Kazalni poduk. Veselo je gledati in opazovati nedolžne otročiče, kedar se igrajo. Marljivo, kakor mravljice tekajo in stvari prinašajo; veselje se pa popisati ne more, če se jim delo dobro sponese. Ako bi se otroku, ki še za drugo delo ni sposoben, igrati branilo, bi to bilo protinaravno, ker mladi duh in mlado telo ne more mirovati; proti naravi delovati pa vsakokrat slabe nasledke prinese. Hvalevredni so tisti starši, ki svojim otrokom kažejo take igre, s kteriiui se mladi um bistri in nježno telo krepča. Kako srečne se otroci pri igri čutijo, ker še boja v življenji ne poznajo; še odraščeni človek se z veseljem spominja otročjih let; pa brezskerbno veselje se jim skali, ko zaslišijo glas: nšola!" Žalostni so, da bodo zapustili dornačo trato, njihovi dosedanji raj, ljubega očeta in mater, dragega brata in sestro. Konjčki. vozički in vsa druga igrača bo ostala doma, goli bodo šli v šolo, s ktero jih pa še neumni ljudje strašijo. Te in druge okoliščine mora učitelj dobro premišljevati in skerbeti, da novincem najprej strah in druge napačne misli o šoli prežene, ter jih nadomesti z veseljem in ljubeznijo. On mora biti otroku skerben oče in dober prijatelj. To pa kaže s pravo. neprisiljeno ljubeznijo. Ljubezeu budi vzajemno ljubezen; ona je prava podlaga in blagoslov božji, pri ktcreiu se začenja nadaljevanje. Napačao, celo neumno bi bilo nježne otročiče že pervi dan s suhimi čerkaini terpinčiti; otroci bi tirana v učitelju hitro spoznali, veselja do šole bi ne dobili, in učitelj bi pravega namena nikdar ne dosegel. Pervi uk se mora opirati na otrokovo mišljenje in čutenje; v začetku naj jih tedaj učitelj poprašuje po domačih rečeh, ker jih raisli še bolj doma, kakor v šoli. Otroci doma z veseljera pripovedujejo, kako je učitelj prijazen, kaj jih poprašujejo; strah do šole mine in otročja zvedljivost in ukaželjnost raste. Na ta način je storjen začetek v kazalnem poduku. Kaj se pa doseže s kazalnim podukom? Veliko. S kazalnim podukom se otroci prevodijb iz domačega življenja v življenje v šoli, s kazalnim podukom se storijo pripravni za šolo, ker budi in izobražuje vse tiste dušne moči, ki so pri učenji sploh potrebne; otroci se učijo paziti, razumevati, opazovati, razločevati jn zapomniti. Ko otroci v šolo stopijo, imajo še malo izrazov, njih jezik je še seme, ki so ga starši vsejali; učitelj je vertnar, ki ga redi, lika in čisti, da iz njega raste mogočno drevo z obilini sadjem. Učitelj se pogovarja z otroci o raznih rečeh, in pomaga povsod, kjer učencu manjka izrazov, popravlja, kedar sliši tuje besede ali slabe stavke. Otroci so zadovoljni, če svoje misli v gladkih stavkih slišijo ; vsaki bi rad ponavljal, kar se jim tudi, kolikor čas dopušča, dovoli, da si vse boljše zapomnijo. Tudi skupno odgovarjanje ima veliko dobrega v sebi. Nektera reč ima več izrazov ; te je treba učencem naznaniti, kakor pri soglasji besed razloček povedati; naj se tudi napeljujejo eno misel z večimi stavki povedati. Povesti, v kterih je posebno veliko dušne hrane, otroci radi poslušajo. Pri kazalnem poduku je velikokrat lepa priložnost, da jiin učitelj pove kako zgodbico ali basen. Od stvari, v kterih so se pogovarjali, naj jih uči lahke in umevne pregovore in izreke, in lahke uganjke, ker s tem se otročji um jako bistri. Če se tako ravna, se učenci brez vseh pravil vadijo dobro in lepo govoriti, in vložena je podlaga, na ktero se v poznejih letih slovnica brez težave. nadaljuje. S poznavanjem doinačega kraja in okolice se učenec uči zemljepisje, s poznavanjem živali pa živalstvo. Pri poznavanju živali ni glavna reč popisovanje, bolj potrebno in koristno je vedeti, kaj nam koristijo ali škodujejo in kako z njimi ravnati, da nam koristne veči dobiček prinašajo in da se škodljivke preveč ne pomnožijo. Ravno tako potrebno in koristno je vsakemu najnavadniše rastline poznati. Komu je neznan dobiček, ki nam ga dajejo sadunosna in druga drevesa? Koliko je drugih rastlin, ki nam služijo za živež! Koliko Ijudi boleba in merje, ki strupene gobe in zeli zavživajo ali napačno rabijo! Le ozrimo se po kmetih, in videli bomo, na kaki stopinji je naša sadjereja, kako slabo so ljudje o drugih koristnih in škodljivih rastlinah podučeni! Se \6, da se v pervem razredu o rastlinstvu malo govori, pa toliko vendar, kolikor otroci morejo razumeti in kolikor je v njihovih bukvicah, ker, kar otroci berejo, morajo razumeti. Stvari in spremembe, ki na naše čute delujejo, spoznava duša; bolj ko so naši čuti občutljivi, bolj stvari spoznavamo, jasnejša je predočba. Glavna naloga kazalnega podukapa je izobraževanje čutov. Otročjo oko se mora vaditi, da razsojuje, kaj je belo, černo, rudeče, kaj okroglo, voglasto, dolgo, kratko, široko, ozko, visoko, nizko; kaj je dalječ, blizo; da razločuje mero i. t. d. Vid se pa bistri z natanjčnim ogledovanjein stvarf, z merjenjera, risanjeni in ponarejanjem kakih rečf iz lesa, i. t. d. Nobenega teh in drugib. sredstev, kterih se učitelj more poslužiti, da se otroško oko bistri, ne sme pri kazalnem poduku prezirati. Tudi razne glase, ako otroci ne vidijo, od kod glas izvira, morajo razločiti. Morajo uganiti, ali je govoril niož ali otrok; inorajo poznati petje, žvergolenje, Jajanje, mukanje, klopotanje mlina, šumenje vode, vetra, grom . . .; morajo si priočitati godbeno orodje, če slišijo orgle, glasovir, gosle, trobento, pišal i. t. d. Ravno tako uiorajo s potipanjem stvari in njih lastnosti razločiti, da vejo, kaj je težko ali lahko, terdo ali meliko, toplo ali merzlo. . . Če se otip pri takih rečeh vadi, ktere že oko spozna, naj učenci oči zatisnejo, da je samo s potipanjein spoznajo p. kuglo, kocko, žebelj, les, platno, usnje, volno, šetinje, kertačo i. t. d. Po kazalnem poduku se tedaj skoraj vsim predmetom, kterih se otroci v poznejih letih uče, ternelj vloži. To je pa tudi prav in koristno; ker ravno, ko otroci začnejo hoditi v šolo, se budi njihov duh, ki ga mora učitelj podpirati in mu pravo pot kazati. To nam poterjuje otročja radovednost in popraševanje po rečeh v naravi. Velikokrat je otroško popraševanje tako čudno, da še niodrijana budi k mišljenju. Na zamotana vprašanja otrok ni dobro napčno odgovarjati, ker bi otroci v poznejih letih svoje učitelje obsojali, kedar bi prišli k praveinu spoznanju in v njihovem mišljenju bi bila zmešnjava. Učitelj, ki more vsako otroško vprašanje prav in tako odgovoriti, da ga razumejo, je v resnici dober učitelj. Da učitelj v kazalnem poduku spešno podučuje, mu je treba učnih pripomočkov. Najboljše je, če stvar, o kteri govori, učenceiii pokaže, da si jo ogledujejo; ako nima stvari se naj posluži dobrih podob, ali naj podobo na šolsko tablo narisa. Prav dobro je tudi podobo in stvar pokazati. Če pa učitelj nima nobenega omenjenih pripomočkov, tedaj naj pa stvar primerja s takimi, ktere so nji enake, ter razloček prav razumljivo in na tanko kaže. Brez učnih pripomočkov se v kazalnem poduku težko podučuje, ker predočba 6 — 7 letnih otrok je še slaba, in kako si delajo podobe takih stvari, ki jih še videli niso? Že Arao s Komenski je rekel: ,,Z ogledavanjem stvari, ne s suhim popisovanjem se mora uk začenjati, ker le one, ne njih senca, delujejo na čute in domišlijo mladine". Bazedov in drugi veljavni pedagogi so zahtevali ravno to, pa zadeli so na ovire. Ko jc Pestaloci korist in potrebo kazalnega poduka ne le v besedi, teinuč tudi v djanju tako jasno pokazal, se je šola čisto prerodila. Pestalocijeve ideje so drugi pedagogi dalje izpeljali, in sedaj se gotovo ponašati smemo, da je kazalni poduk svojo mero dosegel. Pa še je vendar veliko učiteljev, ki kazaluega poduka s tako pridnostjo ne obdelujejo, kakor je potreba. Temu so razne okoliščine krive. Koliko je šol, ki imajo najpotrebniše učne pripo- 13» močke? Veliko je še tudi dnigih prav žalostriih okoliščin, ktere si vsak učitelj lahko našteje. Pa naj so ovire še tako težke, vse bodemo premagali, vse voljno preterpeli s sladko tolažbo: nv blagor naše mladine in domovine!" Fr. Jurkovii.