Štev* 50. V Ljubljani, 15. decembra 1923. Leto III. Poštnina pavšalirana. Uredništvo In upravnlštvo lista je v Ljubljani Breg št. 12. Telefon 119. Glasilo »Združenja slovenskih aw^«iotiN.«itovlf. Celoletna naročnina 50 — D mesečna 4 — „ inozemstvo celoletno 100 D. f,osam»**r'’ ♦ev»" Ati . ačunajo: pol str. 560 D, manjši sorazmerno. — Pri malih oglasih beseda 50 p. Izhaja vsako soboto. Kaj nam pišejo naši naročniki in naš odgovor. Kol hočemo? Lastno zakonodajo snega ljudstva! na lastnih tleh vzrastlega sloven- iSpoštovana posestnica k Go-i'enjisk(!(ga ruim paše: »-Scan naročena na Vaš list in ga z veseljem prebiram, pa tudi dragim ga dajem brati. Dopade ise nam, ker se ne bojite zapisati resnice. Bog daj uspeh \ a-šemu trudu.« Iz trboveljskih hribov smo prejeli: »Le tako naprej in dobro bo! Ne odnehati in ne omagati! Prav je tako!« V tretjem pismu stoji: »Še premalo jih dajete! Kar se danes godi z nami, to ni prav. Mi smo Vam iz srca hvaležni za Vaše odločne in resnične besede. Good by!« Ta ki fT odstavkov iz številnih pisem, ki jih prejemamo dan na dan, bi lahko našteli na stotine in stotine. Pisma pa niso pisana z lepo, uglajeno pisavo, ampak z okorno > in težko kmečko in delavsko roko. Tudi besede ne teko vedno gladko, vidi se pa, da so odkritosrčne in da prihajajo piscem iz srca. Prodno se kmet ali delavec po svojem dnevnem delu pripravi do pisanja, dolgo traja, ampak kadar se pripravi, navadno ne laže. Zato so nam ravno taka pisma najlepše zadoščenje za naš trud. Najlepše zadoščenje pa so nam 'tii pisma zato, ker vidimo iz njih, da smo tudi mi našli pravo pot do russuma in do srca slovenskega preprostega človeka- Zato bomo na začrtani poti vztrajali tudi nadalje, rn ves naš trud bo posvečen le eni veliki misli: Tudi preprostega slovenskega človeka dvigniti s poštenim poukom do one višine duševne neodvisnosti in duševne svobode, da bo mogel tudi siun s svojimi možgani razločevati kaj je prav in kaj ni prav. Jasen razum je glavni pogoj ponosa ,samozavesti in možatosti in Slovenci, tudi najbolj preprosti, morajo postati ponosni in samozavestni možje! To pa je težka in velika nah> ga, iki je mi sami ne zmoremo. Pri našem delu nas morajo podpirati vsi, ki isto žele! Najbolj pa boste podprli nas in selbe s tem, da pridobite »Avtonomistu« kolikor mogoče mnogo novih naročnikov! Kdor je prepričan, da »Avtonomist« piše pošteno, naj ne ostane le pri tem svojem prepričanju, ampak naj gre od znanca do znanca, in od prijatelja do prijatelja in naj mu svetuje, da list tudi naroči in ne samo bere —seveda, če mu je to mogoče! Ne bojte se nikogar in ne plašite se nobenih groženj! Tudi nam givize, javno in tajno — toda oni se nismo ustrašili, ampak smo vedno zapisali brez strahu to, kar je po našem prepričanju dobro in prav. Zato .se tudi Vam ni treba bati ničesar, ampak povsod nastopajte moško in samozavestno! Pokažite vsakemu, da ste dobri in pošteni Slovenci, zvesti svoji veri in svojemu, rodu, da ste zavedni federalisti in neustrašni republikanci, ki se nikogar ne boje! Pridobivajte nam torej novih naročnikov! Ne vsak enega novega, ampak deset in dvajset! Kolikor več, toliko lepši in hitrejši bo uspeh. Ne odnehati, ne omagati, ne bati se nikogar! Najlepša priložnost je sedaj ob novem letu. Čez praznike imate čas. Ko obiskujete svoje prijatelje in znance, ne pozabite na nas in mi ne Ikmtio na Vas! Osvobojenje. Zopet enkrat je bilo te dni precej govorjenja o naši osvoboditvi. Molčali smo, ker nismo mogli govoriti o stvari, Iki je ni. Ker pa je bil ta naš molk raznim Jugoslovenom v spotiko in pohujšanje, pa bodi, iz-pregovorimo tudi mi! Osvoboditi koga se pravi, dati mu stanje neodvisnosti dn odstrani- ti od njega vsak vnanji pritisik. O tej definiciji osvoboditve mislim, da ne bo spora. Zato nam bodi podlaga, iz katere bomo poskusili ugotoviti, jeli smo mi Slovenci res dosegli svobodo, ali če smo jo dosegli morda vsaj v skromnem obsegu. Res, za hip nam je vesoljni prevrat koncem vojne prinesel svobo- do. Bilo jo to v zadnjih dnevih oktobra 1918. 1. Toda naša tragična usoda je bila, da smo si zbrali za čuvanje naše svobode hlapce — menda, ker so največ govorili o svobodi. Hlapci, prej avstrijski, potlej srbski, iki niso mirovali, dokler niso naše svobode do cela zaigrali. Zavedno zavijanje resnice je torej, če tkiio trdi, da nam je morda jugoslovanstvo prineslo veljavo našega jezika, da nam je dalo slovensko uradništvo. Eno kot drago smo d doli takoj 28. oktobra 1918 mi sami. Tedaj je 'bilo res nekaj časa v Sloveniji vse slovensko, v uradih, pri železnici, pri vojaštvu. Vsakdo ve, da je V tem pogledu še precej drugače, odkar je zavladalo .jugo-slovonsitvo, da so pri vojaštvu slovenščino vrgli na cesto, da je slovenski vojak radi svojega jezika izpostavljen včasih bolj sirovim žalitvam, nego je bilo to v Avstrija, da izginjajo pri železnici slovenski napisi, da se sistematično izpodriva slovensko uradovanje pri carini, železnici, finančni upravi, pošti, tla dobivamo na pošti tiskovine, ki so slovenskemu človeku nerazumljive, ker so pisane v tujem jeziku. In vsakdo ve tudi, da smo imeli res slovensko uradništvo zgolj toliko časa, dokler jo imela slovenska vlada v Ljubljani- besedo, da se pa prav tako .sistematično vrši že takoj od časa, iko smo se Slovenci v svoji brezmejni naivnosti zaupali Belgra-du, izpodrivanje slovenskega uredništva.. Najprej seveda samo na mestih, iki se izplačajo, kjer je mogoča »zaroda«, to je zlasti pri carini. Pridejo pa tudi draga na vrsto in v Belgradu že razmodrivajo, če bi bil čas, da imenujejo za velikega župana v Ljubljani Srba... Kar se tiče vojske, ni da bi govoril, tam sploh za slovenskega častnika kmalu ne bo mesta. V tem ozira so sploh -Srbi pravi učenci Nemcev. Tudi renegatstvo gojijo potom svojih »radikalov« na veliko, kakor nekdanji »Štajerci jan-ci«. Razlika je k večjemu ta, da so Srbi zbog svoje korampiranostd in sirovosti veliko bolj škodljivi slovenstvu; ker izpodkopujejo njegove moralne temelje. Ne mi, jugo- slovensko »Jutro« je svojčas napivalo -krivoverstvo o neprijetni razliki med srbskim in avstrijskim carinikom ... Če pa ima slovenščina pri nas navzlic temu še nekaj veljave, to gotovo ne po srbski zaslugi. Okol-nost, da izgublja slovenščina čedalje bolj na veljavi, pa menda vendar ni razlog, da se proslavlja naše »osvobojenje«. Ali je morda slovensko vseučilišče posledica osvobojenja? Gsvo-bojenja pač, toda našega, slovenskega. Kajti vsak ve, da se od časa, ko Srbi odločajo, kako naj se razpolaga s slovenskim denarjem, našemu vseučilišču izpodkopujejo tla, da le še hira, dokler no bo izhiralo. Ali je morda to s voboda, da hočemo Slovenci imeti svoje vseučilišče, da ga hočemo vzdrževati s svojim denarjem, da pa tega ne smemo, ker tako hočejo — Srbi ? In ali je morda to svoboda, da moramo pustiti stradati svoje uradništvo, ki ga hočemo iz svojega denarja za pošteno delo pošteno plačevati. Tisto uredništvo, ki bi bilo zadovoljno, če bi imelo tretjino toliko dohodkov, kakor jih imajo njegovi kolegi v »lačenbergarski« Avstriji, kakor jo imenuje rad »Slovenski Narod«, ta nežna zveza nesramnosti in neumnosti? In v zvezi s tem je menda to naša svoboda, da moramo prispevati mi Slovenci sami h kraljevi civilni listi okoli 50 milijonov. En milijon našega siromašnega naroda mora torej plačevati več, nego 120 milijonov (bogatih Amerikancev svojemu predsedniku! Menda celo »Slov. Narod« ne verjame, da bi za tako plačo glasoval •samo eden od 1000 Slovencev, če bi (bili svobodni. Grki na primer hočejo republiko in pognati svojega kralja. Niso to edini narod takih misli, kajti samo po svetovni vojni je izgubilo okoli pol stotine vladarjev po »božji milosti« svoje dobičkonosne krone. Zdi se tudi, da narodi, 'ki so izgubili svoje cesarje in kralje, radi tega niso prav nič nesrečni. Vsekajo pa je gotovo, da 999 od tisoč Slovencev Grkom republiko prav od srca privošči. Toda zopet je naša LISTEK. 28 Kmečki punt. Hrvaško napisal Avgust Š e n o a. „Razen moje matere ni nikogar blizu", odgovori Gubec, gleda gospoda po strani in odpre lso. Konjenik in konj sta stopila na dvorišče. Stjepko je privezal konja za drevo in nato sedel na klop pod orehom. „Sedi Matija," je rekel in razgrnil svoj plašč, pod katerim se je pokazala široka sablja in za pasom dva samokresa. Nato je sedel. „Nočem,“ je nadaljeval Stjepko, „da bi me tukaj videli Tahovi ljudje. Zato tudi nisem mimo Susjeda prišel semkaj, ampak od aruge strani." • „Kaj zapoveduje Vaša milost?" je vprašal Gubec. „Prišel sem te vprašat, ali Vam je novi gospodar ljub?" „Kdo je naš gospodar?" „Kaj še niste občutili njegovega biča?“ je zbadlijvo odvrnil Stjepko. „Po Tahu vprašujete," je odvrnil Gubec, „ali čutimo njegov bič: vsekal nas je do krvi!" „ln Vi mu boste še dalje poslušni?" „Koga naj poslušamo, kdo je po pravici naš gospodar?" »Ali ne veš, čigava je pravica?" „Kaj'vemo mi? Mi smo kmetje. Vaša je postava in Vaše je sodišče! Videil bomo, kaj bo sodišče reklo!" »Ne ponavljaj vedno istega, Matija," je nestrpno zaklical mladi gospod Gregorijanec, se naslonil z lakti na koleno in se zagledal v zemljo. »Ti nisi kmet kakor drugi, ti si pameten človek. Sodnija! K vragu s sodnijo, ki je krivična!" „Pa poskrbite gospodje vi, da bo pravična." »To tudi bomo. Ti si tukaj domačin in veš, kakor tukaj vsako dete, da je Stubica po pravici imetek moje tašče." »Vem, da je bila." »In da pred Bogom in svetom je. Veš tudi to, da ji jo je Tahi prav po razbojniško iztrgaj." »Vem, da reč ni bila prav čista, ker je prišel v noči in ne ob belem dnevu." »Dobro. Ali vas je moja tašča uničila, ali smo vas mi, njeni zetje, zatirali?" »Niste." »No vidiš, Matija, in kako je sedaj,-povej sam? Povej sam! Tahi vas guli in dere* jemlje vam živino, zemljo in sedaj hoče še vaše sinove za vojsko nad Turke. Vse sem čul. Ali Vam je to prav?" „Ni,“ odgovori Gubec mirno. »In vi molčite?" »Kaj pa naj? Povejte vi!" odseka Gubec in mirno pogleda plemiča. »Zahtevajte pravico!" »Kdo nam jo bo dal? Zakaj vsega tega vi ne rečete banu in sodišču!" »Smo. Pa je malo pomagalo." »Kakšen je ta ban, ki mu ni za pravico? Če vi gospoda nič ne opravite, kaj pa naj mi kmetje?" »Lahko. Vas je mnogo. Imate pesti, kose, puške. Udarite!" »Vi pa se boste pogodili s Tahom in nas pustili." »Prisežem ti pri živem Bogu, da ne bomo. Nisem prišel samo za sebe, za svojo taščo. Tudi moj oče, podban, misli tako." »Tudi Vaš oče? Čast in spoštovanje mu! Pravičen gospod je, naš človek." »Torej vidiš, da sem prav prišel." »No, povejte, milostni gospod, kaj je to: ban pravi tako, podban drugo, katera je potem prava?" »Ban je Tahov zet!" »Res je, prav imate," se je Gubec bridko nasmehnil. »Tudi gospoda včasih zaide. To vedo naši hrbti in že večkrat mi je zavrela kri, saj mi kmetje vendar nismo črna živina. Toda zakaj ste prišli ravno k meni, k Matiji Gubcu, milostni gospod," (Dalje prih.) svoboda ta, da snbska vlada tudi v imenu Slovencev in s slovenskimi vojaki (grozd grškim republikancem. Pognali so enega edinega slovenskega generala, vrgli so iprav te dni, o času !ko se je slavilo »otsvo-ibojenje«, okoli 100 slovenskih uradnikov, največ invalidov, na cesto. Zato so pa mienovali okoli 100 no-vih srbskih generalov. Vs to menda zato, 'ker mora finančna, uprava štediti — res pri ti 'logiki se mora vse upreti v najponižnejšom člove-ifcu! In svojci teh slovenskih invalidov se bodo gotovo pod temi srbskimi generali navdušeno tolikLi! Tudi to je naša svoboda! In še drugo svobodo imamo, da namreč lahko plačujemo davke zato, da dobivajo srbski invalidi štirikrat večje podpore nego maši. Slovenci smo si hoteli ustanoviti v Ljubljani svojo fborao. Že pred dvemi leti! Toda nimamo je še danes, ker 'M utegnila belgrajska po-rodica priti na ta inačin ob kako kupčijo in pa, seveda, ker smo svobodni! Teda, morda poreče kak Jugo-skrven, saj smo demokratična država, imamo splošno in enako volilno pravico in tako dalje iin' tako naprej ! In v Belgradu imamo pravico, da glasujemo, kakor Srbi, za in proti. Res to pravico imamo; In prav .natančno taka je ta pravica, kot jo imajo Slovenci v Avstriji in Itailiji. Toda niti Jugoalovena še nismo našli, ki ibi trdil, da so italijanski Slovenci svobodni. Zakaj Italijani so stvar tako uredili, da Slovenci nimajo nobene veljave. In v Jugoslaviji so si izopet Srbi uredili volilni zakon in volitve taiko, da jim je lahko vse eno, če glasujemo (Slovenci zanje ali proti njim. JNiti ena'ke volilne pravice s Srbi nimajo Slovenci, zakaj po slaboznanem avstrijskem receptu so prikrojili iza Srbe ugodnejša volilna okrožja. Pač, eno: svobodo »mo 'le dožive-veli. To namreč, da sme mrcvariti lepi nas jezik vsak Jugosloven, uradoma in rieuradoma, po svoji svobodni volji. Kmalu se človek ne bo spoznal v raznih naredibah in za!ko-nih brez temeljitega pozmanja turiške filologije. V tem edinem pogledu pa hočemo ostati mi Slovenci nesvobodni, pokorni sluge našega jezika. Vodja angleške delavske stranke o današnjih problemih. (Paralela k »jugoslovanskemu eoclj-alizmu«.) (Konec.) \ 'Slišali smo besednika angleške delavske stranke, angleškega socija-Hzma. Nehote se sedaj vprašamo, kako misli in sodi o teh sodobnih gospodarskih problemih tizv. jugoslovanska »soedjalistična stranka'«? Ona ni ne za federalizem in bojda tudi ne za centralizem. Predsednik te »partije«, biyši minister V. Korac, je baš objavil v »CrVenem kalendaru« za 1.1924. članek »Ni centralizem ni federalizem«, kjer pove tudi pozitivno misel svoje stranke o tej reči. On pravi, da je »socialistični« ustavni sistem glede naše države tak-.le: »Ena vlada in en parlament za vso Jugoslavijo. Ta sistem najboljše odgovarja interesom delavskega sloja. Pri tem sistemu. j$ nemogoča diktatura belgrajske »oaršije«, kei bi ostala ta v demokratskem oarla-mentu in v vladi, ki bi iz tega izšla, vedno v manjšini. Prisiljena 'bo k sporazumu z .drugimi buržoazijami. Svojo oblast ne bo mogla utemeljiti na policijski sistem, ker lahko pride do političnih kombinacij, iki bi se obrnile proti njej. Ravno tako ne bi anogle tega učiniti pokrajinske ali separatistične buržoazije, ker bi absolutizem in policijski sistem mogel jkreniti tudi proti njim. En parlament in ena vlada bi prisilila vse naše buržoazije, da bi se krčevito držale demokratskih metod v politiki in da bi se definitivno odrekle absolutizmu in policijskemu sistemu.« — »Mi pa obenem nasprotujemo, da dobi centralna vlada vso oblast y svoje kremplje Zato smo poleg ene vlade in enega parlamenta za široko lokalno In teritorijalno samoupravo.« Sedaj pa primeriajte izvajanja praktičnega in globokoumnega Angleža s temi frazami. Zakaj vse to, kar obljublja ljudstvu goMii Korac 'kot rešitev iz sedanjega militarističnega in birokrafcičnega vladovanja, vse to je »Vidovdanska ustava« od a do ž. In to imenujejo »jugoslovanski socijalizem«! Samo enkrat je bila socijalistična teorija centralistična in sicer ne za eno državo, ampak za vso Evropo: v dobi utopizma St. Sim onovih naslednikov. Odkar pa, j e socijalizem postal realističen, tako-imenovan »znanstven«, to je od Marsa dalje, je bil bistveno federalističen. Ta jugoslovanski »socijalizem« je uvela cvetka, ki bo zmrznila v slami katero je sam sproduciral. Moderni, realistični socijalizem pozna kot naturni socijalni okvir narod. Dotoz: Rusija in vsi učeni spisi soc. piscev. Narod pa ima pravico vladati se sam, on je suveren. Tu pa prihaja »socijalist«, 'ki to sploh prezre, in sicer namenoma prezre. In govori o samoupravi, ko dozdevno niti ne ve, da more ona biti le notranji predmet in izadeva vsakega naroda posebej, a ne zunanja plat, ki jo kar tiho in hinavsko za (takšno napiha vi. Ali živi v tej državi srbski narod? — Da! Ail živi v tej državi hrvaški narod? — Da! Ali živi v tej državi slovenski' narod? — Tudi! Povejte sedaj odkrito in iskreno, ali so ti narodi suvereni? Ali imajo pravico odločati saani o .sebi? Ali sme kdorkoli vladati nad njimi brez njihovega izrečnega dovolje-nja? Mi pravimo: »Ne!« — Tu pa prihaja »socijalist«, ki vse to sploh zamika, z neko samoupravno mislijo, ki je v notranjem okvirju vsakega teh narodov samoobsebi umevna reč za pravega demokrata in sodjalista! In prihaja on in njegovi s kleveto, da je to »socijalizem«. Ne, to ni socijalizem — to je prodan socijalizem! ■Skoro istočasno z Mekdonaldo-vimi članki in Koračevim kolendar-jem prihaja tudi slovenski mariborski »Socialist«, ki piše: »Mi nismo za Vidovdansko ustavo. Mi smo predložili svoj socialistični ustavni načrt, ki bi bil zasi-gural res pravo samoupravo ljudstva. Ko s tem nismo prodrli, M bili raje videli, da bi bil sprejel kak ustavni načrt, ki bi izzival manj plemenskih bojev.« Tudi ti Koračevi trabanti govo re o »plemenih«, ker nočejo .priznati narodov na južnoslovanskem ozem- lju. Tudi oni sleparijo med delavstvom in ljudstvom o neki samoupravi, zanikujoč obenem svobodo naroda sploh. Obljubljajo torej zabeljene žgance brez — žgancev, sladke pomaranče —- brez pomaranč. Skratka, nekaj kar je brez glavne sestavine nemogoče. Toda pojdimo in eonereto! Pravijo, da niso bili za Vidovdansko ustavo. To je laž! V konstituanti so tvorili ti le »socijalisti« zadnjo, tiho Pašičevo rezervo za to ustavo, ako M se Pašicu ponesrečilo v zadnjem hipu pridobiti za njo Turke iz južne Srbije! To je povedal nekdanji poslanec g. dr. Korun satn pred pričami! In nekdanji načelnik »socialističnega« kluba v konstituanti, g. Etbin Kristan, je izjavil: »No, saj ta ustava ni tabo napačnaU- Kakšne stvarne 'koncesije so dobili ti centralistični »socijalisti« za to »zadnjo rezervo« za delavski sloj v Jugoslaviji? O tem nismo še ničesar slišali. Ali je bila to morda Etbin Krista.nova služba izseljeniškega komisarja v Ameriki? Ničesar več in ničesar stvarnega za delavski razred? Socijalistično misel ste profanirali bolj kot vsak buržuj, bolj kot vsak pokupljen komunist. To je vaša sramota, tka. še vedno sleparite, da ste za nekakšno samoupravo, brez naroda seveda! Da bi prikrili to svojo sramoto, proglašate sedaj vsakogar, ki se temu upira za klerikalca, posnemajoč pri tem zgled slovenskega liberalizma, ki je delal ravno tako nenačelno in je vsled tega sramotno propadel. , .,»■ .v . Onij ki še vedno ne vidijo prave poti, naj tolikokrat preberejo vrstice voditelja resnega angleškega so-cijaUzma, da jih bodo tudi razumeli. Poštene, iskrene in resnične so! Grde besede. V Pišecaii pri Brežicah so imeli nedavno političen shod. Na tem shodu sta se spopadli dve politični stranki. Ena stram je zagovarjala avtonomistično stališče, z druge strani pa so padle te-le besede: »Vsaj je vse eno, kam plačamo davek, ali v Belgrad ali pa v Ljubljano, samo da bi ga balo manj!« • Mi ne verno, komu so dali ljudje prav. Mogoče enemu, mogoče drugemu. Na vsak način pa smatramo zgoraj omenjene 'besede za jako grde, brez ozira na to, iz čegavih ust in od katere strani so padle, in hočemo to svoje mnenje tudi utemeljiti. * Zgodovina slovenskega naroda je jako žalostna. Vsa naša zgodovi- na sto- in stoletnega hlapčevanja iu robovanju. In ta hlapčevski duh se je tako vkoreninil v Ijudski-TduSi, da se zdi, da ga ni mogoče izruvati nikdar več! Slovenci smo živeli dolga stoletja pod Nemci in pod cesarjem. »Cesar« je bil za preprostega slovenskega človeka višek moči. Proti cesarju nastopiti — to se je zdelo slovenskemu človeku nemogoče. »Cesar« dela denar in deli denar, on ima nešteVilno in nepremagljivo armado, njemu se klanjajo v vsi ponižnosti sijajni knezi in v samo zlato Oblečeni generali, cesar pobira davke, (kolikor jih hoče, cesar pa tudi deli milosti, kolikor in kakor jih hoče —» presvitli cesar je z eno be sedo vsegamogočen — kdo se mu naj torej upre? Kdo se naj zoper- Lojze Ude: Upor slovenskega polka v Furlaniji. (Poglavje iz naše zgodovine.) Vstopili so še drugi tovariši: por. V. in praporščaka B. in A., sami uporniki. Sloneli smo v temni .sobi in si pripovedovali svoje dogodke. Skoro pa smo se začeli pogrezati v globine. »Dezertacija na drugo stran in .vstop v jugoslovansko legijo, to je edino smiselno in pravilno,« je govoril oni strogi sodnik, ki se je ravnokar zgražal nad slovensko plašnostjo. »Tudi tukaj je treba ljudi pripravljati, prav med našim vojaštvom je tega treba,« je pripomnil drugi. »Kaj pa imaš od tega! Zaprejo te, tne opraviš pa nič** je odgovoril strogi sodnik. Tedaj je vstopil ordonanc s riveljem, da morajo častniki oditi svojim stotnijam. Proti jutru smo morali oddati municijo. Nekaj smo je poskrili. • V Codiroipu so se borili celo noč do i-Mtra. Mnogo jih je padlo. nje besede upornika Pavliča, ki je umiral v naročju poročnika Končana, so bile: »Vsaj vem, zakaj umiram.« V teh ibesedah pa je bila vsa slast porajajočega se spoznanja nečesa velikega, v čemer je najbrže ves smisel življenja iin smrti: nujnosti borbe za priznanje Človeškega dostojanstva. A tudi v Codroipu je zmogla orožje upornikov premoč nemških polkov, Avstriji še vedno vdanih. V Intizzu smo slišali boj. »Pametneje bi bilo, če bi tudi oni napravili tako kot mi,« smo govorili, a nismo se tipali pogledati drug drugemu v oči. Bila je najstrašnejša in najlep ša noč, kan* sem jih doživel. Nekaj velilkega se je zgodilo, to smo čutili vsi. Ker pa smo bili brez novic iz tzaledja in je 'bil naš položaj zelo nejasen, je bila skrb, da nas zdeci-mirajo ali vsaj kolovodje postrelijo, velika. Takrat je mogel čutiti človek vso odgovornost za tuje življenje, ki je prišlo v nevarnost tudi zaradi njega. Vsakdo, ki je .govoril kedaj ljudem o svobodi, je moral tisto noč boriti hud boj sam s seboj. V takih trenutkih stavi namreč vest težka vprašanja, na katera je treba odgovarjati z vso resnobo: Ali si se izpostavil kot vsakteri drugi, ali pa si stal Strahopetno v ozadju in druge potiskal V prve vrste? Ali nisi česa strahopetno pri- krival pred samim seboj in pred drugimi? Ali je bila resnična, to ae pravi, globo doživljena vsaka beseda, ki si jo izgovoril? Ali je v tebi pravična upornost, ona, ki veruje v novega, v sebi silnejšega človeka, ali pa je samo nesmiselno godma-nje? Po odgovorih na ta vprašanja se je tisto noč delila milost miru, a dokaj okrutnega miru. V tem miru namreč ni bilo strahu ne zase, ne za druge. »Valovi iste reke smo. Cernu /naj_ se torej za svoje življenje bojim bolj .kot za življenje drugih in čemu naj se za življenje drugih bojim tako zelo, da ba reko v njenem nujnem toku ustavljal, si je .ponavljal človek.« Vendair pa so se mnogi ljudje začeli bati. Visoko vzpeti val upora je v nekaterih slabotnejših dušah začel upadati. Šele sedaj je namreč postal položaj otipljivo jasen: Brez jasnejših novic iz zaledja, brez novic od fronte, vsi polki na-okrog mirni, mi pa premagani, na milost in nemilost izročeni sodbi avstrijskih generalov. Ni brez pomena poizkusiti ugotoviti, kako mesto zavzema ta upor med vojnimi dogodki tistih dni. Važen uspeh za ves potek bitke, ki se je v tistih dneh vnela ob Pia- vi, je bil, da smo razmehčali disciplino ene najodpomejših divizij, štiriinštiridesete, in vsaj posamezne njene dele zadržali za par odločilnih dni od f ronte. Po avstrijskih in italijanskih vojnih poročilih, objavljenih v časopisju tistih dni, se je začela italijanska ofenziva ob Piavi 24. okt. z artilerijsko pripravo in s par 'krajevno omejenimi sunki predvsem angleških čet. Dunajsko poročilo z dne 27. okt. omenja, da se je 26. okt. zvečer začel na obeh straneh Mon-tella velikopotezen napad antante iin da se na nekaterih točkah bore že na levem bregu Piave. Boroevi-peva spomenica, objavljena po Adriaticus-u, v tem pogledu ni čisto jasna. Splošni napad na avstrijsko fronto ob Piavi pa se je začel, kaikor je razvidno iz poročil ital. gen. štaba z dne 28. oikt. (»Slovenec« 30. okt.) in dunajskega vojnega poročila z dne 29. okt. šele v noči od 26. na 27. Oktober. Naš upor je torej izbruhnil, predno so se zavezniki din Italijani .mogli ustaliti na levem bregu Piave, en dan pred splošnim napadom^ v času, ko še nikakor ni moglo biti govora o avstrijskem porazu iz zunanjih, vojnih vzrokov. (Dalje prih.) stavi taiki sili in moči? Pred tako silo se je treba pohlevno in ponižno umakniti in — prositi milo* ati! Kmetje, priandte »e za. $lavo in izprašajte svoje vest in povejte: Aili ni bilo res tako? Da, take je bilo! Nikdar se ni upal naš človek nad vsegamogoč-nostjo »cesarjevo« le dvomiti, kaj šele da bi se bil upal misliti na upor ali odpor! In v tej veri ud/ »cesarjevo« vsegamegočnost so nas držali vsi skupaj, posvetne oblasti, vojaške oblasti in sploh vse oblasti! Kmet se niti kihniti ni upali, če je slišal besedo »cesar«, ampaik je kar klecnil na kolena! Tudi pozneje, ko smo dobili v Avstriji parlament, ni bilo nič boljše. Ali je vedel naš kmet, kaj je parlament? Nikdar! Navadno so mu pripeljali aa časa volitev iz mesta kakšnega »gbspoda«, tega so ljudem tako od daleč pokazali in so iim rekli: »Vidite, tale gospod bodo Vaš poslanec, ki pojdejo na Dunaj E red cesarja za vas prosit milosti! e tega »gospoda« izvolite, pa boste »kaj dobili«. Kolikor bolj pridni boste in zvesti, toliko več ».milosti in cesarske gnade« vam bodo prinesli gospod z Dunaja od samega cesarja!« Tako so »gospodje« iz mesta (govorili kmetom in tako so jih vzgajali v duhu ponižnosti in hlapčevanja in »milosti« do najnovejše dobe! Vzgajali so naše kmečke ljudi tako, kakor vzgajajo, kmečki ljudje svoje sitno otroke z besedami : »Otroci, le pridni ibodite, pa vam bodo botra prinesli kif.lc s sejana!« Na kar se otroci pomirijo, zlezejo za peč, vtaknejo prste, v usta in potrpežljivo čakajo na obljubljena kiflc. Nesreča pa je hotela, da je leta 1914. izbruhnila svetovna vojna. Štiri lota gorja je preneslo naše ljudstvo, v petem iletu pa je izapiha-l«d-po' oeli Evropi silovita burja. »Cesarski« im (kraljevski troni so se podirali kakor trhla drva, vsegamo-gočni cesarji in kralji s svojimi sijajnimi .knezi in zlatimi generali so bežali na vse strani sveta kot preplašeni zajci, ljudje pa so sd mencali oči in se vpraševali: Ali je to res? Ali je to mogoče? »Cesarske vsegamogočnosti« je bilo konec, ljudem pa so se začele odpirati oči in spoznali so, da so pravzaprav oni sami gospodarji tega sveta! In počasi so začeli spoznavati, da jim ni treba prav od nikoder nobene »milosti«, ampak da si oni lahko delajo svojo pravico sami, ker so tudi oni sami ljudje, ustvarjeni po božji podobi, ki niso nič slabši in nič boljši od onih, ki so jim prej gospodovali! Tudi slovenskega kmeta in delavca je ošinil ta »prevratni«, v resnici pa človeški duh. Slovenski kmet se je začel zavedati, da je tudi on človek. In počasi, počasi se je začelo 'svitati tudi v kmečkih in delavskih glavah, da oni pravzaprav ne potrebujejo nobene »milosti«, ampak da si hočejo delati kot polnopravni državljani — in nikdar več »podaniki«! — svojo pravico sami! Ne »milost«, ampak pravica — tako je začelo iti od ust do ust po celi deželi! Iz tega razpoloženja se je rodila med nami misel: Mi hočemo biti na svoji zemlji svoji gospodarji, mi ne bomo hodili nikamor več po »milostne drobtine«, mi ne bomo več plačevali težkih tisočakov, da Irt ž njimi gospodarili drugi in nam od naših tisočakov delili smrkave »zek-sarje« nazaj kakor beračem ob petkih krajcarje, ampak mi hočemo biti sami gospodarji svojega denarja! Proč z milostjo — sem s pravico! A komaj smo se začeli izkopavati iz stare hlapčevske gnilobe, pa ti pride med nas zopet cmerikavec, ki pravi: »Vsaj je vseeno, kam plačujemo davek, ali v Belgrad ali v Ljubljano, samo da bi ga bilo manj!« Ali to človeče ne ve, kaj se pra- vi plačevati -davek drugam? Ali ne ve, da se to pravi: še nadalje hlapčevati? Ali ne ve, da se .pravi plačevati davek doma — davek plačevati sebi, za svoje lastne potrebe? Da se to-pravi: Biti gospod na svoji zemlji? Ali res tega ne ve in ne razume? Ali nas hoče človek, ki tako grdo govori, pahniti zopet nazaj v (staro dobo »milosti« in hlapčevanja? Kaj bi rekli vi kmetje o hlapcu, ki bi govoril tako: »Jaz sem ‘bil hlapec in -bom hlapec tudi ostal. Zato mi je vseeno, komu služim, samo da