KATOLJŠK CERKVEN LIST.
»Danica« izhaja vsak petek na celi poli in velj* po pošti za celo leto 7 kron, za pol leta 3 krone 60 vinarjev, za četrt leta 2 kroni V tiskarni sprejemana za celo leto6 kron, za «/, leta 3 krone, za »/* leta 1 krono 50 vin., ako bi bil petek praznik, izide »Danica« dan poprej-
Tečaj LV.	V Ljubljani, 11. julija 1902.	List 28.
Iskrice.
(Dalje.)
12. Molitev.
Kaj je molitev? Molitev je hrana, življenje naših duš, temelj zemeljske sreče, neizčrpen vir božjih darov, ključ do zakladov božjih milosti. Molitev je povzdigovanje duha in srca h Gospodu Bogu. Ako obudimo vero, upanje, ljubezen ali kesanje, tedaj molimo. Ako se Bogu zahvaljujemo za prejete dobrote ali Ga prosimo milosti, ako premišljujemo Božjo ljubezen in dobroto, tedaj molimo. Ako vse svoje delovanje in ne-hanje Bogu darujemo, takrat molimo; kadarkoli se naš duh vzdigne od posvetnih stvari k Bogu, tisto pot molimo. Če pa le ustnice pregibamo ter smo prostovoljno razmišljeni, takrat to ni molitev nego prazno blebetanje.
Cemu torej molimo? Molimo, da Boga hvalimo in častimo. Z molitvijo stopi človek v zvezo z Bogom ter Mu daruje dari, ki jih je človek kot podložnik dolžan svojemu večnemu Gospodu, namreč: Čast, hvalo, slavo. Bog je tisti, ki je rekel: Bodi, in je bilo. Pa kakor je rekel: Bodi, in je bilo vse, prav tako bi lahko rekel: Ne bodi več, — in vse stvari bi se izpremenile v nič. Kadar se zemlja trese, grom bobni, bliski švigajo, tedaj človek spozna svojo slabost, spozna tudi, da je še en gospod nad njim, ki je vsemogočen. In prav zato, ker je vsemogočen, je tudi neskončno usmiljen. On je naš blagi, dobrot-ljivi Oče, ki za nas očetovsko skrbi. In tega Boga, Gospoda in Očeta je treba spoznati, častiti, ljubiti. To pa učinimo z molitvijo.
Dolžni smo moliti, da se Bogu zahvaljujemo za prejete dobrote. Vse, kar
vidimo, vse, kar imamo, je dar Božji. Duša, telo, zdravje, hrana, obleka, premoženje idr., — vse je dar Božji. Kako se naj Bogu zahvalimo za vse te dobrote? Pred vsem z molitvijo.
Ker so vsi darovi le dobrote Božje, ki jih nam Bog daje brez našega zasluženja po svoji neskončni milosti, zato je naša dolžnost, da Ga zanje prosimo. Jezus sam je rekel: „ Prosite, in se vam da.u (Mat. 7. 7.) „Karkoli bote prosili Očeta v mojem imenu, vse Vam da.'1 Treba je torej, da vsak dan molimo in prosimo Boga potrebnih darov.
Moliti moramo, da potolažimo jezo Božjo in da zadobimo odpuščanje grehov. Bogu je všeč molitev. Izraelci so se proti Bogu zelo pregrešili, in Bog jih hoče ostro kaznovati. Mozes zanje prosi, in Bog jim prizanese. Ninive, grešno mesto, bi bilo moralo biti pokončano; a Ninivljani se pokore in molijo, in Bog jim prizanese. Krist sam je učil moliti: »Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom." (Matej G, 12). Sv. apostol Jakob nas opominja: „ Vzajemno molite, da se izveličate." (Jakob 5, 16.) Kdo bi torej ne molil, ko je molitev tako zelo imenitno delo?
Molitev je potrebna vsem ljudem, ki se pameti zavedajo. Kako je molitev potrebna, pokazal nam je pred vsem naš Gospod Jezus Krist. — Jezus je velel moliti: ,,Prosite, in se vam da; iščite in najdete; trkajte, in se vam odpre: zakaj vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde, in kdor trka, se mu odpre." (Matej 7, 7. 8.) Koliko je Jezus molil! Molil ni le po dnevu nego cele noči, molil je v tempeljnu, v hiši, na ulici, molil je na gori, v puščavi, pri vsakem obedu. Molil
je v življenju, molil je še v zadnjih vzdihljajih, ko ie v grozovitih mukah visel na lesu sv. križa. Molil ie pred vsakim važnim dejaujem. Preden je nastopil svoje javno delovanje, šel je v puščavo. kjer je molil in se postil štirideset dni in štirideset noči. Preden je apostole izvolil, je molil, preden je Lazarja obudil, je molil. Naš Gospod in Izveličar je molil zlasti, da je nam dal izgled, da Ga posnemamo tudi mi. O, koliko so apostoli in prvi kristijanje molili! Stari pisatelji ram krasno popisujejo, kako so se prvi kristijani zbirali k molitvi in v prepevanju sv. psalmov prečni i rele noči.
Da je molitev potrebna, razvidno je iz tega, ker sveta cerkev zapoveduje javne molitve. — Prav tako trdijo potrebo in dolžnost molitve sveti cerkveni učeni ki. Sv. Krizostom pravi: r Kakor je potrebno človeku dihanje, tako potrebna je kristijanu molitev." Sv. Bazilij: „Kakor hrana, tako potrebna je kristijanu molitev." Kar je telo brez duše. ptica brez perot, riba brez vode, to je kristijan brez molitve.u
Brez molitve se nam ni mogoče izveličati, kajti molitev je hrana duši za večno življenje. Bog hoče. da bi se izveličali vsi ljudje. rBog hoče. da bi bili vsi ljudje izveličani in k spoznanju resnice prišli.44 i'l. Timot. 2, 4.) Izveličali se bodemo le tedaj, če bomo v milosti Božji Bogu všečno živeli. To pa je mogoče, če bomo molili.
In zares, kake neizmerne koristi ima človek od molitve! Z molitvijo se človek združi s svojim Stvarnikom, z večno resnico. Pri molitvi delujejo vse dušne moči: um. volja, srce. L'm misli, volja hrepeni, srce se ogreva v večni ljubezni. Zato molitev bistri duh. srce vnema za plemenita dela, voljo nagiblje k večno lepemu. Molitev bistri in razsvetljuje naš um za dobro, kajti naša duša pri molitvi čuti prisotnost Večnega, umiri se. učisti, Bog stopi v njeno notranjost in jo razsveti, da spoznava, kaj je dobro in kaj hudo. »Pristopite k Njemu in boste razsvetljeni.- (Ps. 33, 6.) Molitev krepi nas za dobro, da se hudega varujemo, izkušnjave premagujemo, vse ovire k izveličanju odstranimo in z veseljem Bogu služimo. Molitev nas tolaži v bridkosti in nam pomaga v stiski. ..Jeli kdo žalosten med vami. naj moli." Jakob r>. 13.; Kakor je goreča molitev Jezusa okrepila na Oljski gori, da je mogel piti iz keliha trpljenja. prav tako bode tudi nam ob času bridkosti in trpljenja v molitvi uteha. Molitev pa tudi izprosi nam milost stanovitnosti do konca.
„Kdor je stanoviten do konca, bo izveličan." (Matej 10, 22.) Sv. Avguštin uči: »Stanovitnost do konca Bog le tistim podeli, ki Ga za to prosijo." Zato pravi sv. Alfonzij Ligvorijan: „Kdor moli, bo izveličan, kdor pa ne moli, bo pogubljen." In zares, nobenega svetnika ni v nebesih, ki ne bi bil molil v življenju. Vsi verni kristijani radi molijo. Pobožno, pošteno življenje vidimo le pri tistih, ki imajo živo vero v Boga in radi molijo. Hudobija, razuzdanost, nenravnost je le pri onih doma, ki so se odpovedali veri in molitvi. Vse nravno življenje izhaja iz molitve. Ako v kaki občini, deželi, državi ljudje nravstveno propadajo, znamenje je to, da se ondi premalo moli. Kjer ljudje ne molijo in na Boga pozabijo, tam jih tudi Bog zabi in pusti, da gredo od pregrehe do pregrehe. Ako hočemo biti krepostni, srečni in zadovoljni, tedaj molimo, veliko molimo. Z ito si je sv. Terezija želela iti na visoko goro in klicati na vse kraje sveta: „ Otroci človeški, molite, molite, molite!44
Treba je prav moliti. Dobra molitev ni nikdar brez koristi. Jezus sam pravi: rPro-site in se vam da. (Mat. 7, 7.) Krist ne pravi: Prosite in se vam morebiti da. Ne. Jezus naravnost pravi, da smo prav gotovo vseiej vslišani, če le prav molimo. Mogoče, da nismo vslišani, česar prosimo, a iz tega ne sledi, da bi b'la morebiti molitev brez vspeha. Morebiti ni bila prava ona stvar, za katero smo prosili, in Bog nam da kaj drugega, ki je za nas koristnejše. N. pr. bolnik prosi Boga zdravja, a Bog mu zdravja ne da, nego milost stanovitnosti do konca. In tem potem se bolnik izveliča, dočim bi se pogubil, če bi ozdravel.
Zato je velike važnosti, da znamo prav moliti. Mnogi molijo in ne dosežejo, ker ne molijo kakor se spodobi. »Prosite in ne prejmete, zato ker hudo prosite, da bi je zapravili v svojem poželjenju", pravi sv. Jakob (4, 3.)
Pred vsem moramo moliti, da bi se to zgodilo, kar je Bogu v čast in nam v izveliča nje, in še le potem lahko prosimo telesnih in časnih dobrin. „Iščite najpo-prej božjega kraljestva in njegove pravice in vse drugo vam bo navrženo." (Matej 6, 33.) — Pri molitvi se moramo zanašati na zasluženje Jezusovo ali z drugo besedo: moliti moramo v »Jezusovem imenu.44 ..Ako boste Očeta kaj prosili v mojem imenu, vara da," pravi Jezus sam. (Ivan 16, 23.) — Moliti moramo pobožno t. j. pri molitvi moramo misliti na Boga. naše srce mora plamteti za čast Božjo in
lastno dušno izveličanje, ter se moramo varovati vsake prostovoljne raztresenosti. Molilce, ki le ustnice pregibljejo, Bog graja: „To ljudstvo me časti z ustnicami, njegovo srce pa je daleč od mene." (Matej 15, 8.) — Treba je moliti ponižno. Bog se ustavlja prevzetnim, ponižnim pa daje milost." (Sv. Jakob 4, 6.) Ošabnemu beraču kdo bi kaj dal? Prav tako Bog ne usliši prošnje ošabneža, pač pa vedno usliši molitev ponižnega. »Molitev ponižnega oblake predere; in se ne utolaži, dokler se k njim ne približa, in ne odstopi, dokler ne pogleda Najviši na njega." (Sirah 35, 21.)
v
Molimo zaupno." „Se nobeden ni bil osramočen, ki je upal v Gospoda.'4 (Sirah 2, 11.) Kadar molimo, učil je Jezus Krist, naj nagovorimo Boga z: „Oče naš!" S to besedo ga isto zaupnostjo prosimo, kakor prosi otrok svojega očeta. Kdor moli zaupno, vse doseže. „Vse, karkoli prosite v molitvi, verujte, da prejmete, in se vam zgodi.11 (Marka 11, 24.)
Moliti moramo sicer zaupno, vender vedno vdani v voljo Božjo t. j. prepustiti moramo Bogu, da nas po svoji previdnosti usliši ali pa ne. — Ali moder oče vedno usliši prošnje svojega ljubljenega otroka? Ne, saj otrok marsikedaj prosi kaj takega, kar bi mu ne bilo v korist, nego v škodo. Kako moramo udani v voljo Božjo moliti, bodi nam v izgled Jezus na Oljski
gori, ki je molil: „Oče.....ne moja, nego
Tvoja volja naj se zgodi." (Luka 22, 42.)
Treba je stanovitno moliti. Stanovitnost je krona molitve. Sv. pismo uči, na mnogih krajih, da moramo stanovitni biti v molitvi. „ Treba je vselej moliti in ne jenjati." (Luka 18, 1.) „Cujte torej in molite vsak čas." (Luka 11, 9). „Molite brez prenehanja." (I. Tesal. 5, 17.) Ista misel je izražena v besedah: „Prosite, in se vam da; iščite in najdete; trkajte, in se odpre." (Matej 7, 7.) Kadar molimo, moramo biti kakor berači, ki ne nehajo prositi in trkati na vrata, dokler ne dobe miloščine. Zlasti je stanovitnost do konca milost, ki jo dobimo z vedno molitvijo. Sicer te stanovitnosti ne moremo doseči z lastno močjo, veuder pa jo nekako zaslužimo z molitvijo, kakor omenja sv. Avguštin. — Torej molimo vedno in ne nehajmo moliti, ako se hočemo izveličati.
Zatekajmo se pa, kakor opominja sv. Bernard, vedno k priprošnji Matere Božje: „Išči milost, išči pa jo po Mariji! Kajti kar ona išče, to tudi najde; njena prošnja je vedno uslišana."
Molimo torej veliko, molimo vsak dan zjutraj in zvečer in kadar zvoni angeljevo češčenje,
pred jedjo po jedi, pred delom, po delu, v iz-kušnjavab, v vseh nadlogah, težavah in potrebah Molimo za vse ljudi, za žive in mrtve, za prijatelje in sovražnike, posebno pa za stariše in sorodnike, za duhovsko in deželsko gosposko. Zlasti obudimo vsak dan zjutraj, ko vstanemo, dober namen, da hočemo vsa svoja dela vedno opravljati Bogu v čast in v svoje dušno izveličanje. Tako bo vse naše življenje ena sama nepretrgana molitev, kakor je bilo življenje Jezusovo ena sama nepretrgana molitev. Ce bomo molili, srečni bomo že na tem svetu, a brezkončno srečni na drugem svetu. Če ne bomo molili, nesrečni bomo, nezadovoljni na tem svetu, a na veke pogubljeni na drugem svetu. „Kdor moli, bo izveličan: kdor pa ne moli, bo pogubljen." (Sv. Alfonzij Ligvorijan.)
13. Greh — največe zlo.
Bog je dal človeku um in prosto voljo, a dal mu je tudi zakone, po katerih naj se ravna, ako hoče prejeti plačilo, večno blaženstvo. Z razumom umi človek božje zakone, a njegova prosta volja jih izpolnjuje ali pa ne izpolnjuje. V vsem stvarstvu vlada krasen red, ki se ne sme kršiti. Volja Božja zapoveduje ohranjevati ta red, prepoveduje pa ga rušiti. To je večni zakon, ki je vtisnjen v človeško pamet. Kdor po pameti živi, živi po volji Božji; živi, kakor mu ukazuje večni zakon, nravni red. Vse, kar se sklada z večnim zakonom, je dobro, vse pa, kar je zopervečni zakon, zoper nravni red, je greh, naj si bodo misli, besede ali dejanja.
Greh je prestopek večnega zakona, rušenje je nravnega redu, lišenost (privatio) je dobrosti, katero bi morale imeti stvari. Greh je največe hudo na svetu. Bolj grdega, ostudnega, zločestega si sploh ne moremo misliti nego je greh. L)a si | bomo laglje predstavljali zlobnost smrtnega greha, hočemo na kratko našteti, kaj vse je greh.
Greh je razžaljenje Božje. (4. knjiga Mozesova 27, 14; 5 knjiga Mozesova 7, 25. i Sirah 34, 20; Filip 1, 10; Jak. 2, 10; 3, 2 in drugod.) Velikosti tega razžaljenja niti poj-miti ne moremo, kakor ne moremo pojmiti razločka, ki je med človekom, ki greh stori, in Bogom, ki Ga greh žali. Ta razloček je neskončen, zato je tudi razžaljenje neskončno. Ako razžališ svojega hlapca, utegne že to razžaljenje biti veliko. Ako razžališ kako višjo osebo, potem je to razžaljenje še veče in lahko te doleti kazen. Ako razžališ n. pr. cesarja, o potem te
• zadene zaradi razžaljenja veličanstva že občut-
*
Ijiva kazen. Oira višja je oseba, tem veče tudi razžaljen je. A kaj so vsi ljudje v primeri z Bogom? I boge stvari so: le Bog je verno, najpopolnejše. neskončno bitje. Stvarnik nebes in zemlje. torej je tudi razžaljenje neskončnega božjega veličanstva neskončno razžaljenje.
Greli je nepokorščina proti Bogu. illebr. 2. 2 . Vse stvari je Bog ustvaril, da bi oznanjevale Njegovo slavo in pričale Njegovo vsemogočnost. Njegovo dobrotljivost. In zares! Kako natančno izpolnujejo vse stvari Božjo voljo, Božje zakone. — Le poglejmo v jasni noči nebo, brezbroj zvezd miglja, med njimi razliva bleda luna svoje čarobne žarke. Kako krasen red vlada v stvarstvu, nobena zvezda ne izirreši svoje poti. nego vse se gibljejo po zakonih, ki iim jih je določil Bog. Poglejmo dalje, kako lepo se vrste štirje letni časi: poglejmo rastline, drevesa. Vsako se spomladi ogrne s pisanim cvetjem, rodi sad in na jesen izgubi zopet svoj kras. Poglejmo raznovrstne ribe v vodi. ptice pod nebom, živali na zemlji, kako natančno izpolnujejo Božjo postavo. Vse stvarstvo se klanja božjim ukazom, le eden stvor odreka Bogu pokorščino — in to je človek. 1'lnvek je krona vsega stvarstva, ima neumrljivo dušo. um in prosto voljo, kakor nobena stvar na zemlji, ima dar govorice, pokončen stas. da zre proti nebu. kjer je edino njegova prava domovina. Vse te brezmejne darove je človek prejel, da bi Bogu dajal čast in slavo. Toda namestil slave in hvale kaj vidimo? Samo g ril o nepokorščino. Ako je nepokorščina proti lastnim .sta rišem grd, velik greh. po tem sami lahko presodimo, da je iiepokorčina proti Bogu. ki je neskončno dobrotljiv Oče vsem nam — neskončna grd greli.
Greh je zaničevanje Božje, če ne naravnostim, gotovo pa nenaravnostno. (:» knjiga Mozesova 2»;. 1.'»: 4 knjiga Mozesova 15, .'jI. Jeremija 3. 2«>: Kcehiel 2". -jj j,, drugod). Kdor zaničuje zakone, zaničuje tudi zakonodajalca. ki je dal zakone. Kdor zaničuje božje zakone, zaničuje IVga. najvišjega, neskončno modrega zakonodajalca. Le poglejmo gnjusobo greha! Vse stvari v vesoljnem stvarstvu izpolnujejo Božjo voljo, le človek se upira volji svojega St
varnika. * lovek edin izmed vseh stvari, se strastno bojuje z umom in voljo, z vsemi dušnimi in telesnimi močmi proti B-»gu. svojemu najvišjemu gospodu ter iim kliče: ..Ne boni Ti služil!" Utremi,a 'J. 2". Človek, ki je v prvi vrsti poklican, da bi Koga slavil in častil, se drzne
zaničevati Božje veličastvo, odreče se zani-čevalno svojemu vzvišenemu namenu in išče svoje sreče v ničvrednih, minljivih stvareh. Ali ni to grozno onečaščenje Božjega veličanstva! (Riralj. 2, 23. Ece-hijel 13, 19.)
Greh je neskončna krivica proti Bogu. (Ps. 36, 2: 37, 28. Fcehijel 33. 15 do 17. 1. Ivan 3, 4 in drugod.) Pomislimo le. kaj je človek? kaj Bog? Bog je stvarnik, človek stvar. On naš gospod, mi Njegovi podložniki. — — Kake dolžnosti ima hlapec do svojega Gospoda? Ali ne to dolžnost, da mu služi? Ali ni Bog tudi v ta namen ustvaril človeka, da bi Mu služil z umom in voljo, z vsemi dušnimi in telesnimi močmi? In kako služi grešnik svojemu Bogu? Mar služi s tem, da od B)ga prejete dobrote rabi v Bogu nasprotne namene ? Mar se ne pravi to — naravnost se norčevati iz božjih dobrot? Ali ni to brezmejna krivica, ki jo dela stvar svojemu vsemogočnemu Stvarniku?
Greh je črna ne hvaležnost proti Bogu. (Izaija 5, 1 in nasl.: Jeremija 2, 4. Mih. (I. 3 in 4. Matej 23, 37.) Bog je vsedo-brotljiv oče. Vse. kar imamo, imamo le od Njega. „Kaj imaš. česar nisi prejel?" vpraša sv. Pavel. Dušo, telo, zdravje, hrano, pijačo, obleko, stanovanje, dež, solnce, zrak, stariše, učitelje, od kod imamo vse to? Od Boga! On je nam vse to dal brez našega zasluženja iz čiste ljubezni in dobroti ji vosti do nas. Se več! Mi smo kitoliški kristijanje. Pri sv. krstu je Bog nam izbrisal izvirni greh, obdaril nas z milostjo in sprejel v sv. katoliško cerkev, ki kot skrbna mati vodi ljudi po pravi poti do večnega izveličanja. — Iz neskončne ljubezni do nas je postavil Bog svete zakramente, po katerih prihajajo k nam v obilni meri milosti Božje. V zakramentu sv. pokore se očiščujemo grehov, v zakramentu sv. Rešnjega Telesa prejemamo Telo in Kri Gospodovo, Sin Božji se vsak dan za nas nekrvavo daruje svojemu nebeškemu Očetu pri daritvi sv. maše. Ali bi mogli mi ubogi ljudje zahtevati še kaj več? Ali je Bog nam mogel še kaj več dati nego samega sebe? Kdo bi torej ne bil hvaležen za vse te brezštevilne dobrote? — Grešnik je oni uehvaležnež, ki zlorabi te dobrote, grešnik je oni, ki rabi do-b r o t u i k o v i h dari v ta namen, da dobrotnika samega žali. Ali ni to ne-s r a 111 n a . črna n e li v a 1 e ž n ost?
Greh je velika brez vestnost nasproti Bogu. (Izaija 1, 2—3. Luka 15, 11 in dr. > Bog je človeka stvaril iz brezkončne
ljubezni in zato hoče, d* Mu po vraču je človek to ljubezen z ljubeznijo. Toda kaj stori grešnik ? Grešnik ne le, da odreka Bogu svojo ljubezen, nego se celo popolnoma obrne od svojega Boga in se pridruži satanu. Darove, ki jih je prejel od nebeškega Očeta (primeri zgodbo o izgubljenem sinu pri Luku 15, 13.). razsipa razkošno in brezvestno. Ker ne ljubi Boga, ljubi sedaj satana. Kolika zlobnost in brezvestnost!
Greh je nerazumna predrznost. (Job 15, 25.) Človek, ki greši, se norčuje iz Boga, ki je vsemogočen in neskončno pravičen, ki zamore dušo in telo pahniti v pekel. Grešnik v svoji predrznosti vpričo Boga zasmehuje Njegovo postavo (Gal. G, 7.), norčuje se iz Njegovih naredeb in izkuša prevrniti in pokvariti nravni red. Mar ni to predrznost do Boga? Do Boga, v čigar rokah je naše življenje, do Boga, ki lahko grešnika v tistem trenutku, ko greh dovrši, pahne v peklensko žrelo? Zares brezmejno predrzen je grešnik, ki Boga z grehom poživlja na maščevanje. (5 knjiga Mozesova 31, 29: 1 knjiga kraljev 14. 15.: Ps. 5, 11.: 10. 13: 105, 7. Ecehijel 8, 17 in drugod).
Greh je n e i z r e c n a oholost. (Jeremija 2, 20.) Grešnik odpove Bogu pokorščino, vsemogočnega Boga prezira, pravzaprav mu je aedaj Bog njegov lastni »jaz" Kakor mu nare-kujo strast', lastno meso, tako dela in ravna. Strasti so pravec njegovemu življenju, tem služi, tem se klanja. Tako obraba grešnik Bogu hrbet. (Jeremija 2, 27. 32. 33). Zakon je grešniku lastna volja, cerkev, njene naredbe, njene ukaze prezira in se zaničljivo posmehuje vsemu, kar je svetega.
Kolika nečast nasproti Bogu! In kdo dela to nečast? Grešnik-kristjan, ki je odkupljen z dragoceno Kristovo krvjo. Grešnik takorekoč potepta svojega Odrešenika, (llebr. 10, 29.) in postane upornik proti Bogu. — Kak zločin!
Greh je sovraštvo do samega sebe. (Ps. 10, (j. Tob. 12, 10.) Le nekoliko pomislimo, kake dragocenosti izgubi človek s smrtnim grehom. Kristijan, ki je v milosti Božji, je otrok Božji, brat Kristov, prijatelj Božji. Z enim samim smrtnim grehom so pretrgane vse te prijateljske vezi. Iz prijatelja Božjega postane grešnik sovražnik Božji. Pomislimo dalje, da so vsa dobra dela, storjena v smrtnem grehu, brez vrednosti pred prestolom Božjim. Le samo ta dobrota jim je, da povzročijo milosti izpreobrnjenja. — Kolikih milosti se grešnik oropa! Dalje, greh ukrade človeku mir \esti. srečo, zadovoljnost. O, naj se grešnik le ozre nazaj v mladost, kako
srečen je bil tedaj, ko še ni padel v smrtni greh. In sedaj? Vest nemirna, srce prazno in nesrečno, nezadovoljnost, otožnost — to so grenki sadovi greha. Svojo nemirno vest hoče vtopiti v posvetnem vživanju, toda zastonj, smrti uiti ne more in tudi večni sodbi ne!
Grešnik si potemtakem sam sebi nakoplje časno in večno nesrečo, ali se ne pravi to: sovražiti lastno dušo?
Greh je nespamet, kakršne si niti misliti ne moremo (Ps. <>8, G: 48. 11.) Le nekol ko si predstavljamo: kaj je Bog. On neskončno sveto, modro, dobro bitje. Kaj pa so stvari? Iz tega razvidimo vso grešnikovo nespamet. Grešnik zapusti večno Dobrost in se vda minljivim ničvrednim stvarem. Ali si moremo misliti večje nespameti?
Greh je neumnost. (Modrostina knjiga 5, G—15.) Edino greh naredi človeka nesrečnega. Ne bolezen, ne revščina, ne križi, niti druge britkosti ne škodujejo človeku, marveč še koristijo, ako se ž njimi vadi v čednostih — le edin greh: ta pa vselej škoduje človeku. Grešnik umori z grehom lastno dušo. Duša je od Boga in Bog sam je njeno pravo življenje: greh pa loči od Boga, torej vzame duši življenje.
Greh torej umori dušo in jo pogubi Marka 8, 36), a če pogubiš edino neumrljivo dušo. kaj ti še preostaja? Nič. Izgubljena duša. izgubljeno vse! Kolika neumnost torej greh!
Greh je dejanje proti naravi. Kaj pa je protinaravno? Proti naravno je, kar je proti pameti, ker človek je še le po svoji pameti človek. Kar je proti pameti, je tudi proti večnemu zakonu. Greh je torej protinaraven.
Z grehom se človek poniža pod nespametno žival. Žival ne more grešiti, ker nima pameti, in človek naj prelomi Božji zakon, človek — ki nosi v sebi podobo Božjo, neumrljivo dušo.
Iz tega je razvidno, kako grozovit zločin je greh. Veče zlobnosti si ne moremo niti misliti. Greh je neskončno žaljenje Božjega veličanstva, neskončnemu žaljenju sledi tudi neskončna kazen. Zato mora biti pogubljen na veke vsakdo, ki umrje v smrtnem grehu, ker je neskončno raz-žalil Boga. Zato je Bog nezveste angel je zaradi enega samega greha pahnil v pekel, zato je Bog tudi Adama in Evo radi enega greha odslovil iz raja na zemljo. Toda ne le to. Adam in Eva sta izgubila tudi milost Božjo, velike svoje umske popolnosti. Volja je po grelni oslabela in se k hudemu nagnila, človek ie podvržen raznim boleznim in naposled smrti.
Poglejmo le nekoliko okoli sebe, ali ne opazimo brezbroj žalostnih nasledkov greha. Koliko bolezni, koliko gorja, koliko bridkosti! — Kadi greha prvih starišev bi moral biti ves človeški rod na veke pogubljen, zakaj s prvim grehom je človek neskončno razžalil Boga. A kako, s čim naj zadosti slabotni človek za neskončno razžaljen je? Svojega nima ničesar, kar bi dal Bogu, zato tudi ne more neskončno zadostiti za greh.
Globoko je padlo človeštvo pred Kristom, samo si ni znalo in vedelo pomagati, ves človeški rod je hrepenel po odrešitelju. Tu se umisli nesrečnega človeškega rodu druga Božja oseba in hoče nebeškemu Očetu zadostiti za ljudi greh ter postane človek. Koliko je Božji Sin pretrpel, tega ne more pojmiti noben um, nobeno pero popisati. Celo Njegovo življenje od jaslic do krvave smrti na križu — ni druzega nego nepretrgano trpljenje. Zato grešnik, upri svoje oči v Jezusa, ki v strašnih bolečinah umira na sramotnem križu, in pomisli, kdo je pribil Izveličarja na grozni križ? Neskončna pravičnost Božja je zahtevala primerno zadoščenje za greh, zaradi greha torej umira na križu. Odrešeni k sveta, presveta Kri nedolžnega Jagnjeta teče na zemljo, da izpere grehu neskončni dolg.
Za vsakdanjo uporabo si zapomnimo še to, da smrtno grešimo le tedaj, če prelomimo Božjo postavo v kaki važni reči in sicer tako. da greh spoznamo jasno in tudi vanj popolnoma privolimo.
Sklenimo torej, da se hočemo varovati greha, ki je največe zlo pred Bogom. Kajti greh je smrt naše duše. „Greh, ko je storjen, rodi smrt." olak. 1. ir>.) Ako je kdo tako nesrečen, da je smrtno grešil, tedaj naj ne obupa, nego obžaluje naj storjeni greh, kakor hitro mogoče naj se ga izpove Božjemu namestniku ter naj se potem poboljša. Pred vsem je treba, da imamo vedno pred očmi Božjo vsepričujočnost, zlasti pogosto mislimo na štiri poslednje reči: na smrt, sodbo, pekel, nebesa ter se izročajmo zaščiti Božje Matere, Marije Device!
Knpelan Anton Me,Lun.
(Dalje prihodnjič.)
Nečimurnost ni priprava za I. sveto obhajilo.
Na Francoskem v mestu Parizu se je pripravljala neka deklica. Albertina z imenom, za
prvo sv. obhajilo. Dobila je zato od starišev dragoceno novo obleko. V soboto pred belo nedeljo so šli stariši z doma. Zdaj vzame Albertina iz omare obleko ter se ogleduje v zrcalu, kako se ji pristoja. V sobi je bilo že mračno. Zato pokliče svojega petletnega bratca, da bi s svetilko stal pri njej. Med tem, ko se vrti pred zrcalom nečimurna deklica, katera je hotela drugo jutro prejeti svojega Izveličarja v srce, vname se hipoma obleka. V trenutku je bila vsa v plamenu. V strahu je deklica kričala na vso moč ter se valjala po tleh, da bi tako pogasila strahoviti ogenj. Sosedje, ko slišijo vpitje, pribite v hišo, ter najdejo otroka gorečega. Sicer so ogenj kmalu pogasili z mokrimi rutami, ali opazili so, da je Albertina po vsem životu pokrita z rudečimi in črnimi lisami. Se celo lasje so ji pogoreli do tal. Takoj so jo prenesli v posteljo, obvezali rane ter poklicali zdravnika. A vse je bilo zaman. Albertina je umrla še tisti večer v groznih mukah, na večer pred belo nedeljo.
Gospica M. R.
V spominj t kanoniku prof. Josipu Mam.
P. n. Jo sipu Mam,
c. kr. prof. čast. kanoniku, predsedniku »Slovenske Matice«, slov.
pisatelju i. t. d. roj. v Dragovškem 5t. 47. 13. sušeča 1832, umrl v Ljubljani 27. prosinca 1893.
Post. častilci
Tako se glaseči napis je vklesan v mra-mornato ploščo, vzidano v župno cerkev v Stangi, rojstni župniji j čast. kanonika profesorja Josipa Mam. Dne 24. junija t. 1. se je vršilo odkritje plošče. Slavnost se je obhajala deloma v cerkvi, deloma zunaj cerkve. V cerkvi je služil slovesno sv. mašo kanonik Iv. Sušnik, a pred sv. mašo je govoril o pokojniku njegov nekdanji učenec j in prijatelj, prevzvišeni knezškof Anton Bona-ventura. Naj omenim iz prelepega, vspodbudnega govora vsaj nekatere misli:
„Veliko milosti'1 je dejal Prevzvišeni, „je prejel ranjki kan. Marn od Boga. Prva in največja milost je bila ta, da je bil krščen. Kajti sv. krst je sploh največja milost, katero Bog podeli človeku. Pri sv. krstu se mu je vžgala sv. vera, po kateri je živel Marn do svojega konca. Postal je čist in nedolžen otrok Božji; in to krstno nedolžnost si je ohranil vse življenje. To sklepam iz raznih dejstev, katere sem ali sam opazoval na njem ali pa slišal o njem. Kako je ljubil n. pr. sv. čistost!
Nekoč se je peljal še kot dijak po železnici. ! V vozu se je pa nesramno govorilo. In to je tako bolelo čistega mladeniča, da poprosi sprevodnika, naj ga prestavi v drug kupe. In kakor je sam ljubil in negoval to lepo čednost, tako jo je hotel vcepiti tudi svojim učencem.
Župnik Josip PlantariČ.
(Kon«*c prihodnjič.)	I
Josip Hasi.
(Dalje.)
II.
Na vseh svetnikov dan 1.1766. je prišel o. Josip Ha si iz Maribora v Ljubljano. Tu se je lotil pisatelj e va nj a.
Tiho nedeljo dne 5. malega travna 1767 so se pričele duhovne vaje za slovensko ljudstvo v ljubljanski jezuvitski cerkvi pri sv. Jakobu. Vodil jih je o. Hasl. Ob 5. uri zjutraj je bil prvi pripravljalni govor. Do četrtka so bila vsak dan redna premišljevanja. Od 6. do 7. ure zjutraj je bilo izpostavljeno Najsvetejše, s katerim se je dal potem blagoslov. Popoludne je bil govor o 5. uri, nato slovenske litanije in blagoslov. V četrtek zjutraj je bil sklepni govor. Tako so se vršile duhovne vaje pri oo. jezuvitih leto za letom in tak jim je bil spored tudi naslednja tri leta, ko jih je vodil o. Hasl. O poslednjih Ilaslovih duhovnih vajah, ki so se pričele dne 1. malega travna 1770. izrečno poroča jezuitski dnevnik, da so k njim vreli ljudje t r u m o m a.
Vse štiri tečaje svojih slovenskih duhovnih vaj je lepo spisal Hasl v posameznih knjigah v veliki 4, vezanih v trdno usnje. Žal, da uam je ohranjen od teh rokopisov samo tretji tečaj z 1. 1769. Da je ostavil Hasl v rokopisu vsaj tri tečaje duhovnih vaj, sklepam iz napisa na knjižnem hrbtu ohranjenega tretjega zvezka; ondukaj stoji natisnjeno z majuskuli: Exer Car n. Toni. 3. Ta zvezek se hrani sedaj v župnem arhivu loškem pri Zidanem mostu, odkoder mi ga je g. župnik Leopold Skuherskv blagovolil poslati v porabo. Naslov mu je: Večne Resnice, katere iz Jožeph Hasl. en mašnik iz tovarštva Jezusoviga v' treitiiuu letu suoiiga pridi-garstva krainskim ludem v' Lublaui ob cassu teh svetih exercici napreinesl. — Tu en taužent, sedem-stou, devet inu šestdeseta letu po Christussovimu Roystvu. Na nastopnem listu je latinski naslov: Aeternae veritates per Josephum Hasl, Socie-tatis Jesu Sacerdotem tertio anno sui concionatorii muneris Carniolico populo Labaci tempore sacrorum exercitiorum propositae. — Anno Salutis nostrae 1769.
Haslove ..Večne Resnice" obsegajo pripravljalni nagovor: ,, Opominu vanje, de imamo za naše večnu izveličanje s ker bet i" in sedem ,.spremišlu-v a li j". V 1. govori ..od greha naših p e r v i h starišou. v 2. ..od naših lastnih gre h o u", v 3. ,.od dobre, inu hude smer t i. Ali Od sme rt i eniga b rum ni ga, inu h ud ob ni ga
Krist iaua", v 4. „od gin e in Sodbe*, v 5. „od Paklenskiga Brezna" v 6. rod Nebeški ga KrajTestva", v 7. „o d tiga Zaprauli-viga Synu". Vsako premišljevanje pričenja Hasl s „ predgovorom" latinskim in slovenskim u. pr. pri 4. premišljevanju: „Rom. 14. 10: Omnes stabimus ante tribunal Christi. Vsi bomo pred Christusovo sodnico stali." Nato pride: „Cill, inu konc tiga spremišluvauja: Letu spremišluvauje je na tu namenenu. de se bomo z tim še skrbneiši pred vso pregreho varvali." Potem je: ,.Tu pervu Perpraulenje,t, s katerim poziva govornik poslušalce, naj si predočijo vse ljudi, kolikoi jih je živelo na zemlji, oživele in zbrane v Jozatatovi dolini, kjer so ..perprauleni gun posledni odgovor, abšet. ali urtl Christusov zašlišati. kater bo ži imel za vse večne čase velati." V drugem perprauleni u" je vzdihljaj k sodniku Jezusu Kristu za milost, da bi mogli spoznati njegovo pravico, vse grehe obžalovati, zasovražiti in se jim odpovedati. Potem razvija Hasl premišljevanje po teh treh točkah: Ta pervi Odstauk: (Tu. kar se bo pred gmein sodbo permerilu.) Ta drugi Odstauk: (Tu, kar se bo per gmein sodbi permerilu.) Ta trejti Odstauk: (Tu, kar se bo po gmein sodbi permerilu.) Nato pride sklep, kateremu pravi Hasl ,.Podgovorjenje." Konec poslednjega premišljevanja stoji jezuvitsko geslo: O. A. M. I>. G.
C č e n in pobožen mož je bil Josip Hasl. Taka je sodba vrstnikov o njem. Njegove ..Večne Resnice" jo potrjujejo. Piči jih neka živahna prepričevalnost. s katero jih razlaga. S svetopisemskimi reki in z besedami sv. cerkvenih očakov se čredijo primere iz vsakdanjega življenja. Ž njimi se ponižuje do poslušalca prostaka. da bi ga vnel za Boga in za rešit ev neumrljive duše. „Skerb za tu večnu izveličanje naše boge duše je naše lastnu opravila" — kliče v pripravljalnem nagovoru. „My imamo veliku opravil na tinin svetu, katere lohka drugi naniest nas opravio: kir eninui pridigarju ena taka zaderžba napreipride. de namore sam pridigvati. pak eniga drugiga naprosi, de leta naniest njega ludeiu Božjo besedo napreinese. Kir ima en ozdraulenik. ali dohtar toliku holnikoii. de namore sam vsim postreči. pak eniga drugiga ozdraulenika, ali dohtarja naniest sebe sem. tar kiekei pošle gledati, kaku se nek njegovi bolniki občute. Kir en gospudar nima časa sam priti k' suojiniu p«»r-jatelnu, de bi se žnym za vol eniga guišniga opravila pomenil, pak k' njemu eniga ročniga, eniga pametnima, eniga zbrisaniga posla za vol te rečy pošle. Kir en kmet zboli, de namore sam suojo stibro opraviti, pak suojo ženo. suojiga svnu. al eniga drugiga zvestiga človeka s' dnarjami h' gosposki pošle. Kir postavim ta kuhenska ima toliku opraviti, de namore sama vso kuhensko posodvo pomiti. pak eno drugo keršenro. al celil eno ptujo prosi, de nji v' timu delu pomaga. Inu taku imamo my več drugih opravilen na timu svetu, katere lohka drugi naniest nas opravio. Ampak kadn nam bo naniest nas pot pruti nehesam delal? Kadil nam bo namest nas pred tu lubeznivu obhčie Božje per-pelal? nobeden, ah! nobeden moji kristjani. Lotu delu si moremo samv sturiti. lotu nam iiamorejo druiri naniest nas sturiti, ne naši vikši. inu nam napreipostav-leni oblastnvki. no naši posli, inu drugi nam podložni ludji. no naši starisi, otroci inu druira žlalita. ne ii ptuji. ne naši perjatelni. ne liaperjatelni. — Za vol tiga sveti Apostol Peter vsakiga poseboi taku opomina:
Fratres magis satagite. ut per bona opera certam vestram vocationem et electionem faciatis, Lubi Bratji perložite tem več tlisa. de hote vaše pokličanje, inu i izvolenje terdnn sturili. Haunu koker de bi nam bil otel reči sveti Apostel Peter: Lubi bratji! več, več skrbite za izveličanje vaše boge duše; zakaj letu opravilu je vaše lastnu opravilu, letu vas same amtiče, letu si morete samv, noben vam namore letu namest va< opraviti."
Župnik Ir. Vrhovni k. i Dalje pride.)
L Br&tovske zadeve
molitvenega apostolstva.
a) Glavni namen za mesec julij 1 9 0 2:
>l>fh-toronjr »/o /»»«>r. Imena Jezusovega.
h) Posebni nameni.
12	i Sv. Mohor In »v. Fortnnat. Leon XIII. Slovenska mladina v Marijinih družbah. Prizadevanje za čisto življenje
i
13	» Sv. Marjeta. Slovenska dekleta. Milost izpreobr-njena trdovratnih grešnikov. Volitev pravega poklica.
14.i St. BcnaTentnra. Kranjski novomaSniki. Knezškof Anten Bonaventura Cerkveni dostojanstveniki.
15.) St. Henrik I. Cesar Fran Josip I. Katoliški vladarji Prijateljsko razmerje med cerkveno in svetno oblastjo.
16	Karmelska Mati Boija. Slovenske matere. Udje >kapuhrske bratovščine. Pogosta misel na smrt
17	St. Alai. Slovenski mladeniči. Slovenski delalci v Kudokopih. Siromašne slovenske dru/me.
1*. St. MlroalaT. lzpolnovanje stanovskih dolžnostij. Vestna uporaba prostega časa. NaSa mladina na opočitinah
S.
Škofijska kronika.
Premil. g. knezškof dr. Anton Bonaventnra Jeglič
se je odpeljal na vizitacijo 24. majnika in je birmal vRadoljici 318 otrok 25. majnika, v Ljubnem (07 otrok) 26. majnika, v Ovsišali (47) 27. majnika in v Kropi (125) 28. majnika. Praznik presv. Res. Telesa, to je 29. majnika. je vodil procesijo v stolnici in popoldan vpeljal v križanski cerkvi moško Marijino družbo. Pristopilo je 44 udov. Potem je nadaljeval vizitacijo in birmo v radovljiški dekaniji in sicer 31. majnika na Bob. Beli (*7). 1. junija na Bob. Bistrici (174), 2. junija v Srednji Vasi (188), 3. junija na Koprivniku (68), 4. junija v Gorijah (203), 5. junija v Zasipih (62), 6. junija v Gradu (147), 7. junija v Lescah (50) 12. junija v Ratečah (99). Sv. birme se vdeležit in k godu ga pozdravit je semkaj prišel tudi msgr. Tomo Zupan. Nadaljeval je ta sv. opravila potem 13. junija v Kranjski Gori (l.">5). 14. junija na Dovjem (126), 15. junija na Jesenicah (358), 16.jun. pri Sv. Križu (37), 17. jun.
na Koroški Beli (lu3), 18. junija na Breznici (168). Vseh birmancev v radovljiški dekaniji je torej bilo 3458. Na tej vizitacijski poti je blagoslovil na Boh. Beli kip Jezusovega Srca v kapelici pred župniščem in zastavo Marijine družbe, v Gradu kip Lurške Matere Božje in v Lescah je vpeljal Marijino družbo. — Nedeljo po prazniku presv. Jezusovega Srca je opravii dopoludne ob desetih slovesno sv. mašo v stolnici in je dopoludne nemški, popoludne ob štirih pa slovenski pridigoval. Po sv. maši je po 11. uri instaliral novo-imenovanega stolnega prosta preč. g. prelata dr. Ivana Kulavic. — 11. junija, preden je odšel na vizitacijo, so se mu poklonili stolni kapitelj in mnogi ljubljanski duhovniki ter mu čestitali za god. — 19. junija je maševal pri sv. Luciji, podružnici svoje rodne begunjske župnije. — Saboto 21. junija je odšel v Idrijo, kjer je na tamošnji praznik sv. Ahacija, 22. junija, delil sv. birmo (840 otrok) in vodil idrijsko zaobljubljeno procesijo s sv. Rešnjim Telesom. 24. junija se je vde-ležil v Štangi slavnosti odkritja spominske plošče f č. kanoniku, profesorju Josipu Mam. Pri tej priliki je imel tudi cerkveni govor.
Duhovniške spremembe t ljubljanski škofiji.
Prečastiti g. dr. Ivan Nep. Kulavic je bil dne 8. junija 18u2 slovesno kanonično vmeščen na podeljeno mu stolno proštijo. — Kn. šk. duhovnim svetnikom sta bila imenovana včč. gg.: Mihael Saje, župnik v Štangi, in Frančišek Jereb, vpoko-jeni zasipški župnik na Jezeru v Bledu. — Podeljene so bile župnije: Dragat uš vč. g. Leopoldu Rak tel j, župniku v Grčaricah; Srednja Vas v Bohinji vč. g. Ivanu Berlic, župniku v Mošnjah; Z a g o rije ob Savi, vč. g. Gothardu Rott, župniku pri Stari Cerkvi; Čatež pod Zaplazom č. g. Henriku Povše, mestnemu kapelanu v Kameniku. — Kanonično vmeščena sta bila čč. gg.: Frančišek Pavlin na župnijo Col dne 16. junija 1902; Henrik Povše na župnijo Čatež dne 19. junija 1902. — Č. g. Ivan Štrukelj, kapelan v Šmartnem pri Litiji, je dekretiran župni vpravitelj ondi. — Umrla sta čč. gg.: Ivan T reven, vpokojeni župnik tržaške škotije, dne 26. majnika 1902 v Idriji; Jurij Kržišnik, vpokojeni kapelan, dne 10. junija 1902 v Črnem Vrhu nad Polhovim Gradcem. Priporočata se v molitev čč. gg. duhovnim sobratom. Više 3 svete redove prejmejo letos 10. 12. in 14. t. m. v „Dan.M št. 26 znamovani ljubljanski gg. bogoslovci. Skupne duhovne vaje bodo letos od 25. avgusta zvečer do 29. avgusta zjutraj.
Po „L julij. škof. listu" izza 19. junija 1902, št. V.
Posvečeni bodo letos v Ljubljani tudi gospodje bogoslovci - frančiškani: Kazimir Zakrajšek iz Preserja (nova maša 27. julija na Žalostni Gori v Preserski župniji); Gvidon Kor t. Rants Premka (nova maša 27. julija na Dobravi); Norbert Sušnik iz Mavčič (nova maša 20. julija v frančiškanski cerkvi v Ljubljani). Friderik Zalar iz Ljubljane in Teofil Zajec tudi iz Ljubljane pa prejmeta radi mladosti le samo subdijakonat in dijakonat.
Br. K.
Odgovorni vrednik Tomo Zupan.
— Tiskarji in založniki Jožef Blasnikovi nasledniki v Ljubljani.