ne pa da si izmišljajo nekaj povsem novega, nekaj, česar nihče ne potrebuje. Če ponazorim z aktualnim primerom: pravopisci bi morali v Pravilih jasno in glasno povedati, da sta imeni tipa Bar Mihec in Mihcev bar jezikovno pravilnejši (in lepši) kot ime tipa Mihec bar*, ne pa da vse skupaj s kvarnim zgledom kavabar* (potemtakem tudi Mihec-bar*?) še dodatno zapletajo.
Dodatek 2) Neustrezna zasnova SP
Razporeditev posameznih enot oziroma poglavij se sestavljalcem SP ni najbolj posrečila. Nepregledni Spremni besedi sledijo Krajšave in Pravila, v katera so dobesedno skrita najbolj bistvena pojasnila, potrebna za pravilno razumevanje Slovarja (npr. podrobnejša razlaga pomena črne pike, puščice in ležečega tiska
Sodobnost 2002 I 311
Polemika
pod naslovom Splošne normativne oznake v slovarskem delu SP na dnu strani 6 in na vrhu strani 7), tem pa razna kazala in šele nato Slovar. Pravilen oziroma bolj praktičen vrstni red poglavij v SP bi bil:
a)  na levi strani predpapirja seznam vseh posebnih normativnih oznak in slogov pisav s točnim pomenom (vsakomur razumljivo razlago), na desni pa razlaga zgradbe gesel, kakršna je zdaj;
b) kratek, pregleden Uvod s pojasnili, kaj, zakaj in kako (ne pa kdo in kdaj);
c) Slovar;
d) Pravila (če sploh; prim. Sklep v prejšnjem članku);
e) Kazala (čisto na koncu, da jih ni treba vedno znova iskati nekje na sredini knjige).
Nenajboljša je tudi vsebinska zasnova. SPje namreč v veliki meri videti kot povzetek SSKJ, saj so skoraj vsi zgledi prepisani iz slednjega, namesto da bi se pravopisci potrudili navesti nove, takšne, ki bi razjasnjevali najpogostejše in najtežje jezikovne dileme (na primer ali se glede vrat reče 'skoznja' ali 'skoznje', ali je pravilno 'tibetanski lame' ali 'tibetanski lami' ali oboje ...). Manjkajo (v Pravilih in/ali Slovarju) tudi številni zares težki primeri lastnih imen (npr. ime mesta Hradec Kralove: ali se sklanja pri Hradec" Kralovem - tako VSL v opisu gesla nemška vojna - ali pri Hradcu Kralovem - tako bi sklanjal jaz - ah pa se ime lahko po potrebi kar prevede v Kraljevi gradeč^" - tako LCZ v opisu gesla prusko-avstrijska vojna?).
Kupec SP, ki že ima SSKJ, je tako, vsaj kar se zgledov tiče, opeharjen. Bolje bi bilo, če bi bilo v SP zgledov pol manj, kot pa da so v tolikšni meri prepisani iz SSKJ. Ne upam si pomisliti, koliko dodatnih lastnih imen in slovenskih besed bi lahko uvrstili vanj v tem primeru.
Potrata prostora so tudi preštevilne naglasne dvojnice (npr. pri geslu Čušperk: Cušperčan, Cušperčan in Cušperčan). Glede na to, da Slovenci naglase pišemo le izjemoma, bi namreč naglasi in naglasne dvojnice sodili v pravorečni slovar, ne pa v pravopis. Po SSKJ je pravopis "knjiga s pravih o pisavi, rabi črk in ločil, pisanju skupaj in narazen, o deljenju'. Naglaševanje sploh ni omenjeno!
Dodatek 3) (Ne)razlikovanje med pripadnikom naroda/ljudstva in prebivalcem države/dežele
Na to temo sem nekaj malega napisal že v prvem članku (točka 4d), a sem kmalu ugotovil, da gre za precej bolj zapleteno zadevo. Tokrat jo obravnavam bolj temeljito, pa tudi moj pogled na to problematiko je zdaj nekoliko drugačen. Zaradi prepletenosti je nekaj navedb iz prvega članka ponovljenih, a v spremenjenem sobesedilu.
Včasih se s pojavom kake nove države samo od sebe(!) zgodi, da dobimo poleg poimenovanja za pripadnika naroda/ljudstva tudi posebno poimenovanje za državljana/prebivalca države. Tako sta na primer Tadžik in Tadžikinja že od nekdaj poimenovanji za pripadnika/-co naroda, Tadžikistanec in Tadžiki-stanka pa od začetka devetdesetih let dvajsetega stoletja za državljana/-ko
Sodobnost 2002 I 312
Pol emi k a
Tadžikistana. V primeru Tadžikistana in nekaterih drugih srednjeazijskih držav/republik nam tako razlikovanje omogoča končnica '-stan', v večini drugih primerov (npr. Indonezija, Filipini, skoraj vse afriške države) pa dejstvo, da se večnacionalna država ne imenuje po nobenem narodu/ljudstvu. Toda teren (ne)razlikovanja med pripadnikom naroda/ljudstva in prebivalcem po tem narodu/ljudstvu imenovane države/dežele je zelo spolzek. Pravopiscem je na njem nekajkrat hudo spodrsnilo.
Pri iztočnici Kirgizija SP ne razlikuje med pripadniki naroda in prebivalci države. Prebivalec* Kirgizije (uradno ime države je Kirgizistanl) naj bi bil Kirgiz, prebivalka pa Kirgizijka*. Toda pravilnejši naziv za prebivalcaAko države bi bil Kirgizistanec I -ka, medtem ko je Kirgiz pripadnik kirgiškega naroda (pripadnica pa Kirgizinja). Zgled za tako rešitev je v samem SP: prebivalka Baškirije ni "Baškirijka", ampak Baškirka, prebivalka Baškortostana (to je uradno ime Baškirije, republike v Ruski federaciji) pa je Baškortostanka.
Precejšno zmedo pa so pravopisci ustvarili z uvajanjem novih prebivalskih imen. Doslej smo na primer poznali le prebivalska imena Vlah, Sas, Svab in Flamec ter iz njih izpeljana zemljepisna imena Vlaška/Vlaško, Saška/Saško, Svabska/Svabsko in Flamska/Flamsko, v SP pa sta se zdaj znašli še novi prebivalski imeni Vlaščan* in Saščan*. Le v čem vidijo pravopisci razliko med temi deželami in njihovimi prebivalci, da so skovali imeni Vlaščan* in Saščan*, prizanesli pa so nam z imenoma "Flamščan" in "Svabščan"? Doslej smo prebivalcem Vlaške rekli Vlahi (prim. mdr. LCZ), prebivalcem Saške pa Saši (čeprav se ime Saši nanaša tudi na eno od prvotnih germanskih plemen), in tako bi brez škode lahko bilo tudi v prihodnje.
Čudi me tudi, da SP uvaja novo prebivalsko ime Valonijec*, ne pozna (oziroma ga ukinja?) pa imena Valonec (prim. mdr. VSL, LCZ, SP'62). Prav tako ne pozna pridevnika valonski, ampak le valonijski*. Iz slednjega pač ne moremo izpeljati uveljavljenega poimenovanja valonščina za valonski jezik oziroma narečje (mar naj bi se ji po novem reklo "valonijščina"?). Tovrstno "posodabljanje" uveljavljenega prebivalskega imena je res skrajno čudno, zlasti če upoštevam dejstvo, da tudi tujci pravijo Valoncem 'Valonci", namreč Wallons (Francozi), Wallonen (Nemci), Walloons (Angleži) itd. Očitno je, da so se pravopisci za poimenovanje Valonijec* odločili zato, ker niso upoštevali dejstva, da so Valonci narod (oziroma vsaj etnična skupina), Valonija pa njihova domovina (ravno zaradi razlik med Valonci in Flamci se je Belgija preoblikovala v federalno državo).
Podobno velja tudi za Moldavce, ki so v SP skupaj z na novo skovanimi Moldavijci* združeni pod iztočnico Moldavija. Sprva sem pomislil, da bi lahko bil Moldavec pripadnik moldavskega naroda, Moldavijec* pa prebivalec Moldavije. Toda kmalu sem spoznal, da tako ne more biti. Pravopiscem se je poimenovanje Moldavijec* najbrž zapisalo iz podobnih razlogov kot ime Valonijec*. Moldavci so namreč Romunom soroden narod(l) (prim. mdr. LCZ, Države sveta 2000 MK), čigar prastarega imena se pač ne bi smelo kar mimogrede
Sodobnost 2002 I 313
Polemika
prilagoditi imenu države, ki je sami niti ne imenujejo Moldavija, ampak Mol-dova (sebe pa, če se ne motim, Moldovan).
Podobno kot za imeni Moldavijec* in Valonijec* velja tudi za prebivalski imeni Waleščan* (doslej samo Valižan, prim. mdr. VSL in Države sveta 2000 MK) in Etiopijec* (doslej samo Etiopec; prim. mdr. SP'62 in VSL). Kot primer dopustnega preimenovanja oziroma posodobitve pa lahko omenim prebivalsko ime Virginijec (namesto zastarelega poimenovanja Virginec; prim. SP'62). Virginijci so namreč del ameriške nacije, zato s poimenovanjem Virginijec/ Virginec označujemo izključno prebivalca(l) Virginije, ne pa pripadnika(l) kakega posebnega naroda ali nacije (s tega vidika prilagoditev prebivalskega imena imenu zvezne države ni moteča). Valonci, Moldavci, Valižani in Etiopci pa so ali narod (tj. - po SSKJ- skupnost ljudi na določenem ozemlju, ki so zgodovinsko, jezikovno, kulturno in gospodarsko povezani ter imajo skupno zavest) ali nacija (tj. - po SP - državni narod), zato jih pravopisci ne bi smeli kar tako preimenovati. Bojim pa se, da utegne kljub tem pomislekom do prihodnje izdaje pravopisa dozoreti še kako tovrstno presenečenje, morda celo fantomsko prebivalsko ime "Slovenijec" in pridevnik "slovenijski".
Poziv izdajateljema in založniku Slovenskega pravopisa
Za založnika, ki mu je uspelo prodati celotno supernaklado tiskane izdaje pravopisa, priprava elektronske verzije ne predstavlja tako rekoč nikakršnega stroška. To pomeni, da imajo odgovorni pri SAZU, ZRC SAZU in Založbi ZRC izjemno priložnost, da pokažejo svojo profesionalnost s tem, da se vsem zainteresiranim kupcem napak polnega Slovenskega pravopisa 2001 oddolžijo z brezplačnim primerkom elektronske verzije popravljene izdaje, tistim, ki jih elektronska izdaja ne zanima, pa dajo znaten popust pri nakupu nove tiskane izdaje.
MINITI)
Sodobnost 2002 1314