DUHOVNO
ZH VLJJENJJE
LETO XI. -JULIJ 1944
ŠTEV. 198
IA WA ISromjJM
Ano XI.
- NUM. 198 JULIO 1944
9 DE JULIO
25 JUNIJA bomo obhajali spomin VIDOVEGA DNE s sveto mašo ob 11 uri v spodnji cerkvi svete Roze (Pasco 409).
Sveta maša bo za padle v tej vojni in za blagor domovine.
EL 25 DE JUNIO A LAS 1! HORAS se celebrara en la Cripta de Santa Rosa (Pasco 409) una misa con motivo de la conmemoracion del dia patrio “Vidovdan".
Invitamos a esta misa a nuesiros amigos para rezar por las victimas de esta guerra, por nuestra patri a Y por la paz del mundo.
128 anos pasaron del historico 9 de Julio, fecha de la independencia argentina.
Tras dura lucha sacudio el pueblo el dominio espahol y empezo desde el 9 de julio de 1816 en que afirmo su independencia a conquistarla pašo a pašo y a marchar triunfalmente la Argentina libre que, desde entonces, conquistö un sitio primordial no solo entre los pueblos sudamericanos sino tambien en el concierto de las naciones grandes del mundo entere.
Hoy puede estar orgullosa la gloriosa patria de los argentinos de ser el rincön del mundo mäs privi-legiado, pues es el tinico donde no peligra la paz y donde hay pan en abundancia para todos, no solo para los propios hijos sino tambien para millones de extranjeros que encontramos aqui nuestra segunda patria.
Es pues para todos el 9 de julio un dia de gran jübilo y para nosotros, que gozamos de la hospitalidad generosa de la Argentina, es un dia de mäxima grati-tud hacia la Repüblica Argentina y hacia Dios que tan benignamente nos proteje a todos.
28 DE JUNIO
es una iecha trägica en la historia yugoslava. En 1389 chocaron en Kosovo (Servia sur) los turcos con los yugoslavos en una batalla decisiva. Los turcos triunfaron no solo sobre el ejercito yugoslavo que quedö muerto en el campo de batalla, sino que aquella luč tambien una derrota de la Europa cristiana, pues desde entonces tuvieron los turcos abierto el camino hacia Viena y Venecia.
Triunfaron, si, las armas turcas pero los pueblos sojuzga-dos se aferraron mäs todavia a la cruz cristiana. Los recuerdos de aquel trägico 28 de Junio, el Vidovdan (Dia de san Vito) alimentaba la esperanza de la libertad. Siglo tras siglo se pro-longa esta esperanza hasta que empezö a desmoronarse el imperio otomano bajo la resistencia de los pueblos esclavizados.
Servia lue la primera que sacudiä el yugo turco. En 1918 vid nacer a Yugoslavia como una gran potencia.
Pero vino otro dia de trägico recuerdo, la Invasion de Yugoslavia que sigue resistiendo todavia y esperando su nuevo resurgimiento que ya no ha de ser lejano.
La- montahas tucumanas tie-ner, bellezas para satisiacer al turista mäs exigenle. Aqui vemor. los altos picos calcha-qies, donde la nieve no se rinde al calor de verano. Arriba: entre las ondulacio-nes serranas se desliza en calma feliz la vida campesinc.
Nad Tucumanom kraljujejo snežni velikani, v katerih vznožje in visoko gori v pobočje so so vrinila človeška selišča.

DUHOVNO ŽIVLJENJE
je mesečnik.
Uredniško:
P a s c o 4 3 1 Urednik: Hladnik Janez. Telefon 48-3361 (48-0095)
Kliči od, 11—13 ure in po 8 uri zvečer.
Ob sredah in petkih ni doma.
Uprava:
Paz Soldän 4924 Telefon 59 - 6413
Reg. Prop. Intel. 155421
CERKVENI VESTNIK
25. JUN.: Maša pri sv. Rozi ob 11 uri v kripti za padle.
Ob 12 uri za Simona Melinc.
Molitve na Paternalu.
28.	JUN.: Post od mesa.
29.	JUN.: Praznik sv. Petra in Pavla.
2. JUL.:	Maša na Paternalu za
Franc Lisjak in Jožefa Bavčar.
Pri sv. Rozi za Janez Pavlin.
Molitve se ne vrše. Procesija pri sv. Rozi.
9. JUL.: Maša na Avelalnedi za Štefana Hajdinjak.
Pri sv. Rozi za Črne Janez.
Molitve na Paternalu (Avalos ob 15 uri).
16. JUL.: Maša na Paternalu za Franc Maurič.
Pri sv. Rozi za Franc Kavčič.
Molitve na Avellanedi.
23. JUL.: Maša na Avellanedi za Franca Brulc.
Pri sv. Rozi za Marijo Batistič.
Molitve na Paternalu.
30.	JUL.: Maša na Avellanedi za Herman Korpič.
Pri sv. Rozi za Katarino Rutar.
Molitve na Paternalu.
MAŠA je na PATERNALU vselej ob 10 uri na A v. del Čampo. Na AVELLANEDI na Manuel Estevez ob 10 uri. Pri sv. Rozi ob 12 uri. — MOLITVE so na Paternalu na Avalos 250, na Avellanedi v kapeli.
VIDO VDAN, ki je žalni spomin Kosovega polja (28. junija) bomo obhajali s sv. mašo za padle črtve v nedeljo 25. iunija. Sv. maša bo ob 11 uri pri sv. Rozi v kripti kot po navadi. Zapeli bodo mali paternalski pevci.
CIRILOVA NEDELJA
Sv. maša bo na Paternalu 2. julija in se bo vršila z večjo svečanostjo v spomin naših svetih bratov. Popoldanska slovesnost pa se preloži na 9. julija, ko bodo začele molitve na Paternalu (Avalos 250) že ob 15 uri. Vršil se bo glavni letni shod Bratovščine Živega Rožnega Venca in bo nato čajanka in zabavica na Paz Soldän 4924.
Povabljeni ste vsi prijatelji slovenske službe božje, da prihitite to popoldne, ko se bo pomudil med nami tudi ljubeznjivi župnik fare sv. Roze dr. Carboni.
Posebno so povabljeni birmanci in botri od zadnje birme.
Gospodinje in dekleta prosimo, da poskrbe za prigrizek, gospodarje in fante pa, da preskrbe kaj kapljice.
Skrb za priprave imajo gospe: Goličeva, Kerševanova, Pečenkova, Trampuže-va. Kapitanova in Kogojeva. Obrnite se nanje v zadevi ali pa k sestram na Paz Soldän 4924.
Jestvine in drugo pošljite pravočasno na Paz Soldän.
Ker bo tudi nekaj denarnih stroškov, boste radi tudi kaj v denarju prispevali.
Po čajanki bo nekaj izredno novega! Lepo za velike in male!
200 ŠTEV. DUHOVNEGA ŽIVLJENJA bo izšla v septembru, ko se bo vršila vsakoletna prireditev v pokritje primanjkljaja Duhovnega Življenja, ki znaša mesečno kakih 60 $.
Št. 200 bo program k prireditvi in bo izšla v povečani nakladi. Tisti rojak, ki ima pripravljen kak spis, naj pošlje pravočasno.
PROSIMO OGLASOV. Naj si smatra vsak naš podjetnik za častno dolžnost, da z malim prispevkom podpre to naše lepo delo in bo imel koristen oglas v tej slavnostni številki 200, da bodo vedeli rojaki zanj.
MISIJONAR IZ ECUADORJA ponavlja svojo prošnjo do plemenitih src. S popolno žrtvijo samega sebe dela za časni in večni blagor siromašnega Livarskega naroda. aP mu za njegovo delo vsega manjka. Doslej so prispevali štirje po 5.— $, N. 10.— $. N. 1.—. N. 15.—, N. 4.—. Skupno 50.— S. Prosimo rojake, da prisluhnejo prošnji in s plemenitim srcem dajo za plemeniti namen.
Upali smo, da pride č. g. Mirko Rijavec, pa smo zvedeli, da je to nemogoče.
MAJNIK V LURDU
28. maja, na poslednjo nedeljo Marijinega meseca so nam spet zapeli lurški zvonovi, kakor se je to zgodilo že 7 krat. Ker je Lurd tako zelo obiskan in človek kar nič ne ve s kom se bo srečal, je treba poskrbeti ne le nekaj mesecev preje, temveč tudi zadnje dneve, če ni kaj vmes prišlo, tako kot se nam je lani zgodilo, ko je morala Marija sprejemati istočasno naše prošnje in nemške molitve.
Ob 15 uri je že zaživelo okrog votline. Obe zastavi sta že stali na svojem mestu. Kar pa je zbudilo pozornost, je bila zastava, katera je pred votlino stala, ki ni bila naša in je torej pomenila, da je tudi neka druga skupina ljudi blizu.
Kmalu smo dognali kaj je bilo. Begunci iz nesrečnega San Juana, katerih je v Buenos Airesu nekaj stotin, so imeli tisti dan svoj shod v Lurdu. Že zjutraj so bili tam in imeli tam tudi svoje skromno kosilo. Zaključek pa je bil zamišljen po 15 uri z lurško procesijo.
Tako se je tudi zgodilo in ko je bila za nas napovedana ura, je bil že prostor tudi za nas pripravljen. Zato smo kar začeli z rožnim vencem, med katerim so avežanedski pevci peli roženvensko pesem. Nato je g. Hladnik s par besedami povdaril pomen dogodka in prosil navzoče, naj bi v zbrani molitvi izročili Mariji vse naše skupne zadeve poleg lastnih, katere smo prinesli.
Med tem so še vedno prihajali rojaki, katerih se je že pred procesijo nabrala taka množica, da je bil skoro polen ves ogromni prostor pred votlino.
P. Gabrijel Arko je nato otvoril procesijo. ki se je razvila po arkadah in po gornji cerkvi, med tem ko se je oglasila lurška pesem. Potrudili so se naši mladi paternalski pevčki in za čuda visoko in daleč je segel njihov glas, toda ni jim pomagal zvočnik, ker se je pokvaril. Toda vseeno je bila pesem glasna. V gornji cerkvi so pa avežanedski pevci prevzeli besedo in so tako prav dobro nadomestili mikrofon.
Sredi procesije so mladenke nesle Marijo, male deklice pa pred njimi Bernardko in tako sta obe zastavi vodili ti-sočglavo množico, ki je slednjič vstopila v cerkev in jo do konca napolnila. Zares smo se začudili, od kod se je vzelo toliko naših ljudi. Res je to, da je naša slovesnost v Lurdu vselej prelepo obiskana, toda tako ogromne vdeležbe, kot je bilq
LA VIDA ESPIRITUAL
Revista mensual
Direccion: Pasco 431,
U. T. 48-3361 y 0095 Director: P. Juan Hladnik Administraciön: Paz Soldän 4924 U. T. 59-6413 Suscripcion anual $ 2.—.
SE ACERCA EL FIN.
Los continuos äxitos aliados en Italia v an acompanados por acontecimientos que ponen en peligro la Situation ale-mana en los Balcanes.
El primer efecto, el psicolögico, proba-blemente se ha sentido ya, al ver los pueblos de los paises satelites y ocu-pados, despučs de meses de incertidum-bre, que los preparativos aliados para la gran ofensiva comienzan a dar sus fru-tos. Cuando el resultado de la lucha cote decidido, es posible que Hitler no puoda mantener ya su debil dominio sobre la peninsula.
El abandono de la peninsula italiana dejana abierto el camino, para la inva-siän aliada de los Balcanes.
A la vista de una serie de informa-ciones contradictorias, nadie podrla de-cir exactamente quä es lo que ocurre en Bulgaria. En los medios yugoslavos de Londres se pone en duda que Hitler haya enviado cinco divisiones de Servia para ocupar aquel pais. AI mismo ticm-po, de Yugoslavia informan que los ale-manes estän retirando tres divisiones de la zona de Fiume para reforzar a sus tro-par. de Italia.
Si cualquiera de ambas noticias es eierta, esto indicaria que Hitler se prepara a retirarse de Yugoslavia, cosa alta-mente improbable, porque seria tanto como abandonar toda la peninsula bal-cänica. No parece que Hitler haya llega-do todavia a la Situation de teuer que hacerlo.
De todos modos, la situaeiän de los alemanes en los Balcanes empeora de dia en dia. Los yugoslavos luchan va-lientemente en Eslovenia, regiön fronte-riza con Austria, en la.mayor parte de Bosnia y Croacia y sobre una franja de Servia. Churchill prometiö al mariscal Tito una creciente ayuda material.
La unidad de los guerrilleros griegos se ha logrado tambion, alentada por los aliados, y es posible que Hitler vea pron-to en Grecia una situaeiän similar a la de Yugoslavia. Si, ademäs, resiste Bulgaria, ei dominio alemän en los Balcanes podria desmoronarso precisamente en el momento en que los rusos ce preparan a entrar en ellos.
ta dan, še nismo videli v Lurdu.
Zmolili smo nato ganljive litanije, ki nam tako glasno kličejo v spomin neskončno dolžnost hvaležnosti zato da smo bili mi rešeni tistega gorja, ki tako bolestno kliče iz tistih litanij, ki so prošnja naroda, katerega samo zaupanje do Boga varje pred obupom. Zavedeli smo se pa tudi silne potrebe molitve za nje, katerim drugače pomagati ne moremo.
Sledila je nato prekrasna pesem naših malih, katerim so pa tudi pristopile na pomoč druge pevke. Prelepa pesem nam je kar solze izvabila.
Še bolj ganljiv pa je bil govor, katerega je imel nato č. g. H. Gilardi, nekaterim rojakom poznan, ker je bil več let župnik v Saavedri. Tako topla je bila njegova beseda, da ga je vsa množica napeto sledila in vsi smo kar čutili, koliko tolažbo zajema veren kristjan ob nogah Marijinih.
(Nadaljuje na zadnji platnici)
Pi
Con motivo de la batalla de Roma se han suscitado rau-chas discusiones acerca del Papa y de la Iglesia Catölica. No faltan aquellos que gritan con Voltaire: "Apiastar a la desver-gonzada". tratando de realizar sus blasfemos deseos con ca-lumnias, violencias. mentiras .... La batalla de Roma es larga. Empezö ya antes de Nerön y terminarä tan solo con la derrota definitiva del Anticristo. Asi tiene que ser. pues dijo Jesus bien claro: Si me han perseguido a mi, os perseguirän tambiön a vosotros . . . Tambien predijo: os echarän de las sinagogas; levantarän contra vosotros toda calumnia; vendrä la hora en que cualquiera que os mate pensarä que hace ser-vicio a Dies. Y os harän esto, porque no conocieron al Padre ni a Mi . . . .
No hemos de extranar pues, si vemos mezclado en la contiendo actual tambičn el odio contra la Iglesia Catölica, cuyo centro es Roma y cuyo jefe supremo es el obispo de Roma con su residencia en el Vaticana.
El 29 de junic se celebra la fiesta de los apöstoles San Pedro y San Pablo. Pocas veces en la historia se celebrö bajo una mayor evidencia de la protecciön milagrosa, de que goza el Vaticano y con 61 Roma, la "Ciudad eterna".
Para realizar cualquier empresa notable, se forma la orga-nizaeiön correspondiente. "La uniön hace la fuerza", dice acer-tadamente el reirän. La coordinaciön de los empenos de mu-chas personas diö por resultado el admirable progreso cien-tifico y econömico moderno. Lo mismo sucede con el ordon social.
La naturaleza humana es la misma y con idčnticos pos-tulados tambiön en el orden espiritual. Si fu6 necesaria ia creaciön del estado para asegurar la vida tranquila a los ciu-dadanos, resguardandolos de los malhechores y creando en conjunto obras que nadie puede hacer solo, se impone la igual necesidad de organizaeiön comun en lo referente a la vida espiritual.
|Mäs todavia! Pues si tiene importancia la breve vida del cuerpo y no se deseuida nada para favorecerla y conservarla, cuänto mayor inter6s debemos tener en lo referente al alma. creada para la eternidad. Todo el sistema de seguridad para el caminante, para que no caiga victima de algün accidente o asaltante; todas las previsiones sanitarias; infinidad de obras de ensenanza; libros voluminosos de leyes .... tantas prue-bas de la ateneiön que se dediča a la breve vida del cuerpo, han de ser otros tantos estimulos para concentrar todos los esfuerzos posibles en pro del bien de la vida del alma, incom-parablemente mäs importante por la eternidad que la espera. feliz o desgraciada, conforme con la preparaeiön para ella.
Evidente es pues la necesidad de una organiza-ciön. cor e), objeto de orientar al hombre y apoyarlo en su esfuerzo por alcanzar la eternidad feliz. Todos los que afirmamos: “Creo en la resurrecciön de la carne y la vida perdurable" tenemos evidencia de ello mien-tras los incredulos vanamente buscan la luz con que salir del laberinto oscuro de los problemas atormen-tadores que resuelven con un mezquino “ignora-mos" . . . jQue busquen en su prepio ccrazön, en los libros y en la historia y no tardarän en encontrar la salida de sus tinieblas!
LA IGLESIA DE DIOS.
Vino Jesucristo para redimir a todos y para faci-litar a todos la posesiön de la lelicidad eterna. Conforme con la naturaleza humana, dotada de sentido social, fue necesario la institueiön de un organismo por el cual trasmitir a todas las generaciones y a la humanidad entera la obra de la redeneiön. Tal organismo lo cre6 Jesus al establecer la Iglesia, confiando a ella sus onsenanzas y los meritos de su pasiön im-poniöndole el deber de ensenar a todas las naciones, de administrar los sacramentos y de guiar a toda la gente hacia la dicha eterna.
Dado que hay hoy en el mundo varias Iglesias llamadas cristianas, se desorientan algunos creyentes, buscando la verdadera, instituida por el mismo Jesus.
Afirmamos con plena c.erteza, que la verdadera .Iglesia de Jesucristo es la Catölica, Apostolica, Roma-
na. Los Ortodoxos afirman que estän seguros de que la de ellos es la verdadera. Se presen'an luego cente-nares de sectas protestantes,, todas jurando en la iglesia de ellos . . .
Sin entrar en discusiön apasionada queremos mostrar las senales de la verdadera Iglesia de Jesucristo, que debe ser:
1.	UNA.
En el momento mäs solemne, al despbdirse de los apöstoles, manifestö Jesü bien claramente la primera propiedad que ha de caracterizar a la Iglesia verdadera. Despues de haber rezado por sus apöstoles dice: “Pero no pido solo por ellos, sino tambien por los que, mediante su palabra, han de creer en Mi, para que todos sean una misma cosa, asi como Tu, Padre, en Mi y Yo en Ti, asi elos sean una misma cosa con Noso'ros, para que crea el mundo que Tu me has enviado" (Juan cap. 17).
Dos realidades nos manifiesta Jesu en estas pa-labras. Primero, que la unidad deberä ser el signo caracteristico de su Iglesia, pues por la uniön entre los creyentes podrä conocer el mundo a los que son verdaderamente de Jesus. Para llevar tal caracteristica, deberä ser la Iglesia de Jesus una y unida. Unida en una doctrina ühica, profesando todos los creyentes el mismo credo, sin diferencia ninguna ni en lo dog-mätico ni en lo moral.
Luego preve ya Jesus el peligro que amenazarä la unidad de su Iglesia. Conociendo exactamente la debilidad del corazön humano, siempre ineünado a la vanidad y al orgullo, causa eterna de la desuniön en todas las cosas humanas, contando tambien con la interveneiön de las fuerzas infernales, que no omi-tirän ningun esfuerzo ni intriga para socavar la institueiön de Jesucristo, levanta su ultima plegaria por la uniön de su Iglesia. Bien sabia que el eterno enemigo de las almas redimidas tratarä de desiruir la eficacia de la Redenciön sembrando la desuniön entre los ministros del evangelio, para sembrar despues luego la confusiön entre los creyentes.
Jesus no quiso, que fuera dividida su tünica, pues “Esia tünica no tenia costura, sino que toda estaba tejida de arriba abajo" como leemos en el Evangelio... Quiso con eso simbolizar la uniön de su Iglesia, y quiso Jesus, tanto con su oraeiön cuanto con la tünica y con las palabras de institueiön de la Iglesia, dar a entender la unidad y la uniön que debia tener como una sehal de divino origen.
2.	APOSTOLICA
debe ser la verdadera Iglesia de Jesucristo. pues sobre los apöstoles la ha fundado. A ellos dirigiö Jesüs las palabras: “Dada me ha sido toda potestad ien el cielo y en la tierra. Id pues y ensenad a todas las gentes en el nombre del Padre, del Hijo y del Espiritu Santo . . ." (Mat 28: Marc 16; Luc 24). Eso no fuö sölo para aquel siglo sino Jesüs les asegura con toda solemni-dad: “Y he aqui que yo estoy con vosotros todos los dias hasta el fin del mundo".
Mäs todavia quiso Jesüs. Para eliminar el peligro de desuniön entre los mismos apöstoles y luego entre los discipulos de ellos, eligiö a Simon; le cambiö el nombre en Pedro, para expresar asi su determinaeiön de ponerlo por “piedra fundamental de su Iglesia" di-ciendole: “Tü eres Pedro y sobre esta piedra edifica-re mi Iglesia y las puertas del infierno no prevalece-rän contra ella. Y a ti ‘e dare las llaves del reino de los cielos y todo lo que ligares en la tierra serä ligado en el cielo ..." (Mar 16; Marc 8; Luc 9). Dicha premeša fue cumplida antes de la ascensiön cuando Jesüs
dej a a San Pedro como jele supremo de la Iglesia de Dios sobre la tierra con las palabras: “| Apacienta mis corderos! |Apacienta mis ovejas! (Juan 21).
Šobre la piedra fundamental de San Pedro quiso levantar Jesus su Iglesia. A el le entregö el supremo poder. A el le asegurö tambien su ayuda, para que nunca jamäs sucumbiera a ningün error. A todo el co-legio de apöstoles les prometiö la asistencia del Espi-ritu Santo (Juan 14). Pero muy especialmente dice a San Pedro: "Simon, Simön, he aqui que satanäs os ha pedido para zarandearos como a trigo. Mas yo he ro-gado por ti para que tu le no falle y tu confirma en ella a tus hermanos" (Luc 22).
Mäs claros no pueden ser los terminos para dejar Jesucristo constituida una linica Iglesia, que ha de perpetuar su obra redentora hasta el fin de los sigios. Sobre UN fundamento puede existir UN solo edificio. A UNO solo le encargö Jesus la atenciön suprema de la grey. A UNO le promete infalibilidad en la ense-nanza. Y este "UNO" es siempre San Pedro, cuya au-toridad ha de continuarse hasta el fin del mundo.
Tan claras son estas palabras que por muchos sigios no hubo nadie que se atreviese a negar tal auto-ridad a San Pedro y sus sucesores. Solo despues del gran cisma oriental y en mayor escala despues de la separaciön de los Protestantes, se empezö poner en duda la autordad de la Iglesia Catčlica.
Se desencadenä entonces aquella tormenta pre-vista por Jesus al decir “Y las puertas del infierno no prevalecerän contra ella" . . . Cuänto no se habrä hecho, para desautorisar las respectivas palabras evangelicas, pero al fin tuvo que rendirse el mismo Harnack, la mayor autoridad del protestantismo moderno, reconociendo que todos aquellos textos son autenlicos.
Apostölica debe ser la Iglesia de Jesucristo. Dos mil anos de la Iglesia Romana comprueban con absoluta evidencia, que es apostölica, pues su jefe es sucesor de San Pedro en liriea ininterrumpida, a pesar de tantas persecuciones, herejias, corrupciones y gue-rras con las cuales sacudia el infierno la roca inamo-vible de San Pedro. |Qüe demuestren tambien otras Iglesias su origen apostölico!
3.	UNIVERSAL — QUE ES CATOLICA debe ser otra caracteristica de la Iglesia de Jesucristo, pues para toda la humanidad vino el Redentor y a todos ha redimido y a todos ensehö el "Padre nuestro", ofreciendo a todos por igual la filiaciön divina.
Es pues evidente, que la Iglesia de Dios no puede ser limitada a ninguna naciön, ningün pais ni ninguna clase social. Debe ser universal. En el momento en que algün pueblo rebaja la religiön de las esferas universales a su nivel particular, falla contra la base del evangelio y conspira contra la unidad de la Iglesia de Jesucristo, que vino lo mismo por los blncos y negros, amarillos y rojos, pobres y ricos . . .
Las pretensiones raciales, sociales o politicas las ha tenido Jesus en cuenta, cuando suplicaba por la uniön de su Iglesia . . . Muchas veces en la historia hubo caudillos que sucumbieron a la tentaciön de su orgullo, de su interes o de la intriga del demonio y provocaron separaciön de paises integros de la Iglesia ünica, apostölica y universal. A pesar de fraccionarse eilos en varias sectas, despues de haber perdido la uniön con la Iglesia comün se hacian la ilusiön de estar todavia con Jesus.
Buscando desapasionadamente cuäl de las Iglesias cristianas existentes lleva el caräcter de univer-
BLED — en la isla pintoresca hay un santuario de la Virgeu. Slovenija nima lepšega kraja, kot je ta podoba raja . . .
salidad, salta a la vista la Iglesia Apostölica Romana tiniendo en su seno todas las razas y clases sociales, en una oposiciön, a veces heroica, contra aquellos que, mirando por sus intereses particulares obraban contra la universalidad de una Iglesia comün a todos los pueblos.
Una senal mäs ha de caracterizar a la Iglesia de
4.	DEBE DE SER SANTA
segün la mišma oraciön que rezö Jesüs al despedirse: "Padre, santificalos en la verdad. Asi como tü me en-viaste al mundo, asi yo tambien he enviado a eilos al mundo. Yo por eilos me santifico a Mi mismo, para que tambien ellos sean santificados en la verdad" (Juan 17).
La santidad reside en la conformidad de nuestra vida con la voluntad de Dios. Cumplir lo que Dios de nosotros quiere es la condiciön exclusiva para entrar en el eterno Reino de Dios, que Jesüs predicaba.
Aquella religiön pues, que puede mostrar frutos visibles de santidad en sus feligreses, demuestra tambien en la misma medida su verdadera misiön divina. Les toča a los historiadores investigar los hechos deta-lladamente. Para los observadores präcticos basta un hecho bien caracteristico: Cuando, en la historia guia-ba a los pueblos la Iglesia Catölica, no se necesitaban ni muchas leyes, ni cärceles, ni vigilantes, ni tampoco habia tantas injusticias y abusos, pues la gente, santi-ficada por la predicaciön del Evangelio, cumplia la voluntd de Dios, tratando al pröjimo como a su her-mano en Jesucristo ....
Es cierto que no faltan hechos, de los cuales se valen los enemigos de la Iglesia Romana contra ella, pues hubo tambiön epocas de corrupciön; pero la culpa recae no en la Iglesia, sino en los ministros indig-nos de su sublime misiön .... Tal cosa, lejos de des-calificar a la Iglesia Romana, es en realidad otro argumenta mäs de su verdadera misiön divina. Si Jesüs considerö necesario rezar por la "santificaciön" de su Iglesia, fuö porque prevela el peligro proveniente de los ministros indignos. Y bien lögico es, que el demonio, intf/ntando destruir la Iglesia de Jesucristo, no escatime esfuerzos para introducir en ella su “quinta columna". Es cierto: hubo sacerdotes malos, obispos indignos, hasta papas lamentables, hubo toda clase de abusos en el transcurso de los largos sigios, pero todo eso es una prueba mäs de su divinidad, pues solo Dios ha podido conservar a la Iglesia a pesar de tantos enemigos externes e internos, aunque sus enemigos tantas veces la han declarado aniquilada —
prueba bien visible de que es divina.
Es cierto que hay sombras que se proyectan sobre la obra grandiose de la Iglesia Catölica, pero son tan perceptibles precisamente, porque conträstan lan-to con las obras que ha creado la santidad de los ver-daderos y fieles discipulos (Je Jesucristo en el seno de la Iglesia Catölica. Hasta aquellos mismos que atacan a la Iglesia por aquellas sombras. demueslran con su indignaeiön, ya sea falsa o sincera. que espe-ran de la Iglesia cosas mejores, con lo cual indican que verdaderamente reconocen en ella la obra de Dios.
Los frutos mäs aparentes de la santidad verda-dera en la Iglesia catölica son aquel sinümero de santos y santas, heroes de la caridad y de la fe, que llenaron de asombro a sus contemporäneos y que siguen haciendolo hoy dia entre los enfermos, pobres, ancianos, desvalidos, ninos, desgraciados . . . |Cuan-tas hermanas de caridad, misioneros, sacerdotes apos-tölicos ha dado la Iglesia Catölica a la humanidcd! | Eilos son un documento irrefutable de la santidad de la Iglesia Catölica, pues ella les ha formado! iDönde hay otra religiön, que puede comparärsele?
EL BARCO DE SALVACION
Se compara la vida terrena a una travesia por el oceano hacia el puerto de la eternidad. A traves de mil peligros se ha de pasar y £cömo asegurarse para no fallar el rumbo?
De tal modo amö Dios al mundo, que entregö a su Hi jo Unigenito, para que todo el que cree en el no perezca, sino tenga vida eterna (Juan 3, 16). Hemos pues de valernos de la Iglesia que Jesucristo csta-bleciö para asegurarnos la travesia hacia al eternidad. Entre las varias Iglesias cristianas hay que buscar aquella que lleva el sello de Jesus, que ha de ser: 1. una y unida, 2. santa y santificante, 3. catölica o universal y 4. apostölica.
Ya hemos visto cömo reüne todas senales la Iglesia Romana, mientras se ven en apuros otras reli-giones frente a algunos textos evangelicos. Un estudio imparcial de los largos siglos del Cristianismo junto con la tradieiön, demuestran claramente la divinidad de la Iglesia Romana, depositaria infalible de la doc-trina de Jesus y barco seguro de la salvaciön de todos
PIŠE OGNJESLAV KRESLIN IZ GUACAMAYO V COLUMBIJI
El Guacamayo (je neka vrsta papig, nekoč jih je bilo tukaj mnogo) je vasica s kakimi • 3000 prebivalci, ustanovljena od salezijancev, pred 10 leti, na robu velikega pragozda, ki gre do reke Magdalena, (v tem pragozdu še žive divjaki) 300 km daleč od Bogotd, 20 km do najbližje ceste, v pokrajini Santander (ime kolumbijskega generala in rodoljuba). “Sveti Bernard" je sirotišče. ki ima 550 Stanovnikov, med njimi 420 otrok sinov gobavih staršev. V sirotišču delujejo tudi naše salezijanske sestre. Dve uri od tod pa se razprostira mestece Contratacion (7000 prebivalcev), ki so skoro vsi gobavi. Izven tega lazareta sta v Kolumbiji še druga dva. Vsi so pod našem dušnem oskrbovanju. — Imam opravila največ z deco, pa mnogokrat tudi poletim na konju k postelji kakšnega bolnika, ali službovat v druge, zapuščene, župnije. Zelo malo poklicev za semenišča! V ti škofiji imajo župniki vsak po tri župnije, kar pomeni najmanj deset slovenskih župnij!
G. Hanželič je še v Barranquilli. G. Grudnik, tonzurat, v Mosqueri. G. Rijavec je odšel, pred tremi meseci, v ekvadorske misijone, med hivarce. Je ravnatelj glavne misijonske postaje, kakor vam je že znano.
Po Vatikanu sem prejel to-le: 1. “Ricevuto notizie noi tutti bene saluti affettuosi. vieni časa ordinazione giugno (Oj ljubo veselje, moj brat je že tudi duhovnik!), nonna morta dicembre 1941. Kreslin Don Martino (Szaljzi Intozet-Pelifoldzentkereszt u. p. Bajot-Eszterzom m. Ungheria)". Ogri, ne? Ha, ha, ha. Ogri mi? Že cvilite. Dobro, bomo videli če jo ne boste plačali to novo leto. — 2. “Desideriamo notizie saluti affettuosi stiamo bene. Salezijanski Zavod (Pisarna za preseljence - Rakovnik -
los hijos de Adan.
A algunos molesta el adjetivo de “romana" . . . Eso se debe al exagerado nacionalismo exclusivista, error de nuestro siglo. La fatalidad de esta aberra-ciön, es una de las causas principales del odio que provocö la guerra actual. De ahl proviene tambien el odio contra lo "romano" porque se identifica injusta-mente con “fascista" . . . Todos los entendidos ven que la Roma Catölica, el Vaticano, es el ünico punto de contacto entre los dos bandos en contienda, conser-vado su absoluta neutralidad como le cojrresponde al Sumo Pontifice, el vicario visible de Jesucristo que su-friö para redimir a todos sin distineiön ni de raza ni de politica. No solo los catölicos vemos este hecho. Todos quedaron pasmados ante la actitud del Vaticano que se mantuvo firme por encima del odio humano a pesar de la presiön de ambos lados.
“Donde Papa alli Iglesia, donde Iglesia alli Cristo. donde Cristo alli la vida eterna" asi exclamö ya San Ciprian.
Jesus es el Camino, la Verdad y la Vida. Cuanto mäs uniön con Jesus facilita la religiön, tanto mäs dc-muestra que es de Jesus, segun la palabra de El: “El que come mi carne, en mi permanece y yo en el" (Juan 6, 57). “Todos somos uno que participamos de un pan" predica San Pablo, haciendo entender cual es el punto centrico de la Iglesia de Jesus: La Euca-ristia.
Los sagrarios de las iglesias catölicas y los co-mulgatorios son la prueba interna de que la Iglesia Romana es la de Jesucristo.
A la infinidad de hechos milagrosos, con los cua-les ha preservado Dios a la Iglesia Romana a traves de los siglos de sus enemigos terrenos e infernales, externes e internes, el 4 de junio de 1944 se agregö otro mäs: la salvaciön de la Ciudad Eterna de la des-trucciön, pues en realidad es un milagro, el que se haya podido logrär el traspaso de una ciudad tan importante del poder de un bando al otro sin actos de destrucciön.
Dios quiso indicar a donde ha de dirigirse la hu-manidad para encontrar, en medio de la confusiön actual, el rumbo hacia la paz temporal y la dicha eterna.
Ljubljana 8)".
Dobro so naredili da niso napisali za Ljubljano Italija. To že mnogo pove. In kaj je ta PISARNA ZA PRESELJENCE? To bridko resničnost so kar nalašč napisali, da cel svet spozna to v nebo vpijočo krivico: oropani svojega doma, imetja, pravico do posameznega in narodnega življenja kjer nam je sam Bog določil: v hladno in morečo tujino, ker nismo imeli sreče ali privilegija biti laške ali gotske krvi . . . Salezijanci imajo pisarno za preseljence ker hočejo biti domoljubi v največji stopinji: zato skrbijo za svoje na smrt obsojene brate, jih spremljajo. jim pomagajo, jih tolažijo, rešavajo, kar se še rešiti da. “Stiamo bene", pred padom ustanovitelja našega imperija. Ko so prišli švabski nadljudje, gotovo so tekli isto, če še ne slabšo, usodo duhovšine in redovnikov v Mariboru, Šent Vidu, Celju, Radni, itd. A tole pomnite kaj se je lahom pripetilo. Ne boste se rešili obrauna, pogani novega kova. —
Vas iskreno pozdravlja Vaš hvaležen rojak Ognjeslav Kreslin.
ZAHVALA
Vsem rojakom in znancem, kateri ste izkazali na kakršenkoli način ljubezen do mojega rajnega moža in mi izrekli besede sožalja ter mi bili v pomoč v težki uri žalosti izrekam iskreno zahvalo.
Posebno se zahvalim bratrancu Janezu, ki je z nabiralno polo nabral 30 $ med delavci, kjer je rajni Jože delal.
Prosim pa tiste rojake in znance, katerim je moj rajni mož v njihovi potrebi pomagal, naj se spomnijo, če je kdo ostal kaj dolžan.
MARIJA ČUK in sinčka JOŽKO in HENRIK.
PO ARGENTINI SEM IN TJA
Med znamenitimi zborovalci v Tucumanu, tedaj ko je bil postavljen temelj argentinski svobodi, je bil, kot zastopnik Catamarke, tedanji župnik v Catamarki in pozneje imenovani škof Colombres. Ta znameniti mož je bil po pokolenju iz Tucumana in je bila njegova velika želja, da pomaga narodu v plodoviti deželi, ki pa je bil zakopan v revščino in zanikrnost.
Ker je spoznal, da je bodočnost te dežele v sladkornem pridelku, je začel gojiti sladkorni trs in je iskal način, kako izdelati sladkor. Tedaj — pred 120 leti — še ni bilo nikake sladkorne industrije in ne to varen za izdelovanje strojev, katere je potreba. Zato je ta mož sam zamislil “mlin” s katerim je mlel trs. To jel bila velika lesena mašina z zobatimi ročicami, katere so trle sladki trs. Sok je potem tekel dalje in je duhoviti mož našel tudi nadaljni proces, da je izdelal sladkor, ki je bil sposoben za prodajo. S to iznajdbo je silno pridobila cela dežela. Danes seveda v sladkornih ingenijih ne rabijo več njegove stiskalnice, ki se je imenovala “tra-piche”. Nadomestili so jo moderni stroji, ki nosijo tudi ime “trapiche”.
V spomin na tega znamenitega moža, pomembnega tako za zgodovino kot za gospodarski napredek dežele, je ohranjen kot naroden spomenik njegov dom “Časa del Obispo Colombres”, stoječ sredi lepega gaja. V tej hiši se vidi do zadnje podrobnosti oprava in ureditev skromnega stanovanja, ki ga je imel mož, ki je hotel olajšati narodu bedo, pa je sam sedel na trdem stolu in spal na slamnjači na trdih deskah okorne kmečke postelje. Za njegove zasluge mu je dala tudi Cerkev priznanje in je bil imenovan za škofa. Toda v tistem času, ko je bilo treba za pot iz Rima v Tucu-män pol leta, se je zgodilo tako, da mu je prišlo škofovsko imenovanje tri dni po njegovi smrti.
Sredi razkošnega parka 9 de Julio stoji sedaj njegov spomenik in njegov dom kot muzej.
PROTI CATAMARKI
me je peljala pot naslednje jutro. Če pogledaš na zemljevid, lahko kar ravno črto potegneš iz Tucumana v Catamarco. Če pa hočeš premeriti razdaljo med med obema krajema, je pa stvar precej drugačna. Tudi po ravnini bi se moglo priti, toda po strašno dolgem ovinku, po katerem pač vozijo drva. Meni za tisto pot ni bilo niti časa niti volje.
Zračna črta med Tucumanom in Catamarco bi bila komaj 200 km, toda čez gore pač gredo v ravni črti ptiči in letala, cesta se pa vije brez konca in kraja. Pa še v tem sem se ukanil. Dobil sem poročilo, da vozi omnibus naravnost do Catamarke. Toda ko sem ga iskal, ga ni bilo.
Pa sem vseeno našel način potovanja. Na podnožju gorske vrste, ki meji med Tucumanom in Catamarko stoji vas La Cccha, do katere vozi prav dobro državna železnica. Od tam naprej pa je omnibus do Catamarke. Ob 7 uri zjutraj je zapiskal vlak in smo odbrzeli v megleno jutro. Brzo se je gnal naš motorni vlak, toda gosto je tudi postajal. Saj teče skozi najbolj obljudeno pokrajino tukumanske province. San Pablo, Lules, Pa-dilla, Famailla so kraji, ki so brzeli mimo nas, same velike vasi polne vsakršnega drevja. Ko pa so se hiše razmaknile, se je odprl pogled po prostanem polju, zasajenem s sladkornim trsom, med katerim se vije železniški tir in kaže dimnike sladkornih tovaren. Vsak čas smo zdrveli čez deročo reko, ki je valila umazane valove pod železnim mostom. Tako smo se gnali med poljem, še deloma preplavljenim od naliva prejšnjega
dne, skozi mesta in vasi in čez reke. Medina, Manan-tial, Arenilla, Marapa in kdo ve še druga imena rek, ki so dotoki reke Šali in nosijo vodovje iz Akonkihe. Pozorno sem gledal, kako se obnaša “Rio Sečo”. Ta dan je imela tudi ta reka “suho” samo ime, kajti vsa njena struga je bila polna kalne vode.
Ob tej progi, katero spremlja tudi državna cesta, stoje največji kraji tukumanske province kot Monte-ros, Concepcion, Villa Alberdi, ki so kraji, ki imajo čez 20.000 prebivalcev. Narod živi od polja in gozda, kateri pokriva vsa zapadna pobočja bližnih gora, ki se vlečejo od Tucumana proti Santiagu.
Vse do Ville Alberdi smo videli race, ki so žlofu-tale po lužah in jarkih in blatne kolesnice so pričale o obilnem nalivu prejšnjega dne, ki je tisti dan ogra-žal več mostov. Ko sem pa čez hip spet pogledal skozi okno, smo zropotali spet čez most, pod katerim je bil le neznaten tok vede stisnjen v eno strugico dolgega dvodelnega mostu. Cd tam naprej je naš vlak že dvigal oblak prahu, znamenje, da se je pričela že druga dežela. Zginilo je tudi košato drevje, polno svežega zelenja. Redke koče sc samevale med nasadi indijanske fige, kakor imenujejo tamkaj oni kaktus z debelimi mesnatimi podplatastimi listi, ki ob gornjem robu rode bogat sadež, imenovan “tune” ali “indijanske fige”. Algarrobo in quebracho zavlada čez vse drugo drevje in oznanja, da je tukaj konec tukumanskega zelenja.
Po štiriurni vožnji smo obstali v La Cocha. Mala vas je to, katera daje življenje nekaterim drvarjem in gostilničarjem. Sem pa tja je še videti kako krpo obdelane zemlje, toda padavine so tam že preveč neznatne, voda za umetno namakanje pa tudi ne pride od nikoder, ker je kraj že precej višje nad ravnino, tam skozi pa ne teče nobena reka.
BOLESTEN PRIZOR
Ko je vlak obstal se je pričela tekma. Potniki so se vsuli ven in vse je drvelo nekam. Seveda, kdor preje pride, preje melje! Kmalu sem spoznal kaj žene ljudi. Navalili so na omnibus, ki je čakal zunaj postaje, toda ta se ni zmenil nič ; mirno je stal z zaprtimi vrati, kot da se roga nasilnim potnikom, ki so nevoljno butali v vrata in okna.
Bo, kar bo, sem prav po modrijansko odločil in krenil čez pot, kjer je stala nekaka gostilna, da zvem kaj koristnega. Med tem so pa otroci nekaj vpili, česar nisem razumel tedaj in bom menda šele na sodnji dan zvedel, kaj je bilo.	,
Čez čas je pa le prihacal nekdo in odprl vrata. Hitro
9. julija ob 15 uri se bomo zopet veseli zbrali na Paternalu na Avalos 250
Gospodinje ne pozabite na dober prigrizek! Možki pa že veste, kaj imate preskrbeti.
sem se zavedel položaja. Torej kovčeg proč in notri, če ne bom stal. Dal sem kovčeg v roke enemu onih zijalastih fantičev in se rinil v voz. Pa kmalu me je zaskrbelo: kaj pa če mi poba odnese moje stvari . . . Vse je mogoče na svetu ... No pa se ni nič takega zgodilo. Natrpali so nas kot sardine in nato smo ganili.
Oblak prahu se je vlekel za nami, ko smo začeli vijugati v breg in se spet sputili v dolino, kjer nas je pozdravila bistra potočna voda. Tedaj je pa za nami pripihal drugi omnibus iste linije, _a skoraj prazen.
Bes te plentaj! Kar .razjezil sem se in v imenu sopotnikov protestiral, zakaj so nas nagnetli v en voz, ki nas komaj vleče, a oni gre prazen . . . Kar hitro je beseda zalegla in se je nas nekaj preselilo v drugi voz, kjer smo se udobno namestili in držali v breg; po cesti, ki se je vila skozi krasen gozd vse više. Jadrno smo se gnali in na ovinkih tu pa tam opazili daleč doli nekje oni voz, ki je še vedno precej preobremenjen hropel v strme in ostre ovinke, katerih niti vseh v enem zaletu ni mogel, dočim je naš voz brzel kakor martinček.
Na desno je temnel senčni gozd, nad katerim je samevala gola planina; vse na okrog mogočno drevje, ki je hrepenelo v vis; le na ostrih ovinkih je pritisnilo sonce, ki je našlo med drevjem do nas pot. Tamle se nam je pa nudil bolesten prizor. Mcž je poganjal, kdo ve od kod, kravo in lepo telico. Morda vse in edino njegovo imetje? Tamkaj mu je telica obležala in kri je tekla lepi živali iz gobca. Le za hip! Pa že smo drveli dalje, ko da tišji mož ni človek kot eden izmed nas; nemara je brez vsake možnosti, da si pomaga . . . Tako naglo je šinil ta bolestni prizor mimo nas, da sem se šele pozno zavedel, kaj bi bilo treba storiti. Potem sem premišljeval, ali ni to vsakdanja podoba življenja, v katerem milj oni ljudi stopajo brezbrižno ne le mimo tistih, kateri so omagali na potu, temveč jim celo na glavo stopajo in niti malo ne pomislijo, kako bi se njim zdelo, če bi morali oni biti v koži nesrečnika, katerega je življenje takole pohodilo . . .
še enkrat se je razgrnila pod nami tukumanska ravan, ki je tonila v redki megleni kopreni tam v sivi dalji, šinili smo čez mal potoček in mimo gostilne “San Martin” in se pognali v tesno sotesko, ki je kazala vse višje, dokler se nismo znašli sredi goljave, po kateri so se pasle katamarške ovce “vikunje”. še malo naprej, pa se je odprl pred nami nov svet. Bili smo na najvišji točki ceste in se v naslednjem trenutku spustili v nižino, ki je bila odprta pred nami kot slikana knjiga . . . Toda ne, kakor lepa vipavska dolina, če jo pogledaš iz Čavna, kjer se vrste gozdovi in vasice, polja in vinogradi, ceste, reke in potoki . . . Kamor sem pogledal — sa,ma goljava, ki pač daje skromno pašo planinski ovci ali oslu v nižini. Zastonj sem gledal, kje je kako mesto ali vas. Le cesta se je spuščala nizdol in se tam nekje križala z nekim nasipom, katerega smo kmalu videli od blizu in spoznali, da tamkaj grade železnico, ki bo nekoč peliala iz Catamarke v Tucuman skozi gore kakih 400 m nižje kot pelje cesta, ki prekriža griče v višini 1250 m.
Pokrajina res ni bila nič kratkočasna. Zato pa se mi je ponudil sopotnik, da me zabava. Bil je dober poznavalec dežele in mi je tako marsikaj povedal o Ca-tamarki, ki nas je prijazno sprejela v prvem kraju, ki se imenuje Mercedes, kjer nas je že čakala pogrnjena miza.
Pol ure za nami, ko smo mi že sedali v voz, je šele priropotal za nami voz z ostalimi sopotniki.
Od tam naprej se je začela tista značilna pokrajina, katero ima samo Catamarca. Na levo in desno nas je obdal gozd. In kak gozd! Otroška fantazija, ki po-
sluša pravljice o zakletem in okamenelem gozdu, najde tamkaj uresničeno svojo domišljijo. Vse naokrog, 50 km na dolgo ob cesti, po brdatem svetu, ki se bolj ali manj naglo spušča nizdol, so mrtvo zeleneli kaktusi, tisti svečasti, ki tožno hrepene kvišku v enem ali pa tudi v deseterih vrhovih, ki se rogovilasti vejijo v v okrogle, tope štore; med njimi pa vidiš druge, katere je oni dan prevrgel vihar. Po deset in tudi več metrov visoke so te turobne prikazni, ki se zdijo človeku kot nagrobni spomeniki — debla brez vej, brez listja, brez cvetja, brez sadja . . .
Le tu pa tam je v kakem zatišju šinila mimo nas skrita bajta obdana od onega drugega kaktusa, ki daje plačilo za, svojo nego z okusnim sadežem indijanske fige.
V “DOLINI”
Catamarca se imenuje tudi “El Valle”. Med dve vrsti pora je stisnjena kakih 20 km široka dolina, v kateri se je naselilo mesto Catamarca, ki je središče istoimenske province.
Hribovite pokrajine, po kateri smo brzeli nizdol, je bilo konec. Obzorje se je razmaknilo na levo in desno in zadevalo na robu na visoke gore. Zemljata in grušča-va cesta, ki je doslej svobodno padala v suhe rečne struge in zopet pleteničila enkrat po stari, drugič po novi “cesti” je stekla na gladek asfalt in se gnala dalje med ravnino, ki je kazala vidne sledove človeškega dela in bližino mesta. Tamkaj se mestoma že dobi nekaj vode za namakanje, katero je dalo pogoje za sadni vrt, za vinograd ali za bombaš, katerega so menda na argensinskih tleh najprej zasejali v Catamarki, kjer je bombaževa produkcija stara že 300 let. Saj sega že v prve začetke naseljevanja belcev v tej deželi.
Nekoč je morala biti Catamarca bolj gosto naseljena, kajti ponovno smo zbrzeli mimo razvalin kake stavbe, kjer ni bilo videti nobenega sledu življenja . . . To pač niso sledovi bomb! Drugod je pa ob ruševinah vendarle bilo videti znamenja človeškega dela . . . Morda so si postavili kak rančo v senci zidanih sten! . . Posebno mnogo ni ljudem one dežele za take “malenkosti”. Streha taka ali onaka, to ni važno; saj je tam skoraj 365 dni na leto zanesljiva streha sinjega nebnega svoda, pod katerim ni treba ne streh ne dežnikov . . .
Spet smo zbrzeli mimo ruševin. Nekoč je bila tam cerkev, tako se je še razpoznalo. Menda je bila celo znamenita božja pot. Nekaj časa ie bila celo cerkev “črne Mariie”, znamenitega Marijinega kipa Nuestra Senora del Valle.
Daleč tam nekje je bilo opaziti stolpe in kunole. Še nekaj minut vožnje, pa je zrastlo pred nami lično mestece Catamarca, nad katerim kraljuje mogočna dvo-stolpna katedrala, ki je svetišče slovite “Naše Ljube Gospe v Dolini”.
Catamarco bi mogel primeriti naši Gorenjski, ki leži stisnjena med Karavanke in Julijske Alpe. Toda z vso domišljijo človek ne more pričarati iz tal razkošnega gorenjskega polja, ne cvetne ajde. ne valujočega pšeničnega ali ovsenega polja, ne belih vasi, ne cerkvic na obronkih gričev, kateri so stopnice Grin-tavcu ali Stolu ali Triglavu ... Vse to bi imela Catamarca, če bi imela dežja tako, kakor ga ima Tucuman. Pa. meglena koprena ie zastirala jasni pogled v dali o in tako sem si lahko delal utvaro, da se vse tam smehljajo vabljive vasi in plodno polje .... Strmel gore na vse strani neba so bile vendarle resnična podoba naše gorate domovinice.
MINUT AS A TODA HORA . . .
Postali smo. Bili smo na mestu, žgoča vročina me je objela, ko sem stopil na razbeljeni tlak iz voza, ka-
teri je iz sveže gorske višine še prinesele nekaj prijetnega hlada. Ko sem dobil ven kovčeg in pozvedel, kdaj bom imel naslednji dan omnibus za Rio j o, sem krenil v mesto, da si najdem kje prostora. Kmalu sem imel na pretek fantičev, ki oprezujejo na kakega tujca, kateri so v času velikih romanj mnogoštevilni, toda v drugih letnih časih imajo ti fantiči slabo letino.
Kdo bo vprašal: ali so tisti ljudje beli in če govore po kasteljansko? . . . Tudi jaz sem se vprašal o tem, kajti vsako stvar sem moral povedati najmanj dvakrat a vprašati pa trikrat, preden sem iz ust pocestnih fantičev mogel kaj zvedeti. Pa so menda oni temu vajeni. Glede barve njihove kože pa pustim vprašanje odprto. Iz oči in obleke je vsem gledala revščina in zanikrnost. Med tem, ko mi je eden snažil čevlje, sem pa kmalu sprevidi, da oni niso taka sodrga, kakor vidimo v Buenos Airesu pocestno mladež, ki ne pozna niti resnice, niti lastnine, niti strahu niti starosti, ne božje ne človeške pravice. Dežela je tam pač ubožna in je zato težko, da bi dala belega kruha v izobilju družinam, katere štejejo več ust. Šaj ni nobene industrije, polje je tudi skopo, gozdov pa nikakih. Očetje žive kot kočijaži, ki v dolgih vrstah čakajo, kdaj jih zadene delo, njihovi otroci pa snažijo tujcem čevlje in kriče ponujajo dnevnike, kateri pridejo iz Tucumana ali Cordobe, seveda z ene dnevno zakasnitvijo.
Sedaj pa po mestu! Najprej sem hotel pozdraviti Marijo v njenem svetišču, ki stoji nad glavnim trgom. Ura je bila 15.30. Oeifkev zaprta. Trg pred cerkvijo je prostran'gaj, polen raznega senčnega drevja, zato sem menil: dobro sedem na kako klopico! Boš sedel, če bo kje! Klopi je res bilo na pretek, in tudi prijetna senca na njih, toda kaj hočem, ko je pa na vsaki klopi nekdo smrčal spanje pravičnega. Pogledam vse okrog, če je kje kaka restavracija ali kaj podobnega, kamor bi človek stopil, da popije kaj hladnega proti pasji vročini dne kakršnih so v Catamarki bolj vajeni, kot smo jih Kranjci. Pa mislite, da sem kaj našel? Nič, prav nič, kajti vsa vrata so bila neizprosno zaprta, edino neka “cerveceria alemana” je imela vrata odprta. Tja pa tudi ne grem!
Krenil sem dalje in obšel vse vogle prav tja do postaje, kjer sem upal najti kako šumno gostilno, kjer človek dobi prigrizek in prilizek po volji. Ko sem stopal skozi drugi gaj, sem pač slišal smrčanje iz vseh klopic, toda iskane gostilne ni bilo nikjer. Tamle pa bo nekaj! . . . “Rotiseria. Minutas a toda hora”, je glasno oznanjal napis. Vendar nekaj! . . . Pridem blizu. S perziano so bila zaprta prva vrata ... No to ni važno. Z vogla bodo gotovo odprta! . . . Spet perzija-na in še z železnimi zapahi je bila zaklenjena. In prav tako tudi na drugi strani vogla . . . “Minutas a toda hora’’ . . Dognal sem, da ima v Catamarki vsaka ura pač “minutos”, “minutas’’ pa od 14—18 ure ni, ker tisti čas Catamarca zaspi vsak dan kot zakleti grad.
Še naprej sem taval in slednjič našel nekek bufet, kjer sem dobil prostor pri mizi in poskrbel tudi za želodčne potrebe. Pozanimal sem se, če je tam kaj naših ljudi, pa sem zvedel, da bi jih zastonj iskal. Pač bo nekaj naših na delu nekaj odaljeno zunaj, kjer delajo jez Jumial, toda v mestu Catamarki pa menda ne bo nikogar.
NA BOŽJI POTI.
Catamarca je mesto, ki ima nekaj čez 30.000 ljudi. Prvotno glavno mesto v “Dolini” je bilo San Juan de Rivera, ustanovljeno 1. 1558. Mesto so Indijanci napadli in porušili. Spet je bilo pozidano in so ga še drugič porušili Indijanci Calchaqui. šele 1. 1683 je bil postavljen temelj sedanji Catamarki; na starem, prej
SLOVENSKI DOM — 15 LET
25. junija slavi “Slovenski dom" 15-letnico delovanja svojega članstva med rojaki. Ta dogodek bo proslavil z lepo prireditvijo v
DVORANI ALSINA 2832. OB 15 URI.
Glavne točke sporeda so lepo petje, nekateri manjši nastopi ter šaloigra
"SNUBAČ" (spisa! Čehov).
Sodelujejo tudi sorodna društva: S.G.P.D. iz Ville De-voto. Samopomoč, Slovenska Krajina in Sokol.
oddaljenem mestu pa so ostale le razvaline. Polno ime novega mesta je bilo San Fernando de Catamarca.
Ker je dežela pomaknjena.daleč notri v gore, ker je radi suhega podnebja kaj malo privlačna za tujca, ki je iskal plodnega polja ob lepih rekah, zato so one skrite dežele ostale dolgo pod strašilom indijanskih domačinov, kateri so se pomaknili v one kraje in tamkaj živeli od paše in lova. Sem pa tja so pa tudi zalotili kje kake bele priseljence, katerim so pobrali imetje in glave.
Prov. Catamarca ima 71.000 kmr površine ter 180.000 prebivalcev. Zadnji čas je začela gospodarsko bolj napredovati, ker so odkrili mnoga bogata ležišča raznih rud, a je rudarstvo šele v početkih. Obetajo pa, da bodo v kratkem pridelovali tamkaj mnoge preko-ristne rudnine kakor baker, cink, železo, zlato ... Ti-nogasta in Andalgalä sta najvažnejša kraja industrijske Catamarke, in ležita dalje proti zapadu. Tudi do tja vozi vlak, a ne skozi mesto Catamarca temveč skozi La Rio j a.
Catamarca pa ima eno, kar je bogastvo tega mesta. Lahko se reče, da to mesto živi od božje poti “Marije del Valle”, prav kakor živi Lujan od romarjev.
Zgodovina tega kipa Marijinega sega v leto 1670.
Katedrala tega mesta, Marijino romarsko svetišče, ki je tudi sedež škofije, je kakor knjiga, ki podaja zgodovino Marijinega kipa.
L. 1670. je prišel nek domačin opozoriti priseljenca Salazarja, da so našli tam nekje v skalni steni nekega “boga”. Paganski Indijanec je pač po svoje mislil, in je menil, da je “bog” tisto, kar je Španete spor znal za kip Marije Brezmadežne. Bil je to 60 cm visok kip, katerega je nekdo postavil v neko skalno steno. Indijanci so kip našli in mu začeli skazovati češčenje. Zdelo se jim je pa, da tisti prostor ni primeren za bogoslužje, zato so se obrnili na Salazarja, kateri je med njimi užival sloves modrega in dobrega moža, katerega so divjaki zelo spoštovali, drugače kot druge lakomne Špance, kateri so delali z Indijanci kot z divjačino.
Salazar je vzel v svoje varstvo Marijin kip in mu zgradil malo kapelo poleg svojega doma. Tamkaj se je začelo češčenje, dolinske Marije, ki je s časom tako rastlo, da zbere današnji čas Nuestra Senora del Valle v velikih dneh romanja včasih tudi do 200.000 romarjev iz vseh severnih provinc.
V to Marijino svetišče sem stopil tudi jaz, da tamkaj izročim Mariji zadeve našega naroda, katere bi ji želel ponesti na Brezje ali na Sveto Goro.
Ob 16.30 uri šele so katedralo odprli. Velika cerkev je to, grajena v kolonijalnem slogu, vsa poslikana s prizori iz zgodovine Marijinega kipa.
Nad glavnim altarjem pa je kapelica, tako kakor v Novi Pompeji in ravno nad glavnim oltarjem stoji Marijin Irip, kamor sem se namenil in si zagotovil za naslednji dan sveto mašo za 9 uro,
Svetemu Grilu in Metodu
Izredna duha velikana dostojno častimo!
Če nista največja, med dobe največje brez dvoma sta spadala. Kje še na slično bistrost naletimo? Med vzhodom in Rimom bila je nevarnost preloma.
prosveti svetovni grozila je strašna pogibelj od mohamedancev in ljudstev neštetih poganskih, katerim od Črnega morja do severa tekla je zibelj. Med njimi krdel je bilo še Slovanov neznanskih.
3
Rastoča močneje, krepkeje z dna src se razvije naj pesem, ki vredno proslavlja solunska naj brata.
A pesem najlepša je živo bogastvo, ki lije iz vrel PLEMENITIH DEJANJ, ko reka vsa zlata!
Ta pesem, oj bratje in sestre, naj zraste odločno in ta veletok naj zlata se razlije mogočno v razmahu širokem preko tesnih bregov, vse krepkeje, v nas samih in v našem življenju, močneje, silneje!
Ko gledata zdaj nas iz solnčne višave nebeške, že rešena vsake težave in muke človeške, v največje veselje jim bo, če zvestč tu živimo
v krepostih, ki v raju jih žar njih obdaja ko zarja.
Tako, na način, ki najbolj njih željdm odgovarja izredna duha velikana dostojno častimo!
Prve jasnejše podatke o naših pradedih, o starih Slovanih, najdemo v spisih Grkov in Rimljanov. Spoznali so nas po prekupčevalcih potujočih po naši takratni domovini in trgujočih posebno z jantarjem. Živeli smo že nekaj stoletij pred Kristom nekako tam, kjer se danes nahajata Poljska in Ukrajina, v glavnem med Vislo in Dnjeprom. Rimski zgodovinar Tacit (55—120) nas mimogrede omenja, in sicer pod imenom “Venedov" kot hrabre sosede Germanov v njih zaledju. Nemci nam še danes pravijo “Wenden” in “Win-dische”. Niti Grki nas niso bolje poznali. Med nami in njihovimi mejami so bivali namreč Skiti in Sarmati, o katerih so zgodovinarji še ne dolgo tega mislili, da so bili Slovani. Česar nam pisani zgodovinski viri iz naše preteklosti ne povedo, skušajo učenjaki razkriti s pomožnimi vedami, posebno s proučevanjem razvoja raznih jezikov.
V prvih stoletjih po Kristu se pričenja doba našega izseljevanja iz tedanje skupne pradomovine. Do takrat smo govorili vsi enotno praslovanščino, ki sc je razlikovala kakor tudi dandanes vsak živi jezik po raznih narečjih. Te praslo-'vanščine ne smemo zamenjati z jezikom, v katerem so kasneje pisali sv. Ciril, Metod in njihovi učenci.
Imeli smo takrat tudi enotno skupno arhajsko kulturo,, ki se še danes izraža v mnogih skupnih potezah. Narodopisci jih skušajo izluščiti iz pojavov, ki so sc naši prakulturi še le v kasnejšem našem razvoju pridružili. Tako smo vsi Slovani prinesli seboj nagnjenje do večglasnega petja, ki se tako zgodaj ne najde pri nobenem drugem evropskem narodu. V naših okraskih, pri risanju, slikanju, vezenju itd. ljubimo Slovani še danes zraven geometričnih najbolj rastlinske motive v nasprotju z našimi sosedi, pred vsem Germani, ki dado prednost živalskim motivom, na primer v grbih: orle, leve, medvede, sokole itd. Slovani so bili pač že davno poprej kmetovalci, med tem ko so ostali Germani še dolgo časa lovci. Slovani so nosili dolge lase in so jih pritrjevali ob sencih s, posebnimi obročki. Ti obsenčni okraski so značilni za vse prazgodovinske slovanske grobove.
SLOVANSKI JEZ
Velika slovanska družina se je polagoma razcepila v mnoga plemena, ki so zapuščala drugo za drugim pokrajino med Vislo in Dnjeprom. V treh velikih tokih se razlijejo v nova ozemlja, proti severu ob Baltiškem morju in Labi, na vzhod po današnji Rusiji in proti jugu po Balkanskem polotoku in vzhodnih Alpah.
Postali so mogočen jez, ob katerem so se skozi stoletja razbijali ali so vsaj izgubljali svoje moči valovi brezštevilnih brezštevilnih azijatskih närodov, ki so v pogostih pohodih ogrožali evropsko kulturo. Večkrat se je zgodilo, da so v predivji valovi preplavili ta živi jez in zdivjali preko yjega daleč naprej po Evropi.
Že davno bili poljedelci so, prej ko Germani, in bolj za napredek primerni od ljudstev nestalnih.
Kako bi prosveti služili Slovani — kristjani?
Iz tega spoznanja prosvetno in versko razvije se delo dveh bratov junaških in požrtvovalnih.
Ljubezen, žareča vsa njuna, še vedno nam sije.
Tako se je za Huni posrečilo v šestem stoletju zopet Obrom dobiti premoč nad delom Slovenov. Med temi so bili tudi naši slovenski predniki.
Po odhodu Langobardov v Italijo, leta 568 po Kristu, so se Slovenci stalno naselili po sedanjih slovenskih pokrajinah. Zasedli pa niso samo ozemlja, ki ga posedajo še danes, temveč stari Slovenci so bili jirodrli tudi daleč po vzhodnem Tirolskem (Windisch Matrei!), po Salzburškem in po celi Srednji in Zgornji Štajerski do Dunajskega Lesa in Golovca.
O resnični nekdanji prostrani naseljenosti Slovencev po vseh imenovanih, sedaj ponemčenih pokrajinah nam pričajo nešteta imena krajev, rek, potokov, hribov in gora.
Slovenci so bili torej v svoji prvi dobi na severu ob Donavi kakor tudi na Ogerskem mejaši Čehov-in Slovakov.
Le kratko dobo so bili tedaj Slovenci čisto prosti, svobodni, neodvisni, sami svoji gospodarji. Obrskega robstva pa jih je osvobodil organizator prve prave države med Slovani, Samo (623- 658), ki je združil v veliko mogočna državo vsa slovanska plemena po Češkem, Moravskem, Slovaškem, Avstrijskem, Štajerskem, Koroškem in Kranjskem. Pridružil se mu je namreč tudi slovenski knez Karantanije Valu\. To je prvi slovenski knez, ki nam ga imenuje "Zgodovina. Slišali smo že, kako je Samo s svojo zmago pri-Wogastisburgu Nemcem za časa svojega vladanja temeljito pregnal skomine po slovanski zemlji.
NEMŠKA. PREMOČ
Po Samovi smrti razpade njegova mogočna država. Obri postanejo takoj drznejši in radi tega nemirnega soseda je vsa
Unos recuerdos histöricos cuyo origen se remonta a los tiempos viejisimos — de San Cirilo y Metodio.
Rojaki iz Lokve na Krasu vedo povedati marsikaj o teh zgodovinskih zgradbah.
dozdevne politične samostojnosti. Postali smo podložniki nem-š\e srednjeveške fevdalne države.
POSLEDICE FEVDALIZMA
Morda ne bo odveč, če si nekoliko ogledamo, kaj pomeni fevdalizem za nas Slovence in v večji ali manjši meri za vse Slovane, ki so prišli pod vpliv nemškega gospodstva.
V	prvi dobi svoje zgodovine, to je od leta 568 do leta 772 imajo Slovenci svojo samostojno slovensko družabno uredbo, upravo in ustavo. Domači plemiči, narodni knezi, starešine in župani sodijo in vladajo ljudstvu, ki živi združeno v staroslovenskih zadrugah. Voli si svoje narodne kneze in jih slovesno ustoličuje ter namešča. Slovenska govorica je poslovni, uradni in dvorni jezik v zasebnem in javnem življenju. Imajo svojo staroslovensko pogansko vero in narodno bogoslužje. Vse je urejeno po načelih demokratizma, ljudskih pravic. Ljudstvo vlada samo iz sebe.
V	drugi dobi svoje zgodovine, ki traja od leta 772 do leta 1918, so bili Slovenci pod tujo, nemško, nadoblastjo. Prišli so takoj v začetku te dobe pod oblast in pod vpliv dveh njim popolnoma tujih, neznanih načel:
1.	Nemškega fevdalnega družabnega reda in
2.	novega svetovnega verskega naziranja: krščanstva.
Slovenci nehajo biti to, kar so bili, svoboden narod, ki
se je sam vladal. Vkovan je v tisočletno verigo nemštva, tujega družabnega reda, vzet mu je samostojni narodni in gospodarski razmah in polet.
Za krščanstvo je mbrali imeti med nami slabe posledice, da smo se z njim seznanili prav takem za naš narod usodnem trenutku zgodovine in da so ga med nami vsaj v začetku širili Nemci, več ali manj soodgovorni za naše usužnjenje.
Kdor ni hotel sprejeti nove vere, je bil tudi upornik in sovražnik “svetega” rimskega kraljestva nemške narodnosti. Premoženje upornikov se je zaplenilo in je postalo po nemškem pravu last nemškega kralja. Slovensko uporno plemstvo je bilo pomorjeno, ali je ubežalo iz dežele. Njih posestva je kralj razdelil med nemške grofe in škofe. Pri tem ne smemo pozabiti, da je z redkimi izjemami pripadala višja duhovščina nemškemu plemstvu. S temi je prišlo nešteto nemških naseljencev v naše kraje. Tako se skozi stoletja naša zemlja germanizira. Nemški živelj je imel razen tega tudi povsod prednost, Slovenec je bil do zadnjega časa vedno in povsod kot manj vreden zapostavljen. Pravi čudež, da se je še toliko Slovencev ohranilo.
Spomeniki naše samostojnosti: Krns\i grad, na katerem so stolovali naši slovenski knezi, \nežji stol, na katerem so
9. JULIJA NA PATERNAL
Vse člane Bratovščine Ž. R. Venca pričakujemo 9. julija ob 15 uri nc Avalos 250.
Povabljeni sto vsi prijatelji naše službe božje.
Pridite vsi botri z birmanci.
Po molitvi čajanka in zabava na Paz Solddn 4924.
jih Slovenci umeščevali v narodnem jeziku, cerkev Gospe Svete, kjer sc je v krščanski dobi izvršil slovesni bogoslužni obred, in Gospovets\o polje s \nežjim kamnom, vsi ti našemu narodu tako sveti spomeniki so prešli v last Nemcev, naših največjih zatiralcev.
naslednja doba napolnjena s praskami, prepiri in vojskami. Tudi Slovenci so postali v tem času precej bojeviti. To so morali spoznati posebno furlanski sosedje, ki so jim vladali langobardski vojvode. To dokazuje, da je morala imeti njihova kneževina lastno državno ureditev.
Ko proti sredi osmega stoletja Obri začenjajo zopet napadati našo Karantanijo, njenemu knezu Borutu sicer pride na pomoč bavarski vojvoda Odilo, ali ta pomoč je bila draga, pomenila je priznanje tuje nadoblasti. (743). Borutov sin in naslednik Gorazd je že odvisen od Frankov, premagalcev Bavarcev, in po njegovi zgodnji smrti (med 751 in 753) tudi njegov naslednik in bratranec Hotimir. Za časa teh treh knezov, ki so bili že kristjani, je med Slovenci nastala dolga borba za premoč med dvema strankama, krščansko in predkrščansko. Med severnimi Slovenci so krščanstvo širili skoraj izključno nemški duhovniki. Izjemoma najdemo med njimi tudi irske menihe (škof Virgilij!). Te nemške misijonarje so vneto podpirali vsi nemški vladarji, bavarski, frankovski in langobarski, in njih vnema ni bila vedno le iz ljubezni do krščanstva. Zato je mela predkrščanska stranka na svoji strani močno oporo v odločno protinemškem narodnem razpoloženju. Po Hotimirovi smrti, leta 769, je zmagala predkrščanska stranka in izgnala vse nemške misionarje. To je bil Nemcem ugoden povod, da so proti Slovencem nastopili z orožjem. Usodnega leta 772 je bil v \rvi zadušen slovenski odpor in pokopana naša narodna neodvisnost za dolga stoletja, do leta 1918.
Nekaj časa so nam pustili še slovenske kneze. Ko smo sc pa pridružili uporu Ljudevita Posavskega, z njim bili v letu 822 končno premagani in so Nemci leta 828 radi svoje varnosti preuredili obmejne pokrajine, izgine še ta drobec
ODLOMEK IZ PISMA ... IZ SEV. AMERIKE
(Na podlagi dejstev iz	aprila)	.	. . Kar se tiče Primorcev,
je	zmeda popolna. Tiste fante, ki	so	bili v naši jugoslovanski
vojski v Egiptu, je Čok z nekim pamfletom izvabil, da so odpovedali pokorščino ... ne vsi, a večinoma. Sedaj delajo Angležem barake . . . Čok se je potem spet pobotal z vlado, fantje so	pa ostali na cedilu . .	. Čok	jc	trenutno v Londonu . . .
Na	Sardiniji je kakih 8000	Primorcev,	katere so zavezniki zalo-
tili v Italiji kot delavske bataljone in jih internirali na Sicilijo kot nekake vojne ujetnike. Nekaj Primorcev je v Bari in okolici . . . Kar se tie Primorcev doma. so vrši isti proces kot na Kranjskem. Od kraja je večina verjela v partizansko besede, tudi Bevk in drugi resnejši. Sedaj gledajo stvar že drugače in Bevk sam je ves nesrečen in intervenira, da ne bi pobijali, pa ne more nič opraviti . . .
Kar se tiče Kranjske bo v kratkem izšla knjižica, ki stvari bolj pojasni. Tam se čita kako dr. Brezigar zaklinja svoje prijatelje v inozemstvu, naj ne verjamejo komunističnim poročilom. Opisuje strašno razdejanje, ki so ga povzročili. Ubitih je bilo 37 duhovnikov, porušenih 72 cerkva in 100 šol. (Dr. Brezigar je bil znana oseba slovenske napredne, torej liberalne, stranke) . . .
Naša Primorska tudi mene skrbi. Res, da Rusi nimajo radi
Lahov, toda kaj bodo bolj upoštevali LAŠKE komuniste ali SLOVENSKE? Agitacija za Primorsko je tu zamrla, ker Adamič in consortes za to nimajo smisla. Njim je vse zanesenjaška komunistična propaganda. Ta danes tu uspeva med vsemi. In Slovenci so samo majhen drobec ameriškega življenja. Bog ve kaj od njih ne smemo pričakovati. Sforza in Sturzo in Salve-mini so lisjaki in vsi določeno isto hočejo glede meja. Prvi se je že precej diskreditiral, najboilj nevaren je Sturzo zlasti v katoliških krogih. Pravi Italijan, ki v najslajši obliki pove pol resnice, drugo polovico pa skrbno prikrije .... Med ameriškimi Slovenci je sedaj nekako polovica za partizane. Ta polovica je silno bojevita, ker je tudi sicer tukajšnja javnost čisto pod vplivom sovjetske propagande. Odločno sta sedaj proti partizanom "Ameriška Domovina" in "Ameriški Slovenec" — SANS je prešel čisto v partizanske roke. Tu se ne da nič popraviti. Vodušek se je trudil, pa je prepozno začel. Na zadnji seji SANS-a so odklonili njegovo veliko osebno žrtev, da bi prevzel tajništvo te organizacije. S tem je za katoličane situacija razčiščena. "Sloga" je definitivno razbita. Ali je to dobro ali slabo, je težko reči, ker so nekatere dobre in nekatere slabe posledice. Gotovo pa Slovenci pri vodilnih krogih Amerike nismo pridobili na ugledu, ampak le izgubili. Adamič in SANS pomenita danes veliko negativno točko v našem narodnem delu — tudi za Primorsko.
EVHARISTIČNI KONGRES.
17. sept. se prične misijon po radiju za bolnike, katerega pa naj v svojo korist porabijo tudi zdravi.
Od 24.—30. sept. bodo duhovne vaje za fante in može, za žene in dekleta.
7. okt. bo spoved ža otroke v vseh cerkvah. Naslednji dan pa skupno sv. Obhajilo.
11.	okt. ob 10.30 v stolnici slovessen sprejem papeževega legata.	v
12.	okt. Slovesna otvoritev kongresa na trgu Republika (pri obelisku) ob 10 uri.
ob 18 uri pa bo veliko zborovanje istotam.
13.	okt. ob 9.30 velik zbor otrok na trgu Republika.
Ob 18 uri pa istotam veliko zborovanje.
Ob 22.30 bo koncentracija fantov in mož na Pl. Congrcso od koder bodo šli v sprevodu na Pl. Repübli-ca, kjer bo polnočna maša in skupno sv. Obhajilo.
15. okt. (nedelja) : Ob 10 uri slovesna sv. maša na Pl. Repüblica.
Ob 16.30 koncentracija naroda, ki bo formiral nato procesijo, ki bo šla po Diagonal Norte na Pl. Repüblica. Ob 18 uri bo zaključni akt.
Ob priliki ljubljanskega evharističnega kongresa se je zbralo 200.000 našega vernega naroda.
Un aspeeto de la procesičn durante el gran Congreso Eucaristico
en Ljubljana on 1935. Aparecen los trajes tipicos.
iwesrrzL'a».:.•
vrši na Avellanedi. Naj se nikar ne utrudijo! In lepo bi bilo, če bi se pridobilo še kaj novih pevcev in pevk. Posebno veliko zaslugo ima pri tem delu g. Ciril Kren, ki se kljub premnogim oviram, potrudi med rojake iz daljne Floride.
Premnogo se prizadeva za to lepo stvar Bratovščina, katere odbor stori vse, kar more za božjo čast in zveličanje duš. Franc Bojnec, Marika, Hedvika, Ana in Veronika so duša vsega našega gibanja med rojaki.
Vso podporo pa daje tudi Slovenska Krajina, katere odborniki aktivno dopri-neso k vsaki naši verski svečanosti; posebno predsednik Šeruga in načelnik nadzornega odbora Preininger. Predsednik društva je to pot nauravil malo zbirke in smo tako zbrali 20.50 $ katere smo izročili sestram sirotišča v znak naše hvaležnosti, da nam dajejo na razpolago kapelo in dvorano.
f Izdihnil je VIKTOR BENEDEJČIČ doma iz Tolmina. Bil je klepar že doma in tukaj našel prav dobro delo, toda klima klima mu ni služila in je pred letom obolel 8. junija pa je zatisnil oči star 48 let. Zapušča v Europi dva otroka, dva pa ima tukaj in ženo. ki je Argentinka.
Na zadnji poti so ga spremili mnogi rojaki.
Simon Gregorčič:
ZJASNI ZVEZDE MU TEMNE!
Tiho polnoč zemljo krije, tožno mirna plan in log.
Bledi mesec temno sije, spava sanja vse okrog!
A če vse odeva spanje, srce moje še bedi.
Njega ne blaže ni sanje, duh otožni moj ne spi.
Tu klečim vrh griča v noči, lipa nad menoj Šumija.
K zvezdam zrem in zdihl vroči vro iz duše do neba:
To prošnjo le sliši. Večni, oh ne molim je za se;
Molim jo za rod nesrečni, zjasni zvezde mu temnč!
Bliža se stoletnica najbolj ljudskega vseh slovenskih pesnikov, Simona Gregorčiča. Že tedaj je bila njegova prošnja ganljiva! Kako bi zajokala njegova duša šele danes vpričo nepopisnega gorja, katerega nam je prinesel tujec.
AVEŽANEDSKA OBLETNICA
12. in 18. junija smo slavili osmo obletnico slovenske službe božje na Avellu-nedi. Posebno prisrčen je bil 18 junij, ko je prihitel tudi č. g. Kisilak in župnik gv. Roze dr. Carboni.
Litanije smo ta dan tako lepo zapeli, kot še nikoli. Tisti, kateri so prišli ta dan iz drugih strani, so bili kar zavzeti. Tisti, ki redko prisostvujejo slovenski službi božji so bili do solz ganjeni.
Prelepo jo govoril P. dr. Carboni, ki je pokazal na bogastvo naše vere v pobožnosti do Jezusovega Srca, v katerem nam je Bog pokazal svoj mili obraz in nam dal zaupanje v trenutkih bridkosti in zagotovil nagrado in večno srečo, med tem ko nevernim ne ostane drugega kakor obup. kadar jih zadene bridkost. Naslonjen na Božje Srce veren človek vedno najde mir, tisti mir katerega daje Jezus in katerega svet ne more dati.
Sledila je na to čajanka. Gospodinje so bogato obložile mize in možki so poskrbeli, da je bilo kaj kapljice. Sledila je na to vesela zabava, da smo se prav vsi do sitega nasmejali.
Naj bo ob tej priliki izrečena posebna zahvala pevcem, ki se tako nesebično trudijo za to lepo apostolsko delo, ki se
David Doktorič:
VIZIJA
Veselja je pela moja duša,
ko znašel sem se v šotoru Najvišjega.
Omamljen od žarkov luči in žive toplote, izhajali so iz božjega lica in odbijali se v vesoljstvu, nem obstal sem, ves ubog in trpetajoč. pred Njim.
On pa me je najprej mazilil z oljem svetosti:
"Pojdi, daruj pred mojim ljudstvom.
posveti ga in moli nad njim!"--------
Nato me je opasal z bliskajočim se mečem:
"Kralj si! Sodi narodu v pravici!"-------
Nazadnje izročil mi je harfo z zlatimi strunami:
"Udari v strune, da zazvene, in prerokuj svojim bratom!"
Komaj tedaj sem se prav zavedel
iz svoje omotice v resničnost Njegovih besed.
Ko trepetlika je en sam trepet, pa niti ne čutiš, tako lahna je sapica.
tako je valovalo drgetanje skozi mojo dušo: "Gospod! Nikar! Usmiljen bodi z menoj!"
Zrušil sem se v prah pred Njegovim Veličanstvom in z dvignjenimi rokami sem Ga rotil:
"Nikar, Gospod, nikar!
Pretežka zamš so takšna bremena!
Kako bom daroval za Tvoje ljudstvo, ko sem sam tako strašno nevreden?
Kako bom rabil meč, preslabe so moje rokč!
Okoren Ti bom prerok med brati,
moje grlo je raskavo in moj jezik tako neroden!
V zasmeh bom Tvojemu ljudstvu!"
Čaroben smehljaj je zaokrožil Gospodova usta. dvignil me je Njegov pogled poln ljubezni, molče me je venčal s trnjevo krono, ogrnil s Herodovim plaščem in na ramo položil mi križ.
Bil je pa križ težak in robovi mu ostri.
Doumel sem Njegove besedo:
“Pridi in hodi za menoj!"
NEKAJ ZA STARKE
LEPOTA IN SREČA NEDOLŽNOSTI IN ČISTOSTI
“Tri reči nam je ljubi Bog ohranil iz raja: zvezde, cvetlice in otroško oko.’’ Tako sem našel nekje zapisano. — Zvezdnato nebo so že stokrat opevali pesniki in pesniško-nadar j eni pisatelji; njega lepota očaruje mlado in staro oko. In majniško cvetje! Ko se oziraš po dehtečih logih in vrtovih, ti je v duši, kakor da bi se tvoje lastno srce liki cvetlična čašica odprlo v deviški nežnosti in ljubkosti. Vsaka cvetka ti takorekoč kliče v imenu Stvarnika: Tebi na ljubo! Bolj pa kot zvezdnato nebo, bolj kot majniško cvetje — zbuja nedolžno otroško oko spomine na izgubljeni raj. Za tem očesom je vse jasno; tu ni varanja in zapeljevanja. Sovraštvo in jeza, zloba in strast še ni skalila miline otroških oči; resnost življenja, skrb in smrt še ni izvabljala solza iz njih. — Takšna sta bila tudi Adam in Eva v raju, dokler ju ni zmotil in zbegal hudobni duh. Po grehu je bil pogled zbegan, nemiren, mrkel, strašen. Jok, solze kesanja so zatemnile in zmračile milino oči. Zato pa — se zdi — bi ne bilo bolj ganljive pridige zoper gleh, kot če bi postavili na prižnico nedolžnega otročiča, da bi pobožno molil; sedaj za njim pa starega, ostudnega grešnika z motnimi, satanskimi očmi. Iz grešnika zija pekel, iz otroških nedolžnih oči pa odseva nebo.
Ali veš, kdo je dal ljubico, prikupljivo, očarujoče oko otroku? — Nedolžnost, ki stelje v otroškem srcu kakor v svetišču. Oko je le nema podoba te notranje lepote. In ta nedolžna otroška duša je Bogu daleko ljubša, nego zvezdnato nebo, nego cvetlična livada. Nobena rosna kapljica se ne iskri v jutranjem solncu tako lepo, kot biser nedolžnosti v cvetni čaši otroškega srca. Zato pravi pisatelj Hattler, da ni na vsem svetu (razen zakramenta sv. Rešnjega Telesa) nič tako lepega, plemenitega in svetega, kot nedolžen otrok.
Starši si žele lepih otrok z rožnatimi lici, vitkim telesom, ljubkega vedenja. To samo na sebi ni napačna želja. Vemo paj da se povsod in vselej to hrepenenje ne uresniči. A to je gotovo, da je vsedobri Bog duše vseh otrok, ki so bili krščeni, okrasil z najlepšim, kar se sploh more človeku dati: s sijajem božje milosti. Za to notranjo krasoto, ki jo navadno imenujemo nedolž-nst, bi se morali starši predvsem brigati; nedolžnost bi morali z vsemi močmi braniti, ščititi in negovati.
La inagen milagrosa de Nuestra Senora en Brezje.
Pod zaščito Marije iz Brezij se je vršil ljubljanski euharistični kongres 1. 1935.
Buenos Aires bo slavil veliki Euharistični kongres od 8—15 okt.
UN LIBRO DE YUGOSLAVIA.
Apareciö cl “Drama yugoslavo" interesante libro de Juan Boric que puhlico un estudio interesantisimo acerca de Yugoslavia.
El libro trata extensamente la situacion de A u-goslavia, explicando en base a los hechos de la historia y politica la situacion actual de nuestro pais.	_	>
Vemos desfilar toda la historia y los prohombres, los problemas, las necesidades, las luchas internas y cl alma yugoslava.
El libro tiene 128 paginas y cuesta $ 3.—.
Se puede adquirir en nuestra Direccion (Pasco 431).	__________________________________
Telesna lepota bo sčasoma ovenela in izginila kakor listje v jeseni; lepota duše pa ostane, ako je človek brzvestno ne vrže v blato greha. Ta notranja lepota postaja od leta do leta lepša, dokler ne zadehti v ne-venljivi in večni pomladi. Zunanja lepota vtegne biti otroku zelo nevarna, ker privablja kakor dišeči med v panju, požrešne sladkosnedneže, da jo požro in uničijo. Notranja lepota, nedolžnost, bo pa zunanjo le ožarjala, kakor vzhajajoče solnce jutranje nebo.
Nedolžnost je pogoj in temelj zemeljske sreče. Kje pa raste in prospeva neskaljena sreča, vedro oko, jasen obraz, tiha zadovoljnost, vesela živahnost, kje drugod če ne v zemlji nedolžnosti! če so satanovi kremplji ugonobili mlademu človeku nedolžnost, če so mu dali okusiti iz strupene kupe sladkega greha, nimate v njm drugega, kot pobeljen grob; njegova zunanja lepota je le predpustna krinka na ovenelem obrazu.
Zdaj, upam, smo prepričani, kaj je za otroka in za vsakega človeka stokrat boljše in lepše nego lepa. in dragocena obleka, nego prikupljiv obraz, nego stotiso-čera dota: to je jedro notranjega življenja — nedolžnost.	.
Ta biser je treba čuvati in stražiti tem bolj, cim več sovražnikov preži nanj. Ker se otrok številnih nevarnosti še ne zaveda, ker ne zna ceniti zaklada, ki ga nosi v sebi, imajo staVši toliko večjo dolžnost, da to dragocenost zaščitijo; kajti po zemlji se vali hudobija in zapeljevanje liki vesoljni potop, ki preti utopiti nedolžnost zlasti v umazanem grehu. Nedolžnost je izgubljena s prvim smrtnim grehom, ki ga otrok naredi. Smrtni greh ima pa vsakovrstno podobo: včasih se pojavi v obliki grde nepokorščine, sovraštva, tatvine, za-nikarnosti v službi božji. Najnevarnejša in najdrznejša morilka nedolžnosti je pa nečistost.
Čednost čistosti je torej glavni pogoj nedolžnosti. Sv. Ambrozij trdi, da podeljuje sveti Cerkvi poseben sijaj trojna čistost: čistost samskih, čistost zakonskih in čistost vdov in vdovcev. Častitljiv je zakonski stan, a stan devištva ga daleko prekaša.
že nravni čut nam pove, da je obvarovana in ne-omadeževana čistost nekaj tako plemenitega, nebeškega, da izsiljuje spoštovanje celo pri umazanih razuzdancih. In če razuzdanec odpre svoja ostudna usta, da govori zoper čistost ali čisto mladenko, stori to, ker vidi v ogledalu čistosti svojo lastno gnusobo; v srcu pa zavida nedolžno osebo za srečo, ki jo je sam zapravil. Ako ima človek slabosti, pomanjkljivosti, je kljub temu še vedno lahko ponesen, da je le čistega življenja; v tej prednosti in obliki ima neprecenljivo bogastvo.
ŽENINI — NEVESTE — DRUŽINE Obrnile se na
SLOVENSKO TOVARNO POHIŠTVA ŠTEFAN LIPIÖAR
OUTBNBBRO 3360 y Avda. BAN MARTIN Tel. 60-3036
KAM NAJ POJDEMO
Vpričo modernega napredka, kateri daje človeku možnost, da si uredi svoje življenje brez velikih bridkosti socijalnega reda, je marsikdo pozabil, da kaže človekova pot še naprej, onkraj groba. Pa še tista "zemeljska nebesa" katera bi si ljudje radi ustvarili so kakor sanje, ki se vpričo resničnosti življenja razblinijo v nič, zakaj kljub materijaln.emu blagostanju premnogi niso srečni. Pa se zgodi še to, da sovraštvo zapali vojno, da poseže v človekovo življenje bolezen, nesreča in smrt . . . Tako se uvidevnemu človeku razblini prazno upanje na zemeljsko srečo in tako človek, ki res misli, nujno pride do istega kot Prešeren v svoji sloveči pesnitvi “Krst ob Savici:
“Da srečen je le ta, kdor z Bogomilo up sreče onstran groba stavi."
Davno že je prišel človek do tega spoznanja in Bog sam nas je o tem zadosti natančno poučil po razodetju, katero je dopolnil Sin Božji, ki je svoj nauk in sadove svojega trpljenja izročil svoji Cerkvi. Ko bi ne bilo človeku življenje dano za preskušnjo, bi nikomur niti na mar ne prišlo, da bi podvomil o resničnosti Evangelija in Cerkve in tudi raznih ver bi na svetu ne bilo. Ker pa je življenje le preskušnja, zato posega v človeško dogajanje z božjim dovolenjem hudobni duh in postavlja človeka v izbiro, ali hoče res služiti Bogu ali pa le samemu sebi, k čemer ga zavaja zapeljivec z napuhom in samoljubjem ....
Iz tega so nastale razne vere. Iz tega je nastal razkol med vzhodom in zapadom, radi tega so se odločili od Rima protestanti in se nato še med seboj radvojili v stotine sekt . . . Človek je pa postavljen na pot življenja, da si izbira, katera od teh ver je res Jezusova, katera je varna pot do večne sreče.
Pa ni tako težko dognati tega.
Iz evangelija je prav lahko razpoznati znamenja, katera je dal Gospod Jezus svoji cerkvi in po kateri jo je mogoče spoznati.
Cerkev božja mora biti
ENA IN EDINA.
Ena zato, ker je Bog vsem narodom oče in je Kristus za vse trpel in vse odrešil. Nad vsem tistim torej, kar narode loči, je hotel postaviti Gospod svojo Cerkev. katera naj vse narode druži v eno samo družino. Zatorej mora biti le ena prava Cerkev božja.
Ta pa mora biti po isti besedi Gospodovi tudi edina. Saj ne more biti ena, če lahko vsak po svoje misli in ravna in uči. Samo eden je bil nauk in enoten mora ostati. Vsak poskus, kateri hoče razdvojiti enotnost Cerkve, je v nasprotju proti osnovni potezi Cerkve in nauka Kristusovega. Katoliška Cerkve je edina, ker ima enake nauke, zakramente in postave po celem
BITI MORA VESOLJNA.
Prav zato mora biti ena, ker mora družiti vse narode, ker smo vsi ljudje božji otroci; čeprav različne barve na zunaj, imamo vsi duše ustvar ene za večnost in odrešene po Jezusu Kristusu. Vsako delo. katero oznanja narodne cerkve in kriči o osamosvojitvi vere od enotnega središča krščanstva je le delo ošabnosti ali koristolovstva nekaternikov, ki oznanjajo pretirani nacionalizem iz umazanih nagibov in obetajo narodu nekaj, česar mu nikdar ne dajo, pač pa sejejo razdor, ki vodi do vojska in brezmejnih nesreč. Saj je sedanja vojna raven sad brezverskega nacionalizma, ki je imel na skrbi le ozke interese enega naroda brez ozira na pravice sosedov, z zanikanjem vesoljnega
bratstva ... In nazadnje, kdo so tisti, kateri oznanjajo nacionalistične teorije? . . . Tisti kateri “od naroda žive" in katerim je deveta briga, da bi “za narod živeli".
Kristusova Cerkev ne more biti torej tista, katera omejuje svoje delo le na ozki krog enega naroda ali države.
BITI MORA APOSTOLSKA,
kajti apostole je postavil Jezus za njene ustanovitelje in njihovi nasledniki imajo vodstvo Cerkve Kristusove. Tista verska skupina, katera je zgubila zvezo z apostolskim nasledstvom je izločena iz ravne črte krščanstva Kristusovega.
Apostolom pa je Gospod postavil tudi glavarja, ki je bil sv. Peter, 19 stoletij zgodovine je doprineslo nešteto dokazov, da je Petrova Cerkev res božja. Treba j.e le nepristranske volje, pa pride vsak resen zemljan prav lahko do spoznanja, da je Rimska Stolica resnično apostolska v ravni črti v zvezi s Petrom.
Njemu je obljubil Gospod, da “je peklenska vrata ne bodo premagala". Neštetokrat v njeni zgodovini je satan napel svoje silo da bi Rimsko Cerkev vničil. Bile so vojske, revolucije, preganjanja, krive vere . . . Vse to je Gospod že v naprej napovedal in proti vsemu temu je cerkvi zagotovil nepremagljivost.
Bolj nevarni kot zunanji so pa njeni notranji sovražniki. “Peta kolona" ni bila nova iznajdbe sedanje dobe. Satan jo ima na delu že od početka. Od Iška-rijota pa skozi vsa stoletja je delal na tem, da vrine v vrste cerkvenih služabnikov nevredne ljudi. Bilo je in se še dobi duhovnikov, ki so izdajalci svojega vzvišenega dela. Celo slabih škofov je bilo in nevredni papeži so imeli v rokah krmilo cerkve božje. Vse to je Bog dopuščal, ker je človekovo življenje preskušnja in mora tako človek, kateri naj postane vreden večne sreče, ostati dober tudi v vsakem pohujšanju ....
Bog je pač čuval nad svojo Cerkvijo v vseh takih okolnostih in jo je očuval pred propadom in ni dvoma, da je največji dokaz božjega poslanstva Katoliške Cerkve prav to, da niti slabi papeži, škofje in duhovniki, ki so bili v Cerkvi satanova peta kolona, niso vni-čili Cerkve, proti kateri se “peklenska vrata" bore skozi vsa stoletja.
Ta Rimska Katoliška Cerkev je pa doprinesla tudi neštete dokaze svoje resničnosti
V SVOJIH SADOVIH.
Se bi vprašal kdo, zakaj je ravno Evropa postala zibelka moderne kulture. Zakaj pa ni zavzela tega mesta Indija in ne Kitajska in ne Zamorci? . . . Zakaj je bil ravno Rim žarišče zapadne kdlture? 1
Nepristransko poznavanje zgodovine dobro pove, da je to storil nauk Kristusov, katerega je sv. Cerkev oznanjala in njegovo naročilo vršila. Rimska Cerkev je bila, katera je oznanjala nauk ljubezni in dolžnost žrtve. Iz njenega naročja so prišli ne le veliki svetniki temveč tudi nedosegljivi učenjaki . . . Lahko je otrokom bogatinov, kateri razsipajo bogastvo, katero so jim stariši zapustili in se ponašajo z nečem, za kar nimajo nobene zasluge! . . . Oni sami bodo kmalu padli v bedo! . . . Tako so tudi narodi, kateri so se hoteli osamosvojiti od svoje skupne Matere Cerkve zašli v gorje, ki je sad razdvojeni a in sovraštva.
Nad vsemi velikimi možmi, katere slave narodi, so veličastne podobe svetnikov, katere je dala sveta Cerkev narodom in tako dokazala svoje božje poslanstvo.
Res je, da se med pobožnimi najdejo razne slabosti, da je med cerkvenimi oblastniki takih, kateri niso vredni veličine nauka, katerega oznanjajo; z zgledom
CIRILO Y METODIO
El 7 de Julie se conmemora la fiesta de los apöstoles esla-vos San Cirilo y Metodio.
Ya antes de la venida de ellos habia misioneros que evan-gelizaban a los pueblos eslavos, trabajando especialmente entre los eslovenos, croatas y servios como tambien entre los checos y eslovacos, pero, siendo ellos mayormente de prove-niencia germana, no podian entenderse con el pueblo. Habia aün otro obstäculo peor: con la nueva religiön venia tambiän la dominaciön alemana.
Para contrarestar las consecuencias politicas cl principe moravo (Checoslovaquia) Hastislavo, siguiendo la indicaciön del Papa Nicoläs I, que no tenia en Roma sacerdotes conoce-dores del idioma eslavo, se dirigiö a Constantinopla al empe-rador Miguel III quien les mandö a Constantino (Cirilo) y Metodio, naturales de Grecia. El primero de elols habia sido alumno de Focio, causante del cisma griego. Los dos hermanos llevaron consigo las reliquias del Papa San Clemente märtir, muerto en Crimea (101) por orden del emperador Trajano. Constantino creö el alfabeto eslavo, basändose en el griego, que se Uamö “glagolica". Inmcdiatamente tradujo a la nueva escritura los textos mäs importantes de la liturgia. Fuä äste el äxito mayor de los Santos Misioneros, ya que pusieron las bases para la literatura eslava. cuya historia comienza alli.
Para que la liturgia llegara mäs al corazön de los neöfitos y 1 nueva fe se arraigara con mayor vigor en ellos. Constantino y Metodio celebraban las ceremonias religiöses en lengua eslava, obteniendo mäs tarde su aprobaeiön de la Curia Romane.
Mientras tanto. en Constantinopla nacia el cisma que ha-bria de dividir a la Cristiandad.
Para cerciorarse de la otrodoxia de los Santos Cirilo y Metodio, el Papa Nicoläs I los llamö a Roma. Cuando llegaron. ocupaba el trono papa Adriano II. quien les saliä al encuentro al enterarse que traian las reliquias de S. Clemente. Constantino enfermö en Roma y sintiendo cercano su fin, entrö en el convento de los benedictinos de S. Clemente, tomando el nom-bre de Cirilo. Alli entregö su alma a Dios, el 14 de Febrero de 869, a los 42 anos de edad.
ne kažejo tega, kar z besedo uče. Toda vse to je samo nov dokaz, kako je pekel na delu s svojo "peto kolono". Saj vsak razumen človek vidi, kaj je božje in kaj je človeško. Božji je nauk, ki ga uči in ki je zapisan v vsakem katekizmu. Po tem bo Bog vsakega sodil. Božji so tudi zakramenti, katere deli, če je tudi nevreden služabnik božji. Po njih posvečuje Jezus svoje vernike in ne zgube nič na svoji učinkovitosti, če je duhovnik nevreden delilec božjih skrivnosti.
Očitajo nekateri da ima Cerkev preveč razkošja .... Saj ni nihče dolžan, da cerkvi in lakomnim d"hovnikom vali denar . . . Kdor je uvideven, pa dobro ve, da cerkev potrebuje tudi nekaj podpore v gmotnih zadevah in da je vsak vernik tudi dolžan, kaj dati v božjo čast. Saj vse od Boga prejme. In če je upravičeno, da hočejo ljudje svojemu stanu primerno živeti, pristoja ta pravica tudi duhovniku in še bolj pa pristaja lepota svetišču Najsvetejšega Boga . . . Tisti duhovnik pa, kateri dela svoje delo za denar, je svoje vzvišene naloge nevreden . . .
RIMSKI ČUDEŽ.
Trezno prevdarjanje vseh teh dejstev in nepristransko proučevanje dolge zgodovine svete Cerkve pokaže vsakomur prav jasno, da je prav Rimska Katoliška Cerkev tista ustanova, katera je varna pot v srečno večnost.
Ne zato ker je "rimska", kajti lahko bi imela svoj sedež tudi kje drugje. Le to je važno in nespremenljivo, da mora biti njen glavar naslednik sv. Petra, kateri je v Rimu oznanjal evangelij, bil rimski škof, je v Rimu umrl in tamkaj tudi svoje naslednike zapustil.
To je apostolski Rim. Ne italijanski, ne fašistični. Če se je dobil kak duhovnik, kateri je podlegel fašističnemu pritisku, je bilo to njegova osebna slabost. Še več pa je bilo takih naših duhovnikov, ki so moško klju-
Metodio asumiä la defensa de la liturgia eslava contra mu-chos impugnadores; ademäs tramitö la creaciän de un obis-pado en Panonia eslava (Yugoslavia). El Papa Adriano II erigiö el Arzobispado de Moravia y Panonia. que abarcaba los terri-torios eslavos entre el Adriätico y los Cärpatos occidentales, a cuyo frente pugo a Metodio. Aprobö. ademäs, la liturgia eslava, debiändose leer antes la epistola y el evangelio en latin. Metodio fuä consagrado obispo y enviado a su grey.
Durante la ausencia de Metodio se deseneadeno otra gue-rra entre los germanos y eslavos del Oeste. Los hijos de Luis el Germänico, Carlomän y Carlos invadieron la Moravia y Eslo-venia (869), llevando a todas partes el saqueo y la muerte.
Al mismo tiempo fuä apresado Metodio por los obispos bävaros, que lo llevaron a Alemania. donde sufrio vejämenes durante dos anos y medio.
Mientras tanto, la grey estaba sin pastor. Los obispos bävaros querian obilgar a Metodio a renunciar a su Arzobispado, cosa que no lograron. Recičn en 873 Juan VIII enviö un le-gado papal, que liberö a cMtodio, castigando con suspensiäu a los obispos germanos; tres de ellos murieron de muerte trä-gice poco despuäs.
Metodio fuä restituido a su Iglesia. En 874 bautizö en el histörico Velehrad a Bcrivoj, principe checo y a su esposa Ludmila, ademäs de otros Jefes checos. Este acontecimiento es la piedra angular de la historia checa, si consideramos que el ducado de Borivoj reunič a su alrededor a todos los demäs checos, haciendo su entrada en el concierto de las naciones civilizadas.
Metodio tuvo muchos disgustos con el obispo de Nitra, Vichingo. subordinado a čl. Fuä acusado en Roma, adonde acudiö para salir airoso de la prueba, consiguiendo nueva aprobaeiön de la liturgia eslava.
Volviö a Moravia ;terminö la traducciön eslava de la Sa-grada Escritura; formö a 200 sacerdotes, de los cuales nombrö como sucesor en el Arzobispado a Gorazda.
El 6 de Abril de 885 entregö su alma al Creador, siendo guardados sus restos en la iglesia de la Virgen Maria en Velehrad.
bovali vsem pritiskom in ostali res pravi služabniki cerkve Kristusove, ki ima v rimskem papežu svojega vidnega poglavarja, katerega Sveti Duh vodi, da ohranja nezmotno nauk Kristusov in njegovo sveto vero za vse narode po širni zemlji.
Rim je bil skozi dolga stoletja mednaroden. Šele v zadnjem stoletju, ko je zasejala toliko sovraštva moderna zmota pretiranega nacijonalizma, kateri preti razdvojiti narode na nespravljive drobce, je italijanski nacionalizem hotel monopolizirati Rim in je s tem dal povod drugim nacionalizmom, da sie je začela sejati mržnja proti Rimu, ki je središče Cerkve Božje.
Delo satanovo je to, ki v vsakem stoletju najde kak nov način, s katerim skuša begati narode, da bi čim več ljudi zmotil na njihovem potu proti večni sreči.
Neštetokrat v zgodovini pa je že Bog posegel čudežno vmes in je obvarval rimsko mesio pred grozotami in razdejanjem, da bi s tem podal narodom nov dokaz, da živi v Vatikanu njegov najvišji predstavnik na zemlji in da je tam nezmotno središče njegove svete vere, da se je tja treba obrniti po večne resnice.
Letošnji 4. junij je en nov dokaz te vrste. Saj je to pravi čudež! Saj se je zdelo nemogoče, da se obvarje rimsko mesto pred razdejanjem sedanje vojne, ki je že toliko starin in umetnin poteptala v prah! In vendar je v začudenje vsega sveta šla vojska čez Rim, ne da bi pokale bombe, ne da bi se rušile cerkve in katakombe v katerih počivajo telesni ostanki tolikih svetnikov, ne da bi se kdo pritaknil najveličastnejše cerkve celega sveta, cerkve Svetega Petra, kjer počiva prvak svete Katoliške cerkve, sv. Peter, ki je skala, na katerega je Gospod Jezus postavil svojo Cerkev in je peklenska vrata ne bodo premagala.
Ob priliki godu sv. Petra in Pavla bomo letos še bolj doumevali veličino neporušne Cerkve Božje.
Bojo el Sol Libre
(Continuacion del Primer Capitulo)
“Como un lobo”, pensö Liubiniza y no volviö a mirarlo. El huno comia ävidamente y roia los pequenos huesos. Liubiniza le temia čada vez mas. Por encima del trozo de čarne la miraba y la comia con sus ojos. Liubiniza no lo miraba, pero sentia como si su mirada la pünzara con afiladas espinas.
“jSirvcte, jefe, yo debo ir acompanar a mi padre!’’
“j No vayas!“ mascullö el huno y tirö al suelo el hucso roido. Tunius mismo se asusto de su voz. La doncella temblo y lo mirö suplicante.
“jTe ruego, no te vayas, quedate solo un momento! |Tu-nius, el que habla con el Emperador, que reina sobre los hunos, que es de sangre real, debe hablar contigo!”
“j Habla rapido! Mi padre na debe quedar solo. Le liace demasiado dano la tristeza.”
“j Liubiniza!’’ La voz del huno era mas baja. Huciera deseado hablar con dulzura, pero de su pecho salvaje brotaba el rugido de la fiera. “^Liubiniza, no sientes pena per la familia que desaparece? La familia de los Svarun, j de los que fueron halcones entre los eslovenos!”
“Los dioses exigen sacrificios.”
“Los dioses tambičn quieren que la sangre noble sc vierta en sangre que es a vin mas noble. Por eso te cuidan a ti, por eso te cuidan, palomita.”
“No abandonaria a mi padre, ni si pidiera mi mano el mismo emperador.’’
“El emperador es cristiano, lo cual quicre decir — -.rimi-nal. Por eso tiene por mujer a una prostituta, por eso tiene a los Hilbudi que han dado muerte a tantos heroicos eslovenos. Si te pidiera un glorioso heroe, hijo de nobles, delante del cual tiembla el emperador, si el heroe te dijera: Me causa pena la familia de los Svarun, ven Liubiniza, por ti r.azca una nueva familia, mas noble a fin: ^que dirias, Liubiniza.’ “Diria: Glorioso heroe, eres hijo de nobles, pero Liubiniza, hija de Svarun, no te quiere. Su corazon ya se decidio.
Relampaguearon los ojos del huno, apreto las mandi-bulas y agarrö con las manos de la mesa, para no ponerse de pie y abalanzarse sobre ella.
“jEl corazon decidio!” repitiö guturalmente. QY dijiste que quedabas con tu padre?”
“Me quedare, si, me quedare. jY. por ello el corazon decidio!”	1
Se retiro rapidamente. Temblaba todo su cuerpo. En el ultimo instante vib como las negras unas se clavaban en la mesa.
“jDevana, protegeme! <;Quc quiere de mi? <;Por que habla en esa forma? iQue piensa?” El terror la sacudio.
Tunius se levantö. Se agarrö de la mesa, clavd sus unas en la madera labrada, hasta que sus nudillos se pusieron blancos. Lo dominaba la ira, gemia, pero sus palabras no sa-lian de su boca.
“Su... corazon... ya... eligio”, pronunciaron des; pacio sus gruesos labios, quemados por lasi bebidas. Su horrible cuello se doblego, cayö su cabeza cuadrada y su frente plana golpeo sobre la mesa. Mientras pensaba, el huno še sento en el suelo y apoyo la frente en la tierra.
Lentamente se calmaron las oleadas en su salvaje pecho. “Su corazon ya eligio. jSea! j Si supiera a quien, lo ma-taria, por la sombra de Atilas, que lo ahogaria como al cor-dero sarnoso para que no contagie el rebano! iPero por que odio, por que? ;Por esta mujer que vi del otro lado del Danubio y quise hacerla mia? j Ah, su mejilla sintio mi amor! Bicn lo vi. Pero me teme, me huye y tiemblaj delante de mi.
; Espera, comadreja! Si no quieres por las buenas, lo haras por las malas. j Tunius es el senor!”
Se asusto de estos pensamientos. Levantö su cabeza y la apoyo en su mano ancha, acostumbrada a la espada, aspera y ruda.
QPor las malas?” — No, no podria. Tal vez sea una bruja, me ha hechizado el corazon, me envenenö el entendi-miento y atö mis manos.”
El huno se asusto.	»
“jLejos de ella, lejos! Me emborrachare de sangre; por ella jugare con los eslovenos y los antos. ; Acaso gemini Tu-nius por una mujer? jFuera, lejos de mi vista!”
Con el pesado puno golpeo la mesa, un platillo de madera volo de ella y cayö entre las Hamas del hogar. Asiö el baldecito y sorbiö de el; la bebida se le desparramaba por la hirsuta barba. Ya vacio, depositö el baldecito sobre la mesa, en tal forma que cayö hecho pedazos.
“jEl caballo!” Atronö en el patio a los csclavos.
De un salto lo montö y se dirigiö al galopc hacia Svarun al cual se estrechaba Liubiniza.
“jSaludado seas, Svarun!) Tunius te agradece tu hospita-lidad y te aconseja de nuevo.: Asalten a los antos y destru-yan a los traidores.” Svarun se estremeciö:
“Amigo, no te vayas, el dia declina. Quedate, este es tu hogar, y en el hogar hay un lecho donde descansar y sufi-ciente sustento.”
“Mi hogar es la amplia llanura, mi lecho es mi cabal-gadurra, y mi sustento j la lucha!”
Se volviö hacia Liubiniza, que estrechö con mäs fuerza a su padre.
“jNo te vayas, te digo! Mira... dos jinetes, j Bojan y Vclegost! jNo te vayas, oiremos que novedades traen!”
“Las novedades que traen esos dos son para Tunius viejos cuentos. Repito: No escuches sus chismes, saquen las espadas y castiguen a los traidores, si am an el sol libre. jCer-cän, adelante!” Asi ordenö a su caballo, que relinchö y se lanzö al galope fuera del castillo.
“iQue le sucede, que le sucede, Liubiniza? <;Lo entriste-eiste tu? j Habla, criatura! Era nuestro huesped, y no se debe entristecer a un huesped! Los dioses se enfureceran.”
“Padre, no io cntristeci. Lo servi, y le dije que me quedare a tu lado hasta la muerte, solo a tu lado.”
Svarun la mirö con los ojos desmesuradamente abiertos. “jEntonces exigiö. . . habla, criatura!”
“No se, no lo entendi. Sus palabras eran extranas.” Padre e hija callaron. Sobre el corazon les caian tristes presentimientos.
En esto llegaron realmente Bojan y Velegost. De sus mejillas fluia el dolor.
“jHablen hermanos, cual es el resultado!”
“jTristeza, mucha tristeza, Svarun! Eue un viaje inutil. Entre los hermanos reina la guerra, rompen las lanzas, volcan las hachas, los lobos destruyen los rebanos, porque no hay suficientes pastores. Surgiö la guerra, como una tempest.ad de fuego, desde el Dombrovice hasta el Mar Negro. Solo nuestro castillo esta aun en paz. Pero a nuestro alrededor ya salpican las olas, los gritos ensordecedores, todos enloque-cieron.”
“j Vergüenza, vergüenza! Hermano contra hermano; sangre y mas sangre. j Morana, cierra mis ojos para que no vea!”
El anciano se acurrucö en la hierba, hundiö sus dedos en la barba y gimiö, su cuerpo temblaba.
Liubiniza levantö la cabeza del anciano y la apoyo cn su regazo, besö su frente y con sus blancas manos ordenö los rizos de su padre. Bojan y Velegost se arrodillaron al lado del anciano y con sabias palabras trataron de calmar el amar-gado dolor que habia en su alma.
Mientras tanto abajo, en el canön, un cansado viajero divisö a Tunius con su manto que revoloteaba sobre su ca-
ballo; el encuentro lo estremecio, la sangre sc helo en sus venas.
■ Cayo al suclo y se arrastro hacia los matorrales.
“jDioses! j Dioses!" gemia. “Cinco gordod corderos ati, Pro-yidencia, si no me descubre. Cinco. . . ayüdame, jhaz hnir a Morana!”
Inclinado sobre el caballo, Tünius iba .como un hura-cin, comb si lo arrastraran’ los<vientos y no viö al viajero. Los ojos nublados por la ira, las mejillas palidas, crujientes los dientes, repetia el juramento hecho sobre el ataud de oro de Atilas y sobre su mujer mas hermosa, Ikerka; como cuando no pudo asaltar a Epafrodit por la intervencion de los eslo-venos Radovan e Iztok. “jCorre, ya corre la sangre! Pero debe correr en aün mas grandes torrctentes, jtambien por culpa de ella!”
“Como el diablo de los cristianos”, murmuro el cami-nante cuando el huno pašo a su lado. Suspiro y salio del matorral; räpidamente torno el camino al castillo.
El viajero, Radovan, llegaba de Bizancio, para llevar al padre Svarun los saludos. del hijo.
SEGUNDO CAPITULO
Noche en Bizancio. El cielo ccrcano poblado de estre-llas. Los Ultimos jugadores salian de los foros. Una brisa fresca lo envolvia todo. Solo en las tabernas del Cuerno de Oro cerca del Čampo, resonaban gritos y cantos, müsicas y maldiciones. Pero el Čampo estaba lejos de la ciudad y los alrededores del Cuerno de Oro estaban desiertos. El ruido de los soldados y proletarios borrachos no molestaban a los patricios en sus palacios de oro. Todas las ventanas duermeri.
En el palacio imperial blanqueä una ventana. El empera-dor no conoce el descanso.
Solo, sin un secretario, esta sepultado bajo montan,as de escritos y de documentos. Desde que la sabiduria divina iiu-mino a la Emperatriz con la brillante idea: j seda, monopolio!; de todos los rincones del Imperio llegaban pergaminos y con ellos se amontonaban riquezas en los vacios depositos.
El Emperador empezo por separar la lista de los nego-ciantes de Bizancio. Todos los mas grandes y rcnombrados los conocia si no personalmente, por lo menos de nombre. Se indignö al leer las fantasticas cifras. No habia sonado si-quiera que solo en Bizancio hubiera podido existir tal riqueza vertida en sedas. Comerciantes a quienes consideraba men-digos, miserables, que iban a pie y hacian el servicio militar, pues decian no poder pagar los impuestos, los hipocritas, de-bieron entregar a los cuestores inmcnsas riquezas para los depositos imperiales. Se le leia la alegraia en las mejillas v la felicidad en las pupilas a Justiniano. Hacia donde se volvia alli leia grandes cifras; con gozo se dirigio a la ventana a admirar la cupula en construccion de Santa Sofia y murmuro gracias a Dios, a quien por su mujer, la gran emperatriz, podia ofrecer tan magnifica obra.
Al instante se oscurecieron sus mejillas. Delante suyo hallabase un corto eserito: Comerciante Epafrodit. Ningün niimero, nada de seda, ninguna riqueza. Una eseueta noticia del cuestor: “Epafrodit dejo de comerciar con seda? Revisado todo, toda vacio. Los telares estin desarmados, ni una pieza, ni un bilo de seda, no hay mas nada en la časa.”
Epafrodit, el mas rico de todo el Imperio, el mäs bon-rado senor, el mas poderoso comerciante en seda, no entrego nada, no cedio a los depositos reales ni una hebra. No podia ser, era necesario revisar; el griego lo habia enganado.
Justiniano volvio a mirar el pergamino. Tal vez se habia equivocado? Debia ser algün otro comerciante con igual nombre. “No, no me equivoque; estä encabezado con clari-dad, dueno de la villa y su habitante, en la angosta calle que da a la carretera Central. ;Es el, el rcnombrado Epafrodit!” Abajo habia una observacion. Escrita con letra menu-da. Justiniano debio acercarse a la luz para poder leerla. “La
18. junija smo sc zopet zbrali na Avellanedi in doživeli prav veselo popoldne.
9. julija ob 15 pa se zberemo na Patornalu.
respucsta de Epafrodit”, habia titulado el cuestor a la observacion.
“Si tuviera montanas inmcnsas de seda no venderia ni una sola pieza al todopoderoso Emperador.” Justiniano en-arco las cejas. “Epafrodit no le vendio hasta ahora y no le vendera en lo sucesivo”. El despota crispo sus dedos sobre el papel y exclamö en voz alta: “jTienes razon, bieri hablaste, no la venderas porque el despota la arrancara! j El Emperador te la sacara, orgulloso!” Luego siguio leyendo. “Soy fiel sier-vo del despota, de ello son testigo el anillo imperial y el pergamino, y algo mäs aün que es de mi propiedad; — Epafrodit unicamente entrega al despota y es feliz, si aleanza con su humilde regalo iluminar por un segundo de felicidad las mejillas del Senor de todos los reinos.”
El Emperador no soltö de sus manos el pergamino. Su fronte no se despejö. ^Que es esto? <;Una ironia del griego o su fidelidad absoluta? En verdad ha regalado mucho, sostenia el hipodromo, el ejercito; pero seda tenia. . . y tenia muchisima. <;Si me engane? jGracia fides! Sc lo dire a la emperatriz, ella es mas sagaz que yo.”
Su mano se extendiö para coger otras hojas.
Mientras el Emperador trabajaba en la profunda noche, la Emperatriz no dormia. Estaba sentada en un sofa de terciopelo, eubierta por un manto de la guardia palaciega. Su capucha estaba caida sobre su espalda dejando al descu-bierto sus cabellos que tenia prendidos con una dclgada vincha de oro, salpicada de piedras preciosas, como una pe-quena diadema. Sobre una esbelta columna jönica una ba-cante de bronce sostenia un reloj de arena en vez de un ra-cimo de uras. Teodora estaba abstraida contemplando el fino hilo de arena que corria por la delgada garganta del reloj de cristal. En sus hermosos labips habia algo que reflejaba maldad, Tambien sus mejillas dejaban adivinar su alma salvaje.
Delante de la puerta eubierta con pesados cortinados, de los que pendian ricas borlas de oro, parecia 'clavado cit d suelo el eunuco Espiridion. Tenia su barba apretada entre sus rodillas y su rnirada estaba perdida en el aire. Varias veces se habia pellizeado para no dormirsc y con su pensamiento maldecia a Teodora que no aparecia tanto tiempo.
Teodora en cambio no sentia prisa. Se preparaba para los acontecimientos de la noche con los que su corazon iba a satisfacerse voluptuosamente. Hija de un cuidador de osos, la alegraba infinitamente cualquicr venganza. Cierta vez la separo de si un gladiador; amaba a otra, la. despiredaba a ella. Entonces, con mucho csfuerzo esperö a que comenzaran los juegos, acurrucada en la meta mirabai a la arena, esperaba. Cuando viö quc cl fulgor de una espada moria en un cuerpo, quc la arena se colorcaba de rojo y que caia de espaldas aqucl que la aparto de si, toda ella se cstremeci ode infinito placer; sus pequenas manos se crisparon sobre su pecho y hubiera
©PÄ2QVALEC
EVHARISTIČNI KONGRES.
Za dneve velikega kongresa, ki bo zbral v Buenos Airesu v dneh od 8—15 okt. silno množico vernega ljudstva iz cele republike in tudi sosednjih dežel, se že vrše predpriprave.
V mestu samem se bodo v septembru že vršile nekatere skupne slovesnosti več župnij, druge pa spet posamič v vsaki župniji.
Največje svečanosti pa bodo tri:
8. okt. se bo vršilo sveto Obhajilo otrok, ki bo v lastni župniji, popoldne pa bo velika skupna slovesnost.
12. okt. bodo velika zborovanja namenjena najširšim slojem.
Posebno veličastna pa bo polnočna maša in skupno sveto Obhajilo za može. Zaključek bo 15. okt. s slovesno sv. mašo in procesijo.
IZ ŠTAJERSKE smo zvedeli, da je Hitlerjeva supermobilizacija. katero je razglasil ob polomu v Italiji in jo takoj začel izvajati. ko se je izvršila invazija Francije, naletela na nepričakovan odmev. Vsi, katere so klicali pod orožje so pobegnili v gozdove in se je četniško delovanje znatno ojačilo.
VELENJE in ŠOŠTANJ sta bila zadnji teden v maju pozorišče krvavih dogodkov. V obeh krajih so imeli Nemci svoje posadke, katere »so četniki napadli in osvojili oba kraja. Četniško zatočišče so gozdovi med Kamnikom in Celjem, koder se prostirajo vzhodne Kamniške planine in predhribje. Tam notri je tudi znani Črni graben, kjer so imeli rokovnjači svoje glavno središče pred stoletji. Sedaj imajo tam svoj tabor četniki.
POLŠNIK OB SAVI. kakih 12 km oddaljen od Litije v kumljanskih hribih, je bil tudi te dni pozorišče boja. Četniki, kateri tabore v tamkajšnjih gozdovih, največ rudarji iz Trbovelj in Zagorja, so napadli Polšnik in premagali nemško posadko, kakor trdi radio Slobodna Jugoslavija. Prav posebno jasno pa ni. zakaj bi Hitler držal svojo posadko v gorski vasici Polšnik in je zato bolj verjetno, da je bil ta krvavi dogodek tragičen napad na vaške straže, ki so jih sestavljali sami domači fantje.
TRST BOMBARDIRAN
11. junija je poletelo zavezniško zračno brodovje nad Trst, ki je ob tej priliki doživel največji bombni napad, koncentriran na industrijski del mesta.
KAJ NAPRAVITI Z ITALIJO je problem, katerega rešuje znani profesor Salvemini, veliki prijatelj grofa
Sforze na način, kateri za nas Sliovence ne bo nikdar sprejemljiv. Izdal je knjigo, kjer se s tem ukvarja in predlaga takole: Istro, Trst in Gorico deli na dva dela. Mejo potegne iz doline Trente, nato ob Soči do Tolmina, nato čez Trnovski gozd, vzhodno mimo Gorice, čez Kras na Devin, mimo Nabrežine, sv. Križa, Opčin na Kokoš, Slavnik, čez Učko in na Opatijo. Trdi da na zapadu in na jugu od te črte žive Italijani tako pomešani s Slovenci in Hrvati, da je ločitev nemogoča.
Tako trdi seveda Italijan, ki ne pozna ali pa noče poznati Goriških Brd ne tržaške okolice in prav tako no Istre, kajti v celih okrajih, katere postavi Salvemini onstran svoje meje so tako čisto slovenski ali hrvaški, da nimajo niti 10% Italijanov.
BEGUNCI V STISKI Iz Egipta prihajajo glasovi od jugoslovanskih beguncev, kateri so mogli pobegniti in so jih prepeljali v Egipt. Med drugimi je kakih 200 Slovencev, kateri prosijo za potrebno pomoč. Objavljamo odlomek iz pisma objavljenega v Bazovici, ki izhaja v Kairu:
Kakor smo že poročali je prišlo v zadnjih dneh zopet večje število jugoslovanskih beguncev v našo bližino. Med njimi je bilo tudi 36 Slovencev in Slovenk. 1*0 večini so to naši primorski ljudje. Mnogi med njimi so izobraženci, ki so bili dolga leta po laških ječah in internacijskih taboriščih. Od ostalih jugoslovanskih beguncev so oddvojeni, prišli so tja kamor spadajo, med nevtralce.
Golo naključje je naneslo, da smo nekaj naših ljudi obiskali. Ne v njihovem taborišču, za enkrat to še ni dovoljeno, pač pa na nekem drugem mestu. Kar priznati moramo, da so zelo korajžni in polni najlepših upov za bodočnost naše zemlje. Na nikogar se ne zanašajo, pač pa samo na lastno silo in moč. Žalostni prepiri, ki vladajo med našimi brati, so tudi te naše ljudi potrli, ali trdno verujejo, da bo prišlo do pomirjenja med brati in da je naloga zlasti nas Primorcev, da ob vsaki priliki poskušamo pomirjevalno vplivati na obe sprti strani.
V ostalem se jim seveda preveč dobro ne godi. Z največjim veseljem so sprejeli nekaj darov, ki smo jih na hitrico nabrali med našimi rojaki. V prihodnjih dneh pa jim bomo poslali še nekaj stvari.
Medtem smo prejeli iz Italije poročilo, da prispe še nekaj Slovencev semkaj. Med njimi so zopet naši stari mučeniki, ki so leta in leta pretrpeli po laških ječah za boljšo bodočnost našega naroda.
KAKO JE V JUGOSLAVIJI? Medtem, ko prepiri in spori glede političnih vprašanj Jugoslavije še vedno
naraščajo, pripovedujejo poročila iz virov N.O.V.. da je Titova vlada začela že pred petimi meseci ustanavljati svojo domačo krajevno upravo.
Osvobojenega ozemlja je bilo pred kratkim že skoro dve tretjini vse Jugoslavije in je nemški položaj močno podoben položaju Japoncev na Kitajskem.
Nemci imajo pod svojim popolnim nadzorom le zelo ozke predele ozemlja, ki se kakor dolgi prsti stezajo v notranjost dežele vzdolž najvažnejših prometnih zvez. Zemljevid severnega dela države bi pokazal osvobojeno ozemlje kot nekakšne otoke različne (velikosti, ki jih dele drugega od drugega posamezni deli od Nemcev nadzorovanega ozemlja.
V teh svobodnih otokih so že meseca oktobra pričeli ustanavljati ljudske odbore, ki so izvoljeni kot mestne in vaške občinske oblasti. Pod narodno osvobodilno vlado imajo jugoslovanske žene prvič v svoji zgodovini volilno pravico. Vse, kar ukrenejo ti odbori, je odobreno ali dvrženo na splošnih razpravah, katerih se udeležujejo, vsi volilci. Posamezni pokrajinski parlamenti se se že sestali na redna zasedanja.
Civilne oblasti se zlasti trudijo, da odpravijo nepismenost, posebno pri odraslih ljudeh.
Dobro poučeni krogi trde, da- šteje N.O.V. zdaj približno trideset divizij. K tem pa je treba še prišteti posamezno raztresene skupine v raznih krajih države. V nekaterih brigadah je celo do ene četrtine žensk-vojakov. Vse te čete so dobro preskrbljene z lahkim orožjem, primanjkuje pa jim topništvo in oklopna vozila. Armade so naraščale s tako hitrostjo, da je bilo nemogoče preskrbeti vse z orožjem, ki so ga zaplenili sovražniku. N.O.V. ima nekaj lastnih izdelovalnic in popravljalnic orožja, vendar je domača industrija nezadostna.
Že pred meseci so odpravili vojaški pozdrav s pestjo. Uvedli pa so namesto tega navadni vojaški pozdrav.
Sedanje uniforme so enake jugoslovanski vojaški uniformi, razen grba, ki vsebuje tudi peterokrako rdečo zvezdo na čepici. N.O.V. se bori pod uradno jugoslovansko zastavo. V sredini pa je tudi rdeča peterokraka zvezda.
Glede pomirjenja smatrajo v vrstah N.O.V., da bi bilo tako pomirjenje mogoče, če bi vse tri velesile posredovale tam. kjer bi bilo tako posredovanje najučinkovitejše. Od poročil, ki jih bo sestavila sovjetska vojaška misija, ki je sedaj v Jugoslaviji, bo znatno odvisen nadaljni razvoj politične situacije v Jugoslaviji. Do razčiščenja bo verjetno prišlo že v nekaj tednih.
deseado saltar dc la meta y correr hacia el gladiador mori-bundo y clavarle las unas en sus palidas mejillas. A esa sal-vaje naturaleza desarrollada en las sierras, entre gladiadores y jugadores, no pudo cambiar la corona. Cuando estaba triste deseaba vengarse. Entonccs, toda ella anhelaba vengaza, qučna dolor, saciarse con los tormentos de los infelices. Pero desde que la coronaba la diadema nadie la habia entristecido tanto como aquel de quien se habi'a enamorado, de aqwel a cuya časa fuc ella, la emperatriz, como una prostituta. j Era preferible la muertc a viri sin vengarse!
Teodora se cuhrio la cabcza con la capucha y sc levanto. Sus mejillas ardian como las de una persona que va empren-der una inmensa labor. Espiridion se puso de pic de un salto en cuanto se movieron los cortinados de la puerta y siguid a' la Emperatriz como una sombra. Tambien el llevaba igual
manto y cubria su cabcza con una, capucha.
Caminaban silenciosamente bajo las largas areadas, do-blaban ora a la derecha, ora a la izquierda, bajando por esca-leras čada vez menos suntuosas. Las ultimas eran desparejas y sucias. Se veia en cllas negras manchas como si fueran de cuerpos mortalmcnte heridos. Mas de una vez se pararon de-lante de puertecillas de bronce, las que el cunuco abria con sus llavcs y empujaba para dejar libre el pašo. Ya termi-naban las escaleras. Espiridion, golpeö la puerta con el puno. Tras ella se oyo la respuesta del carcclero.
“jAbre!”
“jA nadie!"
"jLa Santa Emperatriz Hama!"
Traduccion de DARINKA ČEHOVIN.
BESEDA IZ LJUBLJANE
Že leta 1942 so poslali rojaki iz Sev. Amerike precej lep znesek v pomoč najpotrebnejšim rojakom. Denar je prišel srečno v roke ljubljanskemu školu in je prišlo šele letos v februarju pismo z zahvalo škofovo. Bila so pač dolga pota. po katerih je pismo romalo in je med tem že Ljubljana menjala gospodarja. Zato seveda pismo ni več tako aktualno, a vseeno poučno o položaju.
Pismo pravi: "Zelo zelo smo hvaležni, ker je s tem veliko pomagano strašni revščini, ki vlada med ljudstvom. Saj so premnogim Lahi in komunisti oropali vse, vse — vse do zadnjega grižljaja in do zadnjega kosa obleke in obutve, ter jim zraven še domove požgali ... Le povejte vsem, ki so sodelovali, da so s tem zelo veliko dobrega storili."
Ne podajamo k temu nobene razlage, pač pa pristavljamo še
NEKAJ BESED LJUBLJANSKEGA ŠKOFA.
ki so pa poznejšega datuma: Besedo, katere bomo navedli so povzete iz pastirskega lista, katerega so ljubljanski škof poslali vernikom za post 1944.
Brali smo nedavno izjavo rojaka Adamiča v Sev. Ameriki, kateri se je z dušo in telesom zavzel za partizansko zadevo m za Tita. On trdi. da je narod doma skoro 100% na strani partizanov in pravi tudi. da ima zato zanesljive dokaze.
Objavili smo njegovo izjavo, tako kakršno je podal, ker želimo biti točni poročevalci o položaju in dati v roke vsem glas iz ene in iz druge strani.
Iz sledečih besed ljubljanskega škofa se nam delovanje partizanov pokaže v dosti drugačni barvi, kakor jo prikazuje Adamič, kajti nikakor ni mogoče, da bi škof imel proti sebi 99% naroda in 80% duhovščine.
Takole naroča škof:
"Glasno moram iznova zaklicati, naj se zapeljani vrnejo nazaj na pravo pot in rešijo sami sebe pred pogubo. Naj pride nadme, kar mi groze; naj me raztrgajo na kosce, kot pravijo, da me bodo; naj me živega sežgo na grmadi na glavnem trgu v Ljubljani, kot se ustijo nekatere komunistične ženske — kljub vsemu temu ne bom nehal zabičevati nauka, da je komunizem strašno zlo in največja nesreča našega naroda."
Tisti torej, kateri se slepo navdušujejo za partizansko gibanje. naj trezno prebero in premislijo te besede, ki jih je pridigal dr. Rožman v Ljubljanski stolnici 27. febr.. in jih razglasil vsemu narodu mož. kateri ni klonil pred nikomur in je bil vedno v boju za resnične narodove koristi.
Za vodno je zatisnil oči f HERMAN KORPIČ doma iz Čepinec v Prekmurju, star komaj 39 let. Pred 16 leti je prišel v Argentino. Zaposlen je bil v meta-lurgični tovarni SIAM, kjer je v nezdravem zraku obolel na pljučih. Že pred meseci jo oslabel in moral delo pustiti, dokler ni prišla zadnja ura 10. jun. ko je umrl lepo pripravljen na smrt, ki ga je našla v njegovi hiši, katero si je postavil v Sarandiju.
Mrtvaške molitve mu je opravil g. Hladnik. 11. jun. pa ga je spremila dolga vrsta rojakov na njegovi zadnji poti na avežanedsko pokopališče. Rajni je bil zelo blag mož in zato so ga vsi ljubili, ki so ga poznali.
Za njim žaluje žena Tereza r. Go-ston ter 14 letni sin Karel ter 15 me-sečni Robert.
*■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■
f FRANCA BRULCA je pokosila smrt. Doma je bil iz Težke vode pri Novem mestu. Bil je tesar in je opravljal svoje delo oni dan v frigorifiku La Blanca, kjer je z visokega odra tako nesrečno padel, da si je zlomil tilnik. Odpeljali so ga v bolnico Fiorito, kjer je nekaj ur pozneje umrl, ne da bi prišel k zavesti. Umrl je 7. junija. Naslednji dan, praznik sv. Reš-njega Telesa, so imeli dosti posla, pre-dno so ga mogli dobiti iz bolnice in ga odpeljati na njegov dom v Gerli, kjer je živel z Jakčevimi.
Naslednji dan so ga nekateri rojaki in sodelavci spremili k zadnjemu počitku na avežanedskem pokopališču.
Mrtvaške molitve mu je zmolil pri mrtvaškem odru č. g. Hladnik.
Rajni je imel 46 let in bil neoženjen. Tukaj ima dva bratranca. Za dostojen pogreb so poskrbeli Jakševi in Gimpljevi.
f V RO S ARIJU je ANA MAURIČ por. ANZELIN dokončala svojo zemsko pot 11. maja. Doma je bila iz Medane v goričkih Brdih. Stara 48 let je zapustila moža v Rosariju. V Evropi ima več bratov. Poslednji počitek je našla na pokopališču v Rosariju.
f JOŽEF KOMEL iz Kromberka, star 37 let je zatisnil oči 6. junija. Že več let je bil v umobolnici. Ker ni imel nobenega bližnjega svojca, ki bi ga ven vzel, so ga zadržali notri.
Njegovi znanci so šele 11. junija zvedeli za njegovo nenadno smrt in zvedeli tudi, da so rajnega sežgali, ker ni bilo nikogar, ki bi mu preskrbel za pogreb.
Za rajnega je bila sv. maša 14. junija.
VERSKA SVOBODA NA RUSKEM
Anglikanski nadškof iz mesta Yotk se je mudil v Rusiji nekaj tednov kot opazovalec socijalnega in verskega življenja v deželi. Namen njegovega obiska jo bil pred vsem ogledati, kakšen je položaj svobode vesti v Sovjetiji, ki je ostalemu svetu v mnogem neznana dežela.
Nedavno se je vrnil s potovanja in je pred "Družbo sotrudnikov", to je mestni zbor vernikov, podal nekatere značilno izjave in povedal tudi tole:
Jasno je, da je v Rusiji danes mnogo brezbožnikov, tako v vodstvu države, kot v vodstvu komunistične stranke, toda protiverske propagande je konec. Sedaj vlada popolna verska toleranca in svoboda bogoslužja.
Glede socijalnega položaja v Rusiji je izjavil, da ni dvoma, da je socijalni položaj naroda danes neprimerno boljši, kot je bil nekoč. Jasno je pa tudi. da je nastop vojne prekinil še večji načrtni razvoj dežele, katera more kljubovati sedanji vojni z neizčrpno silo svojih naravnih rezerv.
Rusija je doprinesla svetu nov dokaz, da urejeno socijalno življenje nujno zahteva vero kot podlago. Še vselej v zgodovini je kot konec vseh grozovitosti, ki so jih sovražniki vere in Boga zagnali proti vernemu ljudstvu in proti veri sami. vselej prišlo tako, da je zmagala vera. Le človek, kateri ima pred seboj nauk vere o pravi ljubezni, je sposoben za žrtve, katere zahteva od človeka mirno sožitje s sodržavljani in ljubezen do domovine.
Končal je angleški škof takole: Ta narod ima velikega vodnika, obilico učenjakov, spretnih organizatorjev, inženirjev, stavbenikov in strokovnjakov vseh panog, ki se lahko postavijo ob strani katerim koli veljavnim možem mogočnih današnjih narodov. Za njimi zadaj pa je velikanski narod poln sveže mladosti, pripravljen živeti in umreti za svojo domovino. In blagostanje bodočnosti narodov o d visi v veliki meri od našega sodelovanja s tem mladim narodom.
NOVI FAŠISTIČNI REŽIM V ITALIJI JE POSTAL SKRAJNO PROTIKATOLIŠKI Švicarski list "Basler Nachrichten" je prinesel daljši članek o razmerah v severni Italiji, kjer zdaj vlada nova fašistična vlada, ki jo je organiziral Mussolini po rešitvi iz ujetništva. Poročevalec lista piše, da je v severni Italiji na dnevnem redu mnogo sabotiranja proti Nemcem. Javno mnenje je odločno proti Nemcem in ljudstvo Nemce sovraži, ki so zdaj absolutni gospodarji v deželi. Mussolinijeva nova vlada ima prosto roko in fašisti, katere vodi fašist Farinacci, po stajajo skrajno nestrpni. Farinacci kar bljuje sovraštvo do mnogih cerkvenih predstojnikov v Italiji. Navaja, da katoliška duhovščina izdaja vlado in narod ter da podžiga narod k odporu. Kot vzrok navaja škofa Colli iz Parme, ki je podal izjavo, da Katoliška akcija, ni zavzemala dosedaj, niti ne bo za naprej kakega pristranskega stališča v politiki.
Navedenih je tudi več slučajev, kjer so fašisti aretirali duhovnike. Za nekatere, ki so bili odvedeni, sploh ne vedo kje so. Več samostanov so fašisti postavili pod najstrožje nadzorstvo. Pred kratkim so ustrelili štiri salezijanske duhovnike in tri redovne brate. Poročilo omenja, da najglavnejša krivda tega je bila, da je neki 90 letni menih znal govoriti angleško.
VSA STAVBENA DELA Dovodne in odvodne inštalacije izvršuje
Luis Daneu
PERU 832 U. T. 34 - 3405
KROJAČNICA
Franc Melinc
Najbolj vestno boste postreženi I Oglasite se na Patemalu
PAZ SOLDAN 4844. Tel. 59-1356
UMETNO STAVBENO MIZARSTVO
KOVINSKA OKNA IN POLKNA
FRANC BANDELJ
Kovinska vrata, balkoni, izložbena okna, kovinske stopnice, ograje, vsakovrstna kovinska dela.
AV. DE LOS INCAS 5021 Telef. 51-5184.
FRANC KLAJNŠEK
v mestu Bs. Aires prvi slovenski konstruktor s firmo. Izdeluje načrte ln proračune za hiše in vse druge stavbe, vodi vsa zidarska in stavbarska dela, in daje firmo.
Av. FRANCISCO BEIRO 6327-31 Bs. Aires. — U. T. 60—0277. Villa D e v o t o
HOTEL IN RESTAVRACIJA "PACIPIOO”
ANTON BO JANO VIČ
CHARCAS 767-9 Telef. 31-8788. Blizu Retira! V centru mesta!
Krščanska socijalna načela
PRAVICA IN ZAKONI,
Pravilno je, kakor smo rekli, da se nc državljan, ne družina ne vtopi v državi in pravično je, da se obema dovoli možnost delovanja in prostost, v kolikor se to more brez škode za skupnost in ne da bi sc komu delala krivica. Tisti pa, ki vladajo morajo gledati, da čuvajo skupnost in njene dele. In sicer morajo čuvati skupnost, ker'varstvo javnega blagra ni samo najvišji zakon, ampak glavni namen in povod oblasti. Dele pa morajo čuvati, ker ima po naravi upravljanje države koristiti onim, ki so upravljani, nc pa onim ki državo upravljalo. Tako nas složno učita svetna modrost in krščanska vera. In ker vladanje prihaja od Boga, ter je nekaka soudeležba njegove najvišje oblasti, se mora izvrševati po Zgledu božje oblasti, ki z očetovsko skrbjo ne gleda nič manj na posameznike, kakor na splošnost. Če je torej skupnosti ali položaju posameznih stanov prizadejana kaka škoda ali ji grozi, ki se ne da ozdraviti ali preprečiti nad rug način, je potrebno da odpomore javna oblast.
Nobenega dvoma ni, da je prva naloga države, da skrbi za skupni blagor državljanov. To sicer more storiti na razne načine, nedvomno pa je njen najvažnejši posel, da zakonito zavaruje pravico in iz pravice izvirajoče dolžnosti. Zato papež poudarja tv. zakonodajo, izraža načela, po katerih morajo biti zakoni narejeni, kdaj so isti pravični in kdaj ne.
Nekateri tudi krščanski sociologi in socialni politiki so še dandanes mnenja, da je socialno vprašanje le vprašanje ljubezni. Papež Leon XIII. temu nasproti ugotavlja, da je ta misel zmotna in odločno poudarja potrebo pravične zakonodaje in s tem tudi socialne zakonodaje. Jasno pravi, da nikakor ne gre, da bi se posameznik ali družine takorekoč vtopili v državi, kajti to bi rušilo svobodo, do katere ima vsak človek pravico. Na drugi strani je pa tudi dolžnost države da skrbi za skupni blagor državljanov. In kjer bi del državljanov trpel škodo, je država dolžna odpomoči. Delavski stanovi ne prosijo le pomoči v imenu ljubezni, ampak jo zahtevajo v imenu pravice in ljubezen poedincev sama jim tudi resnično pomagati ne more. Današnje socijalne razmere niso le zoper ljubezen, temveč zoper pravico. Socialni boj je boj za pravico. Nemogoče pa je uveljaviti pravico v modernem gospodarstvu, če ne ustvari država takega pravnega reda, ki bo čuval in branil pravico, kjer je, in jo izsilil tam, kjer je ni.
Država mora torej odpomoči in ustvariti pravni red, ki ne bo čuval le pravice posameznikov, temveč tudi socialno pravico, pravico, ki jo ima družba, da nihče ne uničuje socialne blaginje in torej tudi ne
tistih stanov in slojev, ki so opravičeni in za zdrav razvoj družbe naravnost potrebni. Kakor imajo stanovi dolžnosti do družbe, tako pa imajo tudi pravice do družbe. In prva pravica je, da smejo zahtevati tisto pravno varstvo, ki jim omogočuje življenje vredno človeka. Ubožnost dandanašnjih delavskih slojev ni več stvar posameznika, ki mu lahko posameznik pomaga, ampak stvar družbe, katere del in sicer pretežno večji del so delavski sloji in katerim je zato družba dolžna pomagati. Pravilno zato pravi Vogelsang: “Zato so lahko dobromisleči, a kratkovidni in naivni tisti, ki mislijo, da se da pomagati samo z deli ljubezni, miloščino itd. in blagoslavljajo dobičkarja, ki daje delavcem z eno roko beraško juho, ko jim pa z drugo utrguje pravično plačo in tako ne izkorišča le krivično delavcev, marveč si še domišlja, kakšen dobrotnik in zavetnik jim je.”
“Najvišja zapoved v ureditvi krščanskega družabnega reda je nedvomno zapoved pravičnosti. Ljubezen zakone dopolnjuje, v realnem življenju pa istih ne more nadomestiti. Skoro nobenega greha, nobenega zločina sv. pismo in katoliška cerkev tako ne obsoja, kakor uprav krivičnost človeka do človeka. Vsaki dajatvi (delu) naj bo protidajatev (plačilo povsem enakovredna, to je vodilna misel pravičnosti, na kateri mora temeljiti ves krščanski družabni red. Na videz je to načelo pravičnosti preprosto in samoposebi umevno. Toda če bi ga enkrat uporabljali v vsakdanjem življenju, tedaj bi velika večina najbolj dobičkanosnih poslov, ki donašajo bogastvo in ugled ne mogla obstati. Ona sprememba lastnikov premoženja, ki ie v zadnjih desetletjih povzročila, da so nekateri maloštevilni obogateli, drugi tisoči in stotisoči pa obubožal, je bila možna le zato, ker se je pozabilo na to socialno pravičnost.”
Pravici more pomagati do popolne zmage le država s primernimi zakoni, ki izsili lahko pravico tudi tam, kjer ni nobene dobre volje za pravico, ampak vlada le mamon.
Kljub temu bo karitativno delo itak ostalo vedno potrebno, da odpomore bedi posameznikov, katerih bo nekaj vedno ostalo, toda nanačno je trditi, da bi vsemu zlu moglo to delo odpomoči. Posameznik le malo zmore, poleg njegove nravne volje je treba pravne reforme, ki jo more izvršiti in izsiliti le država. Naj si tudi so posamezni tovarnarji, podjetniki itd. še tako dobre volje, večkrat kljub vsej svoji dobri volji ne morejo storiti kar zahteva socialna pravičnost. Dolžni so storiti, koliker se v obstoječih razmerah da storiti, dolžni so pomagati pravici do zmage in v kolikor ne morejo storiti, so dolžni s karitativnimi napravami omiliti trdote krivičnega gospodarskega reda.
NE! TUJCU NE BOMO SLUŽILI!
Besno sovraštvo zmago obhaja, v potokih teče kri.
Strastna slepota ljudstva razkraja, za voglom vsakim smrt preži.
Krvavo čedalje bolj solnce nam vzhaja, iz nočne nam groze sam vrag se reži.
Ko borni kruh si režemo s solzami, v brezupu stiskamo pesti, razžarja pot trpljenja pred nami požar gorečih vasi.
Kdo nam zastavil je žalostni pot naš počasni? — Iz teme pred nami ko razodetje, v noči božični angelsko petje, prekine nas glas dekliški odločni in jasni:
"Da, bratje, res potopili so nar. v morju krvi.
A da zato samo roke bi vili, izjokali si v žalosti oči?
Slovan ponosno zna trpeti, če treba zna za pravdo umreti, a brez odpora da uklonil sili bi svoj tilnik, dosegel ni še nikdar ne noben nasilnik!"
Glas nebeški, sestra, si, potrtim srcem klic vesti srčnost, zavest nam spet zbudi: Ne! Tujcu ne bomo, ne, služili mi!
Čeprav je vragov več ko listja trave, nič manj ni nas, ki smo sinovi Slave. Zato na dan, slovanski rod, ti velikan!
Na dan Slovan, Slovan na dan!
David Doktorič:
"SLOVENSKA KRAJINA"
vabi na zabavo, katero priredi 24. junija ob 20 uri v prostorih pri Kramer Lakiju, Chacabuco 501, Avellaneda.
Društvo je prijavilo svoje sodelovanje k 15 letnici Slov. Doma. kjer bo nastopila Emica Šerugova s primerno Gregorčičevo pesmico.
Sodelovala bo Slov. Krajina tudi na Gregorčičevi proslavi. 20. jun., na "dan zastave" smo se številno vdeležili blagoslova avežanedskega "mlaja", mastila, ki so ga dvignili s sodelovanjem vseh društev na glavnem trgu.
NEKAJ KORISTNEGA ZA ROJAKE.
Naša rojakinja Ivanka Vidmar, poročena Torres Asti-gueta, nam javlja, da je njen mož, ki ima juridično pisarno skupno s svojim bratom, pristal na to, da daje vsem našim rojakom in čitalcem revije izredno ugodnost brezplačne juri-dične posvetovalnice.
Kdor ima torej kako zadevo, kakor je razvidno iz razglasa, naj se kar zaupno obrne na navedene juriste in mu bodo brezplačno dali koristen nasvet, kaj je storiti.
Žgaasos«! -se- •:♦> <♦> •:♦> •»>	<♦> <♦> <♦> <♦> <♦',
* C O N S U L T O R I O ------------------------------
■&
i
M
v
A
N
A
I
I
I
la
juridico ;;
LAVALLE 1282 — 3. P. — U. T. 35 - 8815
J U L I O TORRES ASTIGUETA
Procurador Nacional Universitario
Extracciön y reciificacičn de partidas - Traduccioncs - Co-branzas - Poderes - Trämites Asuntos Civiles - Comer-ciales - Quiebras - Indemnizaciones - Accidentes del Trabajo - Despido - Sucesiones - Contencioso Administrativo (Reditos - Imp. Internes - Aduanas) - Hipotecas.
Asesor letrado Dr. F. N. Torres Astigueta
Seccion Consultorio gratuito de 17 a 20 lis. Seecion Adjunta Administrac. de Propiedades
s
.
p
i
y
1
i
Recreo	“EUROPA”
	RIO CARAPACHAY
Pri domačinih v prelepem kraju. — Po ceni Prevoz s postaje Tigre tja in nazaj, odrasli $ 1.—, otroci S 0.50,	
U. T. 749 -	589	— TIGRE — FCCA.
A M A R O
MONTE CUDINE
A Z A F R A N
MONTE CUDINE
CALIDAD Y RENDIMIENTO
MONTE CUDINE S. R. Ltda.
Capital 1,000.000 $.	BELGRANO 2280
.A -h. A A.

POPRAVLJAM IN PRODAJAM
ŠIVALNE in PISALNE STROJE
kakor tudi vse vrste strojev za vezenje, tkanje in druga dela hišne obrti.
JOSE RAŽMAN — SAPALERI 2636
Oglasite se po 18 uri v tednu, v soboto in nedeljo popoldne.
PO CENI! — NE BO VAM ŽAL!
DUHOVNO ŽIVLJENJE
LA VIDA ESPIRITU AL
_____Pasco 431, Buenos Aires, Argentina_
C O R R E O	TARIFA REDUCIDA
ARGENTINO	CONCESION 2560
POMAGAJTE	BEGUNCEM!
V Egiptu se nahaja nekaj tisoč jugoslovanskih beguncev, kateri nimajo niti najnujnejših potrebščin. Treba jim je obleke, obuvala, perila, mila . . . Vsega, kar je treba za življenje.
Začela se je tudi tukaj akcija za nabiranje pomoči. Zbirko je začelo tukajšnje poslanstvo, katero ima že zagotovljen prevoz, toda treba je kaj nabrati. Vse, kar kdo zmore, bo hvaležno sprejeto. Najenostavneje je seveda z denarjem, za katerega se lahko vse kupi in se bodo od tu poslale že kupljene stvari.
Vsak dar bo nosil tudi ime darovalca, tako da se tudi na ta način lahko pride v stik s tistim, kateri bo dar prejel.
Darove pošljite na Poslanstvo (Av. de Mayo 1370, III.) ali na našo upravo ali uredništvo.
Previdni pa bodite, če se kdo oglasi kot nabiralec, kajti ne bo manjkalo takih tičkov, ki bodo skušali izrabiti priliko, da koga nasa-marijo.
V SOBOTO CELI DAN
je odprto samo za naše ljudi, da se fotografirate v
FOTO SAVA
San Martin 608 — Tel. 31-5440 — Florida 606
=BOE=iOl..J o a or-  .-innnr
JUAN BOGANI
Sucesor de BOGANI HNOS. IMPORTADOR DE TEJIDOS
n
1923 — ALSINA — 1925
U. T. 47, Cuyo 6894 Buenos Aires
" gonni.:	.. nr-trtr- ....'-nprtr-
IOCO
O
a
o
o
D
(Nadaljevanje iz drugo platnice)
Sledile so nato slovesne litanije pri katerih je dal blagoslov P. Gabrijel, nato smo pa še nekaj lepih pesmic zapeli in že smo morali misliti, kako nazaj domov, zakaj to je danes težka stvar.
Zares, težko je danes potovati, zato
smo se pa tem bolj začudili, kako je mogoče, da se je zbrala tolika množica naroda, kakor nikdar in če si prisluhnil potem. ko smo se razhajali ali pa preje, ko smo v cerkvi molili Očenaš, si videl, da so to sami naši ljudje.
Znanci, ki se niso srečali že deset let, so se nepričakovano spet srečali. Saj so
prihiteli eni iz Avellanede, Lanusa, Ber-nala, drugi iz Lujana, Merla in Morona, tretji iz Maschwiza, Martineza in kdo ve od kod. Bil je zares nepričakovano lep dogodek, kateri je nas vse do kraja zadovoljil in je vsakdo odšel s sklepom, prihodnje leto se spet vidimo, če nam Bog da.