Gospodarske stvari. Selar. Med^ imenitniše povrtno sočivje spada selar. To ye vsaka dobra kubarica in pridna goapodinja. Selarja pa je več sort. Na Angleškem pridelujejo neko sorto, ktera ima metenico ali perje z debelimi stebli. Okoli perja se nasiplje od časa do časaprst; stebla postanejo tako bleda in bela in njihovo meso je nježno in dišečega, milega okusa. Taka stebla se potem ali sirova s peprom in soljo ali pa na jesibu in olju povživajo. Bolj zuan in navaden je pa gomoljnat selar: to je naš navadni selar z debelim korenom. Njegova korenina vzraste debela in mesnata in kubana daje salato od marsikoga kaj obrajtano. Perje se pa kakor petersilija rabi kot začimba v meseno juho. Tretja sorta, rezni selar, rodi 1. perje ali metenico in nobenega gomolja na korenini. Za posejanje selarjevega semena se izbere gnojna greda. Poseje se že začetka meseca marca, kolikor mogoče redko in plitvo v prst. Ko je seme vsejano, se zemlja zravna in trdno potepta. Če je subo, se mora pridno zamakati ali zalivati. Blizo srede meseca majnika se sajenke iz zemlje lepo rablo potrgajo in na dobro pripravljeno in pognojeno gredo pod milim nebom V/2 črevlja narazen v 4 palce globoke ljuknjice presadijo. Če hočemo lepe in debele gomole vzrediti, se more potem gelar pogostoma okopavati. Po prvem okopanju je dobro zemljo s sprhnjenim, dobrim gnojem potrositi, da jo gnoj do dobrega pokrije. Dalje se mora za obilno zamakanje skrbeti. Dobro je tudi zunanjo perje od časa do časa rahlo potrgati in zemljo, ko se je selar že močno ukoreninil, zgoraj nekoliko od korena odgrebsti. Tako se dobijo debeli in meanati gomoli dobrega okusa in mebkega mesa. Proti koncu meseca oktobra se posamezni gomoli varno iz zemlje poberejo, tanke koreninice po straneh rahlo odstranijo, spodnje pa pustijo. Zunanja metenica, ki daje mimogrede re.eno, dobro zdravo klajo, posebno kravam, kedar se teletijo, se do srca potrga in posamezni gomoli v kleti v vlažen pesek položijo, srce navzgor, koreniae navzdol in tako do rabe branijejo. Skrbeti se mora tudi pozneje, da pesek presuh ne postane in toraj je dobro od časa do časa ga nekoliko poškropiti. Sadjerejec v spomladi. Zdaj ima priden sadjerejec vse roke polne dela. Treba je mlada drevesa preaajati, obrezovati in trebiti. Ravno tako se obrezujejo drevesa piramidna, to so drevesa, ki rastejo v podobi tuina in potem špalirna drevesa. Marelice in breskve ob stenah in v spalirib se mraza in solnca še vedno morajo skrbno varovati. Le pri milem vremeuu se po dne odeje proč vzamejo. Na drevesih, ki so bila ali po snegu, ali vetru ali mrazu poškodovana, se mora poškodovan les do zdravega lesa lepo izrezati, rane pa zamazati. Če je potrebno stara drevesa na novo cepiti ali požlahtniti, se mora to zdaj zgoditi in sicer za kožo. Nikdar pa se ne smejo na vseh vejab dreveaa cepiti, ampak za enkrat le na dveh in potem, če so se cepici lepo prijeli, se le druge veje zaporedoma. S sadnimi drevesi, ktera pri vsej primerni skibi ne morejo do nobene mo.i priti, se mora zdaj to zgoditi, kar pomlajenje sadnih dreves imenujemo. Pri tem opravku se starikaste veje polagoma požagajo ali porežejo in iz mlajšib se naredi nova krona. Le črešnje se ne dajo tako pomladiti. Pri črešnjah se pomaga, ako se zemlja okoli debla v širjem kolobaru okrog korenin prekoplje in prerablja. Rakove rane se morajo do zdravega leaa iziezati in z drevesnim voskom zamazati. Marelice in breskve se zdaj, ko se listni in cvetni popki natanko med eeboj ločijo, obrežejo, zlasti v prvih letib po požlahtnjenju, če njih bočemo zdravib in krepkib imeti. Cveteče sadno drevje se mora, če je vreme subo, zamakati. Po slani je dobro cveteča drevesa pred solncem poškropiti. Drevesca, ki so bila leto poprej okulirana, se morajo pregledati in subi les nad očesom poprečno odrezati, če so se očesa prijela. Crešnje in sploh koščičasto sadje se prve dni meseca aprila jenja, peškinasto pa začenja požlabtnovati. Beli ženof dobra klajina pripomoč slasti kdar drnge klaje primanjkuje. Po starein gospodarskem pravilu bi moral dober gospodar ob svečnici se polovico sena in slame za zimsko pokladanje živini imeti. Letošnjo zimo pa bode gotovo le malo kmetovalcev, ki so tako srečni, da bi s pripravljeno krmo segali. Kajti že jeseni ni bilo preobilno sena in krme in cena živine je bila tako nizka, da se človek ni mogel lahko odlociti število repov v blevu pieli krmi in visoki njeni ceni primerno znižati. Pravi sicer pregovor, da kedar o sve.nici s snegom mete, pod. njim seno cvete. Ali kljubu temu je upanje na obilen pridelek klaje piav majheno, zlasti ker je mlada detelja lansko polletje po preveliki suši dosti trpela. Če bi tedaj tudi rana in ugodna spomlad bila nastopila, kai- pa ni, bode po mnogib krajih kmetovalcu klaje primanjkovalo. K onim rastliuam pa, ki so sposobne manjkajočo deteljo nadomestiti, spada brez ugovora v prvi vrsti beli ženof, ki se pri nas se davno v tej meri ne prideluje, kakor to po svojih izvrstnib lastnostih zaslužuje. Beli ženof razmerno od zemljišca le malo kaj zahteva; celo na plitvem peščenem zemljisču še stori, če le ni prerevno rastlinskih redilnih snovi. Celo na mahovju (Moorgrund) in kalinah (Brucbboden), kder, kakor je znano, sorodna rastlina, ogeršica namreč, prav dobro raste, dobro stori. Proti ponočnim miazom beli ženof ni občutljivi še celo mlad močno slano brez škode pretrpi in toraj ga je mogoče že prav rano spomladi posejati. Rana setev je zato boljša, ker bolhe ženof rade napadajo. Dobro je toraj ga že konec aprila ali prve dni majnika sejati. Najkoristnejše je, ako se večkrat od 8—14 dni poseje, da se tako ob vsakem času zelene klaje pridela, pa da rastlina pred pokladanjem ne stopi y cvet, kar bi redilno vrednost klaje pomanjšalo. Tudi ženofovo etročje, dokler je še mlado, živina prav rada žre. Za zeleno klajo se ženof na široko in daleč pred se seje in potem z lahko brano zavleče. Semena je treba za hektaro 20—25 kilogramov ali po starem 23—28 funtov na oral. Seme sicer ni drago. Velja pri semenskib kupcih le 9—10 gld. cent. Posebna prednost belega ženofa je bitra raat. Iz prva se sicer zdi, kakor da bi bile mlade rastlinice ob tleh obtičale. Kakor bitro pa so se koreninice dosti razvile in obrastle, začne hitro rasti. V 4 do 6 tednov po setvi se ženof že za zeleno klajo more rabiti, v 8—10 tednov je ocvel in v 11—12 tednov je zrelo seme. Zamore se sicer celo polletje sejati, vendar se pa navadno seje rano v spomladi, ker se potem še za časa iz njire spraviti more in za njim proso ali droben ječmen vsejati. Mogofe ga je pa tudi še na strnišča sejati in daje tako še za pozno jesen zelene klaje ali vsaj dobro paso, posebno za ovce, kder jih kaj imajo. Tudi sejejo ženof dvakrat zaporedoma v enem polletju. Tukaj polletno praho popolnoma nadomestuje in za njim se more zimska rež sejati. Zemljo ženof, kakor vse zeleno požete rastline, le malo izmolze iu oslabi, kajti žito, ki se za njim v njivo rseje, prav dobro obrodi. Pokladati se začne malo predno začne cveteti. Rastlina je do tega časa večjid.l 2—2l/2, visoka in _e vsa mehka in ne lesena. Živina, bodi goveja ali ovce, to klajo rada žre in po- kazalo se je, da je ženof prav tečna klaja, ki z redilno vrednostjo le malo za rudečo deteljo zaostaja. Na Pomoranskem pravijo, da 80 zapazili, da živina z belim ženoforn rejena ui toliko vraničnemu prisadu podvržena. Ce to tudi ae daljšib dokazev in skuaenj potrebuje, je pa vendar skoz in 8koz resnično, da se mlečne krave brez škode le z belim ženofom rediti morejo in da je njihovo mleko in puter ravno tako dobro in okusno, kakor z navadno krmo krmljenih krav. Pridelki se ravnajo po zemlji in vremenu. če so okolščine ugodne, 80 s pridelkom rudeče detelje v enakih razmerah skoraj jednaki. V obče se pa smejo za tretjinko manjši računiti. Kdor si kak ud zvine, ali izpahne ali zinečka, si bode bolečine izdatno zmanjšal, ako makove glavice ali kamilce v vodi skuba in to tako vroče, kakor roka strpeti more, na ranjen ud poklada. Jajčna belina, v ktero ae je na prah stolčenega galuna toliko namešalo, da postane precej gosta maža, je posebno dobra, če si kdo kak ud zvine ali izpahne. Namaže se na platno in potem na poškodovan ud poklada.