Časopis za slovensko krajevno zgodovino kronika MARTIN MIKLOSiC — NEZNANI NARODNI BUDITELJ jan sedivt? Poleg napodinih buditeljev, ki jih naštevata slovenska literarna zgodovina in Slovenski biografski leksikon, zasliuži ta vzdevek več mož, četudi oiiso mnogo ali pa nič napisali. Njih praktično delo med ljudstvom je bilo za prebujo slovenske narodne zavesti pomemb- nejše in uspešnejše kot zbirka kakih popreč- nih verzov. Med take može je treba brez dvoma prištevati Martina Miklošiča. Za prebujanje narodne zavesti v Sloven- skih goricah je bila Mala Nedelja eno izmed najpomembnejših žarišč. V pravo slovensko trdnjavo jo je spremenil tedaj slavni govor- nik in zgodovinar župnik Anton Krempl (1790 —1844). Tu je kaplanoval tudi Martin Mi- klošič, ki mu gre zasluga, da je šel študirat njegov nečak, poznejši svetovno znani slavist Franc Miklošič.* Le-ta je mto potegnil za seboj v šole deset let mlajšega brata Janeza Miklošiča, tudi važnega narodnega buditelja. Tako je postal Martin Miklošič posredino zelo pomemben narodni buditelj. Martin Miklošič se je rodil 3. novembra 1780 na spodnjem pobočju vinorodnega Ra- domeržčaka kot sin Gregorja Miklošiča, na- gomjaka, kakor so tedaj rekU želarju ali majhnemu kmetu, in njegove žene Lize, ro- jene Luknar.^ Zidana hiša, ki nosi letnico 1636, je še dandanes ohranjena v svoji prvot^ ni obliM iz spoštovanja do Franca Miklošiča, ki je ziagledal luč sveta tudi v njej. Prizidana ji je le ena soba. Viri nam ne poročajo, kje je bil Martin Miklošič v gimnaziji, vemo le, da je končal bogoslovje v Gradcu 1. 1809.- Bogoslovje je imelo tedaj štiri letnike, filozofija dva, gim- nazija pa pet razredov in v prvi razred gim- nazije je torej vstopil 1. 1798, ko mu je bilo 18 let. To je bilo v času mariborskih državnih štipendij, ki so bile razpisane samo za slo- venske dijake mariborske gimnazije. laposloval jih je mariborski župnik in okrožni dekan dr. Andrej Kavčič, ki je bil Obenem direktor mariborske ginmazije. Izko- ristil je zadrego državnih oblastev, ko je ka- tastrofalno padlo število mariborskega dijaš- tva. L. 1790 je štela mariborska gimnazija v vseh svojih petih razredih skupaj 36 učencev, in sicer v prvem 13, v petem kot zadnjem pa le 3. Nato se je število sicer polagoma dvi- galo, vendar je bilo 1. 1793 le 56 gimnazijcev v vseh petih razredih še vedno premalo za potrebe vse Spodnje Štajerske, ker druge gimnazije na tem ozemlju ni bilo. Tako je pozvala avstrijska vlada s posebnim razgla- som po vseh okrožnih uradih in slovenskih župnijah sekovske (graške) škofije slovenske starše, naj pošljejo nadarjene sinove v mari- borsko gimnazijo. Obljubila jim je štipendi- je, če se bodo marljivo učili.' Jasno je, da v takratnih razmerah mali po- sestnik Gregor Miklošič brez upanja na šti- pendijo ne bi mogel dati sina Martina štu- dirat. Preden se je odločil za tako daljnosežen korak, se je hotel gotovo še v svoji kmetski nezaupljivosti prepričati, ali se vladina ob- ljuba res izvršuje, kdo dobiva štipendijo in kakšni so pogoji. Nato je bilo treba Martina pripraviti za vstop v gimnazijo in prihraniti denarja vsaj za začetek. Tako je bil Martin goden za gimnazijo šele osemnajstleten. Pr- lekija tedaj ni pošiljala svojih dijakov v Gra- dec, ker je bilo življenje v njem predrago in jim je bilo to mesto tudi predaleč, saj so gimnazijci jemali s seboj mnogo kruha in druga živila ah pa so jim to prinašah sorod- niki in znanci, ker ni bilo denarja za redno toplo prehrano. Kakor Gradec pa tudi Varaž- din ne bi sprejel Martina Miklošiča zaradi starosti v prvi gimnazijski razred. Tako stare učence so sprejemali samo v Mariboru, kjer je bilo zelo malo učencev. Po dovršenih bogoslovnih študijah v Gradcu je prišel Martin Miklošič za kaplana k Sv. Miklavžu pri Ormožu 1809 in je ostal na tem mestu s kratkim presledkom do 1812, ko je moral v bližnjo Veliko Nedeljo.^ Verjetno je, da se je njegov brat Jurij, ki je prevzel do- mačijo v Radomerščaku, ob obisku pri Mar- tinu seznanil z Marijo Zobovičevo z Vinskega vrha iz župnije Sv. Miklavža, s katero se je nato poročil. 2ena mu je prinesla precejšnjo doto in ker ga je veselila trgovina, sta pro- dala domačijo in se najbrž 1. 1819 preselila v Ljutomer in tam kupila hišo tik cerkve. Jurij je imel tu trgovino in gostilno.' Škof je čez skoraj pet let premestil Marti- na od Velike Nedelje za kaplana k Mali Ne- delji 1816.* Od tod je pri lepem vremenu vi- del zvonik ljutomerske cerkve in od 1. 1819 je ločilo oba brata le dobri dve uri hoda. Bilo je to v času, ko je doraščal Jurijev prvoro- jenec Franc, rojen 1. 1813, ki je kazal v lju- tomerski osnovni šoh izredno nadarjenost in vzbudil s tem stričevo pozornost. Morda je bilo prav Franoevo šolanje razlog, da je ma- lonedeljski kaplan Martin Miklošič sjaprosil in v septembru 1822 tudi dobil donosno žup- nijo Središče ob Dravi,' preden je bil nečak Franc goden za gimnazijo. Trgovina in go- 113 kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino stiLna nista šli tako dobro, kot je Jurij pri- čakoval, a število otrok se je večalo. Franc je imel še tri brate in pet sester, od katerih je ena v mladosti umrla.* Z lepim prispevkom in z obljubo stalne pomoči je pregovoril Mar- tin brata, da je poslal sina Franca v gimna- zijo.' Vzhodni del Slovenskih goric in zlasti ob- mejno Središče je imelo tedaj živahne stike z Varaždinom. Tja so hodili nakuipovat na večje sejme in prodajat vino in sadje. Ko je po žetvi in mlatvi za krajši čas prenehalo največje delo na polju, so se vozili na velikih kmetskih vozeh skozi Varaždin na zdravlje- nje v Varaždinske Toplice. Varaždin je po- gosto oibiskoval tudi središki župnik Martin Miklošič ibodisi po opravkih bodisi na poti v toplice ali pa nalašč zaradi nečaka, da ga nadzira pri učenju in mu pomaga premagovati začetne težave, ko ga je odvedel 1. 1824 na varaždinsko frančiškansko gimnazij o.Franc se je hitro naučil hrvaščine in kmalu mu šola ni delala nikakih preglavic. Stričeva pomoč mu je postala nepotrebna. Očeta Jurija Miklošiča je zadela 1. 1827 ve- lika nesreča. Pri velikem požaru v Ljutomeru mu je pogorela hiša do tal. Pač le s pomočjo brata Martina je dal sezidati novo, enonad- stropno hišo in se seveda pri tem močno za- dolžil.i> Brez stričeve pomoči bi gotovo moral Franc zapustiti gimnazijo ali pa vsaj iprekiniti študij. Stric pa je želel, da bi nečak postal ne hrvatski duhovnik ziagrebške škofije, mar- več slovenski, ki bi deloval med svojim ljud- stvom. Zato ga je poslal v tretji razred na mariborsko gimnazijo. Tu je že od državnih slovenskih štipendij vladalo med gimnazijci zanimanje za slovenski jezik. Za sošolca je imel odslej rojaka Stanka Vraza in tudi po- znejšega voditelja slovenskih študentov v Gradcu, pesnika in narodnega buditelja Ja- koba Košarja iz Slaptinec blizu Vidma ob Sčavnid, svojega tekmeca v izvrstnem uspe- hu.>2 Martin Miklošič je v Središču vedno bo- lehal. Mučil ga je hud revmatizem in je moral vsako leto na zdravljenje v Varaždinske To- plice. Tuberkuloza ga je nazadnje rešila trp- ljenja. Se ne 53 let star, je umrl v Središču 1833,ko je bil njegov nečak Franc v Gradcu v zadnjem semestru filozofije. Brez Košarjevih državnih mariborskih slo- venskih štipendij ne bi imeh Martina Miklo- šiča, brez njega pa ne slavista Franca Miklo- šiča in ne skladatelja in pisca slovenskih pr- vih beril Janeza Miklošiča. Ta, deset let mlaj- ši brat Franca Miklošiča je kot učitelj petja na mariborskem učiteljišču in na mariborski gimnaziji in v čitalnici izredno populariziral slovensko pesem in postal pomemben narod- ni buditelj ob severni slovenski meji. Drugi njuni bratje in sestre so ostali po večini v domačem kraju in so se kot delavci in delav- ke porazgubili, domačija pa je že 1. 1843 pre- šla v tuje roke. OPOMBE 1. Malonedeljska župnijska kronika. — F. Ko- vačič, Ljutomer. Zgodovina trga in sreza. Mari- bor 1926, str. 322. — 2. F. Kovačič, Trg Središče, Maribor 1910, 127/8. 3. J. gedivy. Prvi izpiti iz slovenščine na mariborski gimnaziji. Jezik in slovstvo IX (1963/4) 200—202 in Posledice in po- men mariborskih slovenskih štipendij, prav tam, str. 266—269. — 4. F. Kovačič, Središče, str. 128. — 5. R. Kolarič, Franc Miklošič. Ljubljanski Zvon (dalje LZ) 1928, str. 36. — 6. Kot pod 4. — 7. Kot pod 4. — 8. LZ 1928, str. 37. — 9. Ljuto- merska župnijska kronika. — 10. Kot pod 4 in LZ 1928, str. 37. — 11. LZ prav tam. — 12. Ju- ventus gymnasii Marburgensis 1829 in LZ 1928, str. 37/8. — 13. Kot pod 4. 114