Štev. 9. V Ljubljani 1. septembra 1382. Leto XII. ČASOPIS S PODOBAMI ZA SLOVENSKO MLADINO. Drevó pri póti. Ifltrujen ter upehan Tihoten mir je v senci Od hòje vie sern bil; In dobrodéjen hlad, Pod jablano koääto A ićjo mi ugaša Nad cesto sem zayil. Drevesa zréH sàd. Pripekalo je solnce, Ker póldno je biló ; Zató sem znòjin sédel Pod senčnato drevó. Mej listi dróbne ptice Vesélo ivrgolé, A veje se bogato Od jàbolk vse èibé. Človeka sem zahvalil, Ki to drevó sadfl. In ž njim je mnogo trudnih Ter žejnih vžo hladil. In prédno sem se dvignil Po césti od ondód. Obljubil drévje plodno Saditi sem nad pót. Zlatolàsa deklica. (Ćeska narodna pripovedka.) il je kralj tolike pameti, daje razumil vse, kar si živali pripovedujejo. Cujte, naj vam povem, kako se je tega naučil. Pride k njemu necega t dne stara žena, prinese mu v košari kačo ter mu reče, naj si jo ukaže f v kuhinji dobro priréditi ; in kadar bode kačo snedel, razumil bode vse, kar koli katera žival govori, bodi si v zraku, v vodi ali na zemlji. Kralju se je to zelò dopalo, da bode znal, česar nihče ne zna : zatorej podeli starlkavej ženici lep dar, a STojemn slugi Mišku ukaže, naj mu speče ribo za kosilo. „Ali, da mi je ne okusiš!" reče mu kralj, „drugače izgubiš svojo glavo!" Miško se je sel6 čudil, zakaj mu je kralj to tako ostro prepovedal, „Od kar živim," rekel je sam v sebi, „nisem še videl take ribe ; vsa je podobna kači. In kakšen kuhar bi pač mogel biti, ako ne bi pokosil tega, kar sem skuhal?" Kadar se je riba uže dobro spekla. vzame kuhar košček in ga dene v usta, ali komaj ga je požrl, užć sliši poleg sebe brneti : „Daj tudi nam malo ! Daj tndi nam malo !" Miško se ozrè, a nikogar ne vidi, razveš nekoliko muh. Zdaj zopet zunaj nekdo hripavo gitga: „Kam greste? Kam greste?" In nekoliko drobnejši glas mu odgovarja: „V mlinarjev ječmen! V mlinarjev ječmen !" Miško pogleda vèn ter ugleda celo trSpo gosi. „Tedaj taka je ta riba ?" reče Miško, dene še jeden košček v usta in jo nese kralju. Po kosilu zapovč kralj svojemu slugi Mišku, naj mu osedlS konja, ker se gre malo izprehajat, a tudi on naj jézdi z njim. Kadar tako jezdita po zelenej livadi, poskoči Miškov konj ter zarezgeti : „Hohohoho brate ! meni je tako lehko, da bi mogel skakati tudi preko goré !" — „Tebi je tako lehko ?" odgovori drugi konj, „tudi jaz bi rad skakal, ali ua meni sedi stari kralj, in če bi jaz poskočil, padel bi kralj raz mene in hi se nbil." „Le naj se ubije! Le naj se ubije!" odvrne Miškov konj, „namesto starega kralja nosil bodeS mladega!" — Miško se je temu pogovoru smijal, a to se vfi, le na tihoma, ker se je bal, da bi ga kralj ne opazil. Ali tudi kralj je dobro razumil, kar sta si konja pripovedovala, obrnil se je in zapazivši, da se Miško smeje, vpraša ga: „čimu se smejeä ?" — „Ničemur, Vaše kraljevo Veličastvo ! meni je le tako nekaj palo na um," izgovarja se sluga. Ali stari kralj je užć sumil o njem. in ker tudi konjema ni hotel veljeti, obrnil je in se vrnil dornóv. Kadar prispéta v kraljevi grad, ukaže kralj svojemu slugi Mišku, naj mu nalije vina v kozarec. „Ali povem ti," reče kralj, „da izgubiš glavo, ako ne natočiš povse polnega kozarca in pa, ako preliješ I" Miško vzame vrč « vinom ter začne nalivati. T tem sti prileteli skozi okno dve ptici v sobo ter sti druga drugo podili. Ptica, ki je bežala, imela je v kljunu tri zlato lase. „Daj jih meni," reče druga ptica, „ker so moji !" — „Ne dam ti jih ; jaz sem jih pobrala," reče prva. — „Ali jaz sem jih ugledala, kadar so padli, ko se je česala zlatolàsa deklica ; daj mi vsaj dva I" reče druga. — „Niti jednega ne dobčdeš!" odgovori prva. V tem poleti druga ptica za prvo ter jej ugrabi las. Dokler sti se ptici trgali za las, imela je vsaka v svojem kljunu po jeden las, a tretji je padel na tla. Kadar je las na tla padel, leprf je zazvenelo. V tem hipu se je obrnil Miško za zlatim lasom in prelil vino. — „Izgubil si glavo !" reče mu kralj ; „ali jaz ti hočem biti milostiv, ako mi pripelješ zlatolto deklico, katero vzamem za svojo kraljico." Da bi Miško ohranil življenje, moral je iti po deklico, da-si ni zual, kje naj jo išče. Osedld si konja ter otide po svetu. Tako jezdčč, pride do velikega gozda in ugleda, kako ob poti grm gori. Zažgali so ga bili pastirji. Pod grmom je bilo mravljišče in vanj je letelo bress števila isker ; a mravlje so hitele, da bi rešile svoja jajca. „Oj, poiwizi nam, Miško, poinčzi !" prosile so mravlje žalostno; izgorimo, in Udi naši mladiči, ki so še v jajčecah." Miško skoči brž raz konja, izpodseče grm in pogasi ogenj. „Kadar bodeš česa potreboval, spomni se nas, in mi ti takčj pomóremo," rečejo mn mravlje. Miško jezdi dalje skozi véliki gozd. dokler ne prijezdi do visoke jelke. Na vrlm drevesa je bilo vranje gnezdo a na zemlji pod drevesom bila sta dva mlada vriniča, žalostno vriščajoč : „Oče in mati sta nama odletela, a midva naj si iščeva sama hrane, da-si siromaka niti še leteti ne znava. Oj, pomčzi nama. Miško, pomózi. ter nama daj jčsti, drugače pogineva od gladi 1" Miško ne pomišlja dolgo, nego poseče svojega konja in nahrani s konjskim mesom gladna vriniča. „Kadar bodeš česa potreboval," kriSkata vriniča veselo, „spomni se najn in midva ti pomoréva." Zdaj je moral Miško peš potovati dalje. Dolgo je hodil skozi gozd, a kadar je naposled prišel iz gozda, ugledal je pred seboj veliko morje. Na obrežji tega morja sta stala dva ribiča in se prepirala. Vjela sta v mrežo veliko zlato ribo in vsak bi jo rad imel sam. „Moja je mreža, moja je riba!" A drugi zopet: „Malo bi ti koristila mreža, ako bi ne imel moje ladije." — „Kadar drugič vjamemo tako ribo, potlej bode tvoja !" — „Nečem takč ! ti rajši čakaj, dokler vjamemo zopet drugo, a to ribo daj meni !" — „Jaz vaju poravnam." reče Miško, „prodajta meni to ribo, dobro jo vama plačam in potlej si delita denarje vsak na polovico." Miško jima di vse denarje, kar jih je bil dobil od kralja na pot, a sebi ne obdrži niti krajcarja. Bibiča sta bila zadovoljna, ker sta tako dobro prodala ribo, a Miško izpusti ribo zopet v morje. Veselo se izgubi riba v globoko morje, ali kmalu se zopet prikaže ne daleč od morskega obrežja, pomoli glavo iz vode ter izpregovori : „Kadar bodeš česa potreboval. Miško, spđmni se mene in takčj ti pomórem." Eiba to ižgovorivši, izgine pod vodo. „Km» gvefc?" mašita. riVvči Miita. „<5teci isint fcralja titočMce, zlatolise deklice, ali ne vem. kje jo najdem," odgovori Miško. „Oj, to ti midva lahko povčva," rečeta ribiča, „to je Zlatolaska, hči kralja v steklenem gradu ondù na čnem otoku. Vsaki dan, kadar nopoči jutro, češe Zlatolaska svoje zlate lasé; a lasjé se jej tako svetijo, da se od njih žirija dela po nebu in po zemlji. Ako hočeš, midva te sama prepeljeva do otoka, ker si naju obvaroval daljšega prepira. Ali pizi se, da izbereš pravo deklico; kajti kralj ima dvanajst hčer!!, a samo jedna mej temi ima zlate Iasč." Kadar je bil Miško na otoku, takój je šel v stekleni grad, da bi prosil kralja, naj bi dal svojo Zlatolisko za ženo njegovemu gospodarju. „Dam mu jo !" odgovori kralj, „ali poprej jo moraš zaslužiti ; v treh dneh moraš namreč zvršiti tri opravila, katera ti jaz ukažem. Zdaj idi in se oddahni do jutri, ker si truden in ti je treba počitka." Druzega due mu rečo kralj : „Moja Zlatoliska je imela nanizane bisere okolo vratu, ali vrvica se je pretrgala in biseri so se razsuli v visoko travo na zelenoj livadi. Vse te bisere mi moraš pobrati, ali gledaj, da ti niti jeden ne bode manjkal !" Miško gre na livado, katera je bila zel<5 široka in dolga, poklekne v travo in začni* iskati bisere. Iskal je in iskal, ali niti jednega zrnca ni mogel najti. „O da bi tukaj moje mravlje bile, one bi mi lehko poiskale izgubljene bisere!" vzdahne Miško. — „Evo nas, da ti pomóremo!" zasliši Miško 9» in obrnivši se, ugleda brezbrojno število mravelj. „Kaj želiš od nas ?" vprašajo ga mravlje. — „Vse bisere moram poiskati na tej livadi, ali jaz ne najdem niti jednega zrnca," odgovori Miško. — „Samo malo potrpi, in mi ti jih poberemo," rečejo mn mravlje. Ni trajalo dolgo, in mravlje prinesč Mišku vse bisere, da ma ai bilo treba druzega nego nanizati jih na vrvico. In ko je hotel Miško vrvico užč zvezati, prišepeti še jedna mravlja, katerej je noga izgorela v grmu in mn reče: „Počakaj še malo, Miško, tukaj imaš še jedno zrnce!" Kadar je Miško prinesel kralju bisere in jih ta prešteje, manjkalo ni niti jednega zrnca. „Dobro si opravil !" reče mu kralj ; „jutri ti dam drugo delo." — Druzega dne pride Miško h kralju in kralj mu reče: „Moja Zlatolaska se je kopila v morji in izgubila zlat prsteu ; tega mi moraš najti in prinesti !" — Miško otide k morji ter hodi žalosten po obrežji. Morje je bilo mirno in čisto, al j tako globoko, da Miško ni mogel videti na dno, kam li, da bi našel prsten. „O da bi bila tukaj moja zlata riba; ta bi mi izvestuo našla Zlatolilskin prsten !" V tem se nekaj zablesti v morji in iz globočine se vzdigne zlata ribica ter pride na površje vode." „Evo me, da ti pomórem l Kaj želiš od mene ?" — „Poiskati moram v morji zlat prsteu, a ne vidim niti dna." — „Srečala sem ravno veliko ščuko, katera je nesla na hrbtu zlati prsteu ; potrpi samo malo in jaz ti ga prinesem." Trajalo ni dolgo in riba se vrne iz morske globočine ter prinese Mišku ščuko z zlatim prstenom. Kralj je Miška zopet pohvalil, ker je svoje delo tako dobro zvršil. lleče mu : „Ako želiš, da dam svojo Zlatolasko tvojemu kralju za ženo, moraš mi prinesti mrtve in žive vode, ker ju potrebujem." Miško uevedoč, kje bi dobil take vode, šel je, koder sti ga nogi nesli, dokler ne pride naposled r velik črn gozd. „O da bi bila tukaj moja dva vriniča, ona bi mi izvestno znala povedati, kje dobodetn take vode, kakeršue želi kralj !" V tem trenotku zašumi nekaj nad njegovo glavo, a on pogleda v visočino ter zapazi svoja dva vriiniča. „Evo naju, da ti pomóreva ! Kaj želiš od naju?" — „Kralju moram prinesti mrtve iu žive vode, ali jaz ne vem, kje je naj iščem!" „Ta voda je nama dobro znana; samo malo potrpi, takój ti je priueseva." Trajalo ni dolgo in vriniča prineseta vsak po jedno bučo vode ; v jednej buči je bila mrtva, a v drugej živa voda. Miško je bil zelò vesel, da je bil tako srečen, in nesel je vodo v stekleni grad. Kraj gozda je stala velika jelka, na jelki je bila pajčevina in v pajčevini je sedel velik pajek, ki je srkal kri iz ugrabljene muhe. Miško vzame bučo z mrtvo vodo, pokropi ž njo pajka in ta se takój zvrne mrtev na tla. Potem pokropi muho z živo vodo, muha se takój oživi in osvobodivši se pajčevine, vzleti v zrak. „Tvoja sreča, Miško, da si me izvćl iz pajčevine," zabrni muha, „kajti brez mene bi ti težko uganil, katera izmej dvanajsterih kraljevih hčera je Zlatolaska. Kralj videč, da je Miško dobro zvršil vse tri naloge, katere mu je dal, reče mu: „Dam ti Zlatolasko, ako si jo sam izbereš." To rekši, pelje ga v veliko dvorano, v katerej je bila velika okrogla miza, okolo katere je sedelo dvanajst prekrasnih deklic, ki so bile vse jedna kakor druga. Vse so imele zavezano glavo z robcem, ki je bil bel kakor sneg, a robec je segal do tal, tako da se ni moglo videti, kakšne lasé ima katera deklica. „Eto ti mojih hčeni!" reče mu kralj „ako uganeš, katera med njimi, je Zlatolaska, takój jo smeš odpeljati s seboj ; ako pa ue uganeš, katera je, šel bodeš brez nje k svojemu kralju !" Miško od velicega strahu ni vedel, kaj bi začčl. V tem mu zalimi nekaj na uho : „ Bz-bz ! pfijdi okolo mize in jaz ti pokažem Zlatolasko." Bila je to muha, katero je oživel z živo vodo. „Ta nt ta nI, ta tudi ni, niti ta ni--ta je Zlatolaska ! To mi daj, o kralj, da jo odpeljem za ženo svojemu gospodarju !" — „Uganil si !" reče kralj, a ZIatoldska takój odgrne robec z glave in zlati lasjé se jej vsipljejo do tal ter se blesté kakor jutranje solnce, da Miško uiti gledati ni mogel vanje. Zdaj odkaže kralj svojej hčeri bogato doto, kakor se to pristoji kraljevej zaročnici, in Miško jo odpelje svojemu gospodarju. Staremu kralju so oči zasijale od Telike radosti, kadar je ugledal svojo zalo zaročnico ; skakal je od velikega veselja kakor otrok ter je takój ukazal, da se prirédijo velike gosti. „Hotel sem te zaradi tvoje neposlušnosti občsiti na vešala, da te vrani snedó," reče kralj svojemu slugi Mišku, „ali ker mi si pripeljal toli lepo zaročnico, dal te bodem le s sekiro umoriti in potem pošteno pokopati !" Kadar so Miška umorili, zaprósi Zlatolaska starega kralja, naj jej podari mrtvega slugo, a kralj, kateri ni mogel ničesar odbiti svojej zaročnici, dal jej je mrtvo Miäkovo truplo. Kadar so jej prinesli mrtvega Miška, priloži Zlatolaska glavo k telesu, pokropi ga z mrtvo vodo, in glava se takój vzraste s telesom tako, da ni bilo več poznati, kje mu je bila odsekana. In kadar ga je Zlatolaska pokropila z živo vodo, vzdigne se Miško, kakor prerojen, čvrst, vesel in mnogo mlajši in lepši, nego li je bil poprej. „O kako sem trdo spal!" reče Miško in si tare oči. — „Zna se, da si trdo spal," reče mu Zlatoliska, in če bi mene ne bilo, spai bi bil na vse veke!" Stari kralj videč, da je Miško zopet oživel ter je zdaj še mnogo mlajši iu lepši, nego li je bil poprej, poželi tudi on se pomladiti. Takój zapové, naj tudi njega umoré in potlej z 6no čudno vodo pokropé. Umorili so ga in kropili z živo vodo, dokler niso vso potrošili; ali glava mu se ni uikakor htela vzrasti s telesom: še le takrat, kadar so ga začeli kropiti z mrtvo vodo, prirasla mu je glava k telesu, ali kralj je ostal mrtev, ker niso imeli več žive vode. Bodi si, da ni mogla ostati kraljevina brez kralja, in ljudstvo ni imelo nikogar tako pametnega, da bi razumil to, kar govore živali, izbrali so si Miška za kralja in Zlatolasko za kraljico. v. M. B Poučna basen. ečki so se igrali pri ribnjaku, v katerem je bilo polno žab, in kadar koli >-je katera pomolila glavo iz vode, takój so zagnali kamen vanjo, da se J je uboga žival takój zopet skrila v vodo. I „Ptiglovci !" vikne jim starikava žaba iz vode, „mar ne umejete, da to, kar je vam zabava in igrača, to je nam smrt ?" — Šaljivcu je šala igrača, a ónemu kogar zadene, večkrat globoka rana, ki se le težko zaceli. — (. M o il g o 1 c i. začetku srednjega reka poplavili so različni divji narodi malo ne v Evropo ter razširjali strah in grozo povsod, koder koli so se valil čete teh grozovitih divjakov. Največja nevarnost Tsemu omikanemu svetù v Aziji in v Evropi pretifa je v trinajstem stofefji otf grozovitih Mou- golcev, kateri so iz Azije 1224. leta prvič prilomastili v Evropo. Pripoveduje se, da so ti divjaki ob Kineških mejah si zaprisegli, da ne nehajo poprej od svoje grozovitosti, predno ne bode njih mogočni glavar Čingis-kan gospodoval vsemu svetu. Zatorej so na vse strani razpošiljali svoje poveljnike z divjo vojsko, ki je strašno razdevala. kamor koli je prišla. Siloviti L'iügis-kan je umrl 1227. leta in njegovi sinovi iu vnuki so si velikansko mongolsko državo razdelili med seboj. Pri tej delitvi je dobil Iiatu-kau, Čingiskanov vnuk dežele ob kaspiškem in hvalinskem morji in kolikor »i jih je Se mogel nm osvojiti v Evropi. Leta 1240. prilomastil je Batu-kan v Evropo ter je grozovito razsajal po Ruskem in Poljskem, a 1241. leta pridrl je tudi na Cesko-Ko so bili Mongolei v zelč hndej bitki na tako zvanem Dobrem polji (Wahlstatt) blizo Legtiice zmagali šlezkega vojvodo Henrika, kateri je z deset tisoč kristjani jnnaško poginil na bojišči v dan 9. aprila 1241. leta, pokaže se na českej meji hrabri kralj Večeslav, vodèf. 40.1)00 pešcev in 6000 konjikov. Azijatski divjaki si niso tipali napasti tolikega števila izurjenih vojakov, nego skušali so, da bi je obšli in od drugod prodrli na Cesko. Ali vsi piitje skozi zaraščene gozde ob meji so bili dobro zadelani in še le za tri tedne so se prerili na Moravsko, kjer so neusmiljeno plčnili. morili, požigali iu pustčšili. Ljudje so popuščali svoja domovišča ter bežali v gore, da bi si saj življenje oteli. Tu je Večeslav z novo vojsko prišel za njimi in jih zajel pri Olomuci, katerega so ravno oblegali. V zelò krvavem boji, v katerem se je najbolj odlikoval češki poveljnik Jaroslav Sternberški, bili so Mongolei tako strašno tepeni. da so zapustili Moravsko ter se podali proti Ogerskej. kjer so se zopet združili z glavno vojsko Ratu-kana ter šli preko Srbije in Bogarske nazaj na Rusko, kjer se je ßatu-kan s svojo grozovito vojsko utabori! ob dolenjej Volgi. Tu si je sezidal svojo prestolno mesto Saraj in od tod gospodoval po širocem ruskem svetu od Orala tja do ustja reke Dunava. Iz Saraja je Batu-kan razpošiljal čete po svojej obširnej državi, da so strahovali potlačeno ljudstvo ter pobirali davek. To novo mongolsko cesarstvo so imenovali „zlato hordo." Jaroslav II., véliki knez v Vladimirn ter vsi drugi ruski knezi so se morali poklonit mogočnemu poganskemu kann, kateri jim je kot najvišji vladar novič podelil njihove deželice, a kdor je bil pri njem v največjej milosti, tega je imenoval vèTikega kneza. Krščanski knezi priäeääi v Saraj morali so darovati poganskim malikom ter ponižno poklekovati pred silovitim Batn-kanom. Pobožni črnigovski knez Mihael, kateri se je branil moliti krive bogove, bil je pri tej priči ob glavo dejan. Posamezne mongolske četo so še vedno počenjale silovitosti z ruskim ljudstvom, katero je strašno trpelo posebno takTat, kadar so prišli Mongolei davek pobirat. Ruska je bila celih 200 let pod vladarstvom divjih Mongolcev. — t. Obljuba ilolg di'la. ilo je 1850. léta, kadar je strašna kolera nže drugič morila po našej de- __Zeli. Tu in tam je razne kraje takč nemilo pritiskala, da so ljudjé po I nekaterih hišah vsi pomrli in da je potem prišlo imčnje v tuje roke. I Groza je bilo iu strah. Kadar Bog človeški rod z jednacimi boleznimi tepe, tedàj se ljndjé nekako plaho ozirajo in s potrtim srcem pohajajo. Nikdar ni slišati, da bi pijanci kričali po krčmah ali ponočnjaki prepevali po vasčh in cestah. A katerega bi to res ne pretresnilo, ako ljudi, ki so nekoliko ur poprej bili še zdravi in čvrsti, vidi skčraj potem ležčče v mrtvačnici, kamor so jih prinesli uže trde in hladne ! Rodoviua je zdaj še zdrava in vsa vkupe, a predno preteče nekaj časa, jiime se ta ali fi u od krča zvijati kakor ljuta kača, ako stopiš I ninjo, ter izdahne svojo dušo v mukah. V tacili bedah se Ijudjé še spominajo Boga, prosèé ga, vzdihajčč k ujemu iu mu obljube delajčč. A kar človek obljubi, to je dolžan tudi stvoriti. Naj vam zatorej, otročiči ljubi ! povém neko resnično dogodbo. Kakor smo uža poprej dejali, 1855. léta je grozovita kolera bila tudi v nekej vasi na Notranjskem. Tam naglo vzboli gospodar in poprosi, da bi mu šli po duhovnika, naj bi ga izpovédal in pričestil (obhajal). Dahovnik, da-si neprestano klican od bolnika do bolnika, naglo pride k njemu. Kadar se je bil izpovedal in priččstil, ostane duhovni pastir še nekaj časa pri bolniku, ki je vzdihoval in ječal. Kadar mu krč nekoliko odleže, izpregovori kmet: „oče duhovni! prosim vas, molite zime, da zopet ozdravim. Će mi Bog povrne blago zdravje, to hočem na svojej njivi pri lčščevji poleg ceste sezidati lepo kapelico na čast Matere Božje." Duhovnik mu to odsvetuje, ker ga je morda poznal, in mu veli: „oče! ne bodi obljube, če ne mislite res tndi stvoriti, kar obétate. Obljuba dolg dola. Nikdor uij siljen obétati ničesar ; ali kdor kaj obljubi, treba da zvrši, kar je obljubil, ako nohče imeti smrtnega greha." A mož je vender obétai in obetal, sezidati kapelico, ako se mu povrne zdravje. Kes je prebolel, in kadar je malo okreval, začel je takdj pesek in kamenje voziti ua njivo pri lčščevji. Sosedi, vrlo blagi Ijudjé, vidčči, da sim ne bode mogel vsemu kàj, ker je bila v dolgčh jako opešala njega še pred nekaterimi lèti rodovita iu dobra zemlja, ponudijo mu roké in tudi novce k zidanju rečene kapélice ; ali ou tega uij hotel vzprijeti. Zató se je zgodilo, da je kamenje s peskom vred kacih deset let ležalo na mestu, a kapelice še nij bilo. Potem se je mož vrgel v pijačo, posebno v žganje, zaradi česar mu je gospodarstvo hiralo od léta. do leta. A videti je bilo, da ga je stvorjeua obljuba zelò pekla na vésti, kajti vselej se je odkril in priklonil, kadar koli je šel mimo navoženega kamenja. Ali žganjepivec néma toli svete stvari, da bi se je ne odrekel žganju na voljo. Tak je bil tudi ta kmet. Nekoliko dnij pred sv. Nikolajem, ki dobrim otrokom zvečer uosi dari, prodi še dno kamenje, katero je ležalo na njivi, ter zinje dohode nekaj grošev, in si reče prinesti žganja, — kajti kiip je bil stvorjen v krčmi sredi njega pivskih bratcev. A vender ga je še zdaj pekla vést, ker se je vselej pokrižal, kadar koli je stekleničico nesrečnega žganja k ustom nesel. Kadar se tukaj malo napije, a ne črez mero, odrine domòv, in pride mimo kamenja, pred katerim sname klobuk, pripogne koleni ter nekoliko postaji, kakor bi se s tem kamenjem razstajal na véke. Potem se iz nova odpóti, ali ne domóv, nego v drugo krčmo, kder pokliče mčrico vina. Nekoliko izpije iu posedi, a skoraj začuti, kakor bi ga nekaj slabilo. Zatorej gre vèu, ali uže na prag» vćžuib vrit se zgruzi, in — mrtev pade ua zémljo. Ljudjé so se trudili, da bi ga zopet oživili, a vse je bilo zamin : kar je mrtvo, mrtvo je. Te žalostne a resnične dogodbe, otročiči dragi ! nijsem povedal zat<5, da bi grajal ubozega kmeta, ki se je uže sam odgovarjal pred stolom božjim, uego samé zatd, da tudi vi, predno stvorite kakšno obljubo, vselej dobro premislita, ali boste mogli zvršiti, ali ne, kar ste obljubili. Vedno vam naj bodo na umu težke besede: obljuba dolg dela! lvm Biritmk. 5®. Yólika kneževina Erđeliska. a vzhodu avstrijsko-ogerske monarhije vzdiguje se iz nizke ravilni reke ;' Tise in dolenjega Dunava viSava, majhena sieer po velikosti, a vender dosti hogata glede njenih prirodnih lepot in zakladov. Od vseh strani jo oklepajo vzhodni Karpati s svojimi razrastki in predgorji. To je vélika kneževina Erdeljska, ki jo smemo v resnici imenovati krasno deželo našega cesarstva. Velikih ravnin ta dežela nima, ker je skoraj vsa preprežena z gorovjem, a toliko več ima lepih, vzlasti proti vzhodu odprtih dolin. Gore so pokrite z zelenimi gozdi, ki preprezajo deželo na vse strani. Da-si je Erdeljski Saši. Erdeljska zelò gorata, render se sme imenovati rodovita dežela. Ker im^ mnogo košem'c in travnikov ter dokaj dobrih pašnikov, zato seErdeljci pečajo bolj z živinorejo nego s poljedelstvom, Reke in potoci namakajo zemljo tet lepotičijo deželo. Na osojnih brdih raste plemenita trta in ovete ovočno drevje, da je veselje gledati ; a po dolinah raste pšenica, rež, turšica i. t. d. V po-, sebnej obilosti pa nam daje Erdeljska kaméne soli in mineralič-nih prirodnin, kakor : železa, svinca, srebra in zlati. Prebivalci Erdeljske kneževine so po narodnosti zelò namošani. Tu živ$ Rumuuci ali Valabi, Magjari, Situici, Nemci, Armenci, Bolgari, Cehi, Slo% vaki, liuteuci, Grki, Cigani iu Židje. Nemški naseljenci, takò imenovani Saši iz 13. stoletja, katere vani denašnja podoba kaže, imajo tii svojo naj^ večjo nemško naselbino ter so najbolj na jugu in severovzhodu razširjeni, Magjarski Situici se pečajo večinoma s strojarstvom, a pridne Rumunke pre% dejo in tkó volno od svojih ovac za uarodno obleko. Erdeljska kneževina se deli užč davno na tri glavue pokrajine: 1) Saška, 2) Sikulska in 3) Magjarska pokrajina. — V Saskej pokrajini leži SU bi nj, glavni kraj nemških Sasov sè 20.000 prebivalci; dalje Braševo (Kronstadt) si) 30.000 prebivalci, največje in prvo obrtnijsko iu kupiijsku mesto v deželi, ki ima zalo gotiško cerkev iz 14. stoletja, ter podeliva železo in baker, dela papir, sukuo, platno in isnije. Iiraševska okolica, po katarej prebivajo Nemci in Ruinnnci, prekrasna je, in se imenuje Buren, po potoku Burca. ki se izliva v Olto. TÙ naj še imeuujemo Medjaš, ki je središč^ kmetijstva in vinstva. V Sikulskej pokrajini (na vzhodu) leži Sikulcev jedino mesto Moroški Novi trg (Maros-Vasarhclv) sè 10.000 prebivalci. V obližji teg* mesta se pridela mnogo vina, ovočja (sadjal in tobaka. V Al agj arskej (prav i In e j še ru m u n sk e j) po k raj i n i leži Kol o? (Klausenburg), ki šteje 30.000 prebivalcev. To mesto je' glavni sedež imeuiU nejših erdeljskih rodovin in rojstni kraj kralja Mat. Korviua. Ima lepo go-, tiško cerkev ter mnogo občnih vzrejališč. V tej pokrajini naj omenimo ši; Maros-Ujvar, kjer so največje soline te dežele. fo. Tarnat. Veverica in polh. _ če pokličejo svoja otroka: „.Turče! Katarinka! Kje sta? Prekrasni) '^j-g jutro je danes! Napravita se, gremo v gozd lešnikov brat." —-Jurče in Katarinka plòsneta v roki od veselja ter skočita v kot p<> očetovo zakrivljeno palico, da bi si ž njo pritegovali leskovino. Otroka pojoč in skakajoč, kmalu dospeta z očetom v bližnji gozdič tet začni iskati in brati lešnike. Tako idoč. pridejo do nekega hrasta, pod ka^ terim je bil nakupičen velik kùp lešnikovih lupin. Otroka zavpijeta: „Glejte, oče! Tukaj je že nekdo pred nami bil ter»je bral in jedel lešnike, zato jih pa mi ne moremo mnogo nabrati." — Oče rek') : „Res je, da je nekdo tukaj prad nami lešnike nabiral in jih jedel, nn kdo je ta, to vama hočem takòj razjasniti." Vsi trije sedejo pod hrast v senco in oče zaènó pripovedovati : „Daleč od nas v nekem skritem gozdiči, za katerega se ljudje niso dobro znali. živela je veverica, hranila se ob lešnikih in jih tudi nabirala v svoj hram za zimo. In da-si v obližji nikoli ni videla kake drage veverice niti človeka, ki bi bil nabiral lešnike, zapazila je vender s časoma, da je lešnikov vedno manj ter nekdo mora biti, ki jih nabira. Sklene zatorej, odslej vsaki dan zgodaj vstati in straziti toliko časa, dokler ne najde tatù. Užč drugi, tretji dan zasliši, da tam po suhem listji nekaj šumi. Hitro si otare zaspane oči, da bi bolje videla, kaj je, in res, kmalu ugleda velikega, debelega polha, kateri nese polne bisage lešnikov ter hiti ž njimi na neki votli hrast, ki je imel od zgoraj večjo, a od spodaj nekoliko manjšo luknjo. Polh zleze pri gorenjej luknji z bisagami vred v votli hrast ter ga potem ves dan ni bilo več videti. „Otroka moja! povedati vama moram, da polh v hrastovem ali pa bukovem duplu po dnevi spi ter samo po noči gre vèn, da si poišče hrane. Zato je bila veverica tudi druzega dne na straži in se kmalu prepričala, da tat, ki jej krade lešnike, nihče drugi ni, nego ta polh. Kaj naj stori uboga sirota? Nekoliko sta si v rodu s polhom, ker glodalca sta oba; ako pa stvar ostane tak<5, kakeršna je, pobere jej polh v kratkem lešnike vse, in kaj potem na zimo ? Misli in misli, naposled se tudi nekaj izmisli. Sklene polha zazidati v njegovem lastnem hramu. Zatorej iakój druzega jutra, ko je polh zlezel v svojo luknjo, da se odpočije, začela je veverica nabirati lešnike in jih metati pri gorenjej luknji v polhov hram. Polh je užš spal, ali takój se prebudi. Malo ga je zabolelo, ker so lešniki padali naravnost na njegovo modro glavo. Ali videč, da padajo lešniki, otare si solzé, umakne se nekoliko bolj v kot ter pusti, da padajo lešniki v sredo njegove sobe. Veverica je brala in metala lešnike ves dan v polhovo stanovanje, ter je sklenila jih tako dolgo metati, dokler do vrha ne napolni luknje, misleč, da bode potem oproščena tega nesramnega tatu. Kadar se na večer prebudi polh, 3ladko se nasmeje in si poglàdi brado, videč polno sobo lepih lešnikov. To noč ni šel nikamor iz doma, ostal je v svojem hramu ter lepo mirno in brez trpljenja jedel lešnike, a lupine je izmetaval pri spodujej luknji iz votlega hrasta. To, kar mu je preostajalo, spravljal si je v kot za zimo. Veverica je bila na straži zvečer, bila je na straži zjutraj ter gledala, kdaj pride polh iz hrastovega dupla ; ali polha ni bilo več iz hrasta. To je veverico zel.5 veselilo ter je sklenila, da polhov liram do vrha napolni in zazida. Tako je nosila in metala neprenehoma lešnike v duplo, in ko jej je lešnikov nedostalo, nosila je zreli kostanj in žir, ali vse zam&n. do vrha le ni mogla napolniti hrastovega dupla. Napenjajoč se od dne do dne s preobilno nošnjo, prehladila se je in poginila. A polh videč, da mu hrana ne kaplje več v njegov hram, moral si je zopet kakor poprej sam iskati potrebne hrane. „Otroka moja! tudi v tem hrastu, pod katerim sedimo in pod katerim vidite tolik kùp lešnikovih lupin, prebiva polh. Ali ta se sam hrani, ker gotovo ni več tako zavidne veverice nikjer na svetu, kakor je bila ta, od katere sem vama zdaj povedal." — Jnrče in Katarinka vzklikneta: „Ha, ha, ha! to je bila pač modra veverica! vrgla je polhu sekiro v strd, to mti jé kvare naredila ! Kaj ne oče ? Tu se pač podà óna naša prislovica, ki pravi : „Kdor drugim jamo koplje, sam pade vaujo." — „Tako je," rečejo oče, „ali zapomnita si tndi to: Veverici podobni so tudi ljudje, kateri zavidajo svojega brata ali soseda, ako mu je Bog naklonil boljše zdravje, obilnejše moči ali pa večje bogastvo, ter mu o vsakej priložnosti kažejo to svojo zavist s tem. da mu stavijo vsakeršne zapreke in zlvbue nakane. Ali vse to jim ne koristi uič ter le sebi samemu škodujejo." Y«v tcije s« Avignejo ter gteàó s polnimi žeji lešnikov proti dtaon. U. K. , Božja šiba. MLatijček reče necega jutra očetu: „Ne umejem, zakaj Bog ljudi tudi s J»|» svojo ostro šibo svari in opomina, saj sem uže večkrat slišal vas, da je bolje ravnati z lepim, nego li z grdim. Ljudjé bi se po mojih mislih raje pokoravali in vračali na pot pravice in resnice, ako bi jim Bog grešno srce gladil z ljubeznjivo in dobrotljivo roko." Oče hiteč tedaj po opravkih, niso utegnili odgovoriti. Ttt stopijo mati v sobo ter rekč Matijčku : „Idi na pašnik ter uasekaj tam vejevja, zloži in povčži ga v butarice. O póludne se vrni domčv in ako si napravil, kar sem ti ukazala, dobodeš za kosilo dobro mlečno kašo." Matijček otide s sekirico. Ali o žarkem solnei mu se ne ljubi delati. Leže v senco ter takč-le prevdarja: „Ako delam ali ne, mati bodo skuhali kašo, saj me z doma ne vidijo, kaj počnem. Ko pojém kašo o póludne, lehko rečem, da zaradi vročiue nisem mogel sekati." O póludne pride Matijček domóv. Mati ga vprašajo, če je dodelal. Matijček si ne upa lagati, zatorej reče : „Nisem ne 1" *f tem trenotìsu pridejo oče ter pravijo: „Ni mu treba dati kosila, kajti kdor ne dela, naj tudi ne jé. A tebi, Matijček povem, da te bodem zvečer ostro kaznil. ako ne dodelaš, kar so ti davi mati ukazali." Strogi ukaz očetov je Matijčku pregnal vso lenobo. Sredi po pdludnev» je uže dovršil delo. Domóv prišedši poprosi kosila, ki mu ga mati radi dadó, preverjeni, daje napravil butarice. In ko je ravno obedoval, stopijo oče k mizi rekoč: „Davi ti nisem utegnil odgovoriti na tvoje vprašanje, » zdaj, menim, si lehko sam odgovarjaš. Ko so ti mati z dobrotlji vostjt) ukazali delali, nisi hotel, ko sem ti pa jaz s strogostjo zaukazal, ubogal si me. Bavno takò hi tudi človek Boga ne slušal, ako ne bi Vsemogočni tu in tam zažugal s svojo ostro šibo." Job. Gradi(m. O začetku. frodovčevi profesor, jako učen in priljuden mož, prišel je vsako leto v svoj zavičaj ua oddih. Kad se je pogovarjal s priprostimi kmeti; pod domačo lipo je posédal in se razgovarjal ž njimi. Necega praznika po póludne sodi s tremi kmeti v senci. Govore o marsičem ; slednjič se njih govorica zasukne k šolam in učenju. Kamenär dé : „Gospod profesor, vi ste bili v raznib šolah, najrazličnejše knjige ste imeli t rokah in ste poslušali različne učitelje; povčdite nam, katero učenje se vam je zdelo najteže ."• Profesor je govoril premišljeno in modro, kadar je govoril. A predno odpré gospod usta. da Iii povedal svojo misel, zahesedi Ja-sénovec : „Kaj bi take reči povpraševal ! Branju se privaditi je najteže." ..Jasčuovec. vi ste jo pogodili," pritrdi profesor. „Marsičesa sera se učil in si otepal v glavo najtežje stvari, a po resnici lehko rečem: vsega kar znam, bi se naučil lehko sam, če tudi s težavo; a nikdar bi se brez učitelja ne bil navadil slovkovati. Tu mora biti kdo, da kaže dečku: „To je črka a, to črka h itd." Priučivši se deček branju, dobi v roke ključ, ki si ž njim odpri; zaklad vsaktere knjige. S tem ključem v roci hodi pridni deček lehko po vseh shrambah velikanske in prekrasne hiše, ki se jej pravi hiša znanosti in umeteljnosti. Resnica je: da imaš le začetek, pa si dober." „Saj drugače," seže Stanovnik v besedo, „ni tudi pri nas poljedelcih. č'e si hočem sezidati hišo. postaviti moram najprej temelj. Da se tak') le dela lotim. pa mi potlej zid rasle sam o sebi. Tu nas vsakdo imn gotovo toliko izkušnje, da v<5, s kacim strahom in s kako pazljivostjo pričenjava novinec uovo delo. Na primer: Kako pàzi mlatič, vzemši prvič cčp v roki, da prav udarja in o pravem času. Posmehivajo se celò njegovej skrbijivosti. A priučivši se temu delu, tolče pravilno, uaj bi tudi na pol drómal." Jot. Oraddlan fi / ® Sinrdokavrino gnezdo. j||fu||'ed se sprehajajo z vnuki ob polji. Mlajši se držč deda ter verno po-slušajo, kar jim pripoveduje izkušeni starec, a največji, Milan po imeni, skače na desno in levo, pobezäva v mišje rčve, razsipava krtine, pleza na drevesa za tičjimi gnezdi itd. Živ nepokoj ga je. Ded ga svarč rekoč: „Ne letaj vedno okrog; obleko si mažeš in trgaš. Glej, kakč so tvoji bratci mirni, pridruži se še ti njim!" Milan ne posluša slabotnega starca, temveč kakor prej vse prevonjiva, pretipiva in prebrskàva. Pridejo mimo oreha, ki je imel v trobji malo od tal precejšno duplo. Zgonjivi Milan se požene na drevo ter poseže z roko v votlino. A naglo jo vzmakne, ker mu od smrdokavrinega gnezda nestrpen smrad udari v nos. Pri bližnjem studenci so počivali ded z vnuki. Milan si je umival nsrarajeni roki in otepal oprašeuo obleko. A ded so ga tako-le opominali: „Kdor. kakor ti. vse prebrska, temu od marsikod neprijeten duh nasproti pridehtf, kdor hoče vse poizvedeti, ta marsikaj neprijetnega o samem sebi poizvé in kdor se v vsak prepir vtika, dni še vselej zdrave glave ne odnese. Zvédavost in prava ukaželjnost si sta nasprotni stvari. Zadnjo vam vsem priporočam, a prve se ogibljite kakor steklega psi!" Jot. OrmlUan. Prirodopisno - natoroznansko polje. Iz daljnih pasov sveti. Ako se ozremo pojninej poloTioi Azije, vzlasti po Vzhodnej Indiji, kolika različnost razproetre našim oččm! Xn se razvija pred nami najčvrstejSa, najbolj veli kansko in najčudnejše rastlinsko življenje, katero tacega pogleda ne-navajeneg» prebivale» srednjegorskih krajev mora vneti, da vse to občuduje iz vsega srci Tu sp odprč našim očem tolika hujuost rastlinstva, da glede na raznovrstnost in obilost rastlin Vzhodne Indije ne prekosi nobena dežela na Bvetu. Po golem skalovji vije se vedno zeleneča lavorika. katere zelene veje so imeli užč Grki in Rimljani za podobo časti in slave ; zemljo palmovih gozdov pokriva kakor najlepša preproga živo-zeleno präprotje v raznoličnih podobah. A ne samo rastlinje, nego tudi raznovrstnost in obilost živali in kopanin kaže nam Vzhodno Indijo kakor nekak poseben svet rajske lepote. Ondu v gozdnej golini se pasč lepe vitke gazelice ; pač si človek lepših in živahnejših živali misliti ne more. Kako tencega in lehkega trupla so ! Kako skočne in urne ! Njih lepoto, nežnost in veselost popisati ni mogoče. Da-si so gazele krotke, miroljubne in bistroumne živali, vender so zelč boječe ter bežč pred najmanjšo nevarnostjo, kakor bi jih vihar nesel. Najrajše zivé v družbi, ter objestno poskakujejo iu skačejo v šali druga čez drugo. Samec nosi na glavi lepe kakor lira ukrivljene rogove. Kadar se jih po več skupaj pase, postavijo si jedno na stražo, katera z bistrim očesom pazi na okolo, ne bi li jim od kodi pretila kaka nevarnost. In če je njeno oko ugledalo, ali tenko uho zaslišalo kaj nevarnega, takój to obznani, in naglo zbežč vse, kakor bi jih vihar popihal. Zaradi ljubkega vedenja in krasnih oči opevali so užč pevci jutrovih dežel v svojih nebrojnih pesnih te lepe in gibične živali. Indijancem je bila neka vrst gazel uiè od nekdaj sveta žival. Ostro je bilo prepovedeno od teh živali meso uživati, ter samo njih raalikovalskim duhovnom Braminom in knezom dopuščeno. Gazele lovijo najrajše z leopardom, ki je zelò potuhnena, zvita, hudobna in krvoločna zver. Posebno tako imenovani gepard (Felis jnbata), ki je podoben lepo pegastej mački, izurjen je v lovu na gazele. Tega zvitega leoparda si indijski knezi takó ukroté, da jim je ubogljiv kakor kak pes. ter ga potem brez vse nevarnosti nalože na voziček, ko ga so poprej oklenili in mu preko glave potegnili čepo, da ne vidi. Tako pripravljenega vzemo s seboj na lov. Kadar ugledajo družbo gazel kakih 200—300 korakov daleč, izpuste geparda, ki se kakor mačka tiho priplazi do 60 korakov pasočim se gazelam. V gostem grmovji skrit, preži na svoj pića. Potem se zakadi kakor blisek iz svojega zatišja in v treh do štirih drznih skokih ima užč gazelo v svojih ostrih, grozovitih krempljih. Ko jej izsréblje gorko tekočo kri, izpusti svoj plén, da-si je1 to zoper navado teh krvoločnih divjih zveri, in zadovoljen je, ako ae mu dadó kosti uplénjene živali. &otr«-}>i. A tudi drugim, katere naravoslovje zanimiva, priporočamo io knjigo, da si jo kupijo ter tako pisatelja podpirajo in k uadaljiiej&u delovanju izpodbnjajo. Zalivala. Iz H reno vic. Letos smo godo vali dan sv. Alojzija prav slo ve* no. Šolsko mladino — oholo 200 otrok — smo peljali v IJruševje pod zastavo njenega varuha, kjer ste se hvali dva sv. maši in pri katerih je šolska mladina prelepe pesni prepevala. Po službi bozjej, pri katerej smo očitno molili za dobrotnike, šli smo v Dilce, kjer j* mladina dobila zdatno okrepčalo, hiše, nekatera, reći igrala. V dan 12. av gusta smo končali šolsko leto in razdelili 24 primernih knjig najpridnejšim učencem in učenkam. Da smo mogli v dan sv. Alojzija mladino okrepčati in k 8Ìdepu šolskega leta darila deliti, r to so pomogli naše iole prijatelj* in dobrotniki g. Jan. Šabec s SO gld., g. Fran Žitko s ö gld., oba naša rojaka v Trsta bivajoča, in g. M a k x o Lavrenčič, kupec tukaj, s 5 gld. Bodi tukaj vsem iskrena zahvala očitno izrečena! Dr j Perbene, proomestnik kr. Šolskemu sv tlu Tretji zvezek „Knjižnice sloven-skej mladini pod naslovom ..Sreča v Nesreči" razposlali smo te dni vsem ónim našim čast. gg. naročnikom, ki so se bili naročili in nam tudi že denar poslali za njo. — Cena knjižici od danes naprej je naslednja: mehko vezana 4« l»r. : trdo vezana 45 kr.s krasno vezana vsa v platnu z zlatim napisom «O kr. (S pošto pod križnim ovitkom veljà knjižica 5 kr. več.) Vred. „VrtéevoS* „Vrtec" izhaja I. dnü vucega meteci, Id atojt za vse leto 9 gl. 60 kr.; m pol leta 1 gt. 80 kr. tplc U redniitTo „VrtéeTO," meat ni trg, itey. 9 ▼ Ljubljani (Lalbacli). Izdatelj, založnik in urednik Ivan Tonšič. — Natisnila Klein in Kovač v Ljubljani.