Cerkvene zadeve. Blagoslovljenje temeljnega kamena cerkve sv. Pankraeija. Iz Remšnika, 15. maja 1898. Redko slovesnost je obhajala 12. velikega travna, na god svet. Pankracija, Rerašniška župnija. Že rano zjutraj je naznanjalo gromovito streljanie, da se pripravlja za ta dan nekaj nenavadnega. In res ob 7. uri se je začel prijazni hribček s svojim nepopisljivo lepim razgledom, kjer stoji podružnica svet. Pankracija, od vseh strani polniti z ljudmi in ob isti uri je strel naznanil prihod mil. g. kan. dr. Ivana Križaniča, delegiranega od premilostivega kneza in škofa, da položi in blagoslovi temeljni kamen novi, obširni cerkvi. Ko sta nazadnje še prišli dve velikanski procesiji iz Arveža in Kaple z duSnimi pastirji, zafiel se je genljiv prizor ob 9. uri. Duhovniki, ki so vsi pri sv. Pankraciju daritev sv. maše opravili, bili so navzoči sledeči čč. gg.: dr. Ivan Križanič, dekan Auguštin Hecl iz Marenberga, Jaka Tajek, c. in kr. vojaSki kapelan iz Maribora, Šgarc župnik iz Arveža, Šavel, provizor na Kapli, Martin Stolc župnik na Breznem, Jurij Žmavc, žup. in Anton Zavadil kap. na Remšniku. Nikdo se ne spominja, da bi se tamkaj toliko sv. maš kedaj bralo. Množica ljudij ne samo v cerkvi, tudi zunaj cerkve je bila ogromna, tako da so duhovniki komaj do altarja prišli. Gotovo je bilo vernega slovenskega in nemškega Ijudstva okoli 8000. Vsa slovesnost z maševanjem in pridigami je trajala od 7. ure zjutraj do polu dveh popoldne. Točno ob 9. uri so se duhovniki podali na prostor, kjer bo nova cerkev stala. Najprej so se opravile molitve pred križem, ki je postavljen na prostoru, kjer bo stal veliki altar, potem so se podali med živim špalirjem k temeljnem kamenu, ki je bil okoli 2 metra globoko v zemljo položen. Cuden prizor bil je to. Dozdevalo se je, kakor da bi šli v katakombe (tako se imenujejo podzemeljske jame pod Rimom, kjer so bili mučeniki pokopani), in v tej globini se }e temeljni kamen cerkve mladega mučenika sv. Pankracija blagoslovil. Marsikateremu so solze igrale v očeh, gledaje, kakor da bi šli res k sv. Pankraciju v katakombe. Pomenljiv in pretresljiv je bil prizor, ko je začel opravljati cerkveni obred prečast. g. kanonik s trikratnim udarcem s kladivom po temeljnem kamenu z besedami: «Sanete Panerati, te martyrum candidatus laudat exercitus alleluja.* — Potem je podal kladivo g. dekanu iz Marenberga: «To je mesto, katero si je gospod izvolil za hišo molitve.« — Domači župnik: «Sv. Pankracij izprosi blagoslova za vinske gorice.* — Brezniški g. župnik: «Sv. Pankracij, prosi za nas.> — Iz Kaple: «Sv. Pankracij, obvari vse tiste, ki bodo semkaj hodili.» — Domači g. kaplan: «Sancte martyr, ora pro nobis». Blizu 10. ure je stopil preč. g. kanonik na leco ter v mičnih in v srce segajočih besedah pojasnil pomen tega obreda, primerjaje to zidanje semenu, katero bo treba z milimiv darovi zalivati, da bo blagodejno rastlo. Življenjepis mladeniča sv. Pankracija je porabil govornik v opomin otrokom in starišem, naj zvesto izpolnjujejo svoje dolžnosti. S posebnim zanimanjem je ljudstvo poslušalo, ko je pravil, da je bila pred časi v zlati Pragi cerkev sv. Pankracija, in kadar je pretila nevarnost mestu, so zvonovi iste cerkve vselej sami od sebe začeli zvoniti in svariti prebivalce. Zunaj Rima je bila druga cerkev, zidana temu svetniku v čast, ki je zato bila znamenita, ker je istega, ki je krivo prisegel, ako je šel okoli cerkve, božjast napadla. — Zato so tje gonili sumljive prisežnike, da so se prepričali o pravičnosti prisege. H koncu so še verni poslušalci slišali veselo vest: «Milostivi knez in škof so vam poslali svoj višjepastirski blagoslov!» Sledila je nato velika maša. — Po veliki maši ie stopll na leco č. g. župnik iz Arveža in v jedrnatih besedah opominjal: imejte odprto srce, imejte odprto roko in pomagajte lepo podjetje srečno dogotoviti. Podpirajte zidanje cerkve Slovenci in Nemci, kajti v sveti katoliški cerkvi smo vsi bratje in sestre, tukaj preneha vse nasprotje in z zjedinienimi močmi se doseže vse, kar se hoče. Zidanje cerkve sv. Pankracija se je začelo to leto v spomin 501etnice sv. očeta Leona, in petdesetletnice presvitlega cesarja FranCiška Jožefa, da nam lažje ostaneta v spominu. «Benedicti erunt, qui aedificaverint te,» •Blaženi bodo, kateri te bodo pozidali,» so besede, koje so milostivi knez in škof zabilježili z blagim darom pred nekaj časom v nabiralni zapisnik za cerkev sv. Pankracija. Te besede so tako pomenljive, da jih zopet objavimo vernim v opombo, naj ne pozabijo na nje. Ako bo Slo vse po sreči, upamo, da bomo leta 1901 že zamogli dati novo cerkev blagosloviti. Tega leta se bo slavila tudi sedemdesetletnica ustanovljenja župniie svet. Jurija na Remšniku. Dal Bog novemu podjetju sroi blagoslov, da bi zares mogli v jednem letu obhajati dve tako veličastni in velevažni slovesnosti!