Jan Plestenjak Oh, če bi tega »če« ne bilo... Očetu se je zdolgočasilo, oblič mu je jel zastajati in noge so mu klecale. >Hentaj, tobaka bo treba,« je pomislil, prebrskal žepe in končno le ujel nekaj »nežic«. »Tonček!« se je razlegalo po dvorišču. »Kaj?« se je odzvalo iž mlakuže pred hišo. Tam je Tonček urejal brodovje, poveljeval in kričal: mirno, na levo! Tako je čul gasilce, ki so korakali skozi vas. Očetov klic ga je premotil in skoro vznevoljil. »Nikoli pa nimam miruk je glasno zagodmjal, pa se boječe ozrl okrog sebe, če ga oče morda ne oprezuje. Zdirjal je v hišo, kajti očeta se je le bal. »Tonček, po tobak boš moral!« mu je velel oče, toda mehko, da je Tončka prevzelo in mu je bilo hudo, ko je malo prej kar glasno godrnjal. Oče mu je stisnil denar v roko in mu naplel samih lepih naukov: »Tu imaš, pa nič se ne obiraj, ne delaj ovinkov, pojdi in hodi naravnost, ne draži psov, ne plezaj po drevju, ne pretopavaj se s smrkavci, ne nagajaj ženskam, ne skakaj po travi, še manj pa po žitu, denar pa stiskaj v roki in ko prideš v trgovino, reci: »Dober dan!« Tonček, ki ni še hodil v šolo, hotel pa je biti vsaj priden in poslusen med najpridnejšimi in najposlušnejšimi, je vsem tem naukom pritrdil s prepričevalnim: »Da!« in že zdirjal iz hiše. Travniki so kar glasno vabili, njive so prepevale, veje jablan in hrušk so bile pa kar žive. Tončka je prevzelo in že je pozabil na očetove nauke. Premotila ga je gosposka kukavica v travi. Zakaj bi je ne utrgal? Dva, tri skoke, to ni nič! In — lop po njej in za klobuk z njo. >Boš!< je že zakričala soseda, ki Tončka ni kaj prida cenila. 167 Tonček jo je ubral kar po stezi, ker starkina srditost mu je bila že znana. Za seboj je čul le še zamolklo godrnjanje. »Hov, hov, hov!« je jel oponašati psa in kar vse se mu je smejalo, ko se je pes na vse pretege napenjal, da bi se utrgal z verige in mu pomeril hlače. Tonček se mu je bližal in bližal in s šibo drezal vanj, da je bil pes že ves razpenjen. »Pusti mi psa!« je tedaj zavpil Lačnikarjev Tine, ki je otroke še prav posebej imel na piki. Tonček se je prestrašil, hotel se je umakniti, pa se je preveč približal psu. »Šavs«! je reklo in kar za celo zaplato je bilo hlač manj. Hujšega ni bilo. Tonček jo je ucvrl in ko je bil že upehan, se je šele ozrl, če mu Tine ni za petami. Ni ga bilo. Na Križajevem vrtu so se mu nasmehnila rdeča jabolka, da je pozabil na strgane hlače in na očetove nauke. Smuk in bil je že na drevesu. Basal je jabolka v žepe in nazadnje še za nedri. »Žvst!« je padlo čez pleča, ko se je komaj izmotovilil z drevesa. Križaj ga je osmuknil z bičem, da je Tonček videl kar dvajset sonc in sto Križa-jevih vrtov. Bič ga je oplazil tudi po licu in mu zarisal rdečo stezo. »Beži!« je nekaj reklo Tončku in ubral jo je kar po celem, se pre-kobalil čez ograjo, dočim je Križaj za njim klel in se pridušal. Prestar je bil, da bi mogel Tončka ujeti. »Tonček balonček, Tonček balonček!« je nenadoma začul. Bili so vaški otročaji. »Vam že pokažem!« se je junačil Tonček in si odlomil bezgovo mladiko ter se pognal za njimi in mahal s palico kot pravi zmagovalec za bežečimi sovražniki. »Kaj se preganjaš tod!« je zarenčala starikava ženska nad njim, ki se je pozibavala na dveh palicah. Tonček ji je pokazal osle, pa že zbežal, ker je zagledal hlapca Primoža. »Au!« je zatulil Tonček. Spotaknil se je in se zleknil po tleh, z nosa se mu je ulila kri, iz oči pa solze. »Prav, prav!« se mu je smejala ženica, vendar jo je zaskrbelo, če se Tonček le ni preveč udaril. »Nič se ne cmeri. K nam v hišo pojdi, da si izpereš!« ga je povabila tako prijazno, da se Tonček ni mogel več ustavljati. V hiši se je izpral in še kruha je dobil, da je pozabil na tobak in na očetove nauke. Sonce je pripekalo in se mogočno zibalo na nebu, vsaj tako se je Tončku zdelo. ¦...,-¦ ,;. • ¦¦• • ¦-. ¦¦ V cvetočo ajdo so se zapodile prepelice. »Joj, da bi mogel katero ujeti!« je zamamilo Tončka in že se je zakadil v ajdo, se zapletel in padel, pa spet vstal, prepelice so pa šle seveda svojo pot in mu na koncu njive ponagajale: pet pedi, pet pedi! »Ušle so!« je zavzdihnil Tonček in zavil na cesto. Na voglu se je belila trgovčeva hiša. »Po tobak moram!« je zazeblo Tončka in spomnil se je, da mora po-zdraviti >dober dan«. Debelušni trgovec je mežikal za obloženo mizo in šiel denar. »Dober dan!« je pozdravil Tončfek. . »Bog ga daj! Kaj bi rad?« je odzdravil trgovec. ' »Tobaka za očeta,« se je motal Tonček. Trgovec mu je vrgel zavitek tobaka in ko je Tonček zachrtil v roki tobak, se je spomnil, da bi bil moral stiskati v roki denar. 1h8 Vse je zastalo v njem, denarja ni bilo nikjer in tudi spomniti se ni . mogel, kje bi ga bil izgubil. Bušnil je v jok in kot bob debele solze so mu jele polzeti po licih. . ¦ ¦ ¦ • »Kaj pa je?« »Denar sem izgubil!« je izgoltal Tonček. • . »Z otroki je pa res križ!« ja zamrmral trgovec. ?>Kar vzemi, saj očeta poznam, da je poštenjakar,« je zamomljal Tončku. Tonček se je pozabil zahvaliti in kar brez misli oddirjal proti domu. Čutil se je olajšanega, toda čimbolj se je bližal domu, tem močneje mu je ulripalo srce. Oče ga je čakal na pragu. »Grdavš, kje si se pa potikal?« je zarenčal. - »Če, če... če ...« je zajecl jal Tonček in že je čutil očetovo roko. »Pa ves raztrgan!« je zinajeval oče. »Če bi ne bilo, če__psa ...« je izmomljal Tonček. »V obraz si pa kot razbojnik!« je povzemal oče že mehkeje, ker se mu je Tonček zasmilil. »Če bi ne bil padel in če bi...« je hotel razložiti Tonček pa rau ni hotelo z jezika, da ga je oplazil Križajev bič. »Prav ti je, jabolka si kradel!« se je spet razhudil oče in pobral Tončku ukradena jabolka. »Ali si tobak plačal?< je zarohnel oče, ker ga je sinova neposlušnost i-trašno bolela. Tončka je jok začel kar kriviti in le krčevito je raogel izjecljati: »Ne, sem izgubil!< >Kaj si pa delal, za božjo voljo!« je kipelo v očetu. j>Če ... če ... če ...« je jecljal Tonček in se tresel kot trepetlika. Oče je takoj vedel, pri čem je. Potipal ga je za »sladke« in Tonček je prav skesano obljubil, da ne bo več hodil na tak način po tobak. Tonček je danes že velik gospod, izmed vseh besed pa najbolj sovraži pogojnik: če.