j m* W$m\ . ; t -'A A-, fr 4 A? "■■ f, v t ir - S l: :\ s' 1 kk \ ;: .. .. -liotto :.■•■; ',/v fcv; IMIii I! | ;y - ^ ; k B 1 , ,1 1 : kk . ■ ■; »i, ■ ,\ • ■'. ^ k . ,1 */'■.» '. ■“ / . ' ;■ ! f - ■ ;. v i teir'; 4" ■ ’ ’ >.• . . V -V' ' ■■■ ‘ k-fk- /V V »1 ■S,' . ' : ’ •' :y’ > r, 'te: ■-»''■vvv.i--- Vi-.-. ' >• Vi, ' ,T,,\ ?."*? , ■ ;tr 0 !m AA' i JV' : 1 'V. ■ ;■>/ 'M Sil - m x i i i 1 ■ tj /.■.t; t/;,; *- : WAA m IM, ZBORNIK OB 1 25-LETNICI PTUJSKE GIMNAZIJE ZALOŽNIK: GIMNAZIJA PTUJ, 1994 ... v hladu tega pogleda se mi odkrije zemljevid Slovenije, kot bi bil posnet s satelita in bi bil istočasno snov spominske fantazije; nato se sredi podobe izoblikuje nov emblem — Vaška situla, znamenita bronasta posoda iz okoli 6. stoletja pred našim štetjem, ki je resnična "podoba časa", je emblem za veliko civilizacijsko tradicijo te pokrajine, je aktua¬ len znak za neodjenljivo trmo, ki nas priklepa na to zemljo... (Tomaž Brejc: Slikarske metamorfoze 1984-1994) slika na naslovnici: DUŠAN KIRBIŠ Geschichte einer Jugend, 1984 akril/platno, 1 80 x 260 cm ZBORNIK OB 125-LETNICI PTUJSKE GIMNAZIJE Ivan Bratko Marjeta Ciglenečki Rudolf Čeh Darinka Čretnik Dorica Emeršič Stanka Gačnik Branka Bezeljak Glazer Nada Jurkovič Jelka Kokol Darja Koter Marija Hernja Masten Irena Mavrič Meta Puklavec Branko Šalamun, dr. Janja Šterbal Ljubica Šuligoj, dr. Bojan Terbuc Boris Zmazek, mag. 444102 ZBORNIK OB 1 25-LETNICI GIMNAZIJE V PTUJU UREDNIŠKI ODBOR: MELANI CENTRIH, DARINKA ČRETNIK, VLADO HORVAT, MARIJA MEZNARIČ, DUŠANKA PEŠEC, META PUKLAVEC, STANE ŠENVETER, DOBRINA RAJŠP VORŠIČ IN BORIS ZMAZEK GLAVNI IN ODGOVORNI UREDNIK: VLADO HORVAT LEKTORJI IN KOREKTORJI: MARJANA JEROMEL, JOŽICA MEGLA, MARIJA MIR MILOŠIČ IN DUŠANKA PEŠEC PREVODI: IVO BAN, SLAVICA BRATUŠA, MELANI CENTRIH, MARIJANA RAJH, DOBRINA RAJŠP VORŠIČ — NEMŠKI JEZIK ALENKA KETIŠ IN BOJANKA KOLARIČ — ANGLEŠKI JEZIK LIKOVNA IN TEHNIČNA OPREMA: DUŠAN KIRBIŠ BARVNE REPRODUKCIJE IZBRALA STANKA GAČNIK IZ POKRAJINSKEGA MUZEJA PTUJ RAČUNALNIŠKO OBLIKOVANJE: STANE ŠENVETER FOTOGRAFIJE: BINE KOVAČIČ, FOTO LANGERHOLC, STUDIO 5 TISK: PP PC PTUJSKA TISKARNA PTUJ, 1994 ŠTEVILO IZVODOV: 2000 IZDAJATELJ IN ZALOŽNIK: GIMNAZIJA PTUJ IZDAJO JE OMOGOČILA: SKUPŠČINA OBČINE PTUJ Po mnenju Ministrstva za kulturo Republike Slovenije je Zbornik ob 125-letnici gimnazije v Ptuju oproščen plačila takse po 10. točki 20. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS št. 18/90) CIP — kataložni zapis o publikaciji Ljudska in študijska knjižnica Ivana Potrča Ptuj 061.75 (497.1 2PTUJ) : 373.5 Iskreno se zahvaljujemo vsem, ki so na kakršenkoli način pripomogli k izidu zbornika. Uredniški odbor / Obletnice so sicer izmišljeni mejniki, visoke obletnice pa dokazujejo trdoživost in živ¬ ljenjsko moč. 1 25-letnica gimnazije na Ptuju je nedvomno takšen dogodek. Mesto Ptuj kot dinamično središče širšega okolja, ki je zmoglo toliko moči, da je obli¬ kovalo zavest o potrebnosti znanja, je lahko zapisovalo zgodovino in sodelovalo pri njenem nastajanju. Zato ne preseneča bogata zgodovina ptujske gimnazije kot odsev na aktualne dogodke v ožjem in širšem okolju, prav tako ne vztrajnost mesta, da ohrani najsvetejše — hram učenosti. Mesto mora tudi danes zavrniti vsak poskus odtujevanja skrbi za svoje šole, pa če iz ust države še tako vabljivo zveni sintagma "enakega-istega". Ker volja, hotenje, skrb danes niso več dovolj — obseg odkritega znanja je že tako velik, da tudi tehnična pomagala ne zmorejo več zagotoviti potrebnega — se ostri skrb za kvaliteto znanja. Zato mora mesto ponuditi pogoje, da se znanje nenehno bogati in preverja, in ne sme dovoliti pobega v lagodno okrilje države. Ali je odgovor na omenjen izziv v ideji o Centru humanističnih dejavnosti, v katerem bo Gimnazija le del, vendar samostojen sistem v procesu pridobivanja, odkrivanja in hra¬ njenja znanja, drugi del pa bodo tvorile raziskovalne in kulturne ustanove našega mesta? Ali bomo smeli čez čas reči, da smo izzvali ves naš intelektualni potencial in ustvarjalne sposobnosti? Domišljamo si, da je cilj izobraževanja to in ne kaj drugega. To sicer ni zagotovilo za življenjsko srečo, lahko pa razširi priložnosti. Učiteljem in dijakom želim, da izkoristijo svoje priložnosti tako, kot so jih izkoristili številni gimnazijci ptujske gimnazije v preteklih letih in ustvarili podobo, ki nam je v čast in ponos. Predsednik Skupščine občine Ptuj VOJTEH RAJH ER "r MARIJA HERNJA MASTEN PTUJSKA GIMNAZIJA OD NASTANKA 1869 DO 1918 PTUJSKA GIMNAZIJA OD NASTANKA 1869 DO 1918 O zgodovini gimnazije je bilo ob njenih jubilejih zapisanega že mnogo. Pomembna in po rangu najvišja izobraževalna ustanova za mesto Ptuj in njegovo širšo okolico je bila vedno v centru pozornosti, obravnav in proučevanja, njenega sociološko-vzgojnega vpliva na kulturno, politično in gospodarsko življenje. V dveh šolskih poročilih, za 31. leto — 1899/1900 in 32. leto — 1900/1901, Gim¬ nazije cesarja Franca Jožefa v Ptuju je ravnatelj Andrej Gubo objavil članka z naslo¬ voma Preselitev iz stare hiše in Vselitev v novo hišo, s podnaslovom K zgodovini gim¬ nazije. 1 Gubo je obdelal zgodovino in delo šole od ustanovitve do leta 1900 z očmi ravnatelja avstroogrske države. Avtor je uporabil arhivsko gradivo, ki je bilo takrat še ohranjeno, omenimo le pomembnejše zapisnike in letna gimnazijska poročila, gimnazijsko kroniko, 2 arhiv mestne občine Ptuj in arhiv ptujskega glavarstva. Prav zaradi tega, ker so se nekateri teh virov izgubili, se moramo v navajanju nekaterih dejstev naslanjati na oba prej omenjena prispevka. Pomembne prispevke so napisaji še dr.Josip Komjjanec ob gimnazijski šestdesetletnici v izvestju leta 1929, dr. Ljubica Šuligoj in Rudolf Ceh pa ob njeni stoletnici. Nekaj pris¬ pevkov, ki se nanašajo.na historični pregled gimnazije, je bilo objavljenih tudi v Ted¬ niku in drugih publikacijah.3 Ker so starejši zapisi v nemškem jeziku in starejša literatura in izvestja mnogim nedo¬ stopna, je prav, da ob visokem jubileju osvežimo spomin. Ze znanim dejstvom iz zgo¬ dovine ptujske gimnazije, ki so bila predvsem za starejše obdobje nacionalno pri¬ kazana enostransko — nemško, sem poskusila dodati njihov antipod s prikazom tistih izpuščenih, zamolčanih — slovenskih dejstev. ŠOLSTVO NA PTUJU PRED USTANOVITVIJO GIMNAZIJE Ptujsko območje s srednjeveškim mestnim jedrom, ki je imelo bogato šolsko tradicijo, je dobilo srednjo šolo sorazmerno pozno. Da je temu tako, najbrž ni kriva tradicija šol¬ stva na Ptuju, ki je prav častitljiva, saj je imelo mesto dva zgodaj ustanovljena samo¬ stana, minoritskega (1238) in dominikanskega (1230). Oba redova sta dala mestu in okolici močan pečat na vseh področjih, permanentno pa je pri obeh potekalo izo¬ braževanje. V statutu Ptuja iz leta 1513 je omenjena šola. 4 V zapisniku mestnega sveta najdemo, da je bil 3. januarja 1653 nastavljen kot novi učitelj Janez Časar (Johann Časar), ki je prišel iz Gradca. Pri župniku je dobival hrano, plačo pa je prejemal od magistrata. 5 21. novembra 1653 se je pozanimal pri magistratu, koliko mora plačevati kantorjema. Eden je zahteval plačilo 20, drugi 24 goldinarjev. Sam je bil mnenja, da ne moreta dobivati več kot 10 goldinarjev, saj je sam prejemal le 44 goldinarjev. Hkrati se je pritožil, da so mu meščani dolžni 49 goldinarjev. Mestni svet mu je dal le ustni odgo¬ vor, da v starejših mestnih zapisnikih ni najti nobenega vpisa, koliko naj učitelj plačuje kantorju, zato se morajo o plačilu medsebojno dogovoriti. Glede zaostanka plačila meščanov pa so mu odgovorili, da bodo le-te na prvi semanji dan izterjali in učitelju poravnali njegov dolg. 5 Kasnejši vpisi v zapisnikih se nanašajo več ali manj na neredno plačevanje učitelju in na njegove pritožbe. 10 PTUJSKA GIMNAZIJA OD NASTANKA 1869 DO 1918 Leta 1796 je bila farna šola prestavljena v minoritski samostan. Od leta 1845 je bila župnijska šola za župnijo sv. Jurija nemška, za župnijo sv. Petra in Pavla pa slovenska pri minoritih. Dvorazrednico je vodil učitelj z dvema suplentoma. Nadaljnjo izobrazbo, višji, tretji razred pa so učenci pridobili tako, da so opravili izpite na okrožni glavni šoli v Mariboru. Z ustanovitvijo nove samostojne občinske uprave je bila njena prva skrb ureditev Mest¬ ne glavne šole. Ministrstvo za šolstvo je ustanovitev odobrilo 31. decembra 1 850. 7 To je bil za mestno občino velik zalogaj, saj je morala sama financirati štiri svetne učitelje ter duhovnika za poučevanje verouka, zgraditi pa je morala tudi novo šolsko zgradbo. Glavna šola je bila odprta v šolskem letu 1850/51, v letu 1853 je bila na mestu stare mežnarije zgrajena nova dvonadstropna zgradba.8 Občina je velikopotezno zasnovala svoje načrte, saj bi bilo v novi zgradbi dovolj prostora tudi za nižjo realko. Zelja, da bi dobili nižjo realko, ki bi bila za izobrazbo meščanov nujno potrebna, pa ni bila lahko uresničljiva. Sola je imela veliko število šoloobveznih otrok, glavno šolo jih je obiskovalo 300, 200 pa slovensko župnijsko šolo. Vsi potencialni srednješolci pa za nadaljnje šolanje na Ptuju niso imeli nobene možnosti. Zaradi tega, ker Ptuj ni imel srednje šole, so premožni Ptujčani pred ustanovitvijo gimnazije svoje otroke pošiljali na šolanje v Maribor, Zagreb, Gradec, na Dunaj in v Celovec. Mesto je z novo ureditvijo dobilo nove nižje in višje upravne in sodne organe, ki so potrebovali vedno več uslužbencev z višjo izobrazbeno strukturo. Najpomembnejši družbeni premik pa je gotovo bil osveščenje slovenskega prebivalstva in zavedanje lastne nacionalne identitete. V prvi polovici 19. stoletja se v Evropi uresničujeta dve vrsti gibanja, liberalno — demokratično in nacionalno. Odraz tega gibanja pri nas je ustanovitev Narodne čitalnice na Ptuju leta 1864. Glavni pobudniki za njeno ustanovitev so bili znani narodnjaki: Mihael Herman, 2 Oroslav Caf, Avguštin Čuček, Meško, dr. Mravljak, Božidar Raič, Ferdinand Raisp in drugi. Ko so se leta 1864 pripravljali na slovesno odprtje ptujske čitalnice, so razmišljali tudi o ustanovitvi ptujske realke. 1( J Razloga, da v Ptuju ni bilo srednje šole že prej, torej ne gre pripisovati temu, da bi bil Ptuj brez šolske tradicije, nasprotno, njegova večstoletna tradicija šolstva bi mu morala biti odlično priporočilo. Razlog ni bil niti v tem, da bi bilo za šolo premalo otrok. Vzrokov je najbrž več, najbolj meritoren pa je bil ta, da oblast preprosto ni želela dati ljudem spodnjega konca Štajerske izobraževalne institucije srednjega ranga, ki bi poleg splošnih znanj v ljudeh lahko budila tudi narodno zavest. BOJ V DEŽELNEM ZBORU ZA USTANOVITEV NIŽJE GIMNAZIJE 7. marca 1864 so predstavniki občine sklenili, da naj se na Ptuju "končno" ustanovi srednja šola. Sklep mestnega sveta s prošnjo za ustanovitev gimnazije je bil posre¬ dovan štajerskemu deželnemu zboru. 11 Na 12. seji tretjega zasedanja štajerskega deželnega zbora,12. aprila, je Herman pre¬ dal peticijo deželnemu glavarju. Na 16. seji so jo obravnavali. 12 PTUJSKA GIMNAZIJA OD NASTANKA 1869 DO 1918 /S'/ S e :) _ C /••/• k/, -'■YC^Š£>.~.A/V '*" ' '^ J ; ,- ^ __ V ^ \r~. r-A+;’M' ' : »V»££ »' '4/W»'/J'*v • - v" ."' r '~fy"-‘" r ■ •r' > 7"^‘V/-'V .. ** ‘. ”+/ / •* /j<> ■' - Z,,,.,,, -Z 7*i£>» . A'. /'■.• r~:— k', /)•//,•/• ■ /- «V.“ ; ; // /A‘t—rU. '/X >*<%•'• /" . Kronika Ptuja, 7. marec 1864. Predstavniki obči-ne so sklenili, da naj se na Ptuju "končno" usta-novi srednja šola V deželnem zboru je peticijo, ki jo je pripravil mestni svet, prebral poslanec dr. Ritter pl. Waser. Mesto je prošnjo utemeljilo tako: "Prebivalci političnega okraja Ptuj, ki šteje 44.000 prebivalcev, so z največjim zanimanjem spremljali delo deželnega zbora, ki si prizadeva povečati izobraženost prebivalcev Štajerske in ustanavlja realne srednje šole." Nato so prikazali stanje v velikem ptujskem okraju in nujnost ustanovitve srednje šole v mestu Ptuju, ki je bilo samo pripravljeno za njeno ustanovitev mnogo prispevati. Glavni poudarek je bil, da bi imeli tudi revni in slabše siluirani mladi možnost pridobiti izo¬ brazbo s področja naravoslovnih ved v domačem kraju, ki jim lahko nudi poceni stano¬ vanje in oskrbo. Ptuj ima ugodno lego, saj leži v središču okraja, v razdalji ene milje ga obdaja 35 vasi z velikim številom prebivalstva. Za učence in vajence iz oddaljenejših krajev je na razpolago dovolj stanovanj v mestu in predmestjih. Ker je bila trgovina v upadu, ukin¬ jen invalidski dom, je bilo dovolj praznih stanovanj. V Mariboru, kjer je obiskovalo šole 400 učencev, hodili so v višjo gimnazijo, glavno in nižjo realko z dvema letnikoma, pri- 12 PTUJSKA GIMNAZIJA OD NASTANKA 1869 DO 1918 vatno trgovsko šolo, v pripravljalni tečaj, na teološko fakulteto, in kjer so bile centralne železniške delavnice, so znašali stroški bivanja od 18 do 30 goldinarjev. Kot naslednji argument navaja peticija, da ima okraj Ptuj 15.216, mariborski okraj pa le 12.896 davkoplačevalcev. Ker je bil ptujski okraj večji del nižinski, je razumljivo, da je hrana vsaj za tretjino cenejša kot v mariborskem, saj jo mora le-ta uvažati iz Lenarta, Ptuja, Ljutomera in Ormoža. Ker je Ptuj po predpisu o nameščanju oficirjev uvrščen v šesti razred (Maribor v četrtega), so stanovanja na Ptuju za tretjino cenejša od mariborskih. V vsakoletnem poročilu Kmetijske družbe in trgovske zbornice se vinogradnikom očita, da se njihova vina na svetovnem tržišču zaradi slabega kletarjenja ne morejo prodati. Slaba izobrazba se lahko spremeni le tako, da se ustanovi realna srednja šola, združena s kmetijsko in vinar¬ sko šolo s sedežem v Ptuju, ki bo nudila možnost izobrazbe tudi manj premožnim. K realizaciji je potrebno pristopiti takoj, še posebno, ker se odpira možnost izvoza štajer¬ skih vin v Nemčijo, glede na bodočo carinsko pogodbo. Dalje poročilo navaja, da je delo v malih avtonomnih občinah in 162 davčnih občinah, ki imajo le delno pismene m jlrimnjirif$ Vinlltn gcma4i tol. eoflfrimntn lutiij finb unt anf ten gtgrbcntn ftaD teOfemnitn poliču. ®en 91nlu.|, nit »r mi btui £etrn 9tj. toraaii gtfttttl retibcu ilt, tem 8 anNf.Su»itu|io juretitu, Iti ji tiu Vtincip, itd At J in bieitm 'Suito« aa*gtiprt4tu i(i. i4tn oiititcnnen. ©mn Sit ftn Sonttf.Siioiitiij tonil trauitragcn nui. ttn , It triitbe tfiuiclttu tit blufgott grgtbcn , uuttt Stiu4|i4tigung oOtt Strboflninc iittt tit fltl ii.it Stiit ti: ptotliiittu ®untfiibtuii,i ftt ffllti4tfitiblignn,i b.i ttn Slrrencn Slticimod* bur4 dinfubtuug ttt ilcot. nifittu Sptoitt in 64ult mit timi ju btrolStu, mit titrnttt mil tnliptnttnttn anlrogtn S«i4l ju tiflalit.-i. ®itf« Sulrag tiftrfttl fiuttr tint iVtmtllt Sebont. lunj, bran tr rnlboll tit Sttau*if||unq, to§ tieft ®l»itfc- boc4lignng im gtgtnRitligtn Ktmertt nitbt tui4gt. fittl fti, toR fit ttfl tunpgtfubtl nnttn miilit, unt ntnn mon nun ibt Sjtculir.Oigan: ttn 8 anbcl< 8 u*. itpUB ttaiiiTto.il, boj tt ouf bitftn ffliiiutiaf bi" timu S«i4t etflolle, it ttltunl bol bebf t>au* fcmil and) btutt itbcu ti. ftn ffliuntfag. unb lomil on, bob bit .i Stnn Jiiemaub mtbi to* Seti ju cigtcittn triuiidu, it tiflott i* tit lebant in Stlrtff btr itt. mtOtii Scbautluug titit* dltgtiiflonbt* nit qci4ltiien, unt tiin« btn rinjigtn rttlicgtnbtn Siiliao, namili ttifo mil bttcuttnbo Stttlftiung btRnbtn, »tlebt fa.jli<4 bit ®incliibiilt iu Vtltau. tbnt toitlbR cino Unltrtunfl jn bttucitu, btiu4tn frnnltn. Stbru gtgtultoilig fttgutn. litin Sintti tt* jatltRtu Uliti* liuigtt Vfaoipitngti bit Srlftfrbultu iu Vdlou bti tintt Tiiloin ttn tintt Sluntt unb au4 »tiltt. Riir tit tnlionl Stbntnttn unb -Itgliugt ittnibti Sonic itub in to Slabi Vbncg, allDt tunb ten StRant tint* rtu lun Sibnlon btiulfcitn Cbtrgrmnofium*, tintt i>a=t'|. uub Unicncih4ult mil S 3otrgonqcn, tintt Vneoi^anttll.Stbtaiiflall, bt* Vtai-ataiiloi-dinii* uub tino Ibttlrgiidtn tibtanflall, unb (Itnttnltiinng to Qiiciibabn.(StnltaI.SttIflillf, ountbm. bo« RtRttlt uut gegeu b*bt V*«** ttn |k bi* :io ji. ir.rnalli4 ;u oballtu flnt. S4tu bttjtii btfltbl in to Stoti 'Uatbutg |atlil4 to UctcIRant, tog Anito jatien tllio* mil ®itnR. magttn in Suibtn .itmcini4o|Uiib »eintu, »a* to ®o« talim ftbt abnogl'4 iR (ianoleill; tin iptc4tnbn Streti*, tab bit Htnccntinunj riti« BtbianRalltn in tino (leinoen Slabi bet aDgtuitinrn tatung btt Vtlf*. billung 11141 gunRig fti. «1« retilocr Seleg, baj tic lfoi4luug tintt Vlit. ItDtbtanRall in bet 6 lobl Vdlou jirnftitnli4o »ate, Stenografski protokol zasedanja štajerskega deželnega zbora, na katerem je bila predana peticija mesta Ptuja, v kateri so zahtevali usta¬ novitev gimnazije 13 PTUJSKA GIMNAZIJA OD NASTANKA 1869 DO 1918 predstavnike in pisarje, izredno težko. Ustanovitev srednješolskega zavoda je za nji¬ hovo poslovanje nujna. Dohodki ptujskega okraja so znašali od posrednih davkov 320.000 goldinarjev, od neposrednih 251.000 goldinarjev, iz lastnih sredstev okraj plačuje mestne in ljudske šole, vzdrževati mora močno razvejano krajevno in okrajno cestno omrežje, od tega dve pomembni povezavi proti Madžarski in Hrvaški, ki bi morali pravzaprav biti uvrščeni v zvezni rang cest, pa sta z zgraditvijo južne železnice zaradi domnevne razbremenitve postali breme Ormoža in Ptuja. Okraj je torej prispeval vse, kar je zmogel, dežela pa je imela do njega mačehovski odnos, še več, odreka mu pravico do duhovne kulture. Formula iz madžarske ustave "plebs misera contribuens" ima v mestu in okraju polno veljavo. Mesti Celje in Maribor imata realki in višji gimnaziji ter dobivata državna sred¬ stva in sta torej znatno manj obremenjeni kot Ptuj. Glede na navedbe, ki vnebovpijoče kličejo po rešitvi, so predlagatelji prosili, da se pe¬ ticija, ki jo je podpisalo 18 občinskih predstavnikov, da v obravnavo deželnemu zboru. Mihael Herman, deželni poslanec za kmečke občine okraja Ptuj, je v svoji diskusiji predlog Ptujčanov še podkrepil. Zavzel se je za ustanovitev realke na Ptuju.'3 Iz neke študije je z dovoljenjem zbora prebral ugotovitve ekonomistov o škodljivih vplivih neproporcionalnega razvoja, prehitrega pospeševanja industrije ter prevelikega zapostavljanja in zanemarjanja kmetijstva. Kmetijstvo pa je tista veja gospodarstva, ki je na Štajerskem prednjačila. Največja ovira za zaostajanje kmetijstva je zanemarjanje vzgoje in izobraževanja kmečkega prebivalstva. Kmetu se lahko pomaga le tako, da dobi šole. Po njegovem mnenju so prav realke in kmetijskogospodarske šole tiste, ki jih kmet potrebuje. Te imajo v učnem programu naravoslovne vede — kemijo, ki je iz dneva v dan pomembnejši faktor življenja, brez zgodovine in geografije pa bi ostal svet za kmeta nepoznan, zato je pouk na teh šolah brez teh predmetov nemogoč. V domačem in hrvaškem časopisju je bilo zaslediti članke, ki so pozdravljali idejo o ustanovitvi realne šole na Ptuju. Herman je jasno izrazil, da je proti vsaki centralizaciji šol v dveh krajih (Maribor in Celje). Šole morajo biti v nekem nacionalnem prostoru enakomerno razporejene. Ptuj pa je pripravljen za ustanovitev srednje šole prispevati 50.000 goldinarjev lastnih sredstev in si zato zasluži, da se šola v tem mestu ustanovi. Predlagal je, naj deželni odbor že na tej isti seji poda svoje poročilo o ustanovitvi re¬ alke na Ptuju, še posebej, ker je sam že leto prej vložil enak predlog. Ker se je Herman v svoji razpravi dotaknil Maribora, se je oglasil k besedi mariborski poslanec Feyrer. Oporekal je Hermanu, češ da bo deželni odbor, ki mu je bila peticija dana v obravnavo, o njej razpravljal, temeljito proučil vso zadevo in nižjo realno šolo postavil tja, kamor se mu bo zdelo najbolj primerno. Po njegovem mnenju ni potrebno, da se prav na Ptuju odpre realka. Bil je celo mnenja, da^tisti, ki se bodo ukvarjali le s kmetijstvom, se z gotovostjo ne bodo vpisali v realko." Če je ptujski okraj popolnoma kmetijski, industrija pa močno zaostaja, je v Mariboru prav nasprotno; industrija je pomemben gospodarski faktor, ki je še v naraščanju, saj se ustanavljajo mnoge železniške delavnice. Na koncu je bil mnenja, da bi prebivalci mariborskega območja gotovo bolj potrebovali realno šolo in jo tudi v večjem številu obiskovali kot Ptujčani. V razpravi je sodeloval še Plankensteiner iz Muraua, ki se je oglasil k besedi ter poskusil napačno prikazati Hermanovo izvajanje glede neproporcionalnega razvoja med industrijo in kmetijstvom, češ da ni res, da se na Štajerskem industriji daje 14 PTUJSKA GIMNAZIJA OD NASTANKA 1869 DO 1918 prevelika prednost pred kmetijstvom. V podučnem tonu mu je dal vedeti, da so dežele, ki imajo dobro razvito kmetijstvo, lahko le tiste, ki imajo močno razvito industrijo. Herman je bil v svoji repliki ogorčen in je na kratko odgovoril obema poslancema. Ponovno pa se je vrnil k temi o ustanovitvi nove izobraževalne ustanove, šole, in ta mora biti po njegovem mnenju namenjena kmečkim sinovom, ki jih je potrebno najprej upoštevati. Za primer je navedel ptujsko minoritsko podeželsko župnijo, ki je štela 6000 prebivalcev, skoraj toliko kot Maribor, in "imela tudi delavce", ki sicer ne delajo v firmah s tujim kapitalom, delajo pa na zemlji. Nato je pikro pripomnil: "In ti bi bili zelo veseli, če bi svoje otroke mogli dati v boljšo šolo; sicer pa kaj bi to, saj so samo navadno kmečko ljudstvo, ki ima čast, da ga lahko zatirate in stiskate..." Za to pri¬ pombo ga je deželni glavar celo opozoril, naj se brzda v izbiri izrazov. Diskutirala sta še poročevalec Waser in Moritz von Kaiserfeld. Waser je med ostalim povedal, da je Herman že leto poprej vložil zahtevek za preučitev ustanovitve nižje re¬ alne šole na Ptuju in do sedaj še ni dobil odgovora. Kaiserfeld je v dolgi razpravi omenil, da je tak predlog prvi poslal tudi Maribor. Hermanov predlog je zbor obravnaval na 34. seji preteklega leta in ga dal v preučitev deželnemu odboru. Ta bi moral predložiti podatke, v kakšni višini bi ptujski okraj lahko sofinanciral tako šolo. Podatki so prispeli zelo pozno. Menil je, da sta sedaj dve mesti v sporu glede tega, katero bo dobilo realno šolo. Maribor zahteva višjo realno šolo, Ptuj sicer zaenkrat samo nižjo, seveda z namenom, da jo v bodočnosti razširi v višjo. Sam se je spraševal, ali je na spodnjem Štajerskem sploh potrebno uvajati realke. Razpravljal je celo o tem, ali ne bi bilo bolje vpeljati povsod realnih gimnazij in spre¬ meniti šolski sistem. Na koncu je zadevo obrnil v to smer, češ da je za gimnazije pristojna zvezna vlada, ki jih tudi financira, in če si torej Ptuj želi realno gimnazijo in bo lahko za njeno vzdrževanje plačeval prispevke, se bo moral najbrž za odobritev obrniti na državo, ne pa na deželo. Ker je v zvezi z ustanovitvijo toliko odprtih vprašanj in je projekt še nezrel, komisija ni mogla pripraviti poročila za deželni zbor. Razprava je dobila tako razsežnost, da je bil poslanec Waser mnenja, da je zadeva ušla iz rok celo predsedujočemu. Ko je poročevalec VVaser ugotovil, da predlogu peticijskega odbora "nobena stran ni nasprotovala", so se poslanci zbora hahljali, predlog pa so kljub vsemu potrdili. 14 In to je bil šele začetek. Pogajanja med deželo in mestom ter šolsko oblastjo so se komaj pričela. Prizadevanja slovenskih poslancev so bila velika, razprave težke, po večini obarvane z močno nacionalno noto. Herman je ob neki drugi priložnosti na neko Kaiserfeldovo razpravo tako odgovoril: "Ze večkrat smo doživeli, da nas druga stran tiranizira, tega ne bomo več trpeli. Povem Vam, gospodje, prav predhodni govornik je tisti, ob katerega imenu, Slovenci in Slovani čutijo nejevoljo, to še tem bolj, ker je po rojstvu in imenu Slovenec. Naj ti nare¬ jeni Nemci prepustijo skrb za naš nemški narod, ki ga nihče ne želi ogrožati, kar nam, Nemcem, svoje talente pa naj uporabijo za svoj narod, ne pa da nam obešajo na vrat s političnimi in nacionalnimi ekstravagancami, netoleranco in mržnjo drugih narodov. Berite slovenski tisk, pa boste zvedeli, kakšno je mnenje o gospodu predgovorniku."!5 15 PTUJSKA GIMNAZIJA OD NASTANKA 1869 DO 1918 Na seji deželnega zbora novembra 1866 je Herman ponovno načel problem ustano¬ vitve gimnazije. Kot je sam dejal, "z zadevo že petič utruja ta zbor", kar pa ni njegova krivda, temveč krivda deželnega odbora, ki zadevo zavlačuje in nič ne ukrene. Vse prošnje in predlogi, naslovljeni na vse mogoče uradne institucije, so povsod naleteli na gluha ušesa. "Nikoli si nisem mislil, da je neka uradna institucija tako samovoljna, ne¬ humana, podla in površna, kot je ta deželni zbor ter njegovo obnašanje do našega predloga." Razlogi, ki jih je deželni zbor navedel v svojem računskem poročilu glede ustanovitve in financiranja, so bili po Hermanovem mnenju neutemeljeni in za lase privlečeni. Herman je predlog o ustanovitvi gimnazije podal že leta 1861. Tokrat je kategorično zahteval njegovo rešitev brez zavlačevanja ter teoretičnega razpravljanja o reorganizaciji deželnih višjih realnih šol in meščanskih šol. Leta pa so minevala, ne da bi se kaj zgodilo. Herman je nato ponovil še vsa znana dejstva, ki jih je ničkolikokrat predstavil na zboru, tokrat pa jih je podal kot samostojen predlog. Hermanov predlog po razpravi tudi tok¬ rat ni bil sprejet. 16 Dilema, ali naj se na Ptuju ustanovi nižja realka, nižja gimnazija ali morda meščanska šola, je po dveh letih pripeljala do enotnega stališča, da se na Ptuju ustanovi realna nižja gimnazija. Občinski svet je na seji dne 14. julija 1868 soglasno sklenil, da želi na Ptuju realno gimnazijo, za katero bo sam zagotovil: a) potrebno zgradbo s primernimi prostori in jo po potrebi na stroške občine tudi adaptiral; za ta sredstva bo razpisal zbiranje prostovoljnih finančnih prispevkov; b) za začetni nakup učnih pripomočkov bo občina v treh letih prispevala 5000. goldi¬ narjev; c) iz sredstev okrajnega zastopa bo občina vsako leto deželnemu fondu nakazala 500 goldinarjev za učila in druge učne potrebe; d) iz občinskih sredstev bo šlo vzdrževanje zgradbe, ogrevanje in razsvetljava. 17 Posebni odbor je v poročilu zapisal, da ne bi želel, da bi moral deželni zbor sprejeti tak sklep, ki bi ga pri ustanovitvi izobraževalne ustanove spravil v spor s prebivalci, in ne želi, da bi mesto Ptuj dobilo meščansko šolo, ki bi bila v popolnem nasprotju z željo mesta Ptuja. Zato je odbor predlagal, da se na Ptuju ustanovi deželna štirirazredna re¬ alna nižja gimnazija. Na seji 30. septembra 1868 je tak sklep potrdil še štajerski deželni zbor. Pogoj, da se lahko na Ptuju ustanovi deželna realna nižja gimnazija, je bil, da bo urejena po nače¬ lih, po katerih so delovale meščanske šole. Hkrati so se pričeli razgovori z vlado, kako urediti financiranje šole ter pokrivanje večjega deleža iz zahtevka državne subvencije.'8 Na podlagi najvišjega pooblastila z dne 28. novembra je Ministrstvo za uk in bogo¬ častje 5. decembra 1 868 izdalo dekret, v katerem je bilo zapisano: "Ustanovitev dežel¬ ne realne nižje gimnazije na Ptuju je v vseh pogledih zaželjena. Financiranje iz državnih sredstev se v principu ne izključuje, če sredstva deželnega fonda ne bi zadostovala." 1 9 Dogovori med vlado in ministrstvom so bili končani. 8. julija 1869 je bil izdan cesarski dekret, 16. julija istega leta odredba šolskega sveta in sklep štajerskega deželnega od- 16 PTUJSKA GIMNAZIJA OD NASTANKA 1869 DO 1918 bora, da se prične financiranje s šolskim letom 1870/71. Za financiranje novo usta¬ novljene deželne realne nižje gimnazije je bila odobrena letna državna subvencija v višini 3500 goldinarjev. DEŽELNI ODBOR IN MESTNA OBČINA SKLENETA LETA 1869 USTANOVITVENO PO¬ GODBO Na podlagi tega sklepa in dovoljenja sta sklenila svet mestne občine Ptuj in deželni od¬ bor pogodbo, ki je bila na Ptuju podpisana 26. julija, v Gradcu pa 31. julija 1 869. 2. člen Štajerski deželni fond bo prevzel plačevanje učiteljev, hišnika, dodatke in pokojnine ter remuneracije (dodatki in nagrade). V pristojnost deželnega odbora spada: vodenje šole, imenovanje ravnatelja, nastavljanje in zakonito delo učiteljev ter nastavljanje hišnika. Šolnina se bo zbirala v deželnem fondu, k tej pa je potrebno vključiti še sub¬ vencijo 3500 goldinarjev. 3. člen Mestna občina bo zagotovila primerno šolsko poslopje oziroma adaptirala kako zgradbo s primernimi prostori, ki bodo ustrezali za šolski pouk. Ti morajo imeti primerno razsvetljavo in ogrevanje. Poskrbela bo za opremo ter vse ostalo, kar je potrebno za delo šole. 4. člen Zadostno število prostorov : a) 4 učilnice, b) 1 do 2 risalnici, glede na število učencev (na učenca mora priti pol kvadratnega klaftra prostora), c) soba za prirodopisno zbirko, d) soba za fizikalno zbirko, e) soba za kemijski laboratorij, f) dodatni prostor za shranjevanje kemijskih preparatov, g) knjižnica in čitalnica, h) soba za učitelje in konference z direktorjevo pisarno, i) stanovanje za direktorja: 3 sobe, kabinet, kuhinja, shramba, drvarnica in klet, k) stanovanje za hišnika: 1 soba, kabinet, kuhinja in drvarnica l) ter vsi ostali potrebni prostori za spravljanje rekvizitov, kuriva in drugih potrebščin. 17 PTUJSKA GIMNAZIJA OD NASTANKA 1869 DO 1918 5. člen Mestna občina se zavezuje, da bo na lastne stroške uredila: — prvi razred prvega letnika, — priskrbela do 1. oktobra 1869 stanovanje za direktorja in hišnika, — do 1. oktobra uredila vse prostore, navedene v točki 4, ter jih primerno vzdrževala. 6. člen Mestna občina bo deželnemu fondu nakazala v štirih enakih obrokih 5000 goldinarjev za nakup učil in učnih pripomočkov. Za prvo ureditev šole ter nabavo prvih učnih pripomočkov bo mestna občina nakazala v deželni fond 5000 goldinarjev. 7. člen Za nakupe novih učnih pripomočkov bo mestna občina deželnemu fondu od leta 1870 dalje letno nakazovala 500 goldinarjev. 8. člen Direktor bo v soglasju s profesorji predlagal višino dotacije za posamezne predmete ter jo vsako leto predložil deželnemu odboru v odobritev. Obračuni bodo dostavljeni v vednost mestni občini. 9. člen Deželna realna gimnazija se lahko ukine in preneha z delom le s soglasnim sklepom deželnega zbora in mestne občine. Če bi se to zgodilo, bodo vse zbirke, učni pri¬ pomočki in drugo postali last mestne občine Ptuj. Pogodbo je za deželo podpisal Gleispach, deželni glavar, dr. Kaiserfeld, namestnik deželnega glavarja, in dr. Johann Fleck za deželni odbor, za mestno občino Ptuj pa župan dr. Franc Strafella, občinski svetniki Konrad Furst, Anton VVeinhardt, Vid Selinšek, Jurij Gorjup, Janez Bratanič, Franc Rodošek, Jožef Zistler, Jože Bračko, dr. Krause, Lud¬ vik Bauer, Janez Sima, Ernest Eckl, Franc Strohmayer.20 POZIV MEŠČANOM Na občinski seji v mesecu decembru 1869 so ob posvetovanju, kako zagotoviti velika sredstva za ustanovitev gimnazije, sprejeli sklep, da bodo sredstva zbirali tudi od someščanov. Predlagali so, naj zbiranje prispevkov opravita odbornika Furst in Rodoschegg. Oba sta bila mnenja, da nista primerna za to nalogo. Prvič bi lahko prišlo do kakih pritiskov in bi akcija propadla, drugič, ker je to nadvse nehvaležna naloga. Kljub vsemu so sklenili izdati tiskan poziv, ga razdeliti po hišah in nato subskribcijske liste po osmih dneh 18 PTUJSKA GIMNAZIJA OD NASTANKA 1869 DO 1918 zbrati. S pozivom je mestni svet seznanil meščane o otvoritvi gimnazije, o velikem fi¬ nančnem bremenu, ki si ga je občina naložila, o pomembnem deležu erarja in okraj¬ nega zastopa. Someščane so vabili, da izkažejo svoj čut za skupnost in se s svojimi prispevki udeležijo te akcije ter tako zmanjšajo breme manj premožnih. V olajšavo tistim, ki bodo pri¬ spevali, je bila ponujena možnost odplačevanja v enakih obrokih v treh letih. Ohranjena je le ena zbiralna pola, na kateri so podpisani: SVnfnif mi iiiiferc $(it(iiirf|cr. ©emeinbeocrtrelmig (i.it tem nffgcmeincu &unf<$c ter Skbdtfenmg ent fprccficnb turdi tic 9)hiitifi(cnj te« fjoben fteimiimfifd.icii VmittogcS cine ®er> cinbarung tn[)iii gctroffeii, t.if{ mit l. Dftekr I8<>!» ju ptllou cin uier finffiged SNcafgtmiiafium croffnct tourtc. '|t licgrciflidi, tog fiir tic 2f}o(ift&(it biefef geiftigen ©iltimg#« 3nflitule« fiefi tie ©cmcinbe ju grofjeu ©cltevferii terpflitbtetr, fiir teren Sfrifdjaffmig fic SJorforge ju Ircffcn (mt. 9(cicrtl)er ffieifc betficitigteii, crgc(>t fiicmit muf) mi uitfcrc 9Jtitl)ilrgcv tie (Sinintimg, iOrni ©emeiiifiim mi tem 3nflitute tnrrij freimidige 2}eitrfigc ju M&ffligcn, um fiietunli jugleirtj fiir ten miiiter 2)eiiiilte(len tic SBiirtc ju terminberu. 3'ir Srlcicfileniiig rdnucii tiefe ©cilriigc, mir mio ten riirffcitigen ftelciien crfiefitiid), in I-, 2- eter 3jfiftn|cii Serminen nbgegetcn inerten. 3ntcm 1'eltau'l ©ilrgcr ftet« tormi lumcn, menit c« gnit, iljren 'PnlriotiSmiiS ju l>cm%en, fic&t tic ©cmeiiiteoerlretimg umfemefit gcgcit- luartig tcrlrmiungtimU ter griuartinig cnlgcgcn, c« inerten imferc SDtitbiivgcv mi« Vfnlofj tiefer fiir imferc Sfatcrftabt kfonbcr« fcgciiSvcidjen (Srrimgciifdj.ift tic ©cmciitbc anf ta« Sfraftigfie nnterfiii(jen. 2(ii« tcr'@cmeiiitc^@i(}img, 'Petimi mn 6. Sfccjcinbcr Bonrab Riirft m. ]). (Vranj Stetefdicjd m. i>. Poziv meščanom za zbiranje prispevkov za gimnazijo 1 869 19 PTUJSKA GIMNAZIJA OD NASTANKA 1869 DO 1918 Sellinschegg 200 in delež pri Ordonančni hiši J. Win(?) 40 in delež pri Ordonančni hiši Vsi darovalci so se odločili prispevek plačati v obrokih.2! Tako imenovana Ordonanč- na hiša (Gosposka 35), ki so jo uporabljali tudi za vojašnico, je bila last več meščanov, ki so imeli v njej svoje deleže. Samo s to zbiralno polo je občina pridobila šest deležev. Sklepamo lahko, da je občina pridobila večino deležev, ostale pa je kasneje odkupila in tako pridobila prostor, na katerem je nato zgradila gimnazijo (Prešernova 31). PRVO UČNO OSEBJE Za prvega ravnatelja je bil imenovan Anton Fichna. Fichna je bil po rodu Čeh in je bil naklonjen slovenskim dijakom. Na gimnaziji je ostal do leta 1881. Kot učitelj je bil nastavljen Peter Končnik, ki je bil v šolskem letu 1873/74 imenovan za profesorja na državni gimnaziji v Celju, kasneje je postal šolski svetnik in direktor učiteljišča v Gradcu. Drugi učitelj je bil Rudolf Gaupmann, dolgoletni profesor in soustanovitelj Muzejskega društva Ptuj. Kot provizorični učitelji so bili nastavljeni še veroučitelj Andrej Kraner, dr. Leo Filaferro, odvetniški koncipient, ki je vodil telovadbo, ter Weixler Anton, mestni kapelnik, ki je poučeval petje. 22 GIMNAZIJSKA ZGRADBA Vpis v prvi razred je bil od 1. do 4. oktobra 1869, vpisalo se je 46 učencev. Zelo kratek čas, od pričetka pouka 5. oktobra, je šola gostovala v razredu takratne Glavne šole (kasneje dekliške in obrtne šole, danes hiša na Slovenskem trgu 11). Ta je bila sicer dovolj velikopotezno načrtovana, da bi lahko bila v njej nekaj časa tudi gimnazi¬ ja, vendar so zaradi strogih določil, zapisanih v pogodbi o zagotovitvi prostorov, gim¬ nazijo že v decembru preselili v privatno hišo na Krznarskem trgu 2 (danes Vrazov trg 2). Hišo, imenovano Pfisterhof, je mestna občina najela za gimnazijo. Mestni svet je vedel, da je ta stavba za šolo le začasna rešitev. Zato je mestna občina za 29.000 goldinarjev (avstrijske vrednosti) in 70 dukatov kupila leta 1871 v Gosposki ulici 39 (29) hišo ritmojstra Karla Filaferra, ptujskega odvetnika, da bi jo adaptirali za gimnazijo.23 Hiša je bila nekoč last gospoščine Ptujski grad in v njej je bil sedež gospoščinskega urada. 2. septembra 1783 jo je grof Anton Leslie prodal takratnemu najemniku gradu Francu Ksaverju pl. Korponu (kot svobodni dvor) za 2000 goldinarjev. Korponi so dokupili še dvorišče, ki je bilo še leta 1906 last Korponove žene Marije Ane. Od leta 1 830 pa je bila hiša last Franca Antona Roderiča in njegovih sestra Kon¬ stance in Ane. Od teh sta jo leta 1843 kupila Karl in Ferdinand Filaferro. V to zgradbo se je gimnazija lahko vselila šele 9. oktobra 1871. Že v drugem šolskem letu je bilo vpisanih v prvi razred 68 učencev, kar je potrdilo njeno ustanovitev. O otvoritvi je Raisp zapisal: "Slavnostna otvoritev štirirazredne deželne realke je bila 5. oktobra. Ob 10. uri je imel prošt mašo, ki so ji prisostvovali okrajni glavar, okrajni sodnik, člani mestnega sveta, župan, profesorji in 42 vpisanih študentov. Nato je imel župan v učilnici otvoritveni go- 20 PTUJSKA GIMNAZIJA OD NASTANKA 1869 DO 1918 t. •: .... ^ / A , j ■ -j j/ v../::..'..,, —, ZK^ffe. A,7, ^..^„„.,^7;.. ~±rz"" .y£T*%**- /'/»* ~te~ix7.,ss /t,; .f,,’l///~~y,... ft,.,,*.*>i.. ? — - ...-.»-JŽ ,1.;,,.-,-■■■ — S/....7~.?- . -■■■■/-/7/, ’ —-■ ■ . .!a/;.',„c- • .,..v.'.vA,— J:.//...;'-.... r iW.-7,.. 17.7r7 :./™-,-T, r-J A:.://'....,.. . - /i-.:.Jv;?.-;■’ /;,.>..?,£ 4 ,.^ tiLKfC —>-£'44^^. 4.:; A.../.;. ..c;-/.;., •> A/' / f vi >'/&*s7 6 r •?/“ fc•"/**• »■Lpp£-,.£...%. ■■,./X7/;i,j-. :',V.Š£,...i; ■ f----™/ . y Z, ;. ; ..„..,:..,-.6' . ),,,. /y . ■*/.'t7.t..77,.. .... _2.V/S A:.. /7|S ' "' • " ‘ ' l " A.....V,. I ..7.‘/?.t 7 - * / , ^ ''4 •/’■“• 7-j.,,,;,7^.^. - V-.4x:.i4'/1«ak;?,..4.. ' J■■ > ' /4 ■> .3 H '• - -' ✓ 7 "T’ /O 0 ' . V •• <7 )>' 7 ,’>/,•/, > L h/IS* /■• •• /■. , /?,!■/' n •£./'; /!>•// .^h u/i'^1^1'*< »‘fS*‘,'*'“( , • ',/,j/- . x' y, N /' /O / 9 / ^ a . ■ .:..'.£ •.'£ :X,x.,;..Xi JImS *-///^ s -A.-£ .:.:.L.S.7 .- - ,*<:y ■■'■ ’•• JI' ■■•{■>•■■, 1 .... v ... ■ ■Jj,‘ ■• 1,1 .'/J, -■■ ■/.,,,,. 1 7 /7 ■ •-•■■<■ .'.;...£../P^.a2£S'... ./.. v u —.c. >■■4.A..: .is^c.1.. ^zjSJLi.... , ■ , s ...<■• 77771.7 —■ ..*■•-■ 7 . ■>■7■■■-■■■•■■■ r : :V '-.7.-..v*-.. - . •7"' w £.7. '?trr '&t £ : 2 y‘ -..‘f^/T..'^ *• t- v-tt-r : livi.-if'/.■'f.-tj- >Č~ f.. i /?■■:• .- 4 — ' /J^y /.- //.yw,i- čnV’/'r‘ , Zapis iz Kronike mesta Ptuja o s lavnostni otvoritvi štirirazredne deželne realke dne 5. oktobra 1869. Kronist je dodal pikro pripombo o hvaležnosti Ptujčanov do poslanca Hermana vor, ki ga je nadaljeval direktor. Ob eni uri je bilo slavnostno kosilo v kazinu, po¬ vabljenih je bilo sedemdeset gostov. Zvečer pa je bil ples. Zasluga, da je Ptuj dobil gimnazijo, gre podeželskim občinam volilnega okraja Ptuj in c.kr. okrajnemu sodniku iz Voraua, Mihaelu Hermanu, ki si je celih osem let prizadeval v deželnem zboru in pri ptujski mestni občini za uresničitev želje prebivalstva. Zastop¬ stvo mestne občine pa ga je zelo nehvaležno obravnavalo. Nehvaležnost je sveta plačilo!"24 DEŽELNA NIŽJA REALNA GIMNAZIJA OD LETA 1869 DO LETA 1 878 Vsako leto so objavili pogoje za vpis v šolo. Za drugo leto delovanja so bili vpisni po¬ goji naslednji: spričevala ljudske šole ni bilo potrebno priložiti, temveč so morali učenci opraviti sprejemni izpit. Imeti so morali zadovoljivo znanje iz verouka, znati so morali brati in pisati v učnem jeziku, po možnosti tudi v latinščini, zahtevana je bila tvorba in 21 PTUJSKA GIMNAZIJA OD NASTANKA 1869 DO 1918 analiza preprostih stavkov, znanje ortografije in interpunkcije ter pravilna raba pri nareku in vaje iz osnov računanja vseh štirih osnovnih računskih operacij celih števil. Za vpis v drugi razred je učenec moral predložiti spričevalo o uspešno končanem prvem razredu gimnazije. Za vpis v prvi letnik je bila vpisna taksa 2 goldinarja, pol¬ letna šolnina za šolsko leto 1870/71 je znašala 6 goldinarjev. Vpisnina se je določala vsako leto posebej. Revne učence so lahko oprostili plačila šolnine. 25 Učni načrt je obsegal na teden 30 učnih ur. Prvi in drugi razred sta imela na teden le tri ure slovenščine, v tretjem in četrtem razredu pa le dve. Latinščine so imeli v prvem in drugem razredu po osem ur, v tretjem in četrtem pa po šest ur. PREDMETNIK 1. razred: verouk, nemški jezik, latinščina, slovenščina, zemljepis in zgodovina, mate¬ matika, prirodopis, risanje in kaligrafija. 2. razred: verouk, nemški jezik, latinščina, slovenščina, zemljepis in zgodovina, mate¬ matika, prirodopis, risanje, kaligrafija. 3. razred: verouk, nemški jezik, latinščina, grščina, slovenščina, francoščina, zemljepis in zgodovina, matematika, fizika in kemija, risanje, kaligrafija. 4. razred: verouk, nemški jezik, latinščina, grščina, slovenščina, francoščina, zemljepis in zgodovina, matematika, fizika in kemija, risanje in kaligrafija.26 V tretjem razredu so se učenci odločili za grški ali francoski jezik. Iz leta v leto se je manj učencev odločilo za vpis francoskega jezika, pretežna večina se jih je odločila za grščino, torej za humanistični tip gimnazije.27 15. oktobra 1878 je štajerski deželni odbor sklenil, da ptujsko gimnazijo spremeni v čisto nižjo gimnazijo. Gimnaziji se je spremenilo ime v Štajerska deželna nižja gimnazi¬ ja (Steiermdrkische— Landschaftliche Untergymnasium).28 DEŽELNA NIŽJA GIMNAZIJA OD LETA 1 879 DO LETA 1 898 Vsakoletni vpis je kazal, da je imela šola dovolj učencev. Že po nekaj letih je bil večji problem dejstvo, da je gimnazija samo nižja in da učenci nimajo možnosti nadaljevati šolanja na Ptuju; potrebno bi jo bilo razširiti v osemletno višjo gimnazijo. Komljanec je o tem zapisal: "Saj je bilo roditeljem in učencem jasno, da je prestop iz nižje gimnazije v višjo gimnazijo za učence težak. To so potrjevale izkušnje zlasti onih 22 PTUJSKA GIMNAZIJA OD NASTANKA 1869 DO 1918 mnogih dijakov, ki so prestopili v višje razrede v Mariboru ali Celju, kjer so smatrali ptujske dijake za nekoliko manjvredne. Zato pa je marsikateri dijak odšel s ptujske gim¬ nazije že po prvem ali drugem letu, da se izogne neprijetni animoznosti." 29 V tem času so v gimnazijj po številu še prevladovali slovenski dijaki. Slovenski pro¬ fesorji so bili nezaželjeni (Žitek Jožef) in daljšo dobo so ostali le redki med njimi (Luka Kunstek, Franc Hubad, Ferdinand Majcen, Martin Cilenšek). Iz razpredelnice in grafa se vidi narodnostna struktura dijakov. Starši so učence različno opredelili, včasih celo ne glede na materni jezik in njihovo pravo narodnost.30 23 PTUJSKA GIMNAZIJA OD NASTANKA 1869 DO 1918 t HELLfiR i gcboren zn v-nsi***-*. - Schiller rtor u-čeAš(Žnš Classe mn sjhionn. laiulsčluiffel. Uiiterg.viiinasiimi /.u l*ettilu, crhiilt hiedurcli Obor dsis ert&tp.s Semester des Scbuljahres 189-Jp cin Zcugnis der Buffon,- Fortgaii*c] a sse -- Sittlidus Betngen: FleiO: n otiizcliio l tlnterrlditsg .šfcjK..«<4Kr -H. ^ l.cbri««ulaiia v • IMIjiionslohre: UtoiulsoJio Spraclic: Orieciiisclie Spracho: i Deulscho^prnchcftls Dni« 1 (icognphiR urni 'Geschielitc: JWbam.uk: -" ^ XMnrResfhi*te ' l; C —-—- * 1'hvsik: r • >fv> r~~i'' r~ y .7 /Tj _ : Thzpftr, //u„s . 3 rsyr/ft c __ I--: l jŠSi, /A.J VV/W.„. 4 • ! 1Wl; ‘ <4 3 Ji Sloreuisch Ut Motor mit j ^ / j ' . c -, >Š - mflittlorsn.MoUerjprji-he: i ‘\ C _f * " v )j> ^^7' • yl • 5 I l StclrisclieGeographio hnd! / _ : 4_ . 4 ^ “ Ji £ j Gfischichtv: ^-" ; Z '■ Z : —--3 Aufiero Form ilor sdiriftlichcn Arbeiteo: S Tč*'7 Zalil der versSuuitcn l.ehrstumlon: /4 , , fr.., ■ ^_^_ fl , ilavon olme Rechlfenitrung: 5*~ ,1’eUitU, am /Z. eMb«L 189 £" 7*tc £av f j’7~~ _^ ■ lij jtž-. 'i/sH.-tejJpvco&tjr. ____L ; Gimnazijsko spričevalo Življenje v mestu se je spremenilo, saj so učenci prišli v gimnazijo iz različnih krajev. Dijaško življenje je prineslo s seboj tudi nekaj živahnosti, razposajenosti, kljub strogemu šolskemu redu. Tako najdemo zapis, da so dijaki nižje gimnazije po mnenju kronista zagrešili strahoten zločin, ko so v mestnem parku kipu cesarja Jožefa II. okrog vratu obesili venec.31 Storilce vseh prekrškov so strogo kaznovali. Včasih pa so se profesorji izkazali in učencu dodelili milejšo kazen. V primeru četrtošolca Antona Gregoreca, ki je na stranišču v navalu jeze storil pobalinsko dejanje in je narisal prof. Gaupmanna ter napisal, da je vol, osel... pes, se je zadeva končala za tisti čas dokaj milo. Na učiteljski konferenci so razpravljali, ali bi se odločili za strožjo ali milejšo kazen. Z zadevo so seznanili tudi šolskega nadzornika, ki je bil mnenja, da gre za precedenčen primer in da je potrebno uporabiti milejšo kazen. Učenec je moral za pet ur v zapor, pred celot¬ nim profesorskim zborom in učenci prvega in četrtega razreda pa se je moral javno opravičiti. Grajo mu je izrekel v nedeljo, 6. aprila 1884, prof. Hubad. Nato je šel od desete do tretje ure sedet v zapor, kjer je moral reševati naloge iz matematike in lingvistike.32 24 PTUJSKA GIMNAZIJA OD NASTANKA 1869 DO 1918 RAZŠIRITEV V VIŠJO GIMNAZIJO Mestna občina je že leta 1872 prosila štajerski deželni zbor, naj ptujsko gimnazijo razširi v višjo gimnazijo; kot razlog je navedla izredno velik vpis. Toda do uresničitve razširitve gimnazije je prišlo šele v šolskem letu 1898/99. Ponovno se je pričelo utrujajoče prepričevanje v štajerskem deželnem zboru. Razlog za tako dolgo zavlačevanje ni bil le slabo finančno stanje dežele, na katerega se je zbor skliceval, pač pa moramo razloge iskati širše, v političnih tokovih štajerske politike in njenih usmeritvah, še posebej, ker je šlo za občutljivo področje in nacio¬ nalne želje po premoči na področju ptujskega okraja. Leta 1877 je bila v deželnem zboru ponovno razprava o razširitvi ptujske gimnazije. V imenu šolskega odbora je bil poročevalec dr. Wretschko. Predlog sta vložila ptujski okrajni zastop in mestna občina Ptuj. Wretschko je dejal, da se razširitev ptujske gimnazije v višjo gimnazijo v deželnem zboru vleče kot jara kača. Od leta 1872 skoraj ni bilo seje zbora, na kateri ne bi obravnavali zahtev, ki jih je Ptuj v zvezi s tem predložil zboru. Do takrat se je Ministrstvo za uk in bogočastje vedno izreklo odklonilno do takih za¬ htevkov, v ptujskem primeru pa je bilo mesto tako zavzeto in prizadevno, da je bilo pre¬ prosto težko najti nasprotne argumente. Kljub konkurenci celjske in mariborske gimna¬ zije je bil vpis v ptujsko gimnazijo iz leta v leto večji. V letu 1872 je gimnazijo na Ptuju obiskovalo 127 učencev. Zgornji Hollabrun je imel gimnazijo od leta 1870. Imela je le 97 učencev in jo je fi¬ nancirala država. Višja gimnazija v Beljaku je imela v letu 1876 v šestih razredih 116 učencev. Ptujska šola je po mnenju Wretschka dosegala tudi v didaktičnem pogledu izjemne uspehe. V tem času se je tudi zanimanje za gimnazijsko šolanje povečalo. Po njegovem mnenju je prav zato potrebno šolo povzdigniti v višjo gimnazijo in ne v višjo realko, ker se večina učencev ne odloči za realko. Tudi Kaiserfeld, zastopnik mesta Ptuja, se je v razpravi zavzel za razširitev gimnazije. Po njegovem gimnazija ni pomembna le za Ptuj, temveč za njegovo širšo okolico. Gim¬ nazijo je označil za pomembno učno ustanovo za spodnjo Štajersko. Razširitev je podprl tudi dr. Herman. Proti je bil poslanec veleposestnikov Conrad, ki je izjavil: "Vse lepo, le tistega poročilo ne pokaže, kaj je v ozadju — finance," kar so nekateri poslanci podkrepili s klici "bravo". Poslanec Pairhuber pa je bil mnenja, da je naloga države, da skrbi za državne šole, torej naj bo tudi njena zadeva, da spremeni status ptujske gimnazije v višjo gimnazijo. Dr. Wretschko se s takimi argumenti ni strinjal in je poslance opozoril na nujnost razširitve gimnazije. Deželni zbor naj bi odobril postopno otvoritev štirih višjih razredov. Pri tem je potrebno upoštevati še pripravljenost mestne občine pri izpeljavi tega pro¬ jekta. Zato bi tudi financiranje odpiranja višjih razredov potekalo postopno. Deželni zbor razširitve ni sprejel.33 V naslednjem letu je bil predlog ponovno v obravnavi. Mestna občina se je obvezala, da bo prostore za šolo izboljšala ali našla nove, okrajni zastop pa bo letno sam pris¬ peval 1000 goldinarjev. 25 PTUJSKA GIMNAZIJA OD NASTANKA 1869 DO 1918 Poročevalec v deželnem zboru je bil prof. Miha Žolgar, poslanec celjskih občin. Pri¬ poročal je sprejem prošnje Ptujčanov, zadeve okrog financiranja se je dotaknil le bežno, opozoril pa je še na tretji vidik, namreč, da je povečanje vpisa v višje razrede vsesplošna korist, saj veča izobrazbeno strukturo prebivalstva, kar je za ta del dežele še posebej pomembno. Herman je poudaril, da ima ptujska gimnazija največji vpis v deželi, večjega kot marsi¬ katera državna gimnazija, ostaja pa le torzo in kot taka ne more več dolgo delovati. Ptujski predstavnik dr. Kaiserfeld se je debati pridružil in spomnil, da je že pri prvem poskusu poročevalec šolskega odbora dr.VVretschko dovolj pojasnil razloge za razširitev. Drugi poslanci so bili proti. Remschmidt je predlagal, naj prevzame vlada sama finan¬ ciranje in skrb za realno gimnazijo na Ptuju. Takega mnenja je bil tudi Moritz Schreiner, ki ga je podprl tudi Pairhuber. Oba sta bila odločno proti razširitvi gimnazije ter proti temu, da bi jo financirala dežela. Razširitev gimnazije je bila tudi tokrat odklonjena. Kljub številnim razpravam pa je bil na tej isti seji sprejet vsaj predlog odbora za šolstvo, da se realka spremeni v gimnazijo. S sklepom št. 1 491 2, sprejetim 1 6. septembra 1 879, je Ministrstvo za uk in bogočastje spremenilo realno gimnazijo v gimnazijo z zahtevo, da obdrži kot obvezen predmet še risanje (štiri ure na teden). 34 Prehodno obdobje je trajalo do šolskega leta 1881/82, ko je celotna generacija končala realni program, od takrat naprej pa se je na šoli poučevalo po učnem pro¬ gramu, predpisanem za gimnazije. Po tej spremembi je šolo zapustil ravnatelj dr. Anton Fichna. Konec šolskega leta 1881/82 je bil prestavljen za ravnatelja višje gimnazije v Leoben, ki je nastala prav tako iz višje realke. Začasno je prevzel delo direktorja prof. Franc Hubad, ki je šolo vodil do šolskega leta 1884/85. S politiko nastavljanja nemških profesorjev in s premeščanjem tistih, ki so tej politiki nasprotovali, je šola postajala germanizacijsko orodje mestnega sveta in dežele. V letu 1881 je občinski svet razpravljal o gimnazijskem profesorju Jožefu Žitku zaradi njegove "nacionalne nestrpnosti". 35 Mestna občina je zaprosila deželni zastop, naj prof. Žitka premesti oziroma mu onemogoči nadaljnje politično delovanje. Žitka so označili kot pripadnika nacionalne klerikalne stranke. S svojim agitacijskim delom za okrajni zastop je nabiral glasove za svoje nacionalne kandidate, predvsem med podeželskimi volivci. Tej dejavnosti so pripisali tudi poraz nemške strani na volitvah. Tudi ob ljudskem štetju je profesor Žitek dal vpisati zase, za svoje otroke in ženo kot pogovorni jezik slovenščino. 35 Deželno namestništvo je v odgovoru navedlo, da obtožbe glede Žitkovega delovanja niso neutemeljene, kar kažejo tudi zaupne poizvedbe namestništva, vendar trenutno proti njemu ne morejo uvesti disciplinskega postopka. Zaenkrat se ga lahko le posvari, da takšno javno politično delovanje za srednješolskega profesorja ni primerno, še posebno ne v mestu Ptuju, kjer se politična in nacionalna nasprotja zaradi etnograf¬ skega položaja izražajo mnogo ostreje kot kje drugje. Ce bo z delovanjem nadaljeval, bodo prisiljeni ukrepati. 37 26 Rudolf Gaupman, Pogled na Slovenski trg, 1870, ol. pl., 53 x 68 cm PTUJSKA GIMNAZIJA OD NASTANKA 1869 DO 1918 4. septembra 1882 je Ptuj presenetila novica, da je prof. Josef Žitek premeščen na nižjo deželno gimnazijo v Leoben. Premestitev ni bila presenetljiva, kot je zapisal uradni občinski kronist, saj se je mestni svet sam obrnil na deželni zastop s prošnjo, naj Žitka, ki je znan kot slovenski agitator, odstranijo s Ptuja.38 "Slovenci se igrajo z mislijo, da bi na tukajšnji gimnaziji vpeljali slovenščino kot učni jezik. V tem smislu delujejo predvsem podeželski duhovniki, ”39 j e zapisal leta 1883 nemški kronist. Imenovanje in nastavitev Hansa Tschaneta za direktorja ptujske gimnazije septembra 1885 je bilo nadaljevanje te politike.40 V deželnem zboru je poslanec Raič prebral interpelacijo, ki se je nanašala na zase¬ danje profesorskih mest na ptujski gimnaziji. Podpisali so jo poslanci: dr. Radey, Kuko¬ vec, Schutz, Vošnjak, dr. Dominkuš in Jerman. Po uvodu, v katerem je podan krajši pregled od nastanka nižje realke, kasneje gimna¬ zije, njenem načinu financiranja ter pogodbi med mestom in deželo, je zapisano: "Ta šola se je ustanovila v z namenom, da bi se zadostilo potrebam po srednji^šoli tudi v jugovzhodnem delu Štajerske. Glede na slovensko prebivalstvo tega dela Štajerske je bilo pričakovati, da bodo mesta profesorjev zasedali tisti, ki bodo govorili oba jezika. Sčasoma so bila vsa mesta profesorjev zasedena, med njimi je bilo nastavljenih celo nekaj profesorjev, ki so znali tudi slovensko, kar je glede na večino učencev tudi pravilno. Tudi deželni šolski svet je več let izrekal pohvale tako sestavljenemu profesorskemu zboru, učenci te šole so dobro napredovali in mnoge med njimi bi našli na drugih šolah med najboljšimi. Sam deželni zbor pa je bil mnenja, da je bolje slovenske pro¬ fesorje počasi eliminirati in na njihova mesta nastavljati Tirolce, ki ne znajo niti be¬ sedice slovensko. Tako je bil pred dvema letoma iz Ptuja "zaradi službenih razlogov" v Leoben premeščen profesor, ker je deloval preveč v dobro slovenskega naroda in to prav od tega dežel¬ nega zbora, ki je izvoljen za celo deželo in mora spoštovati temeljne državne zakone. Na Ptuj so iz leobenske deželne višje gimnazije prestavili v spodnjo deželo "iz službenih razlogov" profesorja, ki je tam "postal nemogoč". Ti dve premestitvi sta deželo stali 1000 goldinarjev. Dosedanji začasni direktor, ki je dobro vodil šolo, pa si je moral poiskati novo mesto. Direktorsko mesto je zasedel Tirolec, ki ne zna slovensko, poleg vsega ima izpit le iz zemljepisa in zgodovine, čeprav je v razpisu, v kolikor ga sploh še objavljajo, poleg teh dveh predmetov zahtevan zmeraj še tretji predmet. Pripomniti je potrebno, da je bilo to delovno mesto zasedeno brez razpisa. Tako je prišlo iz različnih razlogov do tega, da so za nekatere predmete zaposlili več profesorjev, kot bi bilo potrebno. Posledica teh sprememb je, da je bila na ptujski gim¬ naziji naslednja zasedba: dva zgodovinarja, dva prirodoslovca, trije filologi, en vero- učitelj ter en učitelj lepopisja in risanja, zasedba torej, ki je ne najdemo na nobeni drugi šoli v celem vesoljnem cesarstvu. Za pouk slovenščine pogrešamo usposoblje¬ nega strokovnjaka. Ta predmet je od ustanovitve gimnazije naprej prepuščen največkrat matematiku ali prirodoslovcu. Po navedbi vseh teh argumentov se visokemu deželnemu zboru postavlja vprašanje, ali bo še nadalje deloval v nasprotju z 19. členom ustave z dne 21. decembra 1867 ter v 27 PTUJSKA GIMNAZIJA OD NASTANKA 1869 DO 1918 nasprotju s štajerskim deželnim državnim zakonom z dne 30. decembra 1849, kjer se 3. člen glasi: " 'V deželi bivajoča ljudska plemena so enakopravna in imajo nesporno pravico do ohranjanja in negovanja svoje nacionalnosti in jezika — v nasprotju s pedagoškimi in didaktičnimi principi — v nasprotju z voljo in pravičnostjo, proti sloven¬ skemu prebivalstvu." 41 Gubo v svojem orisu zgodovine gimnazije v letu 1900 označi to dejanje Slovencev tako, kakor da je razvoju gimnazije ta interpelacija škodovala. Zapisal je, da je prišlo vprašanje gimnazije v deželnem zboru ponovno v obravnavo, vendar "na prav neljub način." 42 Na to pritožbo slovenskih poslancev je bilo na 12. seji deželnega zbora 15. decembra 1885 podano obširno poročilo, ki ga je pripravil šolski odbor. Odbor je predlagal, naj se v letu 1885 na gimnaziji odobri in sistemizira novo delovno mesto učitelja verouka in slovenskega jezika, in sicer s 1 000 goldinarji letne plače in 200 goldinarji dodatka. Poslanci Ausserer, Heilsberg, dr. Moriz pl. Schreiner so v svojih diskusijah trdili, da so pritožbe v interpelaciji neutemeljene. Schreiner je v dolgi razpravi izrekel tudi nasled¬ nje: "Deželni odbor na ptujski gimnaziji ne more trpeti nemških hujskačev, toda še manj slovenskih. Če mi gospodje trdijo, da je ptujska gimnazija na slovenskih tleh, postavljam tem absolutno nasprotno trditev. Ptujska gimnazija je na nemških tleh, Ptuj je nemško mesto, želi biti in ostati nemško mesto (odobravajoči klici bravo z leve strani) in ptujska gimnazija bo nemška, dokler bo obstajal ta štajerski deželni zbor." Kljub taki razpravi je bil predlog šolskega odbora sprejet in gimnaziji odobren učitelj slovenskega jezika. 42 Ker so učenci, ki so se želeli vpisati v gimnazijo, znali slabo nemško, je ravnateljstvo gimnazije deželnemu odboru predlagalo, naj bi uvedli pripravljalni razred, po maribor¬ skem in celjskem vzoru, kjer bi učenci pridobili več znanja nemščine. V poročilu deželnega zbora leta 1888 so zapisali: "Na nižji deželni gimnaziji na Ptuju se že več let čuti, da učenci, ki želijo vstopiti v šolo in ki prihajajo iz ljudskih šol, ne morejo zadovoljiti predpisanim zahtevam, ki jih je izdalo ministrstvo za šolstvo. Razlog za to je v tem, da se v ljudskih šolah nemščina kot učni jezik redko ali pa sploh ne uporablja ter je znanje nemškega jezika slabo." 44 V Mariboru pa so se medtem razmere že spremenile in so namesto pripravljalnega razreda odprli štiri nižje razrede slovenske paralelke, v Celju pa so dobili samostojne nemško-slovenske razrede — zato je ta predlog zaenkrat propadel. Ker se je vpis zmanjšal in za gimnazijo ni kazalo najbolje, saj je mnogo staršev otroke raje poslalo v Celje ali Maribor, ker so bile razmere tam bolje urejene, je mestno občino pričelo resno skrbeti za njen obstoj. Da bi zagotovili obstoj gimnazije, je 7. novembra 1890 svet mestne občine sprejel sklep ter poslal deželnemu zboru zahtevo za razširitev gim¬ nazije v popolno višjo gimnazijo z obljubo, da bo za šolo zagotovil zahtevane prostore in letno subvencijo 2000 goldinarjev. 4 ^ Na 19. seji leta 1890 je deželni šolski svet med drugimi poročili podal tudi poročilo o ptujski gimnaziji, ki je bilo sprejeto, vendar je dr. Vošnjak o njem želel razpravljati. V razpravi je dejal, da imajo slovenski učenci nižje deželne gimnazije Ptuj premajhno znanje nemškega jezika in postavlja se vprašanje, kako to pomanjkljivost odpraviti, če hoče šola delovati še naprej. Deželni zbor tega problema dolgo ne bo več mogel odri- 28 PTUJSKA GIMNAZIJA OD NASTANKA 1869 DO 1918 vati. Priznal je, da je res, da je razvoj te ustanove zavrt zaradi premajhnega znanja nemškega jezika slovenskih učencev, ki se na to šolo po večini vpišejo iz podeželskih občin in hkrati opozoril deželni zbor, "da gimnazija na Ptuju boluje še kje drugje." Njeno nazadovanje je potrjeno tudi v poročilu, vendar deželni zbor ne želi videti resničnih razmer glede nacionalnosti učencev, ki so na Ptuju. Dejal je: "Nočete uvideti, da je večina učencev Slovencev in bo tudi v bodoče. Ljudske šole na spodnjem Štajerskem ne boste nikoli germanizirali." V nadaljevanju je opozoril na kader, ki poučuje na šoli in ne zna večinskega jezika, jezika, ki ga govore učenci. Sprašuje se, kako so vsi ti profesorji pristali prav na tej gimnaziji. Po njegovem gre tako stanje pripisati direktorju in njegovemu nekvalificiranemu obnašanju ter načinu vodenja gimnazije. Če človek, ki vodi deželno ustanovo, ki je obeh nacionalnosti in naj bo torej pravična do obeh, postavi na seji občinskega sveta zahtevo za subvencijo Sudmarke iz občinskih sredstev, je po njegovem s tem dosežena meja vsake objektivnosti tega moža. Schreiner je izjavil, da ne vidi razloga, zakaj bi profesorji na gimnaziji morali znati slovenski jezik, dokler je uradni učni jezik nemščina. Ker sta v Celju in Mariboru sloven¬ ski paralelki, je s tem zanj problem rešen, saj ti zadoščata za slovensko mladino. Dr. Jurtela je v razpravi povedal, da eden izmed profesorjev na gimnaziji govori tako narečje, da ga nihče ne razume. Ravnatelj ni vpisal otrok po njihovih krstnih imenih ter je v dveh primerih samovoljno spremenil slovenska imena v nemška, da so se morali starši pritožiti. Dr. Starkel je bil mnenja, da lahko direktor take ustanove pač pokaže toliko "nemštva", da zaprosi za podporo za Sudmarke, sicer pa je take trditve zanikal že dr. Koko¬ schineg.46 Šolski inšpektor dr. VVretschko je prvič že leta 1872, ko je prišlo vprašanje o razširitvi gimnazije na dnevni red v deželnem zboru, izjavil, "da ni nič slabšega kot ustvariti nekaj na pol, še posebej, če gre za šolo, bolje je, da ne ustanoviš nič." V eni izmed razprav je bil dr. Moriz von Schreiner mnenja, da če se želi ustanovi pri njenem razvoju resnično pomagati, ne preostane nič drugega, kakor da se jo razširi v popolno gimnazijo, ki bi bila nadvse pomembna za mesto Ptuj. Kljub dodatni obrazložitvi, ki jo je podal Kokoschineg, je bila razširitev zaradi finančnih razlogov odklonjena.47 Ze na seji mestnega sveta 21. novembra 1890, ko je župan Ornig poročal o predaji peticije, je povedal, da so bila pričakovanja skeptična; poslanci bi se z razširitvijo strin¬ jali le, če bi bil izpostavljen nemški značaj šole.48 Svet mestne občine je z mnogo diplomacije pričel ogrevati druge poslance; posebej prizadevna sta bila Ornig z osebnimi stiki in dr. Kokoschineg. Vse to naj bi pripomoglo, da bi se poslanci končno odločili ter sprejeli ptujski predlog o izpolnitvi gimnazije. Mestna občina ni dolgo mirovala, že v letu 1892 se je ponovno obrnila na deželni zbor. Na to ponovno prošnjo, poslano 11. marca 1892, je deželni zastop svetu mestne občine odgovoril, da bo gimnazija razširjena, kakor hitro bo postala gimnazija v Leobnu državna.49 29 PTUJSKA GIMNAZIJA OD NASTANKA 1869 DO 1918 V letu 1895 je deželni zastop mestnemu svetu poslal noto št. 26254, z dne 8. oktobra 1895, v kateri izraža veliko naklonjenost razširitvi gimnazije, hkrati pa postavlja za¬ htevo, da je potrebno urediti še dijaški dom s kapaciteto od 80 do 100 mest. Mestni svet se je takoj strinjal in je bil pripravljen na vsako žrtev; privolil je v ureditev "nemškega dijaškega doma." Na 15. seji 31. januarja 1896 je deželni zbor razpravljal o razširitvi gimnazije. Poročevalec za šolski odbor je bil dr. Graf, ki je predlagal, naj deželni zbor pooblasti deželni šolski odbor, ko bo gimnazija v Leobnu podržavljena, da preuči možnosti in prošnje Ptujčanov o razširitvi gimnazije ter razišče, kako bo ta razširitev vplivala na frekvenco vpisa na nemški gimnaziji v Celju. Zastopnik Ptuja dr. Kokoschineg je poudaril, da je Ptuj prav tako kot druga mesta, kot npr. Leoben, sposoben vzdrževati gimnazijo, sicer pa je potrebno upoštevati velike žrtve in pripravljenost mestne občine Ptuj. Njegova zahteva je bila, naj se k ureditvi problema pristopi takoj in naj se ne čaka, da bo postala gimnazija v Leobnu državna. Deželni zastop naj se prične takoj dogovarjati z mestno občino. Tak predlog je podprl tudi dr. Schreiner s tem, ko je poudaril: "Glede na dogajanja, ima dežela dvojno nalogo, ko se zavzema za to, da bi se ta edina nemška srednja šola v spodnjem delu dežele okrepila." Sprejet je bil predlog šolskega odbora, da se zadeva odloži.50 O njej so zopet začeli razpravljati na seji deželnega zbora 17. februarja 1897. Zupan Ornig je predlagal, naj se pooblasti deželni odbor, da se bo pričel dogovarjati z mestno občino Ptuj o njenem prispevku za razširitev, ker je podržavljenje gimnazije v Leobnu takorekoč pred vrati. Tako bo lahko že vse pripravljeno, ko bo izvedeno podržavljenje leobenske gimnazije. Na seji 26. februarja 1897 je Ornig utemeljil svojo zahtevo s tem, da je število prebi¬ valstva političnega okraja Ptuj le za 2% manjše od števila prebivalstva v mariborskem okraju. Od razširitve gimnazije pa je močno odvisen njen obstoj. Zahteva je bila brez debate sprejeta in prepuščena šolskemu odboru.51 Na 10. seji 25. januarja 1898 sta dr. Kokoschineg in Ornig vložila predlog, v katerem predlagata, naj se gimnazija s šolskim letom 1898/99 prične sukcesivno razširjati v višjo gimnazijo. Predlog je podpisalo 12 poslancev. Obravnavali so ga na eni naslednjih sej, kjer ga je utemeljil poslanec Ornig.52 Ker je leobenska gimnazija postala državna ter so se s tem finance na deželi sprostile, občina Ptuj pa je bila pripravljena za razširitev gimnazije sama mnogo prispevati, je Ornig predlagal, da se prošnji ugodi. Predlog je bil sprejet in brez razprave predan šolskemu odboru.53 Na 30. seji 22. februarja 1898 je bilo podano kombinirano poročilo šolskega in fi¬ nančnega odbora o predlogu ptujskih poslancev o razširitvi gimnazije. Poročevalec je bil dr. Thaner.54 Ta predlog je možno združiti v dve točki. 1. 26. 2. 1897 je zbor že sprejel sklep, da se bo ptujska gimnazija razširila v višjo gimnazijo, kakor hitro bo postala gimnazija v Leobnu državna. 30 PTUJSKA GIMNAZIJA OD NASTANKA 1869 DO 1918 S ituacijski načrt za gradnjo gimnazije 2. Upoštevati je potrebno gospodarsko-nacionalni vidik za mesto Ptuj in sosednje okraje. K prvi točki se mora pripomniti, da je podržavljenje leobenske gimnazije v zaključni fazi in da bo šola že v naslednjem šolskem letu financirana iz zveze. Zato bi nadaljnje zavlačevanje le s težavo opravičevali. K drugi točki pa velja pripomniti, da se lahko dobri gospodarski učinki pričakujejo le od popolne gimnazije. Zbrani podatki dajejo naslednjo podobo: a) iz deželne nižje gimnazije Ptuj je v času od 1892/93 do 1896/97 prestopilo v druge gimnazije na Štajerskem v 5. razred: 41 učencev (21 v Celje, 12 v Maribor, 8 v Gradec), v 2. do 4. razred 18 učencev (12 v Maribor), skupaj torej 59 učencev, na leto v poprečju 1 2 učencev, od tega 8 v peti razred; b) število učencev iz Ljutomera, ki so v zadnjih petih letih hodili v šolo v Gradcu, Celju in Mariboru in niso prej obiskovali nižje gimnazije na Ptuju, je bilo 183; od tega 143 v Maribor, 1 7 v Celje, 8 v slovensko nižjo gimnazijo in 1 5 v gimnazijo v Gradcu. Podatki utemeljujejo nujnost razširitve gimnazije, ki naj bi po predvidevanjih imela 200 dijakov. Število dijakov se predvideva glede na možnosti bivanja v dijaškem domu, ki mu deželni šolski svet pripisuje velik pomen. Mestna občina je obljubila, da bo glede na naraščajoče število dijakov uredila prostor za 80 dijakov. Občina je predlagala, da bi bila ptujska srednja šola poimenovana po cesarju Francu Jožefu. Hkrati se je mestna občina zavezala, da bo za ureditev potrebnih prostorov za višjo gimnazijo dogradila nove prostore in iz lastnih sredstev za to namenila 40.000 goldi- 31 PTUJSKA GIMNAZIJA OD NASTANKA 1869 DO 1918 Načrt fasade za višjo gimnazijo narjev. Mestna občina bo redno vzdrževala vse prostore in zgradbo, v njene stroške gredo tudi kurjava, razsvetljava, za kar bo dala dodatnih 3500 goldinarjev. Za učne pripomočke bo mestna občina prispevala 1000 goldinarjev. 55 Sklep deželnega zbora je bil, da se razširitev ptujske nižje gimnazije v višjo dovoli z odobritvijo Ministrstva za uk in bogočastje z odločbo št. 15343, z dne 25. junija 1898, s posebnim pripisom, da se za vzdrževanje višje gimnazije ne sme prositi zg sredstva iz državnega proračuna. Po obvestilu deželnega šolskega sveta z dne 6. aprila 1 898, št. 5489, ni več nobenega dvoma, da je s šolskim letom 1898/99 državna uprava prevzela financiranje gimnazije v Leobnu ter zato ni več nobenih ovir, ki bi nasprotovale otvoritvi višje gimnazije na Ptuju. S šolskim letom 1898/99 se na Ptuju 16. septembra odpre peti razred. OTVORITEV VIŠJE GIMNAZIJE Otvoritev višje gimnazije je prinesla tudi spremembo v vodstvu. Dr. Tschanet je bil upokojen. Novi direktor je postal Andreas Gubo. Že 5. razred v stari šoli je bil prenapolnjen, z otvoritvijo 6. razreda pa so nastale težave. Mestna občina je morala izpolniti pogoj, da bo za delo gimnazije zagotovila primerne učne prostore. Pospešeno so se pričele priprave za gradnjo novega šolskega poslopja. Mestni urad je 10. j unija 1899 sklical komisijo, ki je opravila ogled v Gosposki ulici. Mestna občina je nameravala po porušenju tako imenovane občinske kasarne (Komu- nalkaserne) prizidati novi trakt med starim Ferkovim muzejem do vogala Gosposke ulice. 32 PTUJSKA GIMNAZIJA OD NASTANKA ] 869 DO 1918 Občina je poleg stare hiše odkupila še dve manjši parceli, da je zaokrožila gradbeni kompleks. Ogleda se je udeležil tudi predstavnik deželnega zastopa, ki je dal nekaj pri¬ pomb k predloženemu načrtu. Šola mora imeti najmanj 8 učilnic, ki morajo biti razporejene v treh nadstropjih. Zah¬ tevani sta bili dve risalnici (predpis: na učenca 1 m 2 prostora). Deželni inženir Schwarz je razložil, da ima načrtovana risalnica 134 m 2 , kar zadošča za 134 učencev. Zupan Ornig je ugotovil, da bodo za šolske proslave gimnaziji vedno na razpolago dvorana Glasbenega društva (Musikverein) ali dvorana Društvenega doma (Verein- shaus). Za glasbeno vzgojo mora biti v risalnico postavljen klavir. Nadalje mora šola imeti fizikalni kabinet in velik prostor za fizikalno zbirko, delovni kabinet za profesorja fizike, prostor za naravoslovno zbirko in priročni kabinet, kar se bo lahko uredilo z odstranitvijo ene stene. Za geografski kabinet bo služila vogalna soba nove zgradbe. Prostor za modele in risanje bo soba, kjer je bila do takrat uprava. Večji prostor mora biti za knjižnico šolskega podpornega društva, profesorska knjižnica bo v prvem nadstropju stare zgradbe. Urediti je potrebno še konferenčno sobo za pro¬ fesorje. Uprava bo v 1. nadstropju nove zgradbe, direktorjevi prostori ostanejo v stari zgradbi. Sanitarije so na predlog Schwarza uredili v posebnem traktu z manjšim prizidkor Poročilo o slovesni otvoritvi višje gimnazije v Pettauer Zeitung 1900 33 PTUJSKA GIMNAZIJA OD NASTANKA 1869 DO 1918 Poseben poudarek so dali prezračevanju in gretju. Projektirana je bila tudi telovadnica. Gradnja je morala biti dokončana do 1. septembra 1 900.56 Delo je prevzel ptujski gradbenik Treo. Graditi so pričeli 12. junija 1899. Zaradi ugodne jeseni je bila zgradba pod streho že do novembra istega leta, junija 1900 pa končana. Nato so bila izvedena še dela na stari stavbi, ki so jo morali preurediti v dijaški dom, da bi bil vseljiv do sredine septembra, ko so pričeli prihajati prvi dijaki. Zaradi adaptacije je ministrstvo dovolilo, da se šolsko leto 1899/1900 konča 30. junija. Slavnostna otvoritev nove zgradbe gimnazije in dijaškega doma je bila v torek, 18. septembra 1900. Mestna občina je pripravila veliko slavje z dobro pripravljenim sce¬ narijem. V ta namen so si za okrasitev mesta izposodili 25 zastav celo pri deželnem gradbenem uradu v Gradcu. 57 Dogodek sta zabeležila oba ptujska časopisa, Stajerc s krajšim poročilom Otvoritev ptujske višje gimnazije, ki ga je uvrstil pod rubriko Razne stvari.58 Obsežnejši je bil Pet- tauer Zeitung, ki je najprej zabeležil zahvalo župana Orniga vsem, ki so pomagali pri organizaciji, nato pa še na treh straneh podrobno opisal dogodke tega dne.59 Tudi Grazer Morgenpost je 19. septembra poročal o otvoritvi, v naslednji številki pa je objavil obširnejše poročilo.60 Zjutraj so streli iz možnarjev oznanili prihod gostov na železniško postajo. Tam so goste sprejeli člani mestnega sveta, v imenu katerega jih je pozdravil župan Ornig. Na Ptuju se je zbralo mnogo eminentnih imen takratnega političnega življenja Štajer¬ ske, cesarski namestnik — grof Clary Aldringen, deželni glavar — grof Edmund Attems, rektor graške univerze, prof. dr. Richter, prof. dr. Gurlitt, gimnazijski profesor Franc Ferk, poslanec deželnega in zveznega zbora Posch, zastopniki mest Maribora, Ormoža in Gradca ter sosednjih trgov. Pred vrati gimnazije je goste pozdravil ravnatelj, ki je predstavil profesorski zbor. Nato so goste pogostili s hladnim prigrizkom v novi jedilnici dijaškega doma. Ob 11. uri se je pričela slovesnost na dvorišču gimnazije, kjer sta bili zgrajeni dve tribuni. Na prvi so bili gostje, na drugi dame. Poleg prvih so stali učitelji, c.k. oficirski zbor pionirskega bataljona ter drugi gostje, za njimi pa so se razvrstili^ dijaki in člani veteranskega društva. Slovesnost je pričel orkester glasbenega društva. Zupan Ornig je v pozdravnem nagovoru dejal, da je mesto v vsej svoji 1 800-letni zgodovini slavilo mnogo proslav, vendar se ni nobene tako veselilo kot prav te. Povedal je, da je bila želja vsega prebivalstva od začetka ustanovitve prve "polovičarske" gimnazije, da se ta spremeni v popolno višjo gimnazijo. Prispevek mesta pa je nemški dijaški dom, ki so ga uredili med počitnicami. Slovesnost je sovpadla s 70. rojstnim dnevom cesarja Franca Jožefa, po katerem bo šola nosila ime. Zupan je simbolično predal ključe deželnemu glavarju. Po zaigrani himni so ustrelili iz možnarjev. Grof Attems je v svojem govoru poudaril, da ga veseli, da se je mestna občina držala dogovora, ki ga je sklenila z deželnim zborom, ter zgradila, kot je obljubila, še nemški dijaški dom. V nadaljevanju je govoril o dogodkih od začetkov do sedanje uresničitve 34 PTUJSKA GIMNAZIJA OD NASTANKA 1869 DO 1918 izpolnitve gimnazije v višjo gimnazijo ter o veliki požrtvovalnosti mesta. Več kot trideset let je minilo od zahteve mesta, naj se na Ptuju ustanovi deželna srednja šola, vse, kar je mesto doseglo v dogovorih z vlado, pa je bila otvoritev realke na Ptuju. Mesto je dalo gimnaziji prostor, opremo itd., dežela pa je zagotavljala le denar za plače pro¬ fesorjev; tako je na nek način tudi to šolo podpirala vlada. Vse potrebe, večje od potreb meščanske šole, pa je morala zagotoviti občina. Po tem govoru je deželni glavar predal ključe gimnazijskemu direktorju. Deželni namestnik grof Clary Aldringen je v govoru pohvalil zasluge "vztrajnega" župana Orniga. Po njegovem je vsaka otvoritev šole, pa najsi gre le za ljudsko šolo, nadvse pomemben dogodek za kraj, širšo okolico in za izobrazbo nasploh. Direktor Gubo je imel govor, ki je bil med slovenskim delom dijaštva še vrsto let pred¬ met obravnav. V Omladini je leta 1904 izšel članek o razmerah na ptujski gimnaziji, v katerem avtor pravi: "Pri otvoritvi "Studentenheima" in preselitvi gimnazije v druge prostore je govoril se¬ danji ravnatelj tako ošabno v nemškem duhu, da bi človek mislil, da ima pred seboj nemškonacionalnega agitatorja in ne ravnatelja gimnazije, katera ima služiti obema narodoma... Imenovani gospod je imel predrznost natisniti v istoletnem gimnazijskem izvestju svoj ublaženi govor, ki pa vendar dovolj jasno označi stališče tega moža v besedah, da je gimnazija "Tochteranstalt Studentenheima."61 Zgradbo je zatem posvetil ptujski prošt, ki je svoj nagovor usmeril v pomembnost šole v vzgojno-moralnem in verskem pogledu. Po pesmi Slava Bogu, ki jo je odpel moški pevski zbor, je sledil ogled šole, doma in muzeja, ki je trajal skoraj tri ure. DEŽELNA GIMNAZIJA CESARJA FRANCA JOŽEFA OD LETA 1898 DO LETA 1918 Tridesetletna prizadevanja mestnega sveta, da bi Ptuj imel popolno gimnazijo, so bila uresničena. Komljanec, ki je bil tudi sam neposredni udeleženec te dobe, je zapisal: "...ustvarjeni so bili s tem pogoji, da bi se mogla gimnazija uspešno razvijati v prid prebivalstva ptujskega mesta, ptujskega okraja in širšega zaledja. Ali odločujoče osebe ptujskega mesta in v deželnem zboru štajerskem so ne le vztrajale, da bodi in ostani gimnazija nemška, nego so ji še prav posebno določile namen, da čuvaj in širi nemštvo na Spodnjem Štajerskem.”62 Vpis v gimnazijo, ki naj bi bila namenjena izobraževanju dijakov iz Ptuja in njegove oko¬ lice (po uradnem štetju 1900 je v občini 76.313 Slovencev in 5145 Nemcev), je kazal drugačno^podobo. V letu 1903 je bilo vpisanih samo 23 slovenskih dijakov ter 100 nemških. Še pred štirimi leti je pretežna večina učencev pripadala slovenski narodnosti. Število učencev se je sicer povečalo, toda še vedno manj od pričakovanj.63 O razmerah na gimnaziji te dobe je pisal dijak Ivan Hiter. Hiter je prišel v peti razred v šolskem letu 1898/99 iz Maribora, kjer je končal 4. razred slovenske vzporednice. Za ilustracijo navajam nekaj iz njegovih zapiskov. 35 PTUJSKA GIMNAZIJA OD NASTANKA 1869 DO 1918 Anton 'Zmodič Kaiser Franz Josef-Spnasium in Peiiau. Sefiulofdnuiig fiir dic steiermarkisrhen Mittolschulen. (Lant Erlasscs des k. k. Ministeriums fiir Kultus und Untcr- riclit vom i<,. Mai 1899, Z. 10136.) Vorbetnerkung. 5? 1. I)ie Schulordnting cnthillt (lic Vorscliriften, dic der Mittclschiller als solchcr zu bcobacbtcn hat. Seinc Pflichton gegen dic biirgerlicbc (icsellschaft \vcrdcn hicr niclit angcfiihrt; docli unterliegt ilire Ver- htzung, sončit sic auf dic Schulc EinfluB hat, audi der Hestrafung durčli dic Schulc. TVilnalime ati 4 -t". j- ....v:- . , . l ’4/' ' —' 4. ■' - .. . ...—, , - - ...' //'.Z-fA-' - - -' -j ^ Ze*. • - _ . ' ^ — --'7'“' ^ -A*-. 47» .»»/V -«-< _<» *> v' • '• y Os.~. \*e. A < S j Z'’ y .c*."-.-**','*.. -C— --- -..V, /fe, ‘ JZY~ -. «■ , /^7 " •-- ’■ Z'-' (5 - /o *4* - •-7“ "-/‘“‘V /r^e. ~4ey- •- . . ■ / ' * )c/-a- /•*. »«i •£/' /»*- ... . -,Y~.y~ ^/y- ■IJs* Pravila društva iz leta 1927 74 PODPORNO DRUŠTVO PTUJSKE GIMNAZIJE (1870-1941) 1 0. Izstop članov 1 1. Razpust društva Pravila iz leta 1927 je potrdil veliki župan mariborske oblasti 3. januarja 1927 in so sestavljena iz 15 členov: 1. Namen društva 2. Sredstva društva in njihova nabava 3. Ustroj društva 4. Sedež društva 5. Pravice članov 6. Vodstvo opravil 7. Občni zbor 8. Pravice občnega zbora 9. Sklepčnost občnega zbora 10. Sklepi občnega zbora 11. Odbor 1 2. Pravice odbora 1 3. Razsodišče 1 4. Izstop članov 1 5. Razpust društva Ustavimo se ob posameznih členih pravil. V 1. členu je opredeljen namen društva. Ta je v pravilih iz leta 1 871 dejavna podpora revnim in pridnim učencem. V pravilih iz leta 1927 je namen podrobneje opredeljen, in sicer podpira gojence gimnazije z učili in drugimi šolskimi potrebščinami, z obleko in denarnimi podporami. Pravila iz leta 1871 imajo opredeljeno pridobivanje sredstev že v prvem členu, in sicer prispevajo sredstva ustanovitelji in člani društva. Sem spadajo tudi darila plemenitih prijateljev šole in mladine. Pravila iz leta 1927 so bolj natančna. V 2. členu je zapisano, da društvo pri¬ dobiva sredstva z letno članarino, s pobiranjem prostovoljnih prispevkov med dijaki, z darovi, bodisi v denarju bodisi v obleki ali učilih, ki jih darujejo dobrotniki društva, in s tem, kar je zapisano v obeh pravilih: z obrestmi eventuelne glavnice. Glede odbora društva so v obeh pravilih podobna določila (5. člen in 1 1. člen). Od¬ bor je sestavljen iz 7 članov. V pravilih iz leta 1971 je določeno, da so 3 člani odbora predstavniki učnega osebja realne gimnazije, 4 pa se izvolijo iz članstva. Odbor ima predsednika, namestnika predsednika, tajnika in blagajnika. Dolžnost opravljajo brezplačno za dobo treh let. V pravilih iz leta 1927 je zapisano, da je predsednik od¬ bora vsakokratni ravnatelj, 3 odborniki so člani učiteljskega zbora, 3 predstavniki član¬ stva. Odbor se voli letno. Tukaj je določeno tudi, da ima odbor poleg predsednika, tajnika in blagajnika še knjižničarja. Knjižničar je prvič omenjen leta 1910, potem pa vsako leto. Naj omenim še zadnja člena obeh pravil, ki določata usodo društvenega premoženja ob razpustu društva. Vil. členu pravil iz leta 1971 je zapisano, da se premoženje na¬ meni za podobne namene, ki jih potrdi skupščina društva. 15. člen pravil iz leta 1927 je določnejši: ob razpustu društva, ki ga zahtevata dve tretjini članstva, sklepa o nadaljnji uporabi premoženja občni zbor. Če društvo razpade zaradi kakšnega drugega vzroka, pripade premoženje ptujski mestni občini in le-ta ga mora uporabiti v podobne namene. 75 PODPORNO DRUŠTVO PTUJSKE GIMNAZIJE (1870-1941) V ustanovnem letu je štelo društvo 56 članov, v letu 1937 pa 287. Žal ni zadnje leto delovanja. Predsedniki Podpornega društva: Anton Fichna Franc Hubad Hans Tschanet Andreas Gubo dr. Karl Schobinger Franjo Vajda dr. Josip Komljanec dr. Maks Kovačič Fran Alič 1871-1881 1882-1884 1885-1889 1900-1909 1909-1918 1918-1922 1922-1933 1933-1938 1939-1941 Tajniki, ki so bili večinoma učitelji verouka: Jožef Heržič Jožef Žitek Avguštin Kukovič Ferdinand Majcen 1871-1875? 1876-1882 1885-1885 1885-1904 Poročilo A. Ingoliča o stanju društvene knjižnice leta 1941 podatkov za 76 PODPORNO DRUŠTVO PTUJSKE GIMNAZIJE (1870-1941) OPOMBE 1. Zgodovinski arhiv Ptuj (ZAP), fond Gimnazija, šk. 33, Zapisniki Podpornega društva, Zapisnik XXIX, 9. julij 1905 2. 50. izvestje Državne gimnazije v Ptuju, 1919, str. 14 3. Zapisniki Podpornega društva, 1885-1940 4. 51. izvestje Državne realne gimnazije v Ptuju, str. 55-56 SINOPSIS V prispevku je na podlagi ohranjenega arhivskega gradiva predstavljeno Podporno društvo, ki je bilo ustanovljeno za pomoč revnim učencem in je delovalo nepretrgoma od ustanovitve leta 1870 do začetka druge svetovne vojne. SYNOPSIS The article gives a presentation of the School Relief Fund ,which was founded in 1870 with the intention of helping students in need .It worked vvithout interruption until the outbreak of VVorld War II. SYNOPSlS Im Artikel wird aufgrund der aufbev/ahrten Archivmaterialien der Unterstutzungsverein dargestellt. Der Verein vvurde gegrundet, damit man den armen Schulern Hilfe leisten 77 PODPORNO DRUŠTVO PTUJSKE GIMNAZIJE (1870-1941) konnte. Der Verein war von der Grundung im Jahre 1 870 bis zum Anfang des zvveiten Weltkrieges tatig. POVZETEK Podporno društvo je bilo ustanovljeno leta 1870 z namenom pomagati revnim in prid¬ nim učencem, ki so obiskovali ptujsko gimnazijo. Društvo je delovalo neprekinjeno 71 let in je z obleko, obutvijo, šolskimi potrebščinami in pozneje tudi z denarnimi prispevki izdatno pomagalo revnim učencem. Društvo je štelo ob ustanovitvi 56 članov, že v šes¬ tih letih delovanja se je število članov povzpelo na 120, v letu 1935 celo na 299. Od¬ borniki društva so bili profesorji gimnazije in pomembni meščani. SUMMARY The School Relief Fund was established in 1870 with the intention of helping the poor yet hard-vvorking students of Gimnazija Ptuj.lt worked incessantly for 71 years and it provided clothes and footwear, school requisites and later also gave financial support to poor students. The fund had 56 members at the time when it was established . Six years later the number rose to 1 20 . In the year 1930 there vvere 299 members. The committee consisted of teachers of Gimnazija and important citizens. ZUSAMMENFASSUNG Der Unterstutzungsverein wurde im Jahre 1870 mit Absicht, den armen, begabten Gymnasiasten zu helfen, gegrundet. Der Verein war ununterbrochen 71 Jahre tatig. Die armen Schuler wurden mit Kleidung, Beschuhung, Schulsachen und spater auch mit Geldbetragen besorgt. Am Anfang hatte der Verein 56 Mitglieder, aber schon in sechs Jahren stieg die Zahl auf 120 Mitglieder und im Jahre 1 935 sogar auf 299. Die Auss- chuBmitglieder vvaren Gymnsiallehrer und angesehene Burger. 78 Albin Lugarič, Buče trebijo, 1970, ol. pl., 100,5 x 110 cm IVAN BRATKO SPOMINI NA DIJAŠKI LIST RAST NA PTUJSKI GIMNAZIJI SPOMINI NA DIJAŠKI UST RAST NA PTUJSKI GIMNAZIJI Ptujska gimnazija je bila v letih, ko sem se šolal v njej, žarišče znanja in duhovnega življenja, pa tudi svobodne misli in zlasti slovenske nacionalne zavesti. K temu je pripo¬ mogla cela plejada odličnih profesorjev vseh generacij, ki so poučevali na gimnaziji: od profesorja latinščine in prevajalca Antona Sovreta in literarne zgodovinarke Marje Boršnikove, pisateljev Antona Ingoliča, Frana Oniča in Stanka Cajnkarja do izkušenih pedagogov Franja Žgeča, Frana Kotnika in ravnatelja Josipa Komljanca. Moj čas šolanja je trajal od leta 1925 do 1933. Ves ta čas je bil ravnatelj Josip Komljanec, moji profesorji pa so se menjavali. Ko so nas tri dijake spomladi 1931 izključili iz ptujske gimnazije (Dušana Kvedra, Kamila Frasa in mene), se mi je šele posvetilo, kakšnih vrednot smo bili deležni na tem zavodu. Drugod česa takega ni bilo, vsaj ne v tolikšni meri. Izključili so nas za eno leto, ker smo se vedli zelo, zelo neprimerno. Med drugim smo pri pouku zgodovine spuščali po razredu majske hrošče. Moral sem torej čimprej drugam, saj se je z naglimi koraki bližal konec šolskega leta. Na realni gimnaziji v Mariboru me je strogi ravnatelj Josip Tominšek, sicer razumevajoč človek , odklonil po kratkem postopku: "Ptic selivk pri nas ne maramo!" Nisem se še prav zavedal, ko sem se že znašel na ulici pri parku, kjer danes stoji Maistrov spomenik. V Celju so me sicer sprejeli, so me pa po mojem trdnem prepričanju imeli na piki in me nazadje tudi vrgli. Sodil sem, da se mi je zgodila krivica, saj sem snov vendarle nekako obvladal. Na celjski gimnaziji je tedaj dominiral duh klerikalizma in liberalizma, ki sta se menjavala na oblasti, ptujska gim¬ nazija pa je bila nestrankarski otoček v najboljšem pomenu besede. Nekaj širokosrč¬ nega in strpnega jo je prevevalo, kar sem se naučil ceniti šele tedaj, ko so me odslovili. Ker se nisem hotel ločiti od preizkušenih ptujskih sošolcev — dobrih prijateljev in ker sem šele po zoprnih izkušnjah odkril prednosti ptujske gimnazije, sem sklenil, da bom eno leto študiral privatno dva razreda in tako nadoknadil zamujeno. V osmo gimnazijo pa se bom spet vpisal v "svoj" razred. Z nekaj truda in ob pravičnih ptujskih profesorjih mi je to tudi uspelo. V zadnjem razredu sem bil spet redni dijak ptujske gimnazije. Nazadnje sem spravil pod streho maturo, ne da bi moral ponavljati in izgubiti leto. V letih^ 1 931 do 1933 pa se je dogajala tudi zgodba, povezana z literarnim društvom Oton Zupančič, ki smo ga ustanovili dijaki v letu 1931 in je delovalo do 1933, ko je bilo razpuščeno hkrati s prepovedjo njegovega glasila Rast. Žal sta ohranjeni le dve dvojni številki drugega letnika. Po teh primerkih lahko sklepamo tudi o tem, kakšen duh je preveval glasilo v prvem letu izhajanja. Krog sodelavcev v prvi številki drugega letnika je bil širok in pester: Ivan Potrč, Anton Žnidarič, Ivan Bratko, Milica Kocmut, Stanislav Brečko, Tatjana Čuček, Helena Požlep in Josip Drofenik. Prvi trije imajo ambicijo kritično razmišljati o družbenih problemih in smislu življenja, pri drugih pa prevladuje želja, da bi bralce razvedrili in zabavali. Tako je Kocmutova napisala avtobiografsko črtico Favst. Otroci uprizorijo lutkovno igrico Favst, a jo starši prepovedo, ker je med pripravami prišlo zaradi neprevidnosti do manjšega požara. Potrč načenja svoje priljubljene teme, s katerimi se je pozneje temeljito spopadal in napisal o njih zrela literarna dela. V tej številki Rasti je med drugim objavil skico Izživljanje, ki govori o starem Duhu, pijancu, s katerim družno utapljata žalost v vinu. 80 SPOMINI NA DIJAŠKI LIST RAST NA PTUJSKI GIMNAZIJI "Duh je Haložan. Stara pesem med temi kočarji, splojen v vinu, rojen v vinu, dojila ga je pijana mati in rastel je v vinu. Ljudje nimajo kruha in pijejo na mrtve viže." Žnidarič je prispeval daljšo črtico Filip. V njej upodablja preproste kmečke ljudi iz oko¬ lice Ptuja. Zgodba: dva prijatelja se dogovorita, da bosta šla prihodnjo nedeljo na izlet v planine, a oba zamudita jutranji vlak. Iz lepega izleta ni nič. Spis opozarja na Žni¬ daričev literarni dar, ki pa ga ni utegnil razviti (usoda španskega borca, prerana smrt v partizanih). Bratko piše v črtici Teptani narod o slovenskih otrocih, ki na vaškem pokopališču v Doberdobu odkrijejo grob s slovenskim napisom. Vsi drugi grobovi imajo italijanske napise. Učitelj, fašist, v histeričnem besu razžene vzradoščene otroke. Bratko je priobčil tudi potopis o potovanju po Avstriji in Nemčiji, ki se začne z umiranjem slovenstva na Koroškem. S prijateljem Kvedrom sta prenočila pri župniku v Velikovcu. V večernem po¬ govoru z njim izvesta mnogo. "Izginilil bomo, in to po lastni krivdi," je kritično sodil župnik. Prispevka kažeta, kakšno bolečino sta v tedanjih mladih rodovih povzročali razkosanost Slovenije in fašistična zasedba. Rast je bila list literarnega društva Oton Župančič na državni realni gimnaziji kraljeviča Andreja v Ptuju, kot piše v podnaslovu. Urednik je bil Ivan Bratko. Ko so dijaki poslali primerek svojega lista Župančiču, ni bilo odziva. Dušan Kveder in Mirko Centrih sta bila tehnična urednika. Kveder pri Rasti ni imel kakšne druge pomembnejše vloge. List pa je prispeval, da se je pozneje zelo naglo razvijal in postal čez kaka tri leta že ured¬ nik Mladih potov, glasila slovenske progresivne mladine. Se pozneje se je povzpel na mesto komandanta slovenske partizanske vojske. To je eden največjih osebnih vzponov, ki so jih kdajkoli dosegli znamenitejši Ptujčani. Po vojni so ga "diplomatsko" premestili v diplomacijo, kot mnoge partizane komandante (Kočo Popoviča, Peka Dapčeviča in druge), saj so predobro vedeli, da z njim ne bi mogli zgraditi takšne jugoslovanske armade, kakršna se je pokazala v vsej svoji goloti v začetku devetdesetih let. Vendar je bil Kveder, še preden so ga odslovili iz vojske, med utemeljitelji teritorialne obrambe, kar je bila velika novost v teoretični vojaški misli. Zakaj so prepovedali Rast? Je bila zadnja dvojna številka samo povod ali pa vzrok pre¬ povedi? V njej ni bilo več tistega širokega kroga sodelavcev iz prejšnje številke. Del prispevkov, ki naj bi razvedril in zabaval, je skorajda izginil. Avtorji v tej številki so samo trije: Ivan Potrč, Branko Šalamun in Ivan Bratko. Šalamun je prispeval Misli s poti, ki so se nanašale na dobršen del Bosne, Črne gore in Dalmacije. V te, za nas eksotične kraje nas je zelo vleklo na prva peš potovanja. Seveda so bila ta potovanja v primerjavi s sodobnimi skromna, toda nanje moramo gledati s tedanjimi očmi, ko so bile tudi de¬ narne in tehnične možnosti za take načrte še zelo skromne. Zlasti je to veljalo za maj¬ hne razmere in globoko provinco, v kakršni so živeli Ptujčani. Morda smo prav zato še bolj želeli v širni svet. Brankove Misli s poti so lepe, trezne in preudarne. V njih ni ničesar, kar bi lahko izzvalo prepoved glasila. Tudi Potrčev dramski prizor Zarje novega rodu ne presega okvirov stare družbe, le njene slabe strani še bolj poudarja. V ospredju so temačni toni o smislu in nesmislu človekovega prizadevanja. Še močneje občutimo vpliv Ivana Cankarja in Maksima Gorkega. 81 SPOMINI NA DIJAŠKI LIST RAST NA PTUJSKI GIMNAZIJI Tudi moj potopis Zemlje in obrazi, ki se razpleta po Nemčiji in Švici, ni mogel vzbuditi spogledovanja, saj se ne loteva žgočih domačih nasprotij. Le moj dramski prizor Mlada kri bi lahko vzburil prevročo kri kritikov. Razgovor se vrti okrog vprašanja, ali je bog ali ga ni, kar vse še ne bi bilo najhujše. Hudo je, da se to godi v literarnem krožku z imenom Lenin. To pa je gotovo zbodlo in prišlo prav notornim nasprotnikom Rasti, saj je bilo ime Lenin na najstrožjem indeksu. Ne vem, zakaj sem izbral prav to ime, ki ima danes popolnoma drugačen zven kot nekoč. Sem hotel izzvati tiste, ki so bili proti nam mladim? Gotovo pa je bila vmes že simpatija za novo smer. Po vsem tem pridemo do sklepa, da je bila omenjena številka Rasti samo povod za pre¬ poved. Vzrok je bilo celotno ozračje na gimnaziji, ki je odklanjala velikosrbsko samo¬ vlado. Tedaj še vodilni krog.v glasilu ni prestopil praga neizprosne družbene kritike, kar pa se je zgodilo čez kakega pol leta. Naša "revolucionarnost" je bila v tem, da nismo imeli dlake na jeziku in smo glasno poudarjali, kar smo opažali krivičnega, a to je razburjalo Beograd in njegovega eksponenta v profesorskem zboru. Mogoče najbolje ponazori dogajanje tale epizoda: na neki proslavi svetega Save sem pred vso šolo poročal o svojih vtisih s potovanja po Makedoniji. Nobenih šol v makedonskem jeziku; učitelji pretepajo učence, ki ne obvladajo srbščine, in podobno. Po tem branju je izbruhnila prava burja, ki jo je sprožil Srb Bermanovič, profesor fizike. Dogodek je zadel bolj v živo kot prispevki v Rasti, kar seveda ni bil moj namen, a oboje je bilo najtesneje povezano — po duhu in prestopnikih. Ravnatelj Josip Komljanec me je kmalu po izidu sporne številke poklical na razgovor v svojo pisarno. Ker ga ob napovedani uri še ni bilo, sem se malo živčen razgledoval po prostoru, ki mi je bil dotlej neznan in manj dostopen. Brž ko je prišel, je začel s kritiko glasila in se vedno znova vračal na Mlado kri. Očital ji je nepoglobljenost, ni pa omenjal političnih uporniških teženj. Nisem se mnogo branil, potihem pa sem mu celo dal prav v tem in onem ... Dobil sem občutek, da on ni za prepoved. Najbrž se je uklo¬ nil pritiskom, ki so bili vse hujši. Po srečno opravljeni maturi sem se z rahlo nado in tesnobno bojaznijo odpravljal na univerzo v Ljubljani. Komljanec je vedel, v kakšni revščini sem živel in da nimam de¬ narja za študij. Spet me je poklical na pogovor, to pot o čisto drugačnih zadevah. Dal mi je nekaj praktičnih nasvetov, kam naj se obrnem na univerzi zaradi prehrane in stanovanja. Česa takega od ravnatelja, navidezno nedovzetnega za karkoli neslužbe- nega, nisem pričakoval. Ob prijateljsko pokroviteljskem slovesu mi je stisnil v roko 500 dinarjev. Tedaj so bili to kar lepi denarci, še zlasti zame. "Za dober start," je pripomnil. Kmalu po naši maturi je bil Komljanec upokojen, menda ne predčasno. Na njegovo mesto je prišel očitno prilagodljivejši naslednik z več posluha za zahteve Beograda. Marja Boršnikova je že prej zapustila ptujsko gimnazijo. Nekoč pozneje mi je zatrdila, da najbrž ne bi prišlo do prepovedi Rasti, če bi ona še ostala na zavodu. "Ko sem jaz odšla, je zmanjkalo protiigralca Bermanoviču," je samozavestno razlagala. Najbrž je imela prav. Sicer pa je bilo skoraj vseeno, saj so glavni akterji Rasti kmalu po prepovedi resnično prešli v vode za radikalno spremembo družbenega reda. Iztekel se je neki čas, napočil je nov, poln zagnanosti in novih usod¬ nih vizij in iluzij. Po maturi so bila moja vračanja na Ptuj vse bolj redka, dokler jih ni surovo pretrgala hitlerjevska okupacija. Lep spomin na gimnazijska leta pa je ostal, vrednote, ki so mi 82 SPOMINI NA DIJAŠKI LIST RAST NA PTUJSKI GIMNAZIJI jih tedaj vcepili, so postale del mene samega. Prav imajo tisti, ki zatrjujejo, da se mlad človek najmočneje oblikuje v gimnazijskih letih. V Ljubljani, marca 1994 83 ' 'V - ' . . DR. BRANKO ŠALAMUN ŠESTDESET LET POZNEJE* ŠESTDESET LET POZNEJE* Takrat, v prelomnem letu 1933, je nosila naša šola naziv Državna realna gimnazija kraljeviča Andreja v Ptuju. Zaščitni naziv so izposlovali mestni očetje zaradi grozeče ukinitve gimnazije. Ogroženi beograjski oblastniki so že ukinili gimnazijo v Murski Soboti, nakar so se nam v šestem razredu pridružili nekateri njeni dijaki — Prekmurci. Med sošolci — udeleženci današnjega srečanja — so inženir Karel Andreč, še vedno agilni znanstvenik z ljubljanske šole Maksa Samca, Aleksandre Kornhauserjeve in dru¬ gih raziskovalcev in učiteljev kemije; Ivan Bratko, pisatelj in dolgoletni direktor Državne založbe Slovenije; inženir agronomije, enolog in ekolog Bogornil Breznik, iz rodovitne družine Breznikov s slovenjegoriškega Koga; profesor Rudolf Ceh, zaslužni ravnatelj ptujske gimnazije; jaz, dr. Branko Šalamun, zdravnik za otroke, prvi ravnatelj bolnišnice v Kopru. Na današnjem srečanju se nam je pridružila življenjska sopotnica našega so¬ šolca, slovenskega pisatelja Ivana Potrča, Branka Jurca, mladinska pisateljica kraškega rodu z mariborske šole. Kakor drži, da verba volant, scripta manent, tako drži, da bo Potrčevo književno delo preživelo naš čas. Bilo je porojeno marsikdaj iz tesnobe, iz nesmilečne življenjske usode. Ivan Potrč in Ivan Bratko, dva znana Ivana iz našega razreda, sta bila uspešna direk¬ torja dveh vodilnih slovenskih založb: Mladinske knjige in Državne založbe Slovenije. Bila sta konkurenta, podobno kakor smo bili po sodbi našega profesorja latinščine in slovenščine Frana Aliča konkurenti vsi sošolci. Concorere pomeni namreč teči skupno. Tekli smo na skupni progi našega časa, čeprav vsak na progi svoje življenjske usode. V prelomnem letu 1 933, v katerem je Avstrijec Adolf Hitler zasužnjil najprej Nemce, jih je od 27 sošolcev v osmem razredu opravilo maturo le 1 6. Današnje obletnice bi se mogli udeležiti le še štirje maturanti, pa se je žal niso: inž. Slavko Dular, ki verjetno ni dobil vabila v Beograd, Kamilo Fras iz Munchna zaradi bolezni, prof. Valka Glavič-Venuti iz Trsta in moj kolega dr. Erich Steudte, zdravnik iz Gradca. Naj izgovorim: Erich Steudte in Kurt Dengg, ptujska Nemca, se žal nista udeležila nobenega od naših devetih srečanj. Druga dva Nemca Erich Hamann iz Ljubljane in Heribert Strasser iz Ljutomera sta prišla med nas — dokler je bil čas — več kot enkrat. Ob 40-letnici mature je Erich Hamann pri Sv. Urbanu v Slovenskih goricah prebral svoj curriculum vitae po latinsko, češ: Po nemško ne smem, po slovensko ne znam več dobro. Ne prvo ne drugo ni bilo tako. Vendar je duhoviti Hamann, ki je po maturi kot "redov — dak" rešil iz reke v Bileči komandanta, ki ni znal plavati, med štiriletnim vojnim ujetništvom v Angliji dopolnil svoje znanje iz Sovretove Lanx saturae in dokazal, da nas je v latinščini prekosil. Nobenega našega srečanja se nista udeležila dva Prekmurca: duhovnik Ludvik Lajnšček in Franc Pintarič, današnjega pa se ne moreta več. Naj počivata v miru, kakor vsi, ki so se odločali in tekli z nami mladi in ki jih bomo ohranili v hvaležnem spominu do konca naših dni. To so: Franci Čuček, sin najbogatejšega ptujskega trgovca in Kardeljev kurir, padel kot parti¬ zan, postavni Avguštin Hržič, ptujski veterinar Lojze Jerin, borbeni športnik Igor Kuko¬ vec, narodni heroj Dušan Kveder, drobni sin pismonoše Franc Novak, ki ga je pred ma¬ turo pobrala jetika, podobno kot veselega sina gimnazijskega sluge, Josipa Senčarja, 86 sestdeset let pozneje* inž. Martin Obran, eden od graditeljev termoelektrarne v Šoštanju, veterinar na Ptujski Gori Franc Pichler, Primorec inž. Miloš Pertot, prizadevni Tonček Ribič, gromoviti pravnik Franc Romeš, molčeči sodnik Franc Rožmarin, Primorec Gojmir Rusjan, veseli veterinar Tonček Sok, zdravnik dr. Heribert Strasser, sin vrtnarja Maks Vauda in ravnateljica gimnazije v Novi Gorici, Marija Vedernjakova. Bili smo srečna generacija — je izgovoril pred spomenikom Dušana Kvedra v mestnem parku ob Dravi Ivan Bratko. Večina med nami je dosegla svoj življenjski cilj v dobri meri zato, ker smo imeli dobre, prizadevne in poštene profesorje. To je rekel Ivan Bratko, ki je bil skupaj z Dušanom Kvedrom izključen iz sedmega razreda kot pred¬ stavnik gimnazije, ki je bila (po sodbi Mitje Ribičiča ob smrti Dušana Kvedra leta 1966) v tistem času najbolj levičarska gimnazija v Sloveniji. Spomnimo se naših učiteljev, za dobrodušnim ravnateljem Josipom Komljancem po abecednem vrstnem redu. Učili in vzgajali — vzgajali in učili so nas: Franjo Alič, Hugo Bajuk, Marja Boršnikova, Emilija Brane, Rajko Burg, Stanko Cajnkar, Miroslav Gorše, Anton Ingolič, Rajko Kanduč, Anton Kolarič, lvan v Molinaro, Franjo Onič, Stanko Sila, Franc Stiplovšek, Slava Vučičevič — Onič, Franjo Zgeč. Izpustil sem Miloša Oermanoviča, ki je bil poslan iz Beograda zato, da bi ustrahoval naše profesorje in nas. Dosegel je nasprotno, kar potrjuje Anton Ingolič v svoji knjigi spominov na leta izgnanstva v Srbiji pod naslovom Tako je bilo. Čeprav srečni nismo bili vedno in ne vsi, smo bili nemirna generacija. To lahko potrdi Ivan Bratko, ki se je letos udeležil proslave ob 50-letnici osvoboditve internirancev iz koncentracijskega taborišča v Gonarsu. Njegova knjiga o kopanju tunela iz taborišča je prevedena v približno toliko tujih jezikov kot Ingoličeva Gimnazijka. Leta 1935, v prvem letu diktature kralja Aleksandra, smo vznemirili naše ptujske someščane z vrsto izzivalnih predavanj. Ko sem kot predsednik — delegiran od sko¬ jevcev — tako imenovanega Društva jugoslovanskih akademikov izrazil veselje, da na¬ stopa na literarnem večeru v ptujski Mladiki skupaj z uglednimi književniki Antonom In¬ goličem, Edvardom Kocbekom, Miškom Kranjcem tudi naš sošolec Ivan Potrč, je bilo društvo kmalu prepovedano. Zaradi mojega javnega solidariziranja z "našim Ivanom" sem dobil na zagrebški policiji dosje, ki me je v prvih tednih Paveličeve Nezavisne države Hrvatske vključil na spisek potencialnih talcev. Rešil sem se z begom čez' Zumberak in Gorjance v ljubljansko pokrajino in v Dečji dom. Kako sem prišel preko Mostarja, pradomovine davnih prednikov Sulejmanov, na slovensko morsko obalo, v Koper, sem opisal v dveh člankih. V prvem, leta 1950, po medicinski, v drugem, leta 1 985, po planinski liniji. Oba sta le droben izsek življenjske zgodbe zdravnika za otroke in njih starše, ki sta mu skrb za otroke — za lastne otroke in otroke bližnjih — rešila življenje in poklic obenem. Hvala Bogu, da je bilo tako. ‘Nagovor dr. Šalamuna ob <50-letnici mature, namenjen sošolcem in predstavnikom ptujske oblasti ob sprejemu na magi- stratu 30. septembra 1993. 87 ■ ' ■ ' . IRENA MAVRIČ PTUJSKA GIMNAZIJA MED OKUPACIJO PTUJSKA GIMNAZIJA MED OKUPACIJO Osrednjo vlogo v procesu ponemčevanja slovenskega prebivalstva v zasedenih pokraji¬ nah je nemški okupator zaupal šolstvu. Z njim se prične in konča "proces regermani- zacije — jezikovne osvojitve Spodnje Štajerske", kakor je zapisal namestnik šefa civilne uprave, vladni svetnik dr. Otto Muller Haccius v članku "Zwei Jahre deutsche Verwal- tung", objavljenem v Marburger Zeitung 12. aprila 1943. 1 Okupatorjevo šolstvo je bilo urejeno v okviru štirih osnovnih načel, ki jih je sprejelo Zvezno vodstvo Štajerske domovinske zveze spomladi leta 1941. Ta so se glasila: v deželi se ustanovijo samo nemške šole, v katerih bo pouk samo v nemškem jeziku, ne bo niti dvojezičnega pouka niti manjšinskih šol, delo šole in delo organizacije Nemške mladine (Deutsche Jugend) bo povezano in postavljeno na skupne temelje, šola bo postala središče vsega ponemčevalnega procesa. 2 Po teh smernicah so postale šole za naciste osnovne posto¬ janke za "prevzgojo in vzgojo" slovenskih otrok ter mladine v nacističnem duhu. Takšno vlogo šole je potrdil tudi zvezni vodja Štajerske domovinske zveze Franz Steindl, ko je v začetku leta 1942 med drugim zapisal, da so to " trdnjave nacionalpolitičnega hotenja in poroki" za uresničitev nemškega jezikovnega načrta. 3 Takoj po svojem prihodu v ptujski okraj je nemški okupator ukinil vse osnovne, srednje in strokovne šole, učitelje in profesorje pa odpustil iz službe. Šole, izključno kot nemške ustanove, je odprl šele po prihodu zadostnega števila učiteljev iz Avstrije. Enaka usoda je doletela tudi Državno realno gimnazijo kraljeviča Andreja v Ptuju. S poukom na šoli so formalno prenehali še pred napadom na Jugoslavijo 31. marca 1941. Tega dne so gimnazijski profesorji sredi konference prejeli strogo zaupno brzojavko jugoslovan¬ skega ministra za prosveto Miše Trifunoviča, s katero je bilo odrejeno, da se do nadalj¬ njega takoj ukine pouk v vseh javnih in zasebnih šolah. 4 Banska uprava v Ljubljani pa je 9. aprila odredila, da se učencem na šolah zaradi izrednih razmer izdajo na osnovi letnih ocen spričevala, datirana s 1. aprilom 1941, ter da odpadejo maturitetni izpiti.5 Ukinitev gimnazije je najbolj prizadela osmošolce, ki so bili tik pred zrelostnim izpitom. Kmalu po nemški zasedbi je precej višješolcev zapustilo Ptuj in odšlo v Ljubljano, kjer so nadaljevali šolanje na slovenski gimnaziji ali univerzi. Na I. žensko gimnazijo na Poljanah so se tako zatekle 4 dijakinje. Poleg želje po šolanju je na dijake, ki so pribežali s Ptuja, vplival tudi strah pred represalijami nemških oblasti zaradi njihove protifašistične aktivnosti v domačem kraju in na šoli.6 Približno po mesecu dni zastoja se je delo na šoli ponovno nadaljevalo 5. maja. Tega dne so gimnazijski profesorji, ki so še ostali na Ptuju, to so Anton Ingolič, Raimund Burg, Fran Alič, Franc Habe, Franc Jakhel, Arnold PauliniČ in Josip Zega pričeli z ure¬ janjem učil in šolskih zbirk, ki so bile v prevratnih dneh precej poškodovane. Njihovo delo je trajalo samo nekaj dni, kajti že pred 9. majem je poslopje gimnazije za daljši čas ponovno zasedla nemška vojska, gimnazijska vrata pa so se za dijake zaprla vse do jeseni. 7 Kako so potekali ti dnevi na šoli, nam v svojih spominih opisuje pisatelj, nekdanji gimnazijski profesor Anton Ingolič, ko pravi: "...Štajercem, ki smo še ostali, je bilo naročeno, naj prihajamo vsako dopoldne v gimnazijo in v zbornici počakamo na sporočilo našega ravnatelja, ki je moral vsako jutro k nemškemu pooblaščencu za prosveto po direktive za tisti dan. Zvedel seveda ni nič novega, kajti Nemci so bili neprekosljivi mojstri v zavajanju podrejenih ljudi. Neki dan pa je ravnatelj meni, ki sem bil varuh podporne knjižnice, predal ukaz, da poberem knjige, ki jih imajo dijaki izposojene. To je bilo najtežje, na srečo pa zadnje delo, ki sem ga dobil med svojim devetletnim službovanjem na ptujski gimnaziji. Olajšali so mi ga dijaki, ki so se slabo odzvali pozivu, kolikor so ga sploh opazili na gimnazijskih vratih, saj pouka od zadnjih 90 PTUJSKA GIMNAZIJA MED OKUPACIJO še svobodnih dni ni bilo. Popolnoma mi je odleglo, ko sem po nekaj dneh našel gim¬ nazijska vrata zaklenjena, pri enem od kolegov pa izvedel, da smo profesorji odpuščeni".8 V zadnjem predvojnem šolskem letu se je na gimnaziji šolalo 499 dijakov, od tega 324 fantov in 1 75 deklet. Devetnajst dijakov (3,8%) je bilo nemške narodnosti. 9 Nekaj gim¬ nazijcev nemške narodnosti je šolsko leto 1940/41 zaključilo na Kernstock Oberschule v Mariboru — bivša klasična gimnazija, ki je po prevratu nadaljevala s poukom sredi junija. Za slovenske dijake, ki so ostali na Ptuju, pa je okupator med poletjem organizi¬ ral tečaje nemškega jezika kot uvod v novo nemško šolo. 1 ® V poletnih mesecih je oku¬ pator izgnal v Srbijo oziroma na Hrvaško 64 dijakov — 42 fantov in 22 deklet ali 12,8%. Največ dijakov (19) je bilo izgnanih s 15. transportom 13. julija 1941. Veliko dijakov se je priključilo partizanskim enotam in mnogi med njimi so padli. 11 Usoda enaindvajsetih profesorjev (19 moških in 2 ženski), ki so za okupatorja predstavljali vodilni element narodnoosvobodilnega gibanja, je bila podobna usodi^ ki so jo doživeli učitelji na osnovnih šolah. Večini profesorjev, ki niso bili rojeni na Štajerskem, se je pred okupatorjem uspelo pravočasno umakniti v Ljubljansko pokrajino. Dva pro¬ fesorja, Jože Kos in Franc Stiplovšek, sta se kot rezervna oficirja jugoslovanske vojske ob okupaciji znašla v nemškem vojnem ujetništvu, od koder se je prof. Stiplovšek vrnil na Ptuj v začetku januarja 1 942. 1 2 Anton Ingolič, Janko Liska in Josip Zega so vsa štiri leta okupacije preživeli v izgnanstvu v Srbiji, kamor jih je okupator z njihovimi družinami izgnal 13. julija 1941 v s 15. transportom oziroma 23. julija 1941 s 24. transportom. 1 ® Profesorja Ferda Šentjurca je okupator zaradi podpiranja OF avgusta 1942 aretiral in zaprl ter ga v začetku oktobra preselil v Nemčijo.!4 V italijanski inter¬ naciji sta bila nekaj časa Ivan Burger in Janko Jarc, ki se je ob kapitulaciji Italije jeseni leta 1943 priključil partizanom. Poleg njega sp stopili v partizane še dr. Stanko Cajn- kar, Jože Kos, Jože Krall in France Mihelič. 1 ^ Štirje profesorji, ravnatelj gimnazije Fran Alič, Arnold Paulinič, Franc Jakhel in Raimund Burg so med okupacijo ostali v učiteljski službi in poučevali na avstrijskih šolah.^ Usoda preostalih 7 profesorjev med oku¬ pacijo nam zaradi pomanjkanja gradiva ni znana. Profesorji, ki niso bili takoj izseljeni oziroma so ostali doma, so do jeseni leta 1941 prejemali občinsko podporo, ki je za samske znašala 50 mark, za poročene z neučitelji 70 mark, dodatno pa so dobili še 5 mark za vsakega nepreskrbljenega otroka do 18 let. Enako podporo so dobile tudi družine učiteljev, ki so bili v zaporu ali vojnem ujetništvu. 19 Med vojno se je gimnazija imenovala Wolfram von Eschenbach Schule, Oberschule fur Jungen. Okupator jo je poimenoval po nemškem srednjeveškem pesniku, vitezu, ki je živel med leti 1170 in 1220 in je bil avtor najpomembnejšega nemškega srednjeve¬ škega epa o Parsifalu. Pesnitev, ki je nastala med leti 1200-1210 v času pesnikovega bivanja na dvoru nemškega kneza Hermanna von Thuringena, omenja tudi kraje iz šir¬ še ptujske okolice -— Hajdino, Rogatec in Boč. 1 ® Po predmetniku, ki ga je imela šola, je bila realka z dvema tujima jezikoma, francoščino in angleščino, organizirana pa je bila kot "Heimschule ", kar je pomenilo, da sta šola in dijaški dom tvorila celoto. 19 Za komisaričnega vodjo šolskega zavoda je bil postavljen 19. avgusta 1941 študijski svetnik dr. Ferdinand Schaider iz Gradca, ki je prišel na šolo 25. avgusta. Šolo je vodil vse do pomladi 1945, ko je bil vpoklican v nemško ^vojsko. Po izobrazbi je bil profesor kemije, biologije in fizike. Pred okupacijo Spodnje Štajerske je v Gradcu poučeval na II. Staatliche Oberschule fur Madchen, po zasedbi pa je bil najprej nameščen na gim¬ nazijo v Maribor in od tam avgusta na Ptuj. Po vojni se je vrnil v Gradec, kjer je sprva 91 PTUJSKA GIMNAZIJA MED OKUPACIJO Dr. Ferdinand Schaider, ravnatelj gimnazije med okupacijo. poučeval na različnih šolah, od leta 1956 do svoje smrti 5. decembra 1966 pa je bil zaposlen na I. Bundesrealgymnasium tur Madchen.20 Šolsko leto, ki je bilo razdeljeno na tri tromesečja s krajšimi počitnicami ob božiču in veliki noči, je približno ustrezalo današnjemu šolskemu koledarju. Predmeti v učnem načrtu so bili v glavnem enaki starojugoslovanskim, razlika je bila v tem, da v predmet¬ niku ni bilo pouka slovenščine, ki jo je sedaj zamenjala nemščina kot učni jezik. Od¬ padel je tudi pouk srbohrvaščine, verouka, higiene, filozofije, na novo pa je bil uveden pouk izdelovanja letalskih modelov (Flugmodellbau) za fante 2. in 3. razreda, v šol¬ skem letu 1942/43 pa se mu je pridružil še pouk ročnega dela za dekleta 2. in 3. razreda. Od tujih jezikov se je poleg omenjene angleščine in francoščine poučevala na šoli še latinščina. Osnovnemu smotru — nacistični vzgoji in ponemčevanju — je bila prilagojena tudi vsebina pouka. Glavni predmeti za dijake so bili nemščina, telesna vzgoja, zgodovina in petje. Največ ur v predmetniku je bilo namenjenih pouku nem¬ ščine, ki je dijakom, ki so prišli iz bivših jugoslovanskih gimnazij in realk, povzročila največ preglavic. V prvem šolskem letu je bil pouk nemščine razdeljen takole: v prvem razredu 10, v drugem in tretjem 8, v četrtem 6 ur, od petega do osmega razreda pa 4 ure na teden s skupnim fondom 48 tedenskih ur v vseh razredih. V šolskem letu 92 PTUJSKA GIMNAZIJA MED OKUPACIJO 1942/43 in 1943/44 (za leto 1944/45 žal nimamo ohranjenega predmetnika) se je število ur nemščine v drugem in četrtem razredu zmanjšalo za 2 uri, v tretjem pa za 4 ure in je skupni fond ur znašal 40 tedenskih ur v vseh razredih. Telesni vzgoji — urjenju dijakov v vojaških borilnih veščinah so v vseh razredih in v vseh letih okupacije namenili 4 ure na teden oziroma 32 tedenskih ur. Zgodovina se je poučevala od prvega do osmega razreda po dve (v prvem razredu) oziroma tri ure na teden. Skupni fond v vseh razredih je znašal 23 tedenskih ur.21 Naj¬ več pozornosti so pri predmetu posvetili zgodovini nacističnega gibanja in boju nacistične Nemčije. Glavne učne teme v vseh razredih so bile življenjepis Adolfa Hitlerja, stranka NSDAF) nemške zmage. To je razvidno tudi iz ohranjenega učnega načrta pouka zgodovine za dijake 3. in 4. razreda za prvo okupatorjevo leto, ki je zajel snov iz obdobja 1914-1941. Po mesecih je bila učna snov obravnavana takole: v novembru so najprej spregovorili o političnem položaju pred prvo svetovno vojno, o razmerju moči posameznih držav ter o obkolitvi Nemčije, sledili so vzroki in povod za izbruh vojne, nemški načrt vojnega pohoda, bitka na Marni, obrambna zmaga pri Tan- nenbergu z uveljavitvijo Hinderburga, vojna strelskih jarkov, Soška fronta, pomorska bitka pri Skagerraku, nemške podmornice. Decembra so obravnavali razvoj nemškega letalstva, rdečo revolucijo, zlom Nemčije in njeno pot v Versailles ter ustanovitev Društva narodov. Po božičnih počitnicah so v januarju spregovorili o nemški novembr¬ ski republiki, Nemčiji kot sužnji sveta — črnec v Porurju, o Adolfu Hitlerju in njegovem življenju in o ustanovitvi stranke NSDAP Februarja in marca so se po učnem načrtu do¬ taknili problema židovstva v nemški zgodovini, programa nacistične stranke in Hitler¬ jevega prevzema oblasti, spregovorili o tako imenovanem "Fuhrerprinzipu" ter o Hitler¬ jevih možeh: Goringu, Goebelsu, Brauchitschu....; v aprilu so se dotaknili izstopa Nemčije iz Društva narodov leta 1933, uvedbe splošne vojaške obveze, priključitve Avstrije, zasedbe Sudetov, nastanka osi med Italijo in Nemčijo ter formacij nacistične stranke SA, SS, NSKK itd. V zadnjih dveh mesecih pouka, v maju in juniju, pa so obravnavali nemški osvobodilni boj: pohod na Poljsko, izkrcavanje v Norveški, bitka na zahodu, premirje v Compilgnu, boji Italije v Afriki in v Sredozemlju, vojna na Balkanu, boji na vzhodu ter nova Evropa pod nemškim vodstvom.22 Od tujih jezikov se je na šoli poučevala latinščina od tretjega do osmega razreda po 4 ure na teden, angleščina pa od drugega do četrtega razreda po 4 oziroma 3 ure na teden. Pouk angleščine je bil obvezen tudi za dijake 6. in 8. razreda, ki so prišli iz avstrijskih šol. Fond tedenskih ur, namenjenih latinščini in francoščini, se je v naslednjih šolskih letih zmanjšal. Pouk latinskega jezika se je tako skrajšal za 1 uro od 6. do 8. razreda; v vseh razredih se je fond 24 tedenskih ur zmanjšal na 21 ur. Zmanjšalo se je tudi število ur francoskega jezika; v šolskem letu 1942/43 se je le-ta poučeval po 3 ure od 6. do 8. razreda, v šolskem letu 1943/44 pa po 3 ure samo še v sedmem in osmem razredu. Medtem ko se je zmanjšal fond tedenskih ur francoščine in latinščine, pa se je povečalo število ur angleškega jezika v drugem razredu na 6, v tretjem in četrtem na 5 ur na teden,od petega do osmega pa na tri ure, v vseh razredih je znašal fond 26 ur na teden. Pouku zemljepisa, umetnostne vzgoje in biologije sta bili v vseh razredih namenjeni 2 uri na teden; toliko ur je bilo namenjenih tudi pouku fizike in kemije, ki se je poučevala od četrtega oziroma petega razreda, ter pouku izdelovanja letalskih modelov in ročnega dela v drugem in tretjem razredu. 93 PTUJSKA GIMNAZIJA MED OKUPACIJO Matematika se je poučevala od prvega do osmega razreda po 3 oziroma 2 uri na teden. V šolskem letu 1 942/43 in 1 943/44 pa se je število ur matematike povečalo na 3 oziroma 4 ure; v vseh razredih je fond tako znašal 28 tedenskih ur. Zaradi vpoklica učiteljev v nemško vojsko oziroma njihovega nenehnega premeščanja na druge šolske zavode in deloma tudi zaradi strokovne neusposobljenosti učiteljev, ki so ostali na šoli, se predpisano število ur posameznih predmetov ni moglo v celoti izvesti. Najpogosteje so se težave pojavile pri pouku telovadbe, glasbe, umetnostne vzgoje in matematike, zato so morali v posameznih šolskih letih njihovo število ur zmanjšati oziroma so jih v posameznih razredih celo ukinili. V vseh štirih letih okupacije na šoli tudi niso mogli izpeljati delitve dijakov od 6. do 8. razreda na jezikovno in naravoslovno — matematično smer. 23 Šolsko leto 1941/42 se je pričelo z vpisovanjem učencev 12. septembra 1941, ki pa je zaradi nedokončanih adaptacijskih del na gimnazijskem poslopju, pričetih šele 26. avgusta, potekalo v prostorih meščanske šole (današnja Mladika). V dneh od 22. do 26. septembra so učenci vseh razredov opravljali sprejemne izpite. K sprejemnemu izpitu se je prijavilo 199 dijakov (126 fantov in 73 deklet), vendar 15 dijakov izpita ni opravilo. Redni pouk na šoli je stekel 6. oktobra za dijake od 6. do 8. razreda, za di¬ jake nižje stopnje pa se je začetek pouka zaradi nedokončanih učilnic in pomanjkanja učnega kadra zakasnil do 1 1. novembra. 24 V prvem letu okupacije se je na šolo vpisa¬ lo 1 84 dijakov — 116 fantov in 68 deklet. Iz predaprilske Jugoslavije je šolanje nada¬ ljevalo 83 učencev ali 45,1%, od teh je bilo 16 dijakov nemške narodnosti. Med letom je prišlo na šolo 15 dijakov (10 fantov in 5 deklet), šolanje pa je prekinilo 40 dijakov (25 fantov in 15 deklet) ali 21,7%. 25 Poleg ravnatelja dr. Ferdinanda Schaiderja, ki je poučeval kemijo in biologijo, je bilo na šoli v prvem letu okupacije zaposlenih še 12 učiteljev, 10 moških in 2 ženski, skupno 13 učnih moči. Še pred pričetkom šolskega leta so na ustanovo prišli: študijski svetnik dr. Emil VVeinmeister, prof. matematike in fizike s Staatliche Oberschule fur Jun- gen iz St. Paula na Avstrijskem Koroškem, študijski svetnik dr. Eduard Kohler, prof. telesne vzgoje in angleščine s Staatliche Oberschule fur Jungen iz Leobna ter študijski svetnik dr. Walter Kollman, prof. zgodovine in geografije. Oktobra se jim je pridružil pogodbeni učitelj nemščine in francoščine, "folksdojčer" iz Bukovine Gustav Hanke, ki je bil vsa štiri leta okupacije ravnateljev namestnik. Od novembra dalje, ko je stekel pouk v vseh razredih, pa so bili na šoli zaposleni: študijski svetnik dr. Feliks Gohler, prof. biologije in geografije, prof. nemščine in latinščine dr. Ingeborg Menkes — oba sta prišla z Dunaja, kjer sta poučevala na Staatliche Oberschule fur Jungen, študijski svetnik dr. Alfred Nebe, prof. nemščine in francoščine z lil. Staatliche Oberschule fur Jungen v Gradcu, prof. latinščine in glasbe Herbert Bilek, ki je poučeval na Staatliche Oberschule fur Jungen v Kremsmunstru. Po decembrskih počitnicah pa sta v januarju 1942 s poukom na šoli pričela pogodbeno nastavljena pomožna učiteljica za telesno vzgojo Gerhilde Schwarz s II. Staatliche Oberschule fur Madchen iz Gradca ter učitelj umetnostne vzgoje in nemščine Oskar Wotsche, ki je bil na Ptuj poslan s Staatliche Oberschule fur Jungen iz Magdenburga. 2 ^ Kot zadnji je na šolo prišel pogodbeno na¬ stavljeni učitelj Karl Rothbart iz St. Ulricha pri Polfing-Brunnu, ravnatelj ptujske meščan¬ ske šole, ki je poučeval dijake 2. in 3. razreda izdelovanje letalskih modelov (Flug- modellbau). Zaradi prostorske stiske se je ta pouk pričel šele 8. aprila 1942. 27 Le nekaj dni je bil na šoli zaposlen tudi študijski svetnik prof. Friedrich Wiener s IV Staatliche Oberschule fur Jungen v Gradcu, ki je nadomeščal obolelega prof. Wein- 94 PTUJSKA GIMNAZIJA MED OKUPACIJO meisterja. Na šoli so bili zaposleni še: šolski sluga Viktor Lugarič, čistilka Marija Bom- bek in tri pisarniške moči: Ivan Krapša, Ivan Zemljak in Rudolf Tomažič. Zavod pa je imel tudi svojega zdravnika dr. Hartmuta Fellbauma.28 Pisni maturitetni izpiti iz matematike, nemščine, latinščine, francoščine in angleščine so potekali med 9. in 13. marcem 1942. Ustne maturitetne izpite, ki so bili 27. marca pred komisijo, vodil jo je dr. Ferdinand Schaider, je uspešno opravilo 18 kandidatov, 13 fantov in 5 deklet, 2 dijaka pa sta zaradi odhoda v nemško vojsko sprejela za¬ ključno spričevalo s klavzulo zrelostnega izpita. 22 Poleg rednega šolskega dela so se učenci 22. novembra 1941 udeležili akcije zbiranja steklenic za nemške vojake na fronti in zbrali skupno 824 steklenic. Najbolj so se izkazali dijaki 8. razreda z 237 steklenicami, ostali pa so zbrali: 1. razred 36, 2. razred 28, 3. razred 155, 4. razred 72, 5. razred 54, 6. razred 163 in 7. razred 59 stek¬ leničko Decembra (11. 12. 1941) so dijaki šole sodelovali v akciji zbiranja toplih oblačil za nemške vojake na vzhodni fronti, 28. februarja in 1. marca 1942 pa so sodelovali pri zbiranju zimske pomoči, ki jo je vodila organizacija nemške mladine; pri obeh akcijah je šola dosegla lepe uspehe. Da bi dopolnili pomanjkanje delovne sile v kmetijstvu, so učitelji in učenci petkrat v letu (20. 5., 5.in 12. 6. ter 1. in 2. 7. 1942) pomagali pri delih v vrtnariji v Ptuju, Sv. Vidu pri Ptuju in na Turnišču. Skupno so tako opravili preko 3000 delovnih urkl Skozi vse leto je na šoli potekala tudi akcija varčevanja, v katero so bili vključeni vsi dijaki. Sola je zbrala 431,50 mark, vsak učenec je povprečno prispeval 2,71 marke. 22 Precej dijakinj je sodelovalo pri urejanju nove šolske knjižnice. Iz bogate predvojne gimnazijske knjižnice je uspelo ptujskim dija¬ kom med poletjem prenesti precej knjig v muzej, kjer so ostale zazidane vse do osvo¬ boditve. Okupator je iz stare predvojne šolske knjižnice izbral le 729 uporabnih knjig, ki jih je uvrstil v novo knjižnico. Med letom je nabavil še 387 knjig, tako da je imela knjižnica ob koncu leta 1116 knjigk3 Med dogodki, ki so se zvrstili med šolskim letom, moramo omeniti le nekatere: zaradi hudega mraza so od 5. februarja 1942 dalje na šoli vpeljali za dijake od 1. do 6. razreda izmenični pouk trikrat na teden. Dijaki od 1. do 3. razreda so imeli pouk v ponedeljek, sredo in petek, dijaki od 4. do 6. razreda v torek, četrtek in soboto; dijaki 7. in 8. razreda pa so imeli normalen pouk. Slavnostno odprtje šolskega zavoda je bilo 2. marca 1942. Od 19. do 26. marca so se dijaki 6. in 7. razreda udeležili tečaja predvojaške vzgoje.34 Šolsko leto 1941/42 se je zaključilo 3. julija 1942. Večje prekinitve so predstavljale počitnice: božične od 22. clecembra 1941 do 4. januarja 1942 in velikonočne od 28. marca do 9. aprila 1942. Šolanje je zaključilo 159 dijakov, od tega 101 fantov in 58 deklet. Iz ptujskega okrožja je bilo 117 dijakov ali 73,6%, 26 dijakov ali 16,4% je prišlo od drugod, za 16 dijakov (10%) pa nimamo imen krajev, od koder so prišli. Razred je izdelalo 141 dijakov ali 88,7%, popravni izpit je imela le ena dijakinja ali 0,6%, 17 dijakov ali 10,7% pa šole ni izdelalo. Iz statističnih podatkov ugotovimo, da je navedlo nemščino kot materni jezik 85 dijakov ali 53,5%, slovenščino 72 dijakov ali 45,3%, madžarščino in hrvaščino pa po en dijak ali 1,4%. V organizaciji Hitlerjeve mladine (Hitlerjugend) je bilo vključenih 146 dijakov ali 91,8%, 1 3 dijakov ali 8,2% pa je pripadalo drugim formacijam. Rimokatoliško vero je izpovedalo 135 dijakov ali 84,9%, evangeličansko 1 3 dijakov ali 8,2%, tako imenovano "germansko verovanje — gottglaubige" pa je priznalo samo 1 1 dijakov ali 6,9%.35 95 PTUJSKA GIMNAZIJA MED OKUPACIJO V poletnih mesecih so se nadaljevala adaptacijska dela v šolskih učilnicah. Na novo so uredili risalnico, dve telovadnici in delavnico za izdelovanje letalskih modelov, položili pa so tudi parketna tla v knjižnici, v sejni sobi in v šolski pisarni. Med počitnicami, v avgustu, se je 18 dijakov višje stopnje udeležilo tako imenovanega žetvenega tabora (Erntelager) v kraju St. Johann v Saagautalu na avstrijskem Štajerskem. Tabor, ki je tra¬ jal od 1. do 29. avgusta 1 942, sta vodila prof. Eduard Kohler in prof. dr. Alfred Nebe. Mladina je svoje delo pri kmetih odlično opravila, s svojim strogim discipliniranim vedenjem so bili dober vzgled celo domači organizaciji Hitlerjeve mladine.36 Nr. 2 , Oberschule cha(tli