TEDNIK
KULTURNO
POLITIČNO
GLASILO
Poštni urad: 9020 Celovec — Verlagspostamt: 9020 Klagenfurt		Izhaja v Celovcu — Erscheinungsort Klagenfurt	p. b. b.
LETNIK XXV / ŠTEVILKA 14	CELOVEC, DNE 5. APRILA 1973	CENA 2.50 ŠILINGA
Vzoren primer mirnega sožitja
MADŽARSKI OBISK AVSTRIJSKEGA KANCLERJA — USPEH
Enotnost v dejanjih
Ko je bila 15. maja 1955 podpisana avstrijska državna pogodba in smo dejansko besedilo posameznih členov poznali, je bilo vsakomur jasno, da svetovno nazorska vprašanja pri obrambi za naš narodni obstoj ne morejo igrati prvenstvene vloge.
To spoznanje se zrcali že v skupni spomenici, ki sta jo izdelala Narodni svet koroških Slovencev in Zveza slovenskih organizacij in predali avstrijski zvezni vladi 11. oktobra 1955. V tej spomenici je razloženo slovensko stališče do vsebine avstrijske državne pogodbe v kolikor se tiče koroških Slovencev.
Leta 1957 je prosvetno ministrstvo dovo-lilo v smislu člena sedem državne pogodbe Zvezno gimnazijo za Slovence v Celovcu. Na nemški strani in tudi med Slovenci je bilo mnogo nevere v tak zavod. Koroški Slovenci smo za to priložnost zgrabili z vso ljubeznijo, z vso pridnostjo za delo in v skupnem naporu se je mlada šola razvijala in rasla, ker smo se vsi zavedali, da je to naš skupni otrok, ki zasluži vso našo skrb. Ravno gimnazija je dokaz, da zmoremo največje napore, če kljub naravnim svetovno nazorskim razlikam, delamo za skupno stvar.
Ko je proslava desetega oktobra 1970 hotela načrtno dokazati, da Slovencev v deželi ni, torej zanikati njihovo prisotnost, se je oglasila slovenska mladina od študentovske do delavske in kmečke in dokazala prisotnost Slovencev v deželi z dodajanjem slovenskih napisov na javne table. Mladina je opozorila vlado, da še bistven del državne Pogodbe ni izpolnjen. Domača in mednarodna javnost je bila opozorjena, da Avstrija svojih dolžnosti, ki izvirajo iz državne Pogodbe, ni izpolnila, čeprav se je z vso vnemo in vso politično težo zastavila za Pravice svoje manjšine v Italiji. V Celovcu in na Dunaju so začeli razmišljati, kako bi na najcenejši način zadevo rešili. Za zaprtimi okni so pogruntali, da bi ljudsko štetje leta 1961 bila ..najprimernejša podlaga" za reševanje topografičnih napisov. Res se je to tudi dejansko poskusilo. 6. aprila 1972 je kancler Kreisky sprejel na Dunaju delegacijo obeh osrednjih organizacij Narodnega sveta koroških Slovencev in Zveze slovenskih organizacij in tam jasno povedal, da bo to vprašanje rešeno na osnovi štetja 1961, čeprav slovenska skupnost na tako rešitev ne pristane; dodal pa je pri tej priložnosti, da se zaveda, da manjšina ne more biti s tako rešitvijo zadovoljna in obljubil komisijo, ki bo sestavljena iz zastopnikov zvezne vlade, deželne vlade in slovenske Manjšine.
Konec septembra 1972 so postavili na Koroškem prve dvojezične table. Te table so nakazovale vsaj prisotnost koroških Slovencev v deželi.
Izbruhnil je v deželi tak srd proti dvojezičnim tablam, kakršnega nihče ni pričako-yal. Bojna napoved nemškega nacionalizma Proti vsemu slovenstvu si je zadela nalogo, da morajo do desetega oktobra 1972 zgi-Niti vsi dvojezični napisi. Izginili so. Vzduš-i® ja bilo tako napeto, da so grozili posameznikom z fizično silo. Višek protislovenskih demonstracij je bil dosežen 9. in 10. oktobra 1972.
11. oktobra 1972 so se v Celovcu sestali zaupniki in funkcionarji obeh osrednjih or-Sanizacij in soglasno sklenili, da se Narod-n' svet koroških Slovencev in Zveza slovenskih organizacij obrneta na mednarodno javnost, to je na podpisnice avstrijske državne pogodbe, da te doprinesejo svoj del k Izpolnitvi avstrijske pogodbe iz leta 1955. Jugoslavija kot sopodpisnica tega meddr-žavnega akta je naslovila na avstrijsko vla-
fl Avstrijski zvezni kancler dr. Bruno
■	Kreisky se je pretekli teden tri dni mufi dil na uradnem obisku na Madžarskem a (28. do 30. marca). Kanclerja so sprem-B Ijali še deželni glavarji Maurer, Niederl B in Kery, načelniki treh frakcij: Gratz, Ko-
■	ren in Peter, kakor tudi zastopniki po-B državljene industrije. V Budimpešti Je a našega kanclerja pozdravil ministrski B predsednik Fock.
Glavne teme posvetovanja z madžarskimi vladnimi predstavniki so bila obmejna vprašanja, dalje vprašanja splošnega sodelovanja, vprašanja donavskega prostora in možnosti razširitve kulturnega sodelovanja. Avstrija je za Zvezno republiko Nemčijo in Italijo tretja nekomunistična država, ki vzdržuje trgovinske stike z Madžarsko.
Na osnovi devetletnih dobrososedskih odnosov med Madžarsko in Avstrijo, bi bilo možno le-te v prihodnosti na vsa področja še intenzivneje poglobiti in razširiti, je ob koncu tridnevnega obiska na posebni tiskovni konferenci izjavil v Budimpešti kancler dr. Kreisky. Avstrijski vladni voditelj je ob tej priložnosti dejal, da predstavljajo odnosi z Madžarsko vzoren primer mirnega sožitja držav z različnimi družbenimi ureditvami in da je Avstrija vsak čas pripravljena prav tako dobre odnose vzpostaviti tudi s Češkoslovaško.
Dr. Kreisky je na tiskovni konferenci tudi
Na svojem potovanju po južnoazijskih državah se je predsednik zveznega izvršnega sveta Džemal Bijedič ustavil tudi v Bangladešu. V Daki se je Bijedič sestal s predsednikom vlade Mudiburom Rahmanom. Rahman se je ob tej priložnosti zahvalil Jugoslaviji za vsestransko podporo; omenil je, da sta predsednik Tito in jugoslovanska vlada dala Bangladešu veliko pomoč, politično kakor tudi materialno.
do noto, v kateri zahteva točno izvajanje člena sedem.
Konec oktobra 1972 je kancler osebno pršel na Koroško, da bi duhove pomiril in ta poizkus se je izjalovil, zmagala je celovška ulica in koroškemu nacionalizmu se je posrečilo, da je preprečil izvedbo enega dela državne pogodbe.
Po tem ponesrečenem poizkusu kanclerja, se je le-ta odločil, da skliče komisijo, kakor so jo zahtevali koroški nacionalisti in v kateri so zastopane tudi tiste sile, ki so odstranjevale dvojezične table.
29. januarja 1973 so se zopet zbrali zaupniki obeh osrednjih organizacij v Celovcu in soglasno odklonili udeležbo v tej komisiji, glasovanja se je vzdržal med 500 u-deleženci edinole dr. Valentin Inzko, ki sodeluje kot član krške sinode v tej komisiji, ne pa kot odbornik Narodnega sveta.
V teh občinskih sklepih sta bili obe osrednji organizaciji popolnoma istega mnenja in tega mnenja do sedaj nista spremenili.
B Dejansko pa je treba naglasiti, da av-B strijska vlada priznava zastopnike Na-B rodnega sveta in Zveze slovenskih orga-es nizacij kot edine pravomočne predstav-B nike slovenske narodne skupnosti, kar B je naglasila tudi Jugoslavija pri razgo-■ vorih z avstrijskimi zastopniki.
omenil, da je v gospodarskem prometu z Avstrijo, Madžarska na prvem mestu med deželami COMECON (trgovska gospodarska skupnost vzhodnoevropskih držav). Gospodarski stiki s tem gospodarskim blokom so urejeni s pogodbami s posameznimi deželami, vendar Avstrija ne namerava skleniti skupne pogodbe s COMECON.
Avstrijski kulturni institut v Budimpešti, ki ga bodo začeli graditi leta 1974, bo velikega pomena za nadaljnjo krepitev kulturnih odnosov med obema deželama, je povedal kancler dr. Kreisky.
Zadovoljstvo o obojestranskih dobrih odnosih je prišlo do izraza tudi v skupnem u-radnem sporočilu, ki so ga izdali ob koncu obiska avstrijske delegacije v Budimpešti. Zvezni kancler je ob tej priliki povabil ministrskega predsednika Focka, naj uradno obišče Avstrijo. V petek popoldne sta se Kreisky in njegova delegacija vrnila na Dunaj.
B Lepo se glasi zgornji stavek: „Vzoren B primer mirnega sožitja". Kdaj se pa bo B zgodilo, da bomo lahko rekli, da ima B Avstrija „vzorne odnose" z Jugoslavijo? B Prej gotovo ne, dokler naša država ne B bo izpolnila vse obveznosti do sloven-B ske in hrvaške narodne manjšine na Ko-B roškem oz. na Gradiščanskem, ki so za-a pisane v avstrijski državni pogodbi iz a leta 1955.
Po odhodu Džemala Bijediča iz Avstralije je avstralski pravosodni minister v laburistični vladi sen. Lionel Murphy izjavil v parlamentu, da ima dokaze, da v Avstraliji obstajajo tri skrajne ustaške teroristične organizacije — Hrvaško revolucionarno bratstvo, Združeni Hrvati Zahodne Nemčije in Hrvaška revolucionarna organizacija. Tudi mladinski organizaciji Hrvatska mladina in Svetovna zveza hrvatske mladine novačita teroriste za skrajne teroristične organizacije. Minister je pripomnil, da se je prepričal, da so ustaši nameravali izvesti atentat na Bijediča, ko se je mudil v Canberri. Policijski komisar Jack Davis ga je obvestil, da so teroristi, razočarani zaradi poostrenih varnostnih ukrepov, celo hoteli ubiti avstral-
Obvestilo
ZVEZE SLOVENSKIH IZSELJENCEV
Zveza slovenskih izseljencev obvešča svoje člane, da bo imela v soboto, 14. aprila 1973, s pričetkom ob 9.30 v dvorani IV (prvo nadstropje desno) Delavske zbornice v Celovcu redni občni zbor.
Vsakoletni občni zbor je tradicionalno srečanje bivših pregnancev, da obudijo spomin na skupno trpljenje ter obnovijo prisego, ki so si jo dali v izseljeništvu: Ohraniti hočejo živo izseljeniško zavest in jo posredovati mladini, da bo tudi ona ostala zvesta idealom, za katere so bili njeni starši pripravljeni doprinesti največje žrtve in zvesta narodu in materini besedi. Bivši izseljenci so vabljeni, da se s svojimi družinami udeležijo občnega zbora, ki naj bo izraz žive izseljeniške zavesti ter manifestacija nezlomljive življenjske sile slovenskega ljudstva na Koroškem.
Zveza slovenskih izseljencev
Trenja v SPd
V socialistični stranki je zaradi poraza pri občinskih volitvah na Koroškem izbruhnil pravi preplah in javni boj. Dunajski socialisti čisto odkrito govorijo o odstavitvi koroškega deželnega glavarja Sime. Glavni tajnik stranke, Fritz Marsch, je že na večer volitev zahteval osebne spremembe na Koroškem. Kancler Kreisky pa je glede Si-move kritike o plačah politikov dejal: „To je nezaslišano." Vodja vlade se je branil parlamentu predložiti spremembo zakona o plačah politikov.
Tajništvo Narodnega sveta koroških Slovencev bo od 12. do 20. aprila zaprto.
Filip W a r a s c h , tajnik
skega premiera VVhitliama ali katerega drugega člana vlade.
Kot poročajo iz Sydneya je avstralska policija aretirala 25 ustaških skrajnežev ter zaplenila veliko količino orožja in municije. Ustaše sedaj zaslišujejo, nekatere pa je policija že obtožila. S tem je avstralska vlada začela izvajati svoje obveznosti, k čemur je pripomogel tudi obisk predsednika ministrskega sveta Bijediča.
KRŠČANSKA KULTURNA ZVEZA in SLOVENSKA PROSVETNA ZVEZA vabita na
pevski koncert
v petek, 6. aprila 1973, ob 20. uri v srednji dvorani DOMA GLASBE V CELOVCU
Gostuje moški zbor prvega slovenskega pevskega društva „ L i r a “ iz KAMNIKA, ob priliki 90-letnice ustanovitve pod vodstvom prof. Sama Vremšaka.
Zbor je nositelj Gallusove plakete in je žel številne uspehe pri raznih mednarodnih tekmovanjih.
Spored pesmi: Jacobus Gallus: Sepulto Domino, In nomine Jesu, Libertas animi, Quam gallina suum parit ovum. — Davidovski: Ninje otpuščaješi... — Stevan Mokranjac: Njest svjat... — Alojz Srebotnjak: Bori. — Anton Lajovic: Lan. — Karol Pahor: Očenaš hlapca Jerneja. — Janko Ravnik: Kam si šla, mladost ti moja? — Rado Simoniti: Ljubavne pesmi iz Rezije. — Zdravko Svikaršič: S’m puobč mislou u ves iti. — Matija Tomc: Teče mi vodica. — France Marolt: Kaj b’ jes tebi dau, Vigred približa se, Sovdaški boben, Furmanska, Kangalilejska ohcet.
Ljubitelji umetne in narodne pesmi prisrčno vabljeni!
Na Bijediča so hoteli izvršiti atentat
Nackensteife
V „Salzburger Nachrichten" je izšel v petek, 30. marca, sila zanimiv članek pod naslovom „ Nackensteife". Podpisani „-n-“ se bavi z intervjujem, ki ga je imela „Karntner Tageszeitung" z namestnikom deželnega glavarja Herbertom Suchane-kom. V tem intervjuju je namestnik deželnega glavarja načel tudi vprašanje u-gotavljanja slovenske manjšine na Koroškem. Sicer pa dajmo rajši kar besedo piscu „Salzburger Nachrichten". (Op. ur.)
Der voraussichtliche Nachfoiger des Karntner Landeshauptmannes Hans Sima — wenn es uberhaupt zu einem Nachfoiger in der nachsten Zeit kommt — h at nach dem VVahlausgang vom letzten Sonntag mit eigenen slovvenischen Listen eine totale Kehrtwendung der Karntner SPO in der Prage der Minderheiten-feststellung angedeutet. In einem Inter-view mit der ,.Karntner Tageszeitung", dem Regionalorgan der SPO, erklart Landeshauptmannstellvertreter Erwin Su-chanek zur Prage der geheimen Minder-heitenfeststellung: „Das Argument der Angst scheint also weggefallen zu sein, so da!3 es vorstellbar ware, daB eine der-artige Regelung auf bundesgesetzlicher Ebene auch von der Karntner SPO ak-zeptiert vverden konnte."
Unter dem Eindruck der slovvenischen Listen bei den Karntner Gemeindevvahlen, denen zvveifellos auch sozialistische Stimmen zugefallen sind, hat Suchanek das beschamende Schauspiel vom 28. Oktober 1972 nach der Rede Kreiskys in der Klagenfurter Arbeiterkammer, die Beschimpfungen „Judas“ oder „Jud“ und die Ohnmacht der Polizei vergessen, obvvohl er bei dieser Kundgebung da-mals seibst den Vorsitz gefuhrt hat.
Wenn die Erklarung Suchaneks eine Drohung gegentiber den Minderheiten sein soli, die nach dem Erfolg vom letzten Sonntag auch eine Kandidatur bei den nachsten Landtagsvvahlen angekundigt haben (was sicher auch der SPO Stimmen kosten wird), dann ist sie fehl am Platz. Augenblickliche Verargerungen sind keine Kriterien fiir eine Minderhei-tenpolitik. Simas Kopf, der nun ernstlich vvackelt, sitzt da auf einem steifen Nak-ken.	-n-
MEDNARODNA PRAVILA:
Diplomacija
Beseda izhaja iz grščine in je skupni pojem za pravila in načela v narodopravnih odnosih med civiliziranimi državami. Diplomatski ne pomeni samo v prvotnem smislu, poslanstvo, ampak pomeni tudi previdno in spretno. Pod pojmom „diplomatizirati" razumemo v prvi vrsti previdno ravnanje.
Diplomati so osebnosti, ki zastopajo neodvisne države v mednarodnih odnosih, so odposlanci svoje dežele v inozemstvu. Za poklicne diplomate je znano, da ne samo da poznajo diplomatska pravila in načela, ampak da jih tudi v najpodrobnejšem obvladajo. Vsaka dežela šola svoje diplomate, preden jim zaupa najdelikatnejše in najodgovornejše naloge. Izpolnjevati v tujini za svojo deželo ali narodno skupnost diplomatske naloge ne pomeni samo časti in dokaza zelo velikega zaupanja, ampak je tudi ena najimenitnejših nalog.
Prav tako kot se civilizirana skupnost, narodna skupnost (tudi zamejska skupnost) ne more odpovedati diplomaciji, si tudi mi kot ljudje, ki smo v rednem poklicu in prihajamo v stik s soljudmi, ne bomo mogli odpovedati splošno veljavnim pravilom diplomatske igre. Gre za to, da jasno spoznamo, da je treba z vsemi ljudmi shajati. In odnose z njimi si olajšamo s tem, da popolnoma poznamo in obvladamo pravila in s tem načela, ki jih moramo respektirati. Zgledni smo tedaj, ko se tudi v kočljivih položajih, ki nam jih vsak dan prinese, vljudno in modro znajdemo.
Vljudno ponašanje je stvar vzgoje, takta in samodiscipline. Modro ravnanje je stvar učenja, znanja in okolja. Dovršeno ravnanje in ponašanje je vsakemu mogoče, saj razen nekaj truda pri učenju in opazovanju ne stane nič.
Pravzaprav je nekoliko smešno in človek ne bi verjel, da izvrstno strokovno znanje samo ne zadostuje za to da bi človek v življenju imel uspeh. Že mnoge dobre zamisli so v predsobah, v pogovorih ali pogajanjih, postale brez vrednosti, ker je eden od sogovornikov, mogoče nezavedno, spregledal samo eno preprosto od veljavnih pravil in načel konkretnega ravnanja že pri srečanju. Tudi mnogi zastopniki in prodajalci, ki ne zmorejo pravih uspehov, krivijo zaradi tega zmotno svoje blago. Tisti, ki prodajajo
11. deželni kongres Evropskega federalističnega gibanja
Videm. — Pod predsedstvom deželnega odbornika Vicaria je bil v nedeljo, 25. marca, v Vidmu 11. deželni kongres Evropskega federalističnega gibanja. Političnemu in organizacijskemu poročilu so sledile volitve delegatov, ki bodo zastopali federalistično organizacijo Furlanije-Julijske krajine na vsedržavnem kongresu in na mednarodnem kongresu, ki bo ta mesec v Bruslju.
Na kongresu v Vidmu so sprejeli tri resolucije, med katerimi sta dve namenjeni novim organom gibanja, ki bodo izvoljeni v Bruslju. Prva vabi osrednjo organizacijo, da ohrani in poglobi neposredne stike z deželnimi središči, posebno še s tistimi, ki delujejo na obmejnih področjih in s tlačenimi narodnostnimi skupnostmi. Resolucija nadalje ugotavlja, da deželna ureditev pred-
stavlja temeljno strukturo za evropsko zvezo in to v opoziciji za državno suverenost in egoizem, ki podpirata višje državne interese in logično politiko vlad.
Druga resolucija se sklicuje na predlog predsednika italijanske vlade, ki je bil izne-šen na vrhunskem sestanku v Parizu, a je naletel na gluha ušesa. Šlo je za pravice, neke vrste evropsko državljanstvo, ki naj bi jih priznali izseljencem iz delovnih ali študijskih razlogov. V resoluciji je nato tudi izražena želja, da bi komisija za človečanske pravice, v kateri je včlanjenih 17 držav Evropskega sveta, ustanovila posebno državljanstvo, ki bi predvidevalo enake pravice in zaščito za vse apolide in politične begunce, ki so bili prisiljeni zapustiti svojo domovino zaradi preganjanja.
Dr. Krelskv o vzrokih poraza socialistov na Koroškem
Zvezni kancler dr. Bruno K r e i s k y je o nedeljskih občinskih volitvah na Koroškem izjavil, da je bila socialistična stranka že v naprej prepričana na neuspeh, kar je bila posledica nekaterih problemov v naši deželi. Na izid volitev sta vplivala zlasti dva momenta: 1. komasacija (združitev) občin, 2. postavitev dvojezičnih tabel, ki je sicer stvar države, a se je socialistična stranka ravno tu močno angažirala.
Če so pri socialističnem neuspehu igrale vlogo še druge komponente, je trenutno težko reči. Rezultat ni razveseljiv za „vladno stranko", zato bo treba koroške občinske volitve še natančno analizirati in raziskati.
Če pomeni porast volilnih glasov na Koroškem za OVP res trend k tej stranki, prepuščam sodbo funkcionarjem znotraj OVP.
Na vsak način pa je treba vedeti, da se mora vsaka stranka, ki dolgo vlada, vprašati, če so bili stiki z ljudstvom, to je z volivci, v redu in dobri in če so strankini funkcionarji storili vse, kar je bilo v njihovih močeh za boljši uspeh.
Strankino zborovanje koroške SPO, ki bo v maju, bo gotovo prineslo „ostro in svobodno izmenjavo mnenj", ne da bi bila pri tem v ospredju osebna vprašanja. „Čisto jasno pa moram povedati, da v koroški SPO, navkljub samokritike, ne bo prišlo do razdora v stranki. Na tem zborovanju stranke bo najvažnejše ugotoviti objektivne vzroke za poraz, ne pa za to iskati krivce," je na koncu svojih izvajanj dejal zvezni kancler dr. Kreisky.
dobro blago in imajo malo uspeha, naj mislijo na to, da z besedo „etiketa" ni mišljen samo z besedo opremljen listek, ampak tudi danes še zmeraj „ravnanje in vedenje odlične družbe", (nastalo z navadami in predpisi, ki se poimenuje po nekdanjih listinah na francoskem dvoru, katere so prejele dvorne osebnosti v skladu s svojim položajem).
Za vsakega, ki želi nekaj doseči, pa ni nobenega dvoma, da mora nujno obvladati pravilne oblike občevanja, h katerim spadajo tudi pravila in načela diplomacije pri srečanjih, pogovorih in pogajanjih.
Srečanje je pri vsakem pogovoru in vsakem pogajanju in ne le v poklicnem, temveč tudi v zasebnem in družabnem življenju. Ako neki pogovor poteče nezadovoljivo, potem so vzroki ali v slabem vodenju pogovora oziroma pogajanja, napačni taktiki po-
gajanja, ali pa, kot je dokazano v osemdeset od sto takih primerih, v nekorektnem nastopu pri srečanju.
Bojazen pred srečanjem ali nastopom se ne kaže le pri majhnih otrocih, tam je povsem razumljiva in naravna. Če pa odrasli dobijo pred nastopom strah ali pa odvisno od vrste srečanja celo nervoznost, potem stvari drugače stojijo. Dokazano je, da ima vsakdo bojazen pred nastopom in se čuti zadržanega. Prekomerne bojazni (trema) pa niso nič drugega kot znak osebne negotovosti in vzroki ležijo mogoče leta nazaj. Mnogi otroci in mladina so bili lahko razvajanj. Namesto k samozavesti in gotovosti so jih vzgojili v negotovost. In se potem po dvajsetih letih čudijo, če so veliki otroci sramežljivi pred drugimi in si komaj upajo med druge ljudi. Za take ljudi bo vsak nastop pri srečanju prisiljen ali celo mučen, posebno še, ako ima sogovornik drugačen položaj. Posledice so včasih katastrofalne in povzročijo lahko veliko škodo na imovini in ugledu. Citat rimskega Cata Censoriusa: „Obvladaj zadevo, potem bodo besede že sledle!"
Izjava Slovenske skupnosti v Trstu In Slovenske demokratske
zveze v Gorici
V 12. številki našega lista smo na drugi strani precej obširno pisali o protestih Slovencev v Italiji proti neustreznemu zakonskemu predlogu o ustanovitvi kraških rezervatov, ki jih namerava uzakoniti dežela Fur-lanija-Julijska krajina.
Kot smo izvedeli sedaj, so ti ostri protesti le imeli vsaj zaenkrat delen uspeh, kajti dežela je odložila razpravo o zgoraj omenjenem zakonskem predlogu deželnega odbora o kraških rezervatih. Prav zaradi tega sta Slovenska skupnost v Trstu ter SDZ (Slovenska demokratska zveza) v Gorici izdali tole tiskovno sporočilo:
..Slovenska skupnost ter Slovenska demokratska zveza, ki sta od vsega začetka zavzeli kritično stališče do zakonskega predloga o kraških rezervatih, sta vzeli na znanje dejstvo, da je vladna večina v deželnem svetu sklenila na seji vsaj začasno u-makniti z dnevnega reda diskusijo o omenjenem zakonskem osnutku. To se je moglo zgoditi le zaradi odločnega stališča prizadetih lastnikov in kmetov, ki bi jih zakon o kraških rezervatih v svoji sedanji obliki brez dvoma hudo prizadel.
Odložitev razprave v deželnem svetu, ki pomeni praktično odložitev diskusije zakonskega predloga o kraških rezervatih na prihodnjo zakonodajno dobo, je nedvomno tudi uspeh jasnega političnega stališča, ki sta ga Slovenska skupnost in Slovenska demokratska zveza zavzeli v zvezi s tem vprašanjem na vseh forumih, posebej pa še v deželnem svetu Furlanije-Julijske krajine.
Slovenska skupnost je v deželnem svetu odločno zahtevala prekinitev razprave o o-menjenem zakonskem predlogu ter predhodno posvetovanje z zainteresiranimi lastniki, krajevnimi organi ter občinami.
Vladna večina ni privolila v prekinitev razprave, ampak je pristala le na odložitev na poznejši čas. Ta kompromis seveda ni mogel povsem zadovoljiti Slovenske skupnosti in Slovensko demokratsko zvezo, ki sta
vendar mnenja, da je to prvi sad boja, ki so ga v problem kraških rezervatov vložili zainteresirani lastniki ter celotno kraško prebivalstvo.
Zvesti svojemu programu ter zagotovitvam v zvezi s problemom kraških rezervatov, Slovenska skupnost ter Slovenska demokratska zveza pribijata, da bosta tudi v prihodnje, ko bo zakonski osnutek prišel spet na dnevni red pristojne deželne komisije, napravili vse, kar bo v njuni moči, da bi zakon bil res demokratičen izraz našega prebivalstva, da bi upošteval gospodarski razvoj na Krasu, zlasti potrebe kmetijstva, gozdarstva in kamnoseštva, da se bo postavil proti razlastitvam in komisarski upravi.
Slovenska skupnost in Slovenska demokratska zveza se bosta tudi v bodoče borili za takšno zaščito tržaškega in goriškega Krasa, ki bo upoštevala predvsem koristi in pravice slovenske narodnostne skupnosti, ki živi že stoletja na tem delu zemlje.
POLITIČNO ZATOČIŠČE V ITALIJI JE V PRETEKLEM LETU ZAPROSILO 2009 TUJIH DRŽAVLJANOV
Trst. — 2009 tujih državljanov je v preteklem letu zaprosilo za politično zatočišče v Italiji in vse te so sprejeli v begunskem taborišču na Padričah. V primerjavi z lanskim letom, še posebej pa glede na preteklo petletje, se je število beguncev znatno zmanjšalo, kar je znak, da pojav odločno pojema. V tem smislu je nazorno število jugoslovanskih beguncev, ki jih je bilo leta 1966 še 3723, lani pa samo še 448. Skoro popolnoma so izginili albanski begunci, ki jih je bilo leta 1969 kar 996, lani pa samo 13. Največje število prošenj za politično zatočišče so lani predložili madžarski državljani, ki jih je bilo 752, sledijo Jugoslovani 448 in Romuni 275.
Sestanek predstavnikov Slovenske skupnosti na Repentabru
Pretekli teden so se na Repentabru v Italiji sestali izvoljeni predstavniki Slovenske skupnosti v vseh krajevnih upravah na Tržaškem ter člani sveta Slovenske skupnosti. Razpravljali so o kraških rezervatih in gorskih skupnostih. (Glej še članka v štev. 12, na 2. strani, pod naslovom ..Slovenci v Italiji protestirajo proti ustanovi kraških rezervatov" ter „Izjava Slovenske skupnosti v Trstu in SDZ v Gorici v tej številki na 2. strani!)	(Op. ured.)
Po uvodnih besedah župana Mihe Guština je deželni svetovalec dr. Drago Štoka obširno spregovoril o aktualnih vprašanjih, pri čemer je zlasti poudaril problematiko kraških rezervatov, gorskih skupnosti, gradnje velikih infrastruktur, kot so npr. tovorno postajališče pri Fernetičih, barkovljanska vpadnica in ostalo cestno o-mrežje na Tržaškem.
Kar zadeva kraške rezervate je prišla v razpravi jasno do izraza zahteva Slovenske skupnosti, naj se razprava o deželnem za-
konskem osnutku prekine že na ravni pristojne deželne komisije in naj se izvede široko posvetovanje zlasti z zainteresiranimi lastniki zemljišč, krajevnimi organizacijami ter občinskimi upravami.
V zadevi gorskih skupnosti so prisotni predvsem obžalovali, da je večina v deželnem svetu zavrnila spreminjevalne predloge deželnega svetovalca Slovenske skupnosti dr. Draga Štoke, ki je zahteval, naj v gorskih skupnostih polno upoštevajo prisotnost slovenskega življa. Slovenska skupnost si bo zato še dalje prizadevala za spremembo sprejetega deželnega zakona.
Pri razpravi o načrtovanju infrastruktur, kot je npr. naftovod, je prišla do izraza zlasti zaskrbljenost Slovenske skupnosti, da bi te utegnile zadati morda nepopravljivo škodo slovenskim kmetom in tudi celotni slovenski narodni skupnosti. Zato so prisotni sklenili posredovati na vseh pristojnih mestih, da se zaščitijo življenjske koristi slovenske manjšine.
Spoštovani gospod X!
(Odprto pismo potujčenemu sinu ali vnuku slovenskih staršev)
Upam, da Vas to moje pismo ne bo začudilo. Ljudje, s katerimi sem govoril, so menili, da bi bila namera pisati Vam brez smisla, tako pismo pa naivno. Kljub temu sem se za pismo odločil. Kar ljudi druži, je namreč globlje od tistega, kar nas razdvaja. So trenutki, ko se globine zganejo, čeprav se včasih zdi, kot da so že davno potonile v popolno pozabo. Verujem torej v to, da se zaradi skupnih korenin, ki nas ne družijo le v preteklosti, ampak kljubujejo tudi v podzavesti, lahko sporazumemo.
Zato bi Vam rad pisal o Urangstu, za katerega smo slišali, da se je pojavil na Koroškem. Izraz je dober in resničen, toda tolmačenje je napačno. Pred čem strah? Odgovor dobimo, če se ozremo v preteklost. Sloveiiski človek je moral klecati, če je hotel živeti. Tako je bilo vrsto rodov nazaj. Fevdalna in druga oblast je bila nemška. če je hotel, da ga ta oblast ni zatrla in spravila na nič ali v podrejen položaj nemškim priseljencem, je moral zatajiti najdražje, kar je imel, materino govorico. Vem, kako hudo se človek počuti, ko je soočen s tujim pritiskom. To so na Koroškem doživeli naši pradedje, dedje, očetje in danes sinovi in vnuki. Veliko, zelo veliko jih je, ki so klecnili. Mnogi niso klecnili, ker bi bili slabči. Storli so tako, ker je bila sila prevelika, ali pa zato, ker je klonila vsa okolica, pa so potem še oni.
Toda narodnost ni nekaj, o čemer se lahko izjasni, kakor se hoče. To je dejstvo, ki globoko prepleta bistvo naše osebnosti. Odpovedati se svojemu jeziku pomeni, odpovedati se delu in to pomembnem delu svoje osebnosti. To je dejanje, ki seže v naravni zakon. Zato človek to dejanje občuti kot nekaj hudega in doživi kot greh. Da bi pa ta občutek krivde pregnal, da bi našel opravičilo, išče razloge, zakaj je bilo potujčenje nujno. Postane celo glasnik potujčenja. Toda s tem vesti ne odpravi. Vest kljuje dalje. In vest se danes vzbuja kot strah, kot posebni prastrah. Strah pred svojo vestjo.
Ta strah pa se da odpraviti. Ne tako, da ga z novimi in novimi razlogi skušamo odpraviti, pač pa tako, da se z njim soočimo. Kdor je doživel strah, naj se vpraša o svoji preteklosti, o preteklosti svojih prednikov. Prepričan sem, da bo našel odgovor, ki je samo eden: tragedijo prednikov je treba popraviti: Klecnili so pred preveliko silo. Toda danes ni treba več klecati. Danes lahko vsak brez strahu poreče: sin, vnuk slovenskih staršev sem! In na lepem bo konec vsega prastrahu. Na lepem se ne bo več treba oblačiti v tujo obleko, ne bo več treba pretvarjanja, ne bo več treba zavajati svoje vesti, ne bo več treba tolči po svojih sorojakih.
Kajti vse to dobro razumem: če hočem skriti svojo krivdo, oziroma krivdo svojih prednikov, moram trditi, da sem Nemec,
Vindišar ali kaj podobnega. Moram tolči po Slovencih, da bi še toliko bolj dokazal, da sem Nemec. Moram organizirati akcije proti slovenskim napisom. Moram zbirati podpise za izjasnjenje o narodnosti itd. Strah me sili k ravnanju, ki nas čedalje globlje peha v bolečino zatajevalstva in globlje ko smo, globlje bredemo notri. To je podobno kot pri alkoholu. Bolj ko se ga človek navadi, bolj ga mora piti. Včasih začne ta tragična pot zaradi zunanjih okoliščin, nikoli ni krivda izvzeta. Toda krivda se stopnjuje in končno pride še bolezen. Tudi zatajevanje je končno tudi bolezen. Ta bolezen pa pozna samo eno zdravilo. Do konca se je treba soočiti z vzroki. Potreben je jjogum, ki zmore reči to in to ni bilo dobro, to in to bo treba spremeniti, popolnoma spremeniti. Pot k treznosti človeku vrne moralno podobo. Človek, ki je vstal iz greha, postane lepši, srečnejši, toplejši, kot je bil prej. Zopet doživi blagodat ljubezni in doživi, kot da bi bil znova vreden neke posebne milosti, ki nam jo daje vera. Takrat neha sovraštvo, takrat se ne
sramuje več ne svojih prednikov, niti ne sovraži in se ne boji več svojih nasprotnikov. Šele takrat, ko je ta Urangst zatajevalstva odpravljen, šele takrat nastane v človeku prelom, ki iz živčnega in zlomljenega človeka naredi osebnost, ki je mnogim, za zgled.
V vsakem človeku je torej dobro, dobro pa je v zvestobi naravi in naravnemu zakonu. Le ta zvestoba daje moč in tudi mir naši vesti. Le tako lahko odpravimo strah, s strahom pa sumnjičavost in silo, ki iz strahu raste.
Spoštovani gospod! To sem Vam hotel napisati, tako Vam kot mnogim drugim, ki preživljajo podobno tragično usodo kakor Vi. Njihovi priimki že sami po sebi kažejo na njihovo poreklo. Morda te besede danes ne bodo našle odmeva. Morda Vam bodo prinesle srečo jutri. Morda boste sprva ogorčeni. Toda prosim Vas, da mi verjamete. Kakorkoli se ne strinjam z Vami in drugimi, ki gredo ali so šli podobno jrot zatajevanja, kakorkoli smatram, da je pot, ki so jo ubrali slaba ne le za narod, ampak tudi za njih same, vseeno Vas ne obsojam. Nimam te pravice. Preveč dobro razumem Vašo stisko. Toda vabim Vas, tudi zaradi Vas samih: prebudite se, ne zaslepljujte več svoje vesti. Postanite vzor, ki bo zdramil mnoge.
SLOVENCI
doma La po ioetu
VEST IZ SALZBURGA
V	domu za upokojene duhovnike v Salzburgu je umrl 88-letni biseromašnik France Zabret, nekdanji župnik na Bledu. Biseromašnik France Zabret je v slovenskem javnem življenju veliko pomenil in dal svojemu narodu več, kot mu je narekoval njegov duhovniški poklic. Bil je eden izmed naših najbolj vidnih delavcev v mnogih vejah slovenskega katoliškega gibanja.
SLOVENCI V ARGENTINI
V	velikem Buenos Airesu je nedavno umrla gospa Ivanka Klobovs, roj. Grilc. Rodila se je v vasi Andergas pri Velesovem. Po vojni je zapustila domovino in se naselila v Argentini. Službovala je kot bolničarka v španski bolnišnici v Mendozi, kjer je bila za svoje vestno delo odlikovana z zlato kolajno. Leta 1953 se je poročila z znanim javnim delavcem Petrom Klobovsom.
*
V	Carapachayu so pred časom uprizorili ljudsko veseloigro „Tri sestre", ki jo je za oder pripravil Janez Tršan. Sami mladi igralci so spoznali, da samo veselo in brezskrbno življenje ni dovolj za srečo in zadovoljstvo družbe.
Dobitniki letošnjega Oscarja
Minuli teden je ameriška akademija za filmsko umetnost v Glasbenem centru v Los Angelesu 45-desetič podelila vsakoletna priznanja za najboljše filmske dosežke preteklega leta. Po njenem sklepu je najboljši film „Boter" režiserja Francisa Forda C o p p o I e , ki je hkrati s pisateljem knjige Mariom P u z o m dobil tudi priznanje za najboljšo filmsko adaptacijo.
Ob tej priložnosti je ameriški filmski igralec M a r I o n Brando, kateremu je žirija akademije za filmsko umetnost podelila oscarja za glavno vlogo v filmu „Boter“, zavrnil nagrado. Igralčeva zavrnitev ni bila nepričakovana, saj je še pred kratkim zavrnil nagrado tujega tiska za isto vlogo. Vendar so bili navzoči presenečeni, glede načina odklonitve. Na oder je prišla namesto umetnika mlada Indijanka, v noši opaškega plemena po imenu Belo pero, izjavila je, da igralec ne more sprejeti nagrade zaradi nepričakovanega ravnanja Združenih držav Amerike z indijanskim ljudstvom. Sporočila je tudi, da je igralec odpotoval v mestece »Ranjeno koleno" (Wouded Knee), kjer se je u-deležil protestne manifestacije skupaj z aktivisti gibanja za indijanske pravice (ALM).
Marlon Brando utemeljuje svojo od-
klonitev takole: »Nočem žaliti nikogar, še manj pa zmanjšati umetniško vrednost nagrade, vendar kot ameriški državljan ne morem sprejeti oscarja. Vprašali se boste verjetno, kaj ima vse to opravka z nagrado. Odgovor je dokaj preprost: tudi filmska skupnost je kot vsi ostali, odgovorna zaradi krivičnega ravnanja z Indijanci." (Preberi še članek na 6. strani: »Indijanci spet zasadili bojno sekiro".)
Marlon Brando je dobil svojo prvo nagrado oscarja pred 19 leti za glavno vlogo v filmu »Fronte del porto“.
Občinstvo je najprej dokaj slabo sprejelo Brandovo odločitev, nato pa je nagradilo mlado in ljubko indijansko dekle z burnim ploskanjem. Igralčeva odločitev pa je razburila Raquel VVelchovo, ki je jedko pripomnila: »Upam, da se tudi najboljša igralka ne bori za pravice kakšnega zapostavljenega plemena", ko je izročila nagrado za najboljšo igralko Lizi M i n e 11 i j e v i.
Hčerka znane ameriške filmske zvezde Judy G ari and je dobila oscarja za svojo vlogo v filmu »Cabaret", ki je osvojil kar osem nagrad. Najbolj pomembni sta nagrada za najboljšo igralko in nagrada za najboljšo režijo. Nagrado za najboljši film pa je osvojil »Boter".
Nagrada za najboljši tuji film je šla
v Španijo Luisu Bunuelovemu »Diskretni čar buržoazije", nagradi za najboljšega igralca oziroma igralko s stranskima vlogama pa Joelu G r e y u za »Cabaret" in Eileeni H e c k a r t za »Metulji so svobodni".
Kaže tudi, da se je Hollywood dokončno pobotal s Charlyjem Chaplinom. Letos so mu dodelili nagrado oscar za najboljšo glasbeno spremljavo za film »Odrske luči". Film je bil posnet že pred 20 leti, a so ga v Združenih državah Amerike začeli predvajati šele lani, ker so do pred enim letom bojkotirali vse Chaplinove filme zaradi njegovega političnega prepričanja. Lani so mu prvič dodelili izredno nagrado za njegove zasluge v kinematografiji, letos pa so mu podelili prvo »uradno" nagrado.
V tekmi za oscarja je jugoslovanski risarski film »Tup, tup“ izpadel, dobila ga je »Božična pesem v prozi", ki jo je po Dickensu risal Richard W i I I i a m s. Najboljši kratki dokumentarni film je »Ta majhni svet" Charlesa in Martine van der Linden, najboljši celovečerni dokumentarni film pa »Marjoe" Hovvarda Smitha in Sarah Kernochan.
In ob koncu še majhna zanimivost. Oscar je kipec, katerega vrednost ne presega 45 dolarjev, je pa priznanje, ki si ga želi vsak filmski umetnik. Ime je baje dobil, ko je neka tajnica ameriške akademije filmske umetnosti pred 45 leti vzkliknila: »Oh, podoben je mojemu stricu Oscarju".
‘^iiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiniiuiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiuiiiiiiiHiiiiuuiiiiiiiHiniiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiHiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiuiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiliiiiiiiiimiiiiniiiiiiiiiiiiiiuiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiu
DR. RAJKO LOŽAR:
Ob grobu markantnega moža
(1. nadaljevanje)
® Vprejšnji številki našega lista smo za-3 čeli objavljati komemorativni članek za a gospoda Jurija Trampuša, ki a je nedavno tega umri. Danes nadaljuje-8 mo s tem člankom, ki se bo še nada-8 Ijeval. Kot boste (ali ste morda že) vi-3 deli iz čitanja, to ni navaden nekrolog, a temveč spis, ki krije celo vrsto predme-* tov oziroma problemov. To je na mestu 8 za moža, ki je bil tudi zelo malo intere-8 siran na lastni osebi, tembolj pa na jav-8 nih zadevah.
8 Spis je obenem dokumentacija časa 8 in zlasti mojega dela, pri katerem je so-8 delovalo direktno ali indirektno mnogo 8 rojakov.
Poleti leta 1946 sem šel zopet iz taborišča Pe9gez-Lienza na Vzhodnem Tirolskem v Celo-Vec in tam mi je moj brat, inženir Janez Ložar, Povedal, da v uradu Zveze slovenskih zadrug de-
Jožko Trampuž. Sla sva tja in ga našla. ? Jožkotom sva bila znana od novembra 1927, Ko sva z mnogimi drugimi Ljubljančani šla odslužit dijaški rok v šolo za rezervne oficirje v “'luči, Hercegovina. Rok so šli takrat služit tu-
di taki kesnejši kalibri kulturnega in političnega življenja kot dr. Boris Orel, povojni direktor Etnografskega muzeja v Ljubljani, Janez Traven, avtor odlične zgodovine slovenskega gledališča in dr. Fridko Pogačnik, kasnejši diplomat. Ker se je Jožko tisti večer vrnil domov, sem šel na njegovo povabilo z njim v Dob in tam me je predstavil svojemu bratu Juriju, njegovi gospe, sinovom in hčerkam, od katerih je bila najstarejša Marta. Z družino je pa živela tudi sestra obeh mož, Justa, bivša redovnica iz »Družbe hčerk božje ljubezni". Red je bil razpuščen, njegova hiša v Bosni zaplenjena, sestra je bila tudi brezdomka. Brezdomec je bil pa tudi Jožko, ki so mu Jurijevi otroci pravili Uje; zato ga bom tudi jaz odslej tako nazival. Uje je naravno bil dobrodošel pri hiši, kjer je bilo pomanjkanje delovne sile, kmetija pa velika.
Hiša je bila nekak inštitut narodnega blaga. Jaz sem moral stalno držati v roki svinčnik in imeti zraven tudi kos papirja. Gospa Trampuš in hčerka Marta sta bili dva živa slovarja ljudskega jezika in je škoda, pogledano nazaj, da nisem imel traku za snemanje. Večino blaga, ki sem ga nabral v teku konverzacije, sem porabil v predavanjih, ki jih je leta 1951 organiziral v okviru slovenskih oddaj Radio Celovec odlični vodja teh oddaj, Helmut Hartman. Ta predavanja so trajala 3 mesece, po eno predavanje na teden. Tu naj omenim samo en drobec, ki pokaže starost podjunske jezikovne kulture.
Druga skrivnost veselega dela rožnega venca se v tradiciji, ki jo je podedovala gospa Trampuš, ni glasila: „Ki si ga Devica v obiskovanju Elizabete nosila", temveč: „Ki si, noseč svojo teto Elizabeto obiskovala". Po mojem skromnem mnenju je ta varianta mnogo bolj pravilna kot novejša poknjižena izdaja. Enaka enciklopedija folklore je bila Marta. Ona je bila šef kuhinje pri Božiču. In s tega področja naslednji zgled.
Na tem delu Koroške delajo žgance na suhi način in to sem dognal s stikanjem po štedilniku in delanjem napote kuharici. Koruzno moko stresejo v ponev in jo segrevajo na hudem ognju, toda se ne sme prismoditi ali prežgati. Moko vodijo v krogu po ponvi in to se imenuje: »moko vediti“. Ko je moka zadosti segreta, jo polijejo s kropom in mešajo toliko časa, da nastanejo lepi žganci, ki so po tem načinu boljši od onih, delanih na mokri način.
Samoglasnik a v glagolu voditi je odsev a kanja, to je spreminjanja samoglasnika ova, kar je lastnost slovenskih zapadnih in severozapad-nih dialektov. (Beneška Slovenija, Gornje Goriško in Tolminsko, Gornja Savska dolina in Zilja). Prvotno je bilo »moko voditi". Lep primer tega akanja je objavil med obema vojnama v Mladiki pisatelj F. S. Finžgar. V Planici je našel pri nekem studencu, kamor so pastirji gonili živino in ovce napajat, ledinsko ime „Pri-vad“. V nasprotju z nekim drugim tolmačenjem imena iz: pri vodi, je Finžgar zastopal stališče, da je ime nastalo odtod, ker so pastirji vodili živino k vodi, in je tam studenec postal glagolski samostalnik »Privad". Akanja v Podjuni nisem zasledil. Zelo mnogo prednikov današnjih slovenskih Korošcev pa je nekoč prišlo iz Goriškega in Tolminskega in med njimi so menda bili tudi
predniki Božičev. To bi nemara pojasnilo ta primer akanja.
Ta način delanja žgancev sem zabeležil leta 1946, in če ne bi bile razmere take, kot so, bi bil to spet en „first“ zame, another first, kot pravimo v Ameriki, to se pravi, jaz bi bil prvi, ki je to omenil. Ker pa sem vselej bil velik kavalir, zato mirne duše prepustim ta »first" Andreji Grumovi od Centralnega zavoda za napredek gospodinjstva v Ljubljani, ker ga zasluži. V svoji knjigi Slovenske narodne jedi, izdani leta 1966, je pravzaprav naredila dva taka firsta: v slovenskem slovstvu je prvič ona razdelila in obdelala slovenske ljudske jedi po pokrajinah in na str. 273—280 obravnava tudi koroško hrano.
To je, kot se vidi, študirala le v jugoslovanskem delu Koroške. Drugi »first" je pa njen zapis delanja žgancev na isti način, kot sem ga jaz videl v Dobu. Tudi sicer je njena knjiga vredna pozornosti in morda se bom kdaj k njej še povrnil.
Da veš, kdaj je moka zadosti vroča oz. segreta, položiš dlan na moko in če ta ne more vročine vzdržati, je moka gotova za poliv s kropom. To modrost mi je razodela gospa Ivica Krsti n, Hrvatica, zdaj v Clevelandu, Ohio. Ona je pa tudi povedala, da so na ta način delali žgance tudi drvarji po slavonskih gozdovih. Iz vsega tega sledi eno: še ne vemo vsega o slovenski hrani in zlasti je pomanjkljivo naše znanje o njenih izvenslovenskih zvezah. Iti moraš iz Ljubljane v Vzhodno Tirolsko, od tam v Dob, od tam v Cleveland, da najdeš, kako so slovenski holcarji delali žgance in da ugotoviš, da imajo nekaj skupnega z našimi Korošci. Zdi se mi pa, da sem nekje nekoč zasledil zapis, da so tudi naši flosarji žgance delali na suhi način.
Moji spomini na g. Jurija Trunka
(Z bralci našega lista kramlja Alojzij Vautl, selski župnik)
Za tiskovni sklad so darovali:
Neimenovana, Pliberk	100.— šil.
Ana Hauptmann, Bilštanj	100.— šil.
Jože Urank, Encelna vas	50.— šil.
Družina Aichholzer, Vudmat	50.— šil.
Jožefa Tazol, Breg/Miklavčevo	50.— šil.
Neimenovani	50.— šil.
Jože Vošnjak, Št. Janž v R.	50.— šil.
Neimenovani, M.	50.— šil.
Dr. Stanko Jelen, Bistrica v R.	50.— šil.
Genovefa Partl, Sveče	50.— šil.
Nemenovani, Sveče	50.— šil.
Ivan Feinig, Sveče	50.— šil.
Andrej Karicelj, Št. Jakob	50.— šil.
Lucija Weisič, Sveče	30.— šil.
Marija Mohar, Encelna vas	20.— šil.
Marija Božič, Encelna vas	20.— šil.
Marija Kuster, Jeriše	20.— šil.
Neža Back, Malčape	20,— šil.
Angela Župane, Žitara vas	20,— šil.
Ferdinand Hobel, Miklavčevo	20.— šil.
Neimenovana, Železna Kapla	20.— šil.
Magdalena Sekol, Žel. Kapla	20.— šil.
Marija VVritzl, Bela/Žel. Kapla	20.— šil.
Marija Kunčič, Podsinja vas	20.— šil.
Anton Zerzer, Sveče	20.— šil.
Družina Krištof, Dragožiče	20.— šil.
Mirko Janežič, Rute	20.— šil.
Ana Menig, Jeriše	10.— šil.
Neimenovani	10.— šil.
Lorene Bister, Svetna vas	10.— šil.
Mihael Pečnik, Št. Janž v R.	10.— šil.
Matilda Huderz, Srenjance	5.— šil.
VSEM DAROVALCEM ISKRENA HVALA!
LIKOVNA UMETNOST:
VALENTIN OMAN RAZSTAVLJA V ŠPITALU
V petek, 6. aprila, ob 19.30 bo v Špitaiu ob Dravi odprl likovno razstavo naš rojak VALENTIN OMAN. Umetnik, ki bo osebno navzoč, razstavlja slikarska in grafična dela od 1963 do 1973.
Razstavo, ki bo odprta do 11. maja, lahko obiščete v torek in četrtek, od 18. do 21. ure, v soboto pa od 10. do 12. ure.
Občinske volitve so za nami. Pri občinskih volitvah leta 1970 je dosegla Volilna skupnost Dobrla vas 231 glasov, kar je bilo 8,14 odstotkov vseh veljavno oddanih glasov. S tem si je Volilna skupnost spet pridobila po iniciativi mladih sodelavcev občinski mandat, ki ga v mandatni dobi 1964— 1970, ko je kandidiral na 1. mestu Franc Rutar, žal ni dosegla.
V vseh prejšnjih povojnih občinskih odborih pa je bil vedno zastopan tudi slovenski občinski odbornik, najprej v osebi Mi-klavovega očeta iz Podholma, nato pa po dr. Luku Sienčniku.
Uspeh iz leta 1970 je dal v zvezi z dejstvom, da je bilo za letošnje volitve povečano število občinskih mandatov, upati, da si bo Volilna skupnost Dobrla vas pridobila 2. mandat. To možnost so spoznali tako pri socialistih kot pri ljudski stranki. Z vso vehemenco se je predvsem dobrolška dVP pognala z neresničnim obrekovanjem proti dr. Sienčniku, nosilcu naše liste, in mu pod-tikavala, da se ne prizna h Koroški in Avstriji, češ da zastopa Volilna skupnost interese volilcev „vom Auslande her“ in podobne neokusne iznajdbe. Sem sodi tudi neresnična trditev, da je odbornik dr. SI e n č n 1 k v preteklosti vedno glasoval s socialisti ter podtalna propaganda, da je komunist. Znano je, da so bili v preteklosti tudi slovenski duhovniki po krivem označeni kot komunisti, če je tako prijalo konceptu gotovih ljudi.
■	Visoko starost je dosegel č. g. Jurij
■	Trunk: 102 in pol leta. Bil je torej a starosta slovenskih duhovnikov. Sredi a marca pa ga je Bog odpoklical. Verjet-a no se ni več oklepal tega sveta, ampak a je kakor starček Simeon vdano prosil: a „Zdaj odpusti, Gospod, svojega služab-a nika v miru...“
Prvikrat sva se s Trunkom srečala v življenju, ko je bil kaplan v Šmihelu, jaz pa desetleten šolarček. Oblečen v obleko iz domačega prta in s prteno torbo čez ramo, iz katere je rožljala tablica in škatlica s klinčki, edino pisalno pripravo, sem vsak dan v družbi brata Jozelna in Užnikovega Jurija v eni uri prehodil pot skozi Dobravo in Čer-goviče v staro šmihelsko šolo na bregu. Gospod Jurij nas je učil krščanski nauk. Doma se menda iz katekizma nisem nikdar učil, v šoli pa seveda le malo pazil, zato verouka nisem kaj dosti znal. Nekoč pokliče g. kaplan nekega učenca in mu stavi vprašanje iz katekizma. Fantek je v zadregi nekaj poskušal in čvekal, a iz vsega ni bilo nič. Jaz pa sem medtem hitro pogledal v odprti katekizem, prebral odgovor, dvignil roko. „No, pa ti povej!“ me je g. Jurij poklical. Odgovoril sem krepko in pravilno. Kako je bil presenečen in vesel, da je ta Lojzej vendar enkrat nekaj znal!
Pripravljal nas je tudi na prvo sveto obhajilo. Obhajali smo ga zelo slovesno. Prvo-obhajanci smo se zbrali v šoli, tam smo dobili sveče, in se v parih v procesiji podali po daljši poti v cerkev.
Ne vem, kako sva z Mlinarjevim Tonejem iz Blata dobila večje sveče kot drugi in da sva bila za par. Čuden slučaj, ali pa je bilo to znamenje za najin življenjski poklic: oba sva namreč postala mašnika!
Jeseni leta 1898 sva šla študirat na gimnazijo v Kranju. Tam se je bilo pa že treba pridno učiti, zato pa so bile počitnice tem-
Vse to je seveda v neki meri vplivalo na ljudi in povzročilo, da je pod pritiskom volilne borbe ta in oni omahoval, tako da je Volilna skupnost dosegla sicer zelo lepo število 220 glasov, a kljub temu dobila za 11 glasov manj kot pred tremi leti. Nekateri stari ljudje pa so zaradi nove liste na 3. mestu dali pomotoma tisti listi svoj glas. Treba je tudi pribiti, da mandat na podlagi tako visokega števila 220 glasov zares nekaj velja, ker je osnovno število za mandat 125 glasov. Za drugi mandat je manjkalo 31 glasov. V občinskem merilu je dosegla Volilna skupnost 7,32 odstotkov veljavnih glasov.
Občina Dobrla vas je razdeljena na štiri volilne okoliše in sicer: DOBRLA VAS, kjer je bilo oddanih za Volilno skupnost 143 glasov (11,88 odstotkov), SINČA VAS — 25 glasov, KAZAZE — 35 glasov, DOBROVA — 17 glasov. Iz teh podatkov tudi sledi, da volilni okoliši niso homogeni, kar zahteva večje prizadevanje. Važno pa je tudi, da se čimprej razširi in poglobi vsestransko prosvetno delo.
Malodušje zaradi nedoseženega 2. mandata nikakor ni na mestu. Ko se mi kandidati Volilne skupnosti Dobrla vas prav iz srca zahvaljujemo vsem našim zvestim mladim, starim in novim voliicem, jim zagotavljamo, da jim bomo tudi za naprej stali ob strani ter jih zastopali in podpirali v vseh zadevah.	R. Vouk
bolj prijetne. Leta so potekala, vsako leto smo vstopili v višji razred, v počitnicah sem največ pasel, tudi pomagal pri delu, če je bilo treba, rad sem pa tudi s tovariši ban-dal okoli. V tistih časih so ljudje v študentu gledali bodočega duhovnika. Ako kateri študent po končani gimnaziji ni hotel postati duhovnik, so rekli, da je „vihav“, t. j., se izneveril. Družina, ki je imela študenta, se je veselila, da bo iz nje izšel duhovnik. Sestra Liza mi je nekoč za god voščila v verzu: »Drugega ti nimam poslati za god, kot željo prisrčno, da postal bi gospod!"
Verno ljudstvo je takrat duhovnika zelo spoštovalo, tudi dohodki so bili lepi, zato ni čuda, da se je vsako leto za bogoslovni študij priglasilo kar lepo število maturantov. Kot bogoslovci so bili v semenišču z vsem oskrbljeni, medtem ko so visokošolci na Dunaju pri pičlih denarnih virih od doma bili v finančnih stiskah, ker takrat so bile štipendije redke, podpor pa tudi nič.
V počitnicah leta 1906 smo se trije študentje: Franc Vastel, Topličev iz Lovank, Ivan Koch iz Velikovca in jaz odpravili na potovanje. Svoja imena smo malo presukali in se imenovali: Boštej, Košej in Bavtej. Potovali smo peš v Celovec, naprej do Vrbe, tam jo zavili proti Rožeku, v Št. Jakob in potem po Rožu proti domu. Potovali smo cel teden. Pred odhodom na pot sem z veliko težavo od očeta izprosil 5 kron za pot-nino, na potovanju sem jedel in pil, pa sem ob povratku s potovanja imel še 8 kron v žepu!
Kako je to mogoče, boste vprašali. Ravnali smo se na poti po študentovski pesmi:
Če študent na rajžo gre, potrka na vrata farovške.
»Častni župnik, dober dan!
Dober dan, gospod kaplan!"
In prikloni se do tal, pa mu ni nikoli žal!
Iz Šmihela se je kaplan Trunk kot župnik preselil v Kazaze. V Kazazah sem imel strica, očetovega brata ... Obiskal sem ga, pa tudi v župnišču sem se oglasil, nekoliko kot bodoči duhovnik, še bolj pa v tihem upanju, da morda župnik seže v žep in moj suhi žep okrepi s kakšno kronico. Dobil sem župnika v senci pred hišo. Spominjam se, da mi je prinesla kuharica Ana kozarec vina in mi ga izročila z važnim poudarkom: To je mašno vino! (Dalje prihodnjič)
V SOBOTO, 7. APRILA:
a Kot je znano, se lahko Koroška pona-B ša z redko prirodno posebnostjo — s B Parkom divjačine v Rožeku, ki je last B dr. Heinricha III. princa ReuBa.
»Park divjačine v Rožeku", ki ima sedaj 320 živali, bodo letos obogatili še z drugo divjačino. O tem in vobče o pomenu tega prirodnega rezervata na Koroškem je govoril na posebni tiskovni konferenci dr. Hein-rich ReuB, predsednik komisije mednarodnega lovskega sveta za rezervate in varstvo divjadi in 1. predsednik Avstrijskega društva za varstvo divjačine.
»Park divjačine v Rožeku" pri Vrbi na Koroškem, ki je pozimi zaprt, bo odprl svoje duri ponovno 7. aprila, tako da bodo imeli obiskovalci možnost, potovati po 40 hektarov velikem prirodnem rezervatu in si od blizu ogledovali in opazovali stasite in lepe živali. Dr. Heinrich lil. princ ReuB, lastnik »Parka divjadi v Rožeku", ki je priznani mednarodni strokovnjak, se stalno trudi, da bi vsako leto pokazal številnim obiskovalcem te nedotaknjene prirode spet nekaj novega in s tem poskrbel za nove atrakcije. Tako bo dobil »Park za divjačino" v kratkem severne jelene iz Sovjetske zveze. Seveda pa so z upeljavo teh živali združene posebne težave, zlasti kar se tiče prehrane, kajti severni jeleni so doma v tundrah in se hranijo s posebnim mahom, ki raste samo v močvirnih severnih stepah. In ta mah bodo morali uvažati iz Finske.
»Park divjadi v Rožeku" je obiskalo lani 120.000 ljudi. Največja atrakcija parka je jelen »Alfi", katerega rogovje ima 44 pa-robkov. Kot vedo povedati strokovnjaki-pri-rodoslovci, se ne more noben jelen na svetu ponašati s tako krasnim rogovjem; odvrženo peto rogovje je bilo 8 kilogramov
___Nase prireditve —
VABILO NA PLESNI TEČAJ Podjunska mladina vabi na
1. plesni tečaj
ki se bo začel v soboto, dne 7. aprila 1973 ob 20. uri v farni dvorani v Šmihelu.
Interesenti naj se ob določenem terminu zberejo v šmihelski farni dvorani. Plesni tečaj ne bo samo zanimiv, temveč po ugodni ceni (okoli 200.— šil.). Ne zamudite edinstvene priložnosti za izpopolnitev svojega plesnega znanja.
Mladinska organizacija PECA v Pliberku vljudno vabi na
predavanje
ki bo v nedeljo, 8. aprila 1973, ob 20. uri v zgornjih prostorih gostilne Breznik v Pliberku.
Predava profesor Slovenske gimnazije g. Jože VVakounig o temi:
PLEBISCIT IN ČAS MED OBEMA VOJNAMA DO DRŽAVNE POGODBE
Predavanju bo sledila diskuzija! Vsi prisrčno vabljeni!
Dragi prijatelj, z veseljem Te pričakujemo. Z mladinskim pozdravom
kulturni krožek.
Katoliško prosvetno društvo v Šmihelu pri Pliberku vabi na Finžgarjevo dramo v štirih dejanjih
Naša kri
ki bo na cvetno nedeljo, 15. aprila 1973, ob 20. uri v farni dvorani v Pliberku.
Režija: Stanko Vavti.
Prisrčno vabljeni!
Farna mladina iz Dobrle vasi vabi na uprizoritev igre
Veriga
v nedeljo, 8. aprila 1973, ob 14.30 v farni dvorani v Dobrli vasi.
Od blizu in daleč prisrčno vabljeni!
težko; vsako odvrženo rogovje pa raste 140 dni.
Posebna obogatitev parka bodo ptice flamingi, žerjavi, malezijske kokoši in noji iz pampe — južnoameriške stepe, dalje jeleni vrste Sika, ki so zaradi vojne vihre v Vietnamu verjetno že iztrebljeni.
»Park divjadi v Rožeku" ni noben živalski vrt, temveč področje, kjer lahko živali svobodno žive na omejenem ozemlju. Poleg tega načrtujejo, da bi k tem živalim: jelenom, damjakom, gorski divjadi, škotskim ponijem, divjim prašičem, bizonom, man-tunjakom (najmanjšim jelenom na svetu) in drugim redkim živalim pridružili še gojitev kozorogov (divjih kozlov); na ta način bodo ustanovili kolonijo kozorogov v Alpah.
B. L.
BILČOVS
Pred kratkim je praznovala Marija Maier-hofer, pd. Muškovnikova mama v Muškavi svoj šestdeseti rojstni dan in god.
Jubilantka je bila rojena na Spodnjem Štajerskem in se je pred nekaj desetletji poročila s pridnim Karlom Maierhoferjem, posestnikom v Muškavi. V zakonu se jima je rodilo 6 otrok — same hčerke.
Marsikaj dobrega, pa tudi hudega je jubilantka doživela, posebno v medvojnih in prvih povojnih letih. Ostala pa je vedno zavedna Slovenka in katoličanka in je tako vzgajala tudi svoje otroke.
Naš list se je ob tej priliki spominja še s posebno radostjo, saj je ona njegova naročnica in zvesta bralka že od vsega začetka. Naj ji ljubi Bog nakloni še obilo zdravih in srečnih let v krogu njene družine!
KATOLIŠKA PROSVETA — KRŠČANSKA KULTURNA ZVEZA
vabita v sredo, 11. aprila, ob pol osmih zvečer v Kolpingovi dvorani v Celovcu
na predavanje z barvnimi slikami in zvočno spremljavo g. Vinka Zaletela:
Svetovni evharistični kongres v Avstraliji
260 barvnih slik! Posvetitev nove slovenske cerkve v Sydneyu in birma v Sydneyu in Melbournu. Folklorna prireditev priseljencev: 15 narodov. Otvoritev kongresa v katedrali. »Obnovitev". Priseljenska maša. Ekumenska maša. Mladinska maša. Maša po vzhodnem obredu. Razstava. »Statio orbis — shod vsega sveta" — zaključek.
Ta reportaža je edina v Evropi, ki prikaže ves kongres!
Vsi lepo povabljeni!
Tudi neokusni volilni boi nas ni uničil!
Otvoritev „Parka divjadi" v Rožeku
Tudi letos: Kmečka ohcet v Ljubljani
V Ljubljani bo tudi letos tradicionalna turistično-folklorna prireditev „Kmečka ohcet“, in sicer v dneh od 21. do 27. maja 1973. Kot znano, se na tej prireditvi poročijo številni pari iz raznih držav sveta in je to ne samo za Ljubljano, marveč za vso Slovenijo velik turistično-folklorni dogodek. Na tej prireditvi sodeluje več sto folklornih skupin, ogleda pa si jo na desettisoče ljudi.
Izbor para prepušča prireditelj posameznim časopisom ali organizacijam. Organizator — Ljubljanska turistična zveza — je izrazil željo, da bi se na letošnji Kmečki ohceti poročil tudi par koroških Slovencev in je izbiro le-tega poveril obema osrednjima kulturnima organizacijama koroških Slovencev, Krščanski kulturni zvezi in Slovenski prosvetni zvezi, ki objavljata zato sledeči razpis:
Na „Kmečki ohceti 73“ v Ljubljani, se letos lahko poroči tudi par koroških Slovencev pod naslednjimi pogoji:
■	par do sedaj ne sme biti poročen;
■	par mora sodelovati na vseh prireditvah Kmečke ohceti od 21. do 27. maja 1973 v narodnih nošah svojega kraja. Tem prireditvam sledi še poročno potovanje na Jadransko morje do 2. 6. 1973;
■	prijave morajo prispeti do najkasneje 1. maja 1973, na naslov: Slovenska prosvetna zveza, Gasometergasse 10, 9020 Klagenfurt—Celovec ali Krščanska kulturna zveza, Viktringer Ring 26, 9020 Klagenfurt—Celovec.
Prijavi je treba priložiti rojstna lista, ne več kot mesec dni stara samska lista, potrdilo o državljanstvu, potrdilo, da ni zadržkov za sklenitev zakonske zveze ter potrdilo, da se zakonska zveza lahko sklene v Jugoslaviji.
•	„ Kmečka ohcet“ nosi vse stroške bivanja para od 21. 5. do 2. 6. 1973.
Slovo od Vaznikovega očeta
Le nekaj dni, preden je dopolnil svoje 80. leto, je po težki bolezni za vedno zatisnil svoje trudne oči g. Franc Arnejc, pd. Vaznikov oče v Spodnjih Borovljah, in tako zaključil svoje povsem dopolnjeno dolgo življenje.
V nedeljo, 1. aprila, se je zbrala ob farni cerkvi na Pečnici velika množica pogrebcev iz domače fare in znancev iz sosednjih občin, da pospremi Vaznikovega očeta na njegovi zadnji poti. Gasilci pa so postavili častno stražo zadnjemu ustanovnemu članu in ga spremili od nove mrtvašnice do pokopališča.
Domači g. župnik, Peter Sticker, ob asistenci gg. župnikov Kariclja, Škorjanca, Škofiča in pokojnikovega nečaka g. Ga-bruča so pospremili pokojnika zadnjikrat v farno cerkev, kjer smo darovali za njega mašo zadušnico in se mu je g. župnik že med mašo in tudi ob odprtem grobu v lepih besedah zahvalil za vse njegovo dolgoletno zgledno življenje kot vzornemu krščanskemu očetu in možu, ter prav tako kot dobremu članu farnega občestva. Še prav posebno pa se je zahvalil za ves trud in za delo, ki 9a je opravil kot skrbni cerkveni ključar za svojo vaško podružnico sv. Gregorija v Sp.
Borovljah in prav tako tudi za farno cerkev. V imenu dekana se mu je zahvalil šentjakobski g. župnik Karicelj za njegovo skrb in vnemo za hišo božjo in tudi za vso postrežbo, ki so je bili vsi dušni pastirji, ki so službovali v pečniški fari, v Vaznikovi domačiji deležni.
V imenu gasilcev je spregovoril načelnik besede zahvale zadnjemu soustanovitelju društva. Pa tudi veterani sedmega koroškega pešpolka in društva odlikovancev iz av-stro-ogrske monarhije so se poslovili od svojega tovariša iz prve svetovne vojne.
Moški pevski zbor pa se je od svojega zvestega prijatelja poslovil ob mrtvaškem odru, med sv. daritvijo in ob odprtem grobu so mu še zapeli »Vigred se povrne".
Življenjska pot Vaznikovega očeta ni bila lahka. Rodil se je 3. aprila 1893, kot peti in najmlajši v Vaznikovi družini in obiskoval šolo v Ledincah in potem še glavno šolo v Beljaku.
Komaj pa je dobro dorasel, je že izbruhnila prva svetovna vojna. Moral je k vojakom in bil na bojiščih v Galiciji, v Karni-ških Alpah, ob Soči in Piavi, tako da so bila, kot sam pravi v svojih spominih, njegova
»najlepša leta tudi najgrenkejša". Pokojni je namreč vojne doživljaje zapisoval in jih pred nekaj leti še nekoliko uredil in dopolnil, nakar jih je leta 1970 celovška Mohorjeva družba natisnila in dala med svoje ude kot knjižni dar pod naslovom »Od Dnjestra do Piave".
Vrnil se je šele ob koncu vojne leta 1918. Leta 1919 je poročil Frančiško Graber, pd. Mlinarjevo v Malencah, ki mu je rodila štiri otroke. Vaznikovo domačijo pa je prevzel šele leta 1934 in jo dobro urejeno pred desetimi leti oddal svojemu najstarejšemu sinu.
Poleg naprednega in zglednega gospodarjenja na domači kmetiji pa je Vaznikov oče pridno sodeloval tudi pri domači posojilnici in dal na razpolago prostor za novo skladišče. Bil pa je tudi med pionirji domače elektrifikacijske zadruge.
Dragemu sotrudniku in zvestemu bravcu in dopisniku pa se zahvali tudi Družba sv. Mohorja in uredništvo »Našega tednika" ter izraža žalujoči družini globoko sožalje.
RADNJA VAS
Po dolgotrajni bolezni je v Radnji vasi umrla gospa Ana S a m o n i g , ki je dočakala skoraj 78 let. V mladih letih se je priženila na Koratovo domačijo. Moža, ki se je poleg poljedelstva ukvarjal tudi z lesnim trgovanjem, je pred 35 leti zgubila. Kot vzorna in dobra mati-vdova je svoje 3 otroke vzgojila v ugledne in podjetne člane družbe.
Izgubo matere so poleg svojcev občutili številni pogrebci. Napolnili so cerkev in se ob ganljivem ljudskem petju in molitvi spomnili rajne. G. župnik Avguštin Čebul je opravil pogrebne svečanosti (fara Št. Lenart pri Sedmih studencih) in se poslovil od rajne.
SUHA
Vsem volilkam in volilcem, ki so podprli našo listo Krščanske volilne skupnosti Suha, se iskreno zahvaljujem za zaupnico. Obljubljam in zagotavljam, da bom po najboljših močeh zastopal vaše interese.
Janez Kolter
Gostovanje pevskega zbora „Lira"
V petek bo imel koncert v Celovcu znani slovenski moški pevski zbor »Lira" iz Kamnika, ki je nedavno proslavljal 90-letnico svojega obstoja. Na svojo zgodovino gleda zbor lahko z velikim ponosom.
Pobudo za ustanovitev zbora je pravzaprav dala Narodna čitalnica, ki so jo ustanovili leta 1868 v Kamniku. Tedaj se je namreč začelo prvo prebujenje Slovencev; in prav Kamnik je bil v središču narodnega prebujenja. Na pobudo čitalničarjev so potem leta 1882 ustanovili samostojno pevsko društvo, ki so mu dali ime »Lira"; to je bil prvi slovenski zbor. »Lira" je tako ne samo najstarejši zbor, temveč najstarejše kulturno prosvetno društvo Slovenije vobče.
Moški zbor »Lira" je od leta 1919, ko ga je vodil Ciril V r e m š a k , imel vsako leto redne koncerte z novim programom. Gostovanja širom Evrope: po Nizozemski, Zahodni Nemčiji, Avstriji, Švici, Poljski ter Italiji, so ji prinesla veliko slavo.
Med obema vojnama je bila »Lira" prvak Hubadove pevske župe, po osvoboditvi je zmagala na tekmovanju v italijanskem mestu Arezzu, leta 1971 pa se je uvrstila na drugo mesto na mednarodnem tekmovanju pevskih zborov v Mariboru.
Koncert „Lire“ bo v srednji dvorani Doma glasbe ob 20. uri.
Blaž Singer:
Gospodarska zakoreninjenost, eden osnovnih pogojev za obstoj slovenske narodne skupnosti na Koroškem
UVOD
■	Med osnovne elemente, na katerih se vsak narod razvija, sodi poleg njegovih
■	političnih sil, njegove kulturne tradicije in ustvarjalnosti njegova gospodarska
■	zakoreninjenost na teritoriju, kjer živi. Vse to velja še posebej za narodno skup-
■	nost, ki na zgodovinsko, geografsko ali politično določenem teritoriju živi skupno
■	življenje z drugimi narodnimi skupnostmi. Taki skupnosti ne preostaja drugega,
■	kot da se politično aktivno vključi v družbeno-socialna stremljenja države in da
■	je kulturno, pa tudi gospodarsko povezana s svojo narodno matico. Da so te nuj-
■	nosti lahko povod za vrsto konfliktov v narodni skupnosti sami, še bolj pa povod
■	za izigravanje članov te skupnosti, kaže dosedanja zgodovina dvajsetega stolet-
■	ja, tako imenovanega industrijskega stoletja. Vprašanje razvoja narodnih skupno-
■	sti je v tem stoletju postalo vprašanje njihove gospodarske zakoreninjenosti na
■	teritoriju, kjer živijo, in njihove sposobnosti, da na tem teritoriju črpajo svoj delež
■	iz dobrin, ki jih zemlja omogoča in ki jih kmetijstvo in gozdarstvo ter obrt, indu-
■	strija in turistično gospodarstvo nudijo.
Če po tem spoznanju presojamo problematiko koroških Slovencev v našem industrijskem stoletju, potem moramo priznati, da se na svoji zemlji nismo v potrebni meri gospodarsko zakoreninili in da se nismo znali zakoreniniti.
Prav ta ugotovitev pa je najmanj tako o-sPoravana kot je resnična. Nova pa nikakor ni.
V tem prispevku ne gre za to, da bi ocenjeval dosedanji, vse prej kot zadovoljivi razvoj koroških Slovencev na osnovi poli-
tičnih pretresov in katastrof, ki smo jim bili v Evropi priča v zadnjih 50 letih. V teh 50 letih je bilo narodom in narodnim skupnostim širom Evrope vsiljeno več škodljivega kot koristnega. Ljudje te dobe hegemonistič-nih stremljenj, ki smo jo doživljali in preživeli, vse to dobro poznamo, pa čeprav se v ocenah doživetega razlikujemo. Toda te razlike nas ne odvezujejo dolžnosti, da — bodisi kot državljani Avstrije ali pa kot pri-
padniki slovenskega naroda — napravimo bilanco.
Zato gre v tem prispevku v prvi vrsti za vprašanje, zakaj smo na svoji zemlji gospodarsko tako slabo zakoreninjeni in kaj je treba storiti, da se bomo na ozemlju Majarjevih in Grafenauerjevih Zilj a n o v, Drabosnjakovih D r a v -cev, Janežičevih in Einspielerjevih Rožanov, Ogrisovih Gorjancev ter Podgorčevih, Petkovih in Lesičjakovih P o d -junčanov v prihodnje bolj zakoreninili.
DEMOGRAFSKI RAZVOJ KOROŠKIH SLOVENCEV V ZADNJIH STO LETIH
Kakorkoli narodnostni razvoj na Koroškem o-cenjujemo, moramo izhajati iz resnice, da je prebivalstvo sedanjega dvojezičnega ozemlja še pred sto leti skoraj brez izjeme govorilo slovensko in da so le poredki znali nemško. Tako je treba brez pridržka priznati, da je bilo pred sto leti na tem ozemlju najmanj 100.000 Slovencev. Ljudsko štetje 1869 navaja za občine tega ozemlja 94.439 prebivalcev. Sicer je res, da to niso bili v celoti Slovenci, toda res je tudi, da je že takrat v Celovcu, Beljaku in Šmohorju živelo več tisoč Slovencev. To pa so mesta, ki ne sodijo več v dvojezično ozemlje. Če to upoštevamo, pridemo do tega, da so Slovenci pred sto leti predstavljali eno tretjino koroškega prebivalstva.
Kje so vzroki, da je od tedaj naprej naše število tako očitno nazadovalo, da so deželne oblasti leta 1972 našle le še 205 krajev, kjer hočejo poleg nemških namestiti slovenske krajevne napise?
To vprašanje zahteva nedvoumnega odgovora. V tem odgovoru je treba izhajati iz nadaljne resnice, da je pred sto leti razen malih izjem slovensko prebivalstvo na Koroškem pripadalo kme-tijsko-rokodelskim poklicem. Industrijskih podjetij je bilo takrat pri nas še malo, le v okolici Podkloštra, Bistrice v Rožu in Borovljah. Njihovo število se tudi v prvi polovici industrijskega stoletja ni bistveno povečalo.
Kdor je s tega ozemlja v zadnjih sto letih iskal zaposlitve izven kmetijstva in gozdarstva, jo je moral iskati drugod. In teh ni bilo malo, zlasti v letih svetovne gospodarske krize med obema svetovnima vojnama. Njihovo število lahko ocenimo z primerjavo gibanja števila prebivalstva na osnovi ljudskih štetij od 1869 naprej.
Za uvod v to analizo, ki jej napravljena na o-snovi zadevne objave Avstrijskega statističnega centralnega urada na Dunaju leta 1971 (Endgiil-tige Ergebnisse liber die VVohnbevdlkerung nach Gemeinden mit Bevolkerungsentvvicklung seit 1869), hočem predočiti le primerjavo razvoja števila prebivalstva. Po tej primerjavi je med 1869 in 1971 število prebivalstva v mejah sedanje Avstrije naraslo za 65 odst., prebivalstvo Koroške pa za 66 odst. Na koroškem dvojezičnem ozemlju je podoben porast (64 odst.) mogoče zaznamovati le v občinah beljaškega okraja. Po dvojezičnih občinah celovškega okraja se je število prebivalstva povečalo le za 35 odst., po istih občinah velikovškega okraja pa komaj za 14 odst., medtem ko je po istih občinah šmo-horskega okraja število prebivalstva celo nazadovalo in sicer za 18 odst. Celokupno se je v tej primerjavi število prebivalstva koroškega dvojezičnega ozemlja povečalo le za 31 odst.
$ p orf - sp ort- sp o rt - sp o rt - sp ort
NOGOMET
AVSTRIJA — NIZOZEMSKA 1:0 (1:0)
Avstrijska nogometna reprezentanca je v sredo, 28. marca, v dunajskem štadionu, pred 40.000 gledalci zasluženo dobila proti ustrezni nizozemski reprezentanci svojo sedmo tekmo v svojo korist. Zmagonosni zadetek je dal K 6 g e I b e r g e r nekaj sekund pred koncem prvega polčasa. Avstrijska reprezentanca, v kateri je bilo kar pet igralcev, ki igrajo pri tujih klubih izven države, je svojo generalko odlično prestala, sedaj jo čaka glavna preizkušnja, odločilna kvalifikacijska tekma z Madžarsko, za vstop na svetovno nogometno prvenstvo leta 1974 v Munchnu. Ta tekma bo namreč čez dobre tri tedne v Budimpešti. Igralsko je naša reprezentanca res nadkriljevala goste, tako da so imeli Nizozemci, ki so veljali za favorite, sem in tam čisto podrejeno vlogo. Seveda pa bi bilo napačno precenjevati igro avstrijskih nogometašev.
Glavni stebri domačega moštva so bili, poleg vratarja Koncilije, še Schmiedradner, Sturmberger, Sara, ter izredno uspešna igralca Hasil in Hattenberger in Paritz. Nizozemci so razočarali. Najboljši igralci pri gostih so bili vratar Hulshoff, ki je ubranil slabo streljano enajstmetrovko od Hasila, Haan in Rene van de Kerkof.
ČEŠKOSLOVAŠKA — AVSTRIJA 4:0 (3:0)
Češkoslovaški mladinci „Pod 23“ so v sredo, 28. marca, v Brnu zanesljivo premagali avstrijske mladince „Pod 23“ s 4:0. Prvo srečanje so prav tako dobili češkoslovaški mladinci na Dunaju z 1:0.
Na lestvici za evropsko prvenstvo v tej skupini („Pod 23“) vodi: Češkoslovaška s štirimi točkami (dve tekmi), 2. Švedska z eno točko (ena tekma), 3. Avstrija, ena točka (tri tekme).
Kvalifikacijska tekma juniorjev UEFA med Avstrijo in Malto se je končala na Malti neodločeno 1:1 (1:0).
Druge tekme:
Nogometna tekma med VValesom In Poljsko za vstop na svetovno prvenstvo, se je končala z zmago VValesa 2:0 (0:0), med Severno Irsko in Portugalsko pa neodločeno 1:1 (1:1).
Prijateljski tekmi: Zahodna Nemčija — Češkoslovaška 3:0 v Dusseldorfu, ter v Plovdivu med Bolgarijo in Sovjetsko zvezo 1:0 (0:0).
Avstrijska nacionalna liga
Na čelu lestvice avstrijske nacionalne lige se je v nedeljo prerinil spet Rapid, ki je VOEST iz Linza odpravil z dvema goloma razlike (2:0), ker je innsbruški VVacker igral doma s Sportklubom le 1:1.
Drugi rezultati: Admira/VVacker — Bre-genz 3:1 (1:1); Eisenstadt — Sturm Gradec 0:1 (0:1); LAS K — Avstrija Dunaj 0:0.
Avstrija Celovec — Avstrija Salzburg
Celovška Avstrija je v soboto igrala v Salzburgu proti istoimenskemu moštvu iz Salzburga in izgubila gladko z 0:2. Pravijo, da so poraz pričakovali. Že vnaprej misliti na poraz je psihološko popolnoma zgrešeno. Zmerom je treba misliti na uspeh!
Škoda, da je moral celovški igralec Lo-thar Emmerich nastopiti, navkljub poškodbi prsta na nogi, razen tega je morala Avstrija napad spremeniti, ker je iz moštva izpadel Bohm. Salzburžani so bili tokrat mnogo boljši, čeprav je treba reči, da gre prvi dobljeni gol na rovaš krilca Štemberge, ki tokrat ni igral tako dobro, kot proti LASK. Po vodstvu salzburške Avstrije 1:0 so celovški nogometaši deloma odpovedali.
Kot so povedali očividci na tekmi, celovška Avstrija ni igrala slabo, pozabili so le streljati na nasprotnikov gol. Pri zmagovalcih so igrali dobro: WeiB, Bacher, Maier-huber, Maček in Grosser. Pri Celovčanih je treba omeniti vratarja Horvatiča (ni kriv
O Indijancih plemena Sioux se te dni mnogo govori in piše. Le-ti so pred tedni zasedli mestece »Ranjeno koleno" (VVounded Knee) v zvezni državi Južne Dakote v Združenih državah Amerike. S tem so hoteli protestirati in opozoriti ameriško javnost in svet, kako so gospodarsko, socialno in etnično zatirani in zapostavljeni.
Ko vse skupaj ne bi bilo izsek iz neverjetne ameriške resničnosti, bi lahko pomislili, da gre za film ali za kako predstavo na Broadwayu (glavna ulica v New Yorku). Medtem ko ameriški predsednik N bron obljublja svetu »Mir za vso generacijo" in se sporazumeva s Pekingom, Moskvo ali Hanojem, ima v lastni državi že več tednov vojno z Indijanci. Pred kratkim se je končala z začasno »ustavitvijo ognja", nato pa spet oživela. (Op. ured.)
»Indijancem naj ne bosta vzeta imetje in zemlja brez njihove privolitve, njihovo imetje, pravica in svoboda naj ne bodo nikoli napadeni ali moteni razen v pravičnih in človečnih vojnah, ki jih odobri kongres. Od časa do čaša je treba zanje (Indijance) narediti zakone, ki bodo temeljili na pravičnosti in človečnosti in ki bodo zagotavljali mir in prijateljstvo z njimi." Tako je pisalo v »ukazu za severovzhodno ozemlje", s katerim je mlada ameriška država 13. julija 1797 skušala urediti odnose s prvotnimi prebivalci te dežele.
Podobno je bilo zapisano tudi v zakonu, ki ga je sprejel ameriški kognres 7. avgusta 1789 in je bil eden prvih zakonov, izglasovan po uveljavitvi ustave.
V resnici pa je veljala drugačna postava, zakon močnejšega, zakon, katerega poglavitna teza je bila, da je »dober Indijanec samo mrtev Indijanec", kar naj bi bil prvi izrekel leta 1868 general S h e r i d a n.
obeh golov), MeBnerja, Kovačiča in Wid-manna. Tekmo je gledalo več tisoč ljudi, sodil je Jegel.
Regionalna liga »sredina"
Veliko presenečenje v regionalni ligi »sredina" so pripravili to nedeljo nogometaši VVolfsberga, ko so z lahkoto užugali prvega na lestvici Radentheina z 2:0 (1:0). Beljaški VSV je slavil zmago nad Kapfenbergom z 2:1 (1:1); s to zmago Beljačane ločijo od prvaka Radentheina le štiri točke. 1. Raden-thein 27 točk, 2. VSV 23, 3. SVS Linz ima 19 točk itd.
Ljubljanska Olimpija izgubila zasluženo
Toliko možnosti za dosego gola, kot jih je imela ljubljanska Olimpija v Nišu proti Radničkem, že dolgo ni bilo. Olimpija pa je kljub temu izgubila, in sicer so igralci Radničkega dosegli edini gol iz prostega strela (16 metrov od vrat). Olimpija je imela v prvem polčasu pet stoodstotnih priložnosti, dvakrat je bil celo čisto prazen gol, pa napadalci niso znali usmeriti žoge vanj. Tako neuspešno moštvo nima možnosti obstanka v prvi zvezni ligi. Kaj pomaga vsa premoč, če ni golov! Olimpija je ostala na 14. mestu z 18 točkami.
Na lestvici vodi še zmerom Crvena zvezda, sledi Velež in Beograd itd.
Sicer pa tudi ni pomembno, kdo je to prvi rekel. Za usodo Indijancev je bilo pomembno, da so zmerom veljali in še veljajo za »pastorke" ameriškega naroda in da so tudi danes zelo zatirana etnična skupina v ZDA, celo bolj kot temnopolti prebivalci te države. Tudi televizijski gledalci pri nas so imeli priložnost videti več dokumentarnih filmov s prav pretresljivimi podatki o zapostavljenosti ameriških Indijancev. Pregnani, brezpravni, zdesetkani od bolezni in krogel, »izolirani v lastni deželi in obsojeni na pogin v tekmovanju, kateremu niso bili kos", kot je pisal leta 1831 grof de Togueville, ameriški Indijanci pač niso mogli drugega, kot se obupano in tudi surovo boriti za obstanek.
Eno izmed obljub, ki so bile zapisane v zakonih in ukazih, so ameriške oblasti do Indijancev še kar izpolnjevale. To je bilo pisanje raznih zakonov, ki so sicer bili narejeni »zanje", ne pa tudi njim v prid. Eden od takih zakonov je bil tako imenovani preselitveni zakon. Povzročil je, da so v desetletju od 1830 do 1840 preselili v rezervate kakih 100.000 Indijancev. Toda tudi v novih bivališčih niso bili varni. Zlata mrzlica v Kaliforniji je zvabila na zahod desettisoče. Kolone pionirskih voz so preplavile zahodne prerije in iztrebile na njih vso divjačino, s katero so se Indijanci preživljali, nje pa pregnale.
Ta veliki pohod na zahod je sprožil tudi nekaj najbolj krvavih vojn med belci in Indijanci. Mednje sodi znameniti C u ste r jev poraz leta 1876 pri Littie Big Hornu v borbi s Sedečim bikom in njegovimi bojevniki kot tudi pokol pri Ranjenemu kolenu.
Okrog leta 1887 je večina indijanskih plemen že živela v rezervatih. S to preselitvijo so Indijanci izgubili od 138 milijonov a k rov zemlje, ki
HOKEJ NA LEDU
Končano svetovno prvenstvo skupine B
Tokrat nadaljujemo s tekmami v hokeju na ledu skupine B. Rezultati so bili: V torek (27. 3.): Romunija — Vzhodna Nemčija 2:4 (0:0, 1:0, 1:4) in Švica Japonska 5:4 (3:1, 1:2, 1:1).
V sredo (28. 3.): ZDA — Avstrija 9:0 (1:0, 6:0, 2:0). Romunija — Švica 5:4 (1:3, 2:1, 2:0); Vzhodna Nemčija — Japonska 5:3 (1:0, 3:1, 1:2); Jugoslavija — Italija 8:4 (4:1, 3:3, 1:0).
Igre v petek (30. 3.): Romunija — ZDA 3:8 (1:1, 1:3, 1:2); Italija — Vzhodna Nemčija 1:15 (0:3, 0:4, 1:8); Jugoslavija — Japonska 4:3 (2:1, 1:1, 1:1).
Avstrija — Švica 8:4 (2:1, 4:1, 2:2)
Pred 5500 gledalci je avstrijska hokejska reprezentanca premagala ustrezno švicarsko reprezentanco gladko z 8:4 in se s tem uspehom rešila izpada iz skupine B. To skupino zapuščata Švica in Italija.
Zadnji dan prvenstva (sobota, 31. marca), so moštva igrala takole: Vzhodna Nemčija — Avstrija 12:2 (4:1, 3:1, 5:0); Japonska — Italija 5:3 (0:1, 2:2, 3:0); Jugoslavija — Romunija 2:2 (0:1, 2:0, 0:1); ZDA — Švica 10:4 (1:2, 5:1, 4:1).
Končna lestvica: 1. Vzhodna Nemčija (14 točk), 2. ZDA (11 točk), 3. Jugoslavija (10 točk), 4. Romunija (9 točk), 5. Avstrija (4), 6. Japonska (4), 7. Švica (4) in 8. Italija (0 točk).
SVETOVNO PRVENSTVO SKUPINE A
Takoj ko so končali tekmovanje v hokeju na ledu v skupini B, se je v nedeljo začelo svetovno prvenstvo skupine A, v kateri nastopajo: Sovjetska zveza, Češkoslovaška, Švedska, Finska, Poljska in Zahodna Nemčija.
Doslej so igrali: Švedska — Poljska 11:2 (3:1, 2:1, 6:0); Finska — Zahodna Nemčija 8:3 (3:1, 3:0, 2:2); Švedska — Češkoslovaška 2:0 (0:0, 0:0, 2:0); Sovjetska zveza — Finska 8:2 (3:0, 1:2, 4:0).
so jo do takrat imeli, kar 86 milijonov akrov.
Še bolj kot krogle so Indijance desetkale bolezni. Število kalifornijskih Indijancev se je zmanjšalo od 100.000 leta 1853 na 19.000 leta 1906. Leta 1853 je kolera skoraj uničila Pavvneeje. Koze so pokončale cele vasi plemena Črna noga, Assiniboin in Cree. Indijanci so dobili vzdevek »izginjajoči Američani" in leta 1887 je bilo že precej splošno prepričanje, da ni več daleč dan, ko bodo izumrli, nekaj preostalih pa se bo asimiliralo v ameriško skupnost.
Potem se je to izumiranje sicer ustavilo, vendar šele leta 1934 omenjajo res širše in uspešnejše vladne poskuse pomagati Indijancem. Toda kako počasna je bila pravzaprav ta pomoč, naj pokaže samo en podatek: število glav živine, ki so jo imeli Indijanci, se je povečalo od 170.000 leta 1932 na 390.000 leta 1950, torej šele v 18 letih za nekaj več kot še enkrat.
V ZDA živi danes spet 792.000 Indijancev, toda večina od njih v najbednejših razmerah v rezervatih.	K. L.
Indijanci spet zasadili bojno sekiro za svoje pravice
.... ........... —%
Fran šaleški Finžgar:
Strici
O	KMEČKA ZGODBA
Za vrati sta vTseli jamšarici (svetilka, s katero si rudar sveti v jami), ki sta s kadečim se stenjem napisali vse polno črnih jezikov po steni. Poleg njiju je mehedrala s kljuk črna, zamazana jamska obleka. Za koruzni strah bi bila na Podlogu pregrda. Po stropu, ki je imel križem kra-žem razpeljane rumene poke, so bile umazane, kakor hlebi velike lise od zamoka. Streha ni držala. Med revnima pogradoma — Mihorjev je imel novo, belo nogo — je bila tesna soteska za enega človeka. In še skrinjici in mizica pod oknom, to je bilo vse.
Boltežar je obrisal nož ob papir in se globoko oddeh-nil, kot bi bil zdihnil. Po sili se je spomnil na Podlog in na izbo in še na shrambo doma, kjer si je odtesal gnjati in kruha po mili volji brez obračuna.
»Mihor, ali spiš?"
„Ne,“ je zagodrnjal brat, obrnjen v steno.
»Veš kaj, te grde luknje sem pa že res sit. Ali bi ne šla kam drugam na kvartir?"
»Tega sem poiskal jaz, išči ti drugega. Samo dobil ne
boš nič, ko je vsaka luknja natlačena do vrha."
Boltežar je utihnil in se igral z nožem. Mihor se je obrnil na ležišču vznak in gledal v poko na stropu.
»Veš, Boltežar, ne bo drugače, da pote rjava očeta za doto."
»Ne bo dal."
»Kako da ne? Imava že leta in gosposko, če ne pojde zlepa."
„Z gosposko bi ne poskušal pri očetu. Poznava ga. Lej, Mihor, ali bi ne bilo modro, če bi si kaj sezidala? Tamle v rebri majhno hišico. Za les pa bi rekla očetu."
»Hahaha!" se je zasmejal Mihor. »Les — in oče! Niti prekle bi ti ne dal. Le doto, doto! Kar nama gre, nama gre!"
»Zlepa ga poprosiva. Če ga zgrda, bi slabo opravila."
Mihor je utihnil in dolgo razmišljal. Slednjič se je hitro vzdignil z ležišča in rekel:
»Noči se. Pojdiva v krčmo!"
Brata sta se molče odpravila po vegastih stopnicah. Ko sta bila že na vežnem pragu, je jima sitni gospodar zagodrnjal v hrbet: »Kako štorkljata, hribovca."
Oba sta slišala, rekel pa ni nihče nič, čeprav je bolelo.
V krčmi pri »Živem srebru", kamor so hodili jest samski rudarji, je bilo ta večer kaj živahno. Pela je harmonika, ženske so imeli med sabo in plesali so.
„V postu nore," je omenil Boltežar Mihorju, ki se je rinil skozi plesavce do mize. Stisnila sta se, kjer sta imela sedež za obed in večerjo, ter gledala vrtež in čakala, da je mogla točajka do njiju. Nekaj rudarjev ju je pozdravilo, večina se pa ni kdovekaj zmenila. Bili so hrupni in vinski. Ženskam so viseli od potu sprijeti lasje po sencih in silili na čelo. Vzduh je bil neznosen od gneče in dima.
»Hitro opraviva," je silil Boltežar v Mihorja, ko sta dobila večerjo. »Nocoj se bodo še tepli."
»Ne česnaj!" ga je dregnil Mihor.
Ko sta izpila pol litra in premišljevala, ali bi ga še ali bi šla, je prisedel star samski rudar — Peter Pokora.
»Če mi bosta napila, vama bom za druščino."
Mihor je potrkal s steklenico. Ko je točajka prinesla, mu je nalil in ponudil.
Rudar je izpil.
»Plesat pojdita."
»Se nama ne ljubi," ga je zavrnil Boltežar.
»Kakor hočeta. Sicer pa res nista za med naš svet, takale gruntarska hrusta."
Mihor je bil užaljen.
»Zakaj ne?"
»Ker imata doma hišo in njive in krave, mi pa nič."
Rudar je še enkrat pil, se srepemu Mihorjevemu pogledu nasmejal ter se poslovil od mize. Godec je nategnil meh, Peter Pokora se je pomešal med gnečo.
Med plesom sta se oba s Podloga dvignila in odšla. Do kvartirja nista nič spregovorila. Tam sta prižgala jam-šarico in se začela slačiti.
»Pravzaprav ima Peter prav," je sprožil besedo Boltežar. »Ali verjameš, da sem že večkrat premišljeval, kaj, če bi šel kam za hlapca."
»Kar pojdi! Na Podlog! In se primi Luciji za predpasnik."
Mihor je jezen legel, da so zaškripale deske.
Boltežar pa je bil hudo užaljen. Ni takoj odgovoril Mihorju. Šele, ko se je počasi zakopal pod odejo, vso pisano od zaplat, je zamrmral za odgovor:
»In če bi šel na Podlog za hlapca, bolje bi mi bilo kot med temi, ki jih ne spreumem."
Mihor mu ni odgovoril.
{:]Lodc%aan^e
mikalo ga je, da bi skočil k njemu in mu naložil nekaj krepkih. V hipu pa je dojel Antonovo zmoto a tudi njegov blazni strah, kajti Anton je še vedno nategoval svoj: „Utonil bom! Utonil!"
Eh, to je bilo veselo tisti večer v vaški gostilni! Pelo se je, vriskalo in pilo. Anton je praznoval god. Takšni prazniki pa se že morajo pošteno zaliti, kajne?
Toda vsakega veselja je konec, tudi tisto noč se je bilo treba posloviti.
..Pojdite, ljudje božji! Kaznovan bom, če sedaj ne zaprem," je moledoval krčmar. »Polnoč je proč!"
Dolgo uro jim je prigovarjal, preden so se res spravili. Po neskončnem poslavljanju Pred zaprto gostilno so se razšli.
Objeti so odhajali Matevž, Tinč in Franček po vasi navzdol. Tri, štirikrat je zavriskal Pavel, ki je domoval nasproti gostilne. Anton pa je odšel sam samcat navzgor po vasi proti domu.
„Anton, Anton, nocoj ga je bilo pa malo Preveč," je očital sam sebi, ko je motovilil Po zaledeneli cesti.
„Stara bo huda. Huda bo kot poper. Ej, Anton, kar tiho boš smuknil v posteljo. Julč-ka še vedela ne bo, kdaj se boš stisnil k njej. Najbolje je biti tiho, tiho, tiho," si je govoril.
„Ne bom naredil kravala. Saj pa nisem Pijanec. Ne! To pa ne! A danes je pač tako naneslo, da smo ga cuknili. Jutri ne bo nihče vedel za to. God je pa le treba potrditi. Samo enkrat na leto ga imam. Še Julč-ka mi ne bo zamerila. — Hudič, kako to drsi. Ja, ja, poledica je, poledica," je momljal in se lovil po cesti.
Mrzlo je brilo od severa. Tenka snežna odeja je zimo še zaostrila. Gorje mu, ki bi v takšni noči obležal zunaj.
No, Anton ni padal. Tudi obležal ni. Še kar junaško je omahoval proti domu.
Njegova hiša je stala za streljaj, dva iz vasi.
Kdor smolo prijemlje, se osmoli.
Kdor v mladosti počiva, za starost nič nima. Ne govori, ampak delaj!
Na levi strani ceste je bila vrtnarija, na desni pa se je širil ribnik. Ce bi zašel vanj, bi se mu slabo godilo.
Toda Anton je koračil po cesti. Nenadoma Pa mu je spodrsnilo in kakor je dolg in širok se je znašel na tleh.
„0, prekleto! Hudičeva poledica!" je stokal in se pobiral.
„Bolje bo hoditi po snegu ob strani," si je rekel in stopil na levo stran ceste. Stopal je vedno in vedno bolj v levo.
Noč je bila temna in, ker Anton ni hodil več po cesti, jo je čisto zgrešil, čeprav je mislil, da hodi tik ob robu.
Nič ni vedel, da je zašel na vrtnarjeve grede. Vrtnar je namreč pred kratkim podrl staro ograjo ob cesti, misleč, da bo postavil novo. Nato pa je zemlja krepko zmrznila in delo je zastalo.
„Hm, nekam dolgo se vleče tale pot," se je domislil Anton, ki je križem kražem copo-tal po zasneženih gredah.
Nenadoma je pridušeno kriknil. Pod nogo mu je nekaj zažvenkljalo in se zdrobilo.
Stopil je korak naprej. Zopet se je drobilo in žvenkljalo pod njim.
Obšel ga je brezumen strah. V dno duše je bil prepričan, da je zašel na ribnik, ki ga je prekrivala tanka ledena skorja.
Obračal se je, da bi prišel na rob „rib-nika", a pod njim je kar naprej hreščalo.
„Na pomoč! Na pomoč! Ljudje, na pomoč!" je kričal in rjovel na vso moč.
V	silnem strahu je tekal nazaj in naprej in hkrati kričal, da bi še mrtve obudil. Pod njim pa se je kar naprej drobilo in žvenkljalo.
„Utonil bom! Utonil! Na pomoč! U! Uuuu!" je rjul.
V	vrtnarjevi hiši se je prižgala luč. Zagorele so tudi v vasi.
Napol oblečen je pritekel vrtnar na vrt.
Anton je videl senco, ki se mu je bližala.
..Pomagaj mi, človek! Pomagaj! Utonil bom!" je vpil Anton in širil roke proti njemu.
Vrtnar je obstal. Spoznal je soseda. Za-
Nenadoma je vrtnar dojel smešnost položaja.
„Norec prismuknjeni! Tule že ne boš u-tonil. Na mojih TOPLIH gredah že ne! Ho, ho, ho, o ho, ho, ho!" se je začel krohotati.
Iz vasi je priteklo nekaj ljudi, ki jih je strašno kričanje vrglo iz sna.
„Skače tule kot zajec po zelju in vpije, da bo utonil. Pomislite, utonil na mojem vrtu. Na mojih toplih gredah," je hitel razlagati vrtnar.
„Hvala vam, da ste prišli. Življenje ste mi rešili," je pijano govoričil Anton.
„Veste, kaj vam povem? Anton je gotovo mislil, da je zašel na ono stran ceste. Tam pa je ribnik..." se je oglasil eden izmed moških iz vasi.
..Spravimo ga domov," je rekel drugi.
Dva sta ga prijela pod pazduho in odvedla na varno.
„Ali mi je naredil škode ta tepec prismuknjeni!" se je še vedno v smehu tudi vrtnar odpravil na toplo, nazaj v posteljo.
Naslednji dan je govorila o nočnem dogodku vsa vas. Še precej časa je moral Anton, ki je bil sicer pameten in trezen možakar, poslušati kakšne zabeljene na račun svojega godu.
Vrtnarju je pošteno plačal skoraj osemdeset razbitih šip. Še navrgel je nekaj k vsoti, ki jo je vrtnar zahteval.
Resnica pa je, da tako hrupno Anton potem nikoli več ni godoval.	(Erna)
Berač Tone
V sosednji vasi so živeli ljudje, ki so imeli dokaj čudne priimke. Razne živali so na-zivali po svoje in takrat, ko so hodili še ljudje miloščine prosit, se je nekemu beraču Tonetu pripetila strašna dogodivščina.
Pa potrka tisti berač Tone pri zelo premožnem kmetu. Tam poprosi prenočišča, ker je prišel v mraku k hiši. Gospodar mu dovoli in po končani večerji so hlapci z gospodarjem malo pokramljali in se pomenili o delu naslednjega dne. Berač Tone se je pisal Piber. In kot že rečeno, so v tej vasi imeli prašiče za — pibre. Nihče pa ni vedel, kako se Tone piše. Pa reče gospodar hlapcem, ko so že utrujeni in zaspani čakali na povelje prihodnje dne: »Ja, jutri bomo pa kmalu vstali, ko bomo pibra klali.« Nihče ni opazil, kako se je Tone zdrznil in prebledel kot zid, ko je zaslišal te besede.
Nato se kmalu vsi pomedejo spat; Tonetu pa so določili njegov »kot« na peči. Niti
očesa ni zatisnil Tone in gospodarjeve besede so mu venomer rojile po glavi, pa čeprav je velika stenska ura v hiši odbila polnoč. Takrat pa se v Tonetu prebudi misel, da nikakor ne sme čakati usodnega jutra; zato jo takoj po polnoči pobriše od hiše. Ves upehan se ustavi pri nekem skednju in zleze ?ia seno ter zaspi. Iz trdnega spanca ga prebudi petelinje petje in neki koraki po stopnicah. Bil je hlapec, ki je šel konje krmit. Tako se je prestrašil Pibra, da je zakričal na vse grlo. Ko pa mu je Tone dopovedal, kakšna nesreča bi ga kmalu doletela, se je hlapec tako smejal, da se mu je videlo v golatnec. Pri hiši, kjer je Tone pol noči pretolkel, pa so zjutraj ugibali, kaj neki bi se moglo pripetiti, da je Tone ušel. Pa se je oglasil sin Jernej in povedal, da je gledal Tonetove listine ter da se piše Piber; pa je mogoče to vzrok njegovemu begu. Tudi pri tej hiši so se smejali in od brad jim je kapljala »pibrova« maščoba.
HminmiimimmiHmimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiuiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiE
|	Moja Zalka	|
Zalka rada smeje se,	|
|	vedno je vesela,	|
1	pesmice prepeva si,	§
|	zraven pridno dela.	|
|	Sem zato oženil jo,	|
1	v domek svoj pripeljal,	|
|	da še jaz bom z njo vesel	|
|	pesmice prepeval.	|
|	Pa minila leta so,	|
|	Zalka še prepeva,	|
|	zraven pa pomaga ji
|	že družina cela.	|
|	Zmeraj dobre volje,	|
1	sladko se nasmeje,	|
|	da skrbi prežene mi	|
1	in srce ogreje.
|	IVAN |
imMiiiiimHHimiHiMiimiiiiiiiiiiuiiiiimmttmiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiuiiiinimiiimiiiiiiimiin
Neuslišani Anza
Majcnova Zinka je bila prikupno dekle. Vedelo se je tudi, da bo imela lepo doto. Kar je mlade fante, bodoče gospodarje, najbolj privlačilo, pa je bilo to, da se je Zinka znala zasukati, spretna je bila v kuhinji in na polju.
Nič čudnega ni bilo, da se je vanjo zaljubil nekoliko boječi sosedov Anza. Svojo ljubezen je izkazoval tako, da je Majcnovim pomagal pri košnji, žetvi, skratka pri vseh večjih delih. Ob večerih pa je hodil stat pod Zinkino okno, toda na okno ni nikoli potrkal. Vse njegovo prizadevanje pa ni rodilo uspeha. Zinka je bila sicer prijazna, a nedostopna.
V tej stiski se je Anza odločil, da bo šel na božjo pot. Upal je, da z božjo pomočjo kaj doseže.
Bila je velika božja pot na Sveto goro. Tja se je podal Anza.
Pri stojnici je kupil veliko svečo. Prižgal jo je pred kipom Matere božje. Cerkev je bila polna romarjev. Soparica je bila neznosna. Zaradi vročine je postajala sveča vedno mehkejša in se je počasi upognila proti tlom.
Neki znanec, ki je stal poleg, mu je zašepetal na uho:
„Poglej, Anza, Mati božja te ne bo uslišala, še tvoje sveče ne mara."
Vseeno se je Anza potolažen vračal z božje poti. Ko se je zmračilo, je zavil proti Majcnovi hiši. Bil je trdno odločen, da pove Zinki, kako jo ima rad. Ni še prišel pod okno, ko se je pred njim pojavila, kakor da bi prišla iz zemlje, bela smrt. Natančno je videl mrtvaško glavo. Anza je zarjul kot žival. Skočil je preko plota in skozi sadovnjak se je slišalo lomastenje.
Ko so utihnili zadnji koraki preplašenega vasovalca, se je pred Zinkinim oknom zaslišal prešeren ha, ha, ha, ha, ki se je razlegal daleč po vasi. Bil je Zinkin brat, študent. Vedel je, da Anza vsak večer pride pod sestrino okno, pa ga je hotel malo preplašiti.
Po tem dogodku ni Anza nikoli več prišel pod Zinkino okno.
Prihodnje leto so Majcnovi kosili in želi brez njega.
Zinka pa se je omožila v sosednjo vas.
S Francetom, tako je bilo njenemu možu ime, sta se že dolgo naskrivaj ljubila...
Anza pa je poslej kosil in žel le še doma.
S. S.
OSMO POGLAVJE
Odkar je oče Šimen prestregel Lucijo, da se ni šla Ponižat k sinovoma, se je ona vsa spremenila. Ko sta se vozila domov, je sprva vsa trepetala in se bala. Počasi se ie umirila in vdano čakala, naj se zgodi karkoli. Prepričana je bila, da je oče Šimen neznansko užaljen, in z nekakšnim trpkim mirom je čakala njegove besede. Šimen je še vedno molčal, ko sta šla po klancu proti Podlogu. Ko se je zasvetila hiša izza drevja, je mehko poprosil, da se je Lucija zavzela: „Postojva in duškajva!" Ozrl se je nazaj v dolino na pot, ki sta jo pravkar prevozila. Potem je Spregovoril toplo in prisrčno, kakor ga Lucija pri najboljši volji še ni slišala:
..Ljubka moja! Vidiš tamle Podlog. Naš je: moj in tvoj 'n nas vseh, kakor si ti naša, Lucija. Ali ne vidiš, da te 'mamo radi? Zato te prosim za pet ran božjih, nikoli se ne Ponižuj tam, kjer se ne smeš. Če bo na Podlogu le za vinar krivice, jo bom popravljal jaz. In če jo boš ti komu storila, potem le prosi. Dokler si pa nedolžna, nikar. Ali b°š tako, Lucija?"
„Bom,“ je pritrdila snaha.
Podlogar ji je stisnil roko in vsa zamišljena sta šla Proti domu.
In od tedaj je bilo, kakor da je umrl na oba ubegla ce-lo spomin, dasi je skrivoma vrtal v vseh srcih.
Jaro žito je že visoko zelenelo, krompir so osuli, a ra-Zen nekaj dninaric niso na Podlogu najeli nikogar. Stari se ni zastonj hvalil, da je še za dva. Lucija res ni mnogo hodila na polje, toda vse delo doma in v hlevu je bilo njeno. Božnarica je prihajala, če je le utegnila, skrivaj polagat. S skrbjo je ogledovala Lucijo.
»Previdna bodi in varuj se. Ne vzdiguj teh težkih Skatov, ne preženi se. Kar koj je lahko nesreča."
Lucija se je smehljala materi. A mati ni prezrla tajne grenkosti, ki je sijala skozi ta smeh.
„Tako sem trdna, kot le kaj, mati. Ne skrbite! Ali ne vidite, kako oba garata; mar naj jaz posedam? Sicer pa to delo krog hiše — kaj pa je to?"
„Za zdravo ga je preveč. Za tako kot si ti, pa dvakrat preveč."
„Pri nas ni kajža," je ljubeznivo podražila Lucija mater in se spet nasmehnila. „Pri kajži mimogrede pobrnjate svoje male opravke; na gruntu gre vse z vihro; vsak trenutek moramo ujeti."
„Le lovi ga, toda zdravje je nad vse. Nisi sama na sebi in skrb ti je za dva."
Božnarica je bila skoraj užaljena in v resnih skrbeh se je vračala domov.
Po vsakem takem pogovoru se je Lucija zamislila vase. Prikrila je materi, kolikrat kar omahne med večernim delom in se za časek nasloni na posteljo. Noge so ji bile težke, roke so se ji trudne povesile. Ali kaj, ko se je oglasilo iz hleva in jo je klicala živina, ali je udarila ura ter jo gnala z malico na polje. Pa se je vrnila s košem zelenjave, ki jo je grede natrgala za prašiče, in je bilo že treba spet vode in rezanice in večerje. Mimogrede je počila na tnali, na stopnicah, kjerkoli, in se tiho veselila skrivnosti, ki ji je živela pod srcem. Toda kratki so bili taki hipi in je zopet vstala in se napregla v delo.
Božnarica je doma godrnjala pred možem:
„0h, ti dedci! Prav nič ne umejo. Kaj bi bilo za Podlogarja, če bi najel deklo, vsaj za take čase. Pa nič ne vidi in ne spreume. Kar nadenj bi šla."
„Ne vtikaj se vmes. Pusti jih, lepo te prosim."
„Ne vtikaj se! Vsi dedci ste enaki. Nič ne veste, kaka reva je ženska. In če bo nesreča, bodo vsi režali vame: Božnarica jo ima na vesti; za kaj ji je mati?"
„Bo že Bog tako naredil, da bo prav. Preveč se bojiš."
„Seveda; ko uboge ženske s takim težkim delom pogubljate moški, pa se izgovarjate, da Bog naredi."
Božnarica je bila zares jezna in je grozila, da pojde nad Podlogarja. Šla pa vendar ni.
O sv. Vidi se noč in dan vidi kmetu, ko zapoje klepanje in se zabliskajo kose.
Šimen in Gašper sta še pred sv. Vidom podrla vso travo krog hiše in po vrtovih kar sama. Za senožeti je pa najel, dasi ni bilo tujega kosca pri hiši že nekaj let. Ob tem času je šlo vse v svitek na Podlogu. Šimen je toliko poskrbel, da Lucija ni hodila z malico v oddaljene senožeti. Prinašala jo je Šteta. Seveda je bila zato za Lucijo tem večja kuha in še več dela v hlevu, ko jih je vse z Marušo vred noč dala in noč vzela od hiše.
Prav na sv. Vida dan je pritekla Šteta po malico. Jer-bašček je bil pripravljen v veži na stolu, pisan prt je ležal poleg njega in na njem žlice. Lucije pa ni bilo nikjer. Šteta je skočila v hlev; tudi tam je ni bilo. Stekla je krog hiše in zaklicala. Na voglu, pod oknom Lucijine spalnice, je začula bridke vzdihe in stok. Šteta je stekla v sobico. Lucija je ležala na postelji in se vila v krčih. Šteta je gledala z. izbuljenimi očmi, nato ja zajokala.
„Teci, Šteta, teci, kar moreš po Gašperja in še po teto in po Zaplaznikovo mater. Reci, da mi je grozno slabo. Teci, lepo te prosim."
Šteta ni nič pomislila na malico. Stekla je po bregu kar čez njive; ruta se ji je odvezala; ni je popravila, za vogel jo je nesla s seboj, da je vihrala po zraku. Vsa zasopla je kar padla med kosce:
„Gašper! Oče! Lucija bo umrla!"
In nato je počenila na tla, vsa drhteča in omagana, ter začela ihteti.
RADIO CELOVEC
NEDELJA, 8. 4.: 7.10 Duhovni nagovor — Po vaši želji. — PONEDELJEK, 9. 4.: 13.45 Informacije — Zborovska glasba. — TOREK, 10. 4.: 9.30 Land an der Drau — Dežela ob Dravi. — 13.45 Informacije — Šport — Za krmilom. — SREDA, 11. 4.: 13.45 Informacije — Za našo vas. — ČETRTEK, 12. 4.: 13.45 Informacije — Iz kulturnega življenja koroških Slovencev. — PETEK, 13. 4.: 13.45 Informacije — Po sledeh starih šeg in navad. — SOBOTA, 14. 4.: 9.05 Od pesmi do pesmi — Od srca do srca.
AVSTRIJSKA TELEVIZIJA
1. PROGRAM
NEDELJA, 8. aprila: 14.00 Svetovno prvenstvo v hokeju na ledu skupine A v Moskvi: Poljska — Češkoslovaška — 16.30 Za otroke od 5. leta dalje: Razbojnik Rumzeis — 16.40 Za družino: Moj veter — 16.55 Novo s sejma obleke — 17.55 Mačji Peter, lahko noč za najmlajše — 18.00 V soboto ob šestih — 18.30 Lienz — mesto se predstavi — 19.30 Čas v sliki — 19.40 Šport —
20.10	Kristjan v času — 20.15 Halo... hotel... Sacher... vratar: Konferenca na vrtu — 21.15 Ludvvig van Beethoven: Simfonija št. 3 v Es-duru, op. 55: Erolca — 22.05 Šport in čas v sliki.
PONEDELJEK, 9. aprila: 15.00 Svetovno prvenstvo v hokeju na ledu skupine A v Moskvi: Švedska — Poljska — 18.00 Znanje — aktualno
—	18.25 Mačji Peter, lahko noč za najmlajše —
18.30	Stan Laurel in Oliver Hardy: Možje v dimniku — 18.55 Gospodarstvo gledano od blizu — 19.00 Avstrija v sliki — 19.20 ORF danes — 19.30 Čas v sliki in kultura — 20.06 Šport — 20.15 Ljudje na ranču Shilo: Banjy Davis je nedolžen
—	21.20 Šola za starše: Izsiljevanje za gospodinjske potrebe — 21.30 V dirkalnem taboru: 1. Motorama ORF, 2. Najvažnejši boksarski dvoboji stoletja — 22.30 Čas v sliki — nočna izdaja
—	22.35 Menežerstvo.
TOREK, 10. aprila: 14.00 Svetovno prvenstvo v hokeju na ledu skupine A v Moskvi: Češkoslovaška — Švedska — 18.00 Waiter in Connie: Tečaj angleškega jezika — 18.25 Mačji Peter, lahko noč za najmlajše — 18.30 Raji živali: Rešitev bizona — 19.00 Avstrija v sliki z Južno Tirolsko
—	19.20 ORF danes — 19.30 Čas v sliki in kultura — 20.06 šport — 20.15 Kaj sem? Prenos bavarskega radia — 21.05 Striženje s škarjami; kriminalni dogodek Paula Portnerja — 22.35 Čas v sliki — nočna izdaja.
SREDA, 11. aprila: 10.00 Televizija v šoli: Trgovsko in prometno mesto Beljak — 10.30 Avstrijski iznajditelji; od življenjskega kolesa do televizije — 11.00 Program za delavce: O tretjem nobenega sledu — 14.00 Svetovno prvenstvo v hokeju na ledu skupine A v Moskvi: Zvezna republika Nemčija — Češkoslovaška — 16.30 Za otroke od 6. leta dalje — 17.05 Za otroke od 11. leta dalje: Lassie: Napačni sum — 17.30 Za mladino od 14. leta dalje: Kaj lahko postanem? Nekaj o časopisu — 18.00 Tečaj francoskega jezika — 18.25 Papotin, lahko noč za najmlajše
—	18.30 Tri deklice in trije dečki: Mladi filmarji
—	19.00 Avstrija v sliki — 19.20 ORF danes —
19.30	Čas v sliki in kultura — 20.06 Šport — 20.15 Saga o Forsytih, serijski film, 10. nadaljevanje —
21.10	Prerezi — 22.10 Čas v sliki — nočna izdaja.
ČETRTEK, 12. aprila: 10.00 Televizija v šoli: Uredimo si šolski terarij — 10.30 Dunaj okoli leta 1900 — 11.00 Francoščina s tekmovanjem. Eugene Ionesco — 11.30 Vizija Združene države Amerike — 12.00 Uporabna fizika: Umazanija In ropot — 12.30 Menežerstvo — 14.00 Svetovno hokejsko prvenstvo skupine A v Moskvi: Švedska
—	Zvezna republika Nemčija — 18.00 Tečaj Italijanskega jezika — 18.25 Papotin, lahko noč za
najmlajše — 18.30 šport — 19.00 Avstrija v sliki
—	19.20 ORF danes — 19.30 Čas v sliki in kultura — 20.06 Šport — 20.15 Lepo življenje, film o mladem zakonu — 22.05 Šepetanje v stanovanju (6. nadaljevanje): Omare in tašče — 22.15 Čas v sliki — nočna izdaja.
PETEK, 13. aprila: 10.00 Televizija v šoli: Zvok po človeški roki — 10.30 Mesto dela zgodovino: Trdnjava krščanstva — 11.00 Program za delavce: Malaja — 14.00 Svetovno prvenstvo v hokeju na ledu skupine A v Moskvi: švedska — Finska — 18.00 Ostani zdrav! — 18.25 Papotin, lahko noč za najmlajše — 18.30 Očarljiva Ženi: Kraljestvo za Tonija — 19.00 Avstrija v sliki — 19.20 ORF danes — 19.30 Čas v sliki in kultura — 20.06 Šport — 20.15 Uradni spisi XY — nerešeni
—	21.20 Gong — kulturni magazin — 22.20 Čas v sliki — nočna izdaja — 22.25 Film po motivih novele Thomasa Manna (1964).
SOBOTA, 14. aprila: 16.30 Za otroke od 5. leta naprej: Pošiljka z mišjo — 16.55 Poklic — aktualno: Prodajalec — 17.00 Za družino: Novo iz kmetijstva — 17.25 Klub seniorjev — 18.25 Papotin, lahko noč za najmlajše — 18.30 Kultura
—	posebno — 18.55 Dober večer s Heinzem Con-radsom — 19.20 ORF danes — 19.30 Čas v sliki
—	20.06 šport — 20.15 Osem in osem. Mednarodni kviz s Hansom Joachimom Kulenkamppfom in kandidati iz štirih držav — 22.05 Šport — 22.35 Čas v sliki — nočna izdaja — 22.40 Patrulja proti zahodu.
2. PROGRAM
NEDELJA, 8. aprila: 17.00 Tedenski magazin
—	17.30 Hokej iz Moskve: Zvezna republika Nemčija — Sovjetska zveza — 19.40 Kultura — posebno — 20.05 Vprašanje kristjana — 20.10 Izobrazba — 20.15 Gost pri... — 22.35 Čas v sliki.
PONEDELJEK, 9. aprila: 18.30 Boj za obstanek (2. nadaljevanje): Raki, ki zavzamejo deželo — 19.15 Mnoštvo — oblike — relacije (2. nadaljevanje) — 20.09 Izobrazba — 20.15 Smer 2000. Mesto našega pričakovanja je možno — 21.15 Felix — Felix I: Pestra, umetniško zabavna prireditev Felixa Dvoraka — 21.40 Avstrija v sliki — 22.00 Čas v sliki in kultura.
TOREK, 10. aprila: 18.30 Televizija v šoli: Francoščina s tekmovanjem — 19.00 Preskrba — zgodnje spoznanje — zdravljenje (2. nadaljevanje): Otroci s telesnimi hibami — 20.00 Izobrazba — 20.15 Hokej iz Moskve: Sovjetska zveza — Finska — 22.15 Avstrija v sliki z Južno Tirolsko
—	22.35 Znanje je aktualno — 23.00 Čas v sliki in kultura.
SREDA, 11. aprila: Uporabna fizika: Umazanija in ropot — 19.00 Menežerstvo — 22.09 Izobrazba — 21.15 Hiša s tisoč okni, film — 21.30 Avstrija v sliki — 21.50 Čas v sliki in kultura.
ČETRTEK, 12. aprila: 18.30 Mesto dela zgodovino. Trdnjava krščanstva — 19.00 Stik — 20.09 Izobrazba — 20.15 Dalje, dalje; vprašanje in odgovori za hitro misleče s Hansom Ro-senthalom — 12.30 Zgodbe, ki se ne dajo pojasniti: Polet brez povratka — 21.55 Avstrija v sliki — 22.15 Čas v sliki in kultura.
PETEK, 13. aprila: 18.30 Tečaj gimnastike z Jazzom, Popom in Beatom (6. nadaljevanje) —
18.45	Pota k umetnosti (6. nadaljevanje) — Provansa: od Oranga do Mareiila — 20.09 Izobrazba — 20.15 Hokej iz Moskve: Sovjetska zveza — Češkoslovaška — 21.45 Avstrija v sliki — 22.05 Ostani zdrav! — 22.30 Čas v sliki in kultura.
SOBOTA, 14. aprila: 16.15 Saga o Forsytih (10. nadaljevanje) — 17.05 Deklica in črni žrebec; češkoslovaški mladinski film — 18.30 Ku-mič: Veseli dogodek — 18.55 Glasbena poročila — 20.09 Izobrazba — 20.15 Max Hoelz. Nemško poučno delo od Michaela Mansfelda — 21.40 Čas v sliki.
LJUBLJANSKA TELEVIZIJA
NEDELJA, 8. IV.: 9.00 Madžarski TV pregled
—	9.35 Po domače z ansamblom Rudija Bardor-ferja — 10.05 Mozaik — 10.10 Kmetijska oddaja
—	10.55 Otroška matineja — 11.45 Delavski amandmaji — 12.15 Naše malo mesto — 13.05 Poročila — 13.10 TV kažipot — 14.00 Ljudje In zemlja — 15.00 Športno popoldne — 18.00 Za konec tedna — 18.15 Poročila — 18.20 Bitka za Anglijo — 19.20 S TV kamero v kolektivih —
19.45	Risanka — 20.00 TV dnevnik — 20.30 TV barometer — 20.35 V avtobusu — 21.25 Naši ho-moristi: Fadil Hadžič — 21.40 Športni pregled —
22.10	Poročila.
PONEDELJEK, 9. IV.: 9.05 Odprta univerza — 9.35 TV v šoli — 10.30 Angleščina — 10.45 Nemščina — 11.00 TV v šoli — 14.00 Madžarski TV pregled — 15.00 Svetovno hokejsko prvenstvo v namiznem tenisu — 17.50 O. Wilde: Srečni princ
—	18.15 Obzornik — 18.30 Skrivnosti Jadrana — 18.55 Mozaik — 19.00 Mladi za mlade — 19.45 Risanka — 20.00 TV dnevnik — 20.25 TV barometer — 20.30 M. Gorki: Pred viharjem — 21.40 Svetovno prvenstvo v namiznem tenisu.
TOREK, 10. IV. 9.35 TV v šoli — 10.40 Ruščina — 11.00 TV v šoli — 13.55 Svetovno hokejsko prvenstvo skupine A — srečanje Češkoslovaška : Švedska — 16.45 Madžarski TV pregled
—	17.15 Delavski amandmaji — 17.45 E. Peroci: Nino vam predstavimo — 18.00 Risanke — 18.05 Obzornik — 18.20 Naši zbori — 18.50 Mozaik — 18.55 Epilepsija v otroškem obdobju — 19.45 Mesta: Korčula — 19.45 Risanka — 20.00 TV dnevnik — 20.25 S TV kamero v kolektivih —
20.30	TV barometer — 20.35 Diagonale — 21.25 NOS — barvna TV nanizanka Nenavadne zgodbe — 22.00 J. Thoroald: Stoletje kirurgije —
22.25	Poročila.
SREDA, 11. IV.: 8.20 TV v šoli — 11.00 TV v šoli — 16.45 Madžarski TV pregled — 17.40 Pot do nasmeha — 18.10 Obzornik — 18.25 Od filma do filma — 18.45 Mozaik — 18.50 Edvard Kardelj o osnovnih vzrokih in smereh ustavnih sprememb — II. oddaja — 19.45 Risanka — 20.00 TV dnevnik — 20.25 TV barometer — 20.30 Rezerviran čas — ... Poročila.
ČETRTEK, 12. IV.: 9.35 TV v šoli — 10.30 Angleščina — 10.45 Nemščina — 11.00 Francoščina — 14.45 TV v šoli — ponovitev — 15.40 Angleščina — ponovitev — 15.55 Nemščina — ponovitev — 16.10 Francoščina — ponovitev —
16.45	Madžarski TV pregled — 17.40 D. Gorinšek: Rdeča Kapica — 18.15 Obzornki — 18.30 Tišina
—	na sporedu je nemi film — 18.55 Edvard Kardelj o osnovnih vzrokih in smereh ustavnih sprememb — 19.45 Risank a— 20.00 TV dnevnik —
20.25	Kam in kako na oddih — 20.40 Četrtkovi razgledi: Kam greš, Nemčija — 21.40 Igralec je igralec: Dara Galenič — 22.10 Igre — 22.40 Poročila.
PETEK, 13. IV.: 9.30 TV v šoli — 11.00 Angleščina — 14.40 TV v šoli — ponovitev — 16.55 Veseli Tobogan: Radeče II. del — 17.25 Moskva: Svetovno hokejsko prvenstvo skupine A — Sovjetska zveza : Češkoslovaška — 19.30 Rezerviran čas — 19.45 Risanka — 20.00 TV dnevnik
—	20.25 S TV kamero v kolektivih — 20.30 TV barometer — 20.35 Iz zakladnice svetovne književnosti: P. Buck: Dobra zemlja — 22.55 Poročila.
Dobra sadna drevesca in jagodno grmičevje dobite samo v drevesnici
MARKO POLZER, pd. Lazar Št. Vid v Podjuni
KMETJE POZOR!
Vsakovrstne kmetijske stroje (Pottinger, EPPLE, Reform, Kirchner, KMF, Regent, Feldherr, Hatzenbichler itd.) kupite sedaj
z zimskim popustom in 1 leto brez obresti
pri tvrdki
Adolf in Katarina
Kri vog rad
9143 Šmihel pri Pliberku
Telefon 0 42 35 - 341 97
PISMO BRALCA:
Spoštovani!
V	8. številki Našega tednika berem v članku: »Odlomki iz zgodovine kor. Slovencev* vprašanje: „Ali poznajo koroški Slovenci posodo pod imenom .piskrič’ in koliko taka posoda meri".
K temu vam lahko povem naslednje:
Piskrič je bil votla mera in je držal dvajset litrov. Žito se je merilo in prodajalo na piskriče. Štirje piskriči so bili 1 biren (Vier-ling). Pri žitu se je piskrič napolnil do roba (štrihan), pri krompirju ali pa sadju je moral biti zvrhan (kopast). V kolikor se spominjam, so kmetje prodajali žito na trgu na mero vse do prve svetovne vojne. Piskrič je izginil, udomačila sta se nemška kila in liter in le stari ljudje se ga še spominjajo. Z „merico“, se je merilo manjše količine moke, zlasti ajdovo in koruzno, jegliče in je-špren. V našem kraju so namesto „merce“ uporabljali večinoma besedo „masl“. Šest maslnov je šlo na „en piskrič".
V	nekaterih krajih so rabili namesto besede „piskrič“ tudi besedo „škafc“. Nemci so pa rekli: „šafl“.
Jaz sem rojen leta 1892 v Tinjah in se nanaša to moje znanje pač na Podjuno in velikovški okraj tja do Celovca.
Z vsem spoštovanjem vas lepo pozdravlja šimen GroB, Št. Jakob pri Velikovcu.
Mladinsko romanje v Rim
Katoliška mladina in Dom v Tinjah prirejata v velikem tednu romarsko potovanje v Assisi — Rim — Firence in Padovo.
Čas: Od cvetne nedelje, 15. aprila 1973 do velikega petka, 20. aprila 1973.
Ta termin je tudi za učiteljice in učitelje in za študirajočo mladino zelo ugoden.
Cena: približno šil. 1.500.— za vožnjo ter polno oskrbo med potjo in v Rimu, razen kosila prvi dan med potjo.
Vodstvo: g. dr. Stanko Čegovnik.
Vozi: podjetje Sienčnik.
Prijave: sprejema Katoliška mladina, Celovec, Viktringer Ring 26, do 4. aprila 1973.
Prijava šele velja, če se vplača šil. 500.— že vnaprej.
Prijavljenim osebam bomo poslali še nadaljnje informacije.
Dom v Tinjah vabi na
DUHOVNE VAJE
ZA DIJAKINJE
(4. in 5. razred srednjih šol)
in DEKLETA do 17. leta
od petka, 13. IV., ob 19. uri, do nedelje, 15. IV., ob 13. uri. Voditelj:
g. kaplan Mirko Wakounig
KATOLIŠKA MLADINA VABI NA
mladinsko mašo in agapo
v četrtek, 12. aprila 1973, ob 20. uri
v farnem domu v Šmihelu v petek, 13. aprila 1973, ob 19. uri v farnem domu v Železni Kapli v petek, 13. aprila 1973, ob 19. uri v farnem domu v Št. liju v nedeljo, 15. aprila 1973, ob 19.30 v farnem domu v Selah v torek, 17. aprila 1973, ob 19. uri v farnem domu v Dobrli vasi v sredo, 18. aprila 1973, ob 20. uri v farnem domu v Št. Jakobu
SERVIRKO z inkasom, staro ne pod 30 leti iščemo za letošnjo poletno sezono. Plača izredno dobra. Obrnite se na: PENZION PREŠERN, Zgornje Dobje — Oberaichvvald ob Baškem jezeru, telefon 0 42 54 - 21 63.
Vdovec s tremi otroki (od 6 do 14 let) s srednjo kmetijo, želi spoznati dekle od 29 do 39 let (lahko tudi inozemka). — Ponudbe s sliko na upravo lista.
POHIŠTVO
kljub 16 odstotkov novega davka dobavi in na dom dostavi ceneje in ugodneje
Rutar-Center
ima vedno senzacije — tako ugodno dobavlja!
A 9141 Dobrla vas — Eberndorf
Telefon 0 42 36 - 381
Izhaja vsak četrtek. Naroča se na naslovu: „Naš tednik", Celovec, Viktringer Ring 26, 9020 Klagenfurt. — Telefon uprave 82-6-69. — Telefon uredništva in oglasnega oddelka 84-3-58-Naročnina znaša: mesečno 10.— šil., letno 100.— šil. Za Italijo 3400.— lir, za Nemčijo 24.—DM, za Francijo 30.— ffr., za Belgijo 300.— bfr., za Švico 25.— šfr., za Anglijo 3.— f. sterl-Vl&S tcdflilc za Ju9°slaviio 60.— N- din. za USA, Avstralijo, Kanado in južnoameriške države 7.— USA dolarjev na leto. — Lastnik in izdajatelj: Narodni svet koroških Slovencev. — Odgovorni __________________ urednik: Janko Tolmajer, Radiše, p. Žrelec.—Tiska Tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu, Viktringer Ring 26.