IV. ŠEGA: Spomini na Dav. Trstenjaka. Prvič sva se spoznala s pokojnim Davorinom l. 1905. koncem meseca januarja v Zagrebu, ko je uprizorilo »društvo za unapredjenje Uzgoja« znano razstavo pisarij i. t. d., o kateri razstavi je takrat tudi mnogo pisal naš »Popotnik«. Takrat setn razstavil dokaj risb — seveda orali smo takrat nekateri učitelji »naprednejšega« mišljenja »ledino prostoročnega risanja« — svojih učencev. — Srečal sem slučajno na Ilici našega Davorina —• tako smo ga splošno le nazivali — poznal ga do takrat še nisein osebno; ogovori me ter mi čestita češ, ako Te dr. Amruš, tedanji zagrebški župan. tp.ko odlikuje. moraš že nekaj trajnega napraviti. In od takrat sva postala. pobratima — do njegove prezgodnje srrvrti in v stalneni pismenein stiku. Bilo je 1. 1906 meseca avgusta. Takrat se je polagal prvi katnen sedanjemu U. J. U. Znamenit dan — je 29. avgust. Vozili snio se v našo sedanjo prestolnico Beograd. Bili snio pač same »stare« liiše: Oangl, Jelenc, Toman, Toničeva in jaz. — Zabavna je bila vožnja tja in sevcda tudi nazaj — žal, da sino nazaj potovali bolj raztreseno. V Beogradu smo se sešli z brati rz >vkraljevine Hrva.ske.« ln tu se je pokazal naš Davorin kot nioža. ki je že takrat bil pravi prerok. Predsedoval je temeljnemn zborovanju sedanjeinu U. J. U. ob navzočnosti srt)skega, hrvatskega, bolgarskega in slovenskega učileljstva. Bratje Čehi so prisostvovali tenni prveinu vseslovansKeniu učiteljskeinu zboru. Skala in Cerny sta imeni, ki sta dali takratnemu zboru svoj blagoslov. In še danes mi zvene navdilsevalne rtozdravne besede našega dragega Davorina v nšesih, ko je otvoril prvi naš »jugoslovanski učiteljski zbor.« Tako govoi iti je znal edino le on. In ko sem rešil svojo zadačo — bil sem tedaj glavni poročevalec -. - rni ie stisnil roko in rekel: ivane. za dvajset let si se prehitro rodil. Poznaš Avstrijo, trpela bova za današnji dan, toda ostani trden in dočakaš čas, ko se nama izpolni dana§nji načrt! Ti ga dočaka^. a jaz ne ... In njegov proroški duh se ni motil. Nepozaben mi ostane tudi zabavni večer tistega dne. ki smo ga praznovali v veliki d\rorani Kolarčevi. Navdušenje tako, kakoršnega pozna le brat Srb. •— Na stotine tovarišev in tovarišic, med njinii tudi tedanji naučni minister. inie mi je ušlo iz sponiina, je plesalo ob zvokih vojaške godbe, kolo, a mi politiki smo imeli s\oj zbor v ueki postranski sobi. In ko je stopil v na^o sredino v polni bojni opra- \i vojvoda Babunski. znani ačitelj-četaš, tedaj ni naše navdušenje poznalo nobenih meja. In ko sino se pobratili po pravi jugosl')vanski šegi. je imel naš Davorin govor, da smo vsi jokali. Prepričan sem, ko bi imela takrat avstrijska vlada tako dolga ušesa. da bi segala v Beograd, bi danes ne bil nihče izmed navzočih slovenskih delegatov več v Jugoslaviji. L. 1908. 12. avgusta smo se sešli z našim Davorinom na vseslovanskem učiteliskem zboru v Pragi. Bili so pač dnevi pravega učiteljskega navdušenja v smlslu velikana Komenskega. Zborovali smo na »Žofinu«. In prelepi so bili tistl dnevi. Koliko krasnih, seveda za tedanje čase neizvedljivih načrtov. smo tedaj zasnovali. v_ le oni, ki je bil takrat navzoč. In da je bil takrat naš Davorin »spiritus agens«, je umljivo samoposebi. Le žal, da so prehitro minili oni dnevi S pokojnim Davorinom sva bila od prvega trenutka, odkar sva se spoznala v trajnem pišrnenem stiku. S kakim. edino ie njemu lastnim, preprostim, a toliko iskrenejšim pisniom me je vselej osrečil. če je izdal kako obširnejše delo. Prosil irie je. da mu pismeno izrečem svoje mnenje o tej ali oni razpravi. In rad sem storil to. Olavni njegov organ ie bil pač »Napredak«. Tukaj je naj>isai — lahko re- čem — na stotiite razriih člankov in vsak je izklesan iz granita, trajne vrednosti. Upam. da najde sposobnega ocenjevalca teh člankov med brati onkraj Sotie. Mnogo lepih olankov je pokojnik obelodanil v priljnbljeni mu »Prirodi«. T« se je pakazal pravega Ijubitelja večnolepe narave. Toda. ko je nastopilo usodno leto 1914.. sf-in nioral prekiniti vsako dopisovanje ne le z preinnogimi tovariši tam na ju?u. temve- tudi s pobratimom Davorlnom. Lakonično sem mu sporočil. »Nehai, moja pisma so pod cenzuro!« In mož — ravariš je timel. A ko sem dobil preiepo spričevalo, da sem »konfiniran«. so romala vsa ona lepa pisma, ki mi jih je pisal pobratim Davorine v dolgi dobl 15 te* najinega znanja — v neizprosni ogenj. • • In takrat. ko sem jih žgal, sem odkritosrčno rečeao, jokal. kajti s tem sefli uničil tudi dober del svoje najlepše učiteljske dobe — svojo najidealnejšo dobo. Ko sem se o Veliki noči pretečenega leta vračal iz idiličnega Sarajevega domov, sem hotel obiskati v Zagrebu pobra' tima Davorina, da se še enkrat poslovio1 — rnorda za večno — od njega. Toda^ nisem ;ja dobil doma. — In taikrat mi J^ '•ekel notranji glas: »Davorina ne vidis več!« Slutnja se je izpolnila. —• -- Naslednik, kje sl?