79
Politični pregled
Politični problemi v novem letu
Karkoli se danes v Evropi snuje in dela, se snuje in dela baje za zagotovitev miru. Vporabljaje besede Litvinova na zadnjem zasedanju v Ženevi pa moremo reči, da obstoje za to postranske oziroma privatne poti, ki so odprte samo posameznim državam in naj bi drugim ostale zaprte, ter splošna
4 Naši zapiski, 1912., 353—354 (moja objava dogovora); Razprave (Znanstvenega društva za humanistične vede), 1928., 99—101, 102—103 (Prijateljeva ponovna in izpopolnjena objava dogovora).
pot, katero bi morali iti vsi narodi. Mir je nedeljiv, nemogoče je pripravljati mir samo za posamezne države proti drugim.
Če po tem vidiku presodimo dogodke od zadnjih tednov preteklega leta do prvih dni tegla meseca, vidimo, da v Evropi odločno prevladujejo privatne poti. Na polagi rimskega sporazuma že najdemo angleško koncepcijo ureditve Evrope, ki je na kratko povedana tale: Prisiliti Francijo in Italijo na sodelovanje in izločiti njihovo medsebojno konkurenco toliko proti Nemčiji kolikor v Podunavju; nato pritegniti še Nemčijo; pomiriti tako glavne konkurente na evropskem kontinentu in imeti proste roke za velike (svetovne probleme svetovnega japonskega imperializma in neprestano rastoče moči Sovjetske Zveze. Vse to hoče Anglija izvesti na podlagi čisto konkretnih koncesij, na podlagi nove razdelitve oblastnih sfer v Evropi in deloma Afriki, in ne več na razmerju moči, kakršno je ustvaril versajski mir, in kakor se je to delalo do sedaj, namreč z lokarnskim duhom.
Italija je a priori bila za angleško koncepcijo. Ona že dolga leta ne priznava posestnega stanja, katero je ostvaril versajski mir. Sedaj se je tudi Francija odločila za blazno, ali, če hočete, realno politiko, ki računa z vojno kot neizbežnim rezultatom sedanjega reda v Evropi. Razvoj gospdarskih sil gre v kapitalizmu pri posamezniku in pri državah v različnem tempu. Tehnični izumi, napredki v organizaciji ne pripadejo nikdar splošnosti. Razlike v gospodarski moči nujno nastajajo in s tem napetosti, ki stremijo k izrav-nanju. Ker je odločilen interes posameznika ali posamezne države, to izračunavanje ni mogoče drugače, kakor z nasilno spremembo oblastnih sfer.
Posebnost angleške koncepcije je v tem, da hoče do skrajnosti izrabiti možnosti pobotavanja med velesilami in takorekoč stisniti vojno v meje racionalnosti. Vojna naj bi takrat prišla, ko bo zmanjkalo dvomljivih sfer, kjer konkurira danes še več sil (n. pr. male države), ko bodo po vsem svetu velesile mejile tesno druga na drugo. Takrat bi bil dosežen maksimum racionalnosti vojne, vojna bi res bila samo še tehnično sredstvo, preračunana investicija kapitala.
Groza bodoče vojne se tako razkriva do zadnjih globin. In čim bližja je, tem manj jo je mogoče maskirati. Zato so zadnja diplomatična pogajanja bila tako cinična, kakor še nobena po vojni. Partnerji so sedeli ob mizi in trgovali s tujimi zemljami in ljudstvi.
Kakor rečeno, so se v tem znamenju angleške koncepcije vršila že pogajanja za rimski sporazum. Francija in Italija sta sami uredili vprašanje afriških kolonij in Avstrije. Podonavsko vprašanje je ostalo odprto, oziroma je bila zanj najdena taka formulacija, ki daje odločno več izgleda italijanski koncepciji kakor pa francoski.
Glavna postavka afriškega dogovora je Abesinija. Ta država je bila izročena italijanskemu imperializmu. Italija je takoj prešla tudi na delo, izzvala nekaj težkih obmejnih konfliktov, deloma priredila celo vpade na abe-sinsko ozemlje. Abesinija se je dvakrat obrnila na Društvo narodov s prošnjo za posredovanje, obakrat je propadla in je bila zavrnjena na direktna pogajanja z Italijo. Abesinsko vprašanje je za Društvo narodov odpravljeno, kajti francoski imperijalizem je zadovoljen z italijansko podporo v Evropi, angleškemu pa pride prav, da se italijanska ekspanzija obrne od Jemena.
Zagotovljena je »neodvisnost" Avstrije in to ne morda v bodočem podonavskem paktu, ampak v direktnem dogovoru med Francijo in Italijo, po
80
katerem sta se zavezali za takojšnja posvetovanja, kakor hitro bi bila avstrijska neodvisnost v nevarnosti. Kaj ta dogovor konkretno pomenja, dokazuje nastop Italije ob priliki Dolfusovega umora, ko je Italija takoj mobilizirala svoje čete. Važno pri tem je, da hočeta Italija in Francija varovati avstrijsko neodvisnost tudi proti avstrijskemu ljudstvu samemu. Sveta ali-jansa praznuje svoje vstajenje.
Res je, da se omenjeni angleški koncept ne uveljavlja z enako odločnostjo pri vseh zainteresiranih državah. Francija je neodločna. Okleva med imperialističnim apetitom in bojaznijo pred Nemčijo. Temu je pripisati ravno nejasnost rešitve podonavskejga vprašanja. Francija se ne upa odreči svojih zaveznikov v Mali Antanti. Ti pa, v nevarnosti, da postanejo plačilni drobiž štirih velesil, iščejo opore v Sovjetski Zvezi in so dostopni nemškim vabam. Šibka točka vse angleške koncepcije je ravno v tem, da je dvomljivo, ali bo Nemčija na njo hotela pristati. Zvezana z japonskim imperializmom nima ona nobenega interesa, da bi se zadovoljila v Evropi z neznatnimi koncesijami, katere ji morejo nuditi Francija, Anglija in Italija.
To tem manj, ker je posarski plebiscit okrepil ekspanzijsko željo in revanžno politiko Nemčije. Nasproti vsem zagotovilom, da je glasovanje 13. januarja pomenilo zmago ideje miru, se je pritisk Nemčije, zlasti na vzhodno mejo (Memelsko ozemlje) in na Avstrijo ogromno povečal. Značilno je tudi to, da je Hitler v svojem govoru na radiju, v katerem se je zahvalil Posar-cem za njihovo glasovanje, izjavil, da sedaj ne obstoji več nobeno teritorialno vprašanje med Francijo in Nemčijo. Eno uro nato pa je že izjavil korespondentu nekega ameriškega časnikarskega koncema, da ne bo obstajalo med Francijo in Nemčijo nobeno teritorialno vprašanje več, ko bo priznana Nemčiji enakopravnost v oboroževanju in bo s tem definitivno odpravljen versajski mir. Nemški poslanik v Združenih državah Luther pa je naravnost napovedal, da sedaj prične za Nemčijo vprašanje Alzacije-Lorene in poljskega koridorja.
Londonski sporazum med Francijo in Anglijo je po angleški koncepciji zadnja etapa pred sporazumom z Nemčijo. Nemčiji naj bi bila priznana enakopravnost v oborožitvi, če bi pristopila k letalskemu, vzhodnemu in srednjeevropskemu paktu, ki naj bi skupaj predstavljali sistem deloma pozavarovalnih, deloma delitvenih pogodb. Nemčija pa se noče spustiti v ta pogajanja tako, kakor bi to hoteli Amglija in Francija in pogajanja zavlačuje, kar potrjuje, da bo angleška koncepcija le težko izvedljiva.
Zato torej v Evropi stojimo pred tem, da se formirata dva bloka. Eden angleško-francosko-italijanski, kateremu izmed malih držav v Srednji Evropi pripadata Avstrija in Madžarska in h kateremu se več ali manj nagiblje tudi Češkoslovaška; drugi nemški s Poljsko in državami, katere se bo Nemčiji posrečilo odtrgati od francoskega zavezniškega sistema. Svetovno politično je prvi blok fundiran na britanskem imperiju, drugi pa na japonlskem impe-rijalizmu.
Sovjetska Zveza je edina velesila, kar jih posega v evropsko politiko, ki nima interesa na delitvah oblastnih sfer in ki hoče zato mir v interesu svojih delovnih množic. Ona vidi vso šibkost angleške koncepcije in nemožnost, da bi se, četudi samo za omejeno dobo in čeprav tudi radi e,goističnih interesov raznih zapadnih velesil obdržal mir s sodelovanjem Nemčije, in zato skuša
6                                                             81
pridobiti Francijo za vzhodni pakt, ki bi Nemčiji onemogočil vsako vojaško avanturo. Francija se je sicer z rimskim sporazumom in londonskim sporazumom pošteno vplela v angleške mreže, vendar vidi Sovjetska Zveza v londonskem sporazumu to dobro stran, da bo Nemčija prisiljena podvreči svojo oborožitev mednarodni kontroli, male države Srednje Evrope pa bodo izvajale pritsk na Francijo in tako onemogočile vstajenje pakta štirih. Tako akcija Sovjetske Zveze za organizacijo miru v Evropi ni brez upanja na uspeh.
Notranje-politično označuje dobo zadnjega meseca nastop Jevtičeve vlade in razpust parlamenta. Stojimo pred notranjepolitično pregrupacijo. Dopolnilne volitve v senat so bile samo prehodna epizoda iz starih grupacij v nove in so samo pri nas v Sloveniji dobile poseben pomen z nastopom nevtralne Žebotove liste.
Kakšne bodo nove grupacije, je težko prerokovati. Gotovo se zdi le to, da bodo za SLS, ki hoče na vsak način v eno bodočih kombinacij, predstavljale, da porabimo (in opravičeno) gospodarsko terminologijo, poskus stabilizacije na nižji točki. Za senatske volitve je nastopala nevtralna lista v imenu slovenskega ljudstva. L. 1931 je SLS prav tako nastopala v njegovem imenu. Razlika med obema nastopoma kaže, da se je pri SLS pojavilo razlikovanje med interesi raznih denarnih zavodov in interesi slovenskega ljudstva. Qui bene distingit, bene — regnat. Upamo, da se boi tudi slovensko ljudstvo za naprej navadilo na to razlikovanje in izvajalo posledice. JNS oz. razni njeni predhodniki so že predobro znani.
Joža  Vilfan.
Kritika
Andrej Gabršček: Goriški Slovenci — Narodne, kulturne, politične in gospodarske črtice. I. k n j i g a. Od leta 1830 d o 1900. II. k n j i g a. Od leta 1901 d o 1924. V Ljubljani. Samozaložba. 1932—1934. Str. 391 in 632. 8°.
Težko je soditi o delu, o katerem si avtor sam ni bil čisto na jasnem. Po naslovnem listu naj bi dve obširni knjigi »Goriških Slovencev" obsegali „narodne, kulturne, politične in gospodarske črtice", a že na prvi strani prve knjige in drugod trdi avtor, da namerava napisati, oziroma da piše »zgodovino političnega, narodnega in gospodarskega razvoja goriških Slovencev". Naj sodimo torej knjigo po naslovu kot zbirko narodnih, kulturnih, političnih in gospodarskih črtic, ali kot sintetično zgodovinsko delo? Obenem osupne bravca obseg dela — nad 1000 strani — ki je za našo pokrajinsko zgodovinsko literaturo naravnost fenomenalen. Torej kako in kaj je s knjigo?
Delo je metodično zgrešeno. Pisec, ki je živel dolga leta v Gorici kot viden in ognjevit časnikar ter spreten in uspešen političen agitator, je nabral gradivo iz goriškega časopisja in ga kronološko nanizal od leta do leta. Ni se pa potrudil, da bi sestavil iz gradiva sintetično zgodovinsko delo, ali vsaj zgodovinske črtice, ker je očividno domneval, da nudi gradivo samo dovolj jasno sliko političnega dogajanja, da so ekscerpti iz slovenskega časopisja od leta 1843 dalje že zgodovinske slike in črtice.
Prva osnovna napaka Gabrščkovega dela je njegova metoda, kronološko nizanje gradiva. Druga osnovna napaka izvira iz mnenja, da so časopisni eks-
82