Borut Brezar Zgodovinopisje kot identitetna vednost MOČNIK RASTKO (2015): O pisanju zgodovine. Ljubljana: Založba /*cf. Če prelistamo nekaj najbolj uvel- javljenih slovenskih znanstvenih revij in časopisov s področja zgodovinopisja, lahko hitro ugotovimo, da prispevkov o epistemologiji zgodovinopisja prak- tično ne objavljajo. Po hitrem pregledu vsebinskih kazal znanstvenih publika- cij, kot so Zgodovinski časopis, Arhivi, Kronika, Zgodovina za vse in Acta Histriae (zelo verjetno bi podobno odkrili tudi pri drugih), lahko v številkah, ki so izšle leta 2014 in 2015, najdemo en sam prispevek, ki se primarno ukvarja z epis- temološkimi vprašanji zgodovinopisja. Podobno lahko ugotovimo, če pregle- damo sezname tem, ki jih zgodovinarke in zgodovinarji odpirajo na zborovanjih Zveze zgodovinskih društev Slovenije. Nezainteresiranost za refleksijo ali celo nezmožnost mišljenja lastnih metod in predmeta, kaj šele vloge zgodovinopisja v družbi, postavlja vprašanje, če ne že dvome, o spoznavnih zmožnostih zgo- dovinopisnega znanstvenega polja, saj lahko zgodovinopisje brez resne samo- refleksije naivno podleže samoumev- nostim ideoloških diskurzov in tako postane, če uporabimo Althusserja, mehanizem v produkciji in reprodukciji produkcijskih razmerij. Knjigo sociologa Rastka Močnika z naslovom O pisanju zgodovine lahko beremo kot odgovor na zgornje vpra- šanje, čeprav se delo ne ukvarja le s slovenskim zgodovinopisjem, temveč odpira vprašanja epistemologije zgo- dovinopisja nasploh. Avtor popolnoma podre predstavo, da se resnica zgo- dovinskih obdobij skriva v nedolžnem zgodovinskem gradivu, ki ga je potreb- no samo ustrezno urediti, pa bo iz njega zasijalo obdobje samo. Pri takem pristopu se pozabi na verjetja razisko- valk in raziskovalcev v sedanjosti, prav tako pa se zanemarijo pretekle predsta- ve. Rdeča nit in ena najpomembnejših ugotovitev dela je, da zgodovinarke in zgodovinarji pogosto nasedajo doma- činskim predstavam (verjetjem) pretek- losti in te predstave celo vzamejo za svoje vednostno izhodišče pisanja. Na nekritično solidarnost s svojim predme- tom jih napeljuje sodobna ideologija, ki poleg predstav o sodobnosti producira tudi samonikle predstave o preteklosti. Zgodovinopisje, ki za svoje izhodiš- če jemlje domačinsko stališče, predpo- stavlja, da ideologija v celoti obvladuje sodobnice in sodobnike ter da je doma- činsko stališče eno samo. Ideologija pa ni strogo deterministična, še manj pa je enotna, saj njen temeljni mehanizem deluje prav s pomočjo njene notranje razčlenjenosti. Verjetja, ki jo spremljajo, so pluralna in učinkujejo zaradi svoje Čitalnica | Recenzije 385 Notranja_264.indd 385 07/08/16 11:41 mnogoterosti. Še več: možno je verjeti v več verjetij hkrati, pa čeprav si ta nasprotujejo, mogoče je celo hkrati ver- jeti in neverjeti (v isto stvar). Prednost ideologije je ravno v tem, da ni sestavlje- na iz enega monolitnega kosa verjetij in neverjetij, ki bi se ob protislovjih družbe sesul, ampak se je zaradi svoje hetero- genosti sposobna prilagajati različnim situacijam. »Domačinski pogled« torej ni en sam in ni zavezujoč. Zgodovinarke in zgodovinarji morajo vpeljati razliko med verjetjem kot teoretskim koncep- tom in zdravorazumskim razumevan- jem verjetja, ki naj bi bilo enotno in neproblematično. Človekovega delo- vanja ne moremo razumeti kot preprost praktični silogizem, kjer se povežeta splošna (ideološka) premisa (stanje A je zaželeno) in posamezna premisa (če storim a, bom ustvaril stanje A) v sklep – dejanje (storil bom a). Ravno izje- me, ko posameznice in posamezniki ne verjamejo ali ne delujejo (avtomatično) v skladu z ideološko premiso, pokažejo, da je shema preveč enostavna in potre- buje dopolnilo. Močnik na podlagi koncepta »zafr- kantskih odnosov« pokaže na nujnost vpeljave temeljne ločnice med teo- retskim postopkom in domačinsko ide- ologijo. Antropolog Radcliffe-Brown je koncept izpeljal iz logike same družbe- ne strukture in ne iz domačinskih pred- stav. Poroke znotraj družin so v vseh družbah prepovedane, zato posamezni- ce in posamezniki iščejo partnerje izven svojih družin. Normalno delovanje insti- tucije kot je poroka pripelje dve druži- ni v nenormalen položaj: za sorodnice in sorodnike para velja hkrati odnos oddaljenosti (pripadnost svoji družini) in bližine (povezanost z drugo družino preko poročenega para). Protislovne zahteve strukture postavijo dopolnilno institucijo: zahtevajo se bodisi odno- si izogibanja ali pa zafrkantski odno- si, torej odnosi bližine. Ravno necelost strukture in protislovja, ki jih normalno delovanje strukture ustvarja, omogoča- ta različne rešitve, različne posamezne premise v shemi praktičnega silogizma. Predstave, ki se ob reševanju protislovij pojavljajo, spadajo k sami strukturi in jih je potrebno misliti skupaj s struktu- ro. Bistvena za Radcliffe-Brownov teo- retski postopek sta primerjalna metoda in koncept ideologije. Podobno metodo je uporabil tudi Moses Finley na prime- ru Šparte. Posebno strukturo Šparte je omogočil specifičen prehod iz siste- ma vojaške aristokracije v sistem ena- kopravnih državljanov, ki je stare insti- tucije reinstitucionaliziral pod ideološko dominanto sistema špartanske vzgoje (agoge). Ta ni skrbela le za povezovan- je družbenih elementov v kompleks- no celoto, temveč je tudi za ideološko interpelacijo posameznikov in posa- meznic. Podobno kot Radcliffe-Brown je Finley ugotovil, da je nova struktura s svojim normalnim delovanjem povzro- čala protislovja (npr. nevtralizacijo dru- žine v družbi enakih, hkrati pa zahte- vo po ustvarjanju družine) in prav ta nepopolna struktura je omogočila, da so posameznice in posamezniki glede na svoje položaje v strukturi isto situ- acijo opisovali iz različnih zornih kotov. Družbe za svoje preživetje potrebujejo različne resničnostne programe, saj jih necela družbena struktura nenehno sili v prilagajanje in reševanje notranjih protislovij. Pripomočki, s katerimi posa- Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Čitalnica 386 Notranja_264.indd 386 07/08/16 11:41 meznice in posameznice krmilijo med resničnostnimi programi, so miti. V tretjem poglavju se Močnik oddal- ji od klasičnih primerov iz antike in se loti analize današnjega slovenskega zgodovinopisja. Na podlagi Radcliffe- Brownovih ugotovitev v antropologiji zgodovinopisju očita, da ne vpeljuje temeljne razlike med diskurzom samo- razumevanja zgodovinskih akterjev in teoretskim diskurzom zgodovinopisja. Očita mu »dvojno mistifikacijo« – ideolo- ške prvine vzame za polje svoje vednosti, hkrati pa se opira še na slepo ujemanje preteklih in sedanjih ideologij. Diskurz samorazumevanja zgodovinskih akter- jev zanemarja spoznavno funkcijo in veliko bolj deluje kot družbena vez, vzpostavlja komunikacijske kanale in izdeluje orodja produkcije in reproduk- cije identitete. Če upoštevamo še, da samorazumevanje zgodovinskih akter- jev deluje kot samozaslepitev, morajo postati domačinske predstave kvečje- mu predmet analize zgodovinopisja, ne pa njegovo samoumevno izhodišče. Na primeru zgodovinopisnega proučevanja revije Perspektive: Mesečnik za kulturo in družbena vprašanja (1960–1964) poka- že, da so zgodovinarke in zgodovinarji nasedli (sedanjim in preteklim) doma- činskim predstavam o totalitarizmu, saj verjamejo v vsemogočnost oblasti in v bipolarno razdelitev polja na »politiko« in »kulturo«. Stereotip nadomešča vrzel v razmisleku, slepo pego, katero se ne misli. Slepa pega predstavlja ideološko matrico, ki generira umevanja totalita- rizma in določa spoznavni horizont. Po analizi Močnik izpelje sklep, da je ide- ološka shema tihega konsenza v času restavracije kapitalizma tista sodobna predstava, ki sedanjim zgodovinarkam in zgodovinarjem omogoča identifikaci- jo z zgodovinsko kulturniško ideologijo iz časa Perspektiv. Delo se zaključi z analizo dela treh zgodovinarjev, ki se ukvarjajo z drugo Jugoslavijo: Jože Pirjevec, Božo Repe in Peter Vodopivec. Prvemu Močnik očita, da zgodovino Balkana razume kot boj med narodi. Narodi imajo za Pirjevca določujoče lastnosti, ki jih lahko nakaže- mo s dihotomičnimi lastnostmi (avstrij- ski vs. ogrski del, zahod vs. vzhod, islam vs. neislam, katolicizem vs. pravoslav- je, ipd.). Pirjevec zgodovinopisje pre- obraža v identitetno vednost, pri kateri imajo odločilno vlogo v zgodovinskem procesu aparati gospostva. Identitetna vednost zatrjuje, da se je identiteta porodila iz pravno-političnih ureditev, »narodi« pa brez ideoloških aparatov ne bi obstajali niti v preteklosti niti danes. S tem retroaktivno upravičuje pretekle (in sedanje) aparate gospostva. Božo Repe afirmira aparate gospostva s tem, da piše s stališča ideologije vlada- jočih v posameznih obdobjih. Resnico obdobja naj bi v zgodnejših fazah druge Jugoslavije razkrival domačinski pogled kulturnih avantgardistov, nato mehkej- ša smer kulturnih birokratov, v 80. pa je svoj pogled umestil v ideologije vla- dajoče frakcije, ki je pripravljala prehod v kapitalizem. Zgodovinski proces se tako kaže kot zaporedje legitimnih ure- ditev, ki afirmirajo sodobno ureditev. Peter Vodopivec je Repetovo shemo še radikaliziral in za svoj pogled prevzel zgolj ideologijo vladajočih v sedanjosti. Osamosvajanje Slovenije vidi kot telos zgodovine in razkritje smisla zgodo- vine, ki je organiziral tok procesov in Čitalnica | Recenzije 387 Notranja_264.indd 387 07/08/16 11:41 upravljal zgodovino. Vsi trije avtor- ji s svojim pisanjem prikrivajo, poleg drugih zgodovinskih procesov, zlasti razredni boj v preteklosti, prav tako pa prikrivajo tudi razredne narave sedanjih gospostev. Zgodovinopisje s tem izgu- bi svojo spoznavno naravnanost in se spremeni v identitetno vednost. Še vedno pa ostaja vprašanje: Zakaj slovensko zgodovinopisno polje tako trdovratno vztraja v slepih pegah in se upira teoriji ter izgonu ideologije iz svojega diskurza? Bržkone je vprašanje zastavljeno premalo natančno, saj zgo- dovinopisno znanstveno polje ni homo- geno. Obstajajo posameznice in posa- mezniki, ki se z vprašanji epistemologije zgodovinopisja ukvarjajo, vendar njih- ovo delovanje ostaja obrobno in težko prodre v mainstream zgodovinopisje. Zakaj torej zgodovinarke in zgodovinar- ji, zbrani okrog osrednjih zgodovinopis- nih revij in institucij, niso zainteresirani za refleksijo svojih metod, predmeta in znanstvenega polja? Zdi se, da se pri tem vprašanju Močnik zadovolji z odgo- vorom, da so pritiski ideoloških apara- tov preprosto premočni, vendar tega ne prikaže na ravni konkretnih praks in domačinskih predstav. Ideološki aparati tako izpadejo vsemogočno in deter- ministično, kar je v nasprotju s teorijo ideologije, ki jo je v knjigi razvil, saj sta ravno ne-celost ideologije in družbene strukture tista, ki omogočata posamez- nicam in posameznikom, da protislovja rešujejo s pomočjo različnih resničnost- nih programov, v samo strukturo polja pa rešitev protislovij ni vpisana vna- prej. Na tem mestu moramo upoštevati obsežen opus avtorja, ki je na podob- na vprašanja že odgovarjal na drugih mestih. V knjigi avtorske skupine Kaj po univerzi? je v prispevku Konec univerze, zmaga visokega šolstva analiziral struk- turne vzroke za izgon teorije z univerz. Državna politika spodbuja privatizacij- ske procese visokega šolstva, kjer se teorija ne razvija, hkrati pa se na javnih univerzah uvajata centralizacija in biro- kratizacija, ki postopno onemogočata teoretsko prakso. Problematična je tudi vse višja prekarizacija zaposlenih. Če je bilo leta 1988 za polni delovni čas zaposlenih 83,9 odstotka visokošolskih učiteljev in učiteljic, se je do leta 2008 ta delež znižal na 48,1 odstotek. Prekarno zaposleni visokošolski učitelji in učitelji- ce so eksistenčno odvisni od razpisov, ki so naravnani na kratki rok, torej nimajo stabilnega okolja, kjer bi lahko razvijali teorijo. Ta pa vedno zahteva svoj čas. Knjiga O pisanju zgodovine prina- ša zgodovinarkam in zgodovinarjem potrebno izhodišče o potrebnosti teo- rije za njihovo delo, s katero se lahko postopoma odlepijo od sedanjih in pre- teklih domačinskih predstav. Med svo- jim študijem zgodovine sem večkrat slišal pregovor, da je »zgodovinopisje dekla politike«. To domačinsko pred- stavo lahko iz njenega deterministič- nega prizvoka obrnemo v drugo smer: zgodovinarke in zgodovinarji si teorije želijo, saj jim bo pomagala »premagati« ideologijo. Pa bodo izbrali to rešitev? Literatura AVTORSKA SKUPINA (2013): Kaj po univerzi?. Ljubljana: Založba /*cf. Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Čitalnica 388 Notranja_264.indd 388 07/08/16 11:41