reel-news
SLOVENIJA v$.MAJORS
Pred nekaj dnevi so Ljubljanski kinematografi na Miklošičevi ulici odprli novo kino-dvorano, Kompas. Bii je to neposreden povod za pogovor z direktorjem Marjanom Gabrijelčičem in izkazalo se je, da je to le prva od novosti, ki ji bodo kmalu sledili še novo distribucijsko podjetje Slovenija film, multiplex v Unionu, mega-disko v Šiški...
EKRAN: Novi kino na Miklošičevi se imenuje Kompas. Je pogodba s Kompasom poslovna skrivnost? Marjan Gabrtjelčič: Ne, ni poslovna skrivnost. Kmalu po začetku del se je izkazalo, da bo investicija precej večja, kot je sprva kazalo. Čeprav je šlo za prenovitev, je bilo treba narediti vse, kot pri novogradnji: klimo, elektriko, vodovod, napeljavo... Zato smo seveda potrebovali sponzorje. Pravzaprav ne sponzorjev, temveč poslovne partnerje — saj smo jim za udeležbo nudili določene usluge tržnega komuniciranja, ki je na kinematografskem področju praktično nerazvito. Ponudili smo prostor kot medij, ki ga je mogoče izkoristiti za najrazličnejše oblike oglaševanja in promocije. Kompas International je zelo hitro pokazal zanimanje za tovrstno obiiko sodelovanja. Začetna pogodba o poslovnem sodelovanju je temeljila predvsem na poimenovanju kina in njihovem plačilu prenovitve, zdaj pa smo že v fazi, ko se lahko lotimo naslednjega koraka našega sodelovanja, namreč oblikovanja kluba.
EKRAN: Omenili ste promocijo in oglaševanje. Mar potemtakem lahko pred filmi v Kinu Kompas pričakujemo tudi izvirne kinematografske spote? MG: Pri nas je učinkovitost reklame na filmskem platnu dejansko jieraziska-na, da ne rečem neznana. Že med prvimi pogovori o novem kinu smo poudarili, da bi moral biti drugačen tudi terminsko — da bi bilo torej med predstavami dovolj prostora in časa za »filmske« reklame. Problem je seveda v tem, da jih naša podjetja — z redkimi izjemami — nimajo in da je njihova __ produkcija draga. Poskušamo seveda dokazati, da se začetni vložek v film lahko večkratno obrestuje s prenosom v druge medije, denimo video ali diapozitive. Pri tem kot argument navsezadnje lahko uporabimo tuje reklame, ki so prišle do nas, recimo Coca-colo.
EKRAN: Je torej pogodba s Kompasom taka, da bo kino že od samega začetka rentabilen? MG: Skoraj od začetka. Končna cena
še ni čisto določena, saj usklajujemo tečajne razlike in ugotavljamo, kje so bila realna povečanja del glede na pogodbo. Tako bo pravzaprav šele ob zaključnem računu zares znan tudi odstotek našega vložka. Že sedaj pa lahko rečem, da je ta delež relativno majhen, tako da bo kino takoj pričel prinašati denar.
EKRAN: Osnovno vsebinsko usmeritev narekuje že sam »format« majhnega kina. Kako je danes mogoče pridobiti umetniške filme za eno samo dvorano takega tipa?
MG: Načini so različni. Eno je ponudba iz redne distribucije, kjer se vedno najdejo filmi, ki ustrezajo programski usmeritvi novega kina. Drugo, nedvomno največje področje, kamor bomo morali seči, je nontheatrical distribution. Poskusili bomo dobiti kar največ takih filmov za omejeno prikazovanje, jih ustrezno opremiti s podnapisi in promocijskim materialom, nato pa jih posredovati (vsaj še) filmskim gledališčem po Sloveniji. Bilo bi namreč res nesmiselno, predvsem pa nerentabilno, kupovati filme za eno samo dvorano. »Surove« kopije morda
celo še, vložek v podnaslavljanje in promocijo pa je že veliko prezahteven za kaj takega.
EKRAN: Zadnje čase se veliko omenja prestrukturiranje slovenskega distribucijskega trga...
MG: Za premike na področju filmske distribucije v Sloveniji je kar nekaj vzrokov. Najprej je prišlo do likvidacije Vesne. Po dogovoru s {tedaj še) Sekretariatom za kulturo smo na Kinematografih prevzeli njeno dediščino s pogojem, da opravljamo vse njene usluge: distribucijo, podnaslavljanje itn. Zaradi vse bolj nekorektnih odnosov jugoslovanskih distributerjev s tujci je ta naloga postajala vse zahtevnejša. Izkazalo se je, da bo tudi na področju distribucije filmov potrebno čim več samostojnosti. Zato smo v Ljubljanskih kinematografih začeli intenzivno delati na tem, da bi Slovenijo opredelili kot samostojnega partnerja v odnosih s film' skim svetom. Taka želja pa seveda nujno zahteva tudi spremembe znotraj Slovenije, saj je reproduktivna kinematografija praktično neorganizirana-Združenje kinematografov Slovenije je organizacija, ki je ostala predvsem na
m FILM
ogovor z marjanom gabrijelčičem, direktorjem ljubljanskih kinematografov
Papirju. Zato skušamo vse, kar v Sloveniji obstoji na tem področju, zvezati v novo celoto, v nekaj, čemur sam pravim Kinematograf Slovenije. Gre za 0rganizacijo na tržnih temeljih in delničarskih načelih, ki bi ne le omogočila enoten nastop na tujih trgih, temveč hkrati tudi poenotila odnose med subjekti tukaj, denimo cene vstopnic, medijske plane itn. Vse to je privedlo do Pobude za ustanovitev družbe z (zaenkrat še) omejeno odgovornostjo $!ovenija film, distribucijskega podjetja torej. Šest podjetij se nas je združilo kot začetnih delničarjev, teče pa postopek za ustanovitev te družbe.
EKRAN; Če tvegamo vzporednico s splošnim gospodarskim položajem, se tudi na tem področju zastavlja podob-"o vprašanje: je preostalo jugoslovansko tržišče enkrat za vselej odpisano al{ pa ga je morda prav z agresivno iržno strategijo šele zares mogoče °$vojiti?
MG: Ne gre za večno in dokončno odcepitev. Po eni strani izhajamo iz tega, je Slovenija pač samostojno tržišče ¡77 pa ne morda zaradi vnaprejšnje po-'tične odločitve, temveč iz preproste-
ga razloga, ker so standardi in pričakovanja občinstva specifični, drugačni. Zato je navsezadnje tudi Vesna vselej veljala za distributerja z najboljšim programom, saj je izhajala iz konkretnih zahtev tega okolja. Zato naj povem, da računamo na to tržišče, le da se bo način trženja s filmom na ozemlju nekdanje Jugoslavije moral spremeniti. Zadnje čase se je namreč dokončno izkazalo, da je trenutni kinematografski trg labilen in neenoten, nestrukturiran v vsebinskem pomenu, praktično neobvladljiv iz enega samega centra. Ko smo pred leti predlagali, da bi morali za začetek yu-trg razdeliti na vzhod in zahod, je bilo to tedaj heretično. Danes pa je to že praktično načelo delovanja, denimo Warnerja. Od tod je le še korak do tega, da tudi Sloveniji znotraj »zahoda« priznamo specifičnost. Zato je perspektiva v grobem tale: samostojno slovensko tržišče, ki pa se ne sme zapirati pred drugimi trgi, če bodo ti seveda delovali.
EKRAN: Zadnji primer avantur Robina Hooda je morda najboljši dokaz zagat neenotnega trga?
MG: Warner je bil dejansko eden prvih, ki je pristal na našo predlagano delitev. Kopije Robina Hooda so bile sprva blokirane na zagrebškem letališču, ko je bilo to zasedeno. Ko so jih končno pripravili za prikazovanje, je Warner ugotovil, da so razmere pač takšne, da bi bil film glede na promet in dobiček čisti polom, zato je zahteval minimalno garancijo 100.000$. V Zagrebu je Jadran-filmu in Zagrebškim kinematografom uspelo to vsoto zagotoviti...
EKRAN: Na papirju ali v gotovini? MG: Tega vam ne vem povedati. Bilo je pač urejeno. Ker pa so ugotovili, da prikazovanje vendarle ne more potekati normalno zaradi vojne na Hrvaškem, posamičnih eksplozij v Beogra- _ du in neurejenosti makedonskega 35 tržišča, so navsezadnje sklenili, da edinole slovenski kinematografski trg . normalno posluje — in da bi bilo torej škoda filma ne spustiti, če je že pripravljen. Tako bo drugod cela zadeva še počakala, po Sloveniji pa so tri kopije prav te dni krenile v dvorane.
EKRAN: Se vam zdi, da gre pri tujih distributerjih za strah pred fizičnim
uničenjem kopij ali je v prvi vrsti vendarle natančen finančni izračun? MG: Gre predvsem za kalkulacijo. UIP, ki je v navezi z lnex-filmom, ima npr. v Beogradu že nekaj mesecev kopije Botra III ¡n Ruske hiše, a jih preprosto ne pusti v prikazovanje, saj se boji, da trg ne bi normalno »požrl« obeh velikih hitov. Tudi za te filme skušamo po zmerni ceni pridobiti pravico prikazovanja vsaj v Sloveniji. Prva reakcija je bila dovolj negativna, zdaj pa so že veliko bolj pripravljeni prisluhniti našim argumentom.
EKRAN: Zanimajo me prav vaše dosedanje izkušnje v »samostojnem« pogajanju s tujci.
MG: Poleti sem na petindvajset naslovov — tako velikih majors kot neodvisnih producentov — napisal daljše pismo, s katerim sem poskušal pojasniti položaj. Odziv je šel v vse smeri: od ene skrajnosti, denimo londonskega Majestic Films, ki se sploh ni pripravljen pogovarjati, do druge, denimo rimskega Penta Film, ki je za takojšnje sodelovanje! Upam si trditi, da se odnos do nas postopoma premika, predvsem pa tržni principi ne prejudicirajo političnih odločitev. Če namreč partnerju lahko zagotovimo dohodek, tedaj zares ni razloga, da se z nami ne bi pogovarjali. Vse skupaj je toliko bolj aktualno, ker prav v tem času iztekajo pogodbe distributerjev z jugoslovanskimi zastopniki, kar pomeni, da se pripravljajo nove, upam pa, da tudi drugačne pogodbe.
EKRAN: Kako se danes pravzaprav sploh kupuje film?
MG: Doslej sta veljali dve temeljni načeli nakupa filmov. Pri Yu-poolu oziroma pogodbah z mayors je veljala delitev odstotka blagajniškega prihodka. Majors so zagotovili določeno število kopij in propagandni material, potem pa se je dobiček na blagajni delil med distributerjem in njegovim zastopnikom, seveda po prejšnjem pokritju vseh stroškov. Drugo načelo je t. i. flat deal, ki je uveljavljen predvsem v poslovanju z neodvisnimi in manjšimi di-36 stributerji. V tem primeru je šlo za nakup licence za dobo petih let za celo Jugoslavijo, nato pa si z določenim številom kopij na tem teritoriju razpolagal kakor si vedel in znal. Vmesna različica je prej omenjena minimalna garancija, ko zastopnik vnaprej zagotovi del napovedanega dobička.
EKRAN: V tem primeru je vse tveganje seveda na vaši strani?
MG: V načelu da, vendar je ta delež praviloma postavljen tako, da je dohodek potem višji. Prav načelo minimalnih garancij je pravzaprav najbolj razširjeno. Naročiš, plačaš nekaj tisoč dolarjev po naslovu, ko pa so enkrat vsi stroški in sama garancija pokriti, razdeliš še dobiček. Vendar bo za začetek za Slovenijo najlaže, če gremo na flatdeals, saj to navsezadnje zahteva manj administracije: manj je zbiranja podatkov, maj pretvarjanja v dolarje in manj prevajanja v angleščino.
EKRAN: Ali se dandanes pri nas sploh splača prikazovati filme? MG: Ne, to ni rentabilno. Po šestmesečnih periodičnih obračunih smo od vseh podjetij v Sloveniji edinole Ljubljanski kinematografi poslovali pozitivno. Trend gre še vedno navzdol. Razlogov je več: celo če pustimo ob strani video-piratstvo, je tu še vedno slab program, saj nekaterih filmov preprosto nismo dobili (Boter III, Ruska hiša, Home Alone); tisti, ki pridejo, pridejo z eno samo kopijo, zaradi česar se film seveda ne more tako hitro in tako dobro »obrniti«; in ne nazadnje, filme pogosto plasiramo nepripravljene, brez medijskih planov in ustrezne reklame. Še vedno vse preveč živimo v časih, ko je film »šel« sam: zadostovalo je že to, da je sploh prišel, pa so bile pred kinom že vrste vsaj teden ali dest dni.
EKRAN: Se ob spremembah v distribuciji morda EKRAN-u obeta konkurenca na področju tiskanih medijev? 2 drugimi besedami, ali razmišljate o promocijski reviji brez kritiških preten-zij, ki bi jo po možnosti zastonj delili pred vhodi v kino-dvorane? MG: Prepričan sem, da raven promocije ni ambicija EKRAN-a. Še več, prav tako sem prepričan, da je EKRAN visoko nad ravnijo čiste informacije. Prav zato mislim, da bi namesto ustanavljanja novih morali le še bolj izkoristiti že obstoječe medije. Sem sicer pristaš novega, kolikor prebija spone inercije, vendar se pogosto dogaja, da prav novo pokaže, v katero smer bi se moralo razviti že obstoječe. Vzemite primer z drugega področja, z gledališča. Mestno gledališče ima tako enoto, ki naj bi se šla komercialni teater. Toda prav ta delitev na neko nedonosno nujno zlo in na donosno komercialo je že sama po sebi negacija okolja, v katerem je slednja nastala. Na žalost se to dogaja tudi na drugih področjih. Če znotraj institucije ustanavljate novo institucijo, to navsezadnje zgolj pokaže, kako naj bi se razvijala cela institucija.
Zato novih EKRAN-ov ne potrebujemo.
EKRAN: Vrniva se še enkrat k promociji kinematografa kot prostora. Zdi se, da je začetna vnema boja proti video-piratstvu, ki je poudarjala prav enkrat-nost doživetja na filmskem platnu, ne-kolikanj zamrla in da se je zopet vse omejilo na sprotno reklamo posameznih filmov. Zakaj se ne lotite promocije kina kot takega?
MG: Upam si trditi, da prav odsotnost slednjega vpliva na manjši obisk. Kinematografskega prostora dejansko nismo znali vzpostaviti kot medijskega. Ne znamo promovirati kina in vseh njegovih prednosti v odnosu do drugih slikovnih medijev: neponovljivost, ambienta, zvočnosti... Tukaj smo naredili ogromno škode prav s tem, da nismo ničesar naredili. Bilo je denimo nekaj filmov, ki so pri nas štartali istočasno kot povsod drugod v Evropi, celo pred njo. Iz tega nismo ničesar potegnili, kot da bi šlo za nekdanjo petmesečno ali celo petletno zamudo. Vendar delamo za jutri. Kinematografska dejavnost bo še naprej nepogrešljiva sestavina vsakdanjega življenja. Zato razmišljamo o manjših dvoranah, katerih program bi ustrezal različnim okusom. Načrti za Union so bili že narejeni, treba jih je le nekoliko prilagoditi. Štiri nove dvoranice v središču mesta — priznajte, da bi to bil velik korak naprej za Ljubljančane. Upam, da se bo katero od podjetij, ki gradijo multiplexe po Evropi, odločilo tudi za Slovenijo. Trenutno jih gradijo v Italiji, med nekdanjimi vzhodnimi državami pa je temu še najbliže Madžarska. Z dvorano v Šiški pa imamo nekoliko drugačne načrte. Radi bi ji vdahnili novo dejavnost, pri kateri bi sami nastopili kot delničarji. Obstajajo ideje o mega-disku in igralnih avtomatih v preddverju ter o dveh majhnih kino-dvoranah. Tako bi nastal svojevrsten zabaviščni center. Tik pred vojno smo že imeli garancije nemške banke za avstrijskega partnerja, vendar je nato banka odpovedala. Prav ta teden pa se bomo o tem pogovarjali s potencialnimi italijanskimi partnerji.
za EKRAN
se je pogovarjal STOJAN PELKO