55
Čudoviti zvonček
Ogpvel je svetnik nekod  — Pomni ga le stari rod  — Vol pasoč se na ledini Bil tovariš mu jedini.
Vola pa ulcrade tat, S tihih ga odpelje trat; A na vratu volu poje Zvonček  tnirno pesni svoje.
Tat zvonenja se zboji, S senom zvonček zamaši, Zamašen brenči vsejedno, Kot bi žugal kazen  vedno.
Kaj  storiti?   —   Moder sklep: Zvonček vzame, spravi v žep; A tu poje še glasneje, Z volom tat beži hitreje.
V  skrinjo skrije bron doma, Močno tudi tu zvončklja; Tat oplašen premišljuje, Vest ga peče vedno huje.
2 zvoncem ven beži na vrt,
V   senci ga zakoplje trt;
S tal še bolj odmeva čudno, Ven izkoplje ga nemudno.
t
Hitro stopi k volu tat, Zvonček dene mu na vrat, Urno žene ga od hiše, Zdaj šele spet mirno diše.
Zvonček božji, ki zveni, Glas nemirni je vesti: Srečna, srečna tista duša, Ki ta glas vesti posluša.
J. Volkov