vzgoje Področja Vzgoja, junij 2023, letnik XXV/2, številka 98 39 Slika Gabrijela Stupice Avtoportret s hčerko sodi med najznamenitejša dela slovenske moderne likovne umetnosti in kot znanilka prelomnega časa, v katerem so se začeli naši umetniki odmikati od tradicionalnega, bolj realističnega izročila, prepričljivo izstopa tudi kot eksistencialni izraz naraščajočega občutenja povojnih človeških stisk. Negotova zaščita pred pastmi življenja Gabrijel Stupica: Avtoportret s hčerko, olje na platnu, 1956 Milček Komelj, dr. znanosti in pesnik, je do upokojitve leta 2011 predaval na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani. 10 let je bil predsednik Slovenske matice. Je redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, redni član Evropske akademije znanosti in umetnosti v Salzburgu in častni občan Novega mesta. Je podpredsednik SAZU za humanistične, družboslovne in umetnostne vede. Njegova bibliografija obsega nad 1500 objav, od tega več kot 30 knjig in vrsto katalogov. Umetnik je že pred vojno izstopal kot nenadkriljiv mojster realističnega, a po- duhovljenega slikarskega izraza, kar kaže tudi več njegovih kontemplativno ubranih avtoportretov. Po vojni pa se je po obisku Pariza leta 1950 in 1955 postopoma radi- kalno preobrazil in je kmalu potem, ko ga je leta 1946 iz Zagreba, kjer se je udomačil, na novoustanovljeno ljubljansko likovno akademijo pritegnil njen prvi rektor Bo- židar Jakac, kot redkobeseden, a karizma- tičen profesor vznemiril tudi študente, ki so v njem odkrivali svoj nedosegljiv novo- dobni ideal. Svojo nekdanjo estetiko je Stupica podu- hovil v znamenju na novo stiliziranega evropskega modernizma s sublimiranimi spomini na duhovno umetniško prete- klost in se tako na tej ploskovno zasnovani sliki upodobil elgrecovsko visokoraslega, kot nekakšen privid pred temnim ozad- jem, kot bi skupaj z mladoletno hčerko iz neznanega kozmosa pristal na strehah magično fantazijskega človeškega sveta, prebujenega iz temačnih, a s prebliski sve- tlobe ožarjenih nočnih sanj. Skrivnostni stoječi mož z okroglimi profe- sorskimi naočniki je videti v tem položaju nekoliko neroden in nebogljen, deklico pa stiska k sebi, kot bi jo želel zaščititi pred nevarnostmi grozeče neznanosti. Slikar- jevo morebitno ogroženost simbolno na- kazuje tudi iz temine izstopajoča, k njemu usmerjena geometrizirana ročica, četudi gre hkrati le za temačnost kompozicije po- življajoč likovni element, najbrž kar za fra- gment slikarskega stojala, saj zaslutimo na steni ploskovnega ozadja tudi pravokotni- ke na steni razporejenih slik, kar nakazuje, da se skrivnostni prizor očitno dogaja kar v umetnikovem domačem ateljeju. Medtem ko umetnik z desnico hčerko pri- vija k sebi, se tudi ona zaupljivo pritiska k njemu. Z levico si slikar stiska k prsim svetlo srčasto paleto z živimi barvami, po vsej obleki razmazane slikarske barve pa mu kot ustvarjalna žerjavica magično poživljajo tudi celotno postavo, ki s svojo žgočo svetlobo prav tako sije iz neprodir- ne temine. Že zaradi geometrijsko razčle- njene hčerkine draperije tudi oče ob njej učinkuje s svojo cirkuško otožno pojav- nostjo kot nekakšen plahi Harlekin, ki se je skupaj z otrokom znašel v neznanem, nerazvidnem okolju, v katerem, izposta- vljen nevarnostim, lahko samo negibno in nemočno eksistira. Zato je podoba v bistvu predvsem sugestivna upodobitev tesnobnega duhovnega stanja, nabita z eksistencialnim izrazom nemega priča- kovanja vsega strašljivega in nevarnega, kar lahko človeka v življenju prizadene. Vendar pa očetova okorna postava kljub njegovi nebogljenosti s svojo pokončno- stjo in ščitom v obliki srčaste palete ven- darle oznanja tudi neomajno vztrajanje in notranjo pripravljenost na vsaj pasivno kljubovanje. Čas svoje ustvarjalne preobrazbe je ume- tnik formuliral v obdobju odraščanja svoje hčere Marije Lucije, ki se je v senci očeto- ve in še bolj materine ilustratorske palete pozneje prav tako kot starši posvetila sli- karstvu in zatem svoj talent predala tudi hčerki Hani. Vendar na sliki, polni ob- čutenja in tesnobne poezije, dominantno mrakobno občutenje popolnoma preglaša vsakršno družinsko sproščenost. Podobno občutenje je bilo tedaj pogosto značilno tudi za slovensko poezijo, ki jo je Boris Pa- ternu zaznaval glede na notranjo napetost med naraščajočo grozo niča in t. i. idea- litetami, med katerimi je poleg vitalizma in transcendence upošteval tudi zaupanje v družbeno perspektivo, ki se je vse bolj iz- kazovala kot breztemeljna; kot eno njenih glavnih stalnic v celotni pesniški zgodovi- ni od Prešerna dalje je razbral sizifovsko vztrajanje. Na Stupičevi sliki pa lahko v tej luči zaznamo le zaupanje v umetnost, ki jo simbolizira naslikana paleta z barvami, saj ni umetniški oče, ki v vsej svoji pasivni vdanosti oznanja tako vidno skrb za ne- bogljeno bitje, videti nič manj nebogljen kot nemočna in vanj zaupajoča, v otožno modrino potopljena hčerka. Vse to dela sliko, ne glede na vzore, ki so jih iskali v njej (med drugim tudi pri pravljičnem Chagallu), za izrazito stupičevsko delo iz umetnikove temne ustvarjalne dobe. vzgoje Področja 40 Vzgoja, junij 2023, letnik XXV/2, številka 98 Stupičev Avtoportret s hčerko danes velja za klasično delo naše povojne moderne ustvarjalnosti in je bil že leta 1957 skupaj s še eno umetnikovo sliko nagrajen s Pre- šernovo nagrado. Vendar je bilo tovrstno slikarstvo v širših krogih zaradi odmika od tradicije dolgo bolj ali manj nespre- jemljivo in tudi v likovnem okrožju šele postopoma širše sprejeto. Ko je leta 1958 izšel popularni literarnoteoretski učbenik Silve Trdina Besedna umetnost, so ga iz vzgojno-izobraževalnih razlogov opremili tudi z reprodukcijami klasičnih sloven- skih umetniških slik, ki jih je komentiral moderni umetnosti sprva nenaklonjeni Stane Mikuž. Pobudo za ta 'podvig' je dal tedanji za likovno opremo odgovorni so- delavec založbe Mladinska knjiga, zaslužni publicist Viktor Blažič. Prav ta Stupičeva slika mu je bila namreč kot podoba člove- ške nemoči, ki jo presvetljuje le zaupanje v umetnost, tako močno pri srcu, da jo je kljub velikemu nasprotovanju nazadnje le lahko vključil v knjigo. Komentar k njej je prispeval drug avtor, Luc Menaše, ume- tnostni zgodovinar, ki je leta 1959 napisal o slikarju tudi prvo monografsko študijo. Stupica pa je v tistih časih doživel tudi močno razočaranje, ker zaradi tovrstne modernosti ter premalo junaških in nav- zven preveč vsakodnevnih motivov niso bili sprejeti njegovi predlogi za likovno opremo slovenskega parlamenta. Ko se je umetnik konec leta 1957 prese- lil v nov, svetlejši atelje v Rožni dolini, so postale tudi njegove podobe vsaj navzven svetlejše. Vendar tesnoba ni zapustila umetnika, skupna navzočnost umetnika in hčerke pa je še naprej ostala bistvena sestavina njegovega motivnega 'inventar- ja'. Na poznejših avtoportretih s hčerko je isto deklico upodabljal tudi kot nad slikarskim stojalom lebdečo angelsko navdihovalko ali muzo, vse bolj pa jo je slikal tudi kot ostarelo deklico in neveselo nevesto v belem; v tem so nekateri razla- galci prav tako ugledali očetovo neodjen- ljivo skrb zanjo in celo strah pred tem, da se bo nekoč poročila. Take interpretacije, temelječe na psihoanalitičnih doktrinah, je umetnikova hči pozneje dosledno za- vračala in je želela pred prodiranji pre- učevalcev v očetovo vse bolj razboleno psiho tokrat ona zaščititi njega, zato je v skrbi za predstavo o očetu take razlage izrecno komentirala kot neveljavne in jih želela celo preprečiti. Ne glede na izvore takih psiholoških domnev, ki jih ni mo- goče zanesljivo potrditi, pa so Stupičeve 'strupene' neveste, deklice s pajčolanom in starikave deklice z venčki gotovo videti tako trpke in v mreže ali pasti življenjskih nelagodnosti tako brezizhodno ujete frfo- tajoče in nebogljene vešče, da je eden od srbskih kritikov (Dragoslav Đorđević) pi- sal o njih celo kot o »brezživljenjsko usa- hlih in melanholičnih, že pred rojstvom umrlih belih devicah, katerih edine žive oči kakor da se sprašujejo: kam in zakaj?«. Pri tem pa gre tudi v takih slikah ne gle- de na izvor motivov gotovo predvsem za upodobitev umetnikove lastne intimne nelagodnosti, povezane z njegovim la- stnim občutenjem sveta, h kateremu je po nekaterih razlagah vse bolj prispeva- lo tudi slikarjevo pešajoče in vse bolj de- presijo spodbujajoče zdravstveno stanje. Ob tem je morda smiselno spomniti, da pomeni beseda stupica v hrvaščini past, na kar je bilo tudi že kdaj opozorjeno, ne glede na to, kakšen odnos imamo do to- vrstnih 'etimologij'. Gotovo pa je bilo ži- vljenje hčerke, kot naj bi si ga v svoji skrbi zamišljal oče, na Stupičevih slikah dojeto tudi kot zanjo nevarna in morda celo zlo- vešča past, saj lahko celo najbolj ljubeč oče svojo občutljivost in (četudi) prikrit strah nehote prenaša tudi na potomce in tako postane zanje prav toliko kot zaščitni blagoslov tudi potencialna življenjska ne- varnost, ki lahko na otroke prenaša lastne stiske. Vsekakor še tako umetniško močan oče, kot je bil Gabrijel Stupica, svoji umetni- ški hčerki, četudi jo je tolikokrat poveli- čal, ni mogel pomagati in je odvrniti od življenjskih tegob, kar je razvidno že, če se ozremo na njeno melanholično preta- njeno ilustratorsko umetnost. Družinsko izročilo (znamenita, vendar vedrejša knji- žna ilustratorka je bila tudi njena mama Marlenka Stupica) jo je obdarilo z veliko nadarjenostjo, a tudi človeško občutlji- vostjo. Zato je umetnost prezgodaj umr- le Stupičeve hčerke v njenih čudovitih ilustracijah zlasti Andersenovih pravljic ob vsej svoji poetični lepoti z izjemno empatijo do njihove temine in otroških žrtev pogosto prav tako prežeta s tesno- bo in napolnjena s prav takim zloslutnim pričakovanjem in strahom, kot ga na Stu- pičevem Avtoportretu s hčerko Marija Lu- cija Stupica izpričuje kot naslikana komaj šestletna deklica ob očetu, ki je v bistvu prav tako nebogljen, četudi stoji ob njej kot neomajen steber. S tako tesnobnostjo in nelagodnostjo je postal Gabrijel Stupica prvak slovenskih umetnikov, v katerem so številni razbirali celo tipično utelešenje tegobne slovenske mentalitete, v slikarskem izrazu označe- ne s pojmom t. i. temnega modernizma, katerega izhodiščni prototip nam v tovr- stni slovenski 'mitologiji' predstavlja te- snobna slika Jožefa Petkovška Doma, ki jo je občudoval tudi Stupica. Tesnoba in strah pred prihodnostjo sta postala v ča- sih naraščajoče odtujenosti in vzporedno s tehnološkim razvojem stopnjujoče se člo- veške neobčutljivosti in duhovne barbari- zacije do danes samo še večja. Rešitev je mogoče iskati tudi v zaupanju v vrednote, ki jih s svojo avtentičnostjo in občutljivo- stjo uresničuje ali k njim stremi resnična umetnost, ki ne zanika stisk sveta, ampak zmore tudi v današnji temini prižigati srč- no 'duhovno brambo' in razširjati odrešu- jočo luč, prežarjeno z magično lepoto.