r Slovenski šaljivec Zbirka najboljših kratkočasnic v prosti in vezani besedi. Spisal, nabral in priredil V Ljubljani. Založil ANTON TURK, knjigar. 1900 . Tisk Katoliške Tiskarne v Ljubljani. Črevljar Buček pred sodnijo. Sodnik: „Vi ste torej črevljar Bucek?“ Buček: „Da, da, gospod sodnik! To mi je čast biti Buček. Pa, gospod sodnik, ne delajte se, kot bi me ne poznali. Kaj bi naj bil druzega, kakor Buček ? Buček sem Buček in ostanem Bu¬ ček, vedno isti, kateri sem bil. Čemu torej to vprašanje o moji pričujočnosti na svetu? Na mojo posvetno pričujočnost zanesete se pač kaj lahko; jaz sem Buček in ostanem-“ Sodnik: „Za božjo voljo! Ne govorite mi toliko! Odgovarjajte samo na vprašanja, katera vam stavim. Vi ste doma na Kranjskem — kaj ne? ;i Buček: „Ne, nisem doma na Kranjskem; Buček je doma le v Ljubljani!“ Sodnik: „Koliko ste stari ali — kedaj ste rojeni ?“ Buček: „Če sem kedaj rojen? Da, da, go¬ spod sodnik, rojen sem, rojen. Hočete mi li kaj podariti na moj rojstni god, ker me vprašate po mojem rojstnem dnevu ? Glejte, minulo sredo pred štirinajstimi dnevi bil sem ravno za leto stareji od lani. Takrat pa sem štel svojih tri in trideset let po Adam Rizejevem računskem navodu.“ Sodnik: „Katere vere ste ? “ Buček: „Če kaj verujem? — O, jaz sem jako lahkoveren človek in verujem vse, kar mi kdo pove.“ 1 o—š 2 £— 0 Sodnik: „Ne — menil sem, ste li katoliške, protestantske ali kake druge vere?« Buček: „A tako! No, jaz sem katoličan, o čemur se lahko takoj prepričate, ako se peljete v Ljubljano ter tam vprašate, kje je Buček vpisan v krstni knjigi.“ Sodnik: „Ste imeli že kedaj opraviti se sodnijo in ste bili že kedaj kaznovani ?“ Buček: „Tega pač ne; samo dvakrat stal sem pred sodnikom. Prvikrat, ko nisem imel dela in sem skušal od solnca in vetra živeti, kar pa je baje prepovedano. Drugikrat pa sem imel se sodnijo opraviti, ker sem si bil pri nekem boga¬ tem peku, katerega sem pa prej pozabil dovoljenja vprašati, izposodil dva hleba kruha. No — in tretjikrat imel sem sodnjisko preiskavo, ker sem našel celo novo podkev.« Sodnik: „Bežite, bežite! Radi najdene podkve gotovo niste bili pred sodnijskim stolom. Pa po vašem celem govorjenji se mi dozdeva, kakor bi bili nekoliko nori!« Buček: „Kaj ? — Jaz nor? — Kako? — Buček bil'bi nor? — Bog me varuj tega! Toda verjamite mi, jaz zdavna nisem tako nor, kakor ste vi- (tukaj nekoliko pokašlja) -prej me¬ nili. Naj vam povem celo reč. Glejte, res sem bil našel celo novo podkev na cesti, katero sem si seveda spravil domu. Pa, ko si jo doma bolje ogledam, zapazim, da je visel na njej — cel živ konj. To ravno pa je bilo za mene smola. Kajti zaprli so me, ker so me obdolžili tatvine, konjske tatvine.“ Sodnik: „Tako, tako! Toda prej ste rekli, da ste bili samo dvakrat pred sodnijo, ali kakor ste zdaj pripovedovali, zgodilo se je to že tri¬ krat.« °-^3 3 S« Buček: „Da, da, gospod sodnik! Meni nam¬ reč se ne zdi vsaka reč tako važna, posebno pa tukaj ne, ker sem bil vsakikrat nedolžen. Saj pa tudi ni šteti vsaka malenkost, kakor vam hočem jedno povedati. Nekoč sem prodajal v Ljubljani zijala, kar se po domače pravi, nisem imel dela. Koj me zgrabi policaj in me odvede pred sodnika. Ta me vpraša, kaj sem in kaj najbolje znam. Rekel sem prav pošteno, da sem črevljar in da znam dobro podplate nabijati, na kar me še vpraša, čemu več ne delam, če mi je morebiti zmanjkalo podplatov. Jaz pa sem se lepo oglasil in rekel, da še imam dva podplata, katera mi je — dal Bog, namreč na vsaki nogi jednega. Nadalje vprašal me je še sodnik, če sem že kedaj potoval po tuji zemlji. Odgovoril sem, da sem vedno potoval po tuji zemlji in sicer najdalje takrat, ko sem šel iz Ljubljane tjakaj v — Ko¬ čevje. Kakor vsikdar imel sem tudi takrat prav, toda sodnik je rekel, da si brijem ž njega norce. Ko sem pa omenil, da ne znam briti in ko sem mu dokazal, da ni ne ped zemlje moje, da mi je torej vsak prah tuja zemlja, dal me je takoj za¬ preti — seveda celč po nedolžnem. Kaj ne, go¬ spod sodnik?" Sodnik: „Že vidim, da ste vi jako zreli ptiček! Le pojdite mi za zdaj v zapor. Kajti do¬ kler si ne vravnam vsega gradiva, nočem se z vami pričkati.“ Buček (ki odhaja z orožnikom v zapor): „Me jako veseli, strogi gospod sodnik! Sicer pa mi verjamite, dokler nimam perut, nisem in ne bom ptič. Raji še pa vedno ostanem, kar sem, namreč —■ Buček črevljar!“ r* Če imaš smolo. Predstavljam se slavnim čitateljem, imam čast biti bogat Žid David Mojzele. Do sedaj sem še neoženjen, kar zna morebiti katero osebo zani¬ mati, vendar sem se nekoč skoraj vpregel v za¬ konski jarem. Nevesta bila je neki bogata, bila je lepa in bila je — tudi Židinja. Pa če je človeku odločena smola, tedaj ima smolo in naj uče vsi rabinci celega sveta drugače. Vi se mi bodete morebiti smejali, ko vam pripovedujem mojo smolo; toda verjamite mi, jaz se takrat nikakor nisem smejal in še dandanes praskam se za ušesi, kolikorkrat se spomnim moje vožnje iz Ljubljane k nevesti v Trst. Moja izvoljenka, s katero sem se bil pismeno seznanil, bila je bogata vdova in je bila voljna podati mi roko v zakon, samo osebno me je ho¬ tela prej videti. Da bi se ji dopadal, dal sem si na Dunaju pri najdražjem krojaču narediti naj¬ finejšo obleko, katero sem si lepo zložil v kovček, kajti preobleči hotel sem se še le v Trstu, ker se lahko obleki na potovanju kaj zgodi. Kovček oddal sem na kolodvoru v tovorni oddelek, ker bi mi bil v vozu napoti in ker sem se hotel ne¬ koliko „nobel“ peljati, kupil sem si vozni listek za prvi razred. Že sem sedel v vozu, kar pride železniški sprevodnik, pogleda moj vozni listek, ga naluknja in pripomni: „Ste li tudi dobro izro¬ čili in priporočili vaš kovček, da ne zaostane? Kajti te dni je grozno mnogo blaga za odvožnjo.“ V skrbeh skočim brzo iz voza in hitim v pisarno vprašat, kjer se mi zatrdi, da je moja reč že na vlaku. Pomirjen hitim nazaj, pa že je vlak zažvižgal in se mi pred nosom odpeljal. V prvi »-'B 5 S« sili zgrabim klobuk in mahaje ž njim hitim nekaj časa za vlakom, kriče: „Vzamite me se sabo! Imam ja vozni listek za prvi razred in — v kovčeku odpeljete mi mojo najfinejšo obleko!“ Pa vse zastonj. Strojevodja se mi le debelo nasmeji, nekdo iz voza pokaže mi dolg nos in vlak zgine mi kmalu izpred očij. Zgodila pa se mi je ta prva smola popoludne. „Prav za prav imaš jutri še lepši in ugod¬ nejši čas!“ sem se tolažil in druzega dne sem se zjutraj kaj podvizal, da bi mi je vlak zopet ne pobrisal. Tudi zdaj pride sprevodnik in zahteva listek. „Gospod Mojzele, ta nič ne velja!" me opomni — „ker je od včeraj in že naluknjan!" Zopet sem moral iz voza in iti vozni listek zamenjat. Toda uradnik pri denarnici mi ga ni hotel zamenjati, in z besedami: „Morate si že nov listek kupiti, če se hočete peljati!" porine mi sta¬ rega in novega ven pri oknu. Jaz pa sem včasi tudi rad bahat in mu rečem: „No, no! Saj še imam toliko in tudi nekoliko več denarja. Stari listek bodem pa že vporabil, le glejte kako!" Po teh besedah zažgem si ž njim fino smodko in že jo hočem odriniti, kar mi nekdo poleg mene reče: „Meni se pa celo tako zdi, kakor bi si bili smodko zapalili z novim!" Osupel pogledam, ako ima prav in — bilo je res. Kaj mi je bilo zdaj druzega storiti, kakor vpričo na glas se smijoče množice še enkrat ku¬ piti nesrečen papir. Na vlak in tudi v Trst prišel sem sicer brez vsake nesreče, toda tu začela se je za me nova smola. ^-<3 6 5 -« Prvi pot v Trstu bil mi je v kolodvorsko založnico vprašat po mojem kovčeku. „Gospod Mojzele", bil je odgovor, „ker se kovčekov posestnik ni ž njim vred pripeljal, po¬ slali smo kovček nazaj v Ljubljano." Same jeze vdarim se s pestjo ob čelo in se s popoldanjim vlakom popeljem za obleko, kajti brez nje nisem hotel pred bogato Saro. Prišedši v Ljubljano hitim koj gledat za kovčekom; kdo pa popiše mojo žalost, ko zvem to le: „Kovček prišel je res včeraj nazaj v Ljub¬ ljano, a ker smo vedeli in videli, da ste se z drugim vlakom odpeljali, poslali smo ga za vami. Mora biti tedaj v Trstu." Tukaj ga imate! Ali je kdo že doživel kaj tacega? Niti jeziti se nisem mogel več. V vsej svoji smoli odpeljem se zopet v Trst in tukaj na¬ letim ravno še prav na svoje blago, katero so ravno zopet hoteli poslati v Ljubljano. Vesel po¬ grabim kovček, najmem lepo kočijo in se odpe¬ ljem v najboljši tržaški hotel. Tukaj se takoj preoblečem v svojo fino obleko in povem vam, pristojala mi je tako izvrstno, da sem bil — ko sem se ogledoval v ogledalu — celo zaljubljen v samega sebe. Na ulici čakal me je že naj lepši voz celega hotela in brž odpeljem se k bogati Sari. Ko iz¬ stopim pred njeno hišo, pride mi nasproti vratar in mi sporoči sledečo najnovejšo novico: „Imam od moje premilostljive gospe na vas njen poklon! Moja gospa vam naznanijo, da so se ravno pred nekaterimi urami zaročili z bogatim Židom Natanom, ker niste vi dospeli ob času, ob katerem ste bili obljubili priti." °-<£š 7 tr““° „Kje pa so milostljiva gospa, da se vsaj še opravičim in morebiti še vse popravim?“ vprašam ves potrt. »Niso več doma, ker so se nekam odpeljali, od koder — (kraja ne smem imenovati) — se vrnejo še le po poroki z gospodom Natanom.“ Oj smola črez smolo! Lahko si mislite, kako sem se občutil po tej novici in to še posebno tedaj, ko sem preračunal, koliko me je stala nova obleka, koliko vseh šest voznih listkov, koliko kočija in koliko hotel. Nevoljen hitel sem peš z nesrečnim kovčekom na kolodvor in sem se odpeljal domu v Ljubljano, toda ne več v prvem, ampak v tretjem razredu. V prvi svoji jezi hotel sem tožiti železnico in zahtevati od nje odškodnine, pa ko sem se prvo noč dobro naspal, bil sem pametnejših mislij in sem se tolažil z besedami: „Ce je komu odločena smola, tedaj pač ima smolo! In pri teh besedah ostanem, naj tudi vsi rabinci celega sveta uče drugače." Trikrat navihal, Okrajno sodišče trga S. izročilo je orožniku štrcelju nevarnega tatu, kateremu so po domače pravili Grabež, naj ga v odvede k okrožnemu so¬ dišču v C. Ker je bil Strcelj znan kot jako dobra duša, zabičili so mu še posebej, kako mora paziti na hudodelca, da mu ne uide. Pot bila je precej dolga in ko prideta v mali tržič L., bila sta oba že jako utrujena. Do sedaj korakala sta bila le molče, grede mimo pekarije pa se oglasi Grabež in reče: 0 —=5 8 3 « „0 b, gospod žendarm, strašno sem lačen! Smem li tukaj noter iti po kruh?“ Orožnik ga začetkoma noče uslišati, a sled¬ njič se mu jetnik vendar le vsmili in dovoli mu iti po kruh. Ker pa ni Grabeža tako dolgo nazaj, začne Strcelja zelo vznemirjati in naposled gre sam za njim pogledat. Pa, nesreča! Kletka, ali prav za prav pekarija bila je prazna in ptič že Bog ve kje. Hiša imela je namreč na dve strani izhod in pri drugem bil jo je Grabež pobrisal. Toda ni se dolgo veselil zlate prostosti. Že v nekaterih dneh imeli so ga zopet in naš Strcelj spremljal ga je vnovič na okrožno sodišče v C. Kakor prvikrat prideta tudi danes po stari poti v tržič L. in tukaj do znane pekarije z dvema iz¬ hodoma. „Gospod“, prosi Grabež, „smem li iti po kos kruha ? Neizrečeno sem lačen!“ Strcelj si misli: ,,Čakaj le, čakaj! Videl boš danes, kako pre¬ meten je tvoj varuh.“ Pusti ga torej v pekarijo, sam pa hiti brž okoli hiše in pričakuje pobeguna, misleč si, da bode danes tudi pri drugem izhodu ušel. Pa bodi si, da je hotel biti Grabež danes pošten ali kaj — danes vrnil se je pri prvih vratih. Ker pa ni našel orožnika na svojem mestu, si lahko mislimo, kaj je storil. Zopet jo je pobrisal in pustil orož¬ nika tako dolgo čakati, dokler ni sam poizvedel, kje so mu skuhali juho. Ves potrt vrnil se je domu. Nekaj tednov dihal je Grabež vendar le čisti prosti zrak, dokler v ga niso zopet vlovili. Ker pa je sodnija hotela Štrcelju dati priložnosti, naj svoje storjene napake poravna, zato mu še v tretje izroči Grabeža. o-<£ 9 Cr— 0 S trdnim sklepom, ne ga več pustiti v peka¬ rijo, tira Strcelj svojo ovčico skozi trg L. in ga srečno privede do omenjene hiše. Kdo pa bi si bil mislil, da bo Grabež tako predrzen ter bo zopet prosil, naj ga orožnik pusti v tisto nesrečno hišo, iz katere mu je bil že dva¬ krat ušel. Osorno se zadere Strcelj na Grabeža in ga poriva dalje. Toda Grabež začne tako lepo prositi in se tako milo jokati, da se slednjič vendar le smili predobrosrčnemu orožniku. Zvest svoji za¬ obljubi, tatu ne več pustiti v pekarijo, veli mu Strcelj na cesti ostati in — gre sam po kruh. Hitro ga plača in še hitreje skoči zopet na cesto, pa — dobrega Grabeža že v tretje ni bilo nikjer. Svojo nerodno butico preklinjaje vrne se orožnik nazaj v S. in v tla gledaje ovadi sodišču svojo opetno nezgodo. No, nos, katerega je dobil od svojih višjih, ni bil baje kaj kratek in ko so po kratkem odmoru zopet imeli Grabeža, poslali so ga zopet v okrožni sodniji v C., a gnal ga ni več — naš Strcelj. Vrag v sodu. Ko človek si prvi je sod naredil In v njega si prvo je vince nalil, Spoznal vam kaj hitro blago je žlahtno In piti ga hodil vsak dan je slastno. On živel je dolgo, bil vedno je zdrav Tako, da se še smrti ni bal nič kaj prav. A kaj, ko obišče ga necega dne, Ko ravno pri sodu se srce mu vne, i =-<6 10 3 >_0 Sam satan, ki hoče ga vzeti s sebo, Rekoč, da pijanec ne pride v nebo, Ker svetci so bili vsi trezni ljudje, A on pa nezmernež je prve vrste. Naš Miha je v sili in ves prestrašen, Ne ve, je to šala, resnica li sen; Pa vragec ga hitro o vsem pouči, Za roko ga suče, za tilnik drži, Od soda ga vleče pred vrata na pot, Pa Miha se brani in zgrabi za plot. Zdaj začne prositi in slednjič se vda, Če enkrat mu satan le piti še d L Ta res se usmili nesrečnika tam In vince poskusi zdaj piti še sam, A pil ga je preveč, popil ga je vse In vendar še žejnega čutil se je. Prekanjeni Miha ve dober nasvet, Pove ga koj vragu, ki upa mu spet: „_Na dnu še tu notri je vinca dovolj! — Če tankega storiš se, kot je ta kol, Bo luknja za pipo kaj dober ti vhod, Da lahko izpiješ, izližeš ves sod.“ Zveseli se vragec in stori tako, Preveč ga znorilo je dobro blago. A Miha prekanjeni seže brž v žep, Iz njega privleče pripravljeni čep, Zabije ga v luknjo močno in hudo, Hudoba da nič več mu strila ne bo. Tako se je rešil iz vragovih rok, Podaljšal si nekaj življenja je rok. A satan še vedno vam v sodu tiči, Zato pa nas vince kaj rado nori, Ker v tistem sodu gotovo je vrag, Iz kojega vino nas vrže za prag. »-<5 11 S>-° Zlobo tiranje o britju. Prej nekdaj, ko sem se moral še sam briti, bili so za me žalostni časi, in voda, katera mi je o taki priložnosti iz očij tekla po licu in po bradi, ne da se meriti na litre. Se predno sem mogel pripraviti milo tako, da se je penilo, penil sem se že sam — same jeze. Britve pobrusiti nikdar nisem znal in radi tega bril sem se, da je bilo joj! Po licu rezala je še precej gladko in srečno, pa ko je prišla do tistega historičnega mesta, kjer rastejo tako zvane »kozje brade“, ali pa do malega zaliva med nosom in usti, takrat pač je bil „Miha v sili“. Strgalo in prasketalo pa je, da je moj tova¬ riš, stanujoč v sosedni sobi, unkraj tanke stene mislil, da se je v les njegove postelje zaril lesni črv. No — in posledki take „krvave bitke“ po¬ znali so se v mojem licu še po teden dni. Da bi otel domovino te velike nevarnosti, začel sem, kadar je bil »Mojzes v mahu“, zahajati v brivnico. Zdaj se je še le za me, kar se tiče britja, začela prava zlata doba. V nekaterih trenutkih naslikal mi je brivec se svojo spretno roko celo zimsko krajino v obraz in britva njegova v rezala je črez hribe in doline, da je bilo kaj. Se nekaj potez, potem — švip! in zginila je raz obraza, še predno si se nadejal. Brivec! Pomladitelj vseh zaraščenih in kos¬ matih krink, smrtni sovražnik vseh predolgih in sitnih brad, bodi ti srčna hvala v imenu vseh po¬ štenih možakov in golobradcev, tvojemu imenitnemu poklicu pa doneča slava! »-8 12 S ~= Saj je pa tvoj stanovski poklic zares ime¬ niten in časten, ker so ti dovoljene razne pro¬ stosti, katerih se ne smejo drugi na noben način posluževati, ako nočejo imeti neprilik. Tako n. pr. smeš samo ti najvišje mogoč- njake, ministre, cesarje in kralje „za nos prijeti ; ‘, smeš razne kosmatince in zarobljence obriti in najmodrejšim možem kaj „navesiti“, če že druzega ne, vsaj beli prt okoli vratu. Pri tem belem prtu pa se spominjam še ne¬ koga, s katerim hočem moje žlobodranje končati. Tudi ta brije kaj spretno in navesi starim kakor mladim bel prt. On brije vse po vrsti in brez iz¬ jeme in se imenuje — smrt. Kakor pravijo, nima britve, temveč ima koso, s katero pošlje vse obrite v tisto srečno deželo, kjer se ni treba briti. Tri in tri. Pri oknu deva je sedela, Ki še le dvajset let je štela, sest kit ob straneh je imela; Na desni tri, na levi tri. Po cesti fantič mlad prihaja, Doma iz bližnega je kraja, Sest las pod nosom veter maja: Na desni tri, na levi tri. Klobuk mladenič z glave sname, Ljubezen v srcu se mu vname, Deklič koj šest poljubkov vjame: Na desno tri, na levo tri. Pa smola! Oče tozameri, Ki živel je po stari veri; Zaušnic fantu šest odmeri: Na desno tri, na levo tri. »-<3 13 Razmišljen profesor. Profesor Sulfurij, veleznan naravopisec, bil je zelo zamišljen. Nekoč, ko se je ravno priprav¬ ljal, da spiše velikansko debelo knjigo o „lužnih žabah“, stopal je ob ribniku gor in dol. Hotel je namreč vjeti kako žabo, da se prepriča, koliko¬ krat tem živalicam žila vdati v eni minuti. Slednjič vendar naleti na zaželjeno stvar ter se ji pazno bliža. Že jo ima — (žabe loviti znal je on izvrstno) — a nesreča hoče, da pride v svoji kratkovidnosti, ki je najbolji znak vseh uče¬ njakov, vodi preblizu. Naenkrat sliši se glasen: štrbunk! — gospod profesor bil je padel v vodo. Vsakdo bil bi v takem položaju žabo spustil,, le naš učenjak ni tega storil; z nežno, sicer pa jako lepo živalico v roki izkobaca naravopisec ves moker na suho, potegne uro iz žepa ter pazno šteje udarce žabje žile. Ko je bil sb svojo učeno in človeštvu pre- koristno preiskavo gotov ter ni več potreboval žabe, misli jo vreči nazaj v vodo. Pa prvi ne¬ sreči sledila je zdaj druga. V svoji razmišljenosti namreč vrže gospod profesor mesto žabe — uro v vodo, mesto ure pa vtakne — žabo v žep in gre mirno domov. Domov prišedšega čakala je že večerja. Vsede se torej z ženo za mizo in ker ga žena začne kregati, čemu danes tako pozno prihaja, hoče pogledati na uro. Komaj pa seže v žep in že hitro nekaj ven potegne, kar pa ni bilo uri ali kakšni taki pripravi celo nič podobnega. Predno se še prav zave, sedela je že lepa rujavo-zelenkasta žaba •— sredi sklede. »-“S 14 O—° Kaj je gospod profesor nadalje storil, ni znano. Samo toliko se je zvedelo, da so svinje druzega jutra kaj dobro zajutrekovale. Gospa profesor pa je bila baje nekaj dni bo- lana — samega prestrašenja in še dolgo po tej dogodbi ni imela pravega teka. Korenit odgovor. ,Je li res, da pridejo Slovenci kakor mlade mačke celo slepi na svet?“ vprašal je Nemec slo¬ venskega kmeta, da bi ga zbadal. „Seveda je res“, odgovori celo resno kmet, „a zato pa pozneje tem bolje vidijo, tako, da na prvi pogled takega zabitega norca, kakor ste vi, znajo ločiti od drugih pametnih ljudij.“ Bržčas je imel prvi dovolj odgovora, kajti brez kake opombe šel je svoj pot dalje. Čudno razlaganje. V nekem kraju bral je krčmar v sv. pismu sledeče besede: „Ce te kdo udari za uho, podrži mu koj še drugo plat lica, da se ne bo več jezil." Krčmar pove ta izrek sosedu, ki je ravno pil svojo četrtinko vina in ga vpraša, ako bi bil on tudi istega mnenja. Ko mu ta pritrdi, odmeri mu krčmar brž jedno zaušnico in glej, sosed podrži res drugo plat lica še za drugo zaušnico. Nato pa reče: „Vidiš, sveto pismo pa še pravi, da se mora vračati tudi in sicer s tisto mero, s katero smo dobili posojeno." Klač! Klač! — in že je imel tudi krčmar svoji dve zaušnici. =-=S 15 5>-c Tujec, kateri se je bil za nekaj dni naselil v sosedni sobi, pošlje svojega slugo gledat, kaj v prvi sobi tako harmonično poka. Kmalu vrne se sluga in smeje naznani go¬ spodu: „krčmar in sosed razlagata si stavke iz svetega pisma!“ Zamenjava. Na njenem obrazu poprej so cvetele Rudeče le rože in lilije bele; Zginile so rože, le bela so lica, Ker možu rudeča je — nosa konica. Ni vprašal po redu. Imeniten višji častnik pregledoval je vedno tu in tam cele vojaške oddelke. O taki priložnosti ni gledal samo, če so vojaki dobro izurjeni, ampak če so tudi zadovoljni, kar pa je poizvedoval vedno le po vojakih samih. Nekoč pripelje se tudi ta general v večje slovensko mesto. Domači častniki so dobro vedeli, da ne bodo slovenski vojaki novinci znali odgo¬ voriti na nemška vprašanja, a ker so vedeli red, po katerem je general izpraševal, zato so vojake že prej na pamet naučili te razne odgovore. Stavil pa je general vedno le tri vprašanja in sicer: „Koliko si star?“ — „Kako dolgo že slu¬ žiš?" — „Dobiš res kruh in plačilo vedno redno ?“ Nek vojak bil je toraj naučen odgovoriti tako le: »Koliko si star?" — „Dvajset let." „Kako dolgo že služiš?" — „Dva meseca." »Dobiš res kruh in plačilo vedno redno?" — „Oboje je res, gospod general!" ■"S 16 8*-° Naključje nanese, da pride general ravno k temu vojaku in ga začne izpraševati, toda v neko¬ liko drugem redu. Ker ga pa vojak tako ni raz¬ umel, zato se ni brigal za vprašanja ter je odgo¬ voril po vrsti, kakor se je bil naučil, tako le: „Kako dolgo že služiš ?“ — „Dvajset let!“ „Kaj vraga, koliko si pa star?“ — „Dva meseca!“ .,To je pa že več, kot neumno! Zdaj ne vem, si li ti norec, ali sem jaz norec ?“ •— „Oboje je res, gospod general!“ Dve goski. Gospod Podplat peljal se je lepega poletnega večera se svojo v ženo in hčerkico iz bližnje vasi nazaj v mesto. Žena njegova bila je kupila dve gosi, kateri ste ležali zadaj na vozu. Ko se pri¬ peljejo v mesto, pristopi uradnik ter vpraša, ako nimajo česa na vozu, o čemur bi moral gospod Podplat plačati vžitno dačo, katera se pobira v večjih mestih. „Kakor vidite, imam dve goski na vozu“, odgovori gospod Podplat. Uradnik pa, kateri ni videl perutnine, misli, da je gospod v šali menil obe ženski in odgovori smejč: „Le odpeljite se, gospod! Za taki živinici ni treba plačati vžitne dače.“ Nekoliko narobe. „Velblod more osem dni delati, pa ne pije nič!“ pripovedoval je gospod Omrzel svoji ženi, ki je bila kaj dobra pri jeziku. »-<£ 17 &—<■ „Ah kaj, to še vse nič ni!“ zavrne ga žena, Jaz poznam še celo velbloda, ki zna celih osem dni piti, pa ne dela nič!" Gospod Omrzel molči na ta poklon — dobro ga je umel. Šaljivi črevljarček. Črevljarski učenec nesel je na ulici posodo, v kateri je bila prej mast. Posoda sama bila je še zdaj zunaj prav umazana in mastna. Ko zavije deček okoli ogla, zaleti se v svoji naglosti v ime¬ nitnega gospoda, ki pa je bil neizrečeno suh. „Tepec, v ali ne moreš nekoliko paziti!" zadere se gospod. Crevljarček pa mu porogljivo reče: „No, no! Ne razkačite se toliko! Meni se celo tako zdi, kakor bi vam nekoliko masti celo nič ne škodovalo; saj ste suhi, kakor kneftra mojega mojstra." Vsacemu enako pravico. K sodnijskemu uradniku pride kmet ter reče: „Gospod sodnik, vaša krava sunila je na paši mojo tako hudo, da je — crknila. Ali morem zdaj od vas zahtevati odškodnine?" Uradnik: „Nikakor ne, dragi prijatelj! Saj nisem jaz tega kriv, kar stori moja krava!" Kmet zvito: „Glejte, ker ste me tako lepo podučili, hočem vam resnico povedati. Cela reč bila je namreč nekoliko narobe, ker je moja krava vašo ubila." „Kaj?“ skoči uradnik kvišku. „Vaša je mojo sunila? Koj mi plačajte živinče!" Šalj. Slov. 2 »-<5 18 S>-^ „Ha, ha!“ smeje se kmet, „to bi bilo pa res lepo. A jaz mislim si po vaši izjavi tako, kar je za vašo kravo prav, naj bode tudi za mojo — jaz torej tudi nič ne plačam! 11 Nekoliko robato. Moderna gospa v železniškem vozu (občut¬ ljivo): .Aloj Bog, moj Bog! Moji živci — moji živci! Ce bo ta vlak še dolgo tako žvižgal, tedaj ali oglušim ali pa znorim.“ Delavec: „No, no! Kakor se mi zdi, zgodi se lahko le še to, da oglušite, kajti — znoreli ste že zdavna. Ali si pa morda mislite, da bode želez¬ niški stroj radi vas žvižgal pesmico „Po jezeru bliz’ Triglava^, ali pa celo kako opero, kakor so „Teharski plemiči ?“ Pijančeva logika. Pijanec (svojemu klobuku, ki mu je bil padel raz glavo): „Veš, dragi! Leži le mimo na tleh, bodete že kdo pobral. Jaz tega ne storim; kajti če te hočem pobrati, padem tudi jaz — padem pa jaz, tedaj pa mene nihče ne pobere. Bolje je torej, da grem dalje brez tebe. Ostani mi zdrav!" Večja vrednost. Dva poštenjaka sta se nekoč prepirala, kdo je več vreden, solnce ali mesec. „Glejreče jeden, „mesec je več vreden, kot solnce, ker nam sije ponoči, kadar je tema. Solnca pa bi že ne bilo toliko treba, ker nam sveti po dnevu, kadar je itak svetlo.“ 19 St-« Če človek ne ve. „0h, predraga in premila gospica! Kako iskreno poljubil sem znamko na ovitku vašega miljenega pisma, katero sem bil zadnjič od vas prejel. Še celo zavidal sem znamko radi velike sreče, da ste se je dotaknili vaši sladki ustni, predno ste jo prilepili na ovitek. Ta porok svoje iskrene ljubezni naznani vam Vaš do smrti vdani J o ž e k.“ Tako je zaječal nadepolni gospodič v pismu, katero je pisal svojemu idejalu. Kako mrzel pot pa je oblil zaljubljenega mladeniča, ko je dobil od gospice ta le odgovor: „Obžaljujem vas, pretirani norček, ker ste pi¬ semsko znamko zastonj poljubovali. Prilepila je nisem namreč jaz na ovitek, ampak moja stara postrežkinja Špela, — (saj jo poznate, nekoliko šepasta in krofasta je), — ki je odnesla moje pismo na pošto. To vašo nemilo nezgodo na¬ znanja vam Vaša Vam posmehujoča se Klara." Trojna kri. Ko Noa vrt si je zgradil Ter vanj trtice je vsadil, Hotčl je, naj močnč bodo In ni zalival jih z vodč. Posode pa imel je tri, Bild je v vsaki druga kri, To kri on skupaj vso je zlil In ž njo je trtice pojil. 2 * 20 E5=—° In te so zrastle kaj močno, Rodile žlahtno so blagč, A kdor je vživa, ta spozna, Da v sebi trojno kri ima. Nekojega tako rekoč Navdaja leva čudna moč, Bi stepel rad se vsaki čas, Tudi rjoveč je njegov glas. Neslano mnogi govore In prav oslovski se drže, Kadar smej6 se, rigajo — Z ušesi le ne migajo. Se tretji so, ki pevajo In tako razodevajo, Da v vincu so popili ti Res ptičev pevcev pevsko kri. Idilično življenje. Ona rada pesnikuje, Za romane misli snuje, On, ki pazi na otroke, Dela ima polne roke. Zjutraj ona „promenira“, Duhovito „konverzira“, On doma pa se požuri, Da pomete in zakuri. Po obedu si počije Ona, on pa naj pomije, A—Bog varuj —ropotati, Kdo bi takrat mogel spati! Ko gospa so se naspali In po sobi pošetali, Takrat mož se v sobo vrati In ji mora knjige brati. A najhuje moža bode, Kadar njene proizvode Mora mirno poslušati, „Lepo, krasno!" zdihovati. On potem ji skuha kavo Temno, črno, ne rujavo, Ona pa se spreobleče, Na obiske da poteče. °-~° „ Gospod duhovni oče, jaz kradem!“ spove¬ duje se dalje. „Pri spovedi govori se v preteklem času in se reče: kradel sem!“ pouči ga spovednik. A že je imel tat uro v žepu in zato brž po¬ pravi svojo napako in reče: „Da, gospod, vkradel sem!“ „Kaj pa si vkradel ?“ „Gospod, zlato uro z verižico ! £< „Vidiš, če se hočeš prav poboljšati, moraš uro kot vkradeno blago vrniti." „Gospod spovednik, tukaj je ura! ££ Tat po¬ moli vkradeno reč duhovniku, kateri je pa ne pogleda in reče: „Kaj bodem jaz z vkradeno uro ? Jaz je nočem ! ££ „Oh gospod, kaj pa naj storim, ker tisti, ka¬ teremu sem uro vkradel, nje noče nazaj?" zdi¬ huje tat. „Če je pa noče nazaj — kar je gotovo čudno — tedaj jo pa obdrži!“ „Hvala! ££ reče še tat, ko je bil se spovedjo gotov in se umakne. Ko hoče spovednik kmalu potem na uro po¬ gledati, spozna celo prevaro in skoči iz spoved¬ nice, a o tatu ni bilo nobenega sledu več. Draga slika. Imeniten slikar stopal je za kratek čas po ulicah Dunajskega mesta. Tu pride do hiše, v kateri so ravno razprodajali pohištvo uboge vdove,, katera ni mogla najemnine plačati. Surovi gospodar sam kupoval je najraji ter je gledal, da spravi celo ropotijo na se. Ravno pride stara, zakajena “-<8 30 S ^= podoba na vrsto. Ceni se na eno krono. Slikar pa stopi bliže, začne podobo ogledovati in zakliče: „Jaz dam dvajset kron!" Brž zakliče gospodar sam: „Petdeset kron!* „Sto kron!" oglasi se slikar. „Dve sto dam pa jaz!“ zadere se zopet go¬ spodar. Tako sta poganjala ceno vedno više, dokler ne obljubi gospodar pet sto kron. Ker slikar molči, dobi prvi podobo. Brž stopi k slikarju in mu reče: „Gospod, kdo pa je slikal to staro podobo, ker ima za vas toliko vrednosti ?“ „Tega vam pač ne morem povedati!“ bil je odgovor. „Koliko je pa tedaj vredna ?“ — »Ko¬ liko? Hm!" „Se ene krone ne!“ „Čemu ste pa jo hoteli za štiri sto petdeset kron kupiti ?“ „Ker sem vedel, da bodete vi še več ponu¬ dili in ker sem vas hotel kaznovati za vašo ne- vsmiljenost. Vdovi bode nekoliko pomagano in sama bode tako pametna, da si poišče druzega stanovanja." Peklenski ogenj. Vojaški duhovnik bil je nekoč pri veliki vo¬ jaški vaji, kjer se je posebno grozno streljalo, navzoč. Po končani vaji približa se mu general in mu reče: „Gospod, kaj ne, danes ste si pač lahko predstavljali peklenski ogenj!" „Da!“ odgovori duhovnik, ki je dobro poznal svojega moža, »posebno, ko sem vas, gospod ge¬ neral, videl sredi ognja!" ^0 31 3 « Nadležno posojilo. Prebrisan rokodelčič potoval je z nekim Židom v bližnje mesto. Razun male torbice moral si je še nesti težek plašč. Ko prideta do prve gostilne in spijeta vsak svojo četrtinko vina, reče roko¬ delčič: „Moj Bog, zdaj nimam nič denarja, da bi plačal. Bodi tako dober in posodi mi goldinar. Kadar prideva v mesto, hočem ti ga vrniti.“ Žid mu seveda noče posoditi, dokler mu roko¬ delčič ne zastavi plašča. V potu svojega obraza vleče potem Žid zastavljen plašč do mesta, roko¬ delčič pa prav polahno stopa se svojo torbico. Ko prideta do zaželjenega kraja, seže rokodelčič v žep in privleče iz njega goldinar, katerega vrne upniku rekoč: „Tukaj ti vračam posojeni goldinar in se ti prav lepo zahvaljujem, da si mi moj plašč tako daleč zastonj nesel!" Imenitno naznanilo. Pred kratkim bila je ura ukradena, katera je vredna petdeset goldinarjev. Če jo tat nazaj pri¬ nese, povemo mu zastonj, kje lahko ukrade uro, katera je vredna dvakrat toliko. Slabo maščevanje. Nek mesar imel je za soseda peka, kateri je bil na glasu, da peče jako mali kruh. Ko gre ne- cega dne mimo pekarije, pride mu pek nasproti in ga vpraša: „No, sosed, od kod pa prihajaš ?“ „Od kod? Pri tebi kupil sem si dva hleba kruha!" 3 - < S 32 3“-° „Kje pa ju imaš?“ „Pod kapo ju nesem; imata ravno dovolj prostora." Pek vtakne robato šalo v žep in molči, a misli si, da že pride čas, ko se hoče maščevati. In res, srečata se črez nekaj dni na ulici. Ker pa pek nič ne reče, vpraša ga mesar: „No, sosed, od kod pa prihajaš?" „Pri tebi sem bil in sem si kupil telečjo glavo!" „Tako; če je pa ni nikjer videti!" „Le poglej sem, tukaj pod kapo jo imam!" odreže se pek in gre vesel dalje, misleč si, da se je res dobro maščeval. Pa tudi mesar se je sme¬ jal, misleč si: „Imaš jo res pod kapo." Čudna bolezen. Konjski mešetar se je bil že tako izvežbal v lažeh, da se je navadno pri desetih besedah jednajstkrat zlagal. Necega dne zboli; žena pošlje po zdravnika. „Kaj pa je vašemu možu?" vpraša vstopivši zdravnik. „Gotovo se ga je bil preveč nalezel!" „0 ne, gospod, bil je poklican k sodniku za pričo; a ker je moral cele pol ure samo resnico govoriti, dobil je mrzlico." Nesrečen medved. Medved bil je prodrl v neko hišo. Žena, ki je bila sama doma in ker je bila temna noč, misli, da je prišel njen mož pijan domu. Ne da bi vžgala poprej luč, tekla je v vežo in začela obdelavati »-'S 33 S« medveda, da je bilo groza. Ko se medved konečno žene oprosti, popiha jo jednajst ur daleč, brez vsake zamude. Mislil pa si je: »Ubogi mož, ki ima tako ženo!" Bil je pa tako razdelan, da so se ga drugi medvedi sramovali. Čudno mnenje. Ko je Jurce prišel prvikrat v mesto, srečal je imenitnega gospoda s svitlim visokim cilindrom. „0 joj!“ začudi se Jurče, „pri nas ,biksamo‘ le črevlje, tukaj pa tudi klobuke. “ Izpraševanje vesti. „Kako pa ti, Jaka, vest izprašuješ ?“ vpraša župnik pri izpraševanju že odraslega možakarja. Jaka: »Predno grem k spovedi, naklestim vselej svojo ženo prav pošteno in v svoji jezi našteje mi ona vse moje grehe in tudi take, ka¬ terih bi se sam nikdar ne spomnil.' 1 > Ovce bo pasel. Na Koroškem se je kmetu rodil sin. Ker je bil slab in da bi brez krsta ne umrl, nese ga še tisto noč h krstu. Na župnišču trka na vrata; go¬ spod župnik odpre okno. „Kdo trka?" — „Jaz, gospod župnik!" — „Kaj pa iščete o tej uri tukaj?" — „Prosim, da bi krstili mojega sina!" ■— „Ce je že taka sila, pa pridem; samo pojdite še po cerkovnika, da pripravi kamen in sveče." Šalj. Slov. 3 »—S 34 3« „0 gospod, kdo bo tako zamujal; saj ni treba takih ceremonij za mojega sina. Kar skoz okno ga oblijte, bo že veljalo: saj bo gonil samo ovce past." Oče in sin. Oče in sin sta iskala svoja dva zgubljena konja, vsak na svojem hribu. Crez kaki dve uri zavpije oče proti sinu: „Hoj, hoj, Jaka ali si našel konje ?“ „0 ne, a še nekaj boljšega!" „Kaj pa?" „Tri ptiče kose; dva sta mi ušla, tretjega pa lovim." Medsebojna kritika. Pisar (gledaje skoz okno): „Sedaj vidim sedeti onega zidarja že tri ure tam na strehi one hiše, pa še rok ni premaknil, da bi kaj delal. Jaz res ne vem, čemu dobivajo prav za prav ti ljudje plačilo!" Zidar (gledaje v okno pisarjevo): „Zdaj vi¬ deni že tri ure stati tistega pisarja pri oknu, pa ni peresa ni namočil v črnilo, da bi pisal. Jaz res še vem, čemu dobivajo taki ljudje vsak mesec svojo plačo!" Prepričal jih je. Nekateri neverneži vprašali so duhovnika, čemu so angelji v Jakobovih sanjah hodili po lestvi v nebesa, češ saj so imeli peruti. A ta jim hitro odgovori: „Nesli so kopico nevernežev v ekel in tam so si peruti ožgali!" °-<3 35 S*-« Gotovi uzrok. Očetu, ki je imel zalo hčerko, zdelo se je čudno, da dobiva ta vedno toliko pisem. Iz rado¬ vednosti odpre necega dne pismo, katerega je bil prinesel pismonoša in je prebere. Hčerka se zelo čudi, ko je dobi odprto v roke, ter se začne na pošto hudovati. Oče pa ji reče: „Pošta pač ni nič kriva, ampak poljubki, ka¬ tere ti nekdo v tem pismu pošlje. Oni so namreč tako vroči, da so celč pečatni vosek raztopili." Tako je. Župnik (nekemu faranu, kije zelo pil): „Se li ne sramujete vedno biti pijani, saj še ži¬ vina ve, kedaj ima zadosti, in pusti vodo." Pijanec: „Da, gospod župnik, z vodo je pa vse drugače; kajti tudi jaz vem, kedaj imam zadosti — če pijem vodo!" Nemogoče. Andrej: „Koliko staviš, da jaz danes in jutri ne umrjem?“ Jakob: „Ne bodi predrzen; kako te lahko Bog kaznuje!" Andrej: „Koliko pa plačaš, če ti dokažem, da je nemogoče?" Jakob: „Kaj mi hočeš dokazati ? Plačam pa vendar dva litra!" Andrej: „Zdaj me poslušaj! Sam veš, da je nemogoče dvakrat umreti. Jaz sem rekel: da¬ nes in jutri, torej dvakrat; če bi bil jaz rekel: danas ali jutri, potem bi bila stava tvoja, tako pa moraš uvideti, da je moja!" 3 «= “D 36 Novodobni inserat. Moja hčerka Mica je na mojem najboljšem vozu zbežala s sosedovim sinom; kdor ju sreča, naj ju le pusti; samo voz naj mi pripelje domu, za kar dobi gotovo in dobro plačilo. Kaj je smola. Smola je, ako gre kratkovidnež na bal ali pa v gledališče, pa očala doma pozabi. Smola je, če je kdo v družbi, pa ima nahod, robca pa ne. Smola je, če se kdo spomni v trenutku, ko bi moral resen biti, na zdravo šalo in se mora smejati. Smola je, če zaljubljenec prav občutno poje pod oknom svoje izvoljenke, potem pa druzega dne zve, da je ni bilo doma. Smola je, če mislimo, da gre pred nami do¬ ber znanec in mu prijateljski potrkamo na ramo; ko pa se dotičnik ozre, vidimo, da je krojač, ka¬ teremu smo še dolžni na obleki. Smola je, če hočeš gospodični uljudno robec pobrati, a ti v istem trenotku hlače poknejo. Smola je, če kdo v svoji razmišljenosti vtakne gorečo smodko narobe v usta in se na jezik speče. Smola je pa še hujša, ako bi kdo rad smodko kadil, pa je nima. Smola je, ako moramo kaj plačati, pa smo denar doma pozabili. j °-$ 37 S« Tehten izgovor. Desetnik: „He, ti vojak Lemež, kaj pa iščeš tukaj zadaj pri vozovih za bolnike — in še celo tornister si odložil! Takoj se podaš naprej v svojo vrsto in pričakuj jutri zasluženo ostro kazen!“ Vojak (tiho): „ Veste, gospod desetnik, moja mati so mi naložili v tornister za vas, veste za vas celo svinjsko kračo — in zato težko dohajam druge, zato sem tudi tornister odložil." Desetnik (zdaj jako rahločutno): „Glej ga no! Čemu mi pa prej ne poveš, da težko dohajaš druge — da si bolan. Zdaj seveda, ko si se javil, je zopet vse dobro. Saj me poznaš, da od svojih ljudij nikoli kaj nemogočega ne zahtevam. “ Poezija in proza. Mladenič, ki se je bil prvič zaljubil v zalo devojčico, napiše ji jako rahločutno pesmico, iz katere pa posnamem samo sledeči dve vrstici: „Neznana moč celega mene pretresa, Ko gledam v velika ti črna očesa.. Ko je pesmica zgotovljena, prepiše jo nadepolni pesmarček na fin papir in jo pusti na mizi. Ko jo pozneje spravi v ovitek in na pošto, ne zapazi, da je nekdo popravil prvi dve črki zadnje besede. Lahko si mislimo, kak obraz je naredila deklica, ko je čitala: „Neznana moč celega mene pretresa, Ko gledam v velika ti črna ušesa...“ «->5 38 S>-o Kopica nagrobnih, napisov. Tu počiva v zemlji hladni Višnjegorski sodnik Broz; Nosil črne je očale, Znak, da bil je moder mož. Pred božičem pa, ko lani Od sveta je vzel slovo, So mu stavili Višnjani Ta le kamen nad glavo. # # Tu leži Stanič; Star krčmar je bil Marsikojo grenko Čašo je popil. Nosil prej na pasu Je od kleti ključ, Zdaj pa v raju sveti Mu nebeška luč. Dvajset let že tu prebiva Rajni Cene, kup’c prediva. „Cvenka“ ’mel je celo vrečo, Vendar jedel je le lečo. Zdaj pa v luknji tej on spava, To zasluga zanj je prava. Tu leži Martin Ambrož; Hodil vedno je po svetu Ino nosil razno blago Je po zimi in po letu. >-<3 39 S > -° Ko prišel je enkrat s pota, Nam je brez bolezni vmrl, Duša šla je gor v nebesa, Telo je pa grob požrl. * # # Poznali vsi dobro ste Petrov’ga Jaka, Za kojim hodila deklina je vsaka; A ko se oženil je z Bobkovo hčerjo, Imel je kaj kmalu že zadnjo večerjo. Ah preljuba moja Meta, Zdaj ne piješ več kofeta! Pa čemu si hruške brala, Da si z veje na tla pala? Večna luč naj tebi sveti Z drugo mirno mi živeti Ni mogoče, ker — pretepa Noč in dan me kar — iz lepa. Kakor nag na svet sem prišel, Tako nag sem tud’ odišel; Torej nisem nič zgubil, A še manj kaj pridobil. Na svetu smo. Po travnikih hodil Je vdovec vesel, Zavitko je smodil In glasno si pel. „Tri krate tri leta Oženjen sem bil, Pelinovga cveta Dovolj sem povžil. »-<5 40 S" O vražja samica Sam Bog te je vzel, Najhujšega lica Me on je otel. Če sodčeva roka Te v pekel spodi, Sam škratelj te spoka Od svoje peči. Po peklu, po nebi Po ptičje skakljaj: Ne pridem več k tebi Ni v pekel, ni v raj. Nič več me ne vname Zdaj ženski ves cvet, Naj_ zlodej me vzame, Če snubil bom spet.“ Tako po livadi Jeseni je pel, A druge spomladi Spet babo je vzel. Pijančeva filozofija. Če pijem rad vino Vsaj nekaj imam, In žreti le vodo Nikar ne poznam. Saj: vino le piti, Dovolj ga povžiti In enkrat umreti Je bolje, kot žreti Vodo in trpeti, Pa vendar umreti. Dvojna glava. Kmet in gospodič stala sta v Marijini ali tako zvani nemški cerkvi v Celji za oltarjem in si ogledovala mrtvaške glave celjskih grofov, ki so tam skoz stekleni okvir videti. Kmetič, ki bi bil rad vedel, katerega grofa je ta ali ona glava, “—'S 41 3*-° začne gospodiča, kateri pa sam nič ni vedel, iz¬ praševati. Ta vendar si misli, naj pove to ali ono ime, kmet tako ne ve in mu bode verjel. Jedna izmed prvih glav bila je torej grofa Ulriha, druga Friderika i. t. d., ko pa pokaže kmetič na zadnjo manjšo glavo, spozabi se gospodič in imenuje zopet grofa Ulriha. Kmetič pa, ki je imel dober spomin, opomni hitro: „Ja, glejte, glava grofa Ulriha je ja tista velika tam, kakor ste prej rekli!“ Gospodič pa ni v zadregi in se kratko odreže: „Imate prav, oče! Toda ta velika glava je grofa Ulriha, ko je že bil star, ona mala tam pa, ko je še bil mlad.“ Lahka smrt. Staremu Florijanu ni bilo več živeti; šel je tedaj se obesit. Da bi ga pa vrat, kateri največ trpi pri obešencih, preveč ne bolel, ovil si ga je s podbradkom vred v mehek robec. Vrv pa je poprej še dobro namazal s kurjo mastjo, da je bila dovolj gibka in tako ga gotovo nič ni moglo boleti, ko je šel na drugi svet. Današnje junakinje. „ Mink a, prosim te, samo en poljub ! tc dejal je mladenič svoji izvoljenki. „Ne, ne morem, se sramujem! Nisem še ni¬ koli moža poljubila! — Lahko noč!“ Ločila sta se. France korakal je po široki ulici, ona pa je hitela proti bližnji hiši. France se je natihoma zahvaljeval boginji sreči, ki ga je obdarila s tako uzorno deklico. Mina pa je, odurno smejaje se, stopila v svojo sobico, po koji se je valjal — njen trileten sinček. 42 S* -0 V resnici ni lagala: še nikoli ni poljubila moža, ker še ni bila omožena, toli večkrat pa gospoda Bogatoviča. Mali škodoželjne! S trije: „No, kako si se kaj kratkočasil na vašem včerajšnjem izletu ?“ Deček: „Oh izvrstno, gospod strijc! Moja starejša sestra padla je v mlako, oče so si na močnem trnu svoje najboljše hlače raztrgali, moj brat je po naključji dregnil v veliko osje gnezdo, da so ga vse grozno opikale, sosed vsedel se je s svojimi belimi hlačami na trato in je moral z zelenim zadekom iti domu, materi pa je odnesel vrh neke skale močen veter njen novejši klobuk, katerega ni bilo več moč najti. Glejte, strijc, drugi so se cel pot jezili, jaz pa sem se cel pot smijal.“ Resnice v pregovorili. „Dež za solncem mora biti!“ rekel je pijanec, ki se je vračal po noči domu in je v trenutku, ko se je luna skrila za oblake, padel v mlako. „Čas vse rane zaceli! ££ Ta pregovor čital je imeniten zdravnik in pripomnil: „Torej je čas največji goljuf sveta, ker nam sicer rane zaceli, a naposled nas pa vendar vse — podavi.“ „Dati je bolje, kot vzeti!“ vzkliknil je nekdo, ko je dobil prav gorko zaušnico. °-'S 43 S*-° „Po slabej tovaršiji rada glava boli! ££ pravi star pregovor. „A po predobrej tudi!“ dostavil je dijak starega kopita, ko se je druzega dne prije¬ mal za najvišji del svojega telesa, ki vsled prebe¬ dele in prepite noči ni bil nič kaj zadovoljen. V>. jW; „Ura, enkrat zamujena, ne pride nobena!“ de¬ jal je tat, ko je v železniškem vozu potegnil spe¬ čemu gospodu zlato uro iz žepa in je potem še o pravem času petč odnesel. Ko pa je o neki drugi priložnosti imel mnogo opravka z odpiranjem že¬ lezne denarnice, tolažil se je — in ne brez uspeha — s pregovorom: »Potrpljenje železne duri prebije!" »Vsak je svoje sreče kovač!“ Toda le ta¬ krat, če mu boginja sreče meh goni. „Dobri prijatelji so kakor ogledalo ! ££ vzdih¬ nila je starikava, prej nekdaj lepa ženska, „kajti od dnč do dne postajajo — bolj surovi." w »Vsaka dobra beseda najde dobro mesto! ££ To si je mislil mlad mož, ko je obletaval Poncija in Pilata ter si iskal — protekcije. Nekaj najboljših Nasredinovih burk. Arabec Nasredin imel je jako hudo in sitno ženo, s katero se ni mogel nič kaj razumeti. Ne¬ koč proti večeru nastane med njima velik kreg in — pretep. o-^S 44 Eh- 1 Sosedje, ki so vse slišali, vprašajo druzega jutra nezadovoljnega zakonskega: „Kaj pa sta imela sinoči z ženo, da je bilo toliko hrupa in da je naposled nekaj zropotalo po stopnicah?" „Kaj sva z ženo imela? Nič! Samo nekoliko divja je bila po stari navadi in ker si ni vedela pomagati v svoji hudi jezi, vdarila je po mojih hlačah s tako silo, da so se zvalile po stopnicah." „Ah, kaj nam boš lagal! Če bi bila žena same hlače potočila po stopnicah, tedaj bi ne bile toliko ropotale!" „No, če pa že hočete in morate vse vedeti in tudi to, kar vas celo nič ne briga, povem vam tedaj golo resnico!" godrnja Nasredin in nada¬ ljuje: „Moja žena potočila je res hlače po stop¬ nicah, a da so naredile toliko ropota, tega sem kriv jaz sam, ker sem — v njih tičal!" Nasredin zajaše nekoč svojega osla, pa na¬ robe in tako je bil proti oslovemu repu obrnjen. Ko tako jezdi po mestu, smejejo se mu seveda vsi mimogredoči ter mu pravijo: „Ti ja ne sediš prav ^na oslu — ti si se ja narobe vsedel na osla!" Šaljivec pa jim zatrjuje: „Kaj vi veste! Jaz sam sedim celo prav na oslu, tudi sem se celo prav na osla vsedel, pa kaj hočem, ako je takrat narobe stal. Osel je torej kriv, ne jaz!" Ko je bil Nasredin še mladenič, padel je bil necega dne v vodnjak. Oče, kateri je to videl, priskoči k robu, pa si v prvem strahu ne ve po¬ magati. Prime se za glavo in začne kričati: „Moj Bog, moj Bog, kaj mi je storiti?" <«5 45 8 »-° Našega šaljivca pa nagajivost še celo v tej nevarnosti ne zapusti. Hitro zakliče očetu: „Oče, veste kaj? Le nekoliko še počakajte! Jaz grem takoj po dolgo vrv in vas bom tukaj noter potegnil. “ Te besede so pomagale in oče je vedel, kaj ima storiti. ' •><- Ko je bil naš šaljivec nekoč v hudi sili in ni imel že kaj jesti, pograbi lestvo, hiti ž njo k vi¬ sokemu obzidju tujega vrta in spleže po lestvi na zid in po njej dalje v vrt. Že si hoče nekoliko sadja za lačen želodec natrgati, ko vidi posestnika prihajati. Ker mu ni moč več uteči, vsede se hitro poleg lestve na tla in pričakuje gospodarja. „Kaj iščeš v mojem vrtu ?“ zareži se ta nad njim. v Šaljivec pa mu mirno odgovori: „Lestvo pro¬ dajam, če jo kupite!“ Gospodarja posili smeh in podari mu sadja, kolikor ga je mogel Nasredin nesti. Nevedneži izpraševali so necega dne našega šaljivca, kaj se zgodi z luno o mlaju. Ker je vedel, da jim tega ne more dopovedati in ker sploh ni hotel mnogo govoriti, zlaže se jim celo kratko tako le: „0 mlaju vzame ljubi Bog luno, razreže jo na drobne kosce in iz teh naredi majhne zvezdice, katere svetlijo potem na nebu.“ Tako se je na kratek način odkrižal nad¬ legovalcev, ki so mu seveda vse verjeli. »-=5 46 £>-' Nasredin, ki je imel nekoč na svoji strehi nekaj popravljati, pade po nesreči na tla in se močno pobije. Na njegov krik prihite od vseh stranij sosedje in drugi ljudje, zanesejo ga v hišo in ga začnejo nadlegovati z vprašanji: „Kaj si pa delal, da si dol padel? — Kje te boli? — Kaj te boli? — Te hudo boli? — Si se hudo vdaril?" To govoričenje in izpraševanje je jezilo ša¬ ljivca in ker mu tudi vsled bolečin ni bilo govo¬ riti, zato vse skupaj nevoljno zavrne: „Čemu me toliko izprašujete po nepotrebnem! Kdor hoče ve¬ deti, kako in kakšna je taka reč, gre naj sam na streho in naj — pade ž nje!“ * # * Nasredin bil je necega večera v veseli družbi, v kateri je moral vsakdo kaj doživelega povedati. Mnogo se je seveda tudi lagalo. Ko pride na njega vrsta, začne pripovedovati o veliki in grozni ne¬ sreči na morji. Pripovedoval je tako-le: „Nekdaj zasačil nas je na morji hud vihar, ki je začel ladijo grozno metati sem in tja. Grmelo in bliskalo je strašno, dež pa je lil kar curkoma. Nakrat zadene ladija na veliko podvodno pečino in se hipoma razbije in potopi. Ni jeden človek, ni jedna reč in sploh nič se ni rešilo, vse je šlo na dno morja.“ Začudeni vprašajo ga zdaj znanci, kako je vendar on pri življenji ostal, kako se on rešil. „To vam lahko pač celo kratko povem!“ od¬ govori šaljivec, „jaz sem se namreč rešil in pri življenji ostal, ker — nisem bil na tisti ladiji!“ »-=5 47 S« Nasredin bil je zelo trdne in močne postave. Nekoč gre z dvema sopotnikoma skozi puščavo. Spremljevalca bila sta že jako trudna, a ne tako naš nagajivec. Meni nič tebi nič naložita slaba popotnika dobrovoljnemu tovarišu svoji suknji in drugo blago, pa ga začneta za nekaj časa zasme¬ hovati in mu zabavljati. Jeden mu celo reče: „Dragi tovariš, delava ti mnogo truda in mnogo nadloge, kajti oprosti, teža, ki jo neseš, je teža za enega osla!“ Šaljivec pa je dobro umel dvoumni govor in je reč nekoliko trpko zasuknil, ko jima je od¬ govoril: „Meni se pa dozdeva, da teža, katero sta mi naložila, ni teža enega osla, ampak dveh.“ Po teh besedah vrže blago po tleh in gre sam dalje. -v- Nasredin šel je nekoč v kopališče. Ker pa ni bil kaj dobro oblečen, niso mu hoteli strežniki postreči, misleč si: „Ta je videti ubožen, ne bode mnogo plačal.“ Ko Nasredin odide, plača začudenim postrež- nikom eno krono. Prihodnjič pa, ko pride zopet v kopališče, dobi najlepši prostor in najboljšo postrežbo, a pri odhodu plača samo dvajset vinarjev. Nezadovolj¬ nim in hudujočim se strežnikom pa reče: „Zadnjič plačal sem eno krono za današnje, danes pa plačam samo dvajset vinarjev za zadnje kopanje. Ni prav? Kaj hočete torej?" “-“S 48 £?>-<> Nasredin bil se je nekoč tako napil, da je obležal na uličnem tlaku. Policija ga najde v tem položaju in mu zakliče: „He — kaj je to! Hitro vstani in pojdi z nami na sodnijo!“ Šaljivec pa jim zavrne: „Oh dragi gospodje! Ne zahtevajte nemogo¬ čega! Ko bi jaz bil tako krepak, da bi lahko vstal in šel z vami, ne bil bi tukaj obležal in bi jo že bil davno domu pobrisal." Ob času neke vojske moral je tudi Nasredin v vojake. Takrat bila je pri Arabcih navada, da se je vsak zmagujoči vračal z odsekano glavo kakšnega sovražnika domov. To glavo nosil je nataknjeno na svoji sulici. Ko se pa naš mojster iz boja vrača, imel je na sulici mesto glave nogo. „Si li ti ubil tega, čegar nogo nosiš s sabo?" vprašujejo prijatelji šaljivca, dobro vedoč, da jih bode zopet navihal. Brž se Nasredin odreže rekoč: „Seveda sem ga jaz premagal! In čemu tudi ne? Mar nisem dovolj pogumen in močen? Da pa nimam njegove glave, ni se čuditi. Predno sem ga namreč ubil, odnesel mu je glavo že nekdo drugi. Ker torej te ni več imel, in ker tudi nisem mogel zvedeti, kdo mu jo je bil vzel, šel sem mirno nazaj in sem se moral zadovoljiti le z njegovo nogo." Nasredin zgubil je torbo. Da bi jo nazaj dobil, začne glasno po cesti izklicavati: „Ker sem svojo torbo zgubil, glejte, sosedje, da mi jo nazaj spravite. Če je ne najdete, že vem, kaj storim!" $ 49 8 >-<> Ljudje, ki so se bali njegove hudomušnosti, poiščejo kmalu torbo, misleč si: „Če je ne najdemo, tedaj nam šaljivec gotovo kaj naredi. Saj se je grozil, da že ve, kaj stori, ako ne dobi torbe nazaj/ Ko mu jo pa nazaj prinesejo, vprašajo ga radovedno: „Ti, povej nam, kaj bi bil storil, ako bi ne bili našli tvoje torbe ?“ Taka bojazljivost je dopadala Nasredinu in na glas začne se smejati, ko reče: „Kaj bi bil storil? — Hm! — Drugo bi si bil kupil/ Ko je bil Nasredin še učenec, šel je necega dne s svojo šolsko torbo na rami v šolo. Sreča ga takratni sultan in ker se mu deček dopada, nagovori ga: „Deček, kam greš?" „V šolo grem, gospod!“ odgovori učenec. „Ker si videti priden deček, vzemi ta-le zlat in kupi si zanj, kar hočeš/ Deček ga pa noče vzeti in reče: „Ce bi moj oče videli, da imam tako velik denar, tepli bi me hudč/ Sultan prigovarja dečku in pravi: „Le vzemi denar! Če te oče vprašajo, kje si ga dobil, pa reci, da ti ga je sam sultan dal!“ ,,Oče mi pa tega tudi ne bodo verjeli!" ugo¬ varja zopet deček. „Zakaj pa ne?“ vpraša začuden sultan. „Zato, ker še nikoli nisem slišal, da bi dal sultan samo en zlat. Če mi pa celo mojo torbo napolniš z zlati, potem mi bodo oče že verjeli, čegav je dar!“ odreže se prekanjeni Nasredin. Šalj. Slov. 4 ;> - < 5 50 S 5 —° Sultanu se dopade ta zviti in ob jednem umni odgovor. Vzame torej dečka s sabo in ga pošlje — s polno torbo zlatov domov. Nasredin bil je tudi velik pijanec. Prijatelji njegovi začnejo ga radi tega nekoč v družbi zba¬ dati in povpraševati: „Ti, povej nam, kolikokrat si se že vpijanil v svojem življenji ?“ „Radi bi vedeli, kolikokrat sem bil v svojem življenju pijan? O to vam pač celo lahko povem! Glejte, samo — enkrat sem se bil vpijanil v svo¬ jem življenji; trezen pa od takrat še do dandanes nisem bil.“ Neposlušna muha. Muha muho je svarila: „Preveč sladkorja poješ, Slabe zobe boš dobila, Saj to sama dobro veš!“ Ta svarilke ni slušala, Vedno sladkor jedla je; Kmalu pa je poskušala: Nauk prezirat se ne sme. On naočnike natakne In pogleda ji zobe, Šest po vrsti ji izmakne In še korenini dve. Kri sedaj pa muhi naši Hotela izteči je, Molj vsa usta ji zamaši, Le skoz nos še dihat sme. Zobje začnejo boleti Muho neposlušno to, Vsa čelust takoj skeleti Je počela jo hudo. Ker pa noče prenehati Ta prehudi zobni bol, Gre zdravnika si iskati: Bil doma je ravno molj. Slavni pa profesor grilec Zobe stavil nove je, Ta popravi muhi rilec, Ji naredi zobe vse. Muha spet je oživela, Bila zdrava je kot prej; Sladkorja pa nikdar jela Zdaj in tudi ni poznej. o—<3 51 S>— c Iskrica. Sive postanejo vendar le enkrat ti kitice črne, Polne vse prsi in gladko vso kožo čas enkrat požre: Vitka dekleta navadno debele postanejo žene, Oh — in tako poezija človeškega trupla zamre. Skopuhova smrt. Padel nekoč vam je v vodo globoko Daleč okoli vsem znani skopuh, Mčlel iz vode rokč na široko Je vtapljajoči se zdaj oderuh. V zadnjem trenutku pa sosed priskoči, Hoteč iz vode potegniti ga, Da pa res bode mogoče pomoči, Reče bogatcu, naj roke mu da. V svojem pa strahu, skopuh ne razloči, Kaj ravno sosed od njega želi, „Daj!“ ko beseda na uho mu poči, „Nič ne dam!“ reče in že se vtopi. Ženske kolesarice. Danes se že vsakdo vozi S tisto dvokolesnico, Tudi ženskam več ne grozi Tisto vozno se kolo. V prejšnjih časih so gonile Ženske že enako reč: So drdrale, ne zvonile, Ko so sedale za peč. Bil je namreč tistikrat Ženskam kolo — kolovrat. 4 * ^-=5 52 3 >-° Prezgodno pripoznanje. Grajski oskrbnik, kateri je kaj dobro znal mučiti svoje ljudi, šel je črez deželo. Ne daleč od graščine naleti na potok, kateri je bil pred neko¬ liko dnevi narastel in brv odnesel. Lahko bi bil šel oskrbnik preko široke, a zdaj zopet plitve vode, pa ker mu je bilo vroče, bal se je prehla- jenja. V tej sili dohiti ga jeden grajskih hlapcev. Ponižno sname klobuk pred strogim gospodom in je seveda takoj voljen na njegovo prošnjo nesti ga črez potok. Ravno pa, ko prideta do sredine, reče oskrbnik: „ Jaz ti bodem že dobro poplačal ta tvoj trud, a zdaj ti ga ne morem, ker sem prišel ob službo. Pa če postanem zopet oskrbnik, hočem se tebe spomniti!" Hlapec začuden postoji in reče: „Kaj niste več oskrbnik naše graščine?" „Ne, od danes ne več, ker sem nekaj malega zakrivil!“ Predno pa se oskrbnik prav zave, ležal je že sredi potoka, hlapec pa je stal na suhem in klical: „Dobro, da si mi povedal! Kadar boš zopet oskrbnik, potem mi pa reci; hočem te od tamkaj dalje nesti." To je bilo maščevanje nad prej tako hudob¬ nim oskrbnikom. Zasledovanje. Na pepelnično sredo bilo je v nekem časniku brati: „Včeraj zvečer na pustnem plesu vkradla je lepa deklica celo kopico — možkih src. Ker je «3 53 S »- 0 tatvina prestopek postave in torej prepovedana, in ker je dotična deklica s svojim ropom nati- homa všla, tako da se ne ve, kje je doma, zato se mora kazensko zasledovati. Da jo vsakdo spozna, podajemo tukaj popis njene osebe. Lasje so rumeni, kot zlato — oči so modre, ko jasno nebo — usta mala — ustne rudeče, kot črešnje — zobje beli, kot slonova kost — lice rudeče in snežno belo — roke male in mehke — postava ni mala in ne velika, vendar že več kot prikupljiva. Kot posebno znamenje navedemo lahko to, da se ji pri smehu naredita dve ljubeznivi ja¬ mici na njenih licih. Iz tega popisa lahko vsakdo razvidi, kako nevarna oseba je dotična deva. Vsak, komur jo je mogoče vjeti, vklene jo naj v zakon, da v pri¬ hodnjič ne bode več škodovala mladeničem in sploh neoženjencem. Zamenjava. Potujoči menih in ogerski kupec morala sta prenočiti v majhni krčmi. Imela sta skupaj jedno tesno sobo. Ker se je Ogru druzega dne mudilo, naroči krčmarju, naj ga pride že ob treh zjutraj budit. Krčmar pride ob določenem času in zbudi kupca. Ta skoči kvišku in se hoče obleči. Ker pa je bil še zaspan in v temi in naglici, pograbi me¬ nihovo kuto in jo obleče. Obleka se mu pa tako čudna dozdeva, da naredi luč in se začne v ogle¬ dalu ogledovati. „Zdaj je tepec krčmar zbudil meniha mesto mene!“ zamrmra nevoljen in — leže nazaj spat. «3 54 Sr— 0 Iz vseh kotov. Star profesor hotel je dijaka, katerega ni mogel videti, pri skušnji zbadati in ga vpraša: „Povejte mi vendar, kako dolgo more človek živeti brez možgan?“ Dijak mu mirno odgovori: „Ce mi, gospod profesor, poveste, koliko ste že stari, tedaj vam tako na primer lahko povem!“ Sinoči o polnoči šlo je več vinjenih dijakov prek glavnega trga. Naenkrat pade jeden izmed njih in zgubi — vsebino svojega želodca. „No, je bila li skušnja huda?“ „Seveda! Potili smo se, da je zunaj kar ka- palo od streh. Dva prijatelja sta si kupila konja. „Ko bodem jaz jezdil, bodeš ti šel, in ko bo¬ deš ti šel, bom pa jaz jezdil! ££ reče prvi. Drugi pa je bil s to pogodbo celo zadovoljen. Mož, ki ni bil s svojo ženo zadovoljen, pri¬ toževal se je o nji svojemu prijatelju. Slednjič še reče: „In če se postavim na glavo, ona se vendar ne bo poboljšala!“ „Ah kaj!“ zavrne ga prijatelj, „postavi se raji bolj trdno na noge, in videl boš, da bo po¬ stala drugačna ! ££ ^ 55 £r >—0 Ko je nek potujoči Anglež vprašal zamor¬ skega kralja, kakšni se mu zde Evropejci in kako se mu kaj dopadajo, začne se ta režati in od¬ govori: „Meni se Evropejci jako dopadajo in so prav dobri ljudje. Jaz sem namreč že dva pojedel!" Vojak, ki je bil zgubil v vojski obe nogi, rekel je v bolnišnici svojemu zdravniku: „Meni se godi celo prav! Kolikokrat sem molil k Bogu in mu priporočeval svojo dušo in svoje telo, na ti prešembrani nogi sem pa vedno pozabil." j)(c „ Daj te se fotografovati!" rekel je šaljivec gospodu, kateri je imel celo golo glavo, „vas nam¬ reč ne stane toliko, ko nas druge." „Kako pa to ?“ vpraša ga gospod začudeno. „Zato, ker že ploščo s sabo nosite!" % Nekdo obišče svojega prijatelja, kateri je bil tako pijan prišel domu, da si ni mogel sezuti črevljev, ko je šel spat. Zjutraj najde ga torej še obutega v postelji. „Kaj pa misliš, da greš obut spat?“ „Ah kaj!“ zlaže se mu prijatelj, „meni se je zdaj že več noči sanjalo, da hodim po steklenih črepinjah. Da bi se pa ne vrezal v nogo, pustil sem črevlje tudi črez noč na nogah." Dobra znanca. Gost: „Zdaj se teden dni ne bodeva videla." Krčmar: „Kako pa to? Ali mari mislite od¬ potovati?" »-<8 56 S *-” Gost: „To ne; ali ker je bila včeraj pri Vas svatba, trajala bo gotovo osem dnij, da razprodaste ostanke in — teh pa jaz ne maram. Prepričevalen dokaz. Ona: „Ti vedno trdiš da me ljubiš; ali ti pa smem tudi zaupati ?“ On (kramar): »Zaupati ? Ako mi zaupa Petri- čič, ako mi zaupa Souvan in ako mi zaupa Mayer mi moreš tudi ti zaupati.“ Žgance, žgance! Dva kmeta naročila sta si v neki ljubljanski gostilni ceno in tečno jed: žgance. Natakarica je razumela „piščance“ in jima je pečene piščance tudi prinesla. Prebrisana in varna kmeta sta to zmoto takoj uvidela. Vroče jima je prihajalo, ko sta zagledala tako imenitno in drago jed namestu priljubljenih žgančov. Komaj je natakarica odšla, je že prijel kmet jednega piščanca in ga v žep vtaknil, potem je zgrabil druzega in ga tudi v žep dejal. Takisto je storil tudi njegov tovariš. „Jih pa domov poneseva 44 , rekel je prvi. — Poklicala sta potem natakarico in jeden kmetov je začel: „Midva sva naročila žgance, žgance, ali vzela bova venderle peteline, samo bolj po ceni jih mo¬ rate dati . 44 Natakarica odgovori, da tu ni nič barantati, v tisti hip izvlečeta oba piščance iz žepa in vržeta na krožnik: „Jih pa nazaj v kuhinjo nesite ! 44 °—=3 57 &—° Slavljenec. „Kako ste danes radodarni in veseli!“ „Zakaj bi ne bil, saj sem danes slavljenec. 4 ' „Tako?“ „Da, danes je ravno 25 let, odkar mi je moja žena — ušla.. V lekarni. „ Prosim praškov za bolhe." „Za koliko ?“ „Kaj jaz vem — najmanj za par sto!" Spreten lovec. Pri lovskem čuvaju, ki je imel več lovskih psov na prodaj, ustavi se lovec: „Želel bi kupiti lovskega psa, ampak prav pohlevnega, ki se ne bo takoj jezil, če jaz nič ne zadenem! 1 ' Nenavadno zdravilo. „Soseda, Vaši štruklji imajo pa nekak čuden ukus!“ „Ne čudite se; zdravnik zapisal je našemu Janezku ribje olje, pa fant ga ni maral piti. Po¬ skusila sem torej in spekla štruklje, katerim sem primesila ribjega olja — štruklje pa zdaj je naš Janezek in pa še prav rad. Laskavo. Gost: „Želel bi, da sem že teden prej tu-sem došel!“ 58 3 *-° Krčmar: »Jako laskavo, gospod!" Gost: „Ne vem... a toliko je gotovo, da bi bil zajec ravno pravšen, zvež in brez duha!“ Ljubezniv soprog. Soprog: „Kaj ne, ženka, tvoja toaleta ženi prav nič več moderna ?“ Soproga: »Res je, sramujem se že v njej iti med ljudi.“ Soprog: „Skoda, prav žal mi je, da moram po tem takem danes zvečer brez tebe iti na ples. Odpomoči se tako hitro ne da. Zabavaj se torej mej tem, kakor veš in znaš. Z Bogom!" Zvedenka. Mati: „Elza, včeraj mi je naš profesor pra¬ vil, da si v veži poljubovala svojega stričnika." Elza: „Mati, kaj bo govoril stari profesor, saj on nič ne razume o poljubovanju!" Poslednja želja. Brivec, ki je na smrt obsojen, izrazi svojo poslednjo željo tako: „Rad bi še zadnjikrat go¬ spoda državnega pravdnika — obril!" Inteligentni otroci. Učitelj: Danes pride šolski nadzornik; če vas bo vprašal, „ali ste pridni ?" odgovorite: „mo- rali bi pač biti, a nismo." ° -< S 59 S > -° Šolski nadzornik (se zakasni in najde pred šolo samo učiteljeve otroke ter je vpraša): „Ali ste vi učiteljevi otroci ?“ Otroci: „Morali bi biti, a nismo!" Mej šolarji. Janezek: „Jaz bi bil zelo rad konj." Jurček: „Zakaj pa konj?" Janezek: „Da bi mi učitelj vsaj ne rekel, da sem osel.“ Rezek gospodar. Neki trgovec kara pomočnika rekši: „Veste, Vi niste samo leni, da smrdite tri ure daleč, vi celo pridni niste!“ Pri Kanibalih. „Vse je zdaj pohrustano, a ni upanja na novi plen, ki bi nama prinesel — sveže meso!“ „Ah ne delaj si nepotrebnih skrbij — za pečjo imava še lep kos zmrzlega misijonarja." Izgovor. P e p č e: „Gospod učitelj, prosim ali smem jutri ostati doma?" Učitelj: »Zakaj?" P ep če: »Sestrico sem dobil! Krst bo!" Učitelj: »Kako? Saj je tvoj oče že dve leti v Ameriki. P ep če: „Da, ali vsak mesec piše..." »-“S 60 S« Uljuden človek. Sodnik: „Sodišče Vas je obsodilo na do¬ smrtno ječo." Obsojenec: „No, potem pa želim gospo¬ dom: Na veselo svidenje na sodnji dan!" Nenavaden uzrok. Sodnik: „Saj vi ste bili letos že jedenkrat obsojeni!?" Zatožene c: „Jaz ne, moj brat." Sodnik: „Ali oba kradeta?" Zatoženec: „Oba — saj sva dvojčka." Ženska stanovitnost. Sodnik: „Koliko ste stari, gospodična?" Priča: „30 let." Sodnik: „Ce se ne motim, bili ste pred štirimi leti tudi toliko?" Priča: „Mogoče, pa jaz nisem izmed tistih žensk, ki pravijo danes tako, jutri drugače." Vojaška naivnost. Častnik: „Rekrut Urbanoj, ako srečate na ulici svojega vodnika, kaj ste dolžni storiti?" Rekrut: „Salutirati mu moram." Častnik: „In kaj je dolžan vodnik?" Rekrut: „Meni dva goldinarja, za druge pa ne vem." $ 61 S" V krčmi. Gost: »Kdo je vaša kuharica? £< Krčmar: „Moja hči!“ Gost: »Mislil sem si, ker ima prekrasne lase!“ Krčmar: „Kako pa vi to znate?“ Gost: „Kaj ne bi znal! Saj imam kitico njenih prekrasnih las in jih nosim vedno pri srcu.“ Krčmar: „Kaj, da se je dekle toliko izpo- zabilo, da se za mojim hrbtom. . Gost: »E, kaj izpozabilo! Njene lase sem jaz polahko, tekom časa — nalovil v svoji juhi.“ V naglici. Zdravnik pride obiskat bolnika; dekla mu odpre in reče: „Ah, gospod dohtar, naš gospod so nocoj umrli. “ Zdravnik: »Ravno prav, saj imam danes druzega dela do volj. “ Sočutni hišni gospodar. A. : „Res, gospod, siromaštvo v nekaterih krogih je uprav grozno.“ B. : „Prav pravite. V moji hiši je stanovala obitelj, katera je bila tako ubožna, da ni mogla stanovanja plačati. Ravno zato, ker nisem mogel te bede gledati, sem jim odpovedal stanovanje." ^5 62 S« Nepoboljšljiv. Berač (obsojen radi prosjačenja na štiri tedne zapora): „Ali ne bi bilo mogoče, da se mi namesto zapora naloži denarna kazna?“ Sodnik: „Zakaj ne! A kje pa boste dobili denar?“ Berač: „Nafehtal ga bodem.“ Zadrega. Petnajstletne gospodične premišljevanje: Kaj mi je početi; za možitev sem še premlada, za igranje z otroci pa prestara. — To je grozen položaj! Razlika. „Kako veš ločiti staro kokoš od mlade?" „Prav lahko — po zobeh!" „Kako to? Saj kokoši nimajo zob!" „Vem da ne, pa jaz jih imam!" Oče je bogat. Gospodična (snubaču): „Gospod, prosim Vas — storite mi to uslugo, spravite se mi iz¬ pred očij!" Snubač: „Pomislite vendar, da brez Vas ne morem živeti. Ne bodite tako kruta!" Gospodična: „Odabi znali, kako ste bedasti!" Snubač: „To nič ne de — oče je bogat!" 63 S > - < ’ Otročja naivnost. „Lujiza, kaj delaš?" „Vidiš, draga mama, jaz sem vedno tako sama, pa zdaj mečem žabice v vodo, da bo štorklja rajše k nam prišla." Skromna želja. K siromašnemu krojaču prideta sodni sluga in imenitni krojač Šturmovič, da mu zarubita, kar ima. Ko sta to storila, pravi siromašni krojač: „Tako, sedaj sta vse zapečatila; zapečatita še meni in otrokom usta, da nam ne bode treba jesti!" Iz šole. Profesor: „No, Cvilogoj, kje smo včeraj bili?" Dijak: „Jaz sem bolan ležal doma; kje ste pa vi bili, tega ne vem.“ Hitra pomoč. Mlad berač: „Prosim, milostni gospod, dajte mi kaj v Boga ime; že tri dni nisem nič jedel. . Trgovec: „Jaz dajem samo starim ljudem." Mlad berač: „Tako? Bom pa očeta po¬ klical, v gostilni čaka name." Stara grešnica. Stara Katra k spovednici grč, Da se svojih grehov izpovč; Ker jej greha zlo ni tuje V kesu se izpoveduje: »-<3 64 S>-« „Mnogo sem storila greha Mnogo v smehu in brez smeha. Ko se mi je v sredi ognja isker, Nekedaj prevrnil s sokom pisker V jezi sem hudo zaklela: ,Ubij takoj te vražja strela ! £ A, za jeden greh še vem, Ki ga povedati ne smem!“ Hitro mi povej ga, baba stara Spovednik zavpije in jo kara: „„Tat, prešeštnik in igralec, Ta ne bo neba gledalec: Torej tudi ti ne boš ga gledala, Ako greha mi ne boš povedala!"“ „Če le solza je v očeh, Vsak mi odpuščen je greh!“ „„Tiho zlodjeva babura!““ V solzah Katra to izmuza: „Neki petek mi je muha V močnik pala v — ah prav suha — In sem rekla: ,Čakaj, zlodjeva prikazen Ter vsa jezna sem pojedla jo za kazen! Oče, prosim, odpustite to, Da na petek jedla sem mes6, Oče, prosim, odpustite mi, Vsaj so bile same je kosti!.. Izredna hladnokrvnost. Pri nekem obedu sedel je kmetski bogataš poleg sodnikove soproge. Jed je bila tako dobra in slastna, da si je bogataš privoščil vsega v obilji, a ko je vstal raz stola, počile so mu zadaj hlače, kar je provzročilo nekakšen čuden šum. °--° „Takoj, saj dosti je vode, takoj!“ Začuje glas iz grma se m, joj, Oba polije starka zvita, Oh, prala je za grmom skrita. V kopeli „Pri slonu". Klicali so ga za Žvokelja, ime mu je bilo Urh in služil je za kočijaža v neki bogati hiši, kjer je večkrat slišal hvaliti kopelj „Pri slonu". Postal je radoveden, zakaj doslej se še ni bil nikjer drugod kopal, kakor na pasjem brodu. Neko nedeljo se končno odloči in gre k „slonu“. Pri blagajni sedeča gospodičina se je Urha kar ustrašila, kajti ta se z ozirom na kopelj ni bil ves teden umil. Urh je pristopil k blagajni in pre¬ vidno vprašal: „Koliko je plačati za kopanje ?“ „Petdeset krajcarjev' 4 , odgovorila je gospo¬ dičina. Po kratkem premišljevanju pravi Urh: „Veste kaj, trideset Vam jih pa res dam, če ste zadovoljni." Blagajničarka: „Ne smem.“ Urh: „No, mi pa dajte za dve dvojači manj vode!" Zavrnil ga je. V nekej družbi so se prepirali in nekdo izrazil je proti drugemu: „Vi niste vredni, da bi Vas pes oblajal!" Na dotičnega zahtevanje, da se psovka pre¬ kliče, odvrne prejšnji: „No — Vi ste vredni, da bi Vas pes oblajal!" 6 71 3 >-° Pred ljubljanskim gledališčem. A. : »Čudim se, da občinstvo pri današnji pred¬ stavi ni žvižgalo." B. : „Kako boš žvižgal, kadar se ti zeva.“ Bičar. Slika iz ljubljanskega življenja. Pokaj, pokaj beli bič Glasen dajaj zvok! Kupil bode te kmetič, Pokal boš: pok, pok! V daljno te ponese vas, Kjer tvoj stan bo hlev, Z gore naj v goro tvoj glas Daje mu odmev. Lep broj, kot bom tebe, že Bičev sem prodal. Z njimi hišo prištede, Z njo še kapital. Dobro se godi mi res, Vsega je dovolj, Skoro pijem slast nebes, Debel bolj in bolj. Da, trebušček lep imam Tolst je kakor s6d, Ženskam služiti ne znam Kačji — žensk je rod. Vendar deve in žene Pogledujem rad, Lahkonoge ko hite Mimo mojih vrat. Z njimi biti znam šegav, Rad se jim smehljam Včasih rečem več ko prav Mladim deklicam. Ko v gostilno idem pit, Mize sam želim; Ker me vsakdo je že sit In ker jaz rad — spim. Saj, kar plačaš, to veljaš Vedno in povsod, Torej, če denar imaš, Velik si gospod. Ko pa spanec me pusti Jezen je krčmar, Ker razsajam, se mu zdi, Kakor jesihar. Vpijem, kot da bil bi sam, Pljujem na okrog .. . Krašovca da bodi sram ? Tega dejal ni Bog! Naj se smeje ves mi svet, To me ne jezi, Novcev imam broj neštet, To me veseli. °-<3 72 Er Pameten da nisem, vem, Tega ni mi mar, A denar, to vam povem, Je sveta vladar. Vsedel se je! Siromašen pisar rešil je neko gospodičino iz vode. Oče: „Plemeniti gospod, hvala Vam! Vi ste junak! Kaj Vam je ljubše: 50.000 gld. — ali jedini dedič mojega imetja, moja hči?“ Rešitelj: „Vaša hčer." Oče: „Dobro ste pogodili! Bog vaju bla¬ goslovi; denarjev bi tako ne mogel dati, ker jih nimam. “ Naši posli. Gospod: „ Enkrat za vselej si izprosim, da moje odelo dobro očistite. Ali mislite, da Vas pla¬ čujem zato, da Vaše delo slabo opravljate?* Služkinja: ,Jaz si pa tudi enkrat za vselej izprosim, da z menoj drugače govorite, ali mari mislite, da sem Vaša žena, da vpijete name ?“ Uljudnost. Vozila sta se po železnici gospod in gospa, drug drugemu neznana. „Prosim Vas, ali Vam je zoperno kadenje, ali Vam dim škoduje?* praša gospod ljubeznivo. „Da, škoduje mi.“ „Potem je najbolje, če — greste v kak drugi kupe.“ °-^S 73 Jako tolažljivo. „Vi že ves čas nekaj o oslih govorite, ali mari name cikate?" „Kaj prihaja Vam na misel? Saj je razen Vas še dosti druzih oslov na svetu." Največji egoizem. Prvi gost: »Strela božja! Pečenka je pa danes strahovito trda." Drugi gost: „Recite to krčmarju." Prvi gost: „Ah, da bi potem drugi gostje dobili mehko pečenko." Dober razlog. Berač: »Dragi gospod, jaz imam tako hu¬ dobno ženo, da Vas prosim, pomagajte mi." Gospod: „Kako naj Vam pomagam ?“ Berač: „Poklonite mi kaj, da utopim svojo žalost v žganju." Ljubeznivi soprog v menažeriji. Žena: „Kaj bi ti rekel, da lev zlomi železne droge in me raztrga?" Mož: »Dober tek!“ Drzen ptič. Skrbni oteč me s vare: »Sin, ogiblji se deklet: Kar je solncu mrzli led, Ženskam moško je sreč!" 74 a« Jaz jim pa odgovor dam: „Oče, jaz sem drzen ptič, Drugim ne verjamem nič, Vse poskusiti h’čem sam!" „Če je taka, pa naj bo, Glej da spekel se ne boš! Da sem jaz izkušen mož Kmalu boš sprevidel to!“ Skrajna previdnost. A. : »Lani ste obedovali pri ,Slonu', sedaj pa pri ,Volu‘. Kako je to ? Saj je pri ,Slonu* vendar boljša jed, kakor pri ,Volu‘.“ B. : „Res je, a jaz se mislim oženiti in tako bi se rad po malem odvadil dobre hrane." Nepotrebna previdnost. Gospa A.: „Ali res, draga prijateljica, da je Vaš ubogi mož oglušil?" Gospa B.: „Res, ali ne govorite tako glasno; ako bi Vas slišal, bil bi preveč žalosten." Neugodne okoliščine. Upnik (stopivši k dolžniku, katerega zasači, ko se ravno masti s purani): „A glej, glej! Svojih dolgov ne plačate, pač pa se mastite s purani!" Dolžnik: „Okoliščine tako naneso, dragi moj, zgolj neugodne okoliščine! Mesar mi na upanje ničesar več ne da, oni, ki prodaja purane, mi je pa kreditiral." °-«B 75 8=“° Zarjavela resnica. Kar je brez cvetlic pomlad, To brez vžitnosti je kras; Ko bi skrit njegov bil sad, Kdo bi ljubil zal obraz? Ker vsak pa dobro ve, Da krasen obraz mu dal Bo sadu, zato pa de, Da obraz le ljubi zal! Hišna ura. V spalnici ni meni ure treba; kadar pride moj mož domov, vem takoj, koliko je odbilo. Ako ropota močno, takrat je še zgodaj; ako pride in me prijazno pozdravi, tedaj je že precej kasno; ako pa še pred vratmi čevlje sezuje in ne vpali sveče, potem pa vem, da se že dani. Drastična primera. Sodnik: „Vi ste sosedovo svinjo skoro pobili. Zakaj ste to storili ?“ Zatoženec: „Vzemimo, gospod sodnik, da ste Vi svinja, pa bi s svojim umazanim svinj¬ skim rilcem začeli ruvati po moji koruzi — ali bi ne zaslužili, da Vas pošteno naklestim ?“ . Uradna pisava. Slavno ravnateljstvo! . . . končno prosimo najudaneje, slavno ravnateljstvo naj odkaže za naše sobe malo več drv, da nam letos ne bode treba, kakor lani, z mrzlimi nogami pisati. 0 —^ 76 S 1 * -0 Hiter odgovor. Profesor: „ Zakaj niste svoje naloge na¬ redili?" Dijak: »Oprostite, gospod profesor, nisem je mogel izgotoviti." Profesor: »Tako! Včeraj sem Vas videl na plesu. Imeli ste nov frak. — Kaj bi bili Vi storili, da Vam krojač ni prinesel fraka o pravem času in bi se bil izgovoril tako, kakor ste se Vi pri meni?" Dijak: „Jaz bi mu nikdar več ne dal no¬ benega naročila." Beračeva hvala. Bog Vam povrni stokrat, dobri gospod; prav iz srca sem Vam hvaležen. Vsak dan bom za Vas molil. Pri takih gospodih, kakor ste Vi, dobivajo ljudje moje vrste šele pravo ljubezen in veselje za beračenje. Pokora. Mlad mož, ki se je nameraval oženiti, prišel je iz spovednice, a ko je bil že pri vratih, se je spomnil, da mu duhovnik ni naložil pokore. Vrnil se je toraj hitro k spovednici in rekel: »Duhovni oče, pozabili ste naložiti pokoro." „Saj ste mi rekli", odgovoril mu je duhov¬ nik s finim posmehom — „da se mislite oženit i.“ 0-3 77 e*-« Zaljubljeni par. Balada iz ljubljanskega mesta. Oj svet je slep, oj svet je slep, Naš gigerl pa vglajen, lep, Tenak in vitek je čez pas, Lep6 je počesanih las. Od nog do glavč ves brdak Ta ravnovzrasli je junak. Brdak od nog je do glave; Kaj je ljubezen, tudi ve. Čeravno ne posebno mlad, Dekleta vender ima rad, Rad ima deve mlade on Ni napor mu pri njih zastonj, Njih srca je razplemenel, Mir srčni devi mnogi vzel. Ves ženski je ljubljanski svet, Za njega strastjoj silno vnet. Posebno Tončka zanj gori Po njem le ona koprni. Kadar po cesti stopa ž nj6, Kako ji govori sladkč! Oh, o ljubezni ji golči' Nebeško-zlatih besedij: „0, Tončka, ti dekliški cvet Do konca bom te pomnil let! Kakč bi čarni zabil raj, Ki vživam ga s teboj sedaj!" In o besedah teh sladkih Iz prsij njej ve vzvije vzdih: „Udana, dragec moj, in jaz Le tebi bom na večni čas." Bog vč, kaj še si tvčzata, Ko ljubav si prisezata! Sicer ljubezen ni še greh, =>—=8 78 3 =—= Da svet ne poznal bi obeh; On zvezan svetoj je verjoj, Greh ona ima nad seboj. Treba bi pameti obem, Jezike zvežeš ž njo ljudem. Vender naj se le ljubita, In ako moč, zasnubita. Sam6 očito pred ljudmi Naj to nikar se ne godi, Ljubezen da ne bo obeh Ljudem postavljena v zasmeh. Nenevaren socijalist. Maram jaz za denarje! Vrag vzemi denarje in kapital! Bolj pijan, kakor sem jaz, ne more niti milijonar biti! Kakor lani. Županstvo v Y. je tudi letos, kakor lani, vedno dalo razglasilo, da morajo vsi posestniki pismeno naznaniti, koliko da imajo živine. Pri Omanovega gospoda hiši se ni nič spremenilo in zato so za¬ pisali: „Andrej Oman, ravno tista živina, kakor lani.“ V krčmi. Gost: „Gospod krčmar! Ali rudečolasa Liza ni več pri Vas za kuharico ?“ Krčmar: „Prosim, zakaj ? Ali morda jed ni dobra?" Gost: „Ne zato, doslej sem v jedi dobival vedno rudeče lase, sedaj pa so črni." o--» Take so. „Samo en poljub!“ on prosi Dekle svojega srca, Ko stoje v večerni rosi Roko ji v slovo poda. „Sram me je ! 44 mu zašepeče Ter deviško zarudi; ..Lahko noč!“ in že odteče, Ceš, domu se ji mudi. Dolgo on za njo še gleda In je v dno srca vesel. „Sram! — Porok mi je beseda, Da sem danes biser vjel!“ A močno se je opalil! Vedel ni, kar je za smeh, Ravno da doma zavalil Sinček njen se je po tleh. Zdravnikova usluga. Bil nekdaj zdravnik je dober, Pisal se je doktor Zhober; Svetu mnogo je koristil, Bolenikov ga je čistil. Imel je otrok obilo, Vse zato je govorilo: «Stare iz sveta ozdravlja, Mlade pa na svet nam spravlja ! 44 81 fr— 0 Dvomljivo. Imeniten pa reven pesnik kupi si nekoč mrzlo klobasico, katero mu mesar zavije v popisan list papirja. Doma odvije klobaso ter jo začne jesti. Med jedjo pa si ogleda papir in najde na njem neko pesmico. Kmalu pa ga začne grozno grizti po črevah. Ker mu dolgo ne odjenja, spravi se v posteljo, mrmraje: „Zdaj ne vem, ali me grize vsled klobase, katero sem pojedel, ali pa vsled siabe pesmice, katero sem bral!" Poljub v slovo. Lepa gospica stopila je v prodajalnico za sekirice in jih je tamkaj nakupila veliko število za glasovir in petje. Že hoče oditi, kar se obrne in reče: Skorej sem na nekaj pozabila. Dajte mi še „Poljub v slovo!“ Gospica menila je pesmico s tem naslovom, a mladi trgovski pomočnik raz¬ umel je zadnji besedi brez narekovaja. „Oh, gospica, poljub v slovo vam takoj dam!“ Po teh besedah skoči kaj ognjevito preko proda¬ jalne mize in dd krasotici, predno se ta zave, kaj mladenič hoče, glasno odmevajoči poljub. Bil je zanj več vreden, kot deset na sekirice stavljenih. Vsled ogromne množine. Nekdo vpraša moža, kateri je bil bržčas bolj šaljivec kot norec, pa je moral v norišnico, zakaj je prišel v dotični zavod. „Samo vsled majhnega prepira!“ odgovori šaljivec. „Jaz sem namreč rekel, da so vsi ljudje norci, vsi ljudje pa so trdili, da sem jaz norec. Ker so pa bili ljudje v množini, bila je pravica na njihovi strani, in — vtaknili so me v to hišo!“ Šalj. Slov. 6 °-<5 82 3 *-= Nepotrebno potrdilo. Sodnik: „Priča, je li res, da je rekel vaš sosed v gostilni, mi sodniki smo z doktorji vred vsi oderuhi ?“ Priča: „Da, to je res!“ Sodnik: „Je tudi res, da je rekel, on vam da to svojo izjavo tudi pismeno, če je treba ?“ Priča: „Da, v rekel je, a ni bilo treba!“ Sodnik: „Cemu pa ne?“ Priča (kmet): „Ker smo mu tudi brez pisme¬ nega potrdila verjeli, kar je pravil!“ V dobrem starem času. V nekem mestecu ' korakal je sredi široke ulice oddelek kacih petdeset vojakov. Deset ko¬ rakov pred njimi stopal je z golo sablo v roki precej debel ponosen stotnik. Naenkrat obrne se vojaški oddelek v majhno stransko ulico, častnik pa, ki ni tega opazil, meri jo sam z odmerjenimi koraki po ulici naprej. Ljudje gledajo ga začudeni in majejo z glavami, ko se koncem ulice zadere: „Cel oddelek četrtni obrat na desno — hajd!“ in se sam tudi obrne proti cesti, ki je držala na desno. Tukaj pa naleti nenadoma na svoj oddelek, ki je že čakal nanj. „Za Boga, kako pa pridete tukaj sem!“ vzklikne začuden stotnik. „Tukaj skozi to stransko ulico smo bili šli, ker smo imeli precej bliže!“ bil je dobro voljen odgovor. Ko bi bil cesar. Kmetič slišal je praviti, da obišče cesar na svojem potovanji tudi bližnje mesto. Kdo pa ne »-3 83 S« vidi rajši cesarja, kakor pošten slovenski kore¬ njak? Tudi naš prijatelj napravi se na pot in pride ravno v mesto, ko so se bili vojaki postavili v dveh neizmerno dolgih vrstah ob vsaki strani ceste, po kateri se je imel peljati cesar in po ka¬ teri je prikorakal tudi kmetič. Sam na sebi bil je že smešna in potlačena oseba, vrh tega bingljal mu je pa še zadej pas izza suknje. Vojaki se mu posmehujejo, kažejo nanj in brijejo glasno norce iz njega. Kmetiču ni bilo to vse eno, pa kaj si je hotel ? Ko pride naposled med svoje ljudi, oddahne si prav globoko ter reče: „No, ko bi bil jaz cesar, šel bi pa že raji zadej kje okoli in ne po tej cesti, da bi se mi ti razposajeni vojaki toliko ne posmehovali!" Primerno maščevanje. Pošten kmetski fant pride sredi leta s težkimi in visokimi črevlji v boljšo sobano mestne krčme. Vsede se k mizi, pri kateri je sedelo več gospo¬ dičev, ki začnejo šaljive opazke delati o črevljih. Ko pa jeden reče: „Tak kmet je v svojih črevljih gotovo okornejši kot medved!" oglasi se fant in reče: „Vi, gospodič, motite se; ker glejte, jaz si upam z mojo okorno nogo tako visoko zamah¬ niti preko vaše glave, da se je še dotaknil ne bodem!" „To je že nemogoče!" pritrdijo vsi. „Stavim dva litra piva, če nimam prav!" pri¬ govarja fant. Ko so vsi stavili, postavi se fant za gospo¬ diča, vzdigne desno nogo, pa jo tako zavihti v gospodičevo glavo, da se njen nosilec zvrne skorej omamljen raz stola. 6 * »-<5 84 S 5 -« „Zgubil sem stavo in plačam dva litra! “ za¬ kliče fant in se ozre po glasno se smejočih gledalcih. Na tihem pa si misli: „Rad jih plačam, saj sem se hotel le maščevati nad mestnim široko- ustnežem.“ Sultanove sanje. Sultanu sanjalo se je nekoč, da so mu izpadli vsi zobje. Takoj pokliče modrijana, naj mu raz¬ loži sanje. „Oh gospod in vladar!" reče vedeževalec, „ tvoj e sanje težijo mi srce, kajti vedi, Bog ti je odločil mnogo bridkosti in žalosti. Izpadli zobi pomenijo namreč v sanjah zgubo vseh sorodnikov. Pomrli bodo ti torej vsi sorodniki!“ Grozno se razjezi sultan in veli modrijanu odšteti sto vdarcev s trstiko. Takoj pa si da po¬ klicati druzega učenjaka, naj mu tudi ta razloži sanje. „Slava Ti!“ vzklikne drugi, „Bog ti je odlo¬ čil veliko sreče, tebi in tvojim deželam. Kajti vsa ljudstva hvalijo naj stvarnika, ker ti je v sanjah naznanil, da boš v blagor svojih ljudstev preživel vse svoje sorodnike!" Dobrovoljno nasmeje se sultan in veli uče¬ njaku našteti sto cekinov. Vsi navzoči dvorjaniki pa se začudeni spogledajo ter šepečejo drug dru¬ gemu v uho: „Saj ni drugi prav za prav nič drugega po¬ vedal, kakor prvi!“ Najmodrejši pa se oglasi in jih pouči: „Seveda! Dandanes pove se lahko vse brez zamere, a ni se brigati za to, kaj se pove, ampak paziti je na to, kako se pove.“ 5 85 Popravljena čast. Bogatemu Židu Bucelju rekel je nek baron „capin“. Ker se je čutil razžaljenega, pozove ža- ljitelja na dvoboj, misleč, da ostane dvoboj le v besedah. Toda nasprotnik bil je takoj pripravljen meriti se na samokres in to je bila gospodu Bu¬ celju smola. Bucelj imel je kot razžaljenec pravico prvi vstreliti. Meri torej in meri, pa roka se mu trese samega strahu tako, da vstreli neizrečeno lepo luknjo v zrak. Na vrsto pride gospod baron. „Prosim, gospod — postojte!" zakriči Bucelj s tresočim glasom. „Koliko zahtevate za Vaš strel ? Jaz vam ga odkupim!“ „Koliko pa daste?" „Tri tisuč goldinarjev!“ „Ah kaj — premalo je! Stojte, jaz strelim!" Baron vstreli, gospod Bucelj pa se zgrudi na tla. Priče prihitč, a ni imel nobene rane. Le samega strahu zvrnil se je bil na tla. Zopet je meril in zopet je vstrelil Bucelj, pa še slabše, kot prvič. Moral je biti nasprotniku v drugič živa tarča. „Gospod baron, pustite mi življenje!" prosi žid. „Dam šest tisuč goldinarjev!" „Še vse premalo — več ste vredni!" zatrjuje mirno baron, misleč narediti si lep dobiček. Pa žid je v vsej svojej smrtnej sili še vedno prebrisan, kajti šine mu pametna misel v glavo. „Koliko pa me cenite?" vpraša lokavo. „Koliko? — Hm! — Najmanj dvajset tisuč ste vredni!" odgovori nasprotnik. „Vidite, gospod baron!“ nasmeje se gospod Bucelj, „to je jako lepo. Ker sami pravite, da sem skoraj več vreden kot dvajset tisuč goldinarjev, “—5 86 S>-» potem pač ne morem biti ,capin'. Moja čast je ne- omadeževana in zopet popravljena in ni se treba dalje streljati. Na svidenje, gospod baron!" Po teh besedah odstrani se Žid z globokim poklonom, baron pa se popraska za ušesi in misli na tistih šest tisuč goldinarjev, katere bi zdaj lahko imel, ako bi se bil prej zadovoljil z obljub¬ ljeno svoto. Laž za lažjo. V veseli družbi pripovedovali so si lovci svoje lovske dogodke in seveda so skušali drug druzega v laganju prekositi. »Jaz sem naletel necega dne na dve divji svinji", pripoveduje prvi, „kateri ste šli lepo jedna za drugo. Dokler ne pomerim lahko na prvo, čakam — in vstrelim. Zadeta pade na tla, druga pa v moje začudenje postoji in se še tudi tedaj ne gane, 'ko se ji glasno kričč bližam. Glejte, kaj je bilo? Druga svinja bila je namreč slepa in gluha; da pa je našla svojo pot, peljala jo je prva iz usmiljenja s svojim repičem, katerega je dr¬ žala druga v rilcu." »Meni se je nekaj celo druzega pripetilo!" nadaljuje drugi. „Ko sem šel nekoč na lov, naj¬ dem v gosti šumi celo mladega medveda, katerega vzamem in si ga vtaknem pred prsi za srajco. Že pa slišim od daleč pihati medveda in medve- dinjo. Streljati nisem mogel, ker nisem imel puške nabite. Spležem torej hitro na drevo in začnem nabijati. Nikoli ne bodem pozabil tistih nevarnih in strašnih trenutkov. Medvedinja začela je plezati do mene, medved pa je v svoji jezi zgrabil drevo in ga tresel, da je vse pokalo. Vrh tega dobil je pa tudi mladič poguma in me je začel nesramno pod srajco grizti. Ravno sem bil z nabijanjem ■>-<3 87 EP-° gotov, ko me že hoče samica zgrabiti. Brž po¬ merim in sprožim. Strel in grozni polom sem še slišal, potem pa sem zgubil zavest. Ko se zbudim, ležal sem na tleh med dvema mrtvima medvedoma. Koj sem si vedel cel položaj tolmačiti. Ko sem bil namreč vstrelil samico, zlomil je bil medved drevo, katero se je pa nad njim podrlo in ga vbilo. Svoji sreči sem se takrat zahvalil, da se mi ni nič zgodilo." „Sicer nisem dober strelec", oglasi se tretji, „vendar sem doživel na lovu nekaj tacega, kar mi malokdo verjame. Spremljal sem o neki pri¬ ložnosti svojega strica na lov. Naenkrat zapazim dva zajca leteti drug proti drugemu. Že sta si blizu in ravno pomišljam, na katerega bi pomeril, ko slišim strica kričati: „Vstreli vendar, vstreli!" Hitro vzdignem puško, pomerim in sprožim. Pa glejte čudo! Ko se dim nekoliko razkadi, vidim zajca z glavami skupaj se držati in ker sta hotela drug od drugega, vlekel je vsak le nazaj in tako sukala sta se na okrog. Takoj letiva s stricem bliže si ogledat čudno prikazen, in kaj vidiva? Zajca bila sta z glavami skupaj zapečačena." „To ni mogoče!" vzkliknejo poslušalci. „Da, da, le slušajte! Ko sem si bil poprej doma nabijal puško, vzel sem mesto druzega pa¬ pirja star pisemski zavitek, na katerem je bil velik pečat. Pri strelu pa se je bil raztopil pečatni vosek in je zadel oba zajca ravno v trenutku, ko sta z glavami drug ob druzega trčila." Kovač zobozdravnik. Tone Klepačev h kovaču hiti, Naj mu koj zob iz čeljusti dobi, Ki ga je bolel že dolgo hudč, Bolel, da spati ni mogel noč vso. °- < S 88 S*-* Škrbec kovač kaj premeten je mož; Misli si: „Čakaj, več prišel ne boš!“ Žico priveže Klepaču za zob In jo pritrdi tja k naklu na rob. Reče nato še, naj usta odpre, Divje pogleda, oči da žare, Zgrabi železo, ki varil ga je In ga zamahne, da iskre letč. Tone se vstraši, pozabi na zob In da privezan je naklu za rob, Zadič poskoči — skoz vrata zbeži, Zob pa na žici izdrt obvisi. Razni norci. Malokatera beseda rabi se tolikokrat v slabem in dobrem pomenu, kakor beseda norec. Komaj se narodi majhno dete, že ga imenu¬ jejo malega norčeka, ako napolni s svojim kričem ušesa vseh domačih ljudij. Mnogokrat zraste tak mladič v pravega norca, in nam pozneje s svojim praznim govoričenjem še mnogokrat provzročuje uhobol. Lepe deklice imenujejo radi v mladostnih letih ljubeznive norčeke. Toda ko postanejo ve¬ like, dobi ž njimi mož mnogokrat prav prismo¬ jenega norca v hišo. Kdor nima denarja, ostane vedno v ljudskih ustih ubog norec in naj je prebrisan še bolj, kot marsikateri bogatin, ki bi si prej zaslužil imeno¬ vano besedo. Toda denar je denar in je celega sveta gospodar. Kdor je v svojem srcu škodoželjen in hudo¬ ben, imenujemo ga hudobnega norca. Gleda tudi, °H3 89 S^= če more komu škodovati, a radi tega ni srečen, ker ni nikoli zadovoljen. Več vredni so seveda dobri norci; toda tudi ti so malokedaj na dobrem, ker jih vsakdo rad za to ali ono priškrne in si njihovo dobrosrčnost na mogoči način izkoristi. Najbolj sožalja potrebni pa so stari norci, katerega pa pri drugih ljudeh nikdar nimajo. Kajti za smeh so preveč nerodni, za sožalje pa preveč neumni. Razna znamenja. Če ima devojka premnogo ljubčekov, tedaj je to gotovo znamenje, da ne bo nikoli dobila moža., Če noče bolnik zdravnika ter se ga brani, tedaj je gotovo znamenje, da še hoče — živeti. Če se sluge vozijo, je znamenje, da bode nji¬ hov gospodar kmalu peš hodil. Če ima umetnik pri nas kaj veljave, tedaj je znamenje, da je tujec. Domači preroki, in če so še tako izvrstni, nimajo veljave. Če velik umetnik umrje lakote in pomanj¬ kanja, je znamenje, da se bodo kmalu njemu na čast prirejale imenitne obedine. Če ni v mestu na kakem prostoru razsvet¬ ljave, je znamenje, da bi moral tam (zaljubljencem) svetiti mesec. Dvoumna oznanila. Ljudje, ki hočejo svoje kosti prodati za dobro ceno, prinesejo jih naj v ulico N. N. št. 2. Dobi se starejša gospa za razno popravilo po 50 h na dan. Vinska klet daje se radi starosti v najem. 3 90 S *- 0 Dajejo se tudi konjski hlevi za boljše gospode v najem. Proda se majhna kravica za manj premožno obitelj, katera je tudi slabega sena navajena. Kot gospodinja pri neoženjenem gospodu imam njegovo mleko na prodaj. Lep nov dežnik ostal je iz pozabljivosti v kateri prodajalnici starega predmestja. Nekoliko starejši. Gospa, katera bi bila rada vedno mlada, od¬ govorila je v družbi na vprašanje, koliko je stara: „Ravno osem in dvajset let!“ „ Koliko ste pa vi stari ?“ obrne se vprašalec na njenega sina, na katerega je bila mati celo pozabila, da je v družbi. „Jaz sem pa ravno pol leta starejši od moje matere!“ odgovori hudobnež. Vredna je. Mož je rekel ženi, s katero se je prepiral: „Ti nisi še toliko ne vredna, da bi te vrag vzel!“ „Kaj, nisem toliko vredna ?“ kriči žena in kaže možu pesti. Torej naj bo!“ popravi mož, „vredna si, vredna, da te vrag vzame! ££ Tega se boji. Šaljiv črevljarček gre mimo strašno suhega kljuseta, katero je bilo vpreženo pred težek voz. Ko je tik konja, skoči kaj naglo v stran. »—S 91 S=—<= „Neumnež!“ zadere se voznik, »čemu se bojiš, konja, saj ne bije?" „Oh!“ odgovori črevljarček, „da bi me konj vdaril, tega se ne bojim, pa bal sem se, da se — zvrne po meni!" V gospodinjski šoli. „Kaka mora biti črna kava, in kakšne last¬ nosti mora imeti, da je dobra ?“ vpraša učiteljica v gospodinjski šoli že precej veliko deklico. „0, to pa že vem!" odgovori učenka. „Saj moj oče doma večkrat rečejo: Dekle, če hočeš kedaj svojemu ljubčeku vstreči s črno kavo, tedaj mora biti ta: črna kot hudič, vroča kot pekel in sladka kot ljubezen!“ Ni pravemu povedal. Ošaben grof šel se je sprehajat za nekim travnikom, na katerem se je paslo več goved. Med njimi bil je tudi bik. Ta gleda nekaj časa ime¬ nitno oblečenega gospoda, a ker se mu ne zdi celo nič domač, zakadi se v njega. Grof moral je bežati, da je bilo kaj, in komaj je všel divji živali črez neko ograjo. Ves zasopihan zakriči kmetu, ki se je ravno bližal: „Neumnež, kako si upaš tako divjo žival puščati kar tako na prostem!" Kmetu pa se beseda neumnež nikakor ni zdela laskava in tudi on postane osoren ter pove grofu prav glasno: »Tako, gospod? Ali nima moj bik ravno to¬ liko pravice hoditi po travniku, kakor vi?" „Kako si upaš na tak način govoriti z mano ? Veš kdo sem?" Kmet odkima z glavo. o—$ 92 £>-<= „Jaz sem grof!" „No — to je zelo lepo!" nasmeje se kmet, „da ste grof, a to bili bi morali biku povedati in ne meni!" Razumljivo. Višji duhovnik, ki je bil znan kot jako pri¬ ljuden in ljubezniv gospod, bil je nekoč na poto¬ vanji, kjer je naletel na majhnega dečka. „Kaj pa delaš ?“ začne se duhovnik pogo¬ varjati. „Služim za svinjskega pastirja!" bil je od¬ govor. „Koliko pa imaš plačila ?“ „Dobim pač na leto po jedno obleko in dva para črevljev." „Kaj ne več!“ vzklikne duhovnik. „Glej, jaz sem tudi pastir, pa imam veliko boljšo službo.“ „0, že verjamem, gospod!" pritrdi odkrito¬ srčno deček, „a vi bodete morali gotovo več prašič pasti." Duhovnik se nasmeje in si misli, deček ima tako prav, a v drugem smislu, kakor si je sam domišljal. Ne zadostuje. Visokošolec dobil je z doma denarno pismo z desetimi goldinarji. Oče bil pa je na zavitek prilepil jedno marko premalo, kar pa je še le zadnji poštni urad zapazil. Dijak moral je plačati kazenski znesek. Ko pogleda zavitek, najde z ru- dečim svinčnikom napisano: „Ne zadostuje." Urad menil je s tema besedama število znamk, a dijak razumel je drugače, kajti koj druzega dne že dobil je poštni urad sledeče pismo: »-5 93 3 « »Podpisani prosi c. kr. poštni urad, naj se ne vtika v njegove osebne zadeve, ker ga celo nič ne briga, ako mi 10 gld. na mesec zadostuje ali ne zadostuje.“ Vzgled. Bratu necega duhovnika, kateri je vedno pridigal proti nezmernosti, reče nekdo: »Glej, kako uči tvoj brat, ti pa si vendar naj večji pijanec!“ »Tega ne razumeš!“ odreže se pijanec, »jaz in moj brat delujeva skupaj. On pridiga in uči proti pijančevanji, jaz sem mu pa — strašilni vzgled." Zakonska sol. Učitelj obravnaval je v šoli sol. Ko je začel govoriti o njeni vporabi pri soljenju jedil, vpraša necega učenca: »France, kaj pa storijo tvoj oče, če jim ni meso dovolj soljeno ?“ Učenec: »Tedaj ga vržejo materi v glavo!" Apostelj lekar. Katehet: »Kaj pa je postal Savel, kose je spreobrnil?" Učenec ne ve. Katehet hoče mu pomagati: »No —, a-, apo-, apo-“ Učenec: »Apotekar." Dobro delo. Ona: »Jaz bi rada vedela, kaj si ti kedaj dobrega storil v svojem življenji?" 0-^0 94 On: „Glej jo, glej! Ali ni bilo dobro delo, ker sem te rešil nevarnosti, da bi bila skoraj kot — stara devica umrla ?“ Na novega leta dan. Črevljarček: „Stara prislovica veli, kakor je na novega leta dan, tako je potem navadno celo leto. Danes pa sem že na vse zgodaj dobil od mojstra dve zaušnici in od njegove ljubeznive žene eno. No, če bo celo leto tako, potem Franček — dober tek!“ Ne pride. Šolski nadzornik stopi nenadoma v razred, kjer je učitelj ravno necega učenca mazal z bre¬ zovim oljem. „Kaj pa delate?" vpraša nadzornik in na¬ guba čelo. »Kakor vidite, kaznujem!" bil je kratek od¬ govor. „Kaj pa, če bo prišla dečkova mati nad vas?" „Tedaj jo vržem ven!" „Zna pa oče priti!" „Tega ne bo!" „Kako veste tako gotovo, da ga ne bo!" „Ker sem oče — jaz sam." Dobro sredstvo. Prvi kmet: „Sosed, kako storiš, da se iznebiš gosenic?" Drugi kmet: „Oblečem si kožuh in se grem po vrtu sprehajat. Gosenice pa, ki mislijo, da je že zima, zlezejo kaj hitro v zemljo." 95 Maščevanje. Umirajoča žena: „Mož, obljubi mi, da vzameš po moji smrti Poklukarjevo Leno!“ Mož: „Kako ti pa pride kaj tacega na misel?" Žena: „Glej, iz maščevanja! Kajti potem se ji bode stoterno povrnilo, kar je meni kedaj hu¬ dega storila.“ Ni treba. Krčmar razvije pred gostom zamazano obri- sačo. Ker pa zapazi, da je tu in tam luknjasta, reče: „Oprostite, gospod, kmalu prinesem drugo!“ „Ni treba druge nositi“, odgovori gost, „na tej obrisači so vsaj luknje snažne.“ Število tri. Vzbudil sem se, ko je bila ura bližnjega zvo¬ nika ravno uro tri. Našel sem v daljnem premi¬ šljevanji, da je tri imenitno število. Že če hočemo pisati, potrebujemo tri reči: pero, papir, črnilo. Ko je Bog svet vstvaril, rekel je najprej le tri besede: „Naj bode luč!“ in koj so se prikazala na nebu trojna telesa: solnce, mesec, zvezde. Ko je vesoljni potop pokončal vse ljudi, bil je rešen le Noa, ker je imel tri žene, in je bil oče treh sinov. Saj pa je iztesal tudi ladijo, ki je bila dolga tri sto in visoka tri deset komol¬ cev. Ko pa se je nebo zjasnilo, poslal je tri krat goloba iz ladij e. Tri trte v sanjah podarile so Faraonovemu točaju življenje, tri trupla pa peku vislice. Mozes naredil je tri čudeže. Mesto Ninive merilo je tri dni hoda na okrog. =^8 96 fr*-« Judje morali so s skrinjo zaveze tri krat okoli mesta Jerihe, predno so se podrli oklepni zidovi. Novorojeno dete prišli so molit trije kralji, ko pa ga je Judež prodal, dobil je zanj tri deset Srebrnjakov. Na oljski gori prišel je Kristus tri krat budit tri svojih apostolov in ko ga je Peter zatajil tri krat, skesal seje, predno je pe¬ telin tri krat zapel. Predno je Gospod začel učiti, vemo, da ga je hudič tri krat izkušal in.tretji dan vstal je iz lastne moči od mrtvih. Tri reči dičijo naj naše srce: vera, upanje, ljubezen. Kadar se zbudi v mladem srcu ljubezen, izrazi jo vsak v treh besedah: „Jaz te ljubim!“ kajti že tudi pregovor pravi: „Vseh dobrih rečij so tri.“ Prerok Jona sedel je tri dni v ribjem trebuhu, ker ga je kaznoval Bog, ki ima tri osebe. Tudi stari Grki so poznali tri sinove boga Urana in tri sodnike, ki so sodili dušo na dru¬ gem svetu. Drugi svet pa je čuval pes s tremi glavami. Mi Slovenci pa poznamo tri rojenice in tri sojenice, starega boga T r i glava in goro enakega imena. Pri starih Grkih bil je stol s tremi nogami sveta priprava in zato ima še dandanes vsak črev- ljar trinogato stolico. Kolikokrat obžaluje mož, da je izrekel pred oltarjem trikrat „Ja!“, ker si je poleg treh kri¬ žev, ki jih naredi na čelo, usta in prsi, naložil še četrtega. Tako pa bi se dalo še marsikaj najti, toda končam razpravo, ker se bojim, da bi mi kdo rekel tri besede: „Nehaj vendar enkrat /“ :-v - * * V \ \ X- - ) V s % X"' ' /W {