611
obsmrtnici   Čopu);   preozka  se  je  zatorej     Cbelico";   da je  v   prvotnem   besedilu —
zdela  poetu  vsebina   »mojega  krmarja",     le svojo poezijo mislil ž njim Prešeren, to
pa jo je tedaj razširil s priznavo: „naš krmar",     je nam le embrionalna faza v razvoju in po-
Ali ni Čop v „111. BI."   ocenil vseh  „Čbeli-     stajanju  današnje   umetnine,   le   literarnohi-
čarjev", in ne le Prešerna — v znani oceni     storično dejstvo; toda komentar kak — da-
po Čelakowskem (1833)?  Ali se ni boril s     našnji   dovršeni   umetnini,  kakor jo imamo
cenzuro  tudi  za   „Cesarja in opata", in ne     iz   1. 1846.   in   1847.,   pa   ta   embrio — ni!
le   za   „Novo   pisarijo?"   „Čolnič .nov" po-    Zatorej vsled tega vendarle: Lelj-Čop! meni v elegije današnjem licu — „Kranjsko                                 (DALJE.)
GRIŠA:
TAM ZUNAJ
1 am zunaj oblačno nebo            In iz oči so prišle
in čezinčez tema —                  na lice srebrne solze —
v temni je prišla zavesi            in trudno srce so objele
žalost iz neba . . .                     smrti mrzle roke . . .
Oh, in zato je tema — zato je tam zunaj mraz — zato je nebo poškropilo moj žalostni obraz! . . .
GRIŠA:
POSLAVLJAJO SE PESMI...
Poslavljajo se pesmi                   Poslavljajo se zvezde
od plašnih ptičjih trum —        od sinjega neba,
in žalostnih akordov                 poslavlja se ljubezen
umira glasni šum.                     od bolnega srca . . .
Poslavlja se od mene vse, kar ljubilo je — beži, beži od mene in več ne vrne se.. .
39*